Katalog Spacal 1.qxd - Spacal, Lojze

ki jo je imela sirota kamnoseka v krvi (Kržišnik) 4 . Bolj ko se približuje kmečkemu dvorišču, bolj predmeti govorijo
o zbirki orodja na steni v hlevu: košare, jarmi, gnojne vile, poleg kipca Device Marije, akrostiha JHS, križa, datuma
izgradnje hiše, v stalni izmenjavi med sakralnostjo delovnega orodja in praktično uporabnostjo verske podobe,
do spojitve v simbolih, o katerih govori Dorfles.
V Spacalovi ikonografski evoluciji je zelo zabrisan prehod od individualne, avtobiografske tematike, k temi
skupinskega, kolektivnega pripovedovanja. Zdi se mi, da se prehod ujema s sintezo med italijanskim neoquattrocentizmom
in sago slovenskega naroda, ki jo lahko občudujemo na freskah iz leta 1942 v župnijski cerkvi v
Gradnem v Goriških Brdih, cikel, ki v načinih, povzetih iz metafizičnih zgodb Beata Angelica, Piera della
Francesca in Paola Uccella, slavi ljudske navade in obredne običaje lokalnega prebivalstva. Morda ne Kralj, ne
Černigoj, ne Mužič, kateri so približno v tistih letih okrasili številne obalne cerkve, niso s tako veristično zvestobo
in tako emotivno močjo upodobili "razkošja" slovenskega ljudstva.
Čudno je, da je bil Franko Vecchiet, tržaški umetnik, dve generaciji mlajši od Spacala, ne predan kritiki ne vezan
na mojstra s posebnimi vezmi (sicer pa Spacal ni imel učencev v pravem smislu besede), edini, ki mu je uspelo
razbrati trenutek, v katerem ta Spacalova človeška pokrajina "postane skonstruirana, normativna in reproduktibilna
vrednota, z reminiscencami, strahovi in aluzijami, včasih literarnimi in včasih slikarskimi, kolektivni
nravstveni avtoportret ljudi iz njegovega mesta, iz okolice in podeželja, ki se odseva v njegovi umetnosti. Toda
umetnikov idealni svet, kakor odsevajo njegova dela, je morda rezultat družbe in kulture, ki ne obstajata več.
Njegov lik pripada drugim časom. V svoji strogosti do sveta, v svojem razmišljanju in tehtanju vsake besede,
vsakega znaka, se zdi Spacal podoben ljudem, ki znajo latinsko: že nekaj desetletij ne obstajajo več". 5
Na povsem drugi strani, se je Spacal, radoveden in občutljiv ob spremembah ozračja figurativnih jezikov, zatekel
k užitkom vizualne upodobitve ter tako skoraj anticipiral možnosti računalnika, mikrometrsko raziskovanje
neskončno majhnih organskih konkrecij - ki bi lahko bile tudi bloki skrivnostnih metropolskih struktur - v kanalih,
izdolbljenih znotraj drevesnega debla, da bi po njih tekel življenjski sok, prispodoba, pridobljena le s preprostim
neposrednim vtiskavanjem lesenega debla v preseku. In je "Kraški porton" (Portone carsico) iz leta 1961,
poskus informela, ki ga je kaj kmalu opustil, da bi se vrnil k najljubšemu delu "tektonske volje, izgradnji podobe
skladno z naukom Mondriana" (Pallucchini). 6
Toda k minimalističnim raziskavam se je vrnil, na osnovi drugačnih pristopov. V obdobju znakovne umetnosti so
bili simboli-ikone omejeni na gole znake, glagolsko ali hieroglifsko oziroma ideografsko pisavo, do katere se je
dokopal - približevanje, tudi v tem primeru, spontani ljudski umetnosti - z učenjem žargona, ki so ga nekoč govorile
določene klike izobčencev, ko so med beračenjem puščale na vratih napotke za kolege. "Znaki beračev"
(Segni dei mendicanti) iz leta 1961. Nadaljnji korak k semplifikaciji, purifikaciji, abstrakciji nas privede do najvišjega
trenutka spacalovske poetike. Precej pronicljivo zabeleži Kržišnik: "Umetnik postane posrednik kompleksnosti
obstoja. Pozoren gledalec mu lahko sledi od znaka do znaka, skoraj od črke do črke zgovorne abecede, abecede,
ki iz vsakega posameznega znaka, iz njihove kombinacije, in tudi iz skupne človeške izkušnje, črpa eno in edino
posebnost samega sebe kot umetnika. Semplifikacija seže skoraj do absolutnega, ne da bi predvidela jedra izvornega
zaznavnega vtisa. V relativno bolj "konceptualni" fazi, Spacal predlaga neko vrsto načrta, skrčenega na bistvo
občutka: "Kras moje duše". 7 In to je semplifikacija, ki se ji lahko sledi tako vzdolž časovnega zaporedja od enega
dela do drugega, kot, v posameznem delu, skozi metamorfozo iz geometrijskega lika do usklajevanja kratkih segmentov.
In ravno to je veličasten izid glasbene kadence v "Notaciji" (Notazione) iz leta 1977: le dolge, vodoravne
črne raztrganine - smrt, ki kosi - lahko prekinejo kadenco drobcenih in elementarnih linearnih sledov, kos za
kosom, vrstico za vrstico, kakor kaplje, ki načenjajo apnenec, neskončno potrpljenje usode pri zaznamovanju,
trenutek za trenutkom, človekove duše.
Lojze Spacal
10