Interno glasilo zdru?enja za boj proti raku debelega ... - EuropaColon

Foto: osebni arhiv Marte Satler
14
Zgodbe, ki jih piše bolezen
Do diagnoze jo je pripeljal poškodovan prst.
»Iskala sem osebnega zdravnika, saj se je
moj dotedanji upokojil. Prijavila sem se v
ordinacijo, ki jo je ravno tedaj odprla hči daljne
sorodnice in ko me je pregledala, mi je
svetovala tudi pregled črevesa, saj smo imeli
v sorodstvu že več primerov takega raka.
Bilo je tik pred novim letom 2003 in pošteno
povedano, se nisem niti najmanj vznemirjala.
Počutila sem se dobro, vedno sem bila
zdrava, imela sem jeklen želodec. Napotnico
za kolonoskopijo sem imela doma do aprila,
ko sem v jeseniški bolnišnici le opravila
predpisani pregled. Potekal je dobro vse do
zadnjega dela črevesa, v katerem je zdravnik
odkril čisto majhen polip. Nič ni okolišaril,
Bolezen priložnost
za notranjo inventuro
»Od nekdaj sem drugače gledala na svet in vzgojena sem bila, da si najdem delo,
ki me zapolnjuje in veseli, ker samo tako ga lahko opravljaš dobro,« svoj življenjski
moto razlaga gospa Marta Satler iz Škofje Loke in verjetno jo je prav ta notranja
sila vodila po drugačni poti tudi takrat, ko je sredi polne življenjske energije
zbolela za rakom na debelem črevesu.
Piše: Maja Južnič Sotlar
temveč mi je odkrito povedal, da bi lahko
bil maligen. A me ni bilo prav nič strah. Čez
en teden je prišel izvid, ki je potrdil prvi sum
in zdravnik mi ga je sporočil osebno. Novico
sem sprejela zelo mirno. Prepustila sem se
zdravnikom v jeseniški bolnišnici, ki so me
operirali in odstranili oboleli del črevesa z
bezgavkami, za katere se je kasneje izkazalo,
da so v njih tudi že maligne celice. Prav,
bom šla pa še na kemoterapijo, sem si rekla.
Če mi bo pomagala, prav, če pa to pomeni
konec mojega življenja, pa tudi prav. Konec
koncev sem do takrat že doživela toliko lepega,
obe hčeri sta bili že preskrbljeni in sta
imeli svoje življenje, do takrat sem videla
velik del sveta, veliko revščine in trpljenja,
jaz pa sem živela polno in zadovoljno. Nisem
imela razloga za žalost. Vedno sem verjela,
da je kakovost življenja pomembnejša od
njegove dolžine in tako mislim še danes.«
Družinski člani so novico o Martini bolezni
sprejeli realno in Marta jih ni želela pretirano
obremenjevati. Imela je širok krog prijateljic,
ki so ji delale družbo v najtežjih dneh. Marto
je še zlasti razveselilo spoznanje, da je tudi v
nekdanji službi še niso pozabili, kljub temu,
da je bila že upokojena. »Dobila sem veliko
pozitivnih sporočil in spodbudnih misli mojih
nekdanjih kolegov in študentov, s katerimi
sem vse svoje poklicno življenje delala na
Biotehniški fakulteti. Še posebej raziskovalno
delo mi je bilo resnično pisano na kožo.
Uživala sem na vajah pri delu z mladimi in
vesela sem bila, da sem očitno tudi sama v
njih pustila svoj pečat.«
V Afriko!
Bolezen in zdravljenje je nista spravila na
kolena, nista je prestrašila in še zlasti ji nista
vzela optimizma. Bolezen je vzela kot priložnost,
da se za kratek čas ustavi in temeljito
razmisli o sebi, svojem življenju in kaj želi z
njim še narediti, če ji bo dano. Ugotovila je,
da človek zboli, ker vse življenje tlači svoja
čustva, potrebe in resnične želje, ki jih ne
zna ne ubesediti in še manj uresničiti. Zlasti
ženske svoje potrebe največkrat postavljajo
za potrebe drugih. Ljudje včasih nezavedno
nosijo v sebi številne zamere, strahove in
negativna čustva, ki so najboljši pogoji za
razvoj bolezni. Ozdraviti, zares pozdraviti, se
da le tako, da spremeniš negativne vzorce
razmišljanja in ravnanja. Ugotovila je, da je
marsikaj tudi sama počela proti svoji notranjosti,
proti svojemu pravemu jazu. In skleni-