Interno glasilo zdru?enja za boj proti raku debelega ... - EuropaColon

la, da bo to spremenila. V trenutku največje
telesne in psihične šibkosti jo je prešinila
ideja, da mora stran in na misel ji je prišla
Afrika.
»Nekaj let preden sem zbolela, sem bila v
Tanzaniji – povzpeli smo se na Kilimanyaro
in v Arushi sem v mali trgovinici z barvitimi
spominki zagledala prodajalko,
mlado žensko z najbolj čudovito
frizuro, kar si jo je mogoče
zamisliti. Prosila sem jo, če jo
lahko fotografiram in začeli sva
kramljati. To je bil začetek čudovitega
prijateljstva dveh žensk
iz dveh povsem različnih, a obenem
tako sličnih svetov. Kasneje
sem ji poslala tisto sliko in od
takrat sva si redno dopisovali.
Prihajala je iz vaške učiteljske
družine, v kateri je bilo osem
otrok in vsi so bili izobraženi,
na pomembnih mestih v državi,
kljub temu da so mladost preživeli
na vasi, kjer še zdaj ni elektrike
in vodo nosijo otroci iz bližnjega
potoka do skromnih hiš
iz vej in blata. Leta 2001 sem
se odločila, da jo obiščem in ko sem na vasi
spoznala še njeno mamo, izredno toplo in
prijazno žensko, ki ni znala besede angleško,
sem prvič v življenju spoznala tudi, da se
ljudje lahko zelo dobro pomenimo tudi samo
z govorico oči in telesa. Tam je vse bilo tako
enostavno in lepo, zares globoko so se vtisnili
vame. In ko sem bila čez nekaj let krhka
in ranljiva kot nikoli poprej, sem začutila, da
moram spet tja, v afriške širjave. V roke mi
je prišla revija Svet in ljudje in v njej je bil
članek mladega slovenskega novinarja, ki
je v Ugandi ustanovil organizacijo in je vabil
prostovoljce, naj se mu pridružijo. Pisala sem
mu z naslednjimi besedami: A potrebujete
tudi kakšno babico? Znam šivati, znam plesti,
znam hišico pomesti. Bi me hoteli? Takoj je
prispel njegov odgovor in kmalu zatem sem
v žepu že imela letalsko vozovnico.«
Samopotrditev?
Čeprav je Marta komaj zaključila kemoterapijo,
je čutila, da je to pot, po kateri mora, če
hoče zares in povsem ozdraveti. In notranji
občutek je ni prevaral. V Afriki se je dobesedno
na novo rodila in zaživela na polno.
»Živeli smo ob jezeru na planoti 2000 m.
nm, v zares zelo skromnih razmerah. Ko sem
prispela, so me takoj obkrožili otroci, črni,
začudeni nad mano, revni a obenem tako
zelo bogati, nasmejani in topli. Nenehno so
se me dotikali smrkavih noskov in umazanih
rok (smeh). Pred odhodom so me svarili,
da moj oslabljeni imunski sistem ne bo prenesel
takega stresa, a povem vam, da sem
z vsakim dnem čutila, kako se mi zdravje
vrača, kako krepka sem in predvsem kako
živa! Otroke smo med drugim učili plavati,
zato sva še z eno prostovoljko iz Nemčije
zanje šivali kopalke. Najprej je bilo treba do
pastorja v cerkvi, ki je nemudoma podprl naš
načrt in še sam spodbudil starše, naj dovolijo
otrokom, da jih bomo naučili te še kako pomembne
veščine. Bilo je res navdušujoče.«
Rojstvo Edirise
Ko se je Marta vrnila domov, so s somišljeniki
ustanovili društvo Edirisa Slovenije. Edirisa
v jeziku domačinov - rukigi, pomeni okno.
Hišica na obali jezera ima dve okni, eno
se odpira navzven in drugo navznoter, kar
simbolično pomeni, da se ljudje z obeh, tako
oddaljenih svetov, lahko preko te organizacije
bolje spoznajo. V njem deluje trenutno
kot predsednica in glavna naloga je zbrati
čim več denarja za afriške otroke, da bi jih
izobrazili in čim bolje pripravili na boljše in
samostojno življenje. Na misel ji je prišlo, da
bi otrokom o Hišici z dvema oknoma napisala
knjigo, ki bi jo lahko brali v angleškem in
maternem jeziku rukiga. Od besed je prešla
k dejanjem in leta 2009 so članice Društva
Edirisa Slovenije v Ugando že odnesle prvo
otroško knjigo v jeziku rukiga, kot del njihovega
prvega projekta Sposobnost branja
– okno do znanja, ki ga je finančno podprlo
tudi Ministrstvo za zunanje zadeve RS. Cilj
je bilo širjenje bralne kulture na podeželskih
šolah, ki je v Ugandi nasploh na zelo nizki
ravni. Bilo je ob pravem času, saj je leto
2008 bilo UNESCO-vo Leto jezikov in mnogo
narodov po svetu je svoj materni jezik dobilo
nazaj v šole kot učni predmet. Prostovoljke
so pripravile številne delavnice za učence,
učitelje in starše o tem, kako pomembna je
sposobnost branja v današnjem svetu..Vsi so
jih zelo lepo sprejeli. Nadaljevale so z novim
projektom, spet s finančno pomočjo MZZ,
ustanovile štiri šolske knjižnice ter nakupile
učbenike in knjige iz katerih se zdaj učenci
lahko učijo. To je zanje velik napredek, saj
knjig prej niso imeli! V okviru projekta Knji-
žnica – temelj bralne kulture in vir znanja, so
zbrale tudi ljudske zgodbe ljudstva Bakiga, ki
jih bodo izdale v dvah knjigah.
Vnukinja po babičinih poteh
Marta se je pred dobrim mesecem znova
vrnila iz Ugande, kamor jo je pot vodila k
tiskarju, s katerim so se dogovorili za izdajo
novih knjig. Tokrat ni šla sama; na
poti jo je spremljala osemletna
vnukinja, ki si je zelo želela videti,
kaj njena babica počne v daljni deželi.
S seboj je vzela zvezke in jih
pokazala svojim vrstnikom v šoli.
Sprva jo je zelo presenetila njihova
neposrednost, saj so ji sledili na
vsakem koraku, se je dotikali in
začudeno gledali, a kmalu so se
med njimi stkale vezi, kot se lahko
stkejo samo med otroki. Vnukinja
je svojim vrstnikom pripovedovala,
kaj počne v Sloveniji, jih učila šteti,
oni pa so ji pokazali svoje plese.
»Bila je resnično navdušena nad
vsem, kar je videla in doživela in
prepričana sem, da bo čez deset
let znova odpotovala tja, takrat
kot prostovoljka,« razmišlja Marta,
ki je polna idej za svoje otroke v Ugandi. A
tudi ko je doma, njen prostovoljski duh ne
miruje: enkrat na teden kot prostovoljka
namreč dela na Onkološkem inštitutu in v
škofjeloškem muzeju, kjer pomaga v vlogi
kulturnega mediatorja.
Vsi, ki bi želeli več informacij o društvu
Edirisa Slovenije, si oglejte njihovo
spletno stran: http://drustvoedirisa.
wordpress.com, ali pa jim pišite
na info@edirisa.si.
Prostovoljne prispevke za izobraževanje
ugandskih otrok pa lahko nakažete na
TRR : 90672-0000294068.
Hvaležni vam bodo!
15