November 2004 - Društvo študentov medicine Slovenije

More documents

Recommendations

Info

24 pod tujim nebom Študentsko izpopolnjevanje v Houstonu november2004 KDAJ, KAKO IN ZAKAJ? Tekst&Foto: Katja Perdan Večina študentov prestopi prag Medicinske fakultete z velikimi načrti za prihodnost, očmi, polnimi pričakovanja, kaj jim lahko ponudijo študentsko življenje, študentske organizacije, fakulteta. Nekateri si že od vsega začetka mrzlično želijo le, da bi v najkrajšem možnem času "predirkali" študijska leta, drugi se želijo najprej naužiti sladkosti in prostosti tega časa ter se posvetijo načrtovanju svoje poklicne prihodnosti nekoliko kasneje. Tako kot na vseh področjih velja tudi v medicini, da več kot vidimo, spoznamo in preizkusimo, širša bodo naša obzorja in boljša naša presoja. To pa je v našem bodočem poklicu še posebej pomembno. Delček k tovrstni izobrazbi prav gotovo lahko prispeva elektiv v enem največjih svetovnih medicinskih centrov, TMC (Texas Medical Center) v Houstonu. Kaj sploh je TMC? Texas Medical Center je kompleks inštitucij, zbranih na dobrih dveh milijonih kvadratnih metrov. V trinajstih najsodobneje opremljenih bolnišnicah lahko letno oskrbijo okoli pet milijonov pacientov, v njihove redne programe šolanja na številnih fakultetah, med drugim tudi dveh medicinskih, pa letno vpišejo preko 16000 študentov. Poleg tega najdemo pri njih tudi številne tuje študente, ki ob zaključku izobraževanja preživijo nekaj mesecev v tamkajšnjih bolnišnicah, pri čemer so med najbolj zaželjenimi kirurški in urgentni oddelki. Slovenskim študentom je dodatno izobraževanje pri njih omogočil naš svetovno znani srčni kirurg dr. Igor Gregorič, ki dela v St. Luke's Episcopal Hospital že več kot dve desetletji in je med drugim tudi profesor na eni izmed medicinskih fakultet v TMC. Do pred kratkim smo bili vključeni v uradni program izmenjav v okviru sodelovanja med njihovo in našo fakulteto, kar je slovenskim študentom ob predložitvi ustrezne dokumentacije omogočalo zelo široko izbiro elektivov na vseh področjih medicine. Danes je spisek izobraževalnih možnosti, ki jih ima študent, ki se odloči za Houstonski elektiv, precej krajši, kot se ga mogoče spominjajo študentje, ki so to lekcijo že absorbirali, zato pa nič manj kvaliteten. Kako se prijavis in kaj te tam čaka? Na voljo je namreč predvsem opravljanje kirurške prakse na St. Luke's Episcopal Hospital, pod uradnim mentorstvom dr. Gregoriča, ki poteka najmanj en mesec in največ tri mesece, prostora pa je za tri slovenske študente mesečno. Po dogovoru s prof. Smrkoljem se vsakemu študentu lahko prizna ta praksa tudi kot opravljanje vaj iz kirurgije, po vrnitvi domov pa čaka študenta le še opravljanje ambulantnega dela vaj (približno 12 dni). Kar se tiče pogojev, ki jih mora študent izpolnjevati pri prijavi, je Houston 5. ali 6. letnik oziroma absolvent, znanje angleškega jezika (s čimer mislim, da ni posebnih problemov ) in opravljen kolokvij iz kirurškega praktikuma. Drugih posebnih pogojev zaenkrat ni, razen tega, da se prijaviš pravočasno, ker dobi mesto tisti, ki prej pride, tri mesta mesečno pa se zapolnijo hitro. Rok prijave je najmanj štiri mesece pred željenim opravljanjem elektiva, za vse informacije, prijave in ostalo pa se je potrebno obrniti na številko 031 314 589, vsak ponedeljek med 17. in 20. uro. Takrat se dogovorimo o vseh podrobnostih glede izpolnjevanja prijavnice, iskanja bivališča v TMC in podobno. Eno od pogostejših vprašanj je, ali naši študentje potrebujejo vizo ali ne, na kar naj odgovorim že kar zdajle - zaenkrat za bivanje v ZDA od enega do treh mesecev viza ni potrebna. Eden od negativnih vidikov obravnavanega elektiva je prav gotovo dejstvo, da stroški za letalsko karto (cca. 140 000 SIT) in sobo (cca. 100 000 SIT/mesec) v Houstonu znesejo precej več kot kje drugje, vendar na koncu tega denarja še nikomur ni bilo žal. Mnogi študentje si pomagajo tudi z iskanjem sponzorskih sredstev (kar na žalost v današnjih časih ni več tako uspešno, kot je bilo nekoč, je pa še vedno vredno poskusiti). Možnosti nastanitev je seveda več, vendar pa je v centru vsega dogajanja (in običajno najcenejši) Favrot Tower, kjer študenta od njegove postelje pa do operacijske dvorane loči le nekaj minut hoje. Obrazec, ki ga je potrebno poslati v Favrot po faksu, dobite ob prijavi. S tem se postavite na "čakalno listo" za prosto posteljo, pri čemer velja opozoriti, da je obrazec smiselno faksirati prej kot zgoraj omenjene štiri mesece pred nastopom elektiva, saj je Favrot Tower pogosto zaseden do zadnjega kotička. Tisti, ki imajo v sobi radi malce več komoditete, se običajno dogovorijo s kolegi, ki bodo opravljali elektiv v Houstonu isti mesec, in skupaj najamejo sobo v bližnjem motelu. Ta je od medicinskega centra sicer oddaljen dobrih 15 minut Pogled iz St. Lukes Hospital hoje, ima pa zato zelo prijetne in popolnoma opremljene prostore, kjer se človek zvečer utrujen od dogodkov preteklega dneva med kramljanjem s kolegi z veseljem pogrezne v kakšen naslanjač. Tukaj je tudi rezervacija precej bolj enostavna, saj zadostuje že samo telefonski klic in soba je rezervirana. Vsakdan na vajah in zunaj njih Kar se tiče študentskega dela, je pogosto zelo odvisno od vsakega posameznika. Možnosti so številne, študent lahko (oziroma se od njega to celo pričakuje) aktivno sodeluje pri skoraj vseh posegih, s čimer si dobi neprecenljive izkušnje, vsekakor pa dobi vsak dan določene zadolžitve, ki jih mora izpolniti. Ko to stori, se seveda lahko še po lastni želji dodatno udejstvuje. Američani so zelo odprti ljudje, s katerimi se stik zelo hitro naveže in z malo truda tudi obdrži. Če študent pokaže zanimanje zanje in za njihovo delo, so pripravljeni veliko pokazati in naučiti. Da si bo lažje predstavljati, kako študentje dojemajo Houstonski elektiv, prilagam del poročila Saše Anžej, ki je bila tam lani oktobra. "Vsak študent je bil dnevno razpisan v svojo operacijsko sobo, kjer smo se ob spremljavi countryja, klasične glasbe in priložnostno rocka
pod tujim nebom 25 (glede na okus glavnega operaterja) urili v operacijah bypassov, zamenjavah zaklopk, pljučnih lobektomijah, popravah trebušnih anevrizem, karotis endarteriektomijah, sem ter tja še kakšni transplantaciji jeter ali ledvic; skratka, dela in zanimivih stvari ni manjkalo. Seveda tudi zato, ker študent ne drži samo kljuk, ampak tudi škarje, srce, žile, priložnostno vleče kanile iz srca, požrtvovalno sesa s suckerjem; če imaš srečo, lahko kakšno petkovo popoldne v duetu (kot prvi asistent) celo transplantiraš ledvico! Šivanje kože, včasih tudi podkožja, pa je vsakodnevni trening! Glede na to so sledili učni večeri, ko naju je Matevž, ki je že imel za sabo vaje in izpit iz kirurgije, naučil vozlanja in potem smo kot tri stare mame ob večerih na različne načine vozlali vsak svojo nit in kramljali o dogodkih preteklega dne. Presenečena sem bila nad odnosom, ki so ga v bolnici imeli do nas - neverjetna prijaznost sester in inštrumentark ter pripravljenost kirurgov, da ti kaj pokažejo, takoj ko vidijo, da te stvar zanima. Seveda so tu in tam tudi kakšne temne izjeme, a moje izkušnje so bile v glavnem zelo pozitivne. K temu, da je okolje nadvse stimulativno za osvajanje novih medicinskih znanj, pa pripomore tudi ogromno število knjig, kaset in drugega materiala, ki ti je na voljo v knjižnicah in knjigarnah v neposredni okolici. Sama sem na primer enkrat hotela pregledati videokasete o najpogostejših srčnih operacijah, pa se to ni dalo kar tako, ker jih je bilo okrog 2000 in je bilo treba v roke vzeti katalog... Sicer pa je St. Luke's znan predvsem po velikem številu že prej omenjenih vstavljanj umetnih src oziroma podpornih srčnih naprav. S tem smo se seznanili že prvi dan, ko smo, nič hudega sluteči, po kameri iz sosednje sobe gledali vstavitev ventrikularne črpalke. Misteriozno... Malo čudno se nam je zdelo, da se toliko ljudi gnete okrog pacienta, še bolj čuden je bil njihov miren odziv na dejstvo, da operacija ni bila uspešna - no, potem smo zvedeli, da je bil pacient tele in operacijska soba raziskovalni Takole se čaka, da pride ura za delo... laboratorij. Naš prvi dan pač! Živa legenda bolnice pa je dr. Cooley, po katerem se imenujejo razni kirurški pristopi in ima v bolnici svoj muzej, po njem se imenuje tudi ena od stavb v St. Luku. Kljub svojim 83 letom še vedno operira in se udeležuje vseh aktivnosti v bolnici, poleg tega pa baje edini uporablja stopnice, v času, ko je v Ameriki hoja že izumrla. Imela sem srečo, da sem bila enkrat razpisana z njim na operacijo! Naš delovni dan se je začel že zelo zgodaj, tako da smo ujeli različne strokovne sestanke, ki so bili določeni vsak dan v tednu ob sedmih. Ob petkih je bila pa lekcija posebej za študente (poleg nas treh je bilo v oktobru še šest Nemcev), takrat smo z enim od starejših profesorjev predebatirali kakšno novo temo in reševali vprašanja in tegobe v zvezi z asistiranjem. Ob pol osmih si moral biti v operacijski. Glede na povprečno trajanje (4-5 ur) in število (2) operacij dnevno, smo se v naš Rodeway Hotel vračali šele proti večeru. Malo utrujeni, a polni entuziazma. S Katjo sva se seznanili tudi z ER (urgenco), kjer si po eni strani presenečen nad opremljenostjo (rentgenske in druge slike imajo v računalniku in jih lahko gledaš v poljubni projekciji), po drugi strani pa srce poslušajo kar čez majico. Spodobilo se je, ko smo že ravno bili v Ameriki, videti tudi strelno poškodbo!" Vsekakor pa potrebuje človek po napornem delu tudi druge oblike dejavnosti, na katerih lahko spusti možgančke na pašo in si nabere moči za nove podvige. Tudi za to je v TMC poskrbljeno, saj se v bližini nahaja vse od fitnes centrov do prijetnih lokalov, medtem ko ob vikendih študentje kar s skupnimi močmi poskrbijo za prijetne urice na izletih in norčijah po V eni izmed operacijskih sob okolici. Tako bi z naslednjim odlomkom sestavek zaključila v upanju, da smo vsem, ki ste bodoči interesenti za tovrstno izobraževanje, olajšali kakšen korak na poti k cilju. "Za prosti čas pa je poskrbel Michael, prijatelj vseh Slovencev, ki pridejo v Houston. To je prijazen gospod v 50-ih, finančni direktor ene od bolnic, ki sam živi v Favrot Towerju. Razlog za obsedenost s Slovenijo je preprost: enkrat je že bil pri nas! Ostalim Američanom se pa zdi zelo čudno, če ne pokažeš neznanskega navdušenja nad njihovo deželo: "How come, we have everything here!?" Nasploh so strašno ponosni na Ameriko; v naši soseski je imela vsaka tretja hiša obešeno ameriško zastavo, nekatere pa celo pripis ''Proud to be American''. Druženje z njim je bila nekakšne simbioza - on nam je kak opravek olajšal tako, da nas je odpeljal z avtom do najrazličnejših trgovin, knjigarn ter na vsakotedensko nabavo hrane (seveda vse low-fat, no calories), uvedel nas je tudi v golf - konec koncev bomo kmalu zdravniki in se je treba temu primerno znati obnašati :) Mi pa smo ga v zameno vabili na slovenske večerje, ki so bile po pravici najboljše od vseh tex-mex, indijskih, kitajskih, sea-food ameriških in še in še kuhinj, ki jih Houston premore, in mu s tem krajšali čas. Nek vikend pa smo sami najeli avto (najmanjšega, kar se ga je dalo dobiti - petmetrskega pontiaca) in se popeljali po texaškem highlandu, do San Antonia z znamenitim Alamom, resnično lepimi španskimi misijoni in romantičnim riverwalkom na ameriški način, naslednji dan pa do enega od naravnih parkov, takrat v soncu in prijetnih temperaturah, medtem ko smo iz Slovenije dobivali vesti o prvem snegu."
Page 1 and 2: časopis študentov Medicinske faku
Page 3 and 4: kje je kaj? Stvarniki GLAVNA IN ODG
Page 5 and 6: predstavljamo 5 strani v enotni aka
Page 7 and 8: predstavljamo 7 postavlja brucom. V
Page 9 and 10: strogo strokovno 9 Njegova naloga j
Page 11 and 12: strogo strokovno 11 HTTP://WWW.GOV.
Page 13 and 14: intervju 13 Smo pa nekako tistih le
Page 15 and 16: na sceni 15 BRUCOVANJE Foto: Miha L
Page 17 and 18: na sceni 17 Projekt Medimedo MEDVED
Page 19 and 20: na sceni 19 Priprave na vseslovensk
Page 21 and 22: intervju 21 Intervju z Mircho Poldr
Page 23: intervju 23 E: Zakaj se je na preno
Page 27 and 28: pod tujim nebom 27 Na elektivu v Tu
Page 29 and 30: pod tujim nebom 29 IN ELEKTIVOV ZA
Page 31 and 32: pod tujim nebom 31 Pogovor s tujimi
Page 33 and 34: šport 33 SLADKO HUJŠANJE Coco Cha
Page 35 and 36: iz življenja 35 Po smrti Gaja Juli
Page 37 and 38: v prostem času 37 Privoščili smo
Page 39 and 40: PAJZL ŽUR Tekst:Tea Tašker, Foto:

November 2004 - Društvo študentov medicine Slovenije

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?