Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik

Tičarica nad Vrsnikom, v ozadju Bavški Grintavec
prevzemom pa čez glavo. Res pravi trenutek
je počakal in se nato usedel ravno pred vhodom,
zraven kupa prtljage, da mi je vsakič, ko
sem šel po hrano in pijačo dal vedeti, kako je
nepogrešljiv.
Mlatenje elise se je slišalo že nekaj minut
pred pristankom in ker je pristajališče blizu
doma, sem ljudi glasno opozarjal naj dobro držijo
svoje stvari. Pomočnik v helikopterju je le
odpel mrežo in pokazal, da bo takoj priletel še
enkrat, ko bo v dolino odpeljal tudi pripravljene
smeti. Piš, ki ga je povzročil vzlet, je pomedel
vsaj ducat nahrbtnikov in ostale krame iz
miz, ker so ljudje preveč zavzeto opazovali dogajanje,
odkotalili so se proti dolini kot jabolka
iz prevrnjene košare. Na srečo je bila med obiskovalci
skupina skavtov, ki so takoj opazili priložnost
za svoje dobro delo dneva, urno so polovili
in prinesli odnešeno. Na hitro sem se pogovoril
z njihovim vodnikom in mu razložil
svojo težavo in ta je takoj pristal na to, da mi
bodo pomagali pri strežbi, jaz pa se jim bom
oddolžil z ričetom ali joto, ter čajem. Delo je v
trenutku steklo kot je treba, še Jožica je bila vesela,
ker so ji dekleta pomagala pri pomivanju
posode. Denisu je šlo to tako na živce, da je kot
po nesreči spotaknil fanta, ki je nesel ven pladenj
ričeta in jote, da je vse zletelo po tleh. To
me je tako pogrelo, da sem pograbil njegovo
prtljago, jo odnesel v mrežo, kjer so bile pripravljene
smeti za odvoz in jo zadrgnil. Helikopter
se je čez nekaj minut vrnil in odložil še
drugi del tovora, pomočnik je zapel pripravljeno
mrežo, jaz in Denis, ki je ob tem skakal okoli
mene (drugega si ni upal, ker je dve kategoriji
lažji od mene), pa sva prišla do pilotske kabine,
ker sem pilotu namignil, da mu moram
nekaj povedati. Elisa je še bobnela, ko sem potegnil
iz žepa cankarja, pilotu rekel; da naj si s
pomočnikom privoščita kosilo v Radovljici »Pri
požeruhu« in mu ga zabasal v žep na jopiču, še
preden je uspel kaj reči. Tako ali tako sem ga
namenil za tisto žganje in mi ga ni bilo žal. Naročil
sem mu le, naj tovor, če bo preveč sitna-
PLANINSTVO
19