November 2004 - Društvo študentov medicine Slovenije

More documents

Recommendations

Info

34 iz življenja november <strong>2004</strong> Izumili so ga Kelti, Cerkev je prispevala odpustke, Američani pa buče. HALLOWEEN Kaj je tako mističnega na tem prazniku, da zanimanje zanj iz leta v leto narašča? Kaj nas na njem tako pritegne, da že v začetku oktobra razmišljamo, kam bomo šli na žur 31. oktobra in kakšen kostum bomo oblekli? Morda se to dogaja zato, ker gledamo preveč ameriških filmov, v katerih strašijo zlobni demoni, kjer otroci hodijo od hiše do hiše in vpijejo trick-or-treat in kjer se skratka najde tudi kakšna prava čarovnica. Tisti pa, ki so bolj podkovani v poznavanju praznika, bodo povedali, da je "ameriška varianta" le posnetek originalnega praznika, ki je v osnovi povezan s tem, kar je za nas še vedno uganka: s posmrtnim življenjem. Ali nas Halloween torej privlači zaradi stika z našimi predniki ali zaradi čaranja, čarovnic in izrezljanih buč? VAMPIRJI, DUHOVI, DEMONI IN ČAROVNICE Izvor tega nenavadnega praznika sega v čas Keltov, ki so 1. novembra praznovali novo leto. Takrat so priredili tridnevni festival - Samhain, na katerem so se poslovili od poletja in pozdravili prihod mraza in teme. Kelti so verjeli, da se na dan pred novim letom zabriše meja med svetom Ja, ja… Slovenci smo čuden narod. Manj kot dva milijona nas je, pa se tako veselo razporejamo v razne tabore in politične stranke, da se kar krešejo iskre. Zdaj si že skoraj vsak kljukec z vasi lasti pravico, da bi ustanovil svojo stranko samo zato, ker se s sosedom Jožetom ne strinjata, kje točno naj bi potekala meja med njunima travnikoma… čudni smo pa tudi zato, ker vsak ravs in kavs v parlamentu navdušeno debatiramo v domači gostilni dalj časa kot krave prežvekujejo travo. Ko je Kacin s časopisom pobožal Hvalico po glavi, je o tem govorila cela Slovenija. Ko pa nekoga pretepejo do smrti, pa vsi molčijo kot grob… Moj prijatelj Marjan, slavni politolog, je ob tej novici začel žvižgati "All You Need Is Love", nato se je pa toliko časa smejal, dokler se mu ni začelo kolcati. Marjan je namreč nepoboljšljiv cinik, sovražno nastrojen proti vsem politikom, še posebej pa proti tistim, ki "delujejo za narodov blagor". Kakršnokoli razprtje, ki nastane med njimi, mu služi le za sončenje njegovih beločnic. Marjana sem spoznala na zabavi, kjer je kot zgled vsem čistokrvnim Slovencem že ob enajstih zvečer pijan kot klada ležal na šanku. Ob dveh zjutraj sva že bila taka prijatelja, da sva na pločniku skupaj krulila Bandero rosso. Ob petih zjutraj sem se z mojimi novimi prijatelji odpravila v Ljubljano. Vozil mrtvih in živih. Duše umrlih naj bi zato ponovno oživele in se poskušale naseliti v telesa živih. Da bi to preprečili, so Kelti na noč 31. oktobra pogasili ogenj v hišah, si nadeli kožuhe in na vso moč razgrajali naokoli. Kožuhe so nato zamenjali duhovi, razne pošasti in druga strašljiva bitja. TRICK-OR-TREAT Pozneje, v devetem stoletju, je ob prihodu krščanstva postal 1. november Dan vseh svetih-All saint' day ali Hallowmas. Na ta dan so misijonarji hodili od hiše do hiše in prosili za "soul cakes". To so bili neke vrste odpustki (majhni kruhki, posuti z rozinami) za duše umrlih. Več kruhkov kot je darovala družina, več molitev so izrekli misijonarji za duše njihovih prednikov. "Odpustke" so do danes zamenjale sladkarije, ki si jih otroci veselo tlačijo v žepe, ko hodijo od hiše do hiše. Kljub razširjenosti krščanstva so ljudje še naprej praznovali festival Samhain. Tako je 31. oktober postal All Hallow Even, kasneje All Hallow's Eve in končno Halloween. BUČE IN ZLOBNI JACK Irci so zato, da bi pregnali duše umrlih, prvotno Tekst: Barbara Pistor izrezovali strašljive obraze v repo in nato vanjo namestili svečo. Ta običaj izvira iz stare irske zgodbe o zlobnem Jacku in njegovi svetilki. V pripovedi je hudobni Jack prepričal hudiča, naj spleza na drevo. Jack je nato izrezljal na deblo podobo križa in tako hudiču onemogočil spust z drevesa. Ko je Jack kasneje umrl, ga zaradi tega niso spustili ne v nebesa ne v pekel. Hudič pa se ga je vseeno usmilil in mu dal svetilko, s katero je bil obsojen na večno tavanje po temi. Ko so kasneje irski priseljenci prispeli v Ameriko, so se jim buče pač zdele primernejše, tako da zdaj več ne izrezljujemo repe, temveč buče. IN VINO MORTIS Piše: Ana Perpar je Marjanov prijatelj Tine. Tudi poznan kot Tine Kjejeflaša. Vožnje same se ne spominjam (razen mogoče v občasnih morah, iz katerih se zbujam vsa prestrašena), čemur je verjetno vzrok to, da sem to nadvse travmatsko doživetje potlačila v najtemnejši kot moje podzavesti. Po mojem mnenju smo pa Slovenci čuden narod predvsem zato, ker kljub temu, da se nam tako megli pred očmi, da še sami sebe v ogledalu ne prepoznamo, brezskrbno zamahnemo z roko in se z besedami "Jzt lohk prez banike zdele ššš… ššofffiram" zavihtimo za volan in sejemo smrt po naših cestah. Verjetno temu ni vzrok samo pretirano zaupanje v lastne šoferske sposobnosti ("jst se lohk zajcu umaknem, preden sploh skoč na cesto"), temveč tudi samoljuben ponos, ki nam sedi na desni rami in nam šepeta v uho, da je absolutno nemogoče, da smo mi pijano, bognasvaruj no, saj menda nismo kot sosed Jože, ki da ves svoj denar za dobrovoljčka in o katerem govori cela vas, ne ne, mal smo ga za dobro voljo, zdaj pa hitro domov; pa brez skrbi, mi se zajcu umaknemo, še preden skoči na cesto… Ko so na Hrvaškem poostrili zakon o varnosti v cestnem prometu (meja alkohola v krvi je padla na usodnih 0,0 promilov, poleg tega so se še afnali z varnostnimi pasovi in bogsigavedi še s čim), se je Marjanu baje kolcalo cel dan. Hotela sem vedeti, zakaj je on tako… tako… "Ciničen? Poslušaj, mala," mi je jel razlagati ob kozarcu refoška v družbi prijateljev "vse lepo in prav, hvale vredno, da so se končn zmigal, ampak ne mi rečt, da resno misliš, da se bo kaj spremenilo. Če ima model (njegov pogled je čisto po naključju pristal na Tinetovem obličju) nula osem, mu je vseeno, razumeš, vseeno, kolk je meja. On je največji car, on obvlada avto v nulo, tut če do njega pride po vseh štirih. Ni važen zakon, važno je kaj ljudje mislijo. Tega se pa ne da spremeniti z nobenim zakonom. To se jim mora vbit v betice. Eni še pol po tem, ko pijani povzročijo nesrečo, furajo po Sloveniji z glažem v roki. Neki se mora zgodit, kar te pretrese, kar te zagrabi za srce in ti da mislit o teh neverjetnih bedarijah, k jih počneš. Neki, zarad česa se končno zaveš, da ljudje, k umirajo, niso sam imena v črni kroniki, ampak da imajo svoja življenja in da je to kar delaš, nenaklepni umor. Mater, že tko al pa tko nas je mal, pol nas pa še iztrebljajo rojaki…" Ves obupan je glavo položil na šank. Ker se nekaj časa ni premaknil, sem mu preverila znake življenja. Enoglasno smo sklenili, da ga je revež preveč spil in da bo najbolje, če ga Tine odpelje domov. Ja, Tine je bil najboljša izbira, on se zajcu umakne, še preden skoči na cesto.
iz življenja 35 Po smrti Gaja Julija Cezarja se je več posameznikov začelo med seboj tepsti za oblast nad rimskim imperijem. Med njimi sta si stala nasproti Antonij in Brut (da, tisti Brut). Ko je postalo jasno, da bodo čete slednjega premagane, je kot pravi rimski poveljnik odšel na bližnji grič, s seboj vzel najožje prijatelje, in se brez ceremonije vrgel na meč. Ko je Antonij našel Brutovo truplo, ga je zavil v svoj najdragocenejši škrlatni plašč in pokojnega objokoval. Taki hudi izpadi čustvenosti pri vsega hudega navajenih Rimljanih niso bili nič nenavadnega. Pametnejši so se spuščali v bitke z le po enim sovražnikom naenkrat. Več kot trije umrli nasprotniki v eni bitki so lahko povzročili hudo dehidracijo… Bilo bi neumno pričakovati, da se je obnašal tako do vsakega padlega vojaka na bojišču. Kot prvo verjetno niti približno ni imel toliko škrlatnih plaščev, kot drugo je pa še veliko bolj verjetno, da v svoj dragoceni škrlat ne bi zavijal neznanih prostakov (kaj bi jim sploh, mrtvecem, koristil?). Tako je že na vekov veke. Dva plemiča se po medsebojni korespondenci (okej, včasih so se cufali samo zaradi zemlje. Ali denarja. Ali čistega dolgčasa.) dogovorita za srednje veliko vojno, ki naj bi zmanjšala število njunih Jelko sedi v lokalu, sreba kavo in opazuje okolico. Vzdušje je umirjeno. Tiha glasba se razliva po prostoru in nekaj ljudi kramlja o tem ali onem. Nato vstopi v prostor mlad par in zasede omizje na terasi. Kmalu zatem pa vstopita še bučna navihanca Jelkovih let. Vzdušje izgubi nekaj svoje spokojnosti. Navihanca se usedeta ravno ob velikem oknu, skozi katerega se razprostira pogled na celotno teraso. Naročita si pijačo in ker nimata nič pametnejšega početi, buljita skozi okno v mlad par. Opazovati sta začela že tako očitno, da sta se že dobesedno nalepila na okno. Njuno mišljenje je bilo, da je to eno tistih vrst gostilniških oken, skozi katere vidiš ven, pogledom navznoter pa si ubranjen. Zaščita pred šefom in ženo, pač. Vendar v našem primeru temu ni bilo tako. Gospodični je VSI ENAKI, VSI… Piše: Ana Perpar podložnikov (ki so se, roko na srce, v zadnjem času res preveč namnožili), če bi pa vojska enega slučajno zajela drugega, bi ga pa prvi sprejel z solzami v očeh, češ hvalabogu, da si še cel, Herman, tako me je skrbelo, da se ti je kaj zgodilo, tebi, ki ga dajejo za vzor bogaboječim ljudem, tebi, ki si tako pravičen in dober do drugih… Nakar bi Herman v zadregi zamahnil z roko, češ kakšne neumnosti pa kvasiš, Johann, zdaj sem ti naprtil še dodatne težave, saj me boš moral na lastne stroške spraviti domov, razen če zame ne zahtevaš odkupnine, saj res, to ti je ideja… Dandanes pa stvari stojijo malce drugače. Mar bi George res objokoval Osamo, če bi našli njegovo truplo v puščavi? Mar bi ga res zavil v svojo najboljšo desettisočdolarsko Armanijevo obleko? Kaj pa recimo Sadam (no, dajmo še malo Sadama, da se ne bo počutil zapostavljenega…)? Ga je George mar sprejel z solzmi v očeh, ko je zvedel, da je še živ? Jok, brate, odpade. Sadam je bil spakiran na letečo preprogo in v oboroženem spremstvu poslan preiskovalni komisiji, ki mu zastavlja najbolj neprijetna vprašanja. Kaj točno je počel v vladni palači, od kje je jemal denar za svoje finančne eskapade, zakaj ga nihče ne mara…? In medtem, ko se bo revček v neki zakotni vukojebini cvrl na električnem Zgodbe, ki jih piše resnično življenje: Jelko pije kavo Piše: R.D. postajalo vse bolj neudobno. Pogledi dečkov in zgodbice njenega "princa" , ki so bile že na robu okusa prištevnega človeka, so jo spravljale v obup. Opravičila se je svojemu najdražjemu in odšla proti WC-ju. Ko je prišla do dečkov, ki sta bila še vedno "nevidno" nalepljena na okno, jima je obrazložila, da ni nič narobe, če gledata skozi okno, saj je to popolnoma normalno, ampak naj vendar ne butata s prsti v šipo, ko opazujeta ženske. Nato je odšla na WC. Čez pol ure je šel mladenič iskat svojo najljubšo, saj je še vedno ni bilo nazaj. Ko je ugotovil, da je pobegnila skozi straniščno okno, ga je žalost priklenila k šanku in pivu. Dečka sta nato odšla do mladeniča in pričela razlagati, da sta takoj videla, da ga bo pustila, saj ni bil romantičen in da se ji ni dovolj približal… Jelku je zmanjkalo kave. Vstal je in odšel. stolu, bo njegov krvnik užival v ambroziji in nektarju na verandi svoje palače. Niti ena solza ne bo potočena. Da, dandanes se vsakega sovražnika obravnava na enak način. General ali preprost vojak, vsak gre v zapor za vojne ujetnike, kjer se morata tako eden kot drugi znajti po najboljših močeh. Seveda je general, če se je bojeval na napačni strani (tisti, ki je vojno izgubila), po koncu vojne spakiran na letalo in v oboroženem spremstvu poslan preiskovalni komisiji, ki mu bo zastavila nekaj neprijetnih vprašanj. Kaj točno je delal na ozemlju sovražne dražave, od kje je dobival odobritev za svoje vojaške izpade, zakaj ga nihče ne mara…? Preprost vojak pa dobi nazaj svobodo, odvzete osebne predmete, za namenček pa še brco za čimprejšnjo vrnitev domov. Mar ne bi bilo super, če bi tako veljalo tudi na naših sodiščih? Premožne patricije bi vlačili po dvoranah toliko časa, dokler jim ne bi skopnelo tisto bogastvo, ki si si ga nagrabili od poštenih ljudi, revni plebejci bi se pa pred sodnikom trikrat obrnili in že bi bili doma. Nič stroškov za advokata, nič pravnega žargona, nič neskončnih pravd s sosedom za tistih par kvadratnih milimetrov njive… Vsi bi bili zadovoljni, revni pa še najbolj, kar bi bilo prvič sploh v zgodovini države. Seveda, če bi nam poskus uresničevanja mojega predloga spodletel, nam pa še vedno preostane napoved vojne eni od naših sosed. Bog mi je priča, odkar sem se začela pravdati, me prav srbijo prsti, da bi nekomu eno prisolila. Tako bomo vsaj pred sovražnikom enaki, če že ne pred zakonom…
Page 1 and 2: časopis študentov Medicinske faku
Page 3 and 4: kje je kaj? Stvarniki GLAVNA IN ODG
Page 5 and 6: predstavljamo 5 strani v enotni aka
Page 7 and 8: predstavljamo 7 postavlja brucom. V
Page 9 and 10: strogo strokovno 9 Njegova naloga j
Page 11 and 12: strogo strokovno 11 HTTP://WWW.GOV.
Page 13 and 14: intervju 13 Smo pa nekako tistih le
Page 15 and 16: na sceni 15 BRUCOVANJE Foto: Miha L
Page 17 and 18: na sceni 17 Projekt Medimedo MEDVED
Page 19 and 20: na sceni 19 Priprave na vseslovensk
Page 21 and 22: intervju 21 Intervju z Mircho Poldr
Page 23 and 24: intervju 23 E: Zakaj se je na preno
Page 25 and 26: pod tujim nebom 25 (glede na okus g
Page 27 and 28: pod tujim nebom 27 Na elektivu v Tu
Page 29 and 30: pod tujim nebom 29 IN ELEKTIVOV ZA
Page 31 and 32: pod tujim nebom 31 Pogovor s tujimi
Page 33: šport 33 SLADKO HUJŠANJE Coco Cha
Page 37 and 38: v prostem času 37 Privoščili smo
Page 39 and 40: PAJZL ŽUR Tekst:Tea Tašker, Foto:

November 2004 - Društvo študentov medicine Slovenije

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?