November 2004 - Društvo študentov medicine Slovenije

časopis študentov Medicinske fakultete 

INTERVJU 

doc. dr. Zvezdan Pirtošek 

O študentskih letih, Angliji 

in parkinsonizmu 

PRIROČNO 

Kako napisati 

dober seminar? 

INTERVJU 

Mircha Poldrugovac 

predsednik Študentske 

sekcije Slovenskega 

zdravniskega društva 

november 2004 letnik 02.01 200 SIT 

AKTUALNO 

Razpis izmenjav 

za leto 2005 

POD TUJIM NEBOM 

Kako do prakse 

v Houstonu? 

PREDSTAVLJAMO 

Nova generacija 

brucov na MF

02 

uvodnik 

ŽRTEV ENAJSTIH DOKTORJEV 

DENTALNE MEDICINE? 

Destruktivne misli me navdajajo izključno v zobozdravstvenih čakalnicah. Sediš tam, 

prisiljen poslušati lokalni radio, uro, dve, komu mar. Prideš na vrsto in praviloma pozabiš 

na nečloveško čakanje - saj, konec dober, vse dobro. Zakomplicira pa se, ko 

konca ni. Naslednji dan z istimi težavami spet sediš pred nalepko "Prosimo ne trkajte". 

Sicer je ne upoštevaš, tisti za vrati pa tebe ne. Vmes izveš, da je Che Guevarra 

doštudiral medicino, skoraj začneš razumeti, zakaj so morali izumiti atomsko bombo, 

potem te sprejme nekdo drug, toda domov se vrneš enako slabe volje. In si dopoveduješ, 

da je vse skupaj pravzaprav trening za prenašanje telesnih bolečin. 

S tem pripovedovanjem želim pojasniti svoje navale agresivnega razpoloženja v 

poletni četrtini leta. Toliko sem se zadrževala pri zobarjih, da bi kdo še posumil, da 

sem tam na poletni praksi. Dejansko sem vmes začela resno razmišljati o menjavi 

študijskega programa. Ko te boli zob in tega nihče ne more omiliti, si pač nemočen 

in nad dano situacijo brez vsake kontrole. En sam zob, levo spodaj šest, ki ga zdaj, 

hvalabogu, več ni, prej pa se je ob njem zvrstilo enajst doktorjev dentalne medicine. 

Drug za drugim, v glavnem neuspešno. 

Nočem kritizirati zobozdravstvenega sistema in določenih zobozdravstvenih 

posameznikov. Ne ker se ne bi dalo, ampak ker taka kritika nikamor ne vodi. Sploh 

pa je to časopis, ki naj bi se izogibal kritičnih stališč in osebnih obračunov. 

Pravzaprav sem želela vnesti le nekoliko stomatološke tematike. Sliši se namreč, da 

je Erektor preveč medicinsko usmerjen, pa sem s pravkar navedenimi dentalnimi 

detajli začela delati na vsebinskih spremembah. 

Kar pa še ne pomeni, da je tistih enajst ljudi bilo sposobnih, odgovornih in zavzetih. 

Se zgodi, četudi enajstkrat. Še dobro, da so večni samo diamanti, problemi tovrstne 

narave pa ne. Vsakdo ima kakšno negativno izkušnjo iz zdravstvenega kolesja. 

Obtoževati predanega zdravnika, ki se mu enkrat povsem slučajno zalomi, je 

neupravičeno. Če ga kdo neprestano lomi, pa je vsak očitek še premalo. 

Recimo neka ohola okulistka, ki verjame, da je najbolj razgledana in najbolj kompetentna 

oseba slovenskega zdravstva. Spada med ljudi, ki so prebrali veliko knjig, 

brez dvoma. Za Veliki sodobni bonton pa še niso slišali. Saj ne rečem, da bi na 

spisek prebranega gradiva mogoče pridali Medicinsko etiko z deontologijo? 

Če se ne znaš obnašati, ti ni pomoči. Če ne obvladaš svoje stroke, tudi ne. 

Posledično ni pomoči tvojim pacientom. Zato: učite se, da boste najboljši v tem, kar 

boste počeli! In bodite dobri ljudje! Nek afriški pregovor menda pravi: "Dober 

zdravnik je dober človek, ki zna tudi medicino." Pri tem se sprašujem, kakšen 

zdravnik je bil Che Guevarra in… kako bi on reagiral ob podobni zobozdravstveni 

izkušnji… 

november 2004

kje je kaj? 

Stvarniki 

GLAVNA IN ODGOVORNA 

UREDNICA 

Martina Turk 

IZVRŠNA UREDNICA 

Tina Peršuh 

TEHNIČNI UREDNIK 

Lovro Žiberna 

UREDNIK FOTOGRAFIJE 

Primož Žužek 

LEKTOR 

Petra Trpin 

VODJA PRODAJE 

Maja Tripar 

VODJA PROMOCIJE 

Petra Tomaževič 

EREKTORJEVA EKIPA 

Rok Devjak,Polona Maver, 

Nino Mirnik, Ana Perpar, 

Alenka Vittori, Irena Vrečar, 

Duško Zagoranski 

STALNI SODELAVCI 

Srečko Dobrecovič, Nina 

Fister, Ana Marija Furlan, 

Žiga Jan, Aleksandra 

Mohar, Gregor Poglajen, 

Tea Tašker, Peter Trošt 

PRI TEJ ŠTEVILKI SO 

SODELOVALI ŠE: 

Aleš Agatonović, Nataša 

Bizovičar, Eva Ćirić, 

Benjamina Dolinšek, 

Gabrijel Fišer, Matevž 

Harlander, Meta Levstek 

Darja Logar, Vanja Kaučič, 

Nina Kotnik, Miha Lukač, 

Katja Perdan, Barbara 

Pistor, Janko Vlaović, Marko 

Žličar 

ILUSTRACIJE: 

Marjana Udovič 

TISK: 

Grafex doo., Izlake 

NAKLADA: 

800 izvodov 

IZDAJA: 

Društvo študentov 

medicine Slovenije, 

Korytkova 2, Ljubljana 

Tisk finančno omogočil: 

ŠOMF 

Cena vključuje 8,5% DDV. 

ISSN1581-9078 

Vaše prispevke pošljite na: 

erektor@dsms.net 

V s e b i n a 

UVODNIK 

Žrtev enajstih doktorjev dentalne medicine. . 02 . . 

PREDSTAVLJAMO 

Predstavitev knjige Medicinska fakulteta. . . . 04 

Kulturno umetniško društvo dr.Lojz Kraigher . 05 . . . . 

Nova generacija brucov. . . . . . . . . . . . . . . . 06 . . . 

SIDSIC. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 07 . . . 

STROGO STROKOVNO 

Nasveti za pisanje seminarjev med študijem . 08 . . . 

Povabilo k molitvi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 09 . . . . 

Centralna medicinska knjižnica. . . . . . . . . . . 10 . . . . 

Kongres nevrokirurgije. . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 . . . . 

INTERVJU 

Nevrolog doc.dr. Zvezdan Pirtošek. . . . . . . . 12 . . . . 

NA SCENI 

Reportaža z brucovanja. . . . . .. . . . . . . . . . . 15 . . . . 

Medicinski mesec kulture. . . . . . . . . . . . . . . . 16 . . . . 

Institute for Indian Mother and Child. . . . . . . 16 . . . 

Projekt Medimedo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 . 

PRIPRAVLJA SE 

Napovednik dogodkov. . . . . . . . . . . . . . . . . 18 . 

Projekt VIRUS v polnem zagonu. . . . . . . . . . 19 . . . . 

Projekt Osveščen, ne zadet. . . . . . . . . . . . . . 20 . . .. 

INTERVJU 

Mircha Poldrugovac . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 . . . 

POD TUJIM NEBOM 

Študentsko izpopolnjevanje v Houstonu. . . . . 24 . . . 

Praksa v Združenih državah Amerike. . . . . . . 26 . . 

Na elektivu v Turčiji. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 

Razpis praks in elektivov za leto 2005. . . . . 28 . . . . 

53. svetovno srečanje študentov medicine. . . 30 . . . . 

Pogovor s tujimi študenti. . . . . . . . . . . . . . . . . 31 . . . 

ŠPORT 

Batavieren race 2004. . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 . . . . 

Sladko hujšanje. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33 .3 . . 

IZ ŽIVLJENJA 

Halloween. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34 . . . 

In vino mortis. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34 . . . . 

Jelko pije kavo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 . . . 

Vsi enaki, vsi. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 . 

V PROSTEM ČASU 

Utrinki s popotovanja po Korziki. . . . . . . . . . 36 . . . . 

Oražnovci na ekskurziji. . . . . . . . . . . . . . . . . 37 . . . . 

Humor. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 . . . . 

Nagradna križanka. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38 . . . 

Pajzl žur. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39 . . . 

06 

12 

21 

39 

03

4 predstavljamo 

november 2004 

PREDSTAVITEV KNJIGE MEDICINSKA 

FAKULTETA UNIVERZE V LJUBLJANI 

(1919-1945) Tekst: Nataša Bizovičar in Darja Logar 

Dela, ki govore o razvoju naše fakultete, so vredna vse pozornosti in eno izmed njih je tudi 

knjiga, ki bi vam jo radi predstavili. Uredili so jo Franc Urlep, Miroslav Kališnik in 

Peter Borisov. Predstavljeni so začetki Medicinske fakultete, ki je nastala in 

preživela vse do danes predvsem zaradi vztrajnosti, neomajne volje, trme in optimizma 

izjemnih posameznikov, ki so orali ledino na tem področju. Prvi del zbornika opisuje 

zgodovinski razvoj MF, v drugem delu pa so izpod peres zdravnikov predstavljeni ljudje, 

ki imajo posebne zasluge za uspešno prehojeno pot MF. Vsi avtorji in uredniki želijo negovati 

zgodovinski spomin, da bi se zavedali pomena dejanj prednikov in da bi iztrgali minula 

dogajanja zgodovinski pozabi. Knjiga je edinstveno priznanje učiteljem, ki so podajali 

znanje mnogim generacijam zdravnikov pred nami. Predsednik Zdravniške 

zbornice Slovenije je v knjigi zapisal: "Prepričan sem, da se zdravniki svojih učiteljev 

spominjamo s hvaležnostjo vsakokrat, ko rešujemo zdravje in življenje." [1] 

Na začetku knjige nas zgodovinar prof.dr. 

Peter Borisov seznani s potekom zgodovinskih 

dogajanj, ki so pripeljala do ustanovitve 

Medicinske fakultete. Prve ideje za njeno 

ustanovitev so se porajale že leta 1848, ko je 

bila ukinjena mediko-kirurška šola, vendar so 

oblasti na Dunaju to onemogočile, ker so imele 

namen slovensko ozemlje postopoma ponemčiti. 

Slovenski študentje so zato morali na šolanje 

hoditi v Gradec, Innsbruck, Dunaj, Prago in 

Padovo. Študirali pa so lahko le sinovi 

premožnih staršev, ker je bil študij drag in dolgotrajen. 

Težave so našim študentom povzročali 

tudi nemški študentje, ki so jim pogosto tudi s 

silo preprečevali predavanja. Kljub neugodnim 

okoliščinam se je zdravstvo na Slovenskem 

razvijalo in krepilo tudi po ukinitvi medikokirurškega 

učnega zavoda. 

Ustanovitev Univerze v Ljubljani 

Oktobra 1918 se je končala štiriletna vojna, ki 

je povzročila razpad habsburške monarhije in 

na Slovenskem so se zopet začele pojavljati 

ideje o lastnem slovenskem vseučilišču. Istega 

leta je bila ustanovljena podkomisija za 

Medicinsko fakulteto, ki je bila del vseučiliške 

komisije, ki naj bi izdelala priprave za 

ustanovitev Univerze. Spori so se pojavljali tudi 

v zvezi z lokalizacijo Univerze, ki naj bi bila v 

Ljubljani ali Trstu. 23. julija 1919 je bil v beograjski 

skupščini izglasovan zakon o ustanovitvi univerz 

v Kraljevini SHS. Ustanovitev Univerze v 

Ljubljani je bilo uresničenje davnih želja 

Slovencev. Ustanovili so pet fakultet, med njimi 

tudi Medicinsko fakulteto, ki je imela prva dva 

pripravljalna letnika. Imenovani so bili tudi prvi 

Skozi generaciji 

trije fakultetni profesorji: dr.Alfred Šerko, 

dr.Albert Botteri in dr. Janez Plečnik. 

Prvi koraki Medicinske fakultete 

Fakulteta naj bi se postopoma dopolnjevala 

tako, da bi dosegla dolžino 10 semestrov. Učni 

načrt ob ustanovitvi fakultete je obsegal naslednje 

predmete: anatomija, biologija, kemija, 

fizika v 1. letniku. V 2.letniku: topografska 

anatomija in histologija, fiziologija. V 3.letniku: 

patološka anatomija, eksperimentalna patologija, 

farmakologija, interna klinika in kirurška klinika. 

V 4.letniku: interna klinika, kirurška klinika, 

porodništvo in ginekologija, psihiatrija in 

nevrologija. V 5.letniku: interna klinika, kirurška 

klinika, oftalmologija, pediatrija, higiena in 

sodna medicina. V 1.letnik je bilo v šolskem letu 

1919-1920 vpisanih 66 študentov. Učni načrt je 

bil povzet po učnem načrtu zagrebške 

Medicinske fakultete. Kmalu so si študentje in 

profesorji želeli izpopolnitve Medicinske fakultete, 

na kateri je tedaj pouk potekal le prvi dve 

leti. 

Načelnik zdravstvenega oddelka Narodne 

vlade Slovenije dr. Ivan Oražen je po svoji 

smrti v oporoki Medicinski fakulteti zapustil 

svoje premoženje z namenom, da se ustanovita 

študentska domova za revne medicince. 

Pomanjkanje denarnih sredstev, učne opreme, 

predavateljev in prostorska stiska so bili glavni 

zaviralni dejavniki, s katerimi se je morala 

Medicinska fakulteta nenehno ukvarjati in je bil 

zato njen obstoj večkrat ogrožen. Leta 1929 so 

želeli ukiniti Medicinsko fakulteto skupaj s 

Tehnično in zato so, da bi zavarovali njen 

obstoj, fakulteto poimenovali po kralju 

Aleksandru. Pojavljale so se tudi demonstracije 

študentov, ki so želeli ohraniti neokrnjeno 

Univerzo. 

Težnje po izpopolnitvi fakultete in 

zdravstva 

Sredi tridesetih let ni bilo več neposredne 

nevarnosti glede ukinitve Medicinske fakultete, 

zahteva po izpopolnitvi fakultete pa se je zlila z 

zahtevo po novi in sodobni bolnišnici, kajti delo 

v takratni je bilo skoraj nevzdržno. Z novo bolnišnico 

naj bi se reševalo tudi vprašanje o 

popolni Medicinski fakulteti s predavalnicami in 

inštituti za vse predmete. Želja po izpopolnitvi 

Medicinske fakultete in po popolni kliniki v 

Ljubljani je rasla še v naslednjih letih, saj je bilo 

oboje pereče socialno vprašanje. Obstoječ 

zdravstveni sistem ni več mogel ustreči potrebam 

prebivalstva, ki je obsegalo ne samo 

Ljubljano, ampak celotno Slovenijo. Leta 1937 

je bila razglašena nova medicinska uredba, 

proti kateri so se uprli vsi medicinci, tej pa je 

sledila splošna stavka celotne Univerze, s 

katero so želeli opozoriti na splošno pomanjkanje 

zdravnikov. Zdravniki prostovoljci, ki so 

delali brezplačno, so bili v veliko pomoč 

splošnemu zdravniškemu osebju, vendar pa so 

bili zdravniki vseeno preveč obremenjeni. Kljub 

temu novih delavnih mest zaradi pomanjkanja 

denarnih sredstev niso razpisali in nezadovoljstvo 

se je še stopnjevalo. 

Kasneje je spremenjeni zunanji politični položaj 

Evrope vplival na združitev slovenskih sprtih

predstavljamo 5 

strani v enotni akademski Narodni blok. Želeli 

so se odreči vsem medsebojnim trenjem in 

združiti moči. S težavo so dograjevali 

neprimerne prostore Medicinske fakultete. 

Uredba iz leta 1937, ki je določala glavne in 

neobvezne predmete za študente medicine, je 

bila popravljena. Boj za izpopolnitev fakultete 

pa se je nadaljeval. V marcu l.1940 je Društvo 

medicincev izdelalo za slovensko javnost 

tiskano Spomenico o nepopolni Medicinski 

fakulteti in pomanjkljivi zdravstveni organizaciji, 

ki je prepričljivo pričevanje o zavzetosti takratnih 

študentov. Fakultetni inštituti so bili v izredno 

slabem stanju zaradi prenatrpanosti oddelkov. 

Vztrajne zahteve pa so vendarle obrodile 

sadove. Imenovali so nekaj novih profesorjev in 

fakulteta je dobila nekaj novih prostorov. L.1941 

je bil na seji Medicinskega sveta izdelan 

osnutek za reformo celovitega medicinskega 

študija, vendar je te dolgo pričakovane načrte 

preprečila 2. svetovna vojna. 

Udarec 2.svetovne vojne 

Ko je Jugoslavijo napadla združena nacifašistična 

koalicija, so študentje ljubljanske Univerze 

prijeli za puške in odkorakali med branitelje 

domovine. Med vojno je Univerza in z njo vred 

fakultete doživljala zelo burne čase, verjetno 

najhujše v svoji zgodovini. Medicinska fakulteta 

je dobesedno životarila in bila v nenehnem 

strahu za svobodo in za življenja svojih učiteljev 

in študentov. Po kapitulaciji italijanske vojske 

l.1943 so ljubljansko pokrajino zasedli Nemci, 

ki so začeli izvajati na univerzitetni svet vse hujši 

politični in vojaški pritisk. L.1943 je predsednik 

pokrajinske uprave ukazal ukiniti vsa predavanja 

in vaje na Univerzi. S to odredbo sta ljubljanska 

Univerza in z njo vred tudi Medicinska 

fakulteta praktično prenehali obstajati. Toda 

zanju je bil to le začasen predah. Po 2.svetovni 

vojni je Univerza spet zaživela v polni meri. 

Priznana je bila Uredba o obnovi Univerze, 

Medicinsko fakulteto pa so dopolnili v deset 

semestrov dolg študij. Izpeljana je bila temeljita 

reorganizacija, ki je povzročila imenovanje 

novih profesorjev in izpolnitev Medicinske fakultete. 

Iskanje korenin matere slovenskih 

zdravnikov nam lahko pomaga pri 

boljšemu razumevanju sedanjega stanja 

na MF in nam hkrati vzbuja občutek 

pripadnosti že od samega začetka na 

trdnih temeljih zgrajenega nenehnega 

razvoja in posodabljanja fakultete, ki 

je po strokovnosti vsekakor primerljiva 

z drugimi MF po svetu. "Danes je 

Medicinska fakulteta pred novimi 

nalogami in izzivi. Potrebna je 

posodobitev pouka tako kot na vseh 

medicinskih šolah v razvitem svetu."[2] 

Prav zdaj pa se v Sloveniji ustanavlja 

še druga MF. Predstavitev prizadevanj 

ljudi in še posebno njihovega razmišljanja 

je lahko sedanjim generacijam 

naših študentov, zdravnikov in vsem, 

ki sooblikujejo staro in novo fakulteto, 

dragocena vzpodbuda in vzor. 

[1] Bitenc M. Predgovor predsednika 

Zdravniške zbornice Slovenije. Medicinska 

fakulteta Univerze v Ljubljani 1919-1945 

(2003): 9-10. 

[2] Žargi M. Predgovor dekana Medicinske 

fakultete v Ljubljani. Medicinska fakulteta 

Univerze v Ljubljani 1919-1945 (2003): 7-8. 

Kulturno umetniško društvo dr.Lojz Kraigher 

MUZE V BOLNIŠNICI 

Bolnišnica je nekoliko nenavaden kraj za domovanje muz, a so se vendar naselile v samo 

srce Kliničnega centra. Verjeli ali ne, zdravnike in njihove še šolajoče se naslednike navdihujejo 

skorajda vse od njih. 

KUD dr. Lojz Kraigher 

Naše medicinske muze delujejo v Kulturno 

umetniškem društvu dr. Lojz Kraigher. 

Društvo je dobilo ime po istoimenskem 

zdravniku in književniku, sodobniku in prijatelju 

Ivana Cankarja (ja, Lojz je bil frajer). 

Predsednica KUD-a je prav tako "zgodovinska 

osebnost" prof. dr. Zvonka Zupanič 

Slavec. KUD ima pravzaprav zelo plemenito 

poslanstvo: člani s svojim umetniškim 

izražanjem razveseljujejo bolnike ljubljanskih 

bolnišnic. Društvo združuje množico različnih 

sekcij in talentov, od glasbenikov, likovnikov, 

fotografov, do šahistov; študentom pa je verjetno 

najbolj znan študentski pevski zbor COR. 

Toda sekcija, ki ima ob sebi največ muz, je literarno-dramska 

sekcija. 

Znani člani sekcije 

Sekcija, kot pove že ime, združuje dramsko in 

literarno aktivne člane. O nadarjenosti medicincev 

na teh področjih ne gre dvomiti, med bolj 

znanimi so na primer igralec Borut Veselko 

in scenarist Marko Pokorn, pa pesnik 


Alojz Ihan… Zdravniki so sicer literarno ustvarjali 

že od nekdaj, vendar je ta dejavnost 

postala povezana in organizirana šele okrog 

leta 1979, ko je bil ustanovljen KUD dr. Lojz 

Kraigher. Literarno-dramsko sekcijo sta minula 

leta vodila Miran Miklavič in Anton 

Komar, sedanja predsednica je Cvetka 

Pučko. Med njihove večje (skupne) dosežke 

prav gotovo šteje knjiga Ars medici iz leta 

1991. Dramski del sekcije pa je imel celo tako 

slavne mentorje kot sta Jože Vozny in naši 

generaciji še toliko bolj ljub Jurij Souček. 

Njihove recitale in nastope je kdaj posnela tudi 

televizija. 

Literarni list KC 

In kdo so njihove muze? Poleg tistih mitoloških, 

ki jim dajejo navdih, so muze tudi njihov "otrok". 

Muze Kliničnega centra se namreč imenuje 

literarni list, ki ga ta sekcija izdaja. Umetniška 

vrednost njegove vsebine se lahko primerja z 

vsebino katerekoli pesniške zbirke v knjigarni, 

marsikatero celo presega. List izhaja v dovolj 

veliki nakladi, da je dosegljiv vsakomur, nanj pa 

Tekst: Alenka Vittori 

se seveda lahko tudi naročite. In kar je še 

pomembnejše: v listu lahko objavljate tudi sami, 

tisti bolj sramežljivi pod psevdonimom. 

Nam bi bilo, jasno, všeč, če bi to storili tudi v 

Erektorju… 

KUD ima svoj sedež na Zaloški 7a, predsedstvo 

literarno-dramske sekcije deluje na Šlajmerjevi 

3 (ginekološka klinika), svoje prispevke pa 

lahko pošljete na naslov: Miran Miklavič, SPS 

nevrološka klinika, Zaloška 7/V ali na e-mail: 

miran.miklavic@kclj.si. Na istem naslovu 

se lahko na list tudi naročite.

6 predstavljamo 


Na MF smo dobili novo generacijo kolegov 

DOBRODOŠLI NA 

NAJDALJŠEM ŠTUDIJU MED VSEMI 

V naslednjih vrsticah boste lahko prebrali analizo 

ankete z bruci in nekaj nasvetov zanje. 

Novopečenim študentom medicine smo v 

ponedeljek, 4. oktobra 2004, po prvi uri predavanja 

iz biofizike razdelili 240 anket. Nazaj 

smo jih dobili 195, kar je še vedno dovolj velik 

vzorec in smo z njim lahko več kot zadovoljni. 

Na anketo nam je odgovarjalo več kot dvakrat 

več predstavnic ženskega spola kot moškega, 

kar je logično glede na strukturo študentov 

Medicinske fakultete, ki je krepko v prid 

ženskega spola, kar pa moškemu spolu prej 

ugaja kot ne. Eno petino vprašanih predstavljajo 

dentalni medicinci, kakršno je tudi sicer 

razmerje med medicinci in dentalnimi medicinci 

v 1. letniku., saj je bilo letos sprejetih 200 prvih 

in 50 slednjih. 

Velika večina (90%) naših bodočih kolegov je 

imelo na voljo več kot dovolj točk. Nekaj 

srečnežev pa je imelo točk ravno dovolj. A naj 

mlajše kolege opozorimo, da točke z mature na 

fakulteti ne pomenijo prav nič, saj se vse začne 

znova. Velikokrat se zgodi, da imajo prav študenti, 

ki so brez pretiranega truda in zlahka 

opravili s srednjo šolo, največ težav, saj se ne 

znajo posvetiti določenemu predmetu toliko kot 

tisti, ki so bili na to navajeni že prej. 

Zanimalo nas je, koliko nameravajo biti bruci na 

predavanjih. Večina (76%) vprašanih bo 

vedno na predavanjih, nekaj pa jih bo predavanja 

obiskovalo občasno. Na začetku predavanj 

v prvem letniku smo bili tudi starejši kolegi 

zelo zagreti. Zanimivo bi bilo isto vprašanje 

našim brucom postaviti čez kakšen mesec. 

Tisti mlajši kolegi, ki bodo na predavanja hodili 

redno, si bodo med tednom privoščili manj 

zabave. Tretjina si bo vzela čas za nočno 

zabavo enkrat med tednom, dvakrat med ted- 


nom si bo vzela čas slaba četrtina novopečenih 

študentov medicine, prav toliko pa jih prisega le 

na tradicionalne študentske žure Medicinske 

fakultete v Oražnu in Pajzlu. Slaba desetina 

nadobudnežev bo zunaj 3 krat na teden, toliko 

pa je med bruci tudi takih, ki se zabav sploh ne 

bodo udeleževali. 

Tečaji so bili na osnovni in srednji šoli zelo 

pomembni in so v mnogih primerih tudi pripeljali 

nove študente Medicinske fakultete na 

željeni faks, saj so jim dali še nekaj obširnejšega 

znanja. Marsikdo je tudi obilo časa 

posvečal športu ali glasbi. Večina (42%) 

vprašanih si bo zdaj za obštudijske 

dejavnosti tako vzela več kot 2h na teden, 

slaba tretjina pa več kot 5h. Desetina kolegov 

bo ostalo skrajno aktivnih in si bodo vzeli več 

kot 7h ali celo več kot 10h na teden zase. 

Najmanj se jih bo popolnoma posvetilo faksu in 

za obštudijske dejavnosti ne bodo več našli 

časa. Naj bruce opomnimo, da imajo v prvem 

letniku veliko več časa za obštudijske dejavnosti, 

kot ga bodo imeli v višjih letnikih, zato naj kar 

najbolj izkoristijo svoj prosti čas. 

Mnogi novi študenti Medicinske fakultete imajo 

fante in punce. Med študijem bo zanje še 

vedno dovolj časa našla več kot polovica 

vprašanih. Slaba četrtina vprašanih pa je še 

brez fanta ali punce, a bi zanjo ali za njega 

zagotovo našli čas. Vedno si je treba najti čas 

za romantične zveze, obštudijske dejavnosti in 

še kaj, kar ohrani študij v lepem spominu, le razporediti 

si ga je treba kar najbolje. 

Dobra desetina (12%) vprašanih študentov že 

živi v študentskih domovih. Kar nekaj jih 

najbrž še čaka, da pridejo na vrsto, tako da več 

kot polovica vprašanih živi v privatnih stanovanjih. 

Dobra tretjina brucov pa živi doma ali pri 

sorodnikih. 

Večini brucov (90%) je jasno, da bo pridobivan- 

Tekst:Nino Mirnik, Foto: Primož Žužek 

je višje stopnje izobrazbe zahtevalo od njih več 

učenja. V bistvu gre za to, da je snovi za 

opravitev enega izpita mnogo več, kot je je 

bilo v srednji šoli snovi za opravo celotne 

mature. Zatorej naj bruci svoji pripravi na 

maturo prištejejo še kakšen teden ali dva in si 

vzamejo toliko dni za pripravo na izpit. Poleg 

tega na faksu tudi niso običajna sprotna preverjanja 

znanja, čegar ste bruci bili navajeni iz 

srednje šole. Kolokviji so na začetku študija 

mnogo bolj redki kot recimo v tretjem letniku, ko 

si spet prisiljen delati sproti. Za pripravo na 

kolokvij si redni obiskovalci predavanj vzamejo 

manj časa kot občasni. Občasni si vzamejo 

za pripravo na kolokvij kakšen teden. 

Vsekakor se kolokvije splača opraviti, da se 

izogneš ponavljalnim kolokvijem. Ti običajno 

obsegajo obsežno snov, ki pa na žalost nesrečnikov 

običajno nima veliko skupnega s tisto, 

ki jo je potrebno obvladati za opravo izpita. 

Kar štiri petine vprašanih bo med študijem rado 

sodelovalo s kolegi, 15% pa jih bo individualistov. 

Na splošno velja, da je že na fakulteti 

potrebno razviti močno zaupanje v svoje 

sposobnosti in hkrati biti dovolj "moža", da za 

nasvet vprašaš kolega. Podobno naj bi bilo kasneje 

tudi obnašanje na poklicnem področju. 

Nihče namreč ne ve vsega. 

Bruci se najbolj veselijo predavanj iz anatomije 

in prve pomoči. Sledi biokemija 1, 

biofizika in biologija celice. Zanimivo je, da se 

bruci najbolj veselijo predavanj iz predmetov, 

katerih ni potrebno opraviti za vstop v naslednji 

letnik. Morda bi bilo za bruce bolje, da bi 

povečali interes za predavanja iz predmetov, 

katerih izpiti jih čakajo že letos. Najprej jih čaka 

biofizika že po koncu prvega semestra, nato pa 

še biokemija 1 in biologija celice po koncu 

drugega semestra. 

"Zakaj si se vpisal na Medicinsko fakulteto?" 

je najbolj pogosto vprašanje, ki se ga

predstavljamo 7 

postavlja brucom. Večina brucov (70%) je 

podala pričakovan odgovor. Vpisali so se, da bi 

pomagali ljudem. Slaba četrtina pa je v 

rubriko "drugo" navedla čisto svoje razloge za 

vpis na naš faks. Večina se je na MF vpisala 

zaradi dela z ljudmi, ker jih medicina veseli, ker 

je poklic dinamičen ali enostavno, ker gre za 

zanimiv študij. Posamezniki pa so navedli edinstvene 

razloge. Ker sem imel dovolj točk, ker me 

zanima znanstveno raziskovanje, ker se dobro 

sliši, da bom veliko vedela, da bom znala v 

določenih situacijah odreagirati in s tem tudi 

pomagati, ker mi je faks kul, ker je to moja velika 

želja od otroštva, so le nekateri. Neka 

novopečena medicinka pa je napisala, da se je 

na MF vpisala, ker je človeško telo zelo zanimivo 

in nič na svetu ne deluje tako perfektno. 


Študij je povezan z ogromnimi količinami 

denarja. Večina brucov (45%) bo živelo s 

pomočjo staršev, dobra desetina vprašanih bo 

živelo samo s pomočjo štipendije, dve petine 

vprašanih pa bo imelo na razpolago sredstva z 

obeh naslovov. Delo prek študenta med vsemi 

študijskimi obveznostmi praktično ni možno. 

Prek študenta je med študijem možno le opravljanje 

priložnostnih del med vikendi, saj so študenti 

medicine med tednom enostavno preveč 

zaposleni z opravljanjem vaj. Večina se za delo 

prek študenta odloča med poletnimi počitnicami, 

saj le takrat za to najdejo čas. Brucom 

želimo, da bi se vsi novopečeni študenti medicine 

med študijem prvega letnika medicine 

namesto z denarnimi ukvarjali predvsem z 

biofizikalnimi, biokemičnimi in biološkimi problemi, 

ki jim bodo pomagali utrditi znanje teh 

predmetov. 

Velika večina brucov (72%) bo dala vse od 

sebe, da študij konča v 6-7 letih. Če bo 

vsem tudi zares uspelo, bodo močno popravili 

povprečje dobe študija na naši fakulteti, ki je 8 

let. Dobra petina vprašanih misli študij 

dokončati v 8-9 letih, nekaj vprašanim pa že na 

začetku primanjkuje optimizma in ne verjamejo, 

da bodo uspeli študij končati pred 10 leti. 

Intervjujali smo še dve brucki in dva bruca. Povprašali smo jih o 

njihovih prvih vtisih o faksu, zakaj so se vpisali na medicino, kje 

živijo in zakaj so se vpisali ravno na ljubljanjsko MF. Vemo namreč, 

da je letošnja generacija brucov imela prva možnost izbire 

študija medicine pod okriljem ljubljanske ali mariborske univerze. 

Tjaša iz Sevnice 

Faks se mi zdi fajn. Tud sošolci so fajn. Medicina se mi je 

že od nekdaj zdela zanimiva. Živim v študentskem domu. 

Nekoliko sem nezadovoljna le zato, ker smo ravno mi 

začeli faks že v petek in imamo vaje že kar prvi teden. V 

Mariboru nisem zato, ker ga manj poznam kot Ljubljano, 

pa še sestro imam tu. 

Nina iz Celja 

Zakaj sem se vpisala na medicino, se mi zdi brezvezno 

vprašanje, ker ga vsi postavljajo, in nanj ne bom 

odgovorila. Živim v privatnem stanovanju. Faks in predavanja 

so v redu. Tisti sošolci, ki jih poznam, so v 

redu. Iz Celja pa nas je letos kar veliko. V Maribor 

nisem šla, ker tam študij letos poteka šele prvič. 

Matic iz Ljubljane 

Predavanja so mi všeč, najbolj anatomija zaradi profesorja, 

samo je malo preveč informacij. A bom res moral vse 

to znati? Zdi se mi tudi, da so profesorji malo preveč 

zadrgnjeni. Na žalost še vedno živim doma. Ne poznam 

nobenega Ljubljančana, ki bi šel študirat medicino v 

Maribor. Upam pa, da medicinci niso vseskozi vsi skupaj, 

ker bi rad spoznal še študente drugih fakultet. 

Klemen iz Bovca 

Predavanja so mi všeč. Za medicino sem se odločil, ker 

je fajn študij. Živim v študentskem domu. V Maribor 

nisem šel, ker je Ljubljana pač bližje Bovcu. Na fakulteti 

v Mariboru bo tako ali tako letos vse novo in zagotovo 

ne bo tako kvalitetno kot tu, kjer so vsi že rutinerji. 

Sidsic je društvo, ki ga vodimo 

študenti stomatologije na 

Medicinski fakulteti ter nudi 

različne aktivnosti študentom, ki 

bi poleg študija radi počeli še 

kaj prijetnega, zabavnega in 

hkrati poučnega na področju 

stomatologije. 

Kdo je lahko član ? 

Član je lahko vsak študent 

Medicinske fakultete v Ljubljani. 

Kaj se dogaja pod okriljem 

Sidsic-a ? 

-organizacija izmenjav za nižje 

letnike 

-organizacija strokovnih praks 

za višje letnike 

-organizacija Twin projekta 

(izmenjava skupin študentov 

naše in tuje fakultete) 

-strokovne ekskurzije 

-motivacijski vikend 

-ski week…. 

…….imaš ti še kakšno idejo ? 

Kje nas najdeš ? 

Ker Sidsic deluje pod okriljem 

ŠOMF-a MF-ja in Mednarodne 

pisarne ŠOU v Ljubljani, imamo 

sedež društva v Mednarodni 

Vsem brucom se še enkrat zahvaljujemo 

za sodelovanje. Na srce pa jim 

polagamo, da se naj na faksu ne izgubijo 

in naj ne pustijo, da jih Ljubljana 

pogoltne in izpljune. Za vsa, takšna in 

drugačna, tudi neumna, vprašanja so 

vam vedno na voljo starejši kolegi, ki 

so svoje brucovsko leto že uspešno prestali, 

le pocukati jih morate za rokav. 

Vključite se lahko v pevski zbor, dramsko 

skupino, foto sekcijo, kulturnoumetniško 

sekcijo ... Sodelujete 

lahko v projektih DŠMS. Tu boste imeli 

priložnost svoje starejše kolege tudi 

pobližje spoznati. Pri študiju vam vsi 

želimo obilo uspeha! Srečno! 

SIDSIC 

Tekst:Nina Kotnik, predsednica 

pisarni na Kersnikovi 4, sestanke 

pa sklicujemo preko 

E-mail-a in plakatov, in sicer v 

seminarju na Medicinski 

fakulteti. 

Nahajamo pa se tudi na 

naslovu www.sidsic.net 

Kako delujemo ? 

Ker je Sidsic neprofitna organizacija, 

delujemo prostovoljno, 

ob pomo?i sponzorjev, naše 

fakultete in ŠOU-a. 

Sidsic je polnopravni član : 

-IADS (svetovna zveza študentov 

stomatologije) 

www.iads-web.org 

-EDSA (evropska zveza študentov 

stomatologije) 

www.edsa.globaldent.com 

-Komisp-a (zveza zvez društev 

za mednarodno dejavnost)

8 strogo strokovno 

Nasveti za pisanje seminarjev med študijem 

KAKO POSTATI 

MEDICINSKI IVAN CANKAR? 

Če uporno vztrajate v univerzitetnem sistemu, ki pogosto podcenjuje samostojno 

razmišljanje, če mislite s svojo glavo, če vedno plavate močnemu toku nasproti, če 

ne podlegate epidemijam "hvatanj krivine", potem si preberite, kakšne malenkosti 

naredijo dober - seminar. 

Na Medicinskih razgledih (MR) 

se srečujemo z vsakovrstnimi prispevki - 

strokovnimi članki, raziskovalnimi 

nalogami študentov, preglednimi članki, 

tako da se srečamo s precej našimi 

pisci. Slovenski prostor je majhen po 

številu piscev za domač medicinski 

časopis, a velik po njihovi odličnosti! 

Izobražen/-a zdravnik/-ca, ki piše za 

strokovno javnost s prepoznavnim, 

nazornim, naravnost izbrušenim slogom 

ter genialnim didaktičnim 

pristopom, se ne rodi čez noč. Kaljenju 

so namenjena v prvi vrsti leta na naši 

fakulteti. Zato se ne čudite, da nas 

učitelji leto za letom vabijo k pisanju 

seminarjev. To je namreč prva šola 

pisanja strokovnih prispevkov. 

Poglejmo si torej, kakšne so male 

skrivnosti v besedilu, nad katerim stroka 

zadovoljno kima. Že na tem mestu 

priporočam: potrudite se še bolj in 

napišite seminar, kot da bi šlo za objavo 

v strokovni publikaciji. In ne pozabite 

predpravila: da boste dobro 

napisali seminar, morate najprej poznati 

tematiko, t.j. dobro preštudirajte literaturo. 

1. PRAVILO: Intelektualno bodite 

samostojni 

Če boste svoj del seminarja napisali 

sami, se boste: 

- urili v umetnosti pisanja, 

- snov boste bolj razumeli, 

- o njej lažje govorili na predstavitvi, 

- na izpitu boste precej bolj suvereni. 

Seveda je za to potrebno prežuliti se 

čez članke... Nič pa ni narobe, če si 

ogledate, kaj so starejši kolegi napravili; 

vsak seminar gre skozi mentorjevo 

sito, zato je koristno vedeti, kaj mentor 

pravzaprav zahteva. A samostojno 

delo se dolgoročno bolj izplača. 

2. PRAVILO: Citirajte 

V medicini velja, da je treba vsako 

trditev navesti z ustreznim citatom. 

Vsako novo znanje je plod prejšnjih 

prizadevanj, zato le povejmo, od kod 

smo se vse skupaj naučili. Ravno s citiranjem 

literature je največ težav, saj so 

pisci razmeroma v tem nepodkovani. 

Takole gre: na koncu stavka, kjer navajate 

ustrezno dejstvo, napišete poševno 

in v oklepajih zaporedno številko citata. 

Citate pišemo skozi tekst po vrsti, od 

prvega do zadnjega. Na koncu članka 

pa napišemo "Literatura" in navedemo 

članke skladno z navodili za 

sodelavce Medicinskih razgledov (1). 

Na spletni strani ameriške nacionalne 

medicinske knjižnice lahko preverite, 

ali ste članek pravilno citirali (2). 

3. PRAVILO: Dodajte tabele in 

slike 

V tabelah lahko nazorno predstavite 

velike količine podatkov in prikažete 

povezave med njimi. Izmislite si svoje 

tabele! V naši reviji so zagotovo 

najbolj napredni izdelovalci tabel 

nemški avtorji - njihov legendarni smisel 

za sistematičnost se pozna v razlagi 

medicinskega znanja! V tem septembru 

je objavil članek v zborniku kongresa 

imunologov prof. Hof iz 

Heidelberga in postal absolutni 

zmagovalec - s sedemnajstimi tabela- 

Kako napisati seminar? 


Tekst: Žiga Jan 

Slika 1. Začne se s sanjami. Prirejeno po 

Icu Voljevici (4) 

mi! Pretiravati ni dobro, poskusimo pa 

vseeno: bogatimo svoje seminarje s 

tabelami (Tabela 1). 

Kaj pa slike? Vsi si jih želimo čimveč in 

čim boljših, a malo jih je vrhunskih 

slikovnih opremljevalcev. Ne obupajte, 

v seminarjih in prispevkih so 

dobrodošle tudi enostavne sheme (tem 

bolj, če so zrasle na vašem zelniku). 

Ne boste verjeli, koliko vaših kolegov 

je nadarjenih fotografov, ki zmorejo z 

digitalcem/klasičnim fotoaparatom 

pričarati kompozicijske mojstrovine! In 

zlasti, koliko nas je sposobnih izrisati 

en čisto navaden, a ličen miselni 

vzorec! Le pogumno (Slika 1). 

4. PRAVILO: Preglejte in 

popravite 

V medicinskem časopisju velja, da 

mora vsak prispevek skozi strogo 

recenzentovo sito. Recenzent je uveljavljen 

strokovnjak iz nekega področja.

strogo strokovno 9 

Njegova naloga je oceniti, kako 

primeren je članek za objavo. Pri tem 

preveri glavne teze prispevka in jih 

primerja s sorodnimi članki. Preveri, ali 

je avtor omenjal njegovim hipotezam 

nasprotne trditve, in ali je uporabljal 

relevantne navedke. Na seminarjih bo 

recenzent vaš mentor. 

Tudi ko pišete sami, boste hvaležni 

ostremu očesu vašega kolega, ki naj 

išče slovnične in stilistične pomanjkljivosti 

in priporoča popravke. 

Dogovorita se, kako tujke zamenjati z 

lepše zvenečimi slovenskimi izrazi, npr. 

infekcije poslovenite v okužbe, hospitaliziranega 

bolnika pa rajši sprejmite v 

bolnišnico. Pri medicinskem pravopisju 

se opirajte na najbolj moderen medicinski 

slovar (3). 

Je še dosti trikov, ki pa smo jih raje 

predstavili v tabeli (Tabela 2). 

Upam, da se bomo študentje na naši 

fakulteti še naprej trudili za dobre seminarje 

in pohvalili kolegice in kolege, ki 

so se zares potrudili. Upam tudi, jasno, 

da bo zrasla nova generacija zlatih 

medicinskih peres! Ne pozabite našega 

novega gesla: Mi zmoremo najbolje! 

LITERATURA 

1. Navodila sodelavcem Medicinskih 

razgledov. Med Razgl 2004; 43 (1): 

112-3. 

2.Dosegljivo na: URL: 

http://www.pubmed.org 

3. Slovenski medicinski slovar. 

Ljubljana: Medicinska fakulteta 

Univerze v Ljubljani; 2002. 

4. Voljevic I. Grga. Vijenac 2004; 12 

(269): 40.

10 strogo strokovno 

E - knjige 24/7 

CENTRALNA MEDICINSKA KNJIŽNICA - 

VAŠA ŠTUDIJSKA SOPOTNICA 

Veseli smo, da ste k Erektorju povabili tudi vašo knjižnico. Tisti, ki hodite v 

CMK, že veste, da najdete kolegice Minco, Mašo, Katjo, Nadjo, 

Tanjo in Anito tudi na drugi strani pulta, bolj malo pa vas ve, da na 

vašo željo pridemo tudi k vam domov. Kako? Preko interneta. 

Ena osnovnih in prijetnih nalog CMK je 

sodelovanje v učnem procesu MF. Skupaj s 

pedagoškim kadrom gradimo zbirko 

učbenikov. Za letošnje šolsko leto smo 

uspeli nadgraditi in uskladiti fond s predpisanimi 

predkliničnimi učbeniki za predmete 

v novem kurikulumu. 

Ponosni smo na našo zbirko kvalitetnih 

internetnih baz. V tej številki vam bomo 

predstavili e-knjige, ki so vam kot pripomoček 

pri osnovnem študiju ter poglabljanju 

in širjenju znanja na voljo 24 ur na dan. 

http://www.acpmedicine.com/cgibin/publiccgi.pl?loginOP 

V bazi ACS Surgery Principles and 

Practice vodilni kirurgi predstavljajo svoje 

najljubše tehnike za varne in učinkovite 

osnovne postopke, ki omogočajo sodobno 

in gospodarno bolnišnično oskrbo. 

Mesečno ažuriranje baze zagotavlja, da 

imate vedno pri roki najsodobnejši kirurški 

priročnik. 

HTTP://ACCESS.ADAM.COM/ 

ADAM Online Anatomy je obsežna 

baza natančnih anatomskih slik, ki 

omogočajo uporabniku, da pokaže, klikne 

in identificira več kot 20.000 anatomskih 

struktur na modelu ženskega in moškega 

telesa v različnih ravninah. 

CMK 

HTTP://WWW.ZDRAVILA.NET 

Baza podatkov o zdravilih je mrežna 

baza podatkov Urada RS. Za dostop se 

lahko brezplačno prijavite. Baza je vir za 

informiranje o zdravilih, ki imajo dovoljenje 

za promet v Sloveniji, vsebuje pa tudi 

podatke o ukinjenih zdravilih. 

HTTP://DXPLAIN.MGH.HARVARD.EDU/ 

DXP/DXP.DIRECT.PL?LOGIN=WEBEZ 

Program DXplain razvijata 

Massachusetts General Hospital in 

Harvard Medical School. DXplain je sistem 

za podporo pri odločanju, ki s pomočjo 

kliničnih izvidov oblikuje rangiran seznam 

verjetnih diagnoz. Program vključuje 

obsežno bazo podatkov s preko 5000 kliničnimi 

manifestacijami in preko 2.000 

različnimi boleznimi. 

HTTP://WWW.EBM-GUIDELINES.COM 

EBM Guidelines, Evidence-Based 

Medicine je zbirka znanstveno utemeljenih 

smernic za podporo vsakodnevni klinični 

praksi. Zbirka vsebuje okoli 1.000 

problemsko naravnanih in za posamezno 

bolezen specifičnih smernic s priporo?ili za 

zdravljenje, več kot 1.900 povzetkov z 

dokazi in več sto kakovostnih fotografij. 

Namen baze je, da služi kot priročnik za 

diagnostiko in zdravljenje pri boleznih in 

stanjih, s katerimi se srečuje družinski 

zdravnik. 

HTTP://HARRISONS.ACCESSMEDI- 

CINE.COM/ 

Harrisons Online je vodilni učbenik 

interne medicine. Njegove prednosti so 

redno ažuriranje z novostmi v terapiji, kliničnih 

poskusih, obsežne reference, diskusijski 

forumi in povezave s sorodnimi spletnimi 

stranmi in bazami podatkov. 


Tekst: Ana Marija Furlan, Foto: Primož Žužek 

HTTP://INTERACTIVEPHYSIOLOGY.COM 

Interactive Physiology (IP web) 

uporablja praktične vaje, animacije in teste 

za razlago fizioloških konceptov in procesov. 

Vključuje več kot 30 različnih tem, ki 

se nanašajo na kardiovaskularni, mišični, 

dihalni, živčni in urinski sistem ter telesne 

tekočine in elektrolite. 

HTTP://WWW.MDCONSULT.COM/ 

Baza MD Consult je bila zgrajena z 

namenom, da služi kot orodje za odgovor 

na klinična vprašanja in omogoči spremljanje 

novosti v medicini. Vključuje 71 medicinskih 

revij, 50 referenčnih priročnikov, 

1.000 praktičnih kliničnih navodil, 5.000 

navodil za izobraževanje bolnikov, informacije 

o več kot 22.000 zdravilih, 30 

letopisov in 450 modulov za stalno medicinsko 

izobraževanje.

strogo strokovno 11 

HTTP://WWW.GOV.SI/IVZ/KNJIZNI- 

CA/REG_ZDRAVIL/REG_ZDRAVIL.HTM 

Register zdravil RS je redno ažuriran 

priročnik z osnovnimi podatki o zdravilih, 

ki imajo dovoljenje za promet v Sloveniji in 

je javno dostopen. 

HTTP://WWW.STUDENTBMJ.COM/IND 

EX.HTML 

Student BMJ je mednarodna medicinska 

revija, namenjena študentom. Enkrat 

mesečno jo izdaja BMJ Publishing Group 

za britansko medicinsko združenje. 

Dostop do baz je tudi preko naših spletnih 

strani http://www.mf.uni-lj.si/cmk/infoviri/baze-ibmi-i.html-l2 

Vir DXPlain in elektronski časopis Student 

BMJ sta dostopna le v mreži KIMMF, za 

ostale pa vam bomo poslali uporabniška 

imena in gesla, če nam boste pisali na 

infocmk@mf.uni-lj.si 

Do internet virov imate dostop tudi v računalnici 

CMK. Letošnje poletje je Univerza 

omogočila nakup dodatnih petih računalnikov 

in opreme zanje. Našli jih boste 

zraven računalnikov za prijavo na izpite. 

Še ta mesec vam bomo na naši domači 

strani ponudili posodobljena kataloga 

učbenikov za obe smeri študija, novembra 

pa bomo brucom na vajah predstavili 

knjižnico z njenimi viri in storitvami. 

Vsem nasvidenje v knjižnici, na spletu 

(http://www.mf.uni-lj.si/cmk/) in v naslednjem 

Erektorju! 

3RD CENS MEETING 

KONGRES NEVROKIRURGIJE 

V ljubljanskem hotelu Union je letos od 1. 

do 4. septembra potekal Kongres srednjeevropskega 

združenja nevrokirurgov. 

Sodelovalo je izredno veliko število 

strokovnjakov iz različnih držav, tako da 

je prišlo do izredno dragocenih izmenjav 

profesionalnih izkušenj in predstavitve 

najnovejših izkušenj na tem področju. 

Svoja odkritja so predstavili najbolj 

izkušeni strokovnjaki na posameznih 

področjih nevrokirurgije in predlagali 

nekaj novih idej za praktično rabo v vsakdanji 

nevrokirurgiji. 

Predstavitev tem je potekala na eni strani 

kot ustne prezentacije povabljenih govornikov, 

hkrati pa si je bilo mogoče v avli 

hotela ogledati obširno razstavo plakatov. 

Tak kongres predstavlja velik uspeh z 

vidika primerjanja sodobnih nevrokirurških 

dosežkov in deljenja pomembnih 

izkušenj s sodelavci - strokovnjaki istega 

področja. 

Tekst: Irena Vrečar 

Klinika za nevrokirurgijo je študentom, ki jih 

nevrološke vede zanimajo, omogočila 

brezplačno udeležbo na predavanjih in 

brezplačen strokovni material, za kar se jim 

najlepše zahvaljujemo. 

In za tiste, ki jih zanima še več: 

www.cens2004.net.

12 intervju 


Intervju z nevrologom doc.dr. Zvezdanom 

Pirtoškom 

PARKINSONIZEM JE FASCINANTEN MODEL, 

KJER VLADA LOGIKA, KJER ZNANJE 

ODSTIRA PRESENETLJIV SVET GIBA, MISLI 

IN ČUSTEV 

Tekst:Gregor Poglajen, Foto: Primož Žužek 

V prvem in drugem letniku ga še nismo poznali.....večina tudi v tretjem letniku 

ne...zato pa smo v začetku četrtega letnika od svojih starejših kolegov že slišali: 

"Nevra? Mater ... to je pa zalogaj. Ampak ni panike, veš kaj nared? K Pirtošku 

pejt za 14 dni na vaje pred izpitom, pa bo definitivno kul. Je dobil nagrado za 

najboljšega mentorja!!" Na začuden pogled pa je sledil karajoč odgovor: "Ne 

veš, kdo je?! To je un, ko Parkinsonovo predava." Kmalu smo tudi sami delili 

podobne nasvete. Ker pa se študentska radovednost ne ustavi samo pri stroki, 

smo se odločili, da ga malo povprašamo še o tem in onem... 

E: Dr. Pirtošek, v Ljubljano ste prišli 

šele kot študent, prej pa ste živeli v 

Celju, a ne? 

Prav imate. Spomin mi sega v neko srečno 

otroštvo v Celju, dolge poletne in zelo 

sončne dneve, na videz neskončno velik 

park pred našo hišo, pa nizek zid, na 

katerem sem pogosto sedel, bingljal z nogami, 

opazoval mimoidoče in gradil domišljijski 

mozaik njihovih usod. Pa tisti svet onkraj, 

kako me je privlačil in vznemirjal - najprej 

onkraj neskončnega parka, kasneje onkraj 

zidov sosednjih hiš, pa onkraj železniške 

proge, tam, kjer so se že začrtovale visoke 

stavbe mestnega središča. Vznemirljivost tistega 

onkraj mi je nato za vedno ostala - kot 

hrepenenje oditi onkraj mesta, onkraj gora, 

morja, tja v tuje kraje, v rdeče kanjone ameriškega 

srednjega zahoda, k osamljeni lepoti 

karakoramskih gora, v zlomljeno vro?o 

pokrajino srednje Afrike. 

E: Kako pa so tekla vaša gimnazijska 

leta? 

Gimnazija v Celju je s svojo klasično potezo 

takemu onkraj dodala novo vsebino - predvsem 

ljudi in mesta. Proti četrtemu letniku so 

vrednosti dobivale vse bolj subjektivno noto, 

zven upora vsemu konvencionalnemu. 

Ampak za prave civilizacijske upornike 

(generacija šestdesetih) smo bili prepozni, 

za bančno in računalniško uglajeno generacijo 

yuppijev (osemdeseta leta) pa prez- 

godnji. Tako smo se sivini sedemdesetih letih 

upirali tako, da smo špricali šolo in v 

Logarski dolini poslušali Pink Floyde, čitali 

smo Fromma, zvečer zahajali v disko v 

Mladinskem klubu ali pa viseli pri Vrtnici in 

ob kremšnitah prisegali, da nikoli ne bomo 

taki kot generacija staršev. Matura je bila 

zame prava mora. Pa ne zato, ker bi 

omagoval pod težo učenja, ne, mature sem 

bil pravzaprav oproščen. Ampak imel sem 

to smolo, da sem bil nekak poluraden literat 

gimnazije in marsikatera odsotnost 

(Logarska dolina in Pink Floydi) mi je bila 

oproščena, ker sem pisal vezna besedila za 

proslave. Tistega maturitetnega leta 1975 

smo praznovali 30-letnico osvoboditve in ni 

bilo težko predvidevati, kaj bo tema maturitetnega 

spisa. '30 let svobode'. Oziroma 

nekaj zelo podobnega. Tiste sončne dneve 

sem presedel v svoji sobi in pisal spise z 

naslovom '30 let svobode'. Dvanajst spisov 

ali pa kakega več ali manj! Enega za 4c, 

dva za 4e, štiri za 4f, štiri za 4g, pa še 

enega za ne vem koga. Ene z noto tragičnega, 

druge s sijem glorifikacije, tretje z noto 

prizemljenosti, četrte z žarom mladostniškega 

upanja, za pete in šeste se pa že ne 

spomnim več. Se pa zanesljivo spomnijo 

tisti, ki so se teh spisov učili na pamet. 

(Skrivnost je torej razkrita, upam, da imajo 

celjski gimnazijski profesorji pametnejše 

delo, kot da čitajo glasilo medicincev!). 


E: Zdi se, da vam kalupi klasične 

gimnazije niso bili najbolj pisani na 

kožo. Kako pa ste se navadili na študentsko 

življenje medicinca? 

Študentsko življenje mi je nekako bolj ugajalo, 

a Ljubljana sredi sedemdesetih let se mi 

je zdela zavita v ideološko, estetsko, urbanistično 

sivino. Uličice ob Ljubljanici (kjer 

dandanašnji v poletnih mesecih kar kipi od 

življenja) so bile varno oplankane, stara 

Ljubljana je gotsko razpadala, še Pajzl je bil 

nekam mrk. Vaje na anatomiji so se menda 

pričenjale ob 7h zjutraj in vsak teden nas je 

skupina zaspancev ob 7.05h preživljala 

dramo svojega življenja, ko smo se mimo 

neizprosnega C. skušali prebiti v vajalnico.

intervju 13 

Smo pa nekako tistih let pričeli zasajevati 

sramežljiva drevesca na notranje dvorišče 

Medicinske fakultete... 

E: Kot študent ste imeli priložnost 

spoznati tudi druge medicinske 

fakultete, kar je bilo takrat bolj izjema 

kot pravilo, menda pa ste se 

vpisali tudi na psihologijo? 

Res so me kasneje študentska leta in nemirni 

duh zanesla še v Prago in v Zagreb, naivno 

pričakovanje, da je mogoče preplesti 

razumevanje telesa in duše, pa še na študij 

psihologije. 

E: Mogoče kakšna primerjava med 

njimi? 

Različne fakultete so imele različne prednosti 

in pomanjkljivosti. Ljubljani je ravno 

'butičnost' MF dajala poseben čar, akademski 

odnos do študenta (spoštljivost, obravnavanje 

študenta kot kolega) pa je bil v 

Ljubljani najslabši. 

E: Kaj vas je kot študenta najbolj 

privlačilo? 

V prvi vrsti odkrivanje sveta. V duhu časa 

(pozna sedemdeseta) z nahrbtnikom, z zelo 

malo denarja in s čudežnim jugoslovanskim 

potnim listom, ki je odpiral vsa vrata. 

Očarale so me raznolikost pokrajin, civilizacijske 

razlike med narodi, stara mesta, 

Egipt Ehnatona, 'polmesec civilizacije' 

(Anatolija, Sirija, Mezopotamija), mala 

mesta, kjer so predsokratiki razmišljali o 

'prapočelu', svilena pot ob Indu, gozdovi 

Yucatana s svojimi ciudad perdida, 

izgubljenimi mesti, poznopopoldanske sipine 

puščave Lut. 

Potem medicina. Doma in na potovanjih. V 

nahrbniku sem v stranskem žepu imel Merck 

Manual in med dolgimi urami čakanja na 

lokalni avtobus v Ngoro Ngoro (saj veste, 

dvakrat tedensko!) sem ga, verjeli ali ne, 

prav z veseljem tudi prebiral. V zadnjih letih 

študija me je vse bolj privlačevala nevrologija 

in prav z njo je povezana tragikomična 

zgodba mojega 'izgona iz Kartuma'. Tam 

sem v času Ramadana bil na študentski 

izmenjavi. Nekega popoldneva sem se 

zatopil v opis temporalnih epileptičnih 

napadov. Zožena zavest, glasovi, mistična 

zamaknjenost. Naslednje jutro so me študenti 

povabili na svoj debatni klub, ki je bil 

posvečen videnjem preroka Mohameda. 

Pozorno sem poslušal magični ritem koranskih 

verzov, čudovit literarni opis 

Mohamedove zamaknjenosti in njegovega 

srečanja z nadangelom Gabrielom. In v tistem 

hipu, nenadoma, me je prešinilo - 

'Seveda, temporalna epilepsija!'. Ena mojih 

prvih 'hitrih' in 'intuitivnih' diagnoz, ki si jih - 

mimogrede - medicinec lahko privošči šele 

leta kasneje. Z obilo ponosa, navdušenja in 

naivnosti (pa z malo modrosti) sem svojo 

misel vsem in glasno razglasil. Konec te 

zgodbe? Naj samo povem, da sem naslednjega 

dne bral Merck Manual na razmajanem 

tovornjaku, ki je šklepetal na jug, v 

zavetje Ugande... 

Pa ljudje. Galerija obrazov, nekatere počasi 

prekriva tekoči pesek časa, vsi pa ostajajo v 

stereometriji hipokampusa in včasih, z 

nepričakovanim vzgibom nevronov, hipno 

oživijo. 

E: Po vsem tem, kar ste videli in 

doživeli na potovanjih, verjetno 

nekoliko drugače gledate na ljudi. 

Kaj pri njih najprej opazite? 

Saj bi rad rekel nekaj bolj filozofskega, 

ampak kaj hitro opazim zgibke ali parkinsonizem. 

Nato pa morda nenarejenost in tik 

ob tem smisel za humor. Stvari ali človeške 

lastnosti so mi dosti manj 'pomembne' ali 

'nepomembne' kot v času študija, preprosto 

jih sprejemam. Dostikrat so čisto drugačne, 

kot se zdijo v prvih trenutkih. 

E: Po diplomi ste študij kmalu nadaljevali 

v Angliji... 

Res je. V Anglijo sem se l. 1987 odšel učit 

klinične nevrologije. Štipendiral me je 

British Council, moj odhod pa je odseval 

za tiste čase nenavadno pogumno in 

daljnovidno kadrovsko politiko Inštituta za 

klinično nevrofiziologijo, zlasti takratnega 

predstojnika prof. Martina Janka. 

Študiral sem na National Hospital for 

Neurology & Neurosurgery in na 

Institute of Neurology v Londonu, na 

zgodovinskem trgu Queen Square. 'Queen 

Square', kot žargonsko poimenujemo to bolnico, 

je verjetno najboljša šola klinične 

nevrologije na svetu, inštitucija, kjer je izobraževanje 

študentov prav toliko pomembno 

kot klinično delo. Vtisi so bili izjemni. 

E: Kako je izgledal navaden dan v 

"Queen Squaru"? 

Dan na Queen Sqareu je bil zapolnjen s 

predavanji, seminarji, vizitami, ambulantami, 

končal se je zgodaj zvečer v knjižnici. 

Ambulante so bile posebej zanimive. 

Starejši nevrologi (konzultanti) so bolnike 

pregledovali v manjših amfiteatrih, kjer smo 

sedeli študenti in spremljali ves proces 

jemanja anamneze in statusa. Nevrologi so 

nenehoma preverjali naše znanje. 

E: Vaš učitelj je bil celo dr. Marsden - 

tisti, ki smo nevro že naredili, ga še 

kako poznamo! 

Dr. David Marsden mi je ostal v spominu 

kot človek neverjetne energije in dinamike, 

ki je v devetdesetih letih v anglosaksonskem 

svetu ustoličil ekstrapiramidno nevrologijo 

za 'kraljico nevroloških ved'. Moja kasnejša 

učitelja sta bila Andrew Lees - izjemen 

klinik in Gerald Stern - nevrolog, potujoči 

učitelj in filozof. Pa Gauthier Smith, ki nas

14 intervju 

je nekega dne peljal na postajo podzemne 

železnice Russell Square in smo morali analizirati 

hojo mimoidočih. 

E: Kako pa je bilo tam z izpiti? 

Ob koncu leta smo imeli obsežen teoretični 

in praktični izpit, kjer sem dosegel najboljše 

mesto in s tem povabilo, da podiplomski 

študij in doktorat nadaljujem v Londonu. 

Tam sem nato ostal sedem let. 

E: Queen Square vs. UKC 

Težko je primerjati dve tako različni okolji. 

Ena od prednosti Londona je bila, da je bil 

sistem zelo utečen in vso svojo energijo si 

lahko posvetil stroki. Tam sem imel izjemne 

možnosti pridobivanja znanja, saj so na 

Queen Square prihajali predavat najboljši 

nevrologi iz vsega sveta. Tudi bolniki so prihajali 

od blizu in od daleč, pa smo vsak dan 

videli kakšno nevrološko 'eksotiko'. Ko sem 

dosegel mesto 'senior registrarja' (specialist), 

sem moral sodelovati tudi pri pouku in 

vajah. 

E: Ali so med našimi in njihovimi študenti 

po vašem mnenju velike razlike? 

Glavna razlika med mojimi študenti v 

Ljubljani in tistimi v Londonu je bila predvsem 

v bolj sproščenem, pa vseeno odgovornem 

odnosu slednjih. Študenti v Angliji so 

morali prebiti veliko časa na oddelku in so 

bili bolj vpleteni v vsakdanje delo. Znanje se 

mi je zdelo primerljivo. 

E: Pa še nekaj "angleških" zanimivosti 

: 

V Veliki Britaniji imajo bolnice svojega 

'patrona', pokrovitelja, ki je običajno član 

kraljevske družine. V dveh bolnicah, kjer 

sem prebil največ časa (Middlesex, Queen 

Square) je bila pokroviteljica princesa 

Diana. Enkrat ali dvakrat na leto nas je 

prišla obiskat in takrat so skrbno počistili tla, 

prepleskali stene in postavili cvetlične lončke 

- na žalost le na tistem delu poti, ki je vodil 

od vhoda v bolnico do izbranega oddelka. 

Pred leti, ko je Klinični center obiskal visok 

politik, sem pri nas opazil nekaj podobnega 

(v nevrologiji se to imenuje deja vu). Za razliko 

od tistega politika pa je princesa Diana 

enkrat letno priredila tudi večerjo, izkupiček 

katere je odšel v bolniški fond. Kljub vsemu 

je bila naša bolnica relativno revna, zlasti v 

primerjavi s sosednjo homeopatsko bolnico, 

pokroviteljica katere je bila med Angleži 

bolj čislana kraljica mati. 

Kar nekaj zanimivih ljudi sem srečal med 

svojim delom v tej londonski bolnici, zlasti v 

obdobju, ko sem se pričel intenzivno ukvarjati 

s parkinsonizmom. Med njimi naj 

omenim Mohammeda Alija, slavnega 

boksarja, ki nam je pomagal pri študiji 

potravmatskih 'pugilističnih' parkinsonizmov; 

pa Roberta de Nira, glavnega junaka 

filma Awakenings (del filma običajno predvajam 

študentom, ko pridejo na nevrologijo), 

ki je živo opisoval, kako se je v neki psihiatrični 

bolnici učil zgibkov in parkinsonskih 

znakov. 

E: Tam vam je bilo očitno všeč. Kaj 

vas je privedlo domov? 

V Londonu je prijetno študirati, redno delo in 

življenje tam pa znata biti naporna. Raje bi 

delal na Škotskem, kamor so me tudi vabili, 

a delo tam bi bilo predvsem raziskovalno. V 

Ljubljani sem dobil resnično možnost ustvarjati 

na treh področjih, ki jih imam enako rad: 

kliničnem, pedagoškem in raziskovalnem. 

Res je, da je slovenska nevrologija na 

mnogih področjih zastala, da je razcepljena, 

res pa je tudi, da prihaja generacija 

mladih nevrologov, ki imajo vizijo, prizadevnost 

in znanje. To pa je seveda svojevrsten 

izziv in vabilo vsem v stroki, tudi starejšim. 

E: Zakaj ste med vsemi vejami medicine 

izbrali ravno nevrologijo (večino 

medicincev namreč že samo 

beseda nevro....navdaja z neko tesnobo)? 

Glavni krivci za moj izbor nevrologije: 

Nevroanatomija, ravno prava zmes konkretnega 

(n. ulnaris) in navidezno virtualnega 

(fasciculus arcuatus)… Zgoraj rečena avantura 

z Mohamedom, temporalno epilepsijo 

in potjo v Ugando… Ponos in domišljavost, 

ker sem bil med mladimi celjskimi splošnimi 

zdravniki eden redkih, ki je obvladal še kak 

ščepec nevrološkega pregleda, ne samo 

Ahilov refleks…. Koza Mandarina, ki mi je 

delala družbo v baznem taborju Trango 

Towerja… Akademska sredina Inštituta za 

klinično nevrofiziologijo… Ribolov z Žanetom 

(tako smo imenovali prof. Janka)… 

Queen Square, ki me je blago zaustavil in 

me vrnil na pot do izvora, do klinične 

nevrologije… 

E: In zakaj ravno Parkinsonizem? 

Spet..... glavni krivci: 

Fiziologija: ker je parkinsonizem fascinanten 

model bolezni, kjer vlada logika, kjer znanje 

odstira presenetljiv svet giba, misli in 

čustev 

Optimizem: ker se da za bolnika zelo veliko 



storiti - pa ne samo z nadomestno levodopo. 

Ljudje: Anton Lavrič, Miro Denišlič, Martin 

Janko, David Marsden, Maks Zalta, Tone 

Mesec, Andrew Lees, Lidija Ocepek, 

Gerald Stern, Maja Trošt, Karmen Peterlin, 

Dušan Flisar, Nina Zupančič, Cveta Benko… 

Mesta: London 

E: Študentje na kliničnih vajah 

nemalokrat dobimo občutek, da 

mentorju predstavljamo predvsem 

breme, ne pa skupine ljudi, ki se želi 

nekaj naučiti. Kakšen mora biti po 

vašem mnenju dober mentor? 

Uff… Dober človek, ki bo čutil/poznal pravi 

način, da ravno temu študentu /skupini prenese 

znanje, naklonjenost do stroke in do 

bolnika. Nisem prepričan, da obstaja prava 

definicija. 

Sam rad preživljam čas z medicinci, tako na 

oddelku, v predavalnici, na terasi 

Povodnega moža. 

E: Pa še kakšen nasvet bralcem - 

medicincem? 

Želim vam: 

…da bi bili bolj sproščeni in komunikativni 

(psihologi, ki jih tudi učim, so tu boljši) 

…da bi še naprej prihajali na klinike in izpite 

s primerno mero odgovornosti in zavesti, da 

bodo od njih odvisne človeške usode (psihologi 

so tu slabši) 

…da jih dnevno-politični ali ekonomski pritiski 

ne bi odvrnili od vrednot, ki veljajo v 

zdravniškem poklicu že tisočletja 

…da bi doživeli kurikularno prenovo 

…tu in tam pa kak dober žur 

E: Doc.dr. Pirtošek, najlepša hvala 

za pogovor. 

Hvala tudi vam.

na sceni 15 

BRUCOVANJE 

Foto: Miha Lukač 

Doktor Žver svetuje: "Ne ga žurat, ne ga pit, ne kadit, naj vam bom za vzor in da me nihče resno ne vzame ;) " 

Brucovanje

16 na sceni 


MEDICINSKI MESEC KULTURE Tekst: Tina Peršuh 

Muhasto spomladansko vreme in neogibno bližino prvih izpitnih rokov so nam pisano 

popestrili sodelavci KUS-a s pripravo tematskih večerov in izbranih filmov v sklopu 

Meseca kulture. Potekal je od sredine marca in tako v mesecu dni nanizal pestro 

zbirko multikulturnih doživetij. Vsak teden sta se odvila filmski (ob sredah) in tematski 

večer (ob četrtkih). Sezono je odprl jazz koncert skupine Jazzaster, sledila sta irski večer 

s skupino Folk etc. in indijski večer, zaključil pa se je s IV. večerom poezije s skupino Skuj. 

Za filmoljube so se ob filmskih večerih odvrteli filmi, ki so se navezovali na tematski večer: 

Ice age, Bloody sunday, Govori z njo, Monsunska svadba in Ure do večnosti. 

Indijski večer je bil pravo transcendentno preslikanje na ulice indijskih mest. Anja je 

predstavila svoje popotovanje po Indiji in nas poučila o osnovah budizma, nam izdala 

skrivnosti o Tadž Mahalu in indijskem načinu življenja ter razmišljanja. Naše brbončice so 

razvajali indijski prigrizki in napitki, ki so jih pripravile Lea, Anita in Vanja. V indi-trgovinici 

smo lahko barantali in kupili pristno indijsko blago, rutice in torbice. Prinesla jih je Vanja 

s Kalkutta projekta, police trgovine pa smo obiskovalci hitro izpraznili. Indija je med 

študenti medicine izredno priljubljena, saj jo mnogi obiščejo v okviru Kalkutta projekta ali 

pa pošiljajo finančno pomoč indijskih otrokom. 

Mesec kulture so z željo, da bi postal tradicija na naši fakulteti, pripravili Lea, Anita, 

Blaž in Matevž. 

INSTITUTE FOR INDIAN MOTHER AND CHILD (IIMC) 

IIMC je indijska organizacija, ki se trudi za zdravje in razvoj podeželskega obrobja 

Kalkute. Njena vedno bolj pomembna in prevladujoča dejavnost je izobraževanje, saj 

je izobrazba temelj, na katerem se lahko gradi nadaljnji napredek. Kljub izobraževalni 

dejavnosti, ki se posveča predvsem ženskam, otrokom in kmetom, ustanavljanju številnih 

šol, mikrokreditne banke, pravne pomoči itd., pa organizacija ne opušča svoje prvotne 

medicinske dejavnosti. 

Kar se je začelo kot uboga klinika v razpadajočem 

hlevu, je danes, 15 let kasneje, 

razmeroma velika organizacija IIMC. 

Sedaj je njen sedež v velikem zidanem 

poslopju (ki so ga sezidali sami) na obrobju 

Kalkute, kjer je okoli 20 postelj za bolne 

in podhranjene otroke ter njihove matere, 

ordinacija in delavni ter učni prostori ostalih 

enot organizacije. Nedaleč stran je tudi 

klinika s preprostim laboratorijem za 

osnovne krvne preiskave, zobno in okulistično 

ambulanto. Odročne podeželske 

regije (4 okraji) pa obiskuje zdravniška 

ekipa vsako enkrat tedensko… Spremenila 

pa se je le podoba in širina delovanja, 

ideja ostaja še vedno ista. Tista, ki je dr. 

Brahmocharija že na začetku 

zdravniškega poklica odvrnila od palač 

zasebnih klinik, tista, zaradi katere je 

pristal v hlevu, svoji prvi zasilni ambulanti. 

Ta ideja je: po svojih najboljših močeh 

pomagati revnemu indijskemu prebivalstvu. 

Mesec kulture 

No, in to tudi počne, skupaj z ostalimi 

delavci organizacije in študenti medicine, 

ki prihajajo na pomoč iz celega sveta. 

Največ jih je iz Italije, ki je bila tudi pobudnica 

in je vodja projekta Calcutta village 

project (CVP), kakor se imenuje 

naš, študentski prispevek k organizaciji. 

CVP deluje tudi na naši fakulteti, predvsem 

kot finančna pomoč v obliki botrstva. Botri 

s petimi tisočaki mesečno omogočijo 

otrokom šolanje, saj jim zagotovijo 

učbenike, zvezke, svinčnike, obleko, čevlje, 

šolsko torbo, malico…. skratka vse, kar za 

šolo potrebujejo, pa tudi zdravila in 

zdravniško oskrbo v primeru bolezni. Z 

otrokom so lahko v stiku preko pisem, od 

IIMCja pa dobivajo poročila o njegovih 

šolskih uspehih. 

Tako pomagamo do izobrazbe in po 

možnosti do boljše prihodnosti že 40 

otrokom od vseh 1600, kolikor jih je 

Pijača LASSI 

Za osvežilno indijsko pijačo lassi potrebuješ 

banane, mleko, navadni jogurt, sladkor. 

Banane na grobo zmelješ v mešalniku, 

dodaš jogurt, po potrebi razredčiš z 

mlekom ter po okusu sladkaš. Indijci pijejo 

zelo sladek lassi. Lahko dodaš tudi kanček 

ruma (Special lassi). Značilno aromo dajo 

pijači indijske začimbe, ki pa jih v naših 

krajih ni moč kupiti. 

Tekst: Vanja Kaučič 

zaenkrat vključenih v tako imenovani 

"sponsorship programme" IIMCja. 

Poleg tega pa se seveda lahko tudi naši 

študentje udeležijo samega projekta v 

Indiji, kjer mesec dni pomagajo medicinski 

ekipi in tudi drugim enotam organizacije. 

Dosedanje izkušnje so pokazale, da je 

delo najbolj primerno za prve tri letnike, 

saj je medicinska oskrba zelo osnovna in 

ne zahteva kliničnega predznanja, temveč 

zgolj navdušenje in pripravljenost za delo. 

Obenem pa je to priložnost videti Indijo, 

kakršna se zgolj turističnemu obiskovalcu 

nikoli ne razkrije.

na sceni 17 

Projekt Medimedo 

MEDVEDKI USPEŠNO OZDRAVLJENI 

Tekst: Aleksandra Mohar in Eva Ćirić 

Medimedo je projekt, ki ga izvajajo študentje medicine in je namenjen otrokom v starosti 

od 4. do 6. leta, da na sproščen način preko igre premagajo strah pred zdravniškimi pregledi. 

To storimo tako, da postavimo improviziran zdravstveni dom za igračke, kjer delujejo 

študenti medicine kot zdravniki igračk in kamor otroci pripeljejo svoje bolne prijatelje. 

Tako dosežemo tudi drugi cilj projekta, ki je zmanjšanje negotovosti bodočih zdravnikov 

ob srečanju z najmlajšimi bolniki. S tem želimo študentje medicine prispevati k postavitvi 

trdnih temeljev zaupanja v občutljivem odnosu med zdravniki in bolniki. 

V Sloveniji smo študentje medicine 

projekt Medimedo prvič pripravili 

novembra leta 2001 v Ljubljani. V šolskem 

letu 2003/2004 pa smo ga razširili tudi v 

druge slovenske kraje in sicer Novo mesto, 

Novo Gorico, Mursko Soboto, Piran in 

Postojno. Vse skupaj nas je tokrat obiskalo 

okoli 1500 otrok. Pri organizaciji projekta 

je sodelovalo okoli 15 študentov medicine, 

samih dogodkov pa se je udeležilo 

približno 150 študentov medicine in stomatologije 

ter 10 študentov psihologije in 

socialne pedagogike. 

Dan z Medimedom 

Projekt v Ljubljani je bil organiziran že četrtič, 

tokrat kot zaključni projekt po celoletnem 

delu in izvajanju projekta drugod po 

Sloveniji. Ponovno smo ga izvedli v telovadnici 

OŠ Ledina. V dveh dneh, 22.04. in 

23.04.2004, nas je obiskalo okoli 500 

otrok iz sedmih ljubljanskih vrtcev in prvih 

Projekt Medimedo 

razredov devetletke. Na dan projekta smo 

telovadnico razdelili na tri dele. V prvem 

delu je bila igralnica, kjer so otroke preko 

igric in otroških knjig študentje psihologije 

malo ogreli in sprostili ter pripravili na pregled 

pri zdravniku. Sledil je odhod v 

čakalnico, ki je predstavljala naslednji del, 

kjer so otroci oddali zdravstvene izkaznice 

medicinski sestri, ki je nato vsakega otroka 

napotila k posameznemu zdravniku in skupaj 

sta odšla v ambulanto. V tretjem delu 

telovadnice, ki je bil s pregradnimi panoji 

lo?en od igralnice, je stala ambulanta z 

desetimi pregledovalnimi mizami, za katerimi 

so sedeli zdravniki. Mize so bile 

opremljene z medicinskim materialom, kot 

so obliži, povoji, loparčki za pregled grla, 

plastične brizge, kirurške maske, vata ipd., 

študenti medicine pa so s seboj prinesli 

svoje bele halje, stetoskope ter nekateri še 

merilce tlaka in lučke za oči. Letos smo 

prvič uredili še operacijsko mizo za hujše 

Reci AAA! 

Mali radovedneži 

primere ter rentgen in EKG, kjer so otroci 

dobili tudi fotokopije izvidov preiskav. Po 

pregledu je zdravnik otroka z receptom 

napotil v lekarno, kjer je dobil zdravila v 

obliki bonbonov in čokolad. Ob koncu je 

sledil še pogovor s študenti psihologije, ki 

so od otrok preko pogovora in risanja 

poskušali dobiti povratne informacije o 

tem, kako so doživeli obisk pri zdravniku. 

Pred odhodom so otroci v manjših 

skupinah odšli v rešilni avtomobil, kjer so 

jim prijazni reševalci razložili osnove prve 

pomoči. 

V četrtek so nas obiskali tudi novinarji 

RTV Slovenija in revije Otrok in 

Družina, v petek pa še novinarka revije 

Moj malček. 

Vtisi otrok in mladih zdravnikov 

Večina otrok je prišla iz ambulante navdušena, 

s povitimi igračkami, rentgenskimi 

slikami in EKG zapisi, ogled rešilca pa je 

bil višek dneva, še posebej, ko se je oglasila 

sirena. Tudi precej vzgojiteljic je projekt 

pohvalilo. Vtisi s strani študentov so bili 

pozitivni, nekaterim se je zdelo napornejše 

delo z najmlajšimi otroci, spet drugim pa 

so bili ti še posebej pri srcu. Vsi pa so se 

strinjali, da je bila to enkratna pozitivna 

izkušnja in da je projekt tudi tokrat odlično 

uspel zahvaljujoč vsem prostovoljcem.

18 pripravlja se 

NAPOVEDNIK DOGODKOV 

Kaj se dogaja? 

november 2004

na sceni 19 

Priprave na vseslovensko akcijo ob svetovnem 

dnevu boja proti AIDS-u 

PROJEKT VIRUS V POLNEM ZAGONU 

Pozdravljeni spet vsi v novem šolskem letu. Predavanja in vaje so se že dobro začeli. Prav 

tako pa je s polno paro štartal tudi Projekt VIRUS. Nekateri ga že poznate, drugi pa 

se sprašujete, kaj dela naokoli toliko rdečih pentelj. Ja, ja, mi že pridno delamo in se 

pripravljamo na šolanje novih prostovoljcev, ki poteka vsako leto en teden v oktobru. 

Šolanje novincev 

Najprej se na faksu vrstijo predavanja, ki 

jih vodijo profesorji, kliniki in strokovnjaki 

različnih zavodov (IVZ, RS za šolstvo). 

Potem vedno sledi zabaven vikend nekje 

zunaj Ljubljane, kjer izvajamo delavnice 

vrstniškega izobraževanja. In potem so 

naši prostovoljci pripravljeni na izvajanje 

delavnic varne in zdrave spolnosti na 

osnovnih in srednjih šolah. Te pa najprej 

pomagajo izvajati v spremstvu že izkušenega 

izvajalca. 

In kaj, če se nisi uspel udeležiti šolanja? 

Nič hudega…. Oglasi se v prostoru 

Društva študentov medicine 

Slovenije in vprašaj, kdaj ima Projekt 

VIRUS sestanke. Pridruži se nam tam in 

kmalu boš vpeljan/a v dejavnosti. 

Projekt virus 

Akcija ob svetovnem dnevu boja 

proti AIDS-u 

Drug velik projekt, na katerega se pripravljamo, 

je vseslovenska akcija ob svetovnem 

dnevu boja proti AIDS-u. Tako kot vsa leta 

doslej imamo v našem skladišču goro kondomov, 

ki jih bo treba razdeliti. 

Kako poteka akcija? Akcija se zdaj že 

zastavlja, oblikuje se podoba. Vsako leto 

oblikujemo letak oziroma brošuro, ki mora 

biti čim bolj atraktivna. V njej je priložen 

kondom. Te brošure potem naši prostovoljci 

delijo naokoli po Ljubljani. Pomagajo pa 

lahko vsi. Ne samo člani Virusa! Vabljeni 

so vsi, ki si želijo veliko zabave, smeha in 

novih dogodivščin :) Še prej pa je treba 

brošure sestavit. Zato vsako leto organiziramo 

"Kondom party", kjer se tisto 

goro kondomov spravi v brošure. Vedno je 

zraven tudi hrana in pijača, glasba in 

dobra volja. 

Tekst: Meta Levstek 

Prvega decembra podnevi torej delimo 

informativne brošure mimoidočim na ljubljanskih 

ulicah. Večer pa se zaključi z 

velikim koncertom na Kongresnem trgu. 

Potrudimo se, da povabimo najbolj popularne 

slovenske skupine, pevce in pevke. To 

je res enkraten dogodek, ki ga ne smeš 

zamuditi! Lansko leto nam je mesto 

Ljubljana park Zvezda okrasilo še z 

lučkami, tako da je bilo zares čarobno. 

Ko se koncert zaključi, pa se vsi prostovoljci, 

pomagači in tako ali drugače prisotni 

odpravimo do enega kluba, ki je ponavadi 

Bailey's, kjer se zažura dolgo v noč. Tukaj 

se sprostijo napetosti, skrbi izginejo. 

Ostane samo še dobra volja in zadovoljstvo 

po dobro opravljeni akciji. In lahko si 

predstavljate, da z malo domišljije naredimo 

super žur! 

Tako… to je bila kratka predstavitev 

Projekta VIRUS. Lahko bi napisala cel 

roman o tem, kaj in kako delamo, koliko 

krasnih ljudi sem spoznala ob delu v 

Virusu-u. Ampak pridi sam/a in se 

prepričaj.

20 pripravlja se 

PROJEKT OSVEŠČEN, NE ZADET ! 

Projekt "Osveščen, ne zadet!" ima svoje korenine v letu 2003, ko smo se v Društvu 

študentov medicine Slovenije odločili, da izpeljemo projekt s področja psihoaktivnih substanc. 

Ocenjujemo, da je v Sloveniji ta tematika zapostavljena, zato projekt poteka skozi 

vse leto v okviru različnih aktivnosti. 

Želimo... 

Osnovni cilj je osveščanje širše javnosti o 

problematiki drog v Sloveniji in na ta način 

prispevati k zmanjšanju tabuiziranosti teme 

in stigmatizacije uporabnikov. Oblikovanje 

stvarnega odnosa do psihoaktivnih substanc 

poskušamo omogočiti s posredovanjem 

objektivnih in znanstveno utemeljenih 

dejstev. S tem želimo pripraviti mlade in 

ostalo širšo populacijo do tega, da nam 

zaupajo, namesto da bi jih že na samem 

začetku odvrnili z napadom "ne počnite 

tega!!!". 

Pripravljamo… 

V letošnjem novembru bomo pripravili 

različne aktivnosti, s katerimi se bomo 

poskušali kar najbolje uvrstiti v preventivni 

mesec, ki ga pripravlja Urad za droge 

in ki ga je letos poimenoval prav po našem 

projektu, Osveščen, ne zadet ! V začetku 

meseca (gl. tabelo) pripravljamo 

izobraževanje namenjeno vsem, ki jih to 

področje zanima. Zvrstila se bodo predavanja 

in delavnice s področij, ki so tako ali 

drugače povezana z drogami, zasvojenostjo 

in problemi, ki jih uživanje drog prinaša. 

Predavali bodo priznani slovenski strokovnjaki, 

ki se s temi tematikami ukvarjajo. Za 

tiste najbolj zainteresirane, ki bodo 

pripravljeni kakšno urico svojega časa 

preživeti tudi kot prostovoljci na stojnicah, 

pripravljamo še motivacijski vikend. Prijave 

bomo zbirali tudi na izobraževanju. V 

sledečem tednu bomo pripravili dvodnevno 

akcijo, ko bomo postavili stojnice s 

propagandno-izobraževalnim materialom, 

in sicer prvi dan po fakultetah in naslednji 

po Ljubljani. Računamo tudi na sodelovanje 

s študentskimi klubi in tako na razširitev 

akcije po več slovenskih mestih. 

Po zaključeni akciji pripravljamo še 

nekatere druge aktivnosti. Ena od njih je 

organizacija okrogle mize na tematiko, ki 

jo bomo izbrali skupaj z udeleženci izobraževanja. 

Tabela: Razpored aktivnosti v preventivnem 

mesecu 

Osveščen, ne zadet 


Tekst:Marko Žličar in Janko Vlaović 

Izobraževanje Osveščen, ne zadet! 2004 

Več o projektu samem in o letošnjih 

aktivnostih si lahko preberete na naši internetni 

strani www.osvescen.org . Vse zainteresirane 

vabiva k sodelovanju. 

Kontakt: marko@dsms.net

intervju 21 

Intervju z Mircho Poldrugovcem, štud.med. 

OD KOD PA JAZ TEGA POZNAM? 

Predsednik Študentske sekcije Slovenskega zdravniškega društva in bodoči psihiater o svojih 

aktivnih študentskih letih, načinu študija medicine in o štajerski konkurenci. Absolventa 

z obale se nas večina spomni po zabavnih vlogah v dramski skupini Sympaticus albus. 

E: Se spomniš, kakšen si bil kot 

bruc? Si se od takrat veliko spremenil? 

M: Hmmm… kot bruc sem bil zelo 

izgubljen. Že prvi dan, ko sem šel na 

trolo, sem izkusil gnečo "velemesta", ki 

mi poprej ni bila znana. Saj veš: tipičen 

bruc, prvič od doma in popolnoma 

izgubljen. Sem namreč iz Kopra in doma 

govorimo italijansko, tako da mi je 

slovenščina sprva delala manjše težave, 

a sem se hitro ujel. Mislim pa, da sem se 

od takrat zelo spremenil. 

E: Ko si prišel na faks, si se 

priključil fotokrožku. Je ta še 

aktiven? 

M: Na žalost ne. Takrat smo imeli tečaj 

v smislu predavanj, ki jih je vodil 

Amadej Lah, ki se je ukvarjal s 

fotografijo in je o tem veliko vedel. Še 

vedno pa obstaja temnica na katedri za 

Higieno, tako da če bi kdo hotel nadaljevati 

na tem področju, mislim, da bi ga 

bili v društvu veseli. 

E: Sodeloval si tudi pri dramski 

skupini Sympaticus albus… 

M: Dramska skupina je obstajala že 

nekaj let, preden sem se ji pridružil. 

Našo skupino je takrat, ko sem se ji 

pridružil, vodila Irena Bajc, ki je danes 

že diplomirana zdravnica. Imeli smo se 

super! Bili smo majhna skupina, igrali 

smo igre z majhnim številom vlog, tako 

da nismo potrebovali veliko igralcev. 

Tako marsikdo ni dobil priložnosti, da bi 

postal član naše skupine. Po izgubljenem 

navdušenju je skupina razpadla. 

Mircha Poldrugovec 

Osebno bi bil zelo vesel, če bi se našel 

nekdo, ki bi jo spet obnovil. Saj v bistvu 

ni veliko dela. Mi smo se zelo zabavali, 

v nekaj mesecih smo pripravili predstavo, 

ki je nato zabavala nekaj sto študentov. 

Zanimivo je bilo, da so velikokrat študentje 

še nekaj časa po predstavi pogledovali 

za menoj s pogledom: "Od kod 

pa jaz tega poznam?" 

E: Od kod ste jemali teme za 

igro? Morda iz zdravniških anekdot? 

M: Ah, različno. Meni osebno je bila 

najbolj všeč igra Gospodinjska 

pomočnica, ki so jo tako rekoč v trenutku 

napisali: naša takratna mentorica Irena 

Bajc, Borut Jug in Polona Studen. 

Nato smo uprizorili še eno priredbo… 

Skratka različno: včasih smo tekst 

napisali sami, drugič spet ne. 

E: Vodil si tudi protitobačno kampanjo. 

Kakšen je bil efekt kampanje? 

M: Ja, s tem projektom sem se ukvarjal 

prejšnje leto in je bil zame eden 

napornejših. Pri tem projektu smo se 

osredotočili na strokovni pristop, tako da 

sem prebral veliko člankov o protitobačnem 

zagovorništvu. Kampanja med 

mladimi ni zaživela, ni se jih prijela. 

Težko je med mladimi vzbuditi zaskrbljenost 

zaradi kajenja, saj se, kot vemo, 

začno kazati prve zdravstvene težave 

po dvajsetih, tridesetih letih kajenja. Iz 

tega razloga tema o posledicah kajenja 

med mladimi ni aktualna, ker se jih 

trenutno pač ne tiče. 

Tekst: Barbara Pistor in Tina Peršuh, Foto: Primož Žužek 

E: Koliko odstotkov študentov 

medicine kadi? 

M: Študentov kadi okoli 30%, za medicino 

pa ne bi točno vedel, mislim, da 

manj. 

E: Udeležen si bil tudi pri 

ustanovitvi projekta Dežela 

Medimedo. Od kod ideja za ta 

projekt? 

M: Ideja je nastala na Generalni 

skupščini Evropske zveze študentov medicine, 

ki sta se ga udeležila Uroš 

Kastelic in predsednica našega društva 

Maša. Koncept za projekt je nato 

pripravil Uroš. Vsem v društvu je bila 

ideja všeč, tako da smo se hitro lotili projekta. 

E: Se ti zdi, da otrokov strah izvira 

iz njegovih slabih izkušenj z 

zdravniki, ali so morda za to 

krivi starši?

22 intervju 

M: Starši se mnogokrat ne zavedajo, da 

jih otroci dojemajo, da vidijo njihov strah 

in anksioznost, ki jih preplavi ob otrokovi 

bolezni. Seveda imajo nekateri otroci 

tudi sami neprijetne izkušnje zaradi 

zdravnikovega karakterja, ker je ta 

morda neobčutljiv. Po drugi strani pa so 

nekateri posegi neprijetni ali boleči. 

Namen projekta Medimedo je odpraviti 

ta strah otrok. 

E: V šolskem letu 2001/2002 si bil 

predsednik društva, bil si tudi 

predsednik ŠOMF-a… 

M: Ja, v tem letu sem bil predsednik 

SloMSIC. Takrat je bilo na naši fakulteti 

šest društev. Med njimi tudi Medicinsko 

športno društvo, Klub študentov 

Medicinske fakultete in seveda 

SloMSIC, ki so se nato združili v DŠMS. 

E: Trenutno sodeluješ tudi v 

Slovenskem zdravniškem 

društvu. Kakšna je funkcija oz. 

naloga društva? Zdi se mi, da ga 

študenti še ne poznamo dovolj 

dobro. 

M: Lani sem bil izvoljen za predsednika 

Študentske sekcije Slovenskega 

zdravniškega društva. To je 

strokovno, profesionalno društvo, člani 

društva smo študentje petega in šestega 

letnika ter absolventi. Večina članov v 

Slovenskem zdravniškem društvu je tudi 

aktivnih v DŠMS. Na ta način poskušajo 

študenti razne projekte iz DŠMS preko 

zdravniškega društva razširiti in hkrati 

doseči kontakt med študenti in profesorji 

oz. svetom zdravnikov. 

Študentska sekcija društva tudi vsaki dve 

leti organizira predavanje, kamor so 

povabljeni predstavniki 

Zdravniškega društva in 

Zdravniške zbornice in je namenjeno 

študentom višjih letnikov, saj jim 

pojasni potek sekundariata, specializacije,… 

Pojasni in pokaže jim možnosti, kam 

in kako po koncu študija. 

V okviru društva imam veliko dela. 

Zadnje mesece sem se ukvarjal pretežno 

s promocijo protitobačne kampanje. 

E: Meniš, da smo študenti medicine 

dovolj aktivni pri izvenšolskih 

dejavnostih in pri skrbi za 

našo socialno rast? 

M: Pod "socialno rastjo" si predstavljam 

zabavo, žure, tako da smo študenti iz 

tega vidika dovolj dejavni. Težko pa bi 

objektivno ocenil, koliko so izvenšolsko 

aktivni ostali študenti medicine, saj se 

veliko študentov udejstvuje tudi v 

aktivnostih zunaj okvira Medicinske 

fakultete. V primerjavi z ostalimi fakultetami 

pa se mi zdi, da smo študenti medi- 

Mircha Poldrugovec 


cine dokaj aktivni, tukaj mislim predvsem 

na DŠMS in ostala društva na naši fakulteti. 

E: Se strinjaš, da so te vrste 

aktivnosti nujne, da postaneš 

dober zdravnik in si tako pridobiš 

"čut do ljudi"? 

M: Težko je posplošiti in reči, da bo študent, 

ki je izvenšolsko aktiven, dober in 

human zdravnik, tisti, ki se samo uči, pa 

to ne bo. Menim, da niso izkušnje same 

po sebi tiste, ki vplivajo na neko osebo, 

ampak je pomembno tudi, kako so te 

izkušnje interpretirane oz. doživete. Jaz 

osebno sem od društva s socialnega in 

duševnega vidika veliko pridobil. Tukaj 

ne mislim samo na prijatelje, ampak tudi 

na delovne in druge izkušnje. 

E: Kako pa je zdaj, ko si že na 

kliniki in si se že srečal z "dobrimi" 

in "slabimi" zdravniki? 

M: Večina zdravnikov, ki sem jih do 

sedaj spoznal, se trudi biti dober 

zdravnik. Vendar to za ene pomeni biti 

topla, prijazna oseba, za druge pa 

pomeni biti "dober zdravnik", če znaš na 

pamet vse stranske učinke zdravil. 

Popoln zdravnik je tisti, ki dobro obvlada 

svoje področje in je prijazen in 

razumevajoč do pacientov. Vendar je 

takih na žalost bolj malo.

intervju 23 

E: Zakaj se je na prenovo študija 

medicine pri nas čakalo tako 

dolgo? 

M: Upam, da ne bomo še naprej predolgo 

čakali! Aktivno se s tem nisem ukvarjal. 

Menim pa, da je ideja o prenovi 

dobila nek nov zagon, čeprav poteka že 

nekaj let. Zdi se mi pomembno, da smo 

se študentje sami začeli ukvarjati s tem in 

si želimo biti udeleženi v procesu prenove. 

E: Kaj meniš, da je glavna 

pomanjkljivost sedanjega študija? 

M: Vem, da bom zvenel demagoško, 

vendar na naši fakulteti zelo pogrešam 

vzpodbujanje h kritičnem razmišljanju. 

To, da bi asistenti in profesorji v okviru 

vaj in predavanj vzpodbujali in motivirali 

študente, da bi se o določenih stvareh 

sami pozanimali. Verjamem, da to ni 

problem le naše fakultete, temveč tudi 

drugih na naši Univerzi. 

E: Ali misliš, da bo študij v 

Mariboru boljši? 

M: Če se ne motim, je način študija na 

mariborski fakulteti povzet po načinu 

študija neke finske fakultete in je v bistvu 

mešanica starega, klasičnega sistema in 

"problem based learning" - učenja na 

primerih. Zdi se mi, da je to glede na 

znanje, ki ga imam, kar dobra izbira. 

Težko je oceniti nekaj, kar je zaenkrat 

samo na papirju. Menim pa, da bodo 

študentje mariborske Medicinske fakultete 

tisti, ki bodo lahko presodili, ali je 

učenje na primerih res boljše od načina 

študija, ki ga imamo (zaenkrat) na ljubljanski 

Medicinski fakulteti. 

E: Kakšen bo po tvojem mnenju 

odnos med Medicinskima fakultetama 

v Mariboru in Ljubljani? 

Bo med njima tekmovalnost ali 

komunikacija? 

M: Menim, da bo med fakultetama 

vladala določena stopnja tekmovanja in 

medsebojnega povezovanja. Oboje je 

po svoje dobro. Tekmovalnost je dobra 

zato, ker sili k vedno novim izboljšavam. 

Po drugi strani pa nudi povezovanje 

izmenjavo znanja in izkušenj med 

obema fakultetama, kar je seveda nujno. 

Že letos je potekala skupna seja senata 

obeh fakultet in to kaže na to, da sta obe 

fakulteti zainteresirani za medsebojno 

sodelovanje. 

E: Kakšne izkušnje pa si si pridobil 

v Ameriki? 

M: V Ameriki sem preživel štiri mesece. 

Tja sem šel na študentsko izmenjavo, v 

okviru katere sem delal v laboratoriju na 

področju biokemije. Istočasno pa sem 

delal še pri psihiatru in ga spremljal ob 

delu (na vizitah in podobno). Živel sem 

na obrobju Bostona, nad katerim sem še 

zdaj navdušen. Sicer pa sem še vedno 

zaljubljen v New York. 

E: Bi lahko delal v Ameriki kot 

zdravnik? 

M: Mislim, da. Čeprav se njihov sistem 

dela popolnoma razlikuje od našega, bi 

se tam zagotovo znašel. To bi bil gotovo 

zanimiv izziv. 

E: Misliš, da ti bodo vsa poznanstva, 

ki si jih pridobil v teku študija, 

pomagala odpreti več vrat kot 

pa ostalim študentom, ki v 

primerjavi s tabo niso bili tako 

aktivni? 

M: Ne, mislim, da je predvsem pomembna 

sposobnost in odprtost posameznika, 

ne glede na to, ali je aktiven v kakšnem 

društvu ali ne. Zdi se mi, da zato nisem v 

privilegiranem položaju. 

E: Če bi se moral še enkrat 

odločati o izbiri študija, bi še 

enkrat izbral medicino? 

M: Kljub temu, da imam zdaj, ko imam 

za sabo že šest let, drugačen pogled na 

medicino, kot sem ga imel na začetku, 

nisem nikoli podvomil, da sem se pravilno 

odločil.

24 pod tujim nebom 

Študentsko izpopolnjevanje v Houstonu 

november2004 

KDAJ, KAKO IN ZAKAJ? Tekst&Foto: Katja Perdan 

Večina študentov prestopi prag Medicinske fakultete z velikimi načrti za prihodnost, očmi, 

polnimi pričakovanja, kaj jim lahko ponudijo študentsko življenje, študentske organizacije, 

fakulteta. Nekateri si že od vsega začetka mrzlično želijo le, da bi v najkrajšem možnem 

času "predirkali" študijska leta, drugi se želijo najprej naužiti sladkosti in prostosti tega 

časa ter se posvetijo načrtovanju svoje poklicne prihodnosti nekoliko kasneje. Tako kot na 

vseh področjih velja tudi v medicini, da več kot vidimo, spoznamo in preizkusimo, širša 

bodo naša obzorja in boljša naša presoja. To pa je v našem bodočem poklicu še posebej 

pomembno. Delček k tovrstni izobrazbi prav gotovo lahko prispeva elektiv v enem 

največjih svetovnih medicinskih centrov, TMC (Texas Medical Center) v Houstonu. 

Kaj sploh je TMC? 

Texas Medical Center je kompleks inštitucij, 

zbranih na dobrih dveh milijonih kvadratnih 

metrov. V trinajstih najsodobneje opremljenih 

bolnišnicah lahko letno oskrbijo okoli pet milijonov 

pacientov, v njihove redne programe 

šolanja na številnih fakultetah, med drugim tudi 

dveh medicinskih, pa letno vpišejo preko 

16000 študentov. Poleg tega najdemo pri njih 

tudi številne tuje študente, ki ob zaključku izobraževanja 

preživijo nekaj mesecev v tamkajšnjih 

bolnišnicah, pri čemer so med najbolj 

zaželjenimi kirurški in urgentni oddelki. 

Slovenskim študentom je dodatno izobraževanje 

pri njih omogočil naš svetovno znani srčni 

kirurg dr. Igor Gregorič, ki dela v St. 

Luke's Episcopal Hospital že več kot dve 

desetletji in je med drugim tudi profesor na eni 

izmed medicinskih fakultet v TMC. Do pred 

kratkim smo bili vključeni v uradni program 

izmenjav v okviru sodelovanja med njihovo in 

našo fakulteto, kar je slovenskim študentom ob 

predložitvi ustrezne dokumentacije omogočalo 

zelo široko izbiro elektivov na vseh področjih 

medicine. Danes je spisek izobraževalnih 

možnosti, ki jih ima študent, ki se odloči za 

Houstonski elektiv, precej krajši, kot se ga 

mogoče spominjajo študentje, ki so to lekcijo že 

absorbirali, zato pa nič manj kvaliteten. 

Kako se prijavis in kaj te tam čaka? 

Na voljo je namreč predvsem opravljanje 

kirurške prakse na St. Luke's Episcopal Hospital, 

pod uradnim mentorstvom dr. Gregoriča, ki 

poteka najmanj en mesec in največ tri mesece, 

prostora pa je za tri slovenske študente 

mesečno. Po dogovoru s prof. Smrkoljem se 

vsakemu študentu lahko prizna ta praksa tudi 

kot opravljanje vaj iz kirurgije, po vrnitvi domov 

pa čaka študenta le še opravljanje ambulantnega 

dela vaj (približno 12 dni). Kar se tiče pogojev, 

ki jih mora študent izpolnjevati pri prijavi, je 

Houston 

5. ali 6. letnik oziroma absolvent, znanje 

angleškega jezika (s čimer mislim, da ni posebnih 

problemov ) in opravljen kolokvij iz 

kirurškega praktikuma. Drugih posebnih pogojev 

zaenkrat ni, razen tega, da se prijaviš 

pravočasno, ker dobi mesto tisti, ki prej pride, tri 

mesta mesečno pa se zapolnijo hitro. Rok prijave 

je najmanj štiri mesece pred željenim 

opravljanjem elektiva, za vse informacije, prijave 

in ostalo pa se je potrebno obrniti na 

številko 031 314 589, vsak ponedeljek med 17. 

in 20. uro. Takrat se dogovorimo o vseh 

podrobnostih glede izpolnjevanja prijavnice, 

iskanja bivališča v TMC in podobno. Eno od 

pogostejših vprašanj je, ali naši študentje potrebujejo 

vizo ali ne, na kar naj odgovorim že kar 

zdajle - zaenkrat za bivanje v ZDA od enega 

do treh mesecev viza ni potrebna. Eden od 

negativnih vidikov obravnavanega elektiva je 

prav gotovo dejstvo, da stroški za letalsko karto 

(cca. 140 000 SIT) in sobo (cca. 100 000 

SIT/mesec) v Houstonu znesejo precej več kot 

kje drugje, vendar na koncu tega denarja še 

nikomur ni bilo žal. Mnogi študentje si pomagajo 

tudi z iskanjem sponzorskih sredstev (kar na 

žalost v današnjih časih ni več tako uspešno, kot 

je bilo nekoč, je pa še vedno vredno poskusiti). 

Možnosti nastanitev je seveda več, vendar pa je 

v centru vsega dogajanja (in običajno najcenejši) 

Favrot Tower, kjer študenta od njegove 

postelje pa do operacijske dvorane loči le nekaj 

minut hoje. Obrazec, ki ga je potrebno poslati v 

Favrot po faksu, dobite ob prijavi. S tem se 

postavite na "čakalno listo" za prosto posteljo, 

pri čemer velja opozoriti, da je obrazec smiselno 

faksirati prej kot zgoraj omenjene štiri 

mesece pred nastopom elektiva, saj je Favrot 

Tower pogosto zaseden do zadnjega kotička. 

Tisti, ki imajo v sobi radi malce več komoditete, 

se običajno dogovorijo s kolegi, ki bodo opravljali 

elektiv v Houstonu isti mesec, in skupaj 

najamejo sobo v bližnjem motelu. Ta je od medicinskega 

centra sicer oddaljen dobrih 15 minut 

Pogled iz St. Lukes Hospital 

hoje, ima pa zato zelo prijetne in popolnoma 

opremljene prostore, kjer se človek zvečer utrujen 

od dogodkov preteklega dneva med kramljanjem 

s kolegi z veseljem pogrezne v kakšen 

naslanjač. Tukaj je tudi rezervacija precej bolj 

enostavna, saj zadostuje že samo telefonski klic 

in soba je rezervirana. 

Vsakdan na vajah in zunaj njih 

Kar se tiče študentskega dela, je pogosto zelo 

odvisno od vsakega posameznika. Možnosti so 

številne, študent lahko (oziroma se od njega to 

celo pričakuje) aktivno sodeluje pri skoraj vseh 

posegih, s čimer si dobi neprecenljive izkušnje, 

vsekakor pa dobi vsak dan določene 

zadolžitve, ki jih mora izpolniti. Ko to stori, se 

seveda lahko še po lastni želji dodatno udejstvuje. 

Američani so zelo odprti ljudje, s katerimi 

se stik zelo hitro naveže in z malo truda tudi 

obdrži. Če študent pokaže zanimanje zanje in 

za njihovo delo, so pripravljeni veliko pokazati 

in naučiti. Da si bo lažje predstavljati, kako študentje 

dojemajo Houstonski elektiv, prilagam 

del poročila Saše Anžej, ki je bila tam lani 

oktobra. 

"Vsak študent je bil dnevno razpisan v svojo 

operacijsko sobo, kjer smo se ob spremljavi 

countryja, klasične glasbe in priložnostno rocka

pod tujim nebom 25 

(glede na okus glavnega operaterja) urili v 

operacijah bypassov, zamenjavah zaklopk, 

pljučnih lobektomijah, popravah trebušnih 

anevrizem, karotis endarteriektomijah, sem ter 

tja še kakšni transplantaciji jeter ali ledvic; skratka, 

dela in zanimivih stvari ni manjkalo. Seveda 

tudi zato, ker študent ne drži samo kljuk, ampak 

tudi škarje, srce, žile, priložnostno vleče kanile iz 

srca, požrtvovalno sesa s suckerjem; če imaš 

srečo, lahko kakšno petkovo popoldne v duetu 

(kot prvi asistent) celo transplantiraš ledvico! 

Šivanje kože, včasih tudi podkožja, pa je 

vsakodnevni trening! Glede na to so sledili učni 

večeri, ko naju je Matevž, ki je že imel za sabo 

vaje in izpit iz kirurgije, naučil vozlanja in potem 

smo kot tri stare mame ob večerih na različne 

načine vozlali vsak svojo nit in kramljali o 

dogodkih preteklega dne. Presenečena sem 

bila nad odnosom, ki so ga v bolnici imeli do 

nas - neverjetna prijaznost sester in inštrumentark 

ter pripravljenost kirurgov, da ti kaj 

pokažejo, takoj ko vidijo, da te stvar zanima. 

Seveda so tu in tam tudi kakšne temne izjeme, a 

moje izkušnje so bile v glavnem zelo pozitivne. 

K temu, da je okolje nadvse stimulativno za 

osvajanje novih medicinskih znanj, pa pripomore 

tudi ogromno število knjig, kaset in drugega 

materiala, ki ti je na voljo v knjižnicah in knjigarnah 

v neposredni okolici. Sama sem na 

primer enkrat hotela pregledati videokasete o 

najpogostejših srčnih operacijah, pa se to ni 

dalo kar tako, ker jih je bilo okrog 2000 in je 

bilo treba v roke vzeti katalog... 

Sicer pa je St. Luke's znan predvsem po velikem 

številu že prej omenjenih vstavljanj umetnih src 

oziroma podpornih srčnih naprav. S tem smo se 

seznanili že prvi dan, ko smo, nič hudega 

sluteči, po kameri iz sosednje sobe gledali 

vstavitev ventrikularne črpalke. Misteriozno... 

Malo čudno se nam je zdelo, da se toliko ljudi 

gnete okrog pacienta, še bolj čuden je bil njihov 

miren odziv na dejstvo, da operacija ni bila 

uspešna - no, potem smo zvedeli, da je bil 

pacient tele in operacijska soba raziskovalni 

Takole se čaka, da pride ura za delo... 

laboratorij. Naš prvi dan pač! Živa legenda 

bolnice pa je dr. Cooley, po katerem se 

imenujejo razni kirurški pristopi in ima v bolnici 

svoj muzej, po njem se imenuje tudi ena od 

stavb v St. Luku. Kljub svojim 83 letom še vedno 

operira in se udeležuje vseh aktivnosti v bolnici, 

poleg tega pa baje edini uporablja stopnice, v 

času, ko je v Ameriki hoja že izumrla. Imela sem 

srečo, da sem bila enkrat razpisana z njim na 

operacijo! 

Naš delovni dan se je začel že zelo zgodaj, 

tako da smo ujeli različne strokovne sestanke, ki 

so bili določeni vsak dan v tednu ob sedmih. Ob 

petkih je bila pa lekcija posebej za študente 

(poleg nas treh je bilo v oktobru še šest 

Nemcev), takrat smo z enim od starejših profesorjev 

predebatirali kakšno novo temo in reševali 

vprašanja in tegobe v zvezi z asistiranjem. 

Ob pol osmih si moral biti v operacijski. Glede 

na povprečno trajanje (4-5 ur) in število (2) 

operacij dnevno, smo se v naš Rodeway Hotel 

vračali šele proti večeru. Malo utrujeni, a polni 

entuziazma. S Katjo sva se seznanili tudi z ER 

(urgenco), kjer si po eni strani presenečen nad 

opremljenostjo (rentgenske in druge slike imajo 

v računalniku in jih lahko gledaš v poljubni projekciji), 

po drugi strani pa srce poslušajo kar čez 

majico. Spodobilo se je, ko smo že ravno bili v 

Ameriki, videti tudi strelno poškodbo!" 

Vsekakor pa potrebuje človek po napornem 

delu tudi druge oblike dejavnosti, na katerih 

lahko spusti možgančke na pašo in si nabere 

moči za nove podvige. Tudi za to je v TMC 

poskrbljeno, saj se v bližini nahaja vse od fitnes 

centrov do prijetnih lokalov, medtem ko ob 

vikendih študentje kar s skupnimi močmi poskrbijo 

za prijetne urice na izletih in norčijah po 

V eni izmed operacijskih sob 

okolici. Tako bi z naslednjim odlomkom sestavek 

zaključila v upanju, da smo vsem, ki ste 

bodoči interesenti za tovrstno izobraževanje, 

olajšali kakšen korak na poti k cilju. 

"Za prosti čas pa je poskrbel Michael, prijatelj 

vseh Slovencev, ki pridejo v Houston. To je prijazen 

gospod v 50-ih, finančni direktor ene od 

bolnic, ki sam živi v Favrot Towerju. Razlog za 

obsedenost s Slovenijo je preprost: enkrat je že 

bil pri nas! Ostalim Američanom se pa zdi zelo 

čudno, če ne pokažeš neznanskega navdušenja 

nad njihovo deželo: "How come, we have everything 

here!?" Nasploh so strašno ponosni na 

Ameriko; v naši soseski je imela vsaka tretja hiša 

obešeno ameriško zastavo, nekatere pa celo 

pripis ''Proud to be American''. Druženje z njim 

je bila nekakšne simbioza - on nam je kak 

opravek olajšal tako, da nas je odpeljal z avtom 

do najrazličnejših trgovin, knjigarn ter na vsakotedensko 

nabavo hrane (seveda vse low-fat, no 

calories), uvedel nas je tudi v golf - konec koncev 

bomo kmalu zdravniki in se je treba temu 

primerno znati obnašati :) Mi pa smo ga v 

zameno vabili na slovenske večerje, ki so bile po 

pravici najboljše od vseh tex-mex, indijskih, kitajskih, 

sea-food ameriških in še in še kuhinj, ki jih 

Houston premore, in mu s tem krajšali čas. Nek 

vikend pa smo sami najeli avto (najmanjšega, 

kar se ga je dalo dobiti - petmetrskega pontiaca) 

in se popeljali po texaškem highlandu, do 

San Antonia z znamenitim Alamom, resnično 

lepimi španskimi misijoni in romantičnim riverwalkom 

na ameriški način, naslednji dan pa do 

enega od naravnih parkov, takrat v soncu in prijetnih 

temperaturah, medtem ko smo iz Slovenije 

dobivali vesti o prvem snegu."


november2004 

Praksa v Združenih državah Amerike 

4 MONTHS, 6 TEDNOV ALI 

ŽIVOT V MASSACHUSETTSU 

Tekst&Foto: Benjamina Dolinšek 

Moje navdušenje ob mailu na mailing listi novembra lani, da se ponuja praksa v 

Združenih državah Amerike, je temeljilo predvsem na osebnih razlogih, saj je 

pomenilo, da lahko del mojega leta pavziranja na faksu združim z bivanjem pri fantu, ki 

se je moral mesec pred tem vrniti domov, v Boston, zaradi štipendije in faksa. 

Tako sem se brez prevelikih pomislekov odločila, 

da se odpravim tja, na štirimesečno prakso 

iz psihiatrije. Na faksu sem se dobila z 

Mircho, ki je bil na tej izmenjavi leto pred tem, 

in kasneje še s predstavnikom organizacije 

WISE, ki je obiskal Slovenijo in preveril kandidate. 

Kmalu po tem sem se z WISO (ki jo bolj 

ali manj sestavlja psihiater dr. Hanson in 

nekaj njegovih pomočnikov) dogovorila, da prihajam 

v Massachusetts v začetku februarja. 

Moj delovni dan 

Koncept prakse je tak, da pol delovnih dni (in še 

kako soboto) pomagaš dr. Hansonu, psihiatru 

pri organizaciji, ki v glavnem skrbi za mentalno 

zdravje starejših ljudi (po domovih za starejše), 

drugo polovico dni pa si zapolniš z medicinskim 

delom, ki si ga sam najdeš in organiziraš v 

kateri od številnih medicinskih ustanov v bližini. 

Meni ni uspelo najti zanimivega dodatnega 

dela, trudila sem se v javnem zdravstvu, ampak 

nekako nihče ni odgovoril na moje klice in emaile. 

Tako sem delala z njim, kar je bilo precej 

naporno in po nekaj tednih prav duhamorno, 

ker je bila moja naloga bolj biti tajnica kot študentka 

medicine. Moja glavna zadolžitev je 

bila priprava dokumetna za vsakega pacienta, 

ki sva ga kasneje pogledala. V začetku je bilo 

kar precej zapleteno in zanimivo soočiti se z 

ogromno ameriško mapo papirjev in se znajti v 

njej. Pravzaprav je kar nekaj časa trajalo, da 

sem se znašla. Druga, morda še važnejša naloga 

pa je bila skrb za to, da se, preden zapustiva 

ustanovo, prepriča(va), da ima(va) dve kopiji 

vsakega dokumetna, za zavarovalnice... in ja, 

seveda, moja naloga je bilo kopiranje teh na 

razno raznih kopircih po pisarnah raznih 

domov... kar me je, seveda, začelo kaj kmalu 

živcirati. 

V hiši WISE, kjer živi tudi Hanson z družino, 

imaš na razpolago sobo z računalnikom in 

internetom (ki jo ponavadi deliš še s kakšnim študentom, 

ki je tam na izmenjavi) in souporabo 

ostalih stvari v hiši. V primeru, da delaš s 

Hansonom, imaš 200$ mesečne štipendije, če 

pa si sam nekako organiziraš prakso v 

Boston 

bostonskem okrožju, pa potrebuješ prenočišče, 

potem se lahko tudi dogovoriš z njimi, si nastanjen 

tam in celo dobivaš dodatnih 50$ podpore. 

Ekstremi ameriškega zdravstva 

Ekstremen primer ameriškega zdravstvenega 

sistema (in Hansonovega pristopa) se mi je zdel 

dogodek nekega večera, ko je res že bilo 

pozno in sva delala ves dan (in meni se je že 

mudilo nazaj v Boston), in je eden od pacientov 

imel drugačno zavarovanje kot večina. Pol ure 

sva čakala, da sva stopila v kontakt z zavarovalniškim 

posrednikom, da je potrdil, da bo 

zavarovalnica krila stroške in šele po tem sva 

šla pogledat pacienta. Meni se je to zdelo 

povsem nepojmljivo. Predvsem zato, ker je pregled 

posameznega bolnika ponavadi trajal 3 

minute, ni bil ravno zapleten in težaven, poanta 

pa je bila, da oceni njegovo stanje za potrebe 

ustanove in prilagodi doze zdravil (ponavadi 

jih poveča). 

Še ena stvar se mi je zdela precej zgrešena - 

vprašanja, ki so kriterij, po katerem se oceni 

pacienta za orientiranega v času in prostoru. 

Ok, kdo je ameriški predsednik, to še gre, pa 

kdo je bil pred njim. Ampak da temelji ocena 

orientiranosti na vprašanju, kateri dan v tednu 

je, se mi je zdelo malo neumno. Ker sem si ves 

čas predstavljala, kako dezorientirana bi bila 

jaz, če bi bila vse dneve zaprta v istih prostorih. 

Prav žalostno nemogoče se mi je zdelo okrevati 

v takem okolju. 

In tako se je moja praksa zaključila precej prej 

kot načrtovano. Letalske karte sicer nisem 

spreminjala (oziroma v končni fazi sem jo, tako 

da sem šla domov kasneje), ker sem imela 

domovanje v Bostonu, sem se pa raje posvetila 

učenju za izpite (to sem tudi navedla kot 

razlog), ki so me čakali doma in obenem sem 

pomagala s prevajanjem dokumentarnega 

filma, ampak to je že začetek neke druge 

zgodbe. 

Celoten vtis o Ameriki pa je ostal zelo pozitiven. 

Ne morem sicer soditi nepristransko, ampak 

veliko je bilo pozitivnih presenečenj. Morda 

zato, ker so bila moja pričakovnja precej nizka. 

Ampak kako arognatno pa je to, da prihajaš iz 

dvemilijonske države in se ti zdi, da imaš jasno 

sliko o 250 milijonih ljudi v državi, kjer še nikoli 

nisi bil? Fantastičen je bil občutek svobode, ko 

te nihče ne pozna (kar je v Sloveniji precej 

nemogoče), občutek odprtosti ljudi, njihovega 

javnega izražanja mnenja (kar je lahko tudi 

precej frustrirajoče, še posebej v časih ...... W. 

.... vladavine... ). Najbolj pa me je navdušila 

raznolikost kultur, ki sobivajo tam in kako vsaka 

od njih prinaša svoje značilnosti v celotno 

podobo Amerike. 

Amerika nije rad i znoj 

postoje holivud i frenki boj 

diznilend bejzbol i rok end rol 

godine ocaja godine nade 

jedni ruse a drugi grade 

prolaze ratovi padaju vlade... 

(Azra)


Na elektivu v Turčiji 

IZ MESTA TISOČERIH MINARETOV 

Tekst & Foto: Aleš Agatonović 

Istanbul je eno izmed turških mest, v katerem lahko opravljaš prakso ali elektiv. Jaz sem 

bil na elektivu, in sicer od prvega do petindvajsetega julija. Istanbul je največje mesto v 

Turčiji ter gospodarsko, kulturno in izobraževalno središče. Zato je idealen kraj za pridobivanje 

novega znanja iz različnih področij medicine in hkrati priložnost, da spoznaš 

čudovito mesto in pokrajino. 

Po skoraj dva dni trajajočem potovanju so 

se ob sončnem vzhodu prikazali v daljavi 

prvi minareti. Vlak je švignil mimo poslednjih 

plantaž agrumov in že sem se znašel v 

vrvežu petnajstmilijonskega mesta. 

Istanbul! Izstopim na postaji Sirkedži, srce 

mi divje utripa, nekdo bi me moral čakati. 

Nikogar, pa vendarle tisoči obrazov. 

Pridem v čakalnico, se sklonim nad potovalko, 

da bi izvlekel list papirja s svojim 

imenom… in naenkrat stoji pred menoj 

črnooka Turkinja: "Are you Ališ?" Čez pol 

ure sva že v njenem študentskem stanovanju, 

kjer sta se mi še isti dan pridružila kolega 

iz Madžarske in Švedske. V naslednjih 

dneh so prišli v Istanbul še preostali študentke 

in študenti julijske skupine, tako da se 

nas je nabralo kakih petnajst. Razporedili 

so nas po stanovanjih turških študentov 

medicine, večino deklet pa v študentski 

dom. Nastanjeni smo bili v evropskem delu 

mesta, v četrti Findikzade in v bližnjem 

Džerahpaša. Bili smo pisana druščina iz 

različnih koncev (Slovenija, Hrvaška, 

Makedonija, Švedska, Madžarska, Tajvan, 

Istanbul 

Rusija…) in kmalu smo postali dobri prijatelji. 

Hitro sem dojel, da so dnevi v Istanbulu 

zame prekratki. Ob devetih zjutraj sem 

moral biti v bolnišnici. Tam sem ostal ponavadi 

do dveh popoldne. Sledilo je kosilo 

v bližnji menzi in zbor naše skupine ob 

treh. Tam nas je vedno čakalo več turških 

študentov in sledilo je vsakodnevno 

potepanje po Istanbulu. Mesto je prava 

zakladnica znamenitosti in zanimivosti 

vseh vrst in za vsakogar. Vsak dan nekaj 

novega, vsak dan smo obiskali drug del 

mesta in tudi po petindvajsetih dnevih si 

nisem uspel ogledati vseh atrakcij. 

Ogledom je sledila večerja, bodisi doma 

ali pa v kakšni od številnih tradicionalnih 

restavracij. In potem, jasno, zabava. 

Nočno življenje je v tej metropoli fantastično, 

a o tem kasneje. V glavnem, ves ta 

čas smo trpeli le zaradi kroničnega pomanjkanja 

spanja in o kakšni postelji pred 

drugo uro zjutraj ni bilo govora. 

Istanbul, nasedla ladja 

Sultanhamet, Modra džamija 

V Istanbulu so tri medicinske fakultete: 

Džerahpaša in Čapa, ki sta v bližini 

Findikzadeja ter Marmara-Deniz-Tip 

Fakultesi v Uskudarju na azijski strani. 

Jaz sem bil v Čapi, kakih petnajst minut 

hoje od stanovanja, kjer sem bival, in sicer 

na oddelku za nevrologijo. Moja 

tema je bila elektroencefalografija in analiza 

njene diagnostične vrednosti pri deprivaciji 

spanja v tistih primerih generalizirane 

epilepsije, kjer je bil predhodni EEG normalen. 

Vsega časa pa nisem preživel le v 

EEG laboratoriju, ampak tudi na drugih 

odsekih nevrološke klinike. Kmalu sem 

spoznal več zdravnikov specializantov, 

pravzaprav večinoma so bile tam specializantke, 

pa tudi starejših zdravnikov. 

Mislim, da sem imel srečo, saj so bili 

pripravljeni posvetiti nekaj časa tudi meni 

in ko sem bil v ambulanti, so mi sproti prevajali 

v angleščino. Pri nevroloških pregledih 

sem neposredno sodeloval in tako 

ponovil nevrološko preiskavo iz spomladanskih 

vaj. Nekaj dni sem preživel tudi 

na nevrokirurgiji, elektromiografiji in na 

intenzivnem oddelku. Moj mentor je bil 

zelo odprt in mi je še sam predlagal, naj si 

ogledam tudi druge oddelke. Tako sem si v 

tem mesecu dni ustvaril nek splošen vtis o 

razmerah na nevrologiji v Čapi. Splošno 

stanje je na evropskem nivoju, opremljenost 

dobra. Morda je antisepsa na nekoliko 

nižjem nivoju kot pri nas. Čapa je


znana tudi kot center za bolnike z različnimi 

dednimi boleznimi živčevja, ki so v 

določenih delih Turčije, kot so zahodni predeli 

Taurusa, zelo pogoste. 

Vsakodnevna vročina (35°C) pa ni zmotila 

neskončnega vrveža, kaotičnega 

prometa stotisočev avtomobilov, niti 

petkratdnevne pesmi mujezinov, ki se je 

razlegala s tisočerih minaretov. Turški študenti 

so pripravili zelo dober družabni program, 

le za našo prehrano so bolj slabo 

poskrbeli: razdelili so nam denar, ki pa je 

zadoščal za kakih štirinajst kosil v študentski 

menzi. Pa vendar mesec julij je bil prava 

orientalska pravljica. Najprej sprejem, ki 

nam ga je v eni od tradicionalnih 

restavracij priredil TurkMSic, potem pa 

brezštevilna potepanja v popoldanskih 

urah: Modra mošeja in Hagia Sofya v 

Sultan-Ahmetu (osrednji del Istanbula), 

Jerebatan - podzemni muzej, sultanove 

palače in haremi v Topkapiju z neprecenljivimi 

zakladi, razkošni Dolmabahčeseray, 

turška savna v Hodža-Mustafapaši, 

džamija Sulejmanija slavnega arhitekta 

Sinan-paše. Istanbul je idealno mesto za 

nakupe, zlasti v Velikem bazarju in v 

Egiptovskem bazarju, ki predstavljata 

ogromna trgovinska kompleksa s tisoči 

trgovcev in kupcev in kjer se odvija tisočletni 

krog barantanja in pogajanja za ceno 

vseh mogočih izdelkov - od turških preprog 

do nakita in nargil. 

In nočno življenje? Najlepša so tri mesta. 

Prvo je most Galata, ki prečka zaliv Zlati 

rog (tur. Halič) in povezuje Galato in 

Eminonu. Na mostu je polno kavarnic in tu 

menda slišiš vse jezike sveta, celo turškega. 

Istanbul 

Drugo mesto je Topane, kompleks kavarnic 

v orientalskem slogu, kjer sediš na preprogi 

s prekrižanimi nogami, kadiš vodno pipo 

in pod platanami uživaš ob ada-čaju (če 

nisi kadilec, za začetek ne pretiravaj, ker ti 

bo po pipi slabo) in Taksim onkraj Zlatega 

roga, mesto zabave, številnih diskotek na 

strehah nebotičnikov in slavna ulica Istiklal, 

ki je polna sprehajalcev še dolgo po polnoči. 

Omeniti moram še izlete v okolico, kjer 

lahko vidiš mnogo zanimivih stvari. Mi smo 

obiskali kopališče Kilyos na obali Črnega 

morja, kakih trideset kilometrov od 

Istanbula v smeri kraja Sariyer. Naslednji 

konec tedna smo se kopali na Princesinih 

otokih Buyukada v bližini Istanbula, ob azijski 

obali. Tretji vikend so sledile štiridnevne 

mini počitnice na otoku Afsha, kakih šest ur 

potovanja z ladjo iz Istanbula na jugozahod 

Marmornega morja. Predzadnji dan 

je moja noga stopila še na azijska tla. 

Obiskali smo dvomilijonsko Burso v 

Anatoliji s čudovito Zeleno mošejo (Jeshildžami) 

in grobnicami sultanov Osmana in 

Orhana. Prekrasno mesto, ki se z 

mogočnega Uludaga stopničasto spušča v 

rodovitno dolino bombaževih in oljčnih 

nasadov. 

In nato… zadnji dan, zadnji večer v 

Istanbulu. Še enkrat sem z ladjico prečkal 

Bospor in se zazrl proti zahajajočemu 

soncu izza vitkih minaretov tam daleč na 

evropski strani. Čez dve uri sem bil že na 

vlaku, ki je sopihal proti Sloveniji, poln vtisov 

in bogatejši za novo, lepo izkušnjo. 

Maiden tower-mesto, povezano s 

številnimi legendami o turških princesah 


RAZPIS PRAKS 

Drage medicinke in medicinci! 

Društvo študentov medicine 

Slovenije razpisuje prakse in elektive za 

leto 2005. Na prakso se lahko prijavi 

vsak študent tretjega ali višjega letnika 

medicine, na elektive pa prav vsak študent 

medicine. V kolikor si študent dentalne 

medicine in te izmenjave zelo zanimajo, 

se lahko oglasiš v uradnih urah in skupaj 

bomo preučili tvoje možnosti. 

Cena izmenjave je enaka kot lani, to je 

35.000,00 SIT, 5000 SIT pa lahko dobite 

nazaj po oddanem poročilu. Denar bomo 

pobirali v dveh obrokih, prvega morate 

vplačati do konca novembra, drugega pa 

pred dokončno prijavo, ki jo morate 

narediti do konca januarja. 

Sistem točkovanja je objavljen na domači 

strani izmenjav. Doživel je nekaj sprememb, 

saj jezikovni test ni več tako 

pomemben, kot je bil, uvedli pa smo tudi 

obvezno oddajo motivacijskega pisma 

pred prijavo. Zavedamo se, da je sistem 

daleč od popolnega, zato ste tudi 

vabljeni s predlogi, kako bi ga lahko 

izboljšali. 

Za več informacij ali razlago nejasnosti 

obiščite domačo stran: 

www.slomsic.org/exchange, pišite email 

na neo@slomsic.org ali nore@slomsic.org, 

ali pa se oglasite v uradnih urah vsak 

ponedeljek od 12.00 do 14.00 v 

klubu študentov (nasproti WCjev). 

Spremljajte tudi obvestila, ki jih bomo 

pošiljali po e-mailu in razobešali po fakulteti! 

Vabljeni! 

Za DŠMS 

Pripravila: 

Martina Turk (NORE) in Matevž 

Harlander (NEO)


IN ELEKTIVOV ZA LETO 2005 

Prakse in elektivi



PARTY IDEJ 

OHRID - 53. SVETOVNO SREČANJE 

ŠTUDENTOV MEDICINE 

Tekst: Nina Fister in Aleksandra Mohar 

Avgusta je v Makedoniji potekalo 53. svetovno srečanje študentov medicine. 

V hotelu ob Ohridskem jezeru se je zbralo preko sedemsto študentov, ki ob študiju prostovoljno 

delujejo na različnih področjih. Glavna tema tokratnega srečanja je bilo nasilje. V 

dnevih med 3. in 9. avgustom so se poleg izobraževanj, treningov in delavnic odvijala tudi 

športna srečanja, filmske projekcije, kulturni ogledi in nacionalno raznolike zabave. 

Društvo študentov medicine Slovenije 

(DŠMS) je član združenja IFMSA 

(International Federation of Medical 

Students' Association), ki je organizator teh 

srečanj. Letno priredijo dve srečanji, t.i. 

generalni skupščini (GA-General 

Assembly), vsakič v drugi državi sveta. 

Namen srečanja je druženje študentov 

različnih kulturnih, socialnih in zgodovinskih 

ozadij in iskanje novih idej v reševanju 

podobnih problematik v zdravstvu. 

S predsednico Mašo na čelu se je ekipa 

osemnajstih študentov odpravila na dolgo 

pot preko Hrvaške in Srbije do željenega 

cilja. Ob prihodu v hotel je bilo veliko 

veselja ob ponovnem videnju starih 

znancev. Zvečer pa so nam domačini-organizatorji 

pripravili sprejemno slovesnost v 

starem ohridskem amfiteatru. Različni govorniki 

so bodoče zdravnike nagovorili in 

pozdravili misijo srečanja. 

V naslednjih dneh so glavna srečanja 

potekala v različnih sklopih. Predsedniki so 

imeli ločene sestanke, kjer so razpravljali o 

problemih, s katerimi se soočajo pri voden- 

Prekomerno motivirani študentje medicine 

Ohrid 

ju nacionalnih društev. Drugo skupino so 

sestavljali študentje, ki skrbijo za nemoten 

potek mednarodnih izmenjav. Odprto so 

delili pretekle izkušnje in sklepali nove 

pogodbe. 

Ker hočemo tudi sami izboljšati načine in 

pristope k poučevanju, aktivno sodelujemo 

pri posodabljanju učnih tehnik in njihovih 

vsebin. Za to skrbi poseben resor o medicinskem 

izobraževanju. Na letošnjih volitvah 

je bila za vodjo tega področja izvoljena 

naša Katja Kovač, ki bo v naslednjem 

letu poskrbela za uresničevanje tekočih in 

bodočih projektov. Pri tem ji želimo veliko 

uspeha! 

Veliko skupino predstavlja komite, čigar 

naloga je prepoznavati in razreševati aktualne 

preobleme v javnem zdravstvu. Veliko 

projektov, ki jih izvajamo na naši fakulteti, 

na tak ali drugačen način pokriva to tematiko, 

to so npr. Medimedo, Osveščen, 

ne zadet!, Lahko te moti, ... Tokrat je 

bil poudarek na pojavnosti različnih oblik 

zlorab, od psihičnih, fizičnih pa do socialnih. 

Sledijo študentje, katerih tema delno sovpada 

s prej omenjeno. Pokriva problem 

beguncev in se zavzema za zmanjšanje 

nasilja ter širjenje pobude miru. 

Preostali del prostovoljcev pa se ukvarja s 

poučevanjem spolnosti osnovnošolcev in 

srednješolcev s pristopom vrstniškega izobraževanja. 

Na ta način to tematiko približajo 

mladim, saj se tako lahko bolj 

sprosčeno pogovarjajo o tej temi. Od 

raznoterih tem, ki jih to področje vključuje, 

pa je velik poudarek tudi na spolno 

prenosljivih boleznih - problem v zadnjem 

času predstavlja hitro širjenje virusa HIV. 

Lahko se pohvalimo, da tudi pri nas že 

mnogo let uspešno izvajamo projekt 

Efektivno skupinsko čiščenje tal 

Virus, ki je pridobil državne razsežnosti. 

Po napornih urnikih, ki so tekli skozi cel 

dan, pa se je prostor, ki je čez dan deloval 

kot konferenčna dvorana, spremenil v živo 

jezero plesočih. Na Polish Party smo plesali 

na njihovo glasbo, zraven pa so nam 

ponudili jedi in pijačo, značilno za to 

državo. Imeli smo tudi orientalski večer, 

kjer se je velik del udeležencev oblekel 

temu primerno. Priredili so tekmovanje v 

trebušnem plesu, kjer je Meta zasedla 

drugo mesto. Zadnji večer pa je bilo prizorišče 

zabave ob jezeru. Tam je vsaka 

država predstavila svoje užitne dobrote, 

po katerih jih poznajo po svetu. Na naši 

stojnici je bilo veliko zanimanja za kraški 

pršut in dobro rdeče vino. 

Po tednu druženja je prišla nedelja, ko smo 

se poslovili od novih prijateljev, mednarodne 

atmosfere in makedonskega sonca. 

Opremljeni z načrti ter novo mrežo osebnih 

povezav smo se odpravili vsak na svojo 

pot proti domu. Ideja o delu, druženju in 

spoznavanje nove kulture je bila tako izpolnjena, 

želja po ponovnem snidenju pa živa 

do naslednjega srečanja. Turčija... prihajamo!


Pogovor s tujimi študenti 

"HOW DO YOU LIKE SLOVENIJA??" 

Tekst:Maja Tripar in Polona Maver 

Pisana mednarodna druščina študentov medicine, ki so prišli na izmenjavo v Slovenijo, nam je v sproščenem klepetu zaupala svoje vtise 

in izkušnje, ki so si jih do sedaj nabrali v Ljubljani. Kaj jim je všeč in kaj ne? So zadovoljni s svojimi mentorji, praktičnim delom in z znanjem, 

ki so si ga pridobili v teh tednih? Kako drugačno je slovensko okolje od domačega? Jih je morda kaj presenetilo? Iz kakšnih razlogov 

so sploh izbrali Slovenijo? Na nekatera vprašanja smo dobili prav presenetljive odgovore, preberite si sami! 

Maja, 25let, Švica, 6.letnik 

Prakso opravljam na oddelku za abdominalno 

kirurgijo, kjer mi je zelo všeč. Zdi se mi 

pa, da lahko v Švici študent bolj sodeluje in več 

dela sam opravi, tu večkrat samo gledaš. 

Klinični center je tudi že malo star, kirurški blok 

pa je prenovljen in imajo enake inštrumente kot 

v Švici. Tudi v znanju med slovenskimi in švicarskimi 

zdravniki ne opažam bistvenih razlik. 

Moji starši so iz Slovenije, stari starši pa še 

vedno živijo tu, tako da jih trikrat na leto obiščemo, 

v Ljubljani pa do sedaj še nisem bila. 

Za nas študente, ki smo na izmenjavah, je zelo 

dobro poskrbljeno, organizirana so razna 

srečanja med vikendom, pa tudi skupni večeri 

med tednom. Na splošno opažam, da je tu študentsko 

življenje bolj živahno, mogoče zato, 

ker so študenti manj obremenjeni na faksu. 

Drugače živim v Oražnovem študentskem domu 

na Dolenjski cesti. Tam me je zelo presenetil 

spoznavni večer, ko smo se vsi postavili v krog 

in medse "sprejeli" bruce. Tega pri nas ni. 

Davide, 22 let, Italija (Messina), 5.letnik 

Prakso opravljam na kirurškem delu 

urgence, v bistvu to pri vas spada pod travmatologijo. 

Z delom sem zadovoljen, opažam pa 

veliko razlik med našim in tukajšnjim sistemom. 

Na sploh se mi tukajšnji zdravniki zdijo pravi 

higienski manijaki. Veliko je razlik pri anesteziranju. 

V Italiji se anestezijo daje samo pri večjih 

operacijah, nikakor pa ne za kakšne manjše 

ureze, niti lokalno ne. Tudi naravnanje zlomov 

kosti ni anestezirano, tako da lahko že na daleč 

slišiš, kje se nahaja travmatološki oddelek. Gre 

v bistvu samo za drugačen sistem od našega, ki 

ni ne boljši ne slabši, vsak ima svoje prednosti in 

slabosti. 

Slovenijo sem naključno izbral, hotel sem namreč 

opravljati prakso v Evropi, ker sem bil lani 

na Tajvanu. Ni mi žal za to odločitev. Ljubljana 

mi je zelo všeč, majhna in prijetna, veliko je študentov 

iz cele Slovenije pa Erazmusovih tudi, 

tako da je nočno življenje kar pestro. 

Presenetilo me je dejstvo, da skoraj 90% mladih 

govori angleško, v Italiji je ravno obratno. 

Italijansko pa govorijo samo Primorci. Dobro se 

mi tudi zdi, da je toliko kolesarjev, pri nas se vsi 

vozimo s skuterji. 

Federica in Ramona 

Tuji študentje pri nas 

Federica, 21 let, Italija (Messina), 4.letnik 

Prakso opravljam na gastroenterologiji, 

vendar pa mi ni preveč všeč. Mojega mentorja 

namreč ni in se nihče ne ukvarja z mano. Sicer 

so mi rekli, naj delam kar hočem, samo kaj, ko 

še zdravniki ne znajo angleško, kaj šele pacienti. 

Še sreča, da je na oddelku dekle, ki zna italijansko, 

tako da skupaj z njo opravljam status in 

anamnezo. Vsake toliko pa skočim do Davida 

pogledat, kaj on počne. 

Slovenijo sem si izbrala, ker ima njeno glavno 

mesto reko; pa tudi, ker je blizu moje države. 

Enkrat sem že bila v Sloveniji in sicer na Soči, 

kjer ima prijatelj hišo. Tam je vse zeleno in 

polno vode…čudovito! Na sploh je barva 

Slovenije zelena, medtem ko je na Siciliji vse 

rumeno in če imaš le košček zemlje, si zgradiš 

dom. 

Slovenci se mi zdijo precej hladni. Na našem 

koncu smo se namreč navajeni poljubljati med 

prijatelji, ne da bi pri tem želel kaj posebnega 

od tiste osebe. Zgodilo se mi je, da sem poljubila 

prijateljico, ko sva se poslovili, pa me je začudeno 

pogledala, češ kaj delam in naj tega ne 

počnem več. Jaz pa potrebujem kontakt, tudi ko 

delam z ljudmi. Zanimivo in malo moteče je tudi 

to, da je ob sobotah vse zaprto! 

Ramona, 20 let, Romunija, 2.letnik 

To je prvič, da sem v tujini. Slovenijo pa sem 

izbrala, ker mi je bila všeč na fotografijah - 

veliko rek, mostov, starih zgradb... To mi je zelo 

všeč, zdi se mi zelo romantično. 

Delam pa v laboratoriju. Moj mentor sicer 

nima časa zame, se pa drugi ljudje dosti ukvarjajo 

z mano in mi vse sproti razlagajo, povejo 

mi za vse postopke, kako se dela s stroji, kako 

se piše protokole… Moraš pa imeti znanje, če 

želiš kolikor toliko slediti vsem mogočim 

raziskavam, ki jih ti ljudje opravljajo. Drugače 

pa se mi zdijo ljudje nekoliko hladni, tudi v laboratoriju. 

Honza in Lucia, 25 in 23 let, Češka, 

4.letnik 

Oba sva na kirurgiji in bova tu ostala do 

božiča, saj sva na izmenjavi med praško in ljubljansko 

univerzo. Zelo sva zadovoljna z mentorji, 

ostali so tudi zelo prijazni in se zelo trudijo 

okoli nas. Prve dneve so se vsi trudili z angleščino, 

zdaj pa se midva navajava na slovenščino. 

Mislila pa sva, da je slovenščina dosti bolj 

podobna Češčini, vendar lažje razumemo 

hrvaščino. 

Slovenijo sva si izbrala zaradi tega, ker oba 

plezava in sva enkrat že bila v Ospu, je pa še 

veliko drugih sten, ki bi jih rada preplezala.

32 šport 


Športna pomlad na Nizozemskem 

BATA 2004 - NEKAJ VTISOV 

Z NAŠEGA TEKAŠKEGA IZLETA 

Batavieren race je največji študentski tek na svetu, ki se odvija na Nizozemskem. 

Sestavljen je iz petindvajsetih etap različnih dolžin in skupaj obsega cca. 180 km. Zatorej 

vsaka ekipa šteje petindvajset članov. Letos je nastopilo kar 295 ekip iz Nizozemske, 

Švice, Hrvaške in Slovenije, kar je pomenilo svetovni rekord v številu udeležencev. 

Slovensko Medicinsko fakulteto sta zastopali dve ekipi - "Medicina Slovenica Pro in Easy". 

Na večer odhoda smo se zbrali v parku 

Zvezda, od koder smo se z avtobusom 

preko Avstrije in Nemčije odpeljali na 

Nizozemsko. Vožnja je minila hitro, saj smo 

jo večina prespali, razen svetlih izjem seveda. 

Naslednji dan okoli poldneva smo prispeli 

v Amsterdam, kjer smo se nastanili na 

periferiji v tamkajšnem avtokampu, v 

nekakšnih hišicah. Seveda nam ni dalo 

miru in kakor hitro je bilo mogoče, smo 

odšli v center Amsterdama, kjer smo si kot 

prvo obetali dober obrok. Kako do tja priti, 

saj kamp ni bil ravno blizu centra, je pa že 

druga zgodba. Jaz in še nekaj kolegov 

smo se odločili za "leno varianto" in se 

odpravili s tramvajem (alternativa je rent-abike). 

No, če se vrnem k kosilu, nas je večina 

najbrž končala kar v "Burger Kingu" ali 

"McDonaldsu", saj so cene vsaj dvakrat 

višje kot pri nas. Zdaj, ko so bili želodci 

polni, je bil čas za znamenitosti 

Amsterdama. Ni jih malo, zato smo jih uredili 

glede na pomembnost; začeli smo v 

seveda v "pubih", kajti po čem je 

Amsterdam bolj znan kot po Amstelu in 

Heinekenu. 

Vonj po Amsterdamu 

Za nepivce pa so ostali še razni "cofeshopi", 

muzeji - od nas najbolj obiskan je 

bil seveda "sex museum", siri, mlini na veter 

in nenazadnje vožnja po številnih kanalih, 

Betavieren Race 

ki so speljani po mestu. 

Zvečer - "žur, čaga, gavda" seveda… 

Zopet se nismo mogli naužiti največje amsterdamske 

znamenitosti (beri zgoraj), a 

zvečer pride še posebej do izraza še ena 

znamenitost - tamkajšni "red light district", 

moj edini komentar je "zanimivo". 

Naslednji dan je bil zelo podoben prejšnemu, 

le malce več časa smo si vzeli za 

nakup spominkov, da ne bi starši mislili, da 

smo "gor" počeli same neumnosti, drugače 

pa spet znamenitosti, znamenitosti in še 

več znamenitosti. 

Dirka 

Napočil je čas, da zapustimo prestolnico, 

in tako smo se okoli tretje ure popoldne 

polni vtisov odpravili na nizozemsko 

podeželje, destinacija jug. Tam se je odvijla 

naša dirka - "Batavieren race". Najprej 

smo na startu v Nijmegenu pustili del 

naše ekipe (nočni del), ostali pa smo se 

odpravili še na dve uri vožnje do fakultete 

v Enschedeju, kjer smo bili nastanjeni v 

telovadnici. Glede na to, da smo bili že 

zelo utrujeni, ura je bila že krepko čez polnoč, 

nas to ni preveč motilo, saj smo v hipu 

zaspali. Smilili so se nam predvsem 

"dopoldanci", ki so morali že ob treh 

ponoči vstati in začeti teči. Sam sem bil 

med "popoldanci". Mi smo prišli še 

najbolše skozi, se mi zdi. Dobro naspani 

smo začeli teči šele okoli poldneva. 

Celoten potek pa je izgledal nekako 

Tekst & Foto: Duško Zagoranski 

takole: celotno etapo je tekača spremljal 

kolega na kolesu, naslednjo etapo sta se 

zamenjala, tako da je bil vsak od nas v 

bistvu udeležen v dveh etapah. 

Tek se je razpletel v dveh delih, prvi del so 

nekatere ekipe zaključile že več ur pred 

drugimi, nato pa so tekači zadnje etape 

počakali še vse ostale, tako da je bil štart 

zadnje etape skupen za vse ekipe. Prihod 

poslednjih smo si tako vsi skupaj ogledali 

na stadionu v Enschedeju. 

Sledila je večerja in po njej seveda vsesplošno 

rajanje. V tamkajšnem fakultetnem 

središču se je zbralo skoraj 10000 zabave 

željnih študentov. Najbrž ne rabim povdarjati, 

da smo kmalu pozabili na utrujenost 

od teka in se zabavali pozno v noč. 

Zgodaj zjutraj oz. prezgodaj zjutraj smo se 

odpravili proti Sloveniji. Na poti smo se 

ustavili še v Nürnbergu, kjer smo si 

privoščili še "zadnjo večerjo", se malce 

sprehodili po mestu in že je bil čas za 

odhod v Ljubljano. Vožnjo smo spet, tokrat 

vsi, prespali in okoli šeste ure zjutraj smo se 

zavedeli, da je vsega konec in odšli, prej 

ekipa, zdaj pa vsak za sebe proti domu.

šport 33 

SLADKO HUJŠANJE 

Coco Chanel je rekla, da v življenju nikoli ne moreš imeti preveč dveh stvari: ne moreš 

biti preveč bogat in ne moreš biti presuh. Vendar ne bomo govorili, kako služiti denar ter 

kolikšna je idealna teža, ker to vsak zase najbolje ve, ampak kako se na enostaven način 

znebiti odvečnega kilograma ali dveh. Pravila so bolj ali manj jasna, le interpretacije se 

razlikujejo med seboj - čudežnih diet pa ni. 

Cukr 

Osnova vsakega hujšanja je dejstvo, da 

moramo porabiti več energije kot je vnesemo 

v organizem s hrano. Namesto da 

stradamo in ne jemo ničesar, obstajajo bolj 

humani načini, kako doseči željeno težo v 

samo nekaj tednih. Maščoba je sovražnik 

vsake ženske in krivec za prenekateri slab 

dan ob pogledu v ogledalo. Večina jih v 

telo pride v obliki ogljikovih hidratov 

in manj maščob, kar je zapuščina naših 

praprednikov, ki so imeli le malo možnosti 

se posladkati in dobiti sladkor v kakršnikoli 

obliki. Sladkor je poceni energija, ki jo z 

malo vložka hitro spremenimo v kinetično, 

toplotno ali kako drugo obliko energije, 

potrebne za življenje. Zato smo v zapuščino 

dobili prijeten občutek okusa, ki mu 

pravimo sladko. Prapredniki so se ob 

sladkih jagodah počutili podobno kot mi 

danes, hoteli so imeti vse zase in so se 

morda tudi stepli zanje. Zaradi pomanjkanja 

in sezonskega pojavljanja predvsem 

sadja so se morali hitro do sitega najesti, 

da jim je ostalo čim več energije za čas, ko 

sadja ni bilo več, t.j. zima ali sušno obdobje 

v drugih predelih sveta. Proces pretvorbe 

odvečne glukoze in fruktoze v maščobne 

kisline je enostaven in zelo razširjen proces 

v naših geografskih širinah, ker imamo 

cukra preveč. 

Čudež 

Obstajajo ljudje, ki lahko pojejo več kot 

drugi in se ne zredijo. Vsi vemo, da je to 

krivica, ker bi se tudi jaz rad basal in sladkal 

in se ne zredil, pa se ne morem. Zato se 

je treba znajti. Večji del obroka, ki ga 

zaužije povprečen človek, povzroči 

presežek energije po obroku, ki se 

začne kopičiti v obliki maščob, ki pa jih ob 

telesni aktivnosti potrebujemo in porabimo. 

Problem se pojavi, ko sitost dosežemo s še 

večjim obrokom in smo še manj telesno 

aktivni. Posledice včasih premaknejo 

številčnico vaše tehtnice precej proti desni 

in lahko vzpostavijo začaran krog s še 

Hujšanje 

večjim obrokom in še manj gibanja. 

Rešitev 

V Am J Clin Nutr, 2004;80:668-73 so 

objavili nova spoznanja o občutku 

sitosti in vnosu energije, ki je potrben za 

doseganje le tega. Ugotovili so, da je 

raztezanje antralnega dela želodca 

odgovorno pri vzbujanju občutka, vezanega 

na apetit. Zdravo stradanje je 

povezano z zmanjšanjem apetita. 

V raziskavi so primerjali učinek vnosa 

treh energijsko različnih napitkov na apetit 

in količino zaužite hrane ad libitum. Prvi 

napitek je bila navadna voda, drugi 250 

kCal in tretji 750 kCal napitek (13% 

energije v obliki beljakovin, 33% v obliki 

maščob in 54% v obliki OH). Preiskovanci 

so popili 400 ml napitka 70 minut pred 

obrokom in nato jedli ad libitum. Rezultati 

so pokazali, da sta oba energijska napitka 

zmanjšala občutek lakote in povečala 

občutek sitosti bolje kot voda (P

34 iz življenja 


Izumili so ga Kelti, Cerkev je prispevala odpustke, Američani pa buče. 

HALLOWEEN 

Kaj je tako mističnega na tem prazniku, da zanimanje 

zanj iz leta v leto narašča? Kaj nas na 

njem tako pritegne, da že v začetku oktobra 

razmišljamo, kam bomo šli na žur 31. oktobra in 

kakšen kostum bomo oblekli? 

Morda se to dogaja zato, ker gledamo preveč 

ameriških filmov, v katerih strašijo zlobni 

demoni, kjer otroci hodijo od hiše do hiše in vpijejo 

trick-or-treat in kjer se skratka najde tudi 

kakšna prava čarovnica. Tisti pa, ki so bolj podkovani 

v poznavanju praznika, bodo povedali, 

da je "ameriška varianta" le posnetek originalnega 

praznika, ki je v osnovi povezan s tem, kar 

je za nas še vedno uganka: s posmrtnim življenjem. 

Ali nas Halloween torej privlači zaradi stika 

z našimi predniki ali zaradi čaranja, čarovnic in 

izrezljanih buč? 

VAMPIRJI, DUHOVI, DEMONI IN 

ČAROVNICE 

Izvor tega nenavadnega praznika sega v čas 

Keltov, ki so 1. novembra praznovali novo leto. 

Takrat so priredili tridnevni festival - Samhain, na 

katerem so se poslovili od poletja in pozdravili 

prihod mraza in teme. Kelti so verjeli, da se na 

dan pred novim letom zabriše meja med svetom 

Ja, ja… Slovenci smo čuden narod. Manj kot dva 

milijona nas je, pa se tako veselo razporejamo v 

razne tabore in politične stranke, da se kar krešejo 

iskre. Zdaj si že skoraj vsak kljukec z vasi lasti pravico, 

da bi ustanovil svojo stranko samo zato, ker se 

s sosedom Jožetom ne strinjata, kje točno naj bi 

potekala meja med njunima travnikoma… čudni smo 

pa tudi zato, ker vsak ravs in kavs v parlamentu navdušeno 

debatiramo v domači gostilni dalj časa kot 

krave prežvekujejo travo. Ko je Kacin s časopisom 

pobožal Hvalico po glavi, je o tem govorila cela 

Slovenija. Ko pa nekoga pretepejo do smrti, pa vsi 

molčijo kot grob… 

Moj prijatelj Marjan, slavni politolog, je ob tej novici 

začel žvižgati "All You Need Is Love", nato se je 

pa toliko časa smejal, dokler se mu ni začelo kolcati. 

Marjan je namreč nepoboljšljiv cinik, sovražno 

nastrojen proti vsem politikom, še posebej pa proti 

tistim, ki "delujejo za narodov blagor". Kakršnokoli 

razprtje, ki nastane med njimi, mu služi le za 

sončenje njegovih beločnic. 

Marjana sem spoznala na zabavi, kjer je kot zgled 

vsem čistokrvnim Slovencem že ob enajstih zvečer 

pijan kot klada ležal na šanku. Ob dveh zjutraj sva 

že bila taka prijatelja, da sva na pločniku skupaj 

krulila Bandero rosso. Ob petih zjutraj sem se z 

mojimi novimi prijatelji odpravila v Ljubljano. Vozil 

mrtvih in živih. Duše umrlih naj bi zato ponovno 

oživele in se poskušale naseliti v telesa živih. Da 

bi to preprečili, so Kelti na noč 31. oktobra 

pogasili ogenj v hišah, si nadeli kožuhe in na 

vso moč razgrajali naokoli. Kožuhe so nato 

zamenjali duhovi, razne pošasti in druga strašljiva 

bitja. 

TRICK-OR-TREAT 

Pozneje, v devetem stoletju, je ob prihodu 

krščanstva postal 1. november Dan vseh 

svetih-All saint' day ali Hallowmas. 

Na ta dan so misijonarji hodili od hiše do hiše 

in prosili za "soul cakes". To so bili neke vrste 

odpustki (majhni kruhki, posuti z rozinami) za 

duše umrlih. Več kruhkov kot je darovala 

družina, več molitev so izrekli misijonarji za 

duše njihovih prednikov. "Odpustke" so do 

danes zamenjale sladkarije, ki si jih otroci veselo 

tlačijo v žepe, ko hodijo od hiše do hiše. 

Kljub razširjenosti krščanstva so ljudje še naprej 

praznovali festival Samhain. Tako je 31. oktober 

postal All Hallow Even, kasneje All Hallow's Eve 

in končno Halloween. 

BUČE IN ZLOBNI JACK 

Irci so zato, da bi pregnali duše umrlih, prvotno 

Tekst: Barbara Pistor 

izrezovali strašljive obraze v repo in nato vanjo 

namestili svečo. Ta običaj izvira iz stare irske 

zgodbe o zlobnem Jacku in njegovi svetilki. V 

pripovedi je hudobni Jack prepričal hudiča, naj 

spleza na drevo. Jack je nato izrezljal na deblo 

podobo križa in tako hudiču onemogočil spust 

z drevesa. Ko je Jack kasneje umrl, ga zaradi 

tega niso spustili ne v nebesa ne v pekel. Hudič 

pa se ga je vseeno usmilil in mu dal svetilko, s 

katero je bil obsojen na večno tavanje po temi. 

Ko so kasneje irski priseljenci prispeli v Ameriko, 

so se jim buče pač zdele primernejše, tako da 

zdaj več ne izrezljujemo repe, temveč buče. 

IN VINO MORTIS Piše: Ana Perpar 

je Marjanov prijatelj Tine. Tudi poznan kot Tine 

Kjejeflaša. Vožnje same se ne spominjam (razen 

mogoče v občasnih morah, iz katerih se zbujam vsa 

prestrašena), čemur je verjetno vzrok to, da sem to 

nadvse travmatsko doživetje potlačila v najtemnejši 

kot moje podzavesti. 

Po mojem mnenju smo pa Slovenci čuden narod 

predvsem zato, ker kljub temu, da se nam tako 

megli pred očmi, da še sami sebe v ogledalu ne prepoznamo, 

brezskrbno zamahnemo z roko in se z 

besedami "Jzt lohk prez banike zdele ššš… ššofffiram" 

zavihtimo za volan in sejemo smrt po naših 

cestah. Verjetno temu ni vzrok samo pretirano zaupanje 

v lastne šoferske sposobnosti ("jst se lohk 

zajcu umaknem, preden sploh skoč na cesto"), 

temveč tudi samoljuben ponos, ki nam sedi na desni 

rami in nam šepeta v uho, da je absolutno 

nemogoče, da smo mi pijano, bognasvaruj no, saj 

menda nismo kot sosed Jože, ki da ves svoj denar 

za dobrovoljčka in o katerem govori cela vas, ne 

ne, mal smo ga za dobro voljo, zdaj pa hitro 

domov; pa brez skrbi, mi se zajcu umaknemo, še 

preden skoči na cesto… 

Ko so na Hrvaškem poostrili zakon o varnosti v cestnem 

prometu (meja alkohola v krvi je padla na 

usodnih 0,0 promilov, poleg tega so se še afnali z 

varnostnimi pasovi in bogsigavedi še s čim), se je 

Marjanu baje kolcalo cel dan. Hotela sem vedeti, 

zakaj je on tako… tako… "Ciničen? Poslušaj, mala," 

mi je jel razlagati ob kozarcu refoška v družbi prijateljev 

"vse lepo in prav, hvale vredno, da so se 

končn zmigal, ampak ne mi rečt, da resno misliš, da 

se bo kaj spremenilo. Če ima model (njegov pogled 

je čisto po naključju pristal na Tinetovem obličju) 

nula osem, mu je vseeno, razumeš, vseeno, kolk je 

meja. On je največji car, on obvlada avto v nulo, tut 

če do njega pride po vseh štirih. Ni važen zakon, 

važno je kaj ljudje mislijo. Tega se pa ne da spremeniti 

z nobenim zakonom. To se jim mora vbit v 

betice. Eni še pol po tem, ko pijani povzročijo nesrečo, 

furajo po Sloveniji z glažem v roki. Neki se 

mora zgodit, kar te pretrese, kar te zagrabi za srce 

in ti da mislit o teh neverjetnih bedarijah, k jih 

počneš. Neki, zarad česa se končno zaveš, da ljudje, 

k umirajo, niso sam imena v črni kroniki, ampak 

da imajo svoja življenja in da je to kar delaš, 

nenaklepni umor. Mater, že tko al pa tko nas je mal, 

pol nas pa še iztrebljajo rojaki…" Ves obupan je 

glavo položil na šank. 

Ker se nekaj časa ni premaknil, sem mu preverila 

znake življenja. Enoglasno smo sklenili, da ga je 

revež preveč spil in da bo najbolje, če ga Tine 

odpelje domov. Ja, Tine je bil najboljša izbira, on se 

zajcu umakne, še preden skoči na cesto.

iz življenja 35 

Po smrti Gaja Julija Cezarja se je več 

posameznikov začelo med seboj tepsti za 

oblast nad rimskim imperijem. Med njimi sta si 

stala nasproti Antonij in Brut (da, tisti Brut). Ko 

je postalo jasno, da bodo čete slednjega 

premagane, je kot pravi rimski poveljnik odšel 

na bližnji grič, s seboj vzel najožje prijatelje, 

in se brez ceremonije vrgel na meč. Ko je 

Antonij našel Brutovo truplo, ga je zavil v svoj 

najdragocenejši škrlatni plašč in pokojnega 

objokoval. Taki hudi izpadi čustvenosti pri 

vsega hudega navajenih Rimljanih niso bili 

nič nenavadnega. Pametnejši so se spuščali v 

bitke z le po enim sovražnikom naenkrat. Več 

kot trije umrli nasprotniki v eni bitki so lahko 

povzročili hudo dehidracijo… 

Bilo bi neumno pričakovati, da se je obnašal 

tako do vsakega padlega vojaka na bojišču. 

Kot prvo verjetno niti približno ni imel toliko 

škrlatnih plaščev, kot drugo je pa še veliko 

bolj verjetno, da v svoj dragoceni škrlat ne bi 

zavijal neznanih prostakov (kaj bi jim sploh, 

mrtvecem, koristil?). 

Tako je že na vekov veke. Dva plemiča se po 

medsebojni korespondenci (okej, včasih so se 

cufali samo zaradi zemlje. Ali denarja. Ali čistega 

dolgčasa.) dogovorita za srednje veliko 

vojno, ki naj bi zmanjšala število njunih 

Jelko sedi v lokalu, sreba kavo in opazuje 

okolico. Vzdušje je umirjeno. Tiha glasba 

se razliva po prostoru in nekaj ljudi kramlja 

o tem ali onem. Nato vstopi v prostor mlad 

par in zasede omizje na terasi. Kmalu 

zatem pa vstopita še bučna navihanca 

Jelkovih let. Vzdušje izgubi nekaj svoje 

spokojnosti. 

Navihanca se usedeta ravno ob velikem 

oknu, skozi katerega se razprostira pogled 

na celotno teraso. Naročita si pijačo in ker 

nimata nič pametnejšega početi, buljita 

skozi okno v mlad par. Opazovati sta 

začela že tako očitno, da sta se že 

dobesedno nalepila na okno. Njuno mišljenje 

je bilo, da je to eno tistih vrst gostilniških 

oken, skozi katere vidiš ven, pogledom 

navznoter pa si ubranjen. Zaščita 

pred šefom in ženo, pač. Vendar v našem 

primeru temu ni bilo tako. Gospodični je 

VSI ENAKI, VSI… Piše: Ana Perpar 

podložnikov (ki so se, roko na srce, v zadnjem 

času res preveč namnožili), če bi pa vojska 

enega slučajno zajela drugega, bi ga pa prvi 

sprejel z solzami v očeh, češ hvalabogu, da si 

še cel, Herman, tako me je skrbelo, da se ti je 

kaj zgodilo, tebi, ki ga dajejo za vzor 

bogaboječim ljudem, tebi, ki si tako pravičen 

in dober do drugih… Nakar bi Herman v 

zadregi zamahnil z roko, češ kakšne neumnosti 

pa kvasiš, Johann, zdaj sem ti naprtil še 

dodatne težave, saj me boš moral na lastne 

stroške spraviti domov, razen če zame ne 

zahtevaš odkupnine, saj res, to ti je ideja… 

Dandanes pa stvari stojijo malce drugače. 

Mar bi George res objokoval Osamo, če bi 

našli njegovo truplo v puščavi? Mar bi ga res 

zavil v svojo najboljšo desettisočdolarsko 

Armanijevo obleko? Kaj pa recimo Sadam 

(no, dajmo še malo Sadama, da se ne bo 

počutil zapostavljenega…)? Ga je George 

mar sprejel z solzmi v očeh, ko je zvedel, da 

je še živ? Jok, brate, odpade. Sadam je bil 

spakiran na letečo preprogo in v oboroženem 

spremstvu poslan preiskovalni komisiji, ki mu 

zastavlja najbolj neprijetna vprašanja. Kaj 

točno je počel v vladni palači, od kje je jemal 

denar za svoje finančne eskapade, zakaj ga 

nihče ne mara…? In medtem, ko se bo revček 

v neki zakotni vukojebini cvrl na električnem 

Zgodbe, ki jih piše resnično življenje: 

Jelko pije kavo Piše: R.D. 

postajalo vse bolj neudobno. Pogledi 

dečkov in zgodbice njenega "princa" , ki 

so bile že na robu okusa prištevnega človeka, 

so jo spravljale v obup. Opravičila se je 

svojemu najdražjemu in odšla proti WC-ju. 

Ko je prišla do dečkov, ki sta bila še vedno 

"nevidno" nalepljena na okno, jima je 

obrazložila, da ni nič narobe, če gledata 

skozi okno, saj je to popolnoma normalno, 

ampak naj vendar ne butata s prsti v šipo, 

ko opazujeta ženske. Nato je odšla na 

WC. Čez pol ure je šel mladenič iskat 

svojo najljubšo, saj je še vedno ni bilo 

nazaj. Ko je ugotovil, da je pobegnila 

skozi straniščno okno, ga je žalost priklenila 

k šanku in pivu. Dečka sta nato odšla do 

mladeniča in pričela razlagati, da sta takoj 

videla, da ga bo pustila, saj ni bil romantičen 

in da se ji ni dovolj približal… 

Jelku je zmanjkalo kave. Vstal je in odšel. 

stolu, bo njegov krvnik užival v ambroziji in 

nektarju na verandi svoje palače. Niti ena 

solza ne bo potočena. 

Da, dandanes se vsakega sovražnika obravnava 

na enak način. General ali preprost 

vojak, vsak gre v zapor za vojne ujetnike, kjer 

se morata tako eden kot drugi znajti po 

najboljših močeh. Seveda je general, če se je 

bojeval na napačni strani (tisti, ki je vojno 

izgubila), po koncu vojne spakiran na letalo 

in v oboroženem spremstvu poslan preiskovalni 

komisiji, ki mu bo zastavila nekaj neprijetnih 

vprašanj. Kaj točno je delal na ozemlju 

sovražne dražave, od kje je dobival 

odobritev za svoje vojaške izpade, zakaj ga 

nihče ne mara…? Preprost vojak pa dobi 

nazaj svobodo, odvzete osebne predmete, 

za namenček pa še brco za čimprejšnjo 

vrnitev domov. 

Mar ne bi bilo super, če bi tako veljalo tudi na 

naših sodiščih? Premožne patricije bi vlačili 

po dvoranah toliko časa, dokler jim ne bi 

skopnelo tisto bogastvo, ki si si ga nagrabili 

od poštenih ljudi, revni plebejci bi se pa pred 

sodnikom trikrat obrnili in že bi bili doma. Nič 

stroškov za advokata, nič pravnega žargona, 

nič neskončnih pravd s sosedom za tistih par 

kvadratnih milimetrov njive… Vsi bi bili zadovoljni, 

revni pa še najbolj, kar bi bilo prvič 

sploh v zgodovini države. 

Seveda, če bi nam poskus uresničevanja 

mojega predloga spodletel, nam pa še vedno 

preostane napoved vojne eni od naših sosed. 

Bog mi je priča, odkar sem se začela pravdati, 

me prav srbijo prsti, da bi nekomu eno 

prisolila. 

Tako bomo vsaj pred sovražnikom enaki, če 

že ne pred zakonom…

36 v prostem času 


Utrinki s popotovanja po Korziki 

OBLJUBLJENA DEŽELA JE LAHKO BLIZU ... 

Ni moj namen, napisati reportažo ali navajati suhoparne faktografske podatke o 

Korziki. Za kaj takega obstoji množica turističnih vodnikov, internetnih strani ali dokumentarnih 

televizijskih oddaj. Korziška doživetja bom skušal prikazati na nekoliko 

poseben način. 

Slovo 

Še zadnjič sem se ozrl na steklena vrata Inštituta za 

patologijo. Za hipec je moj pogled obstal. Napisa na 

vratih ni bilo več! Stresel sem z glavo in pogledal še 

enkrat. Napis Inštitut za patologijo je sameval na steklu. 

Tisti drugi napis pa je izginil! Previdno sem odprl 

svoj indeks. In glej, nov prostorček je bil zapolnjen. 

Izurjeno oko bi zmoglo v njem prebrati napis 

Patologija. Razrešil sem uganko. Pravkar opravljeni 

izpit iz patologije je izbrisal napis, ki sem ga v mislih 

videl vsakokrat, ko sem prestopil prag tega inštituta. 

Pusti vsako upanje zunaj. 

Na poti 

Hip za tem smo že sedeli v avtomobilu in vztrajno je 

moja desna noga pritiskala pedal plina proti tlom. Že 

skoraj 14 let stari Peugeot 309 je pridno požiral avtocestne 

kilometre in vse bolj in bolj smo se oddaljevali 

od puste realnosti; za seboj smo puščali hladna jesenska 

jutra, dolgočasne starše, predvidljivo predvolilno 

kampanjo in ostale probleme našega vsakdana. 

Vkrcanje na trajekt v umazanem italijanskem pristanišču 

Livornu nam je odpiralo vrata v obljubljeno 

deželo. V tej deželi ni skrbi, ni televizije in celo telefonska 

komunikacija je omejena le na SMS sporočila. V 

tej deželi imamo tri domove: šotor, avto in naravo. 

Korziško ekipo smo sestavljali Gabrijel, Nadan, 

Maja in Petra. Spočetka pravzaprav še nismo bili 

ekipa; kolega sva bila namreč midva z Nadanom in 

kolegici sta bili Maja in Petra. Moški in ženski pakt 

torej. Vendar so se do konca potovanja meje med paktoma 

že skorajda zabrisale. 

Za dobrodošlico 

Realnost pa se ni dala kar takoj; že prvo jutro je namreč 

udarila z vso svojo krutostjo. Petro je pičil hudo nerazpoložen 

komar in prebudila se je z ogromno oteklino 

na veki. Oteklina je močno spominjala na temo 

nasilje nad ženskami in kar groza naju je bilo z 

Nadanom, kaj si bodo mimoidoči mislili o naju. Še niti 

pozajtrkovali nismo, že nas je iznenadil močan naliv. 

Pojenjal je šele sredi dneva, ko smo že bili na poti proti 

zahodni obali Korzike. Tlačenje premočenih stvari v 

že tako prepoln avto še zdaleč ni ustrezalo našim 

predstavam o obljubljeni deželi. Tudi naslednja 

nočitev se nam ni najbolje posrečila. Kamp v 

opustelem zalivu je bil namreč zelo zanemarjen. 

Dovozna pot je bila komaj prevozna in v toaletnih 

prostorih se je trlo nepovabljenih obiskovalcev. Da se 

Korzika 

le ne boste preveč zbali za nas, vam še zaupam, da 

bi biologi uvrstili nepovabljene goste med pajkovce in 

žuželke. 

Novodobna prestolnica in srednjeveški 

Bonifacio 

Prestolnica Ajaccio ni vredna posebnega občudovanja. 

Široke mestne vpadnice, gost promet in grde industrijske 

stavbe niso nič kaj korziška dobrodošlica. 

Strateška lega mesta v zaprtem zalivu je imela v 

preteklosti nedvomno večji pomen kot danes. Na 

zahodu oznanja vstop v zaliv nenavaden rt, iz katerega 

poganjajo nekaj kilometrov v morje skalnati oto?ki, 

nekdaj nevarni predvsem ladjam, Iles Sanguinaires 

(slov. krvoločni otoki). Prav na tem rtiču s pogledom na 

krvoločne otoke smo pričakali najlepši korziški sončni 

zahod. V Ajacciu smo tistega večera tudi nazdravili 

Petrinemu 22. rojstnemu dnevu. 

Na skrajni južni točki Korzike leži Bonifacio. Čudovito 

srednjeveško mestece se pne kot orlovsko gnezdo 

na previsnem robu sedemdeset metrov visokih 

skalnatih klifov. Pečine ponekod gledajo kot kamniti 

možici strmo iz morja in so od divje butajočih morskih 

valov že prav opazno izpodjedene. Prav iz jedra 

starega mesta se je moč proti plačilu spustiti po v živo 

skalo vklesanem stopnišču kralja Aragona (Escalier du 

Roi d'Aragon) po 187 stopnicah prav do morja. Po 

legendi naj bi bili leta 1420 kraljevi služabniki zgradili 

to stopnišče v eni sami noči. 

Pravzaprav smo pričakovali, da se bomo v Bonifaciu 

za hip vrnili v realnost. Nameravali smo pobožati 

njeno prijetnejšo plat in si privoščiti nekaj hrupne, mladostne 

zabave. Vendar ni bilo tako. Septembrsko 

sonce je pogasilo vrvež v poletni sezoni živahnega turističnega 

kraja. Mesto je bilo mirno in opustelo, mi pa 

razočarani. Spet nam ni preostalo drugega, kot da 

smo se po sončnem zahodu počasi zavili v zavetje 

šotora in spalne vreče. Ne razumem! Na morje vsi 

rinejo v največji vročini, v lepem in prijetnem septembru 

pa nikogar. 

Pisana narava in podeželje 

Obale Korzike so nenavadne, še posebno je spektakularen 

zahodni del otoka. Sredozemsko morje obliva 

črn pesek ali sivo mivko, ali pa se celo zaletava v 

navpične rdeče pečine; te se mnogokrat nadaljujejo v 

stene gora, ki so ponekod tako strme, da se cesta le 

težko zvije po neprehodnih pobočjih. Gorske rečice, ki 

padajo z masivov gora v morje, si utirajo pot skozi 

ozke soteske in za spoznanje širša korita. Ponekod so 

v soteske speljane turistične steze. 

Vasice in ceste odmaknjenega južnega dela otoka 

spominjajo na neke druge čase, prebarvani francoski 

napisi na krajevnih oznakah pa so nema priča živosti 

in aktivnosti borcev za neodvisnost v manj urbanih predelih 

otoka. Ozke ceste z nepreglednimi ovinki in 

globokimi luknjami terjajo od voznika posebno previdnost, 

saj lahko vsak trenutek nepazljivosti pomeni 

neprijeten udarec realnosti. 

Tekst & Foto: Gabrijel Fišer 

V osrčju Korzike 

Alpska pokrajina notranjosti Korzike nudi popotniku 

pravo paleto pejsažev neokrnjene narave. Gorska 

divjina osrednjega predela Korzike je pravi raj za 

sladokusce, ki jim uhojene in obljudene gorske poti 

niso več izziv. Najvišji vrh Monte Cinto doseže kar 

2706 metrov. 

Alpski svet Korzike je tudi nam pripravil posebno 

doživetje. Taborili smo v Corteju, starodavnem mestecu 

prav v osrčju korziških gora. Tura v neznano bi bilo 

ustrezno ime za robinzonski pohod po gorskem grebenu, 

ki se dviguje iznad Corteja in ločuje znameniti 

soteski rek Restonica in Tavignano. Prebijali smo se po 

divji, od požarov načeti in slabo markirani lovski stezi, 

dokler naposled le nismo - že za spoznanje nejevoljni, 

saj nismo bili več popolnoma prepričani, da je pot 

prava - dosegli sedelca, od koder bi po grebenu 

mogel nadaljevati le izurjen alpinist. Preostala nam je 

tako le pot navzdol. Že poprej redke označbe so 

kmalu izginile in znašli smo se v prepletu bolj ali manj 

uhojenih neoznačenih lovskih stez. K sreči se je v tem 

predelu teren položil in je bil lahko prehoden. 

Nadaljevali smo po brezpotju, kar zagledamo le lu?aj 

od nas možakarja z velikimi noži, ki sta nam klicala, 

naj pridemo k njima. Naleteli smo na avtentična korziška 

lovca, ki sta bila pred tem uplenila vsak svojega 

merjasca in sta ju odirala na čistini sredi gozda. Bila 

sta zelo prijazna in pokazala sta nam označeno pot v 

dolino Restonice. Sledili smo tej poti in dolino po dveh 

urah hoje tudi dosegli. V obljubljeni deželi smo našli še 

obljubljeno dolino. Poskakali smo v tolmunček ledenomrzle 

reke, sledilo je sončenje na hribovskem soncu 

in tista prijetna utrujenost, ki je gorniku v največje 

zadovoljstvo. Do našega kampa smo imeli od tod le 

slabo uro hoje. 

Spet doma 

Ko je v Livornu pristal trajekt in nas je čakala le še 

dolga avtocestna pot do Ljubljane, smo že čutili, da 

nas je po desetdenevnem begu realnost ponovno 

ujela. Počasi smo vključili mobilne telefone in se začeli 

pogovarjati o opravilih, ki nas čakajo, ko se vrnemo 

domov. Močan naliv nas je spremljal precejšnji del 

poti in nas spomnil, da zna tudi vreme zarobantiti. 

Pežojček je pridno rezal deževno zaveso pred nami in 

kar otožni smo bili, ko smo se v mrzli in deževni noči 

vrnili v domovino.

v prostem času 37 

Privoščili smo si 

počitek po opravljenih izpitih 

ORAŽNOVCI NA EKSKURZIJI 

Tekst: Nino Mirnik 

Oražnovci in Oražnovke iz Wolfove 12 damo vsak mesec nekaj denarja na stran v fond 

za skupni izlet. V dveh letih se ga je nabralo dovolj za novi podvig. 

Avtobus nas je v petek, 8. 10., pobral s 

Kongresnega trga in nas odpeljal proti 

Bizeljskem, k Isteniču, znanemu proizvajalcu 

penin. Malica ob kozarčku prav vseh vrst 

penine, ki jih Istenič premore, nam je po 

naporni vožnji zelo prijala. Vsak je dobil tudi 

unikatno penino s svojim imenom. 

Čateške, prihajamo! 

Zadržali bi se mnogo dlje, a nas je v Čateških 

toplicah že čakala večerja. Na poti v Čateške 

toplice smo se že na avtobusu začeli razporejati 

po sobah. Na izlet je odšlo štirinajst 

Oražnovk in triindvajset Oražnovcev. Izmed 

štirinajst deklet smo tako izbrali osem nosilk 

osmih zakupljenih apartmajev. Vsaka si je lahko 

izbrala eno punco in tri fante. Na avtobusu smo 

si pripravili tudi zabavni program, da nam je 

pot do Čateških toplic hitreje minila. Po večerji 

se je na sredi naše ulice naših osmih apartmajev 

ob kozarčku vina, zvokih kitare in prepevanju 

znanih melodij začela zabava. 

Prvi... 

V soboto smo se zbudili zgodaj, saj je bil pred 

nami naporen dan. Nekateri smo se že ob 

devetih začeli razvajati. Težko nam je bilo premikati 

se iz ene savne v drug džakuzi pa vroč in 

mrzel bazen. Turško, finsko, irsko, rimsko, indijansko... 

Ne spomnim se več. Največji problem 

je bil odhod do masaže, saj so bile mišice že 

preveč sproščene, vsa odvečna voda telesa je 

izhlapela, možgani pa so bili na plaži, ki je to 

poletje nismo okusili. Res naporno je življenje 

študenta, ko ga po vročinski izčrpanosti in 

težkim misičnim naporom po masaži zvečer 

čaka še odlična večerja, po kateri pride na vrsto 

še bolj napeta tekma slovenske nogometne 

reprezentance, zmaga nad Italijo in proslavljan- 

Ob spomeniku dr. Ivana Oražna 

Oražnovci 

je dolgo v noč ... 

Na zdravje 

...in drugi dan 

Naslednjega dne, v nedeljo, nas toplice niso 

več zmogle prebavljati. Da je naša ekskurzija 

sploh postala validna, smo se po zajtrku 

odpravili pokloniti spomeniku našega dobrotnika 

dr. Ivana Oražna pred njegovo rojstno 

hišo v Kostanjevici na Krki. Ogledali smo si njegovo 

spominsko sobo, ki nam je še enkrat dala 

vedeti, kako velik človek je bil dr. Ivan Oražen. 

Soba je prepolna priznanj, med katerimi je tudi 

priznanje kralja kraljevine SHS Petra I., saj je 

Oražen v prvi balkanski vojni jeseni 1912 

pomagal ranjenim srbskim vojakom. 

Sedemtedensko delo v niški bolnišnici ga je 

globoko pretreslo, tako da je doživetja pretresljivo 

opisal v knjižici Med ranjenimi srbskimi 

brati. 

Iz Kostanjevice nas je pot vodila do gostišča 

Dolinšek nad Boštanjem, kjer smo se imeli spet 

velike težave z izbiranjem med vsemi mogočimi 

dobrotami. S polnimi trebuhi in mehurji, srečni 

torej, smo na avtobusu proti Ljubljani po večini 

od izčrpanosti trdno zaspali. 

Zbudile so nas šele svetle luči Ljubljane in 

Kongresni trg, kamor smo se vrnili izmučeni, a 

polni lepih vtisov. Ta ekskurzija nam bo za 

vedno ostala v lepem spominu. Hvala še enkrat 

vsem udeležencem za prijetno doživetje! Kam 

gremo pa naslednjič? 

HUMOR 

Zbral: Peter Trošt 

PACIENT 

"Nehajte že vendar piti!" krega zdravnik svojega 

pacienta. "Alkoholiki živijo samo polovico 

tako dolgo kot drugi ljudje." "Zato pa vse vidijo 

dvojno!" 

DARILO 

"Lepe ocene v indeksu bi bile zame najlepše 

darilo za rojstni dan," pravi mama. "Prepozno, 

mama, sem ti že kupil copate." 

STAVEK 

Učitelj: "Kdo od vas mi zna povedati stavek, v 

katerem bosta besedi deloma-deloma?" 

Janezek: "Moji starši so deloma moškega, deloma 

ženskega spola." 

POSOJILO 

"Zdaj sem te prišel zadnjikrat opomnit, da mi 

vrni izposojeni denar. Zadnjikrat, si razumel!" 

"Seveda sem. Saj je že čas, ker si mi začel 

pošteno iti na živce!" 

V BOLNIŠNICI 

V Klinični center sprejmejo starejšega gospoda. 

Zdravnik:"No, ata, ali imate kakšne posebne 

želje?" "Prosim, da bi me zdravili tako, da bo 

pogreb na nedeljo." 

PRETEP 

Tinček pride s krvavečim nosom iz šole domov. 

"Tinček," ga vpraša mama, "spet si se pretepal 

z Juretom! Kdo je začel?" Tinček pravi: "Seveda 

Jure - on mi je prvi vrnil!" 

ŽEJA 

"Ali vaš mož kaj toži zaradi žeje, gospa?" 

poizveduje zdravnik. "Ne, gospod doktor. Moj 

mož je vesel, da je kar naprej žejen!" 

POROKA 

Rok se hvali prijatelju: "Mitja, mislim, da bodo 

mnoge nesrečne, ko se bom poročil." "Kako 

mnoge? Saj se boš poročil samo z eno!" 

PLES 

"Ali dobro plešem?" vpraša fant. "Hm. Dve 

stvari sta, ki ovirata, da bi bil ti dober plesalec." 

"In sicer?" "Tvoji nogi." 

V PORODNIŠNICI 

V mestni porodnišnici pregleduje ginekolog 

nosečnice in presenečen ugotovi, da bodo tri 

bodoče mamice, ki ležijo na sosednjih posteljah, 

rodile šestega januarja. Ko se približna 

naslednji, četrti postelji, se hoče pošaliti in 

vpraša: "Ali boste tudi vi rodili šestega januarja?" 

Bodoča mamica se nasmehne in reče: "Ne, 

jaz pa nisem bila na tistem izletu!"

38 v prostem času 

1-nadležna žuželka 

2-geometrijsko telo, omejeno s 

štirimi trikotniki 

3-jod 

4-Salvatore Adamo 

5-avtomobilska oznaka 

Monaka 

6-Spielbergov vesoljček 

7- dušik 

8-amper 

9-filmska igralka Derek 

10-slavilna pesnitev 

11-vnetje sapnika 

12-krsta 

13-medmet bolečine 

14-prebivalka Estonije 

15-platina 

16-pevec Redding 

17-štirinajsta črka 

18-bobnar Beatlov, Ringo 

19-enka 

20-kraj pri Podčetrtku 

21-krstna mati 

22-električni grelec 

23-pripovedna pesnitev 

24-od takrat 

25-selen 

26-slavni angleški hipodrom 

27-ladja, ki lahko plove pod 

vodo 

28-debeluh (slabšalno) 

29-nakodranost 

30-kisik 


NAGRADNA KRIŽANKA Sestavila: Alenka Vittori 

31-adenozin trifosfat 


Tajske 

33-načelo taoizma 

34-liter 

35-ameriška obveščevalna 

služba 

36-velika kača, udav 

37-ljudstvo na jugozahodu 

Kitajske 

38-jadrnica z ravnim dnom 

39-reka v Italiji 

40-Dragica Turnšek 

41-belouški podobna kača 

42-grška črka 

43-vrtenje 

44-Los Angeles 

45-dete 

46-trojanski junak, Parisov brat 

47-prvi sičnik in šumnik 

48-obrambni igralec, npr. pri 

rokometu (žargon) 

49-učenje 

50-shiranost pri hudih boleznih 

51-ime raperja Maajke 

52-prva evropska naselbina v 

novem svetu 

53-delavec, ki odvaža smeti 

54-drugi vokal 

55-priredni veznik 

56-blagovno trgovinski center 

57-divja mačka 

58-avtomobilska oznaka Italije 

59-Rozamundin grad 

60-Zavod za pokojninsko in 

invalidsko zavarovanje 

61-nemški fizik in kemik, tretji 

zakon termodinamike 

62-veda o fizikalnih procesih v 

organizmih 

63-blaženost (v budizmu) 


Avstrije 

65-prva črka abecede 

66-ameriški igralec Steven 

67-okras 

68-egiptovski faraon z znamenito 

piramido 

69-svobodna posest v fevdalizmu 

70-ameriški matematik 

(Čudoviti um) 

71-pričakovanje, obljuba 

72-fluor 

73-iverna plošča 

74-navadno notranji del telesa 

(splošno) 

75-osemnajsta črka 

76-prvi moški 

77-oznaka za električni tok 

78-delo, opravilo 

79-v redu 

80-enaki črki 

81-drugi solmizacijski zlog 

82-jajčna celica 

83-prva črka imena pevca 

Nagradna križanka 

Williamsa 

84-šesti solmizacijski zlog 

85-Biblijski samozadovoljevalec 

86-pevski zbor 

87-glavno mesto Norveške 

88-nekdanji izraelski premier 

Ehud 

89-tvar 

90-poraščenost po obrazu 

91-kult, znan po črni magiji 

(izvirno) 

92-zelo nizko gozdno rastje 

93-Samo Eržen 

94-reševalne sani 

95-evropska gospodarska 

skupnost 

96-ameriška pevka, "Eva" 

97-kraj pri Ljubljani 

98-ameriški filmski igralec 

(Odisej) 

Nagradna igra 

Pravilno rešitev gesla oddajte v Erektorjev 

nabiralnik (pripišite elektronski naslov) ali 

pošljite na: erektor@dsms.net. Nagrajenec 

bo obveščen po elektronski pošti. 

Nagrada: MGL podarja 2 vstopnici za 

predstavo na Velikem odru. 

Spoštovani študenti! 

Vljudno Vas vabimo k ogledu naših 

predstav na velikem odru in Mali 

sceni - pri nakupu vstopnic Vam nudimo 

študentski popust! 

Cenik vstopnic za študente 

Veliki oder 

I. prostor 2.400 

II. prostor 2.300 

III. prostor 1.400 

IV. prostor 1.300 

Mala scena 1.500 

Informacije in nakup vstopnic pri blagajni 

Mestnega gledališča ljubljanskega v gledališki 

pasaži med Čopovo in Nazorjevo ulico v 

Ljubljani, vsak delavnik od 12. do 18. ure ter 

uro pred predstavo; tel: 01 2510 852 

www.mgl.si info@mgl.si 

99-radon 

100-Amnesty International 

101-površinska mera 

102-angleško-ameriška 

dolžinska mera 

103-Tolstojeva junakinja 

Karenina 

104-jod 

105-najpomembnejša hrana 

novorojenčkov 

106-geometrijsko telo, cilinder 

107-prva črka imena 

manekenke, žene Davida 

Bowiea 

108-ameriška igralka Margret 

(Stare sablje) 

109-slovenski pesnik in 

imunolog Alojz 

110-angleški igralec Laurence 

111-trikrat lahko ugibaš katera 

črka spet…(ni I)

PAJZL ŽUR Tekst:Tea Tašker, Foto: Primož Žužek 

Kdo na našem faksu še ni slišal za Pajzl?! Je "študijski in družabni prostor Medicinske fakultete". Če pa se sprehodiš do nekdaj vojaškega 

kompeksa, ne zavij le na fiziko, kemijo ali biologijo, ampak vstopi tudi v Pajzl… 

Skozi predprostor vstopiš v družabni del Pajzla, kjer naletiš na včasih več, drugič manj ljudi. Pa naj te prvi vtis in vsa pravila ne zastrašijo 

preveč, saj njihov namen ni teroriziranje ljudi, ampak se prenašajo skozi generacije, samo za to, da stvar funkcionira. 

Vzemi si čas in spoznaj Pajzlčane in življenje v Pajzlu, saj le ta kar naenkrat postane tvoj prvi -ups- drugi dom… Sčasoma ugotoviš, da 

v obdobju kolokvijev in izpitov tudi drugi del Pajzla -študijski prostori- postane pomemben in koristen. In predvsem v predizpitni paniki 

začneš ceniti red in mir, ki ga vzdržujemo celo leto. Ugotoviš, da so pravila dobila svoj pomen in le niso tako brezvezna in zatežena. 

Da pa neznosno učenje ne zamori preveč, in da v obdobju študija ne postaneš totalno asocialen, se kakšen četrtek Pajzl spremeni tudi 

v kraj za zabavo. Pajzl žur je nekaj, kar je na našem faksu že skoraj tako pomembno kot prisotnost na vajah, in doživetje, kjer začutiš 

utrip faksa in pripadnost med študenti Medicinske fakultete. 

39

Ustanova so ljudje, nosilci idej. Njihove oživitve so potrebne, da 

čutimo korenine naših ustanov in lastne ljudi, vredne strokovnega 

spomina. Pionirji medicinske fakultete s hrbtne strani knjige 

Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani 1919 - 1945

November 2004 - Društvo študentov medicine Slovenije

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?