November 2004 - Društvo študentov medicine Slovenije

22 intervju
M: Starši se mnogokrat ne zavedajo, da
jih otroci dojemajo, da vidijo njihov strah
in anksioznost, ki jih preplavi ob otrokovi
bolezni. Seveda imajo nekateri otroci
tudi sami neprijetne izkušnje zaradi
zdravnikovega karakterja, ker je ta
morda neobčutljiv. Po drugi strani pa so
nekateri posegi neprijetni ali boleči.
Namen projekta Medimedo je odpraviti
ta strah otrok.
E: V šolskem letu 2001/2002 si bil
predsednik društva, bil si tudi
predsednik ŠOMF-a…
M: Ja, v tem letu sem bil predsednik
SloMSIC. Takrat je bilo na naši fakulteti
šest društev. Med njimi tudi Medicinsko
športno društvo, Klub študentov
Medicinske fakultete in seveda
SloMSIC, ki so se nato združili v DŠMS.
E: Trenutno sodeluješ tudi v
Slovenskem zdravniškem
društvu. Kakšna je funkcija oz.
naloga društva? Zdi se mi, da ga
študenti še ne poznamo dovolj
dobro.
M: Lani sem bil izvoljen za predsednika
Študentske sekcije Slovenskega
zdravniškega društva. To je
strokovno, profesionalno društvo, člani
društva smo študentje petega in šestega
letnika ter absolventi. Večina članov v
Slovenskem zdravniškem društvu je tudi
aktivnih v DŠMS. Na ta način poskušajo
študenti razne projekte iz DŠMS preko
zdravniškega društva razširiti in hkrati
doseči kontakt med študenti in profesorji
oz. svetom zdravnikov.
Študentska sekcija društva tudi vsaki dve
leti organizira predavanje, kamor so
povabljeni predstavniki
Zdravniškega društva in
Zdravniške zbornice in je namenjeno
študentom višjih letnikov, saj jim
pojasni potek sekundariata, specializacije,…
Pojasni in pokaže jim možnosti, kam
in kako po koncu študija.
V okviru društva imam veliko dela.
Zadnje mesece sem se ukvarjal pretežno
s promocijo protitobačne kampanje.
E: Meniš, da smo študenti medicine
dovolj aktivni pri izvenšolskih
dejavnostih in pri skrbi za
našo socialno rast?
M: Pod "socialno rastjo" si predstavljam
zabavo, žure, tako da smo študenti iz
tega vidika dovolj dejavni. Težko pa bi
objektivno ocenil, koliko so izvenšolsko
aktivni ostali študenti medicine, saj se
veliko študentov udejstvuje tudi v
aktivnostih zunaj okvira Medicinske
fakultete. V primerjavi z ostalimi fakultetami
pa se mi zdi, da smo študenti medi-
Mircha Poldrugovec
november 2004
cine dokaj aktivni, tukaj mislim predvsem
na DŠMS in ostala društva na naši fakulteti.
E: Se strinjaš, da so te vrste
aktivnosti nujne, da postaneš
dober zdravnik in si tako pridobiš
"čut do ljudi"?
M: Težko je posplošiti in reči, da bo študent,
ki je izvenšolsko aktiven, dober in
human zdravnik, tisti, ki se samo uči, pa
to ne bo. Menim, da niso izkušnje same
po sebi tiste, ki vplivajo na neko osebo,
ampak je pomembno tudi, kako so te
izkušnje interpretirane oz. doživete. Jaz
osebno sem od društva s socialnega in
duševnega vidika veliko pridobil. Tukaj
ne mislim samo na prijatelje, ampak tudi
na delovne in druge izkušnje.
E: Kako pa je zdaj, ko si že na
kliniki in si se že srečal z "dobrimi"
in "slabimi" zdravniki?
M: Večina zdravnikov, ki sem jih do
sedaj spoznal, se trudi biti dober
zdravnik. Vendar to za ene pomeni biti
topla, prijazna oseba, za druge pa
pomeni biti "dober zdravnik", če znaš na
pamet vse stranske učinke zdravil.
Popoln zdravnik je tisti, ki dobro obvlada
svoje področje in je prijazen in
razumevajoč do pacientov. Vendar je
takih na žalost bolj malo.