Februar - Planinski Vestnik

Patani v svojem svetu
Foto Marko Čibej
za medsebojne simpatije, tudi če bi ne bilo njegovega hudomušnega realizma in čudovite
sposobnosti, da z vso vzhodnjaško lagodnostjo opravi v eni uri delo, nad katerim bi se
kdo drug potil ves dan. V milijonskem mestu pozna vsakogar, ki kaj pomeni. V deželi,
kjer zaleže osebno znanstvo dosti več kot kak uraden papir, taka kvaliteta ni od muh
in dosti zaslug ima, da sva mimo strahotne birokracije prekrmarila naših petnajst tisoč
ton opreme iz nabite karačijske luke na 1600 kilometrov oddaljeni jez na Tarbeli.
Ob večerih odhajava v park na griču, odkoder se vidi vse ogromno mesto. Sprehajava se
med pisano množico ljudi, ki so posedli po travi. In Beni mi rad pripoveduje o življenju
v »starem« Karačiju.
Pred dobrimi tridesetimi leti je bil Karači prijetno mestece nad oddaljenim pristaniščem
in je imel kakih dvesto tisoč prebivalcev. Veter je imel dovolj prostora med
redko posejanimi hišami, da je vanj prinašal svež morski zrak.
Po razdelitvi britanske Indije leta 1947 na Indijo in Pakistan se je ta idila v trenutku
podrla. Nenadni eksodus milijonov indijskih muslimanov v novo državo je Karači v
Zdaj pravi v »Alpinismusu« 1977/5, da je saška plezalska akrobatika napredovala bolj
kot kjerkoli na svetu (torej tudi bolj kot v ZDA). Sedanje najtežje smeri so za eno,
dve stopnji težje od najtežjih v štiridesetih in petdesetih letih tega stoletja. Bernd
Arnold, najuspešnejši mož zadnjih desetih let v Polabskem pogorju, sodi, da vrh še ni
dosežen.
Bernd Arnold je plezalski fenomen, ki je odprl novo dobo v saškem peščencu. Star
je komaj 20 let, tiskar po poklicu. Ves se je posvetil plezanju, živi disciplinirano, kakor
mora danes živeti vsak vrhunski športnik: dieta, abstinenca, predpisan obseg in način
treninga. Značilna zanj je izredna koncentracija, izjemna zanesljivost, brzina in eleganca.
To je nov tip alpinista, ki ga alpinisti izpred desetih, kaj šele dvajsetih let komaj
še razumejo. Alpinistična generacija šestdesetih let — njeni zastopniki so prišli tudi
v slovenske stene (Herbert Richter in drugi) — še ni dosegla nivoja, ki ga predstavlja
Bernd Arnold, preveč je bila še obremenjena s tradicijo, dosegla pa je seveda tudi ona
lepe uspehe. Bernd Arnold je v peščencu preplezal nad 200 novih smeri, ki so zasenčile
vse stare, ki pa tudi niso lahke, saj se dosežki tam točkujejo. Naj navedemo:
B. Arnold vodi s 445 točkami, drugi je H. Richter s 36, šesti šele je D. Hasse sam z 11,
deveti je Hassejev tovariš iz Cine L. Brandler...
Trije Amerikanci so I. 1976 — uvedel jih je senior Fritz VViessner — plezali tri tedne
na Saškem. Henry Barber je izjavil v imenu vseh treh: »Obiskal sem stene v Evropi,
Avstraliji, Ameriki, nikjer nisem našel taka merila za prosto plezanje kakor na Saškem.
Kaj takega, kar sta tu preplezala H. Richter ali B. Arnold, ne bi preplezal noben zahodni
plezalec.« Barber spada v najmlajšo ameriško generacijo, ima za seboj vrsto vzponov
v stenah nad Yosemite, in tam prvenstvene solo vzpone brez »tehnike«. No, glede
»tehnike« na Saškem ni ostalo pri starem: Dovoljene so zdaj zanke, medtem ko
prižemne zagozde (na klupo) še vedno ostro odklanjajo, češ da bi se njihova uporaba
na skali poznala. Hasse meni, da bodo tamkajšnji plezalski sodniki glede zagozd morali