Katalog Spacal 1.qxd - Spacal, Lojze

"Ne razumem - je rekel
Sirio - da je pri dveh milijardah
ljudi, kolikor jih je na Zemlji,
prav v tej neznatni točki in le za
nas Sonce dovoljkrat vzšlo, da
smo dosegli mir."
"Oh - je odgovoril Cerilo s
tišjim glasom - prepričan sem,
da obstajajo tudi drugi podobni
otoki, tu in tam, vsepovsod,
toda resnično otoki, zunaj
dosega humane geografije, zato
mislim, da smo nedosegljivi. In
vsak pozna le svoj otok".
Massimo Bontempelli,
Giro del sole (Kroženje sonca)
Giulio Montenero
Živi Spacal: Uvod k njegovim delom
Sto let od rojstva in šest od smrti, je Spacal bolj živ kot kdajkoli prej v zanimanju, ki ga njegova dela vzbujajo
pri tistih, ki lahko razumejo njihovo še ne razdano virtualno energijo, vprašanja, še vedno brez odgovora.
Treba je vstopiti v strnjeni korpus njegovih grafičnih del, zaporedne pripovedi, razvite na več kot petstotih matricah
v 65 letih vztrajnega, plodnega, pospešenega dela. Nato je treba interpretirati vsako posamezno ilustracijo, saj
vsaka v navidezni, skoraj otroški preprostosti skriva notranjo igro kitajskih skrinjic, navezovanja pomenov. Navdih
je Spacal dobil pri magičnem realizmu Bontempellija, sprva z ilustracijskimi nameni, zato je "Otok sreče" (Isola
della felicita) iz leta 1937 verjetno pripomba k delu "Giro del sole" (Kroženje sonca). Obsega že bistvene izraze
njegove poetike. Kakor zasleduje Bontempelli antiliterarno, tako Spacal antislikarsko. Kot obrtnik, sin kamnoseka,
se je želel pomeriti s trdoto lesa, iz katerega je želel s silo, skoraj surovostjo, izdolbsti "preveč in prazno". Iz
igre presledkov med črno in belo osnovno podlago se dviguje otok sreče, kjer pesnik najde blaženost za ceno
osame. Že leta 1951 je Giuseppe Marchiori v tistem "nasprotju med črtami in prostori odkril povsem novo vrednost,
prvine "natančnega" sloga, skladnega z osebnostjo umetnika. Edini v Italiji, ki mu je uspelo preseči meje
tehnične virtuoznosti; potem ko se je izognil dannunziovski postsecesionistični dekorativnosti, odstranil kulturne
vplive in folkloristična sklicevanja, je Spacal prispel do vizionarske spremembe resničnega podatka v popolno harmonijo
sanj, v kozmično kontemplacijo".
Toda Spacal je bil, bolj kot grafik, slikar. V pozni starosti mi je zaupal, da v resnici, globoko v sebi ni vedel, če je
bil bolj nagnjen k slikarstvu ali k grafiki. Tudi pri slikarstvu lahko sliko za sliko preizkusimo barvno in materialno
konsistenco, moč, ki preveva družinske zadeve in ki jih preobraža v splošne in univerzalne oblike stvarnosti, moč,
ki utrjuje identiteto barv, še posebno tistih bolj medlih, po sledeh elegičnega nauka svojega učitelja, Pia
Semeghinija, nauka, ki se ga je sam naučil že pred tem iz stare ljudske metode barvanja fasad. Spacal se spominja
prizora, ki mu je prisostvoval kot mladenič na Krasu. "Moški so pometali cesto, sejali mešanico rdeče zemlje
in apnenčastih drobcev, dodajali apno in vodo, mešali in s to mešanico ometali svojo, ravno zgrajeno hišo. Ko se
je po nekaj dneh omet na vročem soncu posušil, je bil rezultat nežen oranžen odtenek, z rahlim prelivanjem,
posledica nezglajene zidne podlage. To je osnovna barva mojih del. Tudi jaz uporabljam kraški kamen, zmlet in
zmešan z oljnimi barvami." 1 Iz Spacalovih del veje Kras, "vzdušje, istočasno junaško in patetično, veličastno in
krhko", kakor se je dobro izrazil Gillo Dorfles. Tržaški kritik prepoznava "v območju, ki sega od Prošeka do
Komna, od Hrpelj do Lipice, od Vremščice do Nanosa pravo domovino tistega, ki je živel od Gorice do Trsta, od
Reke do Pazina vse od otroštva". V mladosti je Spacal zvesto upodabljal običaje in pripovedke naše dežele - in
tudi tukaj mu Dorfles ljubeznivo sledi - do trenutka, ko je Mojster dosegel "višek abstrakcije v eni od slik, ki se
zdi, da je sama sebi namen in ki je znala ohraniti - ter poveličevati in simbolizirati - ves svoj izvorni figurativnosimbolni
naboj" 2 , izvirajoč iz Tržaškega Krasa.
Lojze Spacal
8