November 2004 - Društvo študentov medicine Slovenije

dsms.net

November 2004 - Društvo študentov medicine Slovenije

časopis študentov Medicinske fakultete

INTERVJU

doc. dr. Zvezdan Pirtošek

O študentskih letih, Angliji

in parkinsonizmu

PRIROČNO

Kako napisati

dober seminar?

INTERVJU

Mircha Poldrugovac

predsednik Študentske

sekcije Slovenskega

zdravniskega društva

november 2004 letnik 02.01 200 SIT

AKTUALNO

Razpis izmenjav

za leto 2005

POD TUJIM NEBOM

Kako do prakse

v Houstonu?

PREDSTAVLJAMO

Nova generacija

brucov na MF


02

uvodnik

ŽRTEV ENAJSTIH DOKTORJEV

DENTALNE MEDICINE?

Destruktivne misli me navdajajo izključno v zobozdravstvenih čakalnicah. Sediš tam,

prisiljen poslušati lokalni radio, uro, dve, komu mar. Prideš na vrsto in praviloma pozabiš

na nečloveško čakanje - saj, konec dober, vse dobro. Zakomplicira pa se, ko

konca ni. Naslednji dan z istimi težavami spet sediš pred nalepko "Prosimo ne trkajte".

Sicer je ne upoštevaš, tisti za vrati pa tebe ne. Vmes izveš, da je Che Guevarra

doštudiral medicino, skoraj začneš razumeti, zakaj so morali izumiti atomsko bombo,

potem te sprejme nekdo drug, toda domov se vrneš enako slabe volje. In si dopoveduješ,

da je vse skupaj pravzaprav trening za prenašanje telesnih bolečin.

S tem pripovedovanjem želim pojasniti svoje navale agresivnega razpoloženja v

poletni četrtini leta. Toliko sem se zadrževala pri zobarjih, da bi kdo še posumil, da

sem tam na poletni praksi. Dejansko sem vmes začela resno razmišljati o menjavi

študijskega programa. Ko te boli zob in tega nihče ne more omiliti, si pač nemočen

in nad dano situacijo brez vsake kontrole. En sam zob, levo spodaj šest, ki ga zdaj,

hvalabogu, več ni, prej pa se je ob njem zvrstilo enajst doktorjev dentalne medicine.

Drug za drugim, v glavnem neuspešno.

Nočem kritizirati zobozdravstvenega sistema in določenih zobozdravstvenih

posameznikov. Ne ker se ne bi dalo, ampak ker taka kritika nikamor ne vodi. Sploh

pa je to časopis, ki naj bi se izogibal kritičnih stališč in osebnih obračunov.

Pravzaprav sem želela vnesti le nekoliko stomatološke tematike. Sliši se namreč, da

je Erektor preveč medicinsko usmerjen, pa sem s pravkar navedenimi dentalnimi

detajli začela delati na vsebinskih spremembah.

Kar pa še ne pomeni, da je tistih enajst ljudi bilo sposobnih, odgovornih in zavzetih.

Se zgodi, četudi enajstkrat. Še dobro, da so večni samo diamanti, problemi tovrstne

narave pa ne. Vsakdo ima kakšno negativno izkušnjo iz zdravstvenega kolesja.

Obtoževati predanega zdravnika, ki se mu enkrat povsem slučajno zalomi, je

neupravičeno. Če ga kdo neprestano lomi, pa je vsak očitek še premalo.

Recimo neka ohola okulistka, ki verjame, da je najbolj razgledana in najbolj kompetentna

oseba slovenskega zdravstva. Spada med ljudi, ki so prebrali veliko knjig,

brez dvoma. Za Veliki sodobni bonton pa še niso slišali. Saj ne rečem, da bi na

spisek prebranega gradiva mogoče pridali Medicinsko etiko z deontologijo?

Če se ne znaš obnašati, ti ni pomoči. Če ne obvladaš svoje stroke, tudi ne.

Posledično ni pomoči tvojim pacientom. Zato: učite se, da boste najboljši v tem, kar

boste počeli! In bodite dobri ljudje! Nek afriški pregovor menda pravi: "Dober

zdravnik je dober človek, ki zna tudi medicino." Pri tem se sprašujem, kakšen

zdravnik je bil Che Guevarra in… kako bi on reagiral ob podobni zobozdravstveni

izkušnji…

november 2004


kje je kaj?

Stvarniki

GLAVNA IN ODGOVORNA

UREDNICA

Martina Turk

IZVRŠNA UREDNICA

Tina Peršuh

TEHNIČNI UREDNIK

Lovro Žiberna

UREDNIK FOTOGRAFIJE

Primož Žužek

LEKTOR

Petra Trpin

VODJA PRODAJE

Maja Tripar

VODJA PROMOCIJE

Petra Tomaževič

EREKTORJEVA EKIPA

Rok Devjak,Polona Maver,

Nino Mirnik, Ana Perpar,

Alenka Vittori, Irena Vrečar,

Duško Zagoranski

STALNI SODELAVCI

Srečko Dobrecovič, Nina

Fister, Ana Marija Furlan,

Žiga Jan, Aleksandra

Mohar, Gregor Poglajen,

Tea Tašker, Peter Trošt

PRI TEJ ŠTEVILKI SO

SODELOVALI ŠE:

Aleš Agatonović, Nataša

Bizovičar, Eva Ćirić,

Benjamina Dolinšek,

Gabrijel Fišer, Matevž

Harlander, Meta Levstek

Darja Logar, Vanja Kaučič,

Nina Kotnik, Miha Lukač,

Katja Perdan, Barbara

Pistor, Janko Vlaović, Marko

Žličar

ILUSTRACIJE:

Marjana Udovič

TISK:

Grafex doo., Izlake

NAKLADA:

800 izvodov

IZDAJA:

Društvo študentov

medicine Slovenije,

Korytkova 2, Ljubljana

Tisk finančno omogočil:

ŠOMF

Cena vključuje 8,5% DDV.

ISSN1581-9078

Vaše prispevke pošljite na:

erektor@dsms.net

V s e b i n a

UVODNIK

Žrtev enajstih doktorjev dentalne medicine. . 02 . .

PREDSTAVLJAMO

Predstavitev knjige Medicinska fakulteta. . . . 04

Kulturno umetniško društvo dr.Lojz Kraigher . 05 . . . .

Nova generacija brucov. . . . . . . . . . . . . . . . 06 . . .

SIDSIC. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 07 . . .

STROGO STROKOVNO

Nasveti za pisanje seminarjev med študijem . 08 . . .

Povabilo k molitvi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 09 . . . .

Centralna medicinska knjižnica. . . . . . . . . . . 10 . . . .

Kongres nevrokirurgije. . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 . . . .

INTERVJU

Nevrolog doc.dr. Zvezdan Pirtošek. . . . . . . . 12 . . . .

NA SCENI

Reportaža z brucovanja. . . . . .. . . . . . . . . . . 15 . . . .

Medicinski mesec kulture. . . . . . . . . . . . . . . . 16 . . . .

Institute for Indian Mother and Child. . . . . . . 16 . . .

Projekt Medimedo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 .

PRIPRAVLJA SE

Napovednik dogodkov. . . . . . . . . . . . . . . . . 18 .

Projekt VIRUS v polnem zagonu. . . . . . . . . . 19 . . . .

Projekt Osveščen, ne zadet. . . . . . . . . . . . . . 20 . . ..

INTERVJU

Mircha Poldrugovac . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 . . .

POD TUJIM NEBOM

Študentsko izpopolnjevanje v Houstonu. . . . . 24 . . .

Praksa v Združenih državah Amerike. . . . . . . 26 . .

Na elektivu v Turčiji. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27

Razpis praks in elektivov za leto 2005. . . . . 28 . . . .

53. svetovno srečanje študentov medicine. . . 30 . . . .

Pogovor s tujimi študenti. . . . . . . . . . . . . . . . . 31 . . .

ŠPORT

Batavieren race 2004. . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 . . . .

Sladko hujšanje. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33 .3 . .

IZ ŽIVLJENJA

Halloween. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34 . . .

In vino mortis. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34 . . . .

Jelko pije kavo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 . . .

Vsi enaki, vsi. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 .

V PROSTEM ČASU

Utrinki s popotovanja po Korziki. . . . . . . . . . 36 . . . .

Oražnovci na ekskurziji. . . . . . . . . . . . . . . . . 37 . . . .

Humor. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 . . . .

Nagradna križanka. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38 . . .

Pajzl žur. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39 . . .

06

12

21

39

03


4 predstavljamo

november 2004

PREDSTAVITEV KNJIGE MEDICINSKA

FAKULTETA UNIVERZE V LJUBLJANI

(1919-1945) Tekst: Nataša Bizovičar in Darja Logar

Dela, ki govore o razvoju naše fakultete, so vredna vse pozornosti in eno izmed njih je tudi

knjiga, ki bi vam jo radi predstavili. Uredili so jo Franc Urlep, Miroslav Kališnik in

Peter Borisov. Predstavljeni so začetki Medicinske fakultete, ki je nastala in

preživela vse do danes predvsem zaradi vztrajnosti, neomajne volje, trme in optimizma

izjemnih posameznikov, ki so orali ledino na tem področju. Prvi del zbornika opisuje

zgodovinski razvoj MF, v drugem delu pa so izpod peres zdravnikov predstavljeni ljudje,

ki imajo posebne zasluge za uspešno prehojeno pot MF. Vsi avtorji in uredniki želijo negovati

zgodovinski spomin, da bi se zavedali pomena dejanj prednikov in da bi iztrgali minula

dogajanja zgodovinski pozabi. Knjiga je edinstveno priznanje učiteljem, ki so podajali

znanje mnogim generacijam zdravnikov pred nami. Predsednik Zdravniške

zbornice Slovenije je v knjigi zapisal: "Prepričan sem, da se zdravniki svojih učiteljev

spominjamo s hvaležnostjo vsakokrat, ko rešujemo zdravje in življenje." [1]

Na začetku knjige nas zgodovinar prof.dr.

Peter Borisov seznani s potekom zgodovinskih

dogajanj, ki so pripeljala do ustanovitve

Medicinske fakultete. Prve ideje za njeno

ustanovitev so se porajale že leta 1848, ko je

bila ukinjena mediko-kirurška šola, vendar so

oblasti na Dunaju to onemogočile, ker so imele

namen slovensko ozemlje postopoma ponemčiti.

Slovenski študentje so zato morali na šolanje

hoditi v Gradec, Innsbruck, Dunaj, Prago in

Padovo. Študirali pa so lahko le sinovi

premožnih staršev, ker je bil študij drag in dolgotrajen.

Težave so našim študentom povzročali

tudi nemški študentje, ki so jim pogosto tudi s

silo preprečevali predavanja. Kljub neugodnim

okoliščinam se je zdravstvo na Slovenskem

razvijalo in krepilo tudi po ukinitvi medikokirurškega

učnega zavoda.

Ustanovitev Univerze v Ljubljani

Oktobra 1918 se je končala štiriletna vojna, ki

je povzročila razpad habsburške monarhije in

na Slovenskem so se zopet začele pojavljati

ideje o lastnem slovenskem vseučilišču. Istega

leta je bila ustanovljena podkomisija za

Medicinsko fakulteto, ki je bila del vseučiliške

komisije, ki naj bi izdelala priprave za

ustanovitev Univerze. Spori so se pojavljali tudi

v zvezi z lokalizacijo Univerze, ki naj bi bila v

Ljubljani ali Trstu. 23. julija 1919 je bil v beograjski

skupščini izglasovan zakon o ustanovitvi univerz

v Kraljevini SHS. Ustanovitev Univerze v

Ljubljani je bilo uresničenje davnih želja

Slovencev. Ustanovili so pet fakultet, med njimi

tudi Medicinsko fakulteto, ki je imela prva dva

pripravljalna letnika. Imenovani so bili tudi prvi

Skozi generaciji

trije fakultetni profesorji: dr.Alfred Šerko,

dr.Albert Botteri in dr. Janez Plečnik.

Prvi koraki Medicinske fakultete

Fakulteta naj bi se postopoma dopolnjevala

tako, da bi dosegla dolžino 10 semestrov. Učni

načrt ob ustanovitvi fakultete je obsegal naslednje

predmete: anatomija, biologija, kemija,

fizika v 1. letniku. V 2.letniku: topografska

anatomija in histologija, fiziologija. V 3.letniku:

patološka anatomija, eksperimentalna patologija,

farmakologija, interna klinika in kirurška klinika.

V 4.letniku: interna klinika, kirurška klinika,

porodništvo in ginekologija, psihiatrija in

nevrologija. V 5.letniku: interna klinika, kirurška

klinika, oftalmologija, pediatrija, higiena in

sodna medicina. V 1.letnik je bilo v šolskem letu

1919-1920 vpisanih 66 študentov. Učni načrt je

bil povzet po učnem načrtu zagrebške

Medicinske fakultete. Kmalu so si študentje in

profesorji želeli izpopolnitve Medicinske fakultete,

na kateri je tedaj pouk potekal le prvi dve

leti.

Načelnik zdravstvenega oddelka Narodne

vlade Slovenije dr. Ivan Oražen je po svoji

smrti v oporoki Medicinski fakulteti zapustil

svoje premoženje z namenom, da se ustanovita

študentska domova za revne medicince.

Pomanjkanje denarnih sredstev, učne opreme,

predavateljev in prostorska stiska so bili glavni

zaviralni dejavniki, s katerimi se je morala

Medicinska fakulteta nenehno ukvarjati in je bil

zato njen obstoj večkrat ogrožen. Leta 1929 so

želeli ukiniti Medicinsko fakulteto skupaj s

Tehnično in zato so, da bi zavarovali njen

obstoj, fakulteto poimenovali po kralju

Aleksandru. Pojavljale so se tudi demonstracije

študentov, ki so želeli ohraniti neokrnjeno

Univerzo.

Težnje po izpopolnitvi fakultete in

zdravstva

Sredi tridesetih let ni bilo več neposredne

nevarnosti glede ukinitve Medicinske fakultete,

zahteva po izpopolnitvi fakultete pa se je zlila z

zahtevo po novi in sodobni bolnišnici, kajti delo

v takratni je bilo skoraj nevzdržno. Z novo bolnišnico

naj bi se reševalo tudi vprašanje o

popolni Medicinski fakulteti s predavalnicami in

inštituti za vse predmete. Želja po izpopolnitvi

Medicinske fakultete in po popolni kliniki v

Ljubljani je rasla še v naslednjih letih, saj je bilo

oboje pereče socialno vprašanje. Obstoječ

zdravstveni sistem ni več mogel ustreči potrebam

prebivalstva, ki je obsegalo ne samo

Ljubljano, ampak celotno Slovenijo. Leta 1937

je bila razglašena nova medicinska uredba,

proti kateri so se uprli vsi medicinci, tej pa je

sledila splošna stavka celotne Univerze, s

katero so želeli opozoriti na splošno pomanjkanje

zdravnikov. Zdravniki prostovoljci, ki so

delali brezplačno, so bili v veliko pomoč

splošnemu zdravniškemu osebju, vendar pa so

bili zdravniki vseeno preveč obremenjeni. Kljub

temu novih delavnih mest zaradi pomanjkanja

denarnih sredstev niso razpisali in nezadovoljstvo

se je še stopnjevalo.

Kasneje je spremenjeni zunanji politični položaj

Evrope vplival na združitev slovenskih sprtih


predstavljamo 5

strani v enotni akademski Narodni blok. Želeli

so se odreči vsem medsebojnim trenjem in

združiti moči. S težavo so dograjevali

neprimerne prostore Medicinske fakultete.

Uredba iz leta 1937, ki je določala glavne in

neobvezne predmete za študente medicine, je

bila popravljena. Boj za izpopolnitev fakultete

pa se je nadaljeval. V marcu l.1940 je Društvo

medicincev izdelalo za slovensko javnost

tiskano Spomenico o nepopolni Medicinski

fakulteti in pomanjkljivi zdravstveni organizaciji,

ki je prepričljivo pričevanje o zavzetosti takratnih

študentov. Fakultetni inštituti so bili v izredno

slabem stanju zaradi prenatrpanosti oddelkov.

Vztrajne zahteve pa so vendarle obrodile

sadove. Imenovali so nekaj novih profesorjev in

fakulteta je dobila nekaj novih prostorov. L.1941

je bil na seji Medicinskega sveta izdelan

osnutek za reformo celovitega medicinskega

študija, vendar je te dolgo pričakovane načrte

preprečila 2. svetovna vojna.

Udarec 2.svetovne vojne

Ko je Jugoslavijo napadla združena nacifašistična

koalicija, so študentje ljubljanske Univerze

prijeli za puške in odkorakali med branitelje

domovine. Med vojno je Univerza in z njo vred

fakultete doživljala zelo burne čase, verjetno

najhujše v svoji zgodovini. Medicinska fakulteta

je dobesedno životarila in bila v nenehnem

strahu za svobodo in za življenja svojih učiteljev

in študentov. Po kapitulaciji italijanske vojske

l.1943 so ljubljansko pokrajino zasedli Nemci,

ki so začeli izvajati na univerzitetni svet vse hujši

politični in vojaški pritisk. L.1943 je predsednik

pokrajinske uprave ukazal ukiniti vsa predavanja

in vaje na Univerzi. S to odredbo sta ljubljanska

Univerza in z njo vred tudi Medicinska

fakulteta praktično prenehali obstajati. Toda

zanju je bil to le začasen predah. Po 2.svetovni

vojni je Univerza spet zaživela v polni meri.

Priznana je bila Uredba o obnovi Univerze,

Medicinsko fakulteto pa so dopolnili v deset

semestrov dolg študij. Izpeljana je bila temeljita

reorganizacija, ki je povzročila imenovanje

novih profesorjev in izpolnitev Medicinske fakultete.

Iskanje korenin matere slovenskih

zdravnikov nam lahko pomaga pri

boljšemu razumevanju sedanjega stanja

na MF in nam hkrati vzbuja občutek

pripadnosti že od samega začetka na

trdnih temeljih zgrajenega nenehnega

razvoja in posodabljanja fakultete, ki

je po strokovnosti vsekakor primerljiva

z drugimi MF po svetu. "Danes je

Medicinska fakulteta pred novimi

nalogami in izzivi. Potrebna je

posodobitev pouka tako kot na vseh

medicinskih šolah v razvitem svetu."[2]

Prav zdaj pa se v Sloveniji ustanavlja

še druga MF. Predstavitev prizadevanj

ljudi in še posebno njihovega razmišljanja

je lahko sedanjim generacijam

naših študentov, zdravnikov in vsem,

ki sooblikujejo staro in novo fakulteto,

dragocena vzpodbuda in vzor.

[1] Bitenc M. Predgovor predsednika

Zdravniške zbornice Slovenije. Medicinska

fakulteta Univerze v Ljubljani 1919-1945

(2003): 9-10.

[2] Žargi M. Predgovor dekana Medicinske

fakultete v Ljubljani. Medicinska fakulteta

Univerze v Ljubljani 1919-1945 (2003): 7-8.

Kulturno umetniško društvo dr.Lojz Kraigher

MUZE V BOLNIŠNICI

Bolnišnica je nekoliko nenavaden kraj za domovanje muz, a so se vendar naselile v samo

srce Kliničnega centra. Verjeli ali ne, zdravnike in njihove še šolajoče se naslednike navdihujejo

skorajda vse od njih.

KUD dr. Lojz Kraigher

Naše medicinske muze delujejo v Kulturno

umetniškem društvu dr. Lojz Kraigher.

Društvo je dobilo ime po istoimenskem

zdravniku in književniku, sodobniku in prijatelju

Ivana Cankarja (ja, Lojz je bil frajer).

Predsednica KUD-a je prav tako "zgodovinska

osebnost" prof. dr. Zvonka Zupanič

Slavec. KUD ima pravzaprav zelo plemenito

poslanstvo: člani s svojim umetniškim

izražanjem razveseljujejo bolnike ljubljanskih

bolnišnic. Društvo združuje množico različnih

sekcij in talentov, od glasbenikov, likovnikov,

fotografov, do šahistov; študentom pa je verjetno

najbolj znan študentski pevski zbor COR.

Toda sekcija, ki ima ob sebi največ muz, je literarno-dramska

sekcija.

Znani člani sekcije

Sekcija, kot pove že ime, združuje dramsko in

literarno aktivne člane. O nadarjenosti medicincev

na teh področjih ne gre dvomiti, med bolj

znanimi so na primer igralec Borut Veselko

in scenarist Marko Pokorn, pa pesnik

Skozi generaciji

Alojz Ihan… Zdravniki so sicer literarno ustvarjali

že od nekdaj, vendar je ta dejavnost

postala povezana in organizirana šele okrog

leta 1979, ko je bil ustanovljen KUD dr. Lojz

Kraigher. Literarno-dramsko sekcijo sta minula

leta vodila Miran Miklavič in Anton

Komar, sedanja predsednica je Cvetka

Pučko. Med njihove večje (skupne) dosežke

prav gotovo šteje knjiga Ars medici iz leta

1991. Dramski del sekcije pa je imel celo tako

slavne mentorje kot sta Jože Vozny in naši

generaciji še toliko bolj ljub Jurij Souček.

Njihove recitale in nastope je kdaj posnela tudi

televizija.

Literarni list KC

In kdo so njihove muze? Poleg tistih mitoloških,

ki jim dajejo navdih, so muze tudi njihov "otrok".

Muze Kliničnega centra se namreč imenuje

literarni list, ki ga ta sekcija izdaja. Umetniška

vrednost njegove vsebine se lahko primerja z

vsebino katerekoli pesniške zbirke v knjigarni,

marsikatero celo presega. List izhaja v dovolj

veliki nakladi, da je dosegljiv vsakomur, nanj pa

Tekst: Alenka Vittori

se seveda lahko tudi naročite. In kar je še

pomembnejše: v listu lahko objavljate tudi sami,

tisti bolj sramežljivi pod psevdonimom.

Nam bi bilo, jasno, všeč, če bi to storili tudi v

Erektorju…

KUD ima svoj sedež na Zaloški 7a, predsedstvo

literarno-dramske sekcije deluje na Šlajmerjevi

3 (ginekološka klinika), svoje prispevke pa

lahko pošljete na naslov: Miran Miklavič, SPS

nevrološka klinika, Zaloška 7/V ali na e-mail:

miran.miklavic@kclj.si. Na istem naslovu

se lahko na list tudi naročite.


6 predstavljamo

november 2004

Na MF smo dobili novo generacijo kolegov

DOBRODOŠLI NA

NAJDALJŠEM ŠTUDIJU MED VSEMI

V naslednjih vrsticah boste lahko prebrali analizo

ankete z bruci in nekaj nasvetov zanje.

Novopečenim študentom medicine smo v

ponedeljek, 4. oktobra 2004, po prvi uri predavanja

iz biofizike razdelili 240 anket. Nazaj

smo jih dobili 195, kar je še vedno dovolj velik

vzorec in smo z njim lahko več kot zadovoljni.

Na anketo nam je odgovarjalo več kot dvakrat

več predstavnic ženskega spola kot moškega,

kar je logično glede na strukturo študentov

Medicinske fakultete, ki je krepko v prid

ženskega spola, kar pa moškemu spolu prej

ugaja kot ne. Eno petino vprašanih predstavljajo

dentalni medicinci, kakršno je tudi sicer

razmerje med medicinci in dentalnimi medicinci

v 1. letniku., saj je bilo letos sprejetih 200 prvih

in 50 slednjih.

Velika večina (90%) naših bodočih kolegov je

imelo na voljo več kot dovolj točk. Nekaj

srečnežev pa je imelo točk ravno dovolj. A naj

mlajše kolege opozorimo, da točke z mature na

fakulteti ne pomenijo prav nič, saj se vse začne

znova. Velikokrat se zgodi, da imajo prav študenti,

ki so brez pretiranega truda in zlahka

opravili s srednjo šolo, največ težav, saj se ne

znajo posvetiti določenemu predmetu toliko kot

tisti, ki so bili na to navajeni že prej.

Zanimalo nas je, koliko nameravajo biti bruci na

predavanjih. Večina (76%) vprašanih bo

vedno na predavanjih, nekaj pa jih bo predavanja

obiskovalo občasno. Na začetku predavanj

v prvem letniku smo bili tudi starejši kolegi

zelo zagreti. Zanimivo bi bilo isto vprašanje

našim brucom postaviti čez kakšen mesec.

Tisti mlajši kolegi, ki bodo na predavanja hodili

redno, si bodo med tednom privoščili manj

zabave. Tretjina si bo vzela čas za nočno

zabavo enkrat med tednom, dvakrat med ted-

Skozi generaciji

nom si bo vzela čas slaba četrtina novopečenih

študentov medicine, prav toliko pa jih prisega le

na tradicionalne študentske žure Medicinske

fakultete v Oražnu in Pajzlu. Slaba desetina

nadobudnežev bo zunaj 3 krat na teden, toliko

pa je med bruci tudi takih, ki se zabav sploh ne

bodo udeleževali.

Tečaji so bili na osnovni in srednji šoli zelo

pomembni in so v mnogih primerih tudi pripeljali

nove študente Medicinske fakultete na

željeni faks, saj so jim dali še nekaj obširnejšega

znanja. Marsikdo je tudi obilo časa

posvečal športu ali glasbi. Večina (42%)

vprašanih si bo zdaj za obštudijske

dejavnosti tako vzela več kot 2h na teden,

slaba tretjina pa več kot 5h. Desetina kolegov

bo ostalo skrajno aktivnih in si bodo vzeli več

kot 7h ali celo več kot 10h na teden zase.

Najmanj se jih bo popolnoma posvetilo faksu in

za obštudijske dejavnosti ne bodo več našli

časa. Naj bruce opomnimo, da imajo v prvem

letniku veliko več časa za obštudijske dejavnosti,

kot ga bodo imeli v višjih letnikih, zato naj kar

najbolj izkoristijo svoj prosti čas.

Mnogi novi študenti Medicinske fakultete imajo

fante in punce. Med študijem bo zanje še

vedno dovolj časa našla več kot polovica

vprašanih. Slaba četrtina vprašanih pa je še

brez fanta ali punce, a bi zanjo ali za njega

zagotovo našli čas. Vedno si je treba najti čas

za romantične zveze, obštudijske dejavnosti in

še kaj, kar ohrani študij v lepem spominu, le razporediti

si ga je treba kar najbolje.

Dobra desetina (12%) vprašanih študentov že

živi v študentskih domovih. Kar nekaj jih

najbrž še čaka, da pridejo na vrsto, tako da več

kot polovica vprašanih živi v privatnih stanovanjih.

Dobra tretjina brucov pa živi doma ali pri

sorodnikih.

Večini brucov (90%) je jasno, da bo pridobivan-

Tekst:Nino Mirnik, Foto: Primož Žužek

je višje stopnje izobrazbe zahtevalo od njih več

učenja. V bistvu gre za to, da je snovi za

opravitev enega izpita mnogo več, kot je je

bilo v srednji šoli snovi za opravo celotne

mature. Zatorej naj bruci svoji pripravi na

maturo prištejejo še kakšen teden ali dva in si

vzamejo toliko dni za pripravo na izpit. Poleg

tega na faksu tudi niso običajna sprotna preverjanja

znanja, čegar ste bruci bili navajeni iz

srednje šole. Kolokviji so na začetku študija

mnogo bolj redki kot recimo v tretjem letniku, ko

si spet prisiljen delati sproti. Za pripravo na

kolokvij si redni obiskovalci predavanj vzamejo

manj časa kot občasni. Občasni si vzamejo

za pripravo na kolokvij kakšen teden.

Vsekakor se kolokvije splača opraviti, da se

izogneš ponavljalnim kolokvijem. Ti običajno

obsegajo obsežno snov, ki pa na žalost nesrečnikov

običajno nima veliko skupnega s tisto,

ki jo je potrebno obvladati za opravo izpita.

Kar štiri petine vprašanih bo med študijem rado

sodelovalo s kolegi, 15% pa jih bo individualistov.

Na splošno velja, da je že na fakulteti

potrebno razviti močno zaupanje v svoje

sposobnosti in hkrati biti dovolj "moža", da za

nasvet vprašaš kolega. Podobno naj bi bilo kasneje

tudi obnašanje na poklicnem področju.

Nihče namreč ne ve vsega.

Bruci se najbolj veselijo predavanj iz anatomije

in prve pomoči. Sledi biokemija 1,

biofizika in biologija celice. Zanimivo je, da se

bruci najbolj veselijo predavanj iz predmetov,

katerih ni potrebno opraviti za vstop v naslednji

letnik. Morda bi bilo za bruce bolje, da bi

povečali interes za predavanja iz predmetov,

katerih izpiti jih čakajo že letos. Najprej jih čaka

biofizika že po koncu prvega semestra, nato pa

še biokemija 1 in biologija celice po koncu

drugega semestra.

"Zakaj si se vpisal na Medicinsko fakulteto?"

je najbolj pogosto vprašanje, ki se ga


predstavljamo 7

postavlja brucom. Večina brucov (70%) je

podala pričakovan odgovor. Vpisali so se, da bi

pomagali ljudem. Slaba četrtina pa je v

rubriko "drugo" navedla čisto svoje razloge za

vpis na naš faks. Večina se je na MF vpisala

zaradi dela z ljudmi, ker jih medicina veseli, ker

je poklic dinamičen ali enostavno, ker gre za

zanimiv študij. Posamezniki pa so navedli edinstvene

razloge. Ker sem imel dovolj točk, ker me

zanima znanstveno raziskovanje, ker se dobro

sliši, da bom veliko vedela, da bom znala v

določenih situacijah odreagirati in s tem tudi

pomagati, ker mi je faks kul, ker je to moja velika

želja od otroštva, so le nekateri. Neka

novopečena medicinka pa je napisala, da se je

na MF vpisala, ker je človeško telo zelo zanimivo

in nič na svetu ne deluje tako perfektno.

Skozi generaciji

Študij je povezan z ogromnimi količinami

denarja. Večina brucov (45%) bo živelo s

pomočjo staršev, dobra desetina vprašanih bo

živelo samo s pomočjo štipendije, dve petine

vprašanih pa bo imelo na razpolago sredstva z

obeh naslovov. Delo prek študenta med vsemi

študijskimi obveznostmi praktično ni možno.

Prek študenta je med študijem možno le opravljanje

priložnostnih del med vikendi, saj so študenti

medicine med tednom enostavno preveč

zaposleni z opravljanjem vaj. Večina se za delo

prek študenta odloča med poletnimi počitnicami,

saj le takrat za to najdejo čas. Brucom

želimo, da bi se vsi novopečeni študenti medicine

med študijem prvega letnika medicine

namesto z denarnimi ukvarjali predvsem z

biofizikalnimi, biokemičnimi in biološkimi problemi,

ki jim bodo pomagali utrditi znanje teh

predmetov.

Velika večina brucov (72%) bo dala vse od

sebe, da študij konča v 6-7 letih. Če bo

vsem tudi zares uspelo, bodo močno popravili

povprečje dobe študija na naši fakulteti, ki je 8

let. Dobra petina vprašanih misli študij

dokončati v 8-9 letih, nekaj vprašanim pa že na

začetku primanjkuje optimizma in ne verjamejo,

da bodo uspeli študij končati pred 10 leti.

Intervjujali smo še dve brucki in dva bruca. Povprašali smo jih o

njihovih prvih vtisih o faksu, zakaj so se vpisali na medicino, kje

živijo in zakaj so se vpisali ravno na ljubljanjsko MF. Vemo namreč,

da je letošnja generacija brucov imela prva možnost izbire

študija medicine pod okriljem ljubljanske ali mariborske univerze.

Tjaša iz Sevnice

Faks se mi zdi fajn. Tud sošolci so fajn. Medicina se mi je

že od nekdaj zdela zanimiva. Živim v študentskem domu.

Nekoliko sem nezadovoljna le zato, ker smo ravno mi

začeli faks že v petek in imamo vaje že kar prvi teden. V

Mariboru nisem zato, ker ga manj poznam kot Ljubljano,

pa še sestro imam tu.

Nina iz Celja

Zakaj sem se vpisala na medicino, se mi zdi brezvezno

vprašanje, ker ga vsi postavljajo, in nanj ne bom

odgovorila. Živim v privatnem stanovanju. Faks in predavanja

so v redu. Tisti sošolci, ki jih poznam, so v

redu. Iz Celja pa nas je letos kar veliko. V Maribor

nisem šla, ker tam študij letos poteka šele prvič.

Matic iz Ljubljane

Predavanja so mi všeč, najbolj anatomija zaradi profesorja,

samo je malo preveč informacij. A bom res moral vse

to znati? Zdi se mi tudi, da so profesorji malo preveč

zadrgnjeni. Na žalost še vedno živim doma. Ne poznam

nobenega Ljubljančana, ki bi šel študirat medicino v

Maribor. Upam pa, da medicinci niso vseskozi vsi skupaj,

ker bi rad spoznal še študente drugih fakultet.

Klemen iz Bovca

Predavanja so mi všeč. Za medicino sem se odločil, ker

je fajn študij. Živim v študentskem domu. V Maribor

nisem šel, ker je Ljubljana pač bližje Bovcu. Na fakulteti

v Mariboru bo tako ali tako letos vse novo in zagotovo

ne bo tako kvalitetno kot tu, kjer so vsi že rutinerji.

Sidsic je društvo, ki ga vodimo

študenti stomatologije na

Medicinski fakulteti ter nudi

različne aktivnosti študentom, ki

bi poleg študija radi počeli še

kaj prijetnega, zabavnega in

hkrati poučnega na področju

stomatologije.

Kdo je lahko član ?

Član je lahko vsak študent

Medicinske fakultete v Ljubljani.

Kaj se dogaja pod okriljem

Sidsic-a ?

-organizacija izmenjav za nižje

letnike

-organizacija strokovnih praks

za višje letnike

-organizacija Twin projekta

(izmenjava skupin študentov

naše in tuje fakultete)

-strokovne ekskurzije

-motivacijski vikend

-ski week….

…….imaš ti še kakšno idejo ?

Kje nas najdeš ?

Ker Sidsic deluje pod okriljem

ŠOMF-a MF-ja in Mednarodne

pisarne ŠOU v Ljubljani, imamo

sedež društva v Mednarodni

Vsem brucom se še enkrat zahvaljujemo

za sodelovanje. Na srce pa jim

polagamo, da se naj na faksu ne izgubijo

in naj ne pustijo, da jih Ljubljana

pogoltne in izpljune. Za vsa, takšna in

drugačna, tudi neumna, vprašanja so

vam vedno na voljo starejši kolegi, ki

so svoje brucovsko leto že uspešno prestali,

le pocukati jih morate za rokav.

Vključite se lahko v pevski zbor, dramsko

skupino, foto sekcijo, kulturnoumetniško

sekcijo ... Sodelujete

lahko v projektih DŠMS. Tu boste imeli

priložnost svoje starejše kolege tudi

pobližje spoznati. Pri študiju vam vsi

želimo obilo uspeha! Srečno!

SIDSIC

Tekst:Nina Kotnik, predsednica

pisarni na Kersnikovi 4, sestanke

pa sklicujemo preko

E-mail-a in plakatov, in sicer v

seminarju na Medicinski

fakulteti.

Nahajamo pa se tudi na

naslovu www.sidsic.net

Kako delujemo ?

Ker je Sidsic neprofitna organizacija,

delujemo prostovoljno,

ob pomo?i sponzorjev, naše

fakultete in ŠOU-a.

Sidsic je polnopravni član :

-IADS (svetovna zveza študentov

stomatologije)

www.iads-web.org

-EDSA (evropska zveza študentov

stomatologije)

www.edsa.globaldent.com

-Komisp-a (zveza zvez društev

za mednarodno dejavnost)


8 strogo strokovno

Nasveti za pisanje seminarjev med študijem

KAKO POSTATI

MEDICINSKI IVAN CANKAR?

Če uporno vztrajate v univerzitetnem sistemu, ki pogosto podcenjuje samostojno

razmišljanje, če mislite s svojo glavo, če vedno plavate močnemu toku nasproti, če

ne podlegate epidemijam "hvatanj krivine", potem si preberite, kakšne malenkosti

naredijo dober - seminar.

Na Medicinskih razgledih (MR)

se srečujemo z vsakovrstnimi prispevki -

strokovnimi članki, raziskovalnimi

nalogami študentov, preglednimi članki,

tako da se srečamo s precej našimi

pisci. Slovenski prostor je majhen po

številu piscev za domač medicinski

časopis, a velik po njihovi odličnosti!

Izobražen/-a zdravnik/-ca, ki piše za

strokovno javnost s prepoznavnim,

nazornim, naravnost izbrušenim slogom

ter genialnim didaktičnim

pristopom, se ne rodi čez noč. Kaljenju

so namenjena v prvi vrsti leta na naši

fakulteti. Zato se ne čudite, da nas

učitelji leto za letom vabijo k pisanju

seminarjev. To je namreč prva šola

pisanja strokovnih prispevkov.

Poglejmo si torej, kakšne so male

skrivnosti v besedilu, nad katerim stroka

zadovoljno kima. Že na tem mestu

priporočam: potrudite se še bolj in

napišite seminar, kot da bi šlo za objavo

v strokovni publikaciji. In ne pozabite

predpravila: da boste dobro

napisali seminar, morate najprej poznati

tematiko, t.j. dobro preštudirajte literaturo.

1. PRAVILO: Intelektualno bodite

samostojni

Če boste svoj del seminarja napisali

sami, se boste:

- urili v umetnosti pisanja,

- snov boste bolj razumeli,

- o njej lažje govorili na predstavitvi,

- na izpitu boste precej bolj suvereni.

Seveda je za to potrebno prežuliti se

čez članke... Nič pa ni narobe, če si

ogledate, kaj so starejši kolegi napravili;

vsak seminar gre skozi mentorjevo

sito, zato je koristno vedeti, kaj mentor

pravzaprav zahteva. A samostojno

delo se dolgoročno bolj izplača.

2. PRAVILO: Citirajte

V medicini velja, da je treba vsako

trditev navesti z ustreznim citatom.

Vsako novo znanje je plod prejšnjih

prizadevanj, zato le povejmo, od kod

smo se vse skupaj naučili. Ravno s citiranjem

literature je največ težav, saj so

pisci razmeroma v tem nepodkovani.

Takole gre: na koncu stavka, kjer navajate

ustrezno dejstvo, napišete poševno

in v oklepajih zaporedno številko citata.

Citate pišemo skozi tekst po vrsti, od

prvega do zadnjega. Na koncu članka

pa napišemo "Literatura" in navedemo

članke skladno z navodili za

sodelavce Medicinskih razgledov (1).

Na spletni strani ameriške nacionalne

medicinske knjižnice lahko preverite,

ali ste članek pravilno citirali (2).

3. PRAVILO: Dodajte tabele in

slike

V tabelah lahko nazorno predstavite

velike količine podatkov in prikažete

povezave med njimi. Izmislite si svoje

tabele! V naši reviji so zagotovo

najbolj napredni izdelovalci tabel

nemški avtorji - njihov legendarni smisel

za sistematičnost se pozna v razlagi

medicinskega znanja! V tem septembru

je objavil članek v zborniku kongresa

imunologov prof. Hof iz

Heidelberga in postal absolutni

zmagovalec - s sedemnajstimi tabela-

Kako napisati seminar?

november 2004

Tekst: Žiga Jan

Slika 1. Začne se s sanjami. Prirejeno po

Icu Voljevici (4)

mi! Pretiravati ni dobro, poskusimo pa

vseeno: bogatimo svoje seminarje s

tabelami (Tabela 1).

Kaj pa slike? Vsi si jih želimo čimveč in

čim boljših, a malo jih je vrhunskih

slikovnih opremljevalcev. Ne obupajte,

v seminarjih in prispevkih so

dobrodošle tudi enostavne sheme (tem

bolj, če so zrasle na vašem zelniku).

Ne boste verjeli, koliko vaših kolegov

je nadarjenih fotografov, ki zmorejo z

digitalcem/klasičnim fotoaparatom

pričarati kompozicijske mojstrovine! In

zlasti, koliko nas je sposobnih izrisati

en čisto navaden, a ličen miselni

vzorec! Le pogumno (Slika 1).

4. PRAVILO: Preglejte in

popravite

V medicinskem časopisju velja, da

mora vsak prispevek skozi strogo

recenzentovo sito. Recenzent je uveljavljen

strokovnjak iz nekega področja.


strogo strokovno 9

Njegova naloga je oceniti, kako

primeren je članek za objavo. Pri tem

preveri glavne teze prispevka in jih

primerja s sorodnimi članki. Preveri, ali

je avtor omenjal njegovim hipotezam

nasprotne trditve, in ali je uporabljal

relevantne navedke. Na seminarjih bo

recenzent vaš mentor.

Tudi ko pišete sami, boste hvaležni

ostremu očesu vašega kolega, ki naj

išče slovnične in stilistične pomanjkljivosti

in priporoča popravke.

Dogovorita se, kako tujke zamenjati z

lepše zvenečimi slovenskimi izrazi, npr.

infekcije poslovenite v okužbe, hospitaliziranega

bolnika pa rajši sprejmite v

bolnišnico. Pri medicinskem pravopisju

se opirajte na najbolj moderen medicinski

slovar (3).

Je še dosti trikov, ki pa smo jih raje

predstavili v tabeli (Tabela 2).

Upam, da se bomo študentje na naši

fakulteti še naprej trudili za dobre seminarje

in pohvalili kolegice in kolege, ki

so se zares potrudili. Upam tudi, jasno,

da bo zrasla nova generacija zlatih

medicinskih peres! Ne pozabite našega

novega gesla: Mi zmoremo najbolje!

LITERATURA

1. Navodila sodelavcem Medicinskih

razgledov. Med Razgl 2004; 43 (1):

112-3.

2.Dosegljivo na: URL:

http://www.pubmed.org

3. Slovenski medicinski slovar.

Ljubljana: Medicinska fakulteta

Univerze v Ljubljani; 2002.

4. Voljevic I. Grga. Vijenac 2004; 12

(269): 40.


10 strogo strokovno

E - knjige 24/7

CENTRALNA MEDICINSKA KNJIŽNICA -

VAŠA ŠTUDIJSKA SOPOTNICA

Veseli smo, da ste k Erektorju povabili tudi vašo knjižnico. Tisti, ki hodite v

CMK, že veste, da najdete kolegice Minco, Mašo, Katjo, Nadjo,

Tanjo in Anito tudi na drugi strani pulta, bolj malo pa vas ve, da na

vašo željo pridemo tudi k vam domov. Kako? Preko interneta.

Ena osnovnih in prijetnih nalog CMK je

sodelovanje v učnem procesu MF. Skupaj s

pedagoškim kadrom gradimo zbirko

učbenikov. Za letošnje šolsko leto smo

uspeli nadgraditi in uskladiti fond s predpisanimi

predkliničnimi učbeniki za predmete

v novem kurikulumu.

Ponosni smo na našo zbirko kvalitetnih

internetnih baz. V tej številki vam bomo

predstavili e-knjige, ki so vam kot pripomoček

pri osnovnem študiju ter poglabljanju

in širjenju znanja na voljo 24 ur na dan.

http://www.acpmedicine.com/cgibin/publiccgi.pl?loginOP

V bazi ACS Surgery Principles and

Practice vodilni kirurgi predstavljajo svoje

najljubše tehnike za varne in učinkovite

osnovne postopke, ki omogočajo sodobno

in gospodarno bolnišnično oskrbo.

Mesečno ažuriranje baze zagotavlja, da

imate vedno pri roki najsodobnejši kirurški

priročnik.

HTTP://ACCESS.ADAM.COM/

ADAM Online Anatomy je obsežna

baza natančnih anatomskih slik, ki

omogočajo uporabniku, da pokaže, klikne

in identificira več kot 20.000 anatomskih

struktur na modelu ženskega in moškega

telesa v različnih ravninah.

CMK

HTTP://WWW.ZDRAVILA.NET

Baza podatkov o zdravilih je mrežna

baza podatkov Urada RS. Za dostop se

lahko brezplačno prijavite. Baza je vir za

informiranje o zdravilih, ki imajo dovoljenje

za promet v Sloveniji, vsebuje pa tudi

podatke o ukinjenih zdravilih.

HTTP://DXPLAIN.MGH.HARVARD.EDU/

DXP/DXP.DIRECT.PL?LOGIN=WEBEZ

Program DXplain razvijata

Massachusetts General Hospital in

Harvard Medical School. DXplain je sistem

za podporo pri odločanju, ki s pomočjo

kliničnih izvidov oblikuje rangiran seznam

verjetnih diagnoz. Program vključuje

obsežno bazo podatkov s preko 5000 kliničnimi

manifestacijami in preko 2.000

različnimi boleznimi.

HTTP://WWW.EBM-GUIDELINES.COM

EBM Guidelines, Evidence-Based

Medicine je zbirka znanstveno utemeljenih

smernic za podporo vsakodnevni klinični

praksi. Zbirka vsebuje okoli 1.000

problemsko naravnanih in za posamezno

bolezen specifičnih smernic s priporo?ili za

zdravljenje, več kot 1.900 povzetkov z

dokazi in več sto kakovostnih fotografij.

Namen baze je, da služi kot priročnik za

diagnostiko in zdravljenje pri boleznih in

stanjih, s katerimi se srečuje družinski

zdravnik.

HTTP://HARRISONS.ACCESSMEDI-

CINE.COM/

Harrisons Online je vodilni učbenik

interne medicine. Njegove prednosti so

redno ažuriranje z novostmi v terapiji, kliničnih

poskusih, obsežne reference, diskusijski

forumi in povezave s sorodnimi spletnimi

stranmi in bazami podatkov.

november 2004

Tekst: Ana Marija Furlan, Foto: Primož Žužek

HTTP://INTERACTIVEPHYSIOLOGY.COM

Interactive Physiology (IP web)

uporablja praktične vaje, animacije in teste

za razlago fizioloških konceptov in procesov.

Vključuje več kot 30 različnih tem, ki

se nanašajo na kardiovaskularni, mišični,

dihalni, živčni in urinski sistem ter telesne

tekočine in elektrolite.

HTTP://WWW.MDCONSULT.COM/

Baza MD Consult je bila zgrajena z

namenom, da služi kot orodje za odgovor

na klinična vprašanja in omogoči spremljanje

novosti v medicini. Vključuje 71 medicinskih

revij, 50 referenčnih priročnikov,

1.000 praktičnih kliničnih navodil, 5.000

navodil za izobraževanje bolnikov, informacije

o več kot 22.000 zdravilih, 30

letopisov in 450 modulov za stalno medicinsko

izobraževanje.


strogo strokovno 11

HTTP://WWW.GOV.SI/IVZ/KNJIZNI-

CA/REG_ZDRAVIL/REG_ZDRAVIL.HTM

Register zdravil RS je redno ažuriran

priročnik z osnovnimi podatki o zdravilih,

ki imajo dovoljenje za promet v Sloveniji in

je javno dostopen.

HTTP://WWW.STUDENTBMJ.COM/IND

EX.HTML

Student BMJ je mednarodna medicinska

revija, namenjena študentom. Enkrat

mesečno jo izdaja BMJ Publishing Group

za britansko medicinsko združenje.

Dostop do baz je tudi preko naših spletnih

strani http://www.mf.uni-lj.si/cmk/infoviri/baze-ibmi-i.html-l2

Vir DXPlain in elektronski časopis Student

BMJ sta dostopna le v mreži KIMMF, za

ostale pa vam bomo poslali uporabniška

imena in gesla, če nam boste pisali na

infocmk@mf.uni-lj.si

Do internet virov imate dostop tudi v računalnici

CMK. Letošnje poletje je Univerza

omogočila nakup dodatnih petih računalnikov

in opreme zanje. Našli jih boste

zraven računalnikov za prijavo na izpite.

Še ta mesec vam bomo na naši domači

strani ponudili posodobljena kataloga

učbenikov za obe smeri študija, novembra

pa bomo brucom na vajah predstavili

knjižnico z njenimi viri in storitvami.

Vsem nasvidenje v knjižnici, na spletu

(http://www.mf.uni-lj.si/cmk/) in v naslednjem

Erektorju!

3RD CENS MEETING

KONGRES NEVROKIRURGIJE

V ljubljanskem hotelu Union je letos od 1.

do 4. septembra potekal Kongres srednjeevropskega

združenja nevrokirurgov.

Sodelovalo je izredno veliko število

strokovnjakov iz različnih držav, tako da

je prišlo do izredno dragocenih izmenjav

profesionalnih izkušenj in predstavitve

najnovejših izkušenj na tem področju.

Svoja odkritja so predstavili najbolj

izkušeni strokovnjaki na posameznih

področjih nevrokirurgije in predlagali

nekaj novih idej za praktično rabo v vsakdanji

nevrokirurgiji.

Predstavitev tem je potekala na eni strani

kot ustne prezentacije povabljenih govornikov,

hkrati pa si je bilo mogoče v avli

hotela ogledati obširno razstavo plakatov.

Tak kongres predstavlja velik uspeh z

vidika primerjanja sodobnih nevrokirurških

dosežkov in deljenja pomembnih

izkušenj s sodelavci - strokovnjaki istega

področja.

Tekst: Irena Vrečar

Klinika za nevrokirurgijo je študentom, ki jih

nevrološke vede zanimajo, omogočila

brezplačno udeležbo na predavanjih in

brezplačen strokovni material, za kar se jim

najlepše zahvaljujemo.

In za tiste, ki jih zanima še več:

www.cens2004.net.


12 intervju

november 2004

Intervju z nevrologom doc.dr. Zvezdanom

Pirtoškom

PARKINSONIZEM JE FASCINANTEN MODEL,

KJER VLADA LOGIKA, KJER ZNANJE

ODSTIRA PRESENETLJIV SVET GIBA, MISLI

IN ČUSTEV

Tekst:Gregor Poglajen, Foto: Primož Žužek

V prvem in drugem letniku ga še nismo poznali.....večina tudi v tretjem letniku

ne...zato pa smo v začetku četrtega letnika od svojih starejših kolegov že slišali:

"Nevra? Mater ... to je pa zalogaj. Ampak ni panike, veš kaj nared? K Pirtošku

pejt za 14 dni na vaje pred izpitom, pa bo definitivno kul. Je dobil nagrado za

najboljšega mentorja!!" Na začuden pogled pa je sledil karajoč odgovor: "Ne

veš, kdo je?! To je un, ko Parkinsonovo predava." Kmalu smo tudi sami delili

podobne nasvete. Ker pa se študentska radovednost ne ustavi samo pri stroki,

smo se odločili, da ga malo povprašamo še o tem in onem...

E: Dr. Pirtošek, v Ljubljano ste prišli

šele kot študent, prej pa ste živeli v

Celju, a ne?

Prav imate. Spomin mi sega v neko srečno

otroštvo v Celju, dolge poletne in zelo

sončne dneve, na videz neskončno velik

park pred našo hišo, pa nizek zid, na

katerem sem pogosto sedel, bingljal z nogami,

opazoval mimoidoče in gradil domišljijski

mozaik njihovih usod. Pa tisti svet onkraj,

kako me je privlačil in vznemirjal - najprej

onkraj neskončnega parka, kasneje onkraj

zidov sosednjih hiš, pa onkraj železniške

proge, tam, kjer so se že začrtovale visoke

stavbe mestnega središča. Vznemirljivost tistega

onkraj mi je nato za vedno ostala - kot

hrepenenje oditi onkraj mesta, onkraj gora,

morja, tja v tuje kraje, v rdeče kanjone ameriškega

srednjega zahoda, k osamljeni lepoti

karakoramskih gora, v zlomljeno vro?o

pokrajino srednje Afrike.

E: Kako pa so tekla vaša gimnazijska

leta?

Gimnazija v Celju je s svojo klasično potezo

takemu onkraj dodala novo vsebino - predvsem

ljudi in mesta. Proti četrtemu letniku so

vrednosti dobivale vse bolj subjektivno noto,

zven upora vsemu konvencionalnemu.

Ampak za prave civilizacijske upornike

(generacija šestdesetih) smo bili prepozni,

za bančno in računalniško uglajeno generacijo

yuppijev (osemdeseta leta) pa prez-

godnji. Tako smo se sivini sedemdesetih letih

upirali tako, da smo špricali šolo in v

Logarski dolini poslušali Pink Floyde, čitali

smo Fromma, zvečer zahajali v disko v

Mladinskem klubu ali pa viseli pri Vrtnici in

ob kremšnitah prisegali, da nikoli ne bomo

taki kot generacija staršev. Matura je bila

zame prava mora. Pa ne zato, ker bi

omagoval pod težo učenja, ne, mature sem

bil pravzaprav oproščen. Ampak imel sem

to smolo, da sem bil nekak poluraden literat

gimnazije in marsikatera odsotnost

(Logarska dolina in Pink Floydi) mi je bila

oproščena, ker sem pisal vezna besedila za

proslave. Tistega maturitetnega leta 1975

smo praznovali 30-letnico osvoboditve in ni

bilo težko predvidevati, kaj bo tema maturitetnega

spisa. '30 let svobode'. Oziroma

nekaj zelo podobnega. Tiste sončne dneve

sem presedel v svoji sobi in pisal spise z

naslovom '30 let svobode'. Dvanajst spisov

ali pa kakega več ali manj! Enega za 4c,

dva za 4e, štiri za 4f, štiri za 4g, pa še

enega za ne vem koga. Ene z noto tragičnega,

druge s sijem glorifikacije, tretje z noto

prizemljenosti, četrte z žarom mladostniškega

upanja, za pete in šeste se pa že ne

spomnim več. Se pa zanesljivo spomnijo

tisti, ki so se teh spisov učili na pamet.

(Skrivnost je torej razkrita, upam, da imajo

celjski gimnazijski profesorji pametnejše

delo, kot da čitajo glasilo medicincev!).

doc. dr. Zvezdan Pirtošek

E: Zdi se, da vam kalupi klasične

gimnazije niso bili najbolj pisani na

kožo. Kako pa ste se navadili na študentsko

življenje medicinca?

Študentsko življenje mi je nekako bolj ugajalo,

a Ljubljana sredi sedemdesetih let se mi

je zdela zavita v ideološko, estetsko, urbanistično

sivino. Uličice ob Ljubljanici (kjer

dandanašnji v poletnih mesecih kar kipi od

življenja) so bile varno oplankane, stara

Ljubljana je gotsko razpadala, še Pajzl je bil

nekam mrk. Vaje na anatomiji so se menda

pričenjale ob 7h zjutraj in vsak teden nas je

skupina zaspancev ob 7.05h preživljala

dramo svojega življenja, ko smo se mimo

neizprosnega C. skušali prebiti v vajalnico.


intervju 13

Smo pa nekako tistih let pričeli zasajevati

sramežljiva drevesca na notranje dvorišče

Medicinske fakultete...

E: Kot študent ste imeli priložnost

spoznati tudi druge medicinske

fakultete, kar je bilo takrat bolj izjema

kot pravilo, menda pa ste se

vpisali tudi na psihologijo?

Res so me kasneje študentska leta in nemirni

duh zanesla še v Prago in v Zagreb, naivno

pričakovanje, da je mogoče preplesti

razumevanje telesa in duše, pa še na študij

psihologije.

E: Mogoče kakšna primerjava med

njimi?

Različne fakultete so imele različne prednosti

in pomanjkljivosti. Ljubljani je ravno

'butičnost' MF dajala poseben čar, akademski

odnos do študenta (spoštljivost, obravnavanje

študenta kot kolega) pa je bil v

Ljubljani najslabši.

E: Kaj vas je kot študenta najbolj

privlačilo?

V prvi vrsti odkrivanje sveta. V duhu časa

(pozna sedemdeseta) z nahrbtnikom, z zelo

malo denarja in s čudežnim jugoslovanskim

potnim listom, ki je odpiral vsa vrata.

Očarale so me raznolikost pokrajin, civilizacijske

razlike med narodi, stara mesta,

Egipt Ehnatona, 'polmesec civilizacije'

(Anatolija, Sirija, Mezopotamija), mala

mesta, kjer so predsokratiki razmišljali o

'prapočelu', svilena pot ob Indu, gozdovi

Yucatana s svojimi ciudad perdida,

izgubljenimi mesti, poznopopoldanske sipine

puščave Lut.

Potem medicina. Doma in na potovanjih. V

nahrbniku sem v stranskem žepu imel Merck

Manual in med dolgimi urami čakanja na

lokalni avtobus v Ngoro Ngoro (saj veste,

dvakrat tedensko!) sem ga, verjeli ali ne,

prav z veseljem tudi prebiral. V zadnjih letih

študija me je vse bolj privlačevala nevrologija

in prav z njo je povezana tragikomična

zgodba mojega 'izgona iz Kartuma'. Tam

sem v času Ramadana bil na študentski

izmenjavi. Nekega popoldneva sem se

zatopil v opis temporalnih epileptičnih

napadov. Zožena zavest, glasovi, mistična

zamaknjenost. Naslednje jutro so me študenti

povabili na svoj debatni klub, ki je bil

posvečen videnjem preroka Mohameda.

Pozorno sem poslušal magični ritem koranskih

verzov, čudovit literarni opis

Mohamedove zamaknjenosti in njegovega

srečanja z nadangelom Gabrielom. In v tistem

hipu, nenadoma, me je prešinilo -

'Seveda, temporalna epilepsija!'. Ena mojih

prvih 'hitrih' in 'intuitivnih' diagnoz, ki si jih -

mimogrede - medicinec lahko privošči šele

leta kasneje. Z obilo ponosa, navdušenja in

naivnosti (pa z malo modrosti) sem svojo

misel vsem in glasno razglasil. Konec te

zgodbe? Naj samo povem, da sem naslednjega

dne bral Merck Manual na razmajanem

tovornjaku, ki je šklepetal na jug, v

zavetje Ugande...

Pa ljudje. Galerija obrazov, nekatere počasi

prekriva tekoči pesek časa, vsi pa ostajajo v

stereometriji hipokampusa in včasih, z

nepričakovanim vzgibom nevronov, hipno

oživijo.

E: Po vsem tem, kar ste videli in

doživeli na potovanjih, verjetno

nekoliko drugače gledate na ljudi.

Kaj pri njih najprej opazite?

Saj bi rad rekel nekaj bolj filozofskega,

ampak kaj hitro opazim zgibke ali parkinsonizem.

Nato pa morda nenarejenost in tik

ob tem smisel za humor. Stvari ali človeške

lastnosti so mi dosti manj 'pomembne' ali

'nepomembne' kot v času študija, preprosto

jih sprejemam. Dostikrat so čisto drugačne,

kot se zdijo v prvih trenutkih.

E: Po diplomi ste študij kmalu nadaljevali

v Angliji...

Res je. V Anglijo sem se l. 1987 odšel učit

klinične nevrologije. Štipendiral me je

British Council, moj odhod pa je odseval

za tiste čase nenavadno pogumno in

daljnovidno kadrovsko politiko Inštituta za

klinično nevrofiziologijo, zlasti takratnega

predstojnika prof. Martina Janka.

Študiral sem na National Hospital for

Neurology & Neurosurgery in na

Institute of Neurology v Londonu, na

zgodovinskem trgu Queen Square. 'Queen

Square', kot žargonsko poimenujemo to bolnico,

je verjetno najboljša šola klinične

nevrologije na svetu, inštitucija, kjer je izobraževanje

študentov prav toliko pomembno

kot klinično delo. Vtisi so bili izjemni.

E: Kako je izgledal navaden dan v

"Queen Squaru"?

Dan na Queen Sqareu je bil zapolnjen s

predavanji, seminarji, vizitami, ambulantami,

končal se je zgodaj zvečer v knjižnici.

Ambulante so bile posebej zanimive.

Starejši nevrologi (konzultanti) so bolnike

pregledovali v manjših amfiteatrih, kjer smo

sedeli študenti in spremljali ves proces

jemanja anamneze in statusa. Nevrologi so

nenehoma preverjali naše znanje.

E: Vaš učitelj je bil celo dr. Marsden -

tisti, ki smo nevro že naredili, ga še

kako poznamo!

Dr. David Marsden mi je ostal v spominu

kot človek neverjetne energije in dinamike,

ki je v devetdesetih letih v anglosaksonskem

svetu ustoličil ekstrapiramidno nevrologijo

za 'kraljico nevroloških ved'. Moja kasnejša

učitelja sta bila Andrew Lees - izjemen

klinik in Gerald Stern - nevrolog, potujoči

učitelj in filozof. Pa Gauthier Smith, ki nas


14 intervju

je nekega dne peljal na postajo podzemne

železnice Russell Square in smo morali analizirati

hojo mimoidočih.

E: Kako pa je bilo tam z izpiti?

Ob koncu leta smo imeli obsežen teoretični

in praktični izpit, kjer sem dosegel najboljše

mesto in s tem povabilo, da podiplomski

študij in doktorat nadaljujem v Londonu.

Tam sem nato ostal sedem let.

E: Queen Square vs. UKC

Težko je primerjati dve tako različni okolji.

Ena od prednosti Londona je bila, da je bil

sistem zelo utečen in vso svojo energijo si

lahko posvetil stroki. Tam sem imel izjemne

možnosti pridobivanja znanja, saj so na

Queen Square prihajali predavat najboljši

nevrologi iz vsega sveta. Tudi bolniki so prihajali

od blizu in od daleč, pa smo vsak dan

videli kakšno nevrološko 'eksotiko'. Ko sem

dosegel mesto 'senior registrarja' (specialist),

sem moral sodelovati tudi pri pouku in

vajah.

E: Ali so med našimi in njihovimi študenti

po vašem mnenju velike razlike?

Glavna razlika med mojimi študenti v

Ljubljani in tistimi v Londonu je bila predvsem

v bolj sproščenem, pa vseeno odgovornem

odnosu slednjih. Študenti v Angliji so

morali prebiti veliko časa na oddelku in so

bili bolj vpleteni v vsakdanje delo. Znanje se

mi je zdelo primerljivo.

E: Pa še nekaj "angleških" zanimivosti

:

V Veliki Britaniji imajo bolnice svojega

'patrona', pokrovitelja, ki je običajno član

kraljevske družine. V dveh bolnicah, kjer

sem prebil največ časa (Middlesex, Queen

Square) je bila pokroviteljica princesa

Diana. Enkrat ali dvakrat na leto nas je

prišla obiskat in takrat so skrbno počistili tla,

prepleskali stene in postavili cvetlične lončke

- na žalost le na tistem delu poti, ki je vodil

od vhoda v bolnico do izbranega oddelka.

Pred leti, ko je Klinični center obiskal visok

politik, sem pri nas opazil nekaj podobnega

(v nevrologiji se to imenuje deja vu). Za razliko

od tistega politika pa je princesa Diana

enkrat letno priredila tudi večerjo, izkupiček

katere je odšel v bolniški fond. Kljub vsemu

je bila naša bolnica relativno revna, zlasti v

primerjavi s sosednjo homeopatsko bolnico,

pokroviteljica katere je bila med Angleži

bolj čislana kraljica mati.

Kar nekaj zanimivih ljudi sem srečal med

svojim delom v tej londonski bolnici, zlasti v

obdobju, ko sem se pričel intenzivno ukvarjati

s parkinsonizmom. Med njimi naj

omenim Mohammeda Alija, slavnega

boksarja, ki nam je pomagal pri študiji

potravmatskih 'pugilističnih' parkinsonizmov;

pa Roberta de Nira, glavnega junaka

filma Awakenings (del filma običajno predvajam

študentom, ko pridejo na nevrologijo),

ki je živo opisoval, kako se je v neki psihiatrični

bolnici učil zgibkov in parkinsonskih

znakov.

E: Tam vam je bilo očitno všeč. Kaj

vas je privedlo domov?

V Londonu je prijetno študirati, redno delo in

življenje tam pa znata biti naporna. Raje bi

delal na Škotskem, kamor so me tudi vabili,

a delo tam bi bilo predvsem raziskovalno. V

Ljubljani sem dobil resnično možnost ustvarjati

na treh področjih, ki jih imam enako rad:

kliničnem, pedagoškem in raziskovalnem.

Res je, da je slovenska nevrologija na

mnogih področjih zastala, da je razcepljena,

res pa je tudi, da prihaja generacija

mladih nevrologov, ki imajo vizijo, prizadevnost

in znanje. To pa je seveda svojevrsten

izziv in vabilo vsem v stroki, tudi starejšim.

E: Zakaj ste med vsemi vejami medicine

izbrali ravno nevrologijo (večino

medicincev namreč že samo

beseda nevro....navdaja z neko tesnobo)?

Glavni krivci za moj izbor nevrologije:

Nevroanatomija, ravno prava zmes konkretnega

(n. ulnaris) in navidezno virtualnega

(fasciculus arcuatus)… Zgoraj rečena avantura

z Mohamedom, temporalno epilepsijo

in potjo v Ugando… Ponos in domišljavost,

ker sem bil med mladimi celjskimi splošnimi

zdravniki eden redkih, ki je obvladal še kak

ščepec nevrološkega pregleda, ne samo

Ahilov refleks…. Koza Mandarina, ki mi je

delala družbo v baznem taborju Trango

Towerja… Akademska sredina Inštituta za

klinično nevrofiziologijo… Ribolov z Žanetom

(tako smo imenovali prof. Janka)…

Queen Square, ki me je blago zaustavil in

me vrnil na pot do izvora, do klinične

nevrologije…

E: In zakaj ravno Parkinsonizem?

Spet..... glavni krivci:

Fiziologija: ker je parkinsonizem fascinanten

model bolezni, kjer vlada logika, kjer znanje

odstira presenetljiv svet giba, misli in

čustev

Optimizem: ker se da za bolnika zelo veliko

doc. dr. Zvezdan Pirtošek

november 2004

storiti - pa ne samo z nadomestno levodopo.

Ljudje: Anton Lavrič, Miro Denišlič, Martin

Janko, David Marsden, Maks Zalta, Tone

Mesec, Andrew Lees, Lidija Ocepek,

Gerald Stern, Maja Trošt, Karmen Peterlin,

Dušan Flisar, Nina Zupančič, Cveta Benko…

Mesta: London

E: Študentje na kliničnih vajah

nemalokrat dobimo občutek, da

mentorju predstavljamo predvsem

breme, ne pa skupine ljudi, ki se želi

nekaj naučiti. Kakšen mora biti po

vašem mnenju dober mentor?

Uff… Dober človek, ki bo čutil/poznal pravi

način, da ravno temu študentu /skupini prenese

znanje, naklonjenost do stroke in do

bolnika. Nisem prepričan, da obstaja prava

definicija.

Sam rad preživljam čas z medicinci, tako na

oddelku, v predavalnici, na terasi

Povodnega moža.

E: Pa še kakšen nasvet bralcem -

medicincem?

Želim vam:

…da bi bili bolj sproščeni in komunikativni

(psihologi, ki jih tudi učim, so tu boljši)

…da bi še naprej prihajali na klinike in izpite

s primerno mero odgovornosti in zavesti, da

bodo od njih odvisne človeške usode (psihologi

so tu slabši)

…da jih dnevno-politični ali ekonomski pritiski

ne bi odvrnili od vrednot, ki veljajo v

zdravniškem poklicu že tisočletja

…da bi doživeli kurikularno prenovo

…tu in tam pa kak dober žur

E: Doc.dr. Pirtošek, najlepša hvala

za pogovor.

Hvala tudi vam.


na sceni 15

BRUCOVANJE

Foto: Miha Lukač

Doktor Žver svetuje: "Ne ga žurat, ne ga pit, ne kadit, naj vam bom za vzor in da me nihče resno ne vzame ;) "

Brucovanje


16 na sceni

november 2004

MEDICINSKI MESEC KULTURE Tekst: Tina Peršuh

Muhasto spomladansko vreme in neogibno bližino prvih izpitnih rokov so nam pisano

popestrili sodelavci KUS-a s pripravo tematskih večerov in izbranih filmov v sklopu

Meseca kulture. Potekal je od sredine marca in tako v mesecu dni nanizal pestro

zbirko multikulturnih doživetij. Vsak teden sta se odvila filmski (ob sredah) in tematski

večer (ob četrtkih). Sezono je odprl jazz koncert skupine Jazzaster, sledila sta irski večer

s skupino Folk etc. in indijski večer, zaključil pa se je s IV. večerom poezije s skupino Skuj.

Za filmoljube so se ob filmskih večerih odvrteli filmi, ki so se navezovali na tematski večer:

Ice age, Bloody sunday, Govori z njo, Monsunska svadba in Ure do večnosti.

Indijski večer je bil pravo transcendentno preslikanje na ulice indijskih mest. Anja je

predstavila svoje popotovanje po Indiji in nas poučila o osnovah budizma, nam izdala

skrivnosti o Tadž Mahalu in indijskem načinu življenja ter razmišljanja. Naše brbončice so

razvajali indijski prigrizki in napitki, ki so jih pripravile Lea, Anita in Vanja. V indi-trgovinici

smo lahko barantali in kupili pristno indijsko blago, rutice in torbice. Prinesla jih je Vanja

s Kalkutta projekta, police trgovine pa smo obiskovalci hitro izpraznili. Indija je med

študenti medicine izredno priljubljena, saj jo mnogi obiščejo v okviru Kalkutta projekta ali

pa pošiljajo finančno pomoč indijskih otrokom.

Mesec kulture so z željo, da bi postal tradicija na naši fakulteti, pripravili Lea, Anita,

Blaž in Matevž.

INSTITUTE FOR INDIAN MOTHER AND CHILD (IIMC)

IIMC je indijska organizacija, ki se trudi za zdravje in razvoj podeželskega obrobja

Kalkute. Njena vedno bolj pomembna in prevladujoča dejavnost je izobraževanje, saj

je izobrazba temelj, na katerem se lahko gradi nadaljnji napredek. Kljub izobraževalni

dejavnosti, ki se posveča predvsem ženskam, otrokom in kmetom, ustanavljanju številnih

šol, mikrokreditne banke, pravne pomoči itd., pa organizacija ne opušča svoje prvotne

medicinske dejavnosti.

Kar se je začelo kot uboga klinika v razpadajočem

hlevu, je danes, 15 let kasneje,

razmeroma velika organizacija IIMC.

Sedaj je njen sedež v velikem zidanem

poslopju (ki so ga sezidali sami) na obrobju

Kalkute, kjer je okoli 20 postelj za bolne

in podhranjene otroke ter njihove matere,

ordinacija in delavni ter učni prostori ostalih

enot organizacije. Nedaleč stran je tudi

klinika s preprostim laboratorijem za

osnovne krvne preiskave, zobno in okulistično

ambulanto. Odročne podeželske

regije (4 okraji) pa obiskuje zdravniška

ekipa vsako enkrat tedensko… Spremenila

pa se je le podoba in širina delovanja,

ideja ostaja še vedno ista. Tista, ki je dr.

Brahmocharija že na začetku

zdravniškega poklica odvrnila od palač

zasebnih klinik, tista, zaradi katere je

pristal v hlevu, svoji prvi zasilni ambulanti.

Ta ideja je: po svojih najboljših močeh

pomagati revnemu indijskemu prebivalstvu.

Mesec kulture

No, in to tudi počne, skupaj z ostalimi

delavci organizacije in študenti medicine,

ki prihajajo na pomoč iz celega sveta.

Največ jih je iz Italije, ki je bila tudi pobudnica

in je vodja projekta Calcutta village

project (CVP), kakor se imenuje

naš, študentski prispevek k organizaciji.

CVP deluje tudi na naši fakulteti, predvsem

kot finančna pomoč v obliki botrstva. Botri

s petimi tisočaki mesečno omogočijo

otrokom šolanje, saj jim zagotovijo

učbenike, zvezke, svinčnike, obleko, čevlje,

šolsko torbo, malico…. skratka vse, kar za

šolo potrebujejo, pa tudi zdravila in

zdravniško oskrbo v primeru bolezni. Z

otrokom so lahko v stiku preko pisem, od

IIMCja pa dobivajo poročila o njegovih

šolskih uspehih.

Tako pomagamo do izobrazbe in po

možnosti do boljše prihodnosti že 40

otrokom od vseh 1600, kolikor jih je

Pijača LASSI

Za osvežilno indijsko pijačo lassi potrebuješ

banane, mleko, navadni jogurt, sladkor.

Banane na grobo zmelješ v mešalniku,

dodaš jogurt, po potrebi razredčiš z

mlekom ter po okusu sladkaš. Indijci pijejo

zelo sladek lassi. Lahko dodaš tudi kanček

ruma (Special lassi). Značilno aromo dajo

pijači indijske začimbe, ki pa jih v naših

krajih ni moč kupiti.

Tekst: Vanja Kaučič

zaenkrat vključenih v tako imenovani

"sponsorship programme" IIMCja.

Poleg tega pa se seveda lahko tudi naši

študentje udeležijo samega projekta v

Indiji, kjer mesec dni pomagajo medicinski

ekipi in tudi drugim enotam organizacije.

Dosedanje izkušnje so pokazale, da je

delo najbolj primerno za prve tri letnike,

saj je medicinska oskrba zelo osnovna in

ne zahteva kliničnega predznanja, temveč

zgolj navdušenje in pripravljenost za delo.

Obenem pa je to priložnost videti Indijo,

kakršna se zgolj turističnemu obiskovalcu

nikoli ne razkrije.


na sceni 17

Projekt Medimedo

MEDVEDKI USPEŠNO OZDRAVLJENI

Tekst: Aleksandra Mohar in Eva Ćirić

Medimedo je projekt, ki ga izvajajo študentje medicine in je namenjen otrokom v starosti

od 4. do 6. leta, da na sproščen način preko igre premagajo strah pred zdravniškimi pregledi.

To storimo tako, da postavimo improviziran zdravstveni dom za igračke, kjer delujejo

študenti medicine kot zdravniki igračk in kamor otroci pripeljejo svoje bolne prijatelje.

Tako dosežemo tudi drugi cilj projekta, ki je zmanjšanje negotovosti bodočih zdravnikov

ob srečanju z najmlajšimi bolniki. S tem želimo študentje medicine prispevati k postavitvi

trdnih temeljev zaupanja v občutljivem odnosu med zdravniki in bolniki.

V Sloveniji smo študentje medicine

projekt Medimedo prvič pripravili

novembra leta 2001 v Ljubljani. V šolskem

letu 2003/2004 pa smo ga razširili tudi v

druge slovenske kraje in sicer Novo mesto,

Novo Gorico, Mursko Soboto, Piran in

Postojno. Vse skupaj nas je tokrat obiskalo

okoli 1500 otrok. Pri organizaciji projekta

je sodelovalo okoli 15 študentov medicine,

samih dogodkov pa se je udeležilo

približno 150 študentov medicine in stomatologije

ter 10 študentov psihologije in

socialne pedagogike.

Dan z Medimedom

Projekt v Ljubljani je bil organiziran že četrtič,

tokrat kot zaključni projekt po celoletnem

delu in izvajanju projekta drugod po

Sloveniji. Ponovno smo ga izvedli v telovadnici

OŠ Ledina. V dveh dneh, 22.04. in

23.04.2004, nas je obiskalo okoli 500

otrok iz sedmih ljubljanskih vrtcev in prvih

Projekt Medimedo

razredov devetletke. Na dan projekta smo

telovadnico razdelili na tri dele. V prvem

delu je bila igralnica, kjer so otroke preko

igric in otroških knjig študentje psihologije

malo ogreli in sprostili ter pripravili na pregled

pri zdravniku. Sledil je odhod v

čakalnico, ki je predstavljala naslednji del,

kjer so otroci oddali zdravstvene izkaznice

medicinski sestri, ki je nato vsakega otroka

napotila k posameznemu zdravniku in skupaj

sta odšla v ambulanto. V tretjem delu

telovadnice, ki je bil s pregradnimi panoji

lo?en od igralnice, je stala ambulanta z

desetimi pregledovalnimi mizami, za katerimi

so sedeli zdravniki. Mize so bile

opremljene z medicinskim materialom, kot

so obliži, povoji, loparčki za pregled grla,

plastične brizge, kirurške maske, vata ipd.,

študenti medicine pa so s seboj prinesli

svoje bele halje, stetoskope ter nekateri še

merilce tlaka in lučke za oči. Letos smo

prvič uredili še operacijsko mizo za hujše

Reci AAA!

Mali radovedneži

primere ter rentgen in EKG, kjer so otroci

dobili tudi fotokopije izvidov preiskav. Po

pregledu je zdravnik otroka z receptom

napotil v lekarno, kjer je dobil zdravila v

obliki bonbonov in čokolad. Ob koncu je

sledil še pogovor s študenti psihologije, ki

so od otrok preko pogovora in risanja

poskušali dobiti povratne informacije o

tem, kako so doživeli obisk pri zdravniku.

Pred odhodom so otroci v manjših

skupinah odšli v rešilni avtomobil, kjer so

jim prijazni reševalci razložili osnove prve

pomoči.

V četrtek so nas obiskali tudi novinarji

RTV Slovenija in revije Otrok in

Družina, v petek pa še novinarka revije

Moj malček.

Vtisi otrok in mladih zdravnikov

Večina otrok je prišla iz ambulante navdušena,

s povitimi igračkami, rentgenskimi

slikami in EKG zapisi, ogled rešilca pa je

bil višek dneva, še posebej, ko se je oglasila

sirena. Tudi precej vzgojiteljic je projekt

pohvalilo. Vtisi s strani študentov so bili

pozitivni, nekaterim se je zdelo napornejše

delo z najmlajšimi otroci, spet drugim pa

so bili ti še posebej pri srcu. Vsi pa so se

strinjali, da je bila to enkratna pozitivna

izkušnja in da je projekt tudi tokrat odlično

uspel zahvaljujoč vsem prostovoljcem.


18 pripravlja se

NAPOVEDNIK DOGODKOV

Kaj se dogaja?

november 2004


na sceni 19

Priprave na vseslovensko akcijo ob svetovnem

dnevu boja proti AIDS-u

PROJEKT VIRUS V POLNEM ZAGONU

Pozdravljeni spet vsi v novem šolskem letu. Predavanja in vaje so se že dobro začeli. Prav

tako pa je s polno paro štartal tudi Projekt VIRUS. Nekateri ga že poznate, drugi pa

se sprašujete, kaj dela naokoli toliko rdečih pentelj. Ja, ja, mi že pridno delamo in se

pripravljamo na šolanje novih prostovoljcev, ki poteka vsako leto en teden v oktobru.

Šolanje novincev

Najprej se na faksu vrstijo predavanja, ki

jih vodijo profesorji, kliniki in strokovnjaki

različnih zavodov (IVZ, RS za šolstvo).

Potem vedno sledi zabaven vikend nekje

zunaj Ljubljane, kjer izvajamo delavnice

vrstniškega izobraževanja. In potem so

naši prostovoljci pripravljeni na izvajanje

delavnic varne in zdrave spolnosti na

osnovnih in srednjih šolah. Te pa najprej

pomagajo izvajati v spremstvu že izkušenega

izvajalca.

In kaj, če se nisi uspel udeležiti šolanja?

Nič hudega…. Oglasi se v prostoru

Društva študentov medicine

Slovenije in vprašaj, kdaj ima Projekt

VIRUS sestanke. Pridruži se nam tam in

kmalu boš vpeljan/a v dejavnosti.

Projekt virus

Akcija ob svetovnem dnevu boja

proti AIDS-u

Drug velik projekt, na katerega se pripravljamo,

je vseslovenska akcija ob svetovnem

dnevu boja proti AIDS-u. Tako kot vsa leta

doslej imamo v našem skladišču goro kondomov,

ki jih bo treba razdeliti.

Kako poteka akcija? Akcija se zdaj že

zastavlja, oblikuje se podoba. Vsako leto

oblikujemo letak oziroma brošuro, ki mora

biti čim bolj atraktivna. V njej je priložen

kondom. Te brošure potem naši prostovoljci

delijo naokoli po Ljubljani. Pomagajo pa

lahko vsi. Ne samo člani Virusa! Vabljeni

so vsi, ki si želijo veliko zabave, smeha in

novih dogodivščin :) Še prej pa je treba

brošure sestavit. Zato vsako leto organiziramo

"Kondom party", kjer se tisto

goro kondomov spravi v brošure. Vedno je

zraven tudi hrana in pijača, glasba in

dobra volja.

Tekst: Meta Levstek

Prvega decembra podnevi torej delimo

informativne brošure mimoidočim na ljubljanskih

ulicah. Večer pa se zaključi z

velikim koncertom na Kongresnem trgu.

Potrudimo se, da povabimo najbolj popularne

slovenske skupine, pevce in pevke. To

je res enkraten dogodek, ki ga ne smeš

zamuditi! Lansko leto nam je mesto

Ljubljana park Zvezda okrasilo še z

lučkami, tako da je bilo zares čarobno.

Ko se koncert zaključi, pa se vsi prostovoljci,

pomagači in tako ali drugače prisotni

odpravimo do enega kluba, ki je ponavadi

Bailey's, kjer se zažura dolgo v noč. Tukaj

se sprostijo napetosti, skrbi izginejo.

Ostane samo še dobra volja in zadovoljstvo

po dobro opravljeni akciji. In lahko si

predstavljate, da z malo domišljije naredimo

super žur!

Tako… to je bila kratka predstavitev

Projekta VIRUS. Lahko bi napisala cel

roman o tem, kaj in kako delamo, koliko

krasnih ljudi sem spoznala ob delu v

Virusu-u. Ampak pridi sam/a in se

prepričaj.


20 pripravlja se

PROJEKT OSVEŠČEN, NE ZADET !

Projekt "Osveščen, ne zadet!" ima svoje korenine v letu 2003, ko smo se v Društvu

študentov medicine Slovenije odločili, da izpeljemo projekt s področja psihoaktivnih substanc.

Ocenjujemo, da je v Sloveniji ta tematika zapostavljena, zato projekt poteka skozi

vse leto v okviru različnih aktivnosti.

Želimo...

Osnovni cilj je osveščanje širše javnosti o

problematiki drog v Sloveniji in na ta način

prispevati k zmanjšanju tabuiziranosti teme

in stigmatizacije uporabnikov. Oblikovanje

stvarnega odnosa do psihoaktivnih substanc

poskušamo omogočiti s posredovanjem

objektivnih in znanstveno utemeljenih

dejstev. S tem želimo pripraviti mlade in

ostalo širšo populacijo do tega, da nam

zaupajo, namesto da bi jih že na samem

začetku odvrnili z napadom "ne počnite

tega!!!".

Pripravljamo…

V letošnjem novembru bomo pripravili

različne aktivnosti, s katerimi se bomo

poskušali kar najbolje uvrstiti v preventivni

mesec, ki ga pripravlja Urad za droge

in ki ga je letos poimenoval prav po našem

projektu, Osveščen, ne zadet ! V začetku

meseca (gl. tabelo) pripravljamo

izobraževanje namenjeno vsem, ki jih to

področje zanima. Zvrstila se bodo predavanja

in delavnice s področij, ki so tako ali

drugače povezana z drogami, zasvojenostjo

in problemi, ki jih uživanje drog prinaša.

Predavali bodo priznani slovenski strokovnjaki,

ki se s temi tematikami ukvarjajo. Za

tiste najbolj zainteresirane, ki bodo

pripravljeni kakšno urico svojega časa

preživeti tudi kot prostovoljci na stojnicah,

pripravljamo še motivacijski vikend. Prijave

bomo zbirali tudi na izobraževanju. V

sledečem tednu bomo pripravili dvodnevno

akcijo, ko bomo postavili stojnice s

propagandno-izobraževalnim materialom,

in sicer prvi dan po fakultetah in naslednji

po Ljubljani. Računamo tudi na sodelovanje

s študentskimi klubi in tako na razširitev

akcije po več slovenskih mestih.

Po zaključeni akciji pripravljamo še

nekatere druge aktivnosti. Ena od njih je

organizacija okrogle mize na tematiko, ki

jo bomo izbrali skupaj z udeleženci izobraževanja.

Tabela: Razpored aktivnosti v preventivnem

mesecu

Osveščen, ne zadet

november 2004

Tekst:Marko Žličar in Janko Vlaović

Izobraževanje Osveščen, ne zadet! 2004

Več o projektu samem in o letošnjih

aktivnostih si lahko preberete na naši internetni

strani www.osvescen.org . Vse zainteresirane

vabiva k sodelovanju.

Kontakt: marko@dsms.net


intervju 21

Intervju z Mircho Poldrugovcem, štud.med.

OD KOD PA JAZ TEGA POZNAM?

Predsednik Študentske sekcije Slovenskega zdravniškega društva in bodoči psihiater o svojih

aktivnih študentskih letih, načinu študija medicine in o štajerski konkurenci. Absolventa

z obale se nas večina spomni po zabavnih vlogah v dramski skupini Sympaticus albus.

E: Se spomniš, kakšen si bil kot

bruc? Si se od takrat veliko spremenil?

M: Hmmm… kot bruc sem bil zelo

izgubljen. Že prvi dan, ko sem šel na

trolo, sem izkusil gnečo "velemesta", ki

mi poprej ni bila znana. Saj veš: tipičen

bruc, prvič od doma in popolnoma

izgubljen. Sem namreč iz Kopra in doma

govorimo italijansko, tako da mi je

slovenščina sprva delala manjše težave,

a sem se hitro ujel. Mislim pa, da sem se

od takrat zelo spremenil.

E: Ko si prišel na faks, si se

priključil fotokrožku. Je ta še

aktiven?

M: Na žalost ne. Takrat smo imeli tečaj

v smislu predavanj, ki jih je vodil

Amadej Lah, ki se je ukvarjal s

fotografijo in je o tem veliko vedel. Še

vedno pa obstaja temnica na katedri za

Higieno, tako da če bi kdo hotel nadaljevati

na tem področju, mislim, da bi ga

bili v društvu veseli.

E: Sodeloval si tudi pri dramski

skupini Sympaticus albus…

M: Dramska skupina je obstajala že

nekaj let, preden sem se ji pridružil.

Našo skupino je takrat, ko sem se ji

pridružil, vodila Irena Bajc, ki je danes

že diplomirana zdravnica. Imeli smo se

super! Bili smo majhna skupina, igrali

smo igre z majhnim številom vlog, tako

da nismo potrebovali veliko igralcev.

Tako marsikdo ni dobil priložnosti, da bi

postal član naše skupine. Po izgubljenem

navdušenju je skupina razpadla.

Mircha Poldrugovec

Osebno bi bil zelo vesel, če bi se našel

nekdo, ki bi jo spet obnovil. Saj v bistvu

ni veliko dela. Mi smo se zelo zabavali,

v nekaj mesecih smo pripravili predstavo,

ki je nato zabavala nekaj sto študentov.

Zanimivo je bilo, da so velikokrat študentje

še nekaj časa po predstavi pogledovali

za menoj s pogledom: "Od kod

pa jaz tega poznam?"

E: Od kod ste jemali teme za

igro? Morda iz zdravniških anekdot?

M: Ah, različno. Meni osebno je bila

najbolj všeč igra Gospodinjska

pomočnica, ki so jo tako rekoč v trenutku

napisali: naša takratna mentorica Irena

Bajc, Borut Jug in Polona Studen.

Nato smo uprizorili še eno priredbo…

Skratka različno: včasih smo tekst

napisali sami, drugič spet ne.

E: Vodil si tudi protitobačno kampanjo.

Kakšen je bil efekt kampanje?

M: Ja, s tem projektom sem se ukvarjal

prejšnje leto in je bil zame eden

napornejših. Pri tem projektu smo se

osredotočili na strokovni pristop, tako da

sem prebral veliko člankov o protitobačnem

zagovorništvu. Kampanja med

mladimi ni zaživela, ni se jih prijela.

Težko je med mladimi vzbuditi zaskrbljenost

zaradi kajenja, saj se, kot vemo,

začno kazati prve zdravstvene težave

po dvajsetih, tridesetih letih kajenja. Iz

tega razloga tema o posledicah kajenja

med mladimi ni aktualna, ker se jih

trenutno pač ne tiče.

Tekst: Barbara Pistor in Tina Peršuh, Foto: Primož Žužek

E: Koliko odstotkov študentov

medicine kadi?

M: Študentov kadi okoli 30%, za medicino

pa ne bi točno vedel, mislim, da

manj.

E: Udeležen si bil tudi pri

ustanovitvi projekta Dežela

Medimedo. Od kod ideja za ta

projekt?

M: Ideja je nastala na Generalni

skupščini Evropske zveze študentov medicine,

ki sta se ga udeležila Uroš

Kastelic in predsednica našega društva

Maša. Koncept za projekt je nato

pripravil Uroš. Vsem v društvu je bila

ideja všeč, tako da smo se hitro lotili projekta.

E: Se ti zdi, da otrokov strah izvira

iz njegovih slabih izkušenj z

zdravniki, ali so morda za to

krivi starši?


22 intervju

M: Starši se mnogokrat ne zavedajo, da

jih otroci dojemajo, da vidijo njihov strah

in anksioznost, ki jih preplavi ob otrokovi

bolezni. Seveda imajo nekateri otroci

tudi sami neprijetne izkušnje zaradi

zdravnikovega karakterja, ker je ta

morda neobčutljiv. Po drugi strani pa so

nekateri posegi neprijetni ali boleči.

Namen projekta Medimedo je odpraviti

ta strah otrok.

E: V šolskem letu 2001/2002 si bil

predsednik društva, bil si tudi

predsednik ŠOMF-a…

M: Ja, v tem letu sem bil predsednik

SloMSIC. Takrat je bilo na naši fakulteti

šest društev. Med njimi tudi Medicinsko

športno društvo, Klub študentov

Medicinske fakultete in seveda

SloMSIC, ki so se nato združili v DŠMS.

E: Trenutno sodeluješ tudi v

Slovenskem zdravniškem

društvu. Kakšna je funkcija oz.

naloga društva? Zdi se mi, da ga

študenti še ne poznamo dovolj

dobro.

M: Lani sem bil izvoljen za predsednika

Študentske sekcije Slovenskega

zdravniškega društva. To je

strokovno, profesionalno društvo, člani

društva smo študentje petega in šestega

letnika ter absolventi. Večina članov v

Slovenskem zdravniškem društvu je tudi

aktivnih v DŠMS. Na ta način poskušajo

študenti razne projekte iz DŠMS preko

zdravniškega društva razširiti in hkrati

doseči kontakt med študenti in profesorji

oz. svetom zdravnikov.

Študentska sekcija društva tudi vsaki dve

leti organizira predavanje, kamor so

povabljeni predstavniki

Zdravniškega društva in

Zdravniške zbornice in je namenjeno

študentom višjih letnikov, saj jim

pojasni potek sekundariata, specializacije,…

Pojasni in pokaže jim možnosti, kam

in kako po koncu študija.

V okviru društva imam veliko dela.

Zadnje mesece sem se ukvarjal pretežno

s promocijo protitobačne kampanje.

E: Meniš, da smo študenti medicine

dovolj aktivni pri izvenšolskih

dejavnostih in pri skrbi za

našo socialno rast?

M: Pod "socialno rastjo" si predstavljam

zabavo, žure, tako da smo študenti iz

tega vidika dovolj dejavni. Težko pa bi

objektivno ocenil, koliko so izvenšolsko

aktivni ostali študenti medicine, saj se

veliko študentov udejstvuje tudi v

aktivnostih zunaj okvira Medicinske

fakultete. V primerjavi z ostalimi fakultetami

pa se mi zdi, da smo študenti medi-

Mircha Poldrugovec

november 2004

cine dokaj aktivni, tukaj mislim predvsem

na DŠMS in ostala društva na naši fakulteti.

E: Se strinjaš, da so te vrste

aktivnosti nujne, da postaneš

dober zdravnik in si tako pridobiš

"čut do ljudi"?

M: Težko je posplošiti in reči, da bo študent,

ki je izvenšolsko aktiven, dober in

human zdravnik, tisti, ki se samo uči, pa

to ne bo. Menim, da niso izkušnje same

po sebi tiste, ki vplivajo na neko osebo,

ampak je pomembno tudi, kako so te

izkušnje interpretirane oz. doživete. Jaz

osebno sem od društva s socialnega in

duševnega vidika veliko pridobil. Tukaj

ne mislim samo na prijatelje, ampak tudi

na delovne in druge izkušnje.

E: Kako pa je zdaj, ko si že na

kliniki in si se že srečal z "dobrimi"

in "slabimi" zdravniki?

M: Večina zdravnikov, ki sem jih do

sedaj spoznal, se trudi biti dober

zdravnik. Vendar to za ene pomeni biti

topla, prijazna oseba, za druge pa

pomeni biti "dober zdravnik", če znaš na

pamet vse stranske učinke zdravil.

Popoln zdravnik je tisti, ki dobro obvlada

svoje področje in je prijazen in

razumevajoč do pacientov. Vendar je

takih na žalost bolj malo.


intervju 23

E: Zakaj se je na prenovo študija

medicine pri nas čakalo tako

dolgo?

M: Upam, da ne bomo še naprej predolgo

čakali! Aktivno se s tem nisem ukvarjal.

Menim pa, da je ideja o prenovi

dobila nek nov zagon, čeprav poteka že

nekaj let. Zdi se mi pomembno, da smo

se študentje sami začeli ukvarjati s tem in

si želimo biti udeleženi v procesu prenove.

E: Kaj meniš, da je glavna

pomanjkljivost sedanjega študija?

M: Vem, da bom zvenel demagoško,

vendar na naši fakulteti zelo pogrešam

vzpodbujanje h kritičnem razmišljanju.

To, da bi asistenti in profesorji v okviru

vaj in predavanj vzpodbujali in motivirali

študente, da bi se o določenih stvareh

sami pozanimali. Verjamem, da to ni

problem le naše fakultete, temveč tudi

drugih na naši Univerzi.

E: Ali misliš, da bo študij v

Mariboru boljši?

M: Če se ne motim, je način študija na

mariborski fakulteti povzet po načinu

študija neke finske fakultete in je v bistvu

mešanica starega, klasičnega sistema in

"problem based learning" - učenja na

primerih. Zdi se mi, da je to glede na

znanje, ki ga imam, kar dobra izbira.

Težko je oceniti nekaj, kar je zaenkrat

samo na papirju. Menim pa, da bodo

študentje mariborske Medicinske fakultete

tisti, ki bodo lahko presodili, ali je

učenje na primerih res boljše od načina

študija, ki ga imamo (zaenkrat) na ljubljanski

Medicinski fakulteti.

E: Kakšen bo po tvojem mnenju

odnos med Medicinskima fakultetama

v Mariboru in Ljubljani?

Bo med njima tekmovalnost ali

komunikacija?

M: Menim, da bo med fakultetama

vladala določena stopnja tekmovanja in

medsebojnega povezovanja. Oboje je

po svoje dobro. Tekmovalnost je dobra

zato, ker sili k vedno novim izboljšavam.

Po drugi strani pa nudi povezovanje

izmenjavo znanja in izkušenj med

obema fakultetama, kar je seveda nujno.

Že letos je potekala skupna seja senata

obeh fakultet in to kaže na to, da sta obe

fakulteti zainteresirani za medsebojno

sodelovanje.

E: Kakšne izkušnje pa si si pridobil

v Ameriki?

M: V Ameriki sem preživel štiri mesece.

Tja sem šel na študentsko izmenjavo, v

okviru katere sem delal v laboratoriju na

področju biokemije. Istočasno pa sem

delal še pri psihiatru in ga spremljal ob

delu (na vizitah in podobno). Živel sem

na obrobju Bostona, nad katerim sem še

zdaj navdušen. Sicer pa sem še vedno

zaljubljen v New York.

E: Bi lahko delal v Ameriki kot

zdravnik?

M: Mislim, da. Čeprav se njihov sistem

dela popolnoma razlikuje od našega, bi

se tam zagotovo znašel. To bi bil gotovo

zanimiv izziv.

E: Misliš, da ti bodo vsa poznanstva,

ki si jih pridobil v teku študija,

pomagala odpreti več vrat kot

pa ostalim študentom, ki v

primerjavi s tabo niso bili tako

aktivni?

M: Ne, mislim, da je predvsem pomembna

sposobnost in odprtost posameznika,

ne glede na to, ali je aktiven v kakšnem

društvu ali ne. Zdi se mi, da zato nisem v

privilegiranem položaju.

E: Če bi se moral še enkrat

odločati o izbiri študija, bi še

enkrat izbral medicino?

M: Kljub temu, da imam zdaj, ko imam

za sabo že šest let, drugačen pogled na

medicino, kot sem ga imel na začetku,

nisem nikoli podvomil, da sem se pravilno

odločil.


24 pod tujim nebom

Študentsko izpopolnjevanje v Houstonu

november2004

KDAJ, KAKO IN ZAKAJ? Tekst&Foto: Katja Perdan

Večina študentov prestopi prag Medicinske fakultete z velikimi načrti za prihodnost, očmi,

polnimi pričakovanja, kaj jim lahko ponudijo študentsko življenje, študentske organizacije,

fakulteta. Nekateri si že od vsega začetka mrzlično želijo le, da bi v najkrajšem možnem

času "predirkali" študijska leta, drugi se želijo najprej naužiti sladkosti in prostosti tega

časa ter se posvetijo načrtovanju svoje poklicne prihodnosti nekoliko kasneje. Tako kot na

vseh področjih velja tudi v medicini, da več kot vidimo, spoznamo in preizkusimo, širša

bodo naša obzorja in boljša naša presoja. To pa je v našem bodočem poklicu še posebej

pomembno. Delček k tovrstni izobrazbi prav gotovo lahko prispeva elektiv v enem

največjih svetovnih medicinskih centrov, TMC (Texas Medical Center) v Houstonu.

Kaj sploh je TMC?

Texas Medical Center je kompleks inštitucij,

zbranih na dobrih dveh milijonih kvadratnih

metrov. V trinajstih najsodobneje opremljenih

bolnišnicah lahko letno oskrbijo okoli pet milijonov

pacientov, v njihove redne programe

šolanja na številnih fakultetah, med drugim tudi

dveh medicinskih, pa letno vpišejo preko

16000 študentov. Poleg tega najdemo pri njih

tudi številne tuje študente, ki ob zaključku izobraževanja

preživijo nekaj mesecev v tamkajšnjih

bolnišnicah, pri čemer so med najbolj

zaželjenimi kirurški in urgentni oddelki.

Slovenskim študentom je dodatno izobraževanje

pri njih omogočil naš svetovno znani srčni

kirurg dr. Igor Gregorič, ki dela v St.

Luke's Episcopal Hospital že več kot dve

desetletji in je med drugim tudi profesor na eni

izmed medicinskih fakultet v TMC. Do pred

kratkim smo bili vključeni v uradni program

izmenjav v okviru sodelovanja med njihovo in

našo fakulteto, kar je slovenskim študentom ob

predložitvi ustrezne dokumentacije omogočalo

zelo široko izbiro elektivov na vseh področjih

medicine. Danes je spisek izobraževalnih

možnosti, ki jih ima študent, ki se odloči za

Houstonski elektiv, precej krajši, kot se ga

mogoče spominjajo študentje, ki so to lekcijo že

absorbirali, zato pa nič manj kvaliteten.

Kako se prijavis in kaj te tam čaka?

Na voljo je namreč predvsem opravljanje

kirurške prakse na St. Luke's Episcopal Hospital,

pod uradnim mentorstvom dr. Gregoriča, ki

poteka najmanj en mesec in največ tri mesece,

prostora pa je za tri slovenske študente

mesečno. Po dogovoru s prof. Smrkoljem se

vsakemu študentu lahko prizna ta praksa tudi

kot opravljanje vaj iz kirurgije, po vrnitvi domov

pa čaka študenta le še opravljanje ambulantnega

dela vaj (približno 12 dni). Kar se tiče pogojev,

ki jih mora študent izpolnjevati pri prijavi, je

Houston

5. ali 6. letnik oziroma absolvent, znanje

angleškega jezika (s čimer mislim, da ni posebnih

problemov ) in opravljen kolokvij iz

kirurškega praktikuma. Drugih posebnih pogojev

zaenkrat ni, razen tega, da se prijaviš

pravočasno, ker dobi mesto tisti, ki prej pride, tri

mesta mesečno pa se zapolnijo hitro. Rok prijave

je najmanj štiri mesece pred željenim

opravljanjem elektiva, za vse informacije, prijave

in ostalo pa se je potrebno obrniti na

številko 031 314 589, vsak ponedeljek med 17.

in 20. uro. Takrat se dogovorimo o vseh

podrobnostih glede izpolnjevanja prijavnice,

iskanja bivališča v TMC in podobno. Eno od

pogostejših vprašanj je, ali naši študentje potrebujejo

vizo ali ne, na kar naj odgovorim že kar

zdajle - zaenkrat za bivanje v ZDA od enega

do treh mesecev viza ni potrebna. Eden od

negativnih vidikov obravnavanega elektiva je

prav gotovo dejstvo, da stroški za letalsko karto

(cca. 140 000 SIT) in sobo (cca. 100 000

SIT/mesec) v Houstonu znesejo precej več kot

kje drugje, vendar na koncu tega denarja še

nikomur ni bilo žal. Mnogi študentje si pomagajo

tudi z iskanjem sponzorskih sredstev (kar na

žalost v današnjih časih ni več tako uspešno, kot

je bilo nekoč, je pa še vedno vredno poskusiti).

Možnosti nastanitev je seveda več, vendar pa je

v centru vsega dogajanja (in običajno najcenejši)

Favrot Tower, kjer študenta od njegove

postelje pa do operacijske dvorane loči le nekaj

minut hoje. Obrazec, ki ga je potrebno poslati v

Favrot po faksu, dobite ob prijavi. S tem se

postavite na "čakalno listo" za prosto posteljo,

pri čemer velja opozoriti, da je obrazec smiselno

faksirati prej kot zgoraj omenjene štiri

mesece pred nastopom elektiva, saj je Favrot

Tower pogosto zaseden do zadnjega kotička.

Tisti, ki imajo v sobi radi malce več komoditete,

se običajno dogovorijo s kolegi, ki bodo opravljali

elektiv v Houstonu isti mesec, in skupaj

najamejo sobo v bližnjem motelu. Ta je od medicinskega

centra sicer oddaljen dobrih 15 minut

Pogled iz St. Lukes Hospital

hoje, ima pa zato zelo prijetne in popolnoma

opremljene prostore, kjer se človek zvečer utrujen

od dogodkov preteklega dneva med kramljanjem

s kolegi z veseljem pogrezne v kakšen

naslanjač. Tukaj je tudi rezervacija precej bolj

enostavna, saj zadostuje že samo telefonski klic

in soba je rezervirana.

Vsakdan na vajah in zunaj njih

Kar se tiče študentskega dela, je pogosto zelo

odvisno od vsakega posameznika. Možnosti so

številne, študent lahko (oziroma se od njega to

celo pričakuje) aktivno sodeluje pri skoraj vseh

posegih, s čimer si dobi neprecenljive izkušnje,

vsekakor pa dobi vsak dan določene

zadolžitve, ki jih mora izpolniti. Ko to stori, se

seveda lahko še po lastni želji dodatno udejstvuje.

Američani so zelo odprti ljudje, s katerimi

se stik zelo hitro naveže in z malo truda tudi

obdrži. Če študent pokaže zanimanje zanje in

za njihovo delo, so pripravljeni veliko pokazati

in naučiti. Da si bo lažje predstavljati, kako študentje

dojemajo Houstonski elektiv, prilagam

del poročila Saše Anžej, ki je bila tam lani

oktobra.

"Vsak študent je bil dnevno razpisan v svojo

operacijsko sobo, kjer smo se ob spremljavi

countryja, klasične glasbe in priložnostno rocka


pod tujim nebom 25

(glede na okus glavnega operaterja) urili v

operacijah bypassov, zamenjavah zaklopk,

pljučnih lobektomijah, popravah trebušnih

anevrizem, karotis endarteriektomijah, sem ter

tja še kakšni transplantaciji jeter ali ledvic; skratka,

dela in zanimivih stvari ni manjkalo. Seveda

tudi zato, ker študent ne drži samo kljuk, ampak

tudi škarje, srce, žile, priložnostno vleče kanile iz

srca, požrtvovalno sesa s suckerjem; če imaš

srečo, lahko kakšno petkovo popoldne v duetu

(kot prvi asistent) celo transplantiraš ledvico!

Šivanje kože, včasih tudi podkožja, pa je

vsakodnevni trening! Glede na to so sledili učni

večeri, ko naju je Matevž, ki je že imel za sabo

vaje in izpit iz kirurgije, naučil vozlanja in potem

smo kot tri stare mame ob večerih na različne

načine vozlali vsak svojo nit in kramljali o

dogodkih preteklega dne. Presenečena sem

bila nad odnosom, ki so ga v bolnici imeli do

nas - neverjetna prijaznost sester in inštrumentark

ter pripravljenost kirurgov, da ti kaj

pokažejo, takoj ko vidijo, da te stvar zanima.

Seveda so tu in tam tudi kakšne temne izjeme, a

moje izkušnje so bile v glavnem zelo pozitivne.

K temu, da je okolje nadvse stimulativno za

osvajanje novih medicinskih znanj, pa pripomore

tudi ogromno število knjig, kaset in drugega

materiala, ki ti je na voljo v knjižnicah in knjigarnah

v neposredni okolici. Sama sem na

primer enkrat hotela pregledati videokasete o

najpogostejših srčnih operacijah, pa se to ni

dalo kar tako, ker jih je bilo okrog 2000 in je

bilo treba v roke vzeti katalog...

Sicer pa je St. Luke's znan predvsem po velikem

številu že prej omenjenih vstavljanj umetnih src

oziroma podpornih srčnih naprav. S tem smo se

seznanili že prvi dan, ko smo, nič hudega

sluteči, po kameri iz sosednje sobe gledali

vstavitev ventrikularne črpalke. Misteriozno...

Malo čudno se nam je zdelo, da se toliko ljudi

gnete okrog pacienta, še bolj čuden je bil njihov

miren odziv na dejstvo, da operacija ni bila

uspešna - no, potem smo zvedeli, da je bil

pacient tele in operacijska soba raziskovalni

Takole se čaka, da pride ura za delo...

laboratorij. Naš prvi dan pač! Živa legenda

bolnice pa je dr. Cooley, po katerem se

imenujejo razni kirurški pristopi in ima v bolnici

svoj muzej, po njem se imenuje tudi ena od

stavb v St. Luku. Kljub svojim 83 letom še vedno

operira in se udeležuje vseh aktivnosti v bolnici,

poleg tega pa baje edini uporablja stopnice, v

času, ko je v Ameriki hoja že izumrla. Imela sem

srečo, da sem bila enkrat razpisana z njim na

operacijo!

Naš delovni dan se je začel že zelo zgodaj,

tako da smo ujeli različne strokovne sestanke, ki

so bili določeni vsak dan v tednu ob sedmih. Ob

petkih je bila pa lekcija posebej za študente

(poleg nas treh je bilo v oktobru še šest

Nemcev), takrat smo z enim od starejših profesorjev

predebatirali kakšno novo temo in reševali

vprašanja in tegobe v zvezi z asistiranjem.

Ob pol osmih si moral biti v operacijski. Glede

na povprečno trajanje (4-5 ur) in število (2)

operacij dnevno, smo se v naš Rodeway Hotel

vračali šele proti večeru. Malo utrujeni, a polni

entuziazma. S Katjo sva se seznanili tudi z ER

(urgenco), kjer si po eni strani presenečen nad

opremljenostjo (rentgenske in druge slike imajo

v računalniku in jih lahko gledaš v poljubni projekciji),

po drugi strani pa srce poslušajo kar čez

majico. Spodobilo se je, ko smo že ravno bili v

Ameriki, videti tudi strelno poškodbo!"

Vsekakor pa potrebuje človek po napornem

delu tudi druge oblike dejavnosti, na katerih

lahko spusti možgančke na pašo in si nabere

moči za nove podvige. Tudi za to je v TMC

poskrbljeno, saj se v bližini nahaja vse od fitnes

centrov do prijetnih lokalov, medtem ko ob

vikendih študentje kar s skupnimi močmi poskrbijo

za prijetne urice na izletih in norčijah po

V eni izmed operacijskih sob

okolici. Tako bi z naslednjim odlomkom sestavek

zaključila v upanju, da smo vsem, ki ste

bodoči interesenti za tovrstno izobraževanje,

olajšali kakšen korak na poti k cilju.

"Za prosti čas pa je poskrbel Michael, prijatelj

vseh Slovencev, ki pridejo v Houston. To je prijazen

gospod v 50-ih, finančni direktor ene od

bolnic, ki sam živi v Favrot Towerju. Razlog za

obsedenost s Slovenijo je preprost: enkrat je že

bil pri nas! Ostalim Američanom se pa zdi zelo

čudno, če ne pokažeš neznanskega navdušenja

nad njihovo deželo: "How come, we have everything

here!?" Nasploh so strašno ponosni na

Ameriko; v naši soseski je imela vsaka tretja hiša

obešeno ameriško zastavo, nekatere pa celo

pripis ''Proud to be American''. Druženje z njim

je bila nekakšne simbioza - on nam je kak

opravek olajšal tako, da nas je odpeljal z avtom

do najrazličnejših trgovin, knjigarn ter na vsakotedensko

nabavo hrane (seveda vse low-fat, no

calories), uvedel nas je tudi v golf - konec koncev

bomo kmalu zdravniki in se je treba temu

primerno znati obnašati :) Mi pa smo ga v

zameno vabili na slovenske večerje, ki so bile po

pravici najboljše od vseh tex-mex, indijskih, kitajskih,

sea-food ameriških in še in še kuhinj, ki jih

Houston premore, in mu s tem krajšali čas. Nek

vikend pa smo sami najeli avto (najmanjšega,

kar se ga je dalo dobiti - petmetrskega pontiaca)

in se popeljali po texaškem highlandu, do

San Antonia z znamenitim Alamom, resnično

lepimi španskimi misijoni in romantičnim riverwalkom

na ameriški način, naslednji dan pa do

enega od naravnih parkov, takrat v soncu in prijetnih

temperaturah, medtem ko smo iz Slovenije

dobivali vesti o prvem snegu."


26 pod tujim nebom

november2004

Praksa v Združenih državah Amerike

4 MONTHS, 6 TEDNOV ALI

ŽIVOT V MASSACHUSETTSU

Tekst&Foto: Benjamina Dolinšek

Moje navdušenje ob mailu na mailing listi novembra lani, da se ponuja praksa v

Združenih državah Amerike, je temeljilo predvsem na osebnih razlogih, saj je

pomenilo, da lahko del mojega leta pavziranja na faksu združim z bivanjem pri fantu, ki

se je moral mesec pred tem vrniti domov, v Boston, zaradi štipendije in faksa.

Tako sem se brez prevelikih pomislekov odločila,

da se odpravim tja, na štirimesečno prakso

iz psihiatrije. Na faksu sem se dobila z

Mircho, ki je bil na tej izmenjavi leto pred tem,

in kasneje še s predstavnikom organizacije

WISE, ki je obiskal Slovenijo in preveril kandidate.

Kmalu po tem sem se z WISO (ki jo bolj

ali manj sestavlja psihiater dr. Hanson in

nekaj njegovih pomočnikov) dogovorila, da prihajam

v Massachusetts v začetku februarja.

Moj delovni dan

Koncept prakse je tak, da pol delovnih dni (in še

kako soboto) pomagaš dr. Hansonu, psihiatru

pri organizaciji, ki v glavnem skrbi za mentalno

zdravje starejših ljudi (po domovih za starejše),

drugo polovico dni pa si zapolniš z medicinskim

delom, ki si ga sam najdeš in organiziraš v

kateri od številnih medicinskih ustanov v bližini.

Meni ni uspelo najti zanimivega dodatnega

dela, trudila sem se v javnem zdravstvu, ampak

nekako nihče ni odgovoril na moje klice in emaile.

Tako sem delala z njim, kar je bilo precej

naporno in po nekaj tednih prav duhamorno,

ker je bila moja naloga bolj biti tajnica kot študentka

medicine. Moja glavna zadolžitev je

bila priprava dokumetna za vsakega pacienta,

ki sva ga kasneje pogledala. V začetku je bilo

kar precej zapleteno in zanimivo soočiti se z

ogromno ameriško mapo papirjev in se znajti v

njej. Pravzaprav je kar nekaj časa trajalo, da

sem se znašla. Druga, morda še važnejša naloga

pa je bila skrb za to, da se, preden zapustiva

ustanovo, prepriča(va), da ima(va) dve kopiji

vsakega dokumetna, za zavarovalnice... in ja,

seveda, moja naloga je bilo kopiranje teh na

razno raznih kopircih po pisarnah raznih

domov... kar me je, seveda, začelo kaj kmalu

živcirati.

V hiši WISE, kjer živi tudi Hanson z družino,

imaš na razpolago sobo z računalnikom in

internetom (ki jo ponavadi deliš še s kakšnim študentom,

ki je tam na izmenjavi) in souporabo

ostalih stvari v hiši. V primeru, da delaš s

Hansonom, imaš 200$ mesečne štipendije, če

pa si sam nekako organiziraš prakso v

Boston

bostonskem okrožju, pa potrebuješ prenočišče,

potem se lahko tudi dogovoriš z njimi, si nastanjen

tam in celo dobivaš dodatnih 50$ podpore.

Ekstremi ameriškega zdravstva

Ekstremen primer ameriškega zdravstvenega

sistema (in Hansonovega pristopa) se mi je zdel

dogodek nekega večera, ko je res že bilo

pozno in sva delala ves dan (in meni se je že

mudilo nazaj v Boston), in je eden od pacientov

imel drugačno zavarovanje kot večina. Pol ure

sva čakala, da sva stopila v kontakt z zavarovalniškim

posrednikom, da je potrdil, da bo

zavarovalnica krila stroške in šele po tem sva

šla pogledat pacienta. Meni se je to zdelo

povsem nepojmljivo. Predvsem zato, ker je pregled

posameznega bolnika ponavadi trajal 3

minute, ni bil ravno zapleten in težaven, poanta

pa je bila, da oceni njegovo stanje za potrebe

ustanove in prilagodi doze zdravil (ponavadi

jih poveča).

Še ena stvar se mi je zdela precej zgrešena -

vprašanja, ki so kriterij, po katerem se oceni

pacienta za orientiranega v času in prostoru.

Ok, kdo je ameriški predsednik, to še gre, pa

kdo je bil pred njim. Ampak da temelji ocena

orientiranosti na vprašanju, kateri dan v tednu

je, se mi je zdelo malo neumno. Ker sem si ves

čas predstavljala, kako dezorientirana bi bila

jaz, če bi bila vse dneve zaprta v istih prostorih.

Prav žalostno nemogoče se mi je zdelo okrevati

v takem okolju.

In tako se je moja praksa zaključila precej prej

kot načrtovano. Letalske karte sicer nisem

spreminjala (oziroma v končni fazi sem jo, tako

da sem šla domov kasneje), ker sem imela

domovanje v Bostonu, sem se pa raje posvetila

učenju za izpite (to sem tudi navedla kot

razlog), ki so me čakali doma in obenem sem

pomagala s prevajanjem dokumentarnega

filma, ampak to je že začetek neke druge

zgodbe.

Celoten vtis o Ameriki pa je ostal zelo pozitiven.

Ne morem sicer soditi nepristransko, ampak

veliko je bilo pozitivnih presenečenj. Morda

zato, ker so bila moja pričakovnja precej nizka.

Ampak kako arognatno pa je to, da prihajaš iz

dvemilijonske države in se ti zdi, da imaš jasno

sliko o 250 milijonih ljudi v državi, kjer še nikoli

nisi bil? Fantastičen je bil občutek svobode, ko

te nihče ne pozna (kar je v Sloveniji precej

nemogoče), občutek odprtosti ljudi, njihovega

javnega izražanja mnenja (kar je lahko tudi

precej frustrirajoče, še posebej v časih ...... W.

.... vladavine... ). Najbolj pa me je navdušila

raznolikost kultur, ki sobivajo tam in kako vsaka

od njih prinaša svoje značilnosti v celotno

podobo Amerike.

Amerika nije rad i znoj

postoje holivud i frenki boj

diznilend bejzbol i rok end rol

godine ocaja godine nade

jedni ruse a drugi grade

prolaze ratovi padaju vlade...

(Azra)


pod tujim nebom 27

Na elektivu v Turčiji

IZ MESTA TISOČERIH MINARETOV

Tekst & Foto: Aleš Agatonović

Istanbul je eno izmed turških mest, v katerem lahko opravljaš prakso ali elektiv. Jaz sem

bil na elektivu, in sicer od prvega do petindvajsetega julija. Istanbul je največje mesto v

Turčiji ter gospodarsko, kulturno in izobraževalno središče. Zato je idealen kraj za pridobivanje

novega znanja iz različnih področij medicine in hkrati priložnost, da spoznaš

čudovito mesto in pokrajino.

Po skoraj dva dni trajajočem potovanju so

se ob sončnem vzhodu prikazali v daljavi

prvi minareti. Vlak je švignil mimo poslednjih

plantaž agrumov in že sem se znašel v

vrvežu petnajstmilijonskega mesta.

Istanbul! Izstopim na postaji Sirkedži, srce

mi divje utripa, nekdo bi me moral čakati.

Nikogar, pa vendarle tisoči obrazov.

Pridem v čakalnico, se sklonim nad potovalko,

da bi izvlekel list papirja s svojim

imenom… in naenkrat stoji pred menoj

črnooka Turkinja: "Are you Ališ?" Čez pol

ure sva že v njenem študentskem stanovanju,

kjer sta se mi še isti dan pridružila kolega

iz Madžarske in Švedske. V naslednjih

dneh so prišli v Istanbul še preostali študentke

in študenti julijske skupine, tako da se

nas je nabralo kakih petnajst. Razporedili

so nas po stanovanjih turških študentov

medicine, večino deklet pa v študentski

dom. Nastanjeni smo bili v evropskem delu

mesta, v četrti Findikzade in v bližnjem

Džerahpaša. Bili smo pisana druščina iz

različnih koncev (Slovenija, Hrvaška,

Makedonija, Švedska, Madžarska, Tajvan,

Istanbul

Rusija…) in kmalu smo postali dobri prijatelji.

Hitro sem dojel, da so dnevi v Istanbulu

zame prekratki. Ob devetih zjutraj sem

moral biti v bolnišnici. Tam sem ostal ponavadi

do dveh popoldne. Sledilo je kosilo

v bližnji menzi in zbor naše skupine ob

treh. Tam nas je vedno čakalo več turških

študentov in sledilo je vsakodnevno

potepanje po Istanbulu. Mesto je prava

zakladnica znamenitosti in zanimivosti

vseh vrst in za vsakogar. Vsak dan nekaj

novega, vsak dan smo obiskali drug del

mesta in tudi po petindvajsetih dnevih si

nisem uspel ogledati vseh atrakcij.

Ogledom je sledila večerja, bodisi doma

ali pa v kakšni od številnih tradicionalnih

restavracij. In potem, jasno, zabava.

Nočno življenje je v tej metropoli fantastično,

a o tem kasneje. V glavnem, ves ta

čas smo trpeli le zaradi kroničnega pomanjkanja

spanja in o kakšni postelji pred

drugo uro zjutraj ni bilo govora.

Istanbul, nasedla ladja

Sultanhamet, Modra džamija

V Istanbulu so tri medicinske fakultete:

Džerahpaša in Čapa, ki sta v bližini

Findikzadeja ter Marmara-Deniz-Tip

Fakultesi v Uskudarju na azijski strani.

Jaz sem bil v Čapi, kakih petnajst minut

hoje od stanovanja, kjer sem bival, in sicer

na oddelku za nevrologijo. Moja

tema je bila elektroencefalografija in analiza

njene diagnostične vrednosti pri deprivaciji

spanja v tistih primerih generalizirane

epilepsije, kjer je bil predhodni EEG normalen.

Vsega časa pa nisem preživel le v

EEG laboratoriju, ampak tudi na drugih

odsekih nevrološke klinike. Kmalu sem

spoznal več zdravnikov specializantov,

pravzaprav večinoma so bile tam specializantke,

pa tudi starejših zdravnikov.

Mislim, da sem imel srečo, saj so bili

pripravljeni posvetiti nekaj časa tudi meni

in ko sem bil v ambulanti, so mi sproti prevajali

v angleščino. Pri nevroloških pregledih

sem neposredno sodeloval in tako

ponovil nevrološko preiskavo iz spomladanskih

vaj. Nekaj dni sem preživel tudi

na nevrokirurgiji, elektromiografiji in na

intenzivnem oddelku. Moj mentor je bil

zelo odprt in mi je še sam predlagal, naj si

ogledam tudi druge oddelke. Tako sem si v

tem mesecu dni ustvaril nek splošen vtis o

razmerah na nevrologiji v Čapi. Splošno

stanje je na evropskem nivoju, opremljenost

dobra. Morda je antisepsa na nekoliko

nižjem nivoju kot pri nas. Čapa je


28 pod tujim nebom

znana tudi kot center za bolnike z različnimi

dednimi boleznimi živčevja, ki so v

določenih delih Turčije, kot so zahodni predeli

Taurusa, zelo pogoste.

Vsakodnevna vročina (35°C) pa ni zmotila

neskončnega vrveža, kaotičnega

prometa stotisočev avtomobilov, niti

petkratdnevne pesmi mujezinov, ki se je

razlegala s tisočerih minaretov. Turški študenti

so pripravili zelo dober družabni program,

le za našo prehrano so bolj slabo

poskrbeli: razdelili so nam denar, ki pa je

zadoščal za kakih štirinajst kosil v študentski

menzi. Pa vendar mesec julij je bil prava

orientalska pravljica. Najprej sprejem, ki

nam ga je v eni od tradicionalnih

restavracij priredil TurkMSic, potem pa

brezštevilna potepanja v popoldanskih

urah: Modra mošeja in Hagia Sofya v

Sultan-Ahmetu (osrednji del Istanbula),

Jerebatan - podzemni muzej, sultanove

palače in haremi v Topkapiju z neprecenljivimi

zakladi, razkošni Dolmabahčeseray,

turška savna v Hodža-Mustafapaši,

džamija Sulejmanija slavnega arhitekta

Sinan-paše. Istanbul je idealno mesto za

nakupe, zlasti v Velikem bazarju in v

Egiptovskem bazarju, ki predstavljata

ogromna trgovinska kompleksa s tisoči

trgovcev in kupcev in kjer se odvija tisočletni

krog barantanja in pogajanja za ceno

vseh mogočih izdelkov - od turških preprog

do nakita in nargil.

In nočno življenje? Najlepša so tri mesta.

Prvo je most Galata, ki prečka zaliv Zlati

rog (tur. Halič) in povezuje Galato in

Eminonu. Na mostu je polno kavarnic in tu

menda slišiš vse jezike sveta, celo turškega.

Istanbul

Drugo mesto je Topane, kompleks kavarnic

v orientalskem slogu, kjer sediš na preprogi

s prekrižanimi nogami, kadiš vodno pipo

in pod platanami uživaš ob ada-čaju (če

nisi kadilec, za začetek ne pretiravaj, ker ti

bo po pipi slabo) in Taksim onkraj Zlatega

roga, mesto zabave, številnih diskotek na

strehah nebotičnikov in slavna ulica Istiklal,

ki je polna sprehajalcev še dolgo po polnoči.

Omeniti moram še izlete v okolico, kjer

lahko vidiš mnogo zanimivih stvari. Mi smo

obiskali kopališče Kilyos na obali Črnega

morja, kakih trideset kilometrov od

Istanbula v smeri kraja Sariyer. Naslednji

konec tedna smo se kopali na Princesinih

otokih Buyukada v bližini Istanbula, ob azijski

obali. Tretji vikend so sledile štiridnevne

mini počitnice na otoku Afsha, kakih šest ur

potovanja z ladjo iz Istanbula na jugozahod

Marmornega morja. Predzadnji dan

je moja noga stopila še na azijska tla.

Obiskali smo dvomilijonsko Burso v

Anatoliji s čudovito Zeleno mošejo (Jeshildžami)

in grobnicami sultanov Osmana in

Orhana. Prekrasno mesto, ki se z

mogočnega Uludaga stopničasto spušča v

rodovitno dolino bombaževih in oljčnih

nasadov.

In nato… zadnji dan, zadnji večer v

Istanbulu. Še enkrat sem z ladjico prečkal

Bospor in se zazrl proti zahajajočemu

soncu izza vitkih minaretov tam daleč na

evropski strani. Čez dve uri sem bil že na

vlaku, ki je sopihal proti Sloveniji, poln vtisov

in bogatejši za novo, lepo izkušnjo.

Maiden tower-mesto, povezano s

številnimi legendami o turških princesah

november 2004

RAZPIS PRAKS

Drage medicinke in medicinci!

Društvo študentov medicine

Slovenije razpisuje prakse in elektive za

leto 2005. Na prakso se lahko prijavi

vsak študent tretjega ali višjega letnika

medicine, na elektive pa prav vsak študent

medicine. V kolikor si študent dentalne

medicine in te izmenjave zelo zanimajo,

se lahko oglasiš v uradnih urah in skupaj

bomo preučili tvoje možnosti.

Cena izmenjave je enaka kot lani, to je

35.000,00 SIT, 5000 SIT pa lahko dobite

nazaj po oddanem poročilu. Denar bomo

pobirali v dveh obrokih, prvega morate

vplačati do konca novembra, drugega pa

pred dokončno prijavo, ki jo morate

narediti do konca januarja.

Sistem točkovanja je objavljen na domači

strani izmenjav. Doživel je nekaj sprememb,

saj jezikovni test ni več tako

pomemben, kot je bil, uvedli pa smo tudi

obvezno oddajo motivacijskega pisma

pred prijavo. Zavedamo se, da je sistem

daleč od popolnega, zato ste tudi

vabljeni s predlogi, kako bi ga lahko

izboljšali.

Za več informacij ali razlago nejasnosti

obiščite domačo stran:

www.slomsic.org/exchange, pišite email

na neo@slomsic.org ali nore@slomsic.org,

ali pa se oglasite v uradnih urah vsak

ponedeljek od 12.00 do 14.00 v

klubu študentov (nasproti WCjev).

Spremljajte tudi obvestila, ki jih bomo

pošiljali po e-mailu in razobešali po fakulteti!

Vabljeni!

Za DŠMS

Pripravila:

Martina Turk (NORE) in Matevž

Harlander (NEO)


pod tujim nebom 29

IN ELEKTIVOV ZA LETO 2005

Prakse in elektivi


30 pod tujim nebom

november 2004

PARTY IDEJ

OHRID - 53. SVETOVNO SREČANJE

ŠTUDENTOV MEDICINE

Tekst: Nina Fister in Aleksandra Mohar

Avgusta je v Makedoniji potekalo 53. svetovno srečanje študentov medicine.

V hotelu ob Ohridskem jezeru se je zbralo preko sedemsto študentov, ki ob študiju prostovoljno

delujejo na različnih področjih. Glavna tema tokratnega srečanja je bilo nasilje. V

dnevih med 3. in 9. avgustom so se poleg izobraževanj, treningov in delavnic odvijala tudi

športna srečanja, filmske projekcije, kulturni ogledi in nacionalno raznolike zabave.

Društvo študentov medicine Slovenije

(DŠMS) je član združenja IFMSA

(International Federation of Medical

Students' Association), ki je organizator teh

srečanj. Letno priredijo dve srečanji, t.i.

generalni skupščini (GA-General

Assembly), vsakič v drugi državi sveta.

Namen srečanja je druženje študentov

različnih kulturnih, socialnih in zgodovinskih

ozadij in iskanje novih idej v reševanju

podobnih problematik v zdravstvu.

S predsednico Mašo na čelu se je ekipa

osemnajstih študentov odpravila na dolgo

pot preko Hrvaške in Srbije do željenega

cilja. Ob prihodu v hotel je bilo veliko

veselja ob ponovnem videnju starih

znancev. Zvečer pa so nam domačini-organizatorji

pripravili sprejemno slovesnost v

starem ohridskem amfiteatru. Različni govorniki

so bodoče zdravnike nagovorili in

pozdravili misijo srečanja.

V naslednjih dneh so glavna srečanja

potekala v različnih sklopih. Predsedniki so

imeli ločene sestanke, kjer so razpravljali o

problemih, s katerimi se soočajo pri voden-

Prekomerno motivirani študentje medicine

Ohrid

ju nacionalnih društev. Drugo skupino so

sestavljali študentje, ki skrbijo za nemoten

potek mednarodnih izmenjav. Odprto so

delili pretekle izkušnje in sklepali nove

pogodbe.

Ker hočemo tudi sami izboljšati načine in

pristope k poučevanju, aktivno sodelujemo

pri posodabljanju učnih tehnik in njihovih

vsebin. Za to skrbi poseben resor o medicinskem

izobraževanju. Na letošnjih volitvah

je bila za vodjo tega področja izvoljena

naša Katja Kovač, ki bo v naslednjem

letu poskrbela za uresničevanje tekočih in

bodočih projektov. Pri tem ji želimo veliko

uspeha!

Veliko skupino predstavlja komite, čigar

naloga je prepoznavati in razreševati aktualne

preobleme v javnem zdravstvu. Veliko

projektov, ki jih izvajamo na naši fakulteti,

na tak ali drugačen način pokriva to tematiko,

to so npr. Medimedo, Osveščen,

ne zadet!, Lahko te moti, ... Tokrat je

bil poudarek na pojavnosti različnih oblik

zlorab, od psihičnih, fizičnih pa do socialnih.

Sledijo študentje, katerih tema delno sovpada

s prej omenjeno. Pokriva problem

beguncev in se zavzema za zmanjšanje

nasilja ter širjenje pobude miru.

Preostali del prostovoljcev pa se ukvarja s

poučevanjem spolnosti osnovnošolcev in

srednješolcev s pristopom vrstniškega izobraževanja.

Na ta način to tematiko približajo

mladim, saj se tako lahko bolj

sprosčeno pogovarjajo o tej temi. Od

raznoterih tem, ki jih to področje vključuje,

pa je velik poudarek tudi na spolno

prenosljivih boleznih - problem v zadnjem

času predstavlja hitro širjenje virusa HIV.

Lahko se pohvalimo, da tudi pri nas že

mnogo let uspešno izvajamo projekt

Efektivno skupinsko čiščenje tal

Virus, ki je pridobil državne razsežnosti.

Po napornih urnikih, ki so tekli skozi cel

dan, pa se je prostor, ki je čez dan deloval

kot konferenčna dvorana, spremenil v živo

jezero plesočih. Na Polish Party smo plesali

na njihovo glasbo, zraven pa so nam

ponudili jedi in pijačo, značilno za to

državo. Imeli smo tudi orientalski večer,

kjer se je velik del udeležencev oblekel

temu primerno. Priredili so tekmovanje v

trebušnem plesu, kjer je Meta zasedla

drugo mesto. Zadnji večer pa je bilo prizorišče

zabave ob jezeru. Tam je vsaka

država predstavila svoje užitne dobrote,

po katerih jih poznajo po svetu. Na naši

stojnici je bilo veliko zanimanja za kraški

pršut in dobro rdeče vino.

Po tednu druženja je prišla nedelja, ko smo

se poslovili od novih prijateljev, mednarodne

atmosfere in makedonskega sonca.

Opremljeni z načrti ter novo mrežo osebnih

povezav smo se odpravili vsak na svojo

pot proti domu. Ideja o delu, druženju in

spoznavanje nove kulture je bila tako izpolnjena,

želja po ponovnem snidenju pa živa

do naslednjega srečanja. Turčija... prihajamo!


pod tujim nebom 31

Pogovor s tujimi študenti

"HOW DO YOU LIKE SLOVENIJA??"

Tekst:Maja Tripar in Polona Maver

Pisana mednarodna druščina študentov medicine, ki so prišli na izmenjavo v Slovenijo, nam je v sproščenem klepetu zaupala svoje vtise

in izkušnje, ki so si jih do sedaj nabrali v Ljubljani. Kaj jim je všeč in kaj ne? So zadovoljni s svojimi mentorji, praktičnim delom in z znanjem,

ki so si ga pridobili v teh tednih? Kako drugačno je slovensko okolje od domačega? Jih je morda kaj presenetilo? Iz kakšnih razlogov

so sploh izbrali Slovenijo? Na nekatera vprašanja smo dobili prav presenetljive odgovore, preberite si sami!

Maja, 25let, Švica, 6.letnik

Prakso opravljam na oddelku za abdominalno

kirurgijo, kjer mi je zelo všeč. Zdi se mi

pa, da lahko v Švici študent bolj sodeluje in več

dela sam opravi, tu večkrat samo gledaš.

Klinični center je tudi že malo star, kirurški blok

pa je prenovljen in imajo enake inštrumente kot

v Švici. Tudi v znanju med slovenskimi in švicarskimi

zdravniki ne opažam bistvenih razlik.

Moji starši so iz Slovenije, stari starši pa še

vedno živijo tu, tako da jih trikrat na leto obiščemo,

v Ljubljani pa do sedaj še nisem bila.

Za nas študente, ki smo na izmenjavah, je zelo

dobro poskrbljeno, organizirana so razna

srečanja med vikendom, pa tudi skupni večeri

med tednom. Na splošno opažam, da je tu študentsko

življenje bolj živahno, mogoče zato,

ker so študenti manj obremenjeni na faksu.

Drugače živim v Oražnovem študentskem domu

na Dolenjski cesti. Tam me je zelo presenetil

spoznavni večer, ko smo se vsi postavili v krog

in medse "sprejeli" bruce. Tega pri nas ni.

Davide, 22 let, Italija (Messina), 5.letnik

Prakso opravljam na kirurškem delu

urgence, v bistvu to pri vas spada pod travmatologijo.

Z delom sem zadovoljen, opažam pa

veliko razlik med našim in tukajšnjim sistemom.

Na sploh se mi tukajšnji zdravniki zdijo pravi

higienski manijaki. Veliko je razlik pri anesteziranju.

V Italiji se anestezijo daje samo pri večjih

operacijah, nikakor pa ne za kakšne manjše

ureze, niti lokalno ne. Tudi naravnanje zlomov

kosti ni anestezirano, tako da lahko že na daleč

slišiš, kje se nahaja travmatološki oddelek. Gre

v bistvu samo za drugačen sistem od našega, ki

ni ne boljši ne slabši, vsak ima svoje prednosti in

slabosti.

Slovenijo sem naključno izbral, hotel sem namreč

opravljati prakso v Evropi, ker sem bil lani

na Tajvanu. Ni mi žal za to odločitev. Ljubljana

mi je zelo všeč, majhna in prijetna, veliko je študentov

iz cele Slovenije pa Erazmusovih tudi,

tako da je nočno življenje kar pestro.

Presenetilo me je dejstvo, da skoraj 90% mladih

govori angleško, v Italiji je ravno obratno.

Italijansko pa govorijo samo Primorci. Dobro se

mi tudi zdi, da je toliko kolesarjev, pri nas se vsi

vozimo s skuterji.

Federica in Ramona

Tuji študentje pri nas

Federica, 21 let, Italija (Messina), 4.letnik

Prakso opravljam na gastroenterologiji,

vendar pa mi ni preveč všeč. Mojega mentorja

namreč ni in se nihče ne ukvarja z mano. Sicer

so mi rekli, naj delam kar hočem, samo kaj, ko

še zdravniki ne znajo angleško, kaj šele pacienti.

Še sreča, da je na oddelku dekle, ki zna italijansko,

tako da skupaj z njo opravljam status in

anamnezo. Vsake toliko pa skočim do Davida

pogledat, kaj on počne.

Slovenijo sem si izbrala, ker ima njeno glavno

mesto reko; pa tudi, ker je blizu moje države.

Enkrat sem že bila v Sloveniji in sicer na Soči,

kjer ima prijatelj hišo. Tam je vse zeleno in

polno vode…čudovito! Na sploh je barva

Slovenije zelena, medtem ko je na Siciliji vse

rumeno in če imaš le košček zemlje, si zgradiš

dom.

Slovenci se mi zdijo precej hladni. Na našem

koncu smo se namreč navajeni poljubljati med

prijatelji, ne da bi pri tem želel kaj posebnega

od tiste osebe. Zgodilo se mi je, da sem poljubila

prijateljico, ko sva se poslovili, pa me je začudeno

pogledala, češ kaj delam in naj tega ne

počnem več. Jaz pa potrebujem kontakt, tudi ko

delam z ljudmi. Zanimivo in malo moteče je tudi

to, da je ob sobotah vse zaprto!

Ramona, 20 let, Romunija, 2.letnik

To je prvič, da sem v tujini. Slovenijo pa sem

izbrala, ker mi je bila všeč na fotografijah -

veliko rek, mostov, starih zgradb... To mi je zelo

všeč, zdi se mi zelo romantično.

Delam pa v laboratoriju. Moj mentor sicer

nima časa zame, se pa drugi ljudje dosti ukvarjajo

z mano in mi vse sproti razlagajo, povejo

mi za vse postopke, kako se dela s stroji, kako

se piše protokole… Moraš pa imeti znanje, če

želiš kolikor toliko slediti vsem mogočim

raziskavam, ki jih ti ljudje opravljajo. Drugače

pa se mi zdijo ljudje nekoliko hladni, tudi v laboratoriju.

Honza in Lucia, 25 in 23 let, Češka,

4.letnik

Oba sva na kirurgiji in bova tu ostala do

božiča, saj sva na izmenjavi med praško in ljubljansko

univerzo. Zelo sva zadovoljna z mentorji,

ostali so tudi zelo prijazni in se zelo trudijo

okoli nas. Prve dneve so se vsi trudili z angleščino,

zdaj pa se midva navajava na slovenščino.

Mislila pa sva, da je slovenščina dosti bolj

podobna Češčini, vendar lažje razumemo

hrvaščino.

Slovenijo sva si izbrala zaradi tega, ker oba

plezava in sva enkrat že bila v Ospu, je pa še

veliko drugih sten, ki bi jih rada preplezala.


32 šport

november 2004

Športna pomlad na Nizozemskem

BATA 2004 - NEKAJ VTISOV

Z NAŠEGA TEKAŠKEGA IZLETA

Batavieren race je največji študentski tek na svetu, ki se odvija na Nizozemskem.

Sestavljen je iz petindvajsetih etap različnih dolžin in skupaj obsega cca. 180 km. Zatorej

vsaka ekipa šteje petindvajset članov. Letos je nastopilo kar 295 ekip iz Nizozemske,

Švice, Hrvaške in Slovenije, kar je pomenilo svetovni rekord v številu udeležencev.

Slovensko Medicinsko fakulteto sta zastopali dve ekipi - "Medicina Slovenica Pro in Easy".

Na večer odhoda smo se zbrali v parku

Zvezda, od koder smo se z avtobusom

preko Avstrije in Nemčije odpeljali na

Nizozemsko. Vožnja je minila hitro, saj smo

jo večina prespali, razen svetlih izjem seveda.

Naslednji dan okoli poldneva smo prispeli

v Amsterdam, kjer smo se nastanili na

periferiji v tamkajšnem avtokampu, v

nekakšnih hišicah. Seveda nam ni dalo

miru in kakor hitro je bilo mogoče, smo

odšli v center Amsterdama, kjer smo si kot

prvo obetali dober obrok. Kako do tja priti,

saj kamp ni bil ravno blizu centra, je pa že

druga zgodba. Jaz in še nekaj kolegov

smo se odločili za "leno varianto" in se

odpravili s tramvajem (alternativa je rent-abike).

No, če se vrnem k kosilu, nas je večina

najbrž končala kar v "Burger Kingu" ali

"McDonaldsu", saj so cene vsaj dvakrat

višje kot pri nas. Zdaj, ko so bili želodci

polni, je bil čas za znamenitosti

Amsterdama. Ni jih malo, zato smo jih uredili

glede na pomembnost; začeli smo v

seveda v "pubih", kajti po čem je

Amsterdam bolj znan kot po Amstelu in

Heinekenu.

Vonj po Amsterdamu

Za nepivce pa so ostali še razni "cofeshopi",

muzeji - od nas najbolj obiskan je

bil seveda "sex museum", siri, mlini na veter

in nenazadnje vožnja po številnih kanalih,

Betavieren Race

ki so speljani po mestu.

Zvečer - "žur, čaga, gavda" seveda…

Zopet se nismo mogli naužiti največje amsterdamske

znamenitosti (beri zgoraj), a

zvečer pride še posebej do izraza še ena

znamenitost - tamkajšni "red light district",

moj edini komentar je "zanimivo".

Naslednji dan je bil zelo podoben prejšnemu,

le malce več časa smo si vzeli za

nakup spominkov, da ne bi starši mislili, da

smo "gor" počeli same neumnosti, drugače

pa spet znamenitosti, znamenitosti in še

več znamenitosti.

Dirka

Napočil je čas, da zapustimo prestolnico,

in tako smo se okoli tretje ure popoldne

polni vtisov odpravili na nizozemsko

podeželje, destinacija jug. Tam se je odvijla

naša dirka - "Batavieren race". Najprej

smo na startu v Nijmegenu pustili del

naše ekipe (nočni del), ostali pa smo se

odpravili še na dve uri vožnje do fakultete

v Enschedeju, kjer smo bili nastanjeni v

telovadnici. Glede na to, da smo bili že

zelo utrujeni, ura je bila že krepko čez polnoč,

nas to ni preveč motilo, saj smo v hipu

zaspali. Smilili so se nam predvsem

"dopoldanci", ki so morali že ob treh

ponoči vstati in začeti teči. Sam sem bil

med "popoldanci". Mi smo prišli še

najbolše skozi, se mi zdi. Dobro naspani

smo začeli teči šele okoli poldneva.

Celoten potek pa je izgledal nekako

Tekst & Foto: Duško Zagoranski

takole: celotno etapo je tekača spremljal

kolega na kolesu, naslednjo etapo sta se

zamenjala, tako da je bil vsak od nas v

bistvu udeležen v dveh etapah.

Tek se je razpletel v dveh delih, prvi del so

nekatere ekipe zaključile že več ur pred

drugimi, nato pa so tekači zadnje etape

počakali še vse ostale, tako da je bil štart

zadnje etape skupen za vse ekipe. Prihod

poslednjih smo si tako vsi skupaj ogledali

na stadionu v Enschedeju.

Sledila je večerja in po njej seveda vsesplošno

rajanje. V tamkajšnem fakultetnem

središču se je zbralo skoraj 10000 zabave

željnih študentov. Najbrž ne rabim povdarjati,

da smo kmalu pozabili na utrujenost

od teka in se zabavali pozno v noč.

Zgodaj zjutraj oz. prezgodaj zjutraj smo se

odpravili proti Sloveniji. Na poti smo se

ustavili še v Nürnbergu, kjer smo si

privoščili še "zadnjo večerjo", se malce

sprehodili po mestu in že je bil čas za

odhod v Ljubljano. Vožnjo smo spet, tokrat

vsi, prespali in okoli šeste ure zjutraj smo se

zavedeli, da je vsega konec in odšli, prej

ekipa, zdaj pa vsak za sebe proti domu.


šport 33

SLADKO HUJŠANJE

Coco Chanel je rekla, da v življenju nikoli ne moreš imeti preveč dveh stvari: ne moreš

biti preveč bogat in ne moreš biti presuh. Vendar ne bomo govorili, kako služiti denar ter

kolikšna je idealna teža, ker to vsak zase najbolje ve, ampak kako se na enostaven način

znebiti odvečnega kilograma ali dveh. Pravila so bolj ali manj jasna, le interpretacije se

razlikujejo med seboj - čudežnih diet pa ni.

Cukr

Osnova vsakega hujšanja je dejstvo, da

moramo porabiti več energije kot je vnesemo

v organizem s hrano. Namesto da

stradamo in ne jemo ničesar, obstajajo bolj

humani načini, kako doseči željeno težo v

samo nekaj tednih. Maščoba je sovražnik

vsake ženske in krivec za prenekateri slab

dan ob pogledu v ogledalo. Večina jih v

telo pride v obliki ogljikovih hidratov

in manj maščob, kar je zapuščina naših

praprednikov, ki so imeli le malo možnosti

se posladkati in dobiti sladkor v kakršnikoli

obliki. Sladkor je poceni energija, ki jo z

malo vložka hitro spremenimo v kinetično,

toplotno ali kako drugo obliko energije,

potrebne za življenje. Zato smo v zapuščino

dobili prijeten občutek okusa, ki mu

pravimo sladko. Prapredniki so se ob

sladkih jagodah počutili podobno kot mi

danes, hoteli so imeti vse zase in so se

morda tudi stepli zanje. Zaradi pomanjkanja

in sezonskega pojavljanja predvsem

sadja so se morali hitro do sitega najesti,

da jim je ostalo čim več energije za čas, ko

sadja ni bilo več, t.j. zima ali sušno obdobje

v drugih predelih sveta. Proces pretvorbe

odvečne glukoze in fruktoze v maščobne

kisline je enostaven in zelo razširjen proces

v naših geografskih širinah, ker imamo

cukra preveč.

Čudež

Obstajajo ljudje, ki lahko pojejo več kot

drugi in se ne zredijo. Vsi vemo, da je to

krivica, ker bi se tudi jaz rad basal in sladkal

in se ne zredil, pa se ne morem. Zato se

je treba znajti. Večji del obroka, ki ga

zaužije povprečen človek, povzroči

presežek energije po obroku, ki se

začne kopičiti v obliki maščob, ki pa jih ob

telesni aktivnosti potrebujemo in porabimo.

Problem se pojavi, ko sitost dosežemo s še

večjim obrokom in smo še manj telesno

aktivni. Posledice včasih premaknejo

številčnico vaše tehtnice precej proti desni

in lahko vzpostavijo začaran krog s še

Hujšanje

večjim obrokom in še manj gibanja.

Rešitev

V Am J Clin Nutr, 2004;80:668-73 so

objavili nova spoznanja o občutku

sitosti in vnosu energije, ki je potrben za

doseganje le tega. Ugotovili so, da je

raztezanje antralnega dela želodca

odgovorno pri vzbujanju občutka, vezanega

na apetit. Zdravo stradanje je

povezano z zmanjšanjem apetita.

V raziskavi so primerjali učinek vnosa

treh energijsko različnih napitkov na apetit

in količino zaužite hrane ad libitum. Prvi

napitek je bila navadna voda, drugi 250

kCal in tretji 750 kCal napitek (13%

energije v obliki beljakovin, 33% v obliki

maščob in 54% v obliki OH). Preiskovanci

so popili 400 ml napitka 70 minut pred

obrokom in nato jedli ad libitum. Rezultati

so pokazali, da sta oba energijska napitka

zmanjšala občutek lakote in povečala

občutek sitosti bolje kot voda (P


34 iz življenja

november 2004

Izumili so ga Kelti, Cerkev je prispevala odpustke, Američani pa buče.

HALLOWEEN

Kaj je tako mističnega na tem prazniku, da zanimanje

zanj iz leta v leto narašča? Kaj nas na

njem tako pritegne, da že v začetku oktobra

razmišljamo, kam bomo šli na žur 31. oktobra in

kakšen kostum bomo oblekli?

Morda se to dogaja zato, ker gledamo preveč

ameriških filmov, v katerih strašijo zlobni

demoni, kjer otroci hodijo od hiše do hiše in vpijejo

trick-or-treat in kjer se skratka najde tudi

kakšna prava čarovnica. Tisti pa, ki so bolj podkovani

v poznavanju praznika, bodo povedali,

da je "ameriška varianta" le posnetek originalnega

praznika, ki je v osnovi povezan s tem, kar

je za nas še vedno uganka: s posmrtnim življenjem.

Ali nas Halloween torej privlači zaradi stika

z našimi predniki ali zaradi čaranja, čarovnic in

izrezljanih buč?

VAMPIRJI, DUHOVI, DEMONI IN

ČAROVNICE

Izvor tega nenavadnega praznika sega v čas

Keltov, ki so 1. novembra praznovali novo leto.

Takrat so priredili tridnevni festival - Samhain, na

katerem so se poslovili od poletja in pozdravili

prihod mraza in teme. Kelti so verjeli, da se na

dan pred novim letom zabriše meja med svetom

Ja, ja… Slovenci smo čuden narod. Manj kot dva

milijona nas je, pa se tako veselo razporejamo v

razne tabore in politične stranke, da se kar krešejo

iskre. Zdaj si že skoraj vsak kljukec z vasi lasti pravico,

da bi ustanovil svojo stranko samo zato, ker se

s sosedom Jožetom ne strinjata, kje točno naj bi

potekala meja med njunima travnikoma… čudni smo

pa tudi zato, ker vsak ravs in kavs v parlamentu navdušeno

debatiramo v domači gostilni dalj časa kot

krave prežvekujejo travo. Ko je Kacin s časopisom

pobožal Hvalico po glavi, je o tem govorila cela

Slovenija. Ko pa nekoga pretepejo do smrti, pa vsi

molčijo kot grob…

Moj prijatelj Marjan, slavni politolog, je ob tej novici

začel žvižgati "All You Need Is Love", nato se je

pa toliko časa smejal, dokler se mu ni začelo kolcati.

Marjan je namreč nepoboljšljiv cinik, sovražno

nastrojen proti vsem politikom, še posebej pa proti

tistim, ki "delujejo za narodov blagor". Kakršnokoli

razprtje, ki nastane med njimi, mu služi le za

sončenje njegovih beločnic.

Marjana sem spoznala na zabavi, kjer je kot zgled

vsem čistokrvnim Slovencem že ob enajstih zvečer

pijan kot klada ležal na šanku. Ob dveh zjutraj sva

že bila taka prijatelja, da sva na pločniku skupaj

krulila Bandero rosso. Ob petih zjutraj sem se z

mojimi novimi prijatelji odpravila v Ljubljano. Vozil

mrtvih in živih. Duše umrlih naj bi zato ponovno

oživele in se poskušale naseliti v telesa živih. Da

bi to preprečili, so Kelti na noč 31. oktobra

pogasili ogenj v hišah, si nadeli kožuhe in na

vso moč razgrajali naokoli. Kožuhe so nato

zamenjali duhovi, razne pošasti in druga strašljiva

bitja.

TRICK-OR-TREAT

Pozneje, v devetem stoletju, je ob prihodu

krščanstva postal 1. november Dan vseh

svetih-All saint' day ali Hallowmas.

Na ta dan so misijonarji hodili od hiše do hiše

in prosili za "soul cakes". To so bili neke vrste

odpustki (majhni kruhki, posuti z rozinami) za

duše umrlih. Več kruhkov kot je darovala

družina, več molitev so izrekli misijonarji za

duše njihovih prednikov. "Odpustke" so do

danes zamenjale sladkarije, ki si jih otroci veselo

tlačijo v žepe, ko hodijo od hiše do hiše.

Kljub razširjenosti krščanstva so ljudje še naprej

praznovali festival Samhain. Tako je 31. oktober

postal All Hallow Even, kasneje All Hallow's Eve

in končno Halloween.

BUČE IN ZLOBNI JACK

Irci so zato, da bi pregnali duše umrlih, prvotno

Tekst: Barbara Pistor

izrezovali strašljive obraze v repo in nato vanjo

namestili svečo. Ta običaj izvira iz stare irske

zgodbe o zlobnem Jacku in njegovi svetilki. V

pripovedi je hudobni Jack prepričal hudiča, naj

spleza na drevo. Jack je nato izrezljal na deblo

podobo križa in tako hudiču onemogočil spust

z drevesa. Ko je Jack kasneje umrl, ga zaradi

tega niso spustili ne v nebesa ne v pekel. Hudič

pa se ga je vseeno usmilil in mu dal svetilko, s

katero je bil obsojen na večno tavanje po temi.

Ko so kasneje irski priseljenci prispeli v Ameriko,

so se jim buče pač zdele primernejše, tako da

zdaj več ne izrezljujemo repe, temveč buče.

IN VINO MORTIS Piše: Ana Perpar

je Marjanov prijatelj Tine. Tudi poznan kot Tine

Kjejeflaša. Vožnje same se ne spominjam (razen

mogoče v občasnih morah, iz katerih se zbujam vsa

prestrašena), čemur je verjetno vzrok to, da sem to

nadvse travmatsko doživetje potlačila v najtemnejši

kot moje podzavesti.

Po mojem mnenju smo pa Slovenci čuden narod

predvsem zato, ker kljub temu, da se nam tako

megli pred očmi, da še sami sebe v ogledalu ne prepoznamo,

brezskrbno zamahnemo z roko in se z

besedami "Jzt lohk prez banike zdele ššš… ššofffiram"

zavihtimo za volan in sejemo smrt po naših

cestah. Verjetno temu ni vzrok samo pretirano zaupanje

v lastne šoferske sposobnosti ("jst se lohk

zajcu umaknem, preden sploh skoč na cesto"),

temveč tudi samoljuben ponos, ki nam sedi na desni

rami in nam šepeta v uho, da je absolutno

nemogoče, da smo mi pijano, bognasvaruj no, saj

menda nismo kot sosed Jože, ki da ves svoj denar

za dobrovoljčka in o katerem govori cela vas, ne

ne, mal smo ga za dobro voljo, zdaj pa hitro

domov; pa brez skrbi, mi se zajcu umaknemo, še

preden skoči na cesto…

Ko so na Hrvaškem poostrili zakon o varnosti v cestnem

prometu (meja alkohola v krvi je padla na

usodnih 0,0 promilov, poleg tega so se še afnali z

varnostnimi pasovi in bogsigavedi še s čim), se je

Marjanu baje kolcalo cel dan. Hotela sem vedeti,

zakaj je on tako… tako… "Ciničen? Poslušaj, mala,"

mi je jel razlagati ob kozarcu refoška v družbi prijateljev

"vse lepo in prav, hvale vredno, da so se

končn zmigal, ampak ne mi rečt, da resno misliš, da

se bo kaj spremenilo. Če ima model (njegov pogled

je čisto po naključju pristal na Tinetovem obličju)

nula osem, mu je vseeno, razumeš, vseeno, kolk je

meja. On je največji car, on obvlada avto v nulo, tut

če do njega pride po vseh štirih. Ni važen zakon,

važno je kaj ljudje mislijo. Tega se pa ne da spremeniti

z nobenim zakonom. To se jim mora vbit v

betice. Eni še pol po tem, ko pijani povzročijo nesrečo,

furajo po Sloveniji z glažem v roki. Neki se

mora zgodit, kar te pretrese, kar te zagrabi za srce

in ti da mislit o teh neverjetnih bedarijah, k jih

počneš. Neki, zarad česa se končno zaveš, da ljudje,

k umirajo, niso sam imena v črni kroniki, ampak

da imajo svoja življenja in da je to kar delaš,

nenaklepni umor. Mater, že tko al pa tko nas je mal,

pol nas pa še iztrebljajo rojaki…" Ves obupan je

glavo položil na šank.

Ker se nekaj časa ni premaknil, sem mu preverila

znake življenja. Enoglasno smo sklenili, da ga je

revež preveč spil in da bo najbolje, če ga Tine

odpelje domov. Ja, Tine je bil najboljša izbira, on se

zajcu umakne, še preden skoči na cesto.


iz življenja 35

Po smrti Gaja Julija Cezarja se je več

posameznikov začelo med seboj tepsti za

oblast nad rimskim imperijem. Med njimi sta si

stala nasproti Antonij in Brut (da, tisti Brut). Ko

je postalo jasno, da bodo čete slednjega

premagane, je kot pravi rimski poveljnik odšel

na bližnji grič, s seboj vzel najožje prijatelje,

in se brez ceremonije vrgel na meč. Ko je

Antonij našel Brutovo truplo, ga je zavil v svoj

najdragocenejši škrlatni plašč in pokojnega

objokoval. Taki hudi izpadi čustvenosti pri

vsega hudega navajenih Rimljanih niso bili

nič nenavadnega. Pametnejši so se spuščali v

bitke z le po enim sovražnikom naenkrat. Več

kot trije umrli nasprotniki v eni bitki so lahko

povzročili hudo dehidracijo…

Bilo bi neumno pričakovati, da se je obnašal

tako do vsakega padlega vojaka na bojišču.

Kot prvo verjetno niti približno ni imel toliko

škrlatnih plaščev, kot drugo je pa še veliko

bolj verjetno, da v svoj dragoceni škrlat ne bi

zavijal neznanih prostakov (kaj bi jim sploh,

mrtvecem, koristil?).

Tako je že na vekov veke. Dva plemiča se po

medsebojni korespondenci (okej, včasih so se

cufali samo zaradi zemlje. Ali denarja. Ali čistega

dolgčasa.) dogovorita za srednje veliko

vojno, ki naj bi zmanjšala število njunih

Jelko sedi v lokalu, sreba kavo in opazuje

okolico. Vzdušje je umirjeno. Tiha glasba

se razliva po prostoru in nekaj ljudi kramlja

o tem ali onem. Nato vstopi v prostor mlad

par in zasede omizje na terasi. Kmalu

zatem pa vstopita še bučna navihanca

Jelkovih let. Vzdušje izgubi nekaj svoje

spokojnosti.

Navihanca se usedeta ravno ob velikem

oknu, skozi katerega se razprostira pogled

na celotno teraso. Naročita si pijačo in ker

nimata nič pametnejšega početi, buljita

skozi okno v mlad par. Opazovati sta

začela že tako očitno, da sta se že

dobesedno nalepila na okno. Njuno mišljenje

je bilo, da je to eno tistih vrst gostilniških

oken, skozi katere vidiš ven, pogledom

navznoter pa si ubranjen. Zaščita

pred šefom in ženo, pač. Vendar v našem

primeru temu ni bilo tako. Gospodični je

VSI ENAKI, VSI… Piše: Ana Perpar

podložnikov (ki so se, roko na srce, v zadnjem

času res preveč namnožili), če bi pa vojska

enega slučajno zajela drugega, bi ga pa prvi

sprejel z solzami v očeh, češ hvalabogu, da si

še cel, Herman, tako me je skrbelo, da se ti je

kaj zgodilo, tebi, ki ga dajejo za vzor

bogaboječim ljudem, tebi, ki si tako pravičen

in dober do drugih… Nakar bi Herman v

zadregi zamahnil z roko, češ kakšne neumnosti

pa kvasiš, Johann, zdaj sem ti naprtil še

dodatne težave, saj me boš moral na lastne

stroške spraviti domov, razen če zame ne

zahtevaš odkupnine, saj res, to ti je ideja…

Dandanes pa stvari stojijo malce drugače.

Mar bi George res objokoval Osamo, če bi

našli njegovo truplo v puščavi? Mar bi ga res

zavil v svojo najboljšo desettisočdolarsko

Armanijevo obleko? Kaj pa recimo Sadam

(no, dajmo še malo Sadama, da se ne bo

počutil zapostavljenega…)? Ga je George

mar sprejel z solzmi v očeh, ko je zvedel, da

je še živ? Jok, brate, odpade. Sadam je bil

spakiran na letečo preprogo in v oboroženem

spremstvu poslan preiskovalni komisiji, ki mu

zastavlja najbolj neprijetna vprašanja. Kaj

točno je počel v vladni palači, od kje je jemal

denar za svoje finančne eskapade, zakaj ga

nihče ne mara…? In medtem, ko se bo revček

v neki zakotni vukojebini cvrl na električnem

Zgodbe, ki jih piše resnično življenje:

Jelko pije kavo Piše: R.D.

postajalo vse bolj neudobno. Pogledi

dečkov in zgodbice njenega "princa" , ki

so bile že na robu okusa prištevnega človeka,

so jo spravljale v obup. Opravičila se je

svojemu najdražjemu in odšla proti WC-ju.

Ko je prišla do dečkov, ki sta bila še vedno

"nevidno" nalepljena na okno, jima je

obrazložila, da ni nič narobe, če gledata

skozi okno, saj je to popolnoma normalno,

ampak naj vendar ne butata s prsti v šipo,

ko opazujeta ženske. Nato je odšla na

WC. Čez pol ure je šel mladenič iskat

svojo najljubšo, saj je še vedno ni bilo

nazaj. Ko je ugotovil, da je pobegnila

skozi straniščno okno, ga je žalost priklenila

k šanku in pivu. Dečka sta nato odšla do

mladeniča in pričela razlagati, da sta takoj

videla, da ga bo pustila, saj ni bil romantičen

in da se ji ni dovolj približal…

Jelku je zmanjkalo kave. Vstal je in odšel.

stolu, bo njegov krvnik užival v ambroziji in

nektarju na verandi svoje palače. Niti ena

solza ne bo potočena.

Da, dandanes se vsakega sovražnika obravnava

na enak način. General ali preprost

vojak, vsak gre v zapor za vojne ujetnike, kjer

se morata tako eden kot drugi znajti po

najboljših močeh. Seveda je general, če se je

bojeval na napačni strani (tisti, ki je vojno

izgubila), po koncu vojne spakiran na letalo

in v oboroženem spremstvu poslan preiskovalni

komisiji, ki mu bo zastavila nekaj neprijetnih

vprašanj. Kaj točno je delal na ozemlju

sovražne dražave, od kje je dobival

odobritev za svoje vojaške izpade, zakaj ga

nihče ne mara…? Preprost vojak pa dobi

nazaj svobodo, odvzete osebne predmete,

za namenček pa še brco za čimprejšnjo

vrnitev domov.

Mar ne bi bilo super, če bi tako veljalo tudi na

naših sodiščih? Premožne patricije bi vlačili

po dvoranah toliko časa, dokler jim ne bi

skopnelo tisto bogastvo, ki si si ga nagrabili

od poštenih ljudi, revni plebejci bi se pa pred

sodnikom trikrat obrnili in že bi bili doma. Nič

stroškov za advokata, nič pravnega žargona,

nič neskončnih pravd s sosedom za tistih par

kvadratnih milimetrov njive… Vsi bi bili zadovoljni,

revni pa še najbolj, kar bi bilo prvič

sploh v zgodovini države.

Seveda, če bi nam poskus uresničevanja

mojega predloga spodletel, nam pa še vedno

preostane napoved vojne eni od naših sosed.

Bog mi je priča, odkar sem se začela pravdati,

me prav srbijo prsti, da bi nekomu eno

prisolila.

Tako bomo vsaj pred sovražnikom enaki, če

že ne pred zakonom…


36 v prostem času

november 2004

Utrinki s popotovanja po Korziki

OBLJUBLJENA DEŽELA JE LAHKO BLIZU ...

Ni moj namen, napisati reportažo ali navajati suhoparne faktografske podatke o

Korziki. Za kaj takega obstoji množica turističnih vodnikov, internetnih strani ali dokumentarnih

televizijskih oddaj. Korziška doživetja bom skušal prikazati na nekoliko

poseben način.

Slovo

Še zadnjič sem se ozrl na steklena vrata Inštituta za

patologijo. Za hipec je moj pogled obstal. Napisa na

vratih ni bilo več! Stresel sem z glavo in pogledal še

enkrat. Napis Inštitut za patologijo je sameval na steklu.

Tisti drugi napis pa je izginil! Previdno sem odprl

svoj indeks. In glej, nov prostorček je bil zapolnjen.

Izurjeno oko bi zmoglo v njem prebrati napis

Patologija. Razrešil sem uganko. Pravkar opravljeni

izpit iz patologije je izbrisal napis, ki sem ga v mislih

videl vsakokrat, ko sem prestopil prag tega inštituta.

Pusti vsako upanje zunaj.

Na poti

Hip za tem smo že sedeli v avtomobilu in vztrajno je

moja desna noga pritiskala pedal plina proti tlom. Že

skoraj 14 let stari Peugeot 309 je pridno požiral avtocestne

kilometre in vse bolj in bolj smo se oddaljevali

od puste realnosti; za seboj smo puščali hladna jesenska

jutra, dolgočasne starše, predvidljivo predvolilno

kampanjo in ostale probleme našega vsakdana.

Vkrcanje na trajekt v umazanem italijanskem pristanišču

Livornu nam je odpiralo vrata v obljubljeno

deželo. V tej deželi ni skrbi, ni televizije in celo telefonska

komunikacija je omejena le na SMS sporočila. V

tej deželi imamo tri domove: šotor, avto in naravo.

Korziško ekipo smo sestavljali Gabrijel, Nadan,

Maja in Petra. Spočetka pravzaprav še nismo bili

ekipa; kolega sva bila namreč midva z Nadanom in

kolegici sta bili Maja in Petra. Moški in ženski pakt

torej. Vendar so se do konca potovanja meje med paktoma

že skorajda zabrisale.

Za dobrodošlico

Realnost pa se ni dala kar takoj; že prvo jutro je namreč

udarila z vso svojo krutostjo. Petro je pičil hudo nerazpoložen

komar in prebudila se je z ogromno oteklino

na veki. Oteklina je močno spominjala na temo

nasilje nad ženskami in kar groza naju je bilo z

Nadanom, kaj si bodo mimoidoči mislili o naju. Še niti

pozajtrkovali nismo, že nas je iznenadil močan naliv.

Pojenjal je šele sredi dneva, ko smo že bili na poti proti

zahodni obali Korzike. Tlačenje premočenih stvari v

že tako prepoln avto še zdaleč ni ustrezalo našim

predstavam o obljubljeni deželi. Tudi naslednja

nočitev se nam ni najbolje posrečila. Kamp v

opustelem zalivu je bil namreč zelo zanemarjen.

Dovozna pot je bila komaj prevozna in v toaletnih

prostorih se je trlo nepovabljenih obiskovalcev. Da se

Korzika

le ne boste preveč zbali za nas, vam še zaupam, da

bi biologi uvrstili nepovabljene goste med pajkovce in

žuželke.

Novodobna prestolnica in srednjeveški

Bonifacio

Prestolnica Ajaccio ni vredna posebnega občudovanja.

Široke mestne vpadnice, gost promet in grde industrijske

stavbe niso nič kaj korziška dobrodošlica.

Strateška lega mesta v zaprtem zalivu je imela v

preteklosti nedvomno večji pomen kot danes. Na

zahodu oznanja vstop v zaliv nenavaden rt, iz katerega

poganjajo nekaj kilometrov v morje skalnati oto?ki,

nekdaj nevarni predvsem ladjam, Iles Sanguinaires

(slov. krvoločni otoki). Prav na tem rtiču s pogledom na

krvoločne otoke smo pričakali najlepši korziški sončni

zahod. V Ajacciu smo tistega večera tudi nazdravili

Petrinemu 22. rojstnemu dnevu.

Na skrajni južni točki Korzike leži Bonifacio. Čudovito

srednjeveško mestece se pne kot orlovsko gnezdo

na previsnem robu sedemdeset metrov visokih

skalnatih klifov. Pečine ponekod gledajo kot kamniti

možici strmo iz morja in so od divje butajočih morskih

valov že prav opazno izpodjedene. Prav iz jedra

starega mesta se je moč proti plačilu spustiti po v živo

skalo vklesanem stopnišču kralja Aragona (Escalier du

Roi d'Aragon) po 187 stopnicah prav do morja. Po

legendi naj bi bili leta 1420 kraljevi služabniki zgradili

to stopnišče v eni sami noči.

Pravzaprav smo pričakovali, da se bomo v Bonifaciu

za hip vrnili v realnost. Nameravali smo pobožati

njeno prijetnejšo plat in si privoščiti nekaj hrupne, mladostne

zabave. Vendar ni bilo tako. Septembrsko

sonce je pogasilo vrvež v poletni sezoni živahnega turističnega

kraja. Mesto je bilo mirno in opustelo, mi pa

razočarani. Spet nam ni preostalo drugega, kot da

smo se po sončnem zahodu počasi zavili v zavetje

šotora in spalne vreče. Ne razumem! Na morje vsi

rinejo v največji vročini, v lepem in prijetnem septembru

pa nikogar.

Pisana narava in podeželje

Obale Korzike so nenavadne, še posebno je spektakularen

zahodni del otoka. Sredozemsko morje obliva

črn pesek ali sivo mivko, ali pa se celo zaletava v

navpične rdeče pečine; te se mnogokrat nadaljujejo v

stene gora, ki so ponekod tako strme, da se cesta le

težko zvije po neprehodnih pobočjih. Gorske rečice, ki

padajo z masivov gora v morje, si utirajo pot skozi

ozke soteske in za spoznanje širša korita. Ponekod so

v soteske speljane turistične steze.

Vasice in ceste odmaknjenega južnega dela otoka

spominjajo na neke druge čase, prebarvani francoski

napisi na krajevnih oznakah pa so nema priča živosti

in aktivnosti borcev za neodvisnost v manj urbanih predelih

otoka. Ozke ceste z nepreglednimi ovinki in

globokimi luknjami terjajo od voznika posebno previdnost,

saj lahko vsak trenutek nepazljivosti pomeni

neprijeten udarec realnosti.

Tekst & Foto: Gabrijel Fišer

V osrčju Korzike

Alpska pokrajina notranjosti Korzike nudi popotniku

pravo paleto pejsažev neokrnjene narave. Gorska

divjina osrednjega predela Korzike je pravi raj za

sladokusce, ki jim uhojene in obljudene gorske poti

niso več izziv. Najvišji vrh Monte Cinto doseže kar

2706 metrov.

Alpski svet Korzike je tudi nam pripravil posebno

doživetje. Taborili smo v Corteju, starodavnem mestecu

prav v osrčju korziških gora. Tura v neznano bi bilo

ustrezno ime za robinzonski pohod po gorskem grebenu,

ki se dviguje iznad Corteja in ločuje znameniti

soteski rek Restonica in Tavignano. Prebijali smo se po

divji, od požarov načeti in slabo markirani lovski stezi,

dokler naposled le nismo - že za spoznanje nejevoljni,

saj nismo bili več popolnoma prepričani, da je pot

prava - dosegli sedelca, od koder bi po grebenu

mogel nadaljevati le izurjen alpinist. Preostala nam je

tako le pot navzdol. Že poprej redke označbe so

kmalu izginile in znašli smo se v prepletu bolj ali manj

uhojenih neoznačenih lovskih stez. K sreči se je v tem

predelu teren položil in je bil lahko prehoden.

Nadaljevali smo po brezpotju, kar zagledamo le lu?aj

od nas možakarja z velikimi noži, ki sta nam klicala,

naj pridemo k njima. Naleteli smo na avtentična korziška

lovca, ki sta bila pred tem uplenila vsak svojega

merjasca in sta ju odirala na čistini sredi gozda. Bila

sta zelo prijazna in pokazala sta nam označeno pot v

dolino Restonice. Sledili smo tej poti in dolino po dveh

urah hoje tudi dosegli. V obljubljeni deželi smo našli še

obljubljeno dolino. Poskakali smo v tolmunček ledenomrzle

reke, sledilo je sončenje na hribovskem soncu

in tista prijetna utrujenost, ki je gorniku v največje

zadovoljstvo. Do našega kampa smo imeli od tod le

slabo uro hoje.

Spet doma

Ko je v Livornu pristal trajekt in nas je čakala le še

dolga avtocestna pot do Ljubljane, smo že čutili, da

nas je po desetdenevnem begu realnost ponovno

ujela. Počasi smo vključili mobilne telefone in se začeli

pogovarjati o opravilih, ki nas čakajo, ko se vrnemo

domov. Močan naliv nas je spremljal precejšnji del

poti in nas spomnil, da zna tudi vreme zarobantiti.

Pežojček je pridno rezal deževno zaveso pred nami in

kar otožni smo bili, ko smo se v mrzli in deževni noči

vrnili v domovino.


v prostem času 37

Privoščili smo si

počitek po opravljenih izpitih

ORAŽNOVCI NA EKSKURZIJI

Tekst: Nino Mirnik

Oražnovci in Oražnovke iz Wolfove 12 damo vsak mesec nekaj denarja na stran v fond

za skupni izlet. V dveh letih se ga je nabralo dovolj za novi podvig.

Avtobus nas je v petek, 8. 10., pobral s

Kongresnega trga in nas odpeljal proti

Bizeljskem, k Isteniču, znanemu proizvajalcu

penin. Malica ob kozarčku prav vseh vrst

penine, ki jih Istenič premore, nam je po

naporni vožnji zelo prijala. Vsak je dobil tudi

unikatno penino s svojim imenom.

Čateške, prihajamo!

Zadržali bi se mnogo dlje, a nas je v Čateških

toplicah že čakala večerja. Na poti v Čateške

toplice smo se že na avtobusu začeli razporejati

po sobah. Na izlet je odšlo štirinajst

Oražnovk in triindvajset Oražnovcev. Izmed

štirinajst deklet smo tako izbrali osem nosilk

osmih zakupljenih apartmajev. Vsaka si je lahko

izbrala eno punco in tri fante. Na avtobusu smo

si pripravili tudi zabavni program, da nam je

pot do Čateških toplic hitreje minila. Po večerji

se je na sredi naše ulice naših osmih apartmajev

ob kozarčku vina, zvokih kitare in prepevanju

znanih melodij začela zabava.

Prvi...

V soboto smo se zbudili zgodaj, saj je bil pred

nami naporen dan. Nekateri smo se že ob

devetih začeli razvajati. Težko nam je bilo premikati

se iz ene savne v drug džakuzi pa vroč in

mrzel bazen. Turško, finsko, irsko, rimsko, indijansko...

Ne spomnim se več. Največji problem

je bil odhod do masaže, saj so bile mišice že

preveč sproščene, vsa odvečna voda telesa je

izhlapela, možgani pa so bili na plaži, ki je to

poletje nismo okusili. Res naporno je življenje

študenta, ko ga po vročinski izčrpanosti in

težkim misičnim naporom po masaži zvečer

čaka še odlična večerja, po kateri pride na vrsto

še bolj napeta tekma slovenske nogometne

reprezentance, zmaga nad Italijo in proslavljan-

Ob spomeniku dr. Ivana Oražna

Oražnovci

je dolgo v noč ...

Na zdravje

...in drugi dan

Naslednjega dne, v nedeljo, nas toplice niso

več zmogle prebavljati. Da je naša ekskurzija

sploh postala validna, smo se po zajtrku

odpravili pokloniti spomeniku našega dobrotnika

dr. Ivana Oražna pred njegovo rojstno

hišo v Kostanjevici na Krki. Ogledali smo si njegovo

spominsko sobo, ki nam je še enkrat dala

vedeti, kako velik človek je bil dr. Ivan Oražen.

Soba je prepolna priznanj, med katerimi je tudi

priznanje kralja kraljevine SHS Petra I., saj je

Oražen v prvi balkanski vojni jeseni 1912

pomagal ranjenim srbskim vojakom.

Sedemtedensko delo v niški bolnišnici ga je

globoko pretreslo, tako da je doživetja pretresljivo

opisal v knjižici Med ranjenimi srbskimi

brati.

Iz Kostanjevice nas je pot vodila do gostišča

Dolinšek nad Boštanjem, kjer smo se imeli spet

velike težave z izbiranjem med vsemi mogočimi

dobrotami. S polnimi trebuhi in mehurji, srečni

torej, smo na avtobusu proti Ljubljani po večini

od izčrpanosti trdno zaspali.

Zbudile so nas šele svetle luči Ljubljane in

Kongresni trg, kamor smo se vrnili izmučeni, a

polni lepih vtisov. Ta ekskurzija nam bo za

vedno ostala v lepem spominu. Hvala še enkrat

vsem udeležencem za prijetno doživetje! Kam

gremo pa naslednjič?

HUMOR

Zbral: Peter Trošt

PACIENT

"Nehajte že vendar piti!" krega zdravnik svojega

pacienta. "Alkoholiki živijo samo polovico

tako dolgo kot drugi ljudje." "Zato pa vse vidijo

dvojno!"

DARILO

"Lepe ocene v indeksu bi bile zame najlepše

darilo za rojstni dan," pravi mama. "Prepozno,

mama, sem ti že kupil copate."

STAVEK

Učitelj: "Kdo od vas mi zna povedati stavek, v

katerem bosta besedi deloma-deloma?"

Janezek: "Moji starši so deloma moškega, deloma

ženskega spola."

POSOJILO

"Zdaj sem te prišel zadnjikrat opomnit, da mi

vrni izposojeni denar. Zadnjikrat, si razumel!"

"Seveda sem. Saj je že čas, ker si mi začel

pošteno iti na živce!"

V BOLNIŠNICI

V Klinični center sprejmejo starejšega gospoda.

Zdravnik:"No, ata, ali imate kakšne posebne

želje?" "Prosim, da bi me zdravili tako, da bo

pogreb na nedeljo."

PRETEP

Tinček pride s krvavečim nosom iz šole domov.

"Tinček," ga vpraša mama, "spet si se pretepal

z Juretom! Kdo je začel?" Tinček pravi: "Seveda

Jure - on mi je prvi vrnil!"

ŽEJA

"Ali vaš mož kaj toži zaradi žeje, gospa?"

poizveduje zdravnik. "Ne, gospod doktor. Moj

mož je vesel, da je kar naprej žejen!"

POROKA

Rok se hvali prijatelju: "Mitja, mislim, da bodo

mnoge nesrečne, ko se bom poročil." "Kako

mnoge? Saj se boš poročil samo z eno!"

PLES

"Ali dobro plešem?" vpraša fant. "Hm. Dve

stvari sta, ki ovirata, da bi bil ti dober plesalec."

"In sicer?" "Tvoji nogi."

V PORODNIŠNICI

V mestni porodnišnici pregleduje ginekolog

nosečnice in presenečen ugotovi, da bodo tri

bodoče mamice, ki ležijo na sosednjih posteljah,

rodile šestega januarja. Ko se približna

naslednji, četrti postelji, se hoče pošaliti in

vpraša: "Ali boste tudi vi rodili šestega januarja?"

Bodoča mamica se nasmehne in reče: "Ne,

jaz pa nisem bila na tistem izletu!"


38 v prostem času

1-nadležna žuželka

2-geometrijsko telo, omejeno s

štirimi trikotniki

3-jod

4-Salvatore Adamo

5-avtomobilska oznaka

Monaka

6-Spielbergov vesoljček

7- dušik

8-amper

9-filmska igralka Derek

10-slavilna pesnitev

11-vnetje sapnika

12-krsta

13-medmet bolečine

14-prebivalka Estonije

15-platina

16-pevec Redding

17-štirinajsta črka

18-bobnar Beatlov, Ringo

19-enka

20-kraj pri Podčetrtku

21-krstna mati

22-električni grelec

23-pripovedna pesnitev

24-od takrat

25-selen

26-slavni angleški hipodrom

27-ladja, ki lahko plove pod

vodo

28-debeluh (slabšalno)

29-nakodranost

30-kisik

november 2004

NAGRADNA KRIŽANKA Sestavila: Alenka Vittori

31-adenozin trifosfat

32-avtomobilska oznaka

Tajske

33-načelo taoizma

34-liter

35-ameriška obveščevalna

služba

36-velika kača, udav

37-ljudstvo na jugozahodu

Kitajske

38-jadrnica z ravnim dnom

39-reka v Italiji

40-Dragica Turnšek

41-belouški podobna kača

42-grška črka

43-vrtenje

44-Los Angeles

45-dete

46-trojanski junak, Parisov brat

47-prvi sičnik in šumnik

48-obrambni igralec, npr. pri

rokometu (žargon)

49-učenje

50-shiranost pri hudih boleznih

51-ime raperja Maajke

52-prva evropska naselbina v

novem svetu

53-delavec, ki odvaža smeti

54-drugi vokal

55-priredni veznik

56-blagovno trgovinski center

57-divja mačka

58-avtomobilska oznaka Italije

59-Rozamundin grad

60-Zavod za pokojninsko in

invalidsko zavarovanje

61-nemški fizik in kemik, tretji

zakon termodinamike

62-veda o fizikalnih procesih v

organizmih

63-blaženost (v budizmu)

64-avtomobilska oznaka

Avstrije

65-prva črka abecede

66-ameriški igralec Steven

67-okras

68-egiptovski faraon z znamenito

piramido

69-svobodna posest v fevdalizmu

70-ameriški matematik

(Čudoviti um)

71-pričakovanje, obljuba

72-fluor

73-iverna plošča

74-navadno notranji del telesa

(splošno)

75-osemnajsta črka

76-prvi moški

77-oznaka za električni tok

78-delo, opravilo

79-v redu

80-enaki črki

81-drugi solmizacijski zlog

82-jajčna celica

83-prva črka imena pevca

Nagradna križanka

Williamsa

84-šesti solmizacijski zlog

85-Biblijski samozadovoljevalec

86-pevski zbor

87-glavno mesto Norveške

88-nekdanji izraelski premier

Ehud

89-tvar

90-poraščenost po obrazu

91-kult, znan po črni magiji

(izvirno)

92-zelo nizko gozdno rastje

93-Samo Eržen

94-reševalne sani

95-evropska gospodarska

skupnost

96-ameriška pevka, "Eva"

97-kraj pri Ljubljani

98-ameriški filmski igralec

(Odisej)

Nagradna igra

Pravilno rešitev gesla oddajte v Erektorjev

nabiralnik (pripišite elektronski naslov) ali

pošljite na: erektor@dsms.net. Nagrajenec

bo obveščen po elektronski pošti.

Nagrada: MGL podarja 2 vstopnici za

predstavo na Velikem odru.

Spoštovani študenti!

Vljudno Vas vabimo k ogledu naših

predstav na velikem odru in Mali

sceni - pri nakupu vstopnic Vam nudimo

študentski popust!

Cenik vstopnic za študente

Veliki oder

I. prostor 2.400

II. prostor 2.300

III. prostor 1.400

IV. prostor 1.300

Mala scena 1.500

Informacije in nakup vstopnic pri blagajni

Mestnega gledališča ljubljanskega v gledališki

pasaži med Čopovo in Nazorjevo ulico v

Ljubljani, vsak delavnik od 12. do 18. ure ter

uro pred predstavo; tel: 01 2510 852

www.mgl.si info@mgl.si

99-radon

100-Amnesty International

101-površinska mera

102-angleško-ameriška

dolžinska mera

103-Tolstojeva junakinja

Karenina

104-jod

105-najpomembnejša hrana

novorojenčkov

106-geometrijsko telo, cilinder

107-prva črka imena

manekenke, žene Davida

Bowiea

108-ameriška igralka Margret

(Stare sablje)

109-slovenski pesnik in

imunolog Alojz

110-angleški igralec Laurence

111-trikrat lahko ugibaš katera

črka spet…(ni I)


PAJZL ŽUR Tekst:Tea Tašker, Foto: Primož Žužek

Kdo na našem faksu še ni slišal za Pajzl?! Je "študijski in družabni prostor Medicinske fakultete". Če pa se sprehodiš do nekdaj vojaškega

kompeksa, ne zavij le na fiziko, kemijo ali biologijo, ampak vstopi tudi v Pajzl…

Skozi predprostor vstopiš v družabni del Pajzla, kjer naletiš na včasih več, drugič manj ljudi. Pa naj te prvi vtis in vsa pravila ne zastrašijo

preveč, saj njihov namen ni teroriziranje ljudi, ampak se prenašajo skozi generacije, samo za to, da stvar funkcionira.

Vzemi si čas in spoznaj Pajzlčane in življenje v Pajzlu, saj le ta kar naenkrat postane tvoj prvi -ups- drugi dom… Sčasoma ugotoviš, da

v obdobju kolokvijev in izpitov tudi drugi del Pajzla -študijski prostori- postane pomemben in koristen. In predvsem v predizpitni paniki

začneš ceniti red in mir, ki ga vzdržujemo celo leto. Ugotoviš, da so pravila dobila svoj pomen in le niso tako brezvezna in zatežena.

Da pa neznosno učenje ne zamori preveč, in da v obdobju študija ne postaneš totalno asocialen, se kakšen četrtek Pajzl spremeni tudi

v kraj za zabavo. Pajzl žur je nekaj, kar je na našem faksu že skoraj tako pomembno kot prisotnost na vajah, in doživetje, kjer začutiš

utrip faksa in pripadnost med študenti Medicinske fakultete.

39


Ustanova so ljudje, nosilci idej. Njihove oživitve so potrebne, da

čutimo korenine naših ustanov in lastne ljudi, vredne strokovnega

spomina. Pionirji medicinske fakultete s hrbtne strani knjige

Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani 1919 - 1945

More magazines by this user
Similar magazines