Januar - Planinski Vestnik

S e n d a n i j e 1: prav: Šentanel, prebivalci so »Šentanelci«.
Pl u d r : prav: Plodar (»o« se glasi na »u« kakor v besedah rog, kos, bog).
S o v n a k : prav: Sonjak (nazal!).
S t o p a r : točneje: Štopar!
K strani 229:
Urši j a gora: bližnji pravijo »Gora«, kakor rabijo tudi predmestjani
občno ime in ne hodijo z Viča ali iz Studencev v Ljubljano ali Maribor, marveč
v »mesto«. — Domače ime za goro pa je »Uršlja gora« (Urška gora je
nasprotno Urhova gora, »Urška« pa je meščanski ostanek nemške »Urschel«).
Prav ugotavlja g., da se drži ime »Plešivec« stare domačije na jugovzhodnem
obronku gore. Za goro ostane ljudska »Uršlja gora«.
Š i s e r n i k : menda le bolje »Šesernik«, ki se mu prvi »e« glasi na i
kakor v besedah lep, cvet, mleko.
Š. J. — N. D.:
PO PODZEMELJSKI LJUBLJANICI
Porečje za Ljubljančana važne in najbližje mu reke, Ljubljanice, obsega
precejšen del krasa — vso Notranjsko. Njeni pravi izviri so daleč na jugu —
pod Snežnikom. Pri Prezidu ponika Trbuhovica, ki se verjetno pokaže v Loški
dolini. Tu je potok Obrh, odtok Loškega potoka, ki ponika pri Travniku.
Loška Obrha ponikneta skupno v Golobini pri Danah in se pokažeta po kratkem
podzemeljskem teku na Cerkniškem polju, kjer se jima pridružita še
potoka iz Križne jame in Bloščica z Bloške planote.
Številni požiralniki, ki odvajajo vodo s Cerkniškega polja so znani. Znani
so požiralniki lepega Zadnjega kraja, Narti, Svinska jama, Karlovice, ponori
odprtega jezera: Ponikve, Rešeto, Vodonos, itd. Za večino njih ne vemo, kam
držijo njihovi podzemeljski vodni kanali. Nekateri pa vodijo po še neodkritih
in neznanih vodnih rovih in poteh v dolino Škocjan pri Rakeku in na Planinsko
polje. Ta voda tvori čudovito lep in skrivnosten del našega krasa —
Rakovo dolino imenovan (domačini poznajo le Škocjan).
Drugo povirje pa je na jadranski strani Javornikov in Snežnika. Nanoščica
izpod Nanosa (pri Razdrtem) in Pivka od Milonje in Knežaka (po Jenku
— LD, 22. nov. 1952 — le pri visokem vodostaju, pri nizkih vodah se gornja
Pivka odtaka v Ilirsko Bistrico) ponikneta skupno v znano in lepo Postojnsko
jamo. Sledimo jo lahko nekaj kilometrov proti Planinskemu polju, kjer jo v
Uniči, ki priteče iz Malograjske jame, spoznamo kot Pivko in Škocjansko vodo,
ki se ji podzemeljsko priključi, del se pa javi kot Malenščica. Unica že po
kratkem teku po polju ponikne na njegovem vzhodnem robu v številnih požiralnikih,
deloma pa na severnem koncu v požiralnikih »Pod stenami«. Skupno
z Logaščico, ki ponikne v Logatcu v Jački, se nam predstavi kot Ljubljanica
v Močilnikih, Retovju in Ljubiji.
Nekateri deli podzemeljskega toka so nam znani in dostopni. Seveda ne
gospicam v visokih petah in s prepleskanimi ustnicami, ne gospodičem v ozkih
hlačah, ki jih to »ne interesira«, pač pa pogumnim in vztrajnim jamarjem in
znanstvenikom, ki se ne boje biti umazani od ilovice, ki se ne boje naporov
pri prenašanju čolnov, plezanju po lestvicah itd. (Zene in matere jih
prištevajo rodu Homo stupidus — nori človek!?)
Napravimo izlete v dostopne dele podzemlja! V suhem poletju 1950. 1. je
Društvo za raziskovanje jam v Ljubljani napravilo več ekskurzij zaradi izredno
nizkega vodnega stanja. Tedaj je bila večina »sifonov odprtih« in je bilo
omogočeno prodiranje v še neznane dele.
Najprej v Postojno na zasledovanje Pivke! Staro terciarno Postojnsko
jamo, večkratno strugo Pivke, je poznal že pračlovek, v njej
prebival in se pretepal z jamskim levom in medvedom. Turistični del pa pozna
že vsak obiskovalec. Do koncertne dvorane smo se peljali z jamskim vlakom,