Katalog Spacal 1.qxd - Spacal, Lojze

grbe in nepravilnosti. Tako so se ponavljale stvari, ki smo jih že doživeli pri tvoji gradnji v Piranu. Če ti
dokončana stena ni ugajala, je bila porušena, dograjena na novo in tako naprej.
Končno je bila tudi ta hiša dokončana in te je v vsem spominjala na tisto, ki so jo v Kostanjevici imeli tvoji
dedje in o kateri si še zmeraj sanjal. Tu so bili kraški portal, borjač, ganki, štirna, ognjišče, orehove skrinje. Vse
je bilo na svojem mestu. "Kot moja slika je," si pravil, "ko stopim v hišo se mi dozdeva, da vstopam v eno od
mojih grafik".
Ko so zvečer delavci odhajali, si ti užival mir ob kozarcu terana. Razmišljal si o vseh mnogih stvareh, ki te
vežejo na Kras. Napolnil si pljuča s svežim zrakom, ki je dehtel po brinju in mediteranskih zeliščih, s katerimi
je bila poraščena okolica. Kako je bilo vse lepše in prijetnejše kot pa v mestnem stanovanju, kjer je zrak postajal
iz dneva v dan bolj onesnažen, promet pa kaotičen in hrupen. Vendar si se naenkrat spomnil, da ti tudi v
tišini, ki te je obdajala, nekaj manjka. Zavedal si se, da na dvorišču ni bilo murnčkov. Drugi dan so morali vsi
zidarji, mizarji, pleskarji loviti ščurke, namesto, da bi skrbeli za zaključna dela pri hiši. No vidiš, atek, popolnoma
v zmoti pa niso bili Škrbinci, če so te imeli za čudaka.
● ● ●
Po Savovi smrti si mama ni več opomogla. Njena zanimanja so plahnela iz dneva v dan. Spomin ji je pešal,
pozabljala je na najobičajnejše stvari. Najenostavnejših opravil ni več zmogla: po hrano v trgovino, oprati kako
cunjo, skuhati juho. Popolnoma je zanemarila svojo zunanjost. Prav ona, ki je bila zmeraj tako pozorna in skrbna
v vsem. Nič več se ni česala, dneve je preživljala v spalni srajci, zleknjena v naslanjaču je buljila v prazno.
Ti si ponovno poprijel za svoje delo, ali vsaj trudil si se, da bi to naredil. Dneve si presedel v ateljeju: brskal
po starih papirjih, s čopičem popravil kako starejšo sliko in tudi narisal kaj novega.
Ritem tvojega slikanja se je upočasnil in potrebna moč, da bi potiskal tiskarsko prešo, ti je zmanjkala. Vseeno
si pa cele dneve presedel v ateljeju, občasno kaj popravil, večinoma pa v molku zatopljen v svoje spomine.
Niso se pa ustavile tvoje razstave, ki so nenehno krožile po celem svetu in dosegle celo Sarajevo, porušeno v
nedavni vojni.
Vedno si trdil, tata, da slikarji vendar imajo določen privilegij: lahko se zavedo, kdaj se jim bliža konec življenja,
ker jih obiščejo krokarji. Mislil si na trgovce z umetninami in na vse tiste, ki se, računajoč na podražitev
slik umrlega umetnika, podvizajo in zadnji trenutek skušajo vse pokupiti.
In krokarji so prišli, atek, toda ti se tega nisi zavedal. Čudni galeristi so odnašali tvoja dela na razstave, ki niso
bile nikoli prirejene. Za slikami pa se je sled izgubila. Vsem si zaupal, tata. Namišljeni občudovalci so se vsak
dan potikali po tvojem ateljeju in skušali nabrati kar čim več grafik in slik. Za plačilo so ti ponujali vsote denarja,
ki ne bi zadostovale niti za papir in barve. Ti o denarju nisi nikoli nič razumel. In kako bi sploh mogel?
Računati si začel z avstrijskimi kronami, nadaljeval z lirami, ki so bile večkrat razvrednotene, prešel na dinarje,
ki so bili razvrednoteni še večkrat, zadnja leta pa so se pojavili še tolarji. Zahtevati od devetdesetletnika, da
se znajde v džungli vseh teh valut, bi bilo preveč. Je pa tudi res, da si bil zmeraj prekleto trmast in si vztrajal
pri tem, da sam upravljaš svoje prodaje, čeprav so te opeharili vsak drugi dan. Drugi pa se sploh niso potrudili,
da bi te zaslepili s smešnimi vsotami denarja. Enostavno, prihajali so v ekipi. Medtem, ko si enim razkazoval
svoja dela, so drugi skušali čim več stvari zbasati v svoje avtomobile.
Po mamini smrti si se zaprl v svoj svet. Vedno si bil redkobeseden, toda zdaj dneve in dneve ni bilo besede iz
tebe. Če si že kaj povedal, si premišljeval o smrti, o pokopališčih, kje naj te zakopljemo. Veren nisi nikoli bil
in v svojem življenju si malokdaj prestopil prag kake cerkve. Nič posebnega nisi imel proti duhovnikom in tvoja
dela so polna raznih verskih simbolov. Vendar si ti vero pojmoval bolj kot ljudsko tradicijo, ki jo je kot táko
treba sprejemati. Ko pa je mama umrla, si si zaželel, da bi bil duhovnik prisoten. Zakaj to, atek?
Lojze Spacal
18