grbe in nepravilnosti. Tako so se ponavljale stvari, ki smo jih že doživeli pri tvoji gradnji v Piranu. Če ti dokončana stena ni ugajala, je bila porušena, dograjena na novo in tako naprej. Končno je bila tudi ta hiša dokončana in te je v vsem spominjala na tisto, ki so jo v Kostanjevici imeli tvoji dedje in o kateri si še zmeraj sanjal. Tu so bili kraški portal, borjač, ganki, štirna, ognjišče, orehove skrinje. Vse je bilo na svojem mestu. "Kot moja slika je," si pravil, "ko stopim v hišo se mi dozdeva, da vstopam v eno od mojih grafik". Ko so zvečer delavci odhajali, si ti užival mir ob kozarcu terana. Razmišljal si o vseh mnogih stvareh, ki te vežejo na Kras. Napolnil si pljuča s svežim zrakom, ki je dehtel po brinju in mediteranskih zeliščih, s katerimi je bila poraščena okolica. Kako je bilo vse lepše in prijetnejše kot pa v mestnem stanovanju, kjer je zrak postajal iz dneva v dan bolj onesnažen, promet pa kaotičen in hrupen. Vendar si se naenkrat spomnil, da ti tudi v tišini, ki te je obdajala, nekaj manjka. Zavedal si se, da na dvorišču ni bilo murnčkov. Drugi dan so morali vsi zidarji, mizarji, pleskarji loviti ščurke, namesto, da bi skrbeli za zaključna dela pri hiši. No vidiš, atek, popolnoma v zmoti pa niso bili Škrbinci, če so te imeli za čudaka. ● ● ● Po Savovi smrti si mama ni več opomogla. Njena zanimanja so plahnela iz dneva v dan. Spomin ji je pešal, pozabljala je na najobičajnejše stvari. Najenostavnejših opravil ni več zmogla: po hrano v trgovino, oprati kako cunjo, skuhati juho. Popolnoma je zanemarila svojo zunanjost. Prav ona, ki je bila zmeraj tako pozorna in skrbna v vsem. Nič več se ni česala, dneve je preživljala v spalni srajci, zleknjena v naslanjaču je buljila v prazno. Ti si ponovno poprijel za svoje delo, ali vsaj trudil si se, da bi to naredil. Dneve si presedel v ateljeju: brskal po starih papirjih, s čopičem popravil kako starejšo sliko in tudi narisal kaj novega. Ritem tvojega slikanja se je upočasnil in potrebna moč, da bi potiskal tiskarsko prešo, ti je zmanjkala. Vseeno si pa cele dneve presedel v ateljeju, občasno kaj popravil, večinoma pa v molku zatopljen v svoje spomine. Niso se pa ustavile tvoje razstave, ki so nenehno krožile po celem svetu in dosegle celo Sarajevo, porušeno v nedavni vojni. Vedno si trdil, tata, da slikarji vendar imajo določen privilegij: lahko se zavedo, kdaj se jim bliža konec življenja, ker jih obiščejo krokarji. Mislil si na trgovce z umetninami in na vse tiste, ki se, računajoč na podražitev slik umrlega umetnika, podvizajo in zadnji trenutek skušajo vse pokupiti. In krokarji so prišli, atek, toda ti se tega nisi zavedal. Čudni galeristi so odnašali tvoja dela na razstave, ki niso bile nikoli prirejene. Za slikami pa se je sled izgubila. Vsem si zaupal, tata. Namišljeni občudovalci so se vsak dan potikali po tvojem ateljeju in skušali nabrati kar čim več grafik in slik. Za plačilo so ti ponujali vsote denarja, ki ne bi zadostovale niti za papir in barve. Ti o denarju nisi nikoli nič razumel. In kako bi sploh mogel? Računati si začel z avstrijskimi kronami, nadaljeval z lirami, ki so bile večkrat razvrednotene, prešel na dinarje, ki so bili razvrednoteni še večkrat, zadnja leta pa so se pojavili še tolarji. Zahtevati od devetdesetletnika, da se znajde v džungli vseh teh valut, bi bilo preveč. Je pa tudi res, da si bil zmeraj prekleto trmast in si vztrajal pri tem, da sam upravljaš svoje prodaje, čeprav so te opeharili vsak drugi dan. Drugi pa se sploh niso potrudili, da bi te zaslepili s smešnimi vsotami denarja. Enostavno, prihajali so v ekipi. Medtem, ko si enim razkazoval svoja dela, so drugi skušali čim več stvari zbasati v svoje avtomobile. Po mamini smrti si se zaprl v svoj svet. Vedno si bil redkobeseden, toda zdaj dneve in dneve ni bilo besede iz tebe. Če si že kaj povedal, si premišljeval o smrti, o pokopališčih, kje naj te zakopljemo. Veren nisi nikoli bil in v svojem življenju si malokdaj prestopil prag kake cerkve. Nič posebnega nisi imel proti duhovnikom in tvoja dela so polna raznih verskih simbolov. Vendar si ti vero pojmoval bolj kot ljudsko tradicijo, ki jo je kot táko treba sprejemati. Ko pa je mama umrla, si si zaželel, da bi bil duhovnik prisoten. Zakaj to, atek? <strong>Lojze</strong> <strong>Spacal</strong> 18
Nočni let 19 Škrbina na Krasu ❚ Škrbina sul Carso
- Page 1 and 2: Lojze Spacal Nočni let
- Page 3: Nočni let 3
- Page 6: Katalog izdal Zavod za zdravstveno
- Page 9 and 10: Z avod za zdravstveno zavarovanje S
- Page 11 and 12: Leta 2000, ko je umrl nono, sem se
- Page 13 and 14: Spacal vedno združuje snov in izra
- Page 15 and 16: Torej gre za izmenični potek: od n
- Page 17 and 18: 10 Zoran Kržišnik, Pogovor s Spac
- Page 19 and 20: ● ● ● V Aceturi je bila je to
- Page 21: "Gente". Naslov se je glasil: "Slik
- Page 25 and 26: Giulio Montenero Spacal vivo: Un’
- Page 27 and 28: critica e non legato al Maestro da
- Page 29 and 30: aveva consolidato una cultura figur
- Page 31 and 32: Eri sempre di poche parole, papa, c
- Page 33 and 34: numero uno. Quel posto era pieno di
- Page 35 and 36: capezzare quanti più quadri e graf
- Page 37 and 38: Delo Lavori Nočni let 33
- Page 39 and 40: Študija, tuš na papirju, 43 x 32
- Page 41 and 42: Brez naslova, lesorez, 70 x 101 cm,
- Page 44 and 45: Lojze Spacal 40 Čolni na kopnem, b
- Page 46 and 47: Lojze Spacal 42 Viseči čolni, me
- Page 48 and 49: Soline, tempera na papirju, 16,5 x
- Page 50 and 51: Lojze Spacal 46
- Page 52 and 53: Zidovi, olje na platnu, 50 x 40 cm,
- Page 54 and 55: Lojze Spacal 50 Ganjki na Krasu, te
- Page 56 and 57: Lojze Spacal 52 Idila na gmajni, mo
- Page 58 and 59: Viseči čolni v Savudriji, mešana
- Page 60 and 61: Lojze Spacal 56 Totem, barvan les i
- Page 62 and 63: Lojze Spacal 58 Brez naslova, meša
- Page 64 and 65: Kraško znamenje, barvni lesorez, 9
- Page 66 and 67: Arheološka trta, barvni lesorez, 5
- Page 68: Arheološka trta, risba in slepi ti
Change language