Februar - Planinski Vestnik

Razor sta bila ožarjena s prvim soncem. Kriška stena je mrka in temna odbijala, prav
tako grozljivo črna je bila stena Škrlatice in vsi Rokavi. Toda nazobčani vrhovi te
ponosne gore so se kopali v soncu. Špik, naš današnji cilj, je bil daleč, iz Krnice ni
niti pol toliko impozanten kot iz Martuljka. Od vsepovsod so v dolino odtekali slapovi
in potočki, ostanki dežja. Pišnica je grmela še bolj kot po navadi. Vmes so se drli kavri.
Mi »špikovci« smo hiteli.
Zanimiva narava, celi šopi rdečega rododendrona, ovčja čreda, lep razgled, vse to nas
je navduševalo. Na vrhu smo se postavili v vrsto in z obema rokama mahali na vse
strani. Naši prijatelji so nam kasneje zagotavljali, da so nas videli. Na vrhu Špika je
bila kopa snega. Nabrali smo ga in skuhali čaj. Bil je najboljši, ki sem ga kdajkoli pila.
Dolgo smo bili na vrhu, saj se kar nismo mogli ločiti od čudovitega razgleda.
Vseeno smo se potem vrnili v dolino in h koči smo prispeli v trenutku, ko so se
vrnili tudi prijatelji. Vsi smo bili zelo zadovoljni, le dežurni trije ne, ki so pač morali
ostati v taboru in čuvati našo imovino.
Ker sta dve turi zaporedoma (in to ne lahki) kar precejšen napor za vsakega posameznika,
smo soglasno sklenili, da bo sreda dan počitka. Toda zares lepo vreme, ki se je
naredilo, skupinici najbolj neugnanih in nabitih z energijo ni dalo miru. Tako je
v program za sredo prišel Jalovec.
Jalovec
Zelo zgodaj smo vstali. Sedem nas je bilo. Sedem takih, ki nam ne Mojstrovka, ne
Špik, ne Prisojnik niso mogli do živega in smo bili brez bolečin v nogah in brez žuljev,
z zdravimi želodci in mnogo volje.
Prva postaja — Vršič. Vse je bilo mrtvo, zato smo odšli naprej do Lovske koče. Sama
se zelo nejasno spominjam tistega dela poti, saj sem še na pol spala in le prirojenemu
občutku za hojo se imam zahvaliti, da nisem zdrsnila z ozke poti. Prijetne serpentine
do Malega Kota. Tu se je pričelo veselje. Stena, polna klinov in vrvi, lepa razgibalna
vaja z nekaj elementi gimnastike. In potem snežišče do sedla, pa še pol ure hoje po
grebenu in bili smo na vrhu. Vse je šlo tako preprosto, brez problemov in zapletov.
Skoraj nisem verjela, da sem res na vrhu. O Jalovcu sem slišala prav čudne štorije ...
Snežilo je, kar pa ni bilo prav nič prijetno. Zato smo se hitro spustili do zavetišča pod
Špičko.
Sedeli smo za mizo in poslušali veter, ki je zavijal okoli vogalov. Toda treba je bilo
iti. Pri Lovski koči smo sklenili našo klobaso in jo zašpičili s potjo do Vršiča in do
naše ljubljene Krnice. Ko smo prišli v tabor, smo že na prvi pogled ugotovili, da so si
vsi nabrali nove energije in nujno je bilo sestaviti plan za naslednji dan.
pogled tudi proti vzhodu in severu. Nad potokom Adyr-Su se nad ledenikom istega
imena boči Džajlyk, na katerega je najlažji dostop še vedno IV a. Pred nosom je
Adyr Su Baši, deloma kopen, deloma poledenel, blizu je Čegat-Tau, katerega severni
greben spominja na greben Bianco v Alpah. Dalje: Ullu-Tau Čan s 1200 m visoko
severno steno, ki zapira dolino Adyr-Su, 5198 m visoki Dych-Tau, Gestola, Šhara,
Džangi-Tau, skratka 10 km dolgi bezengijski zid. Avtor Gunther Bram končuje:
»Dolga pot na Kavkaz se splača — ne samo zaradi gora. Ljudje, ki jih srečaš na bivakih,
v taborih, na vrhovih, so ljudje kakor mi.« Članek je pospremil s panoramo cez tri cele
strani »v živ rob«. Enkraten posnetek.
CLAUDE BARBIER
V 50 in 60 letih tega stoletja je bilo ime tega belgijskega alpinista med najpopularnejšimi
na svetu. Zdaj ga ni več. 27. maja 1977 je zdrsnil v smrt v belgijskem plezalnem
vrtcu. Odvezala se mu je vrv, privezana na drevo. Torej nesreča, kakršna je vzela
tudi slavnega Tržačana Emilia Comicija, Lionela Terraya, Kinshoferja in tudi zelo
sposobnega alpinista belgijskega kralja Alberta I., ki je naredil več zelo težkih tur
v letih po prvi svetovni vojni.
Toni Hiebeler mu je v Alpinismusu 1977/8 napisal nekrolog, v katerem je s toplo
109 potezo obudil spomin na njegovo nenavadno plezalsko spretnost, ki jo je izkazal v