lepota? Prepuščen soncu in dežju – stan na Planini za Črnim vrhom Marjan Bradeško
10–2004 Samoten stan na planini Stoletja, zapisana v sivino razpokanih brun AKTUALNA TEMA in Marjan Bradeško Od sonca ožgan, od dežja izpran – Planina Zapotok Utrujen je že bil njegov korak, ko se je strma steza končno nekoliko unesla. Dolina je ostala globoko spodaj, potopljena v jutranjo meglo, tudi njen šum je zamrl. Hlad čiste jeseni, ko razen slepečih žarkov sonce nima več druge moči, je ostro rezal v njegove razgrete nosnice. Rosa je visela na košatih vejah smrek in dišalo je po svežem dnevu. Smolnat vonj iglic se je pomešal z duhom razpadajočega zelenja, ki je v senčnih delih že primrznilo na zemljo. Vse redkejša so bila skrivenčena debla, vse več svetlobe se je ulivalo nanj, in svet se je širil. Pred njim se je odpirala planina, ena tistih, ki mu vedno prinesejo čudovitega miru, ki ga sprejmejo, kakršen pač pride. Utrujen, ko mu je planina kar končni cilj, ali pa spočit in poln načrtov, ko le hitro preleti njene zelenice na poti proti vrhovom, ki jo obkrožajo. Včasih prinese s seboj temne misli, ki mu jih še sončna toplota rumenih trav ne prežene takoj, spet drugič pride poln upanja in veselja, ki ju tišina planine brž spremeni v tisti srečni, umirjeni občutek brezčasja. Zelene oaze med temino gozdov, zadnje življenje pred navidez pustim skalnim svetom. Planine. Posejane po vseh slovenskih gorah, razložene po širokih, kot ploskev ravnih planotah, na izbočenih ramah prepadnih pobočij, na razglednih slemenih ali pa čepeče v ozkih sedlih in skrite v tihih krnicah. Veliko jih je. Kadarkoli te privede pot med svet vrhov, jih najdeš. Pozdravijo te kot pribežališče pred bližajočim se viharjem, kot mesto za okrepčilo pred težkim vzponom, kot čudovit prostor za počitek, ko je naporen dan za teboj. Sedeš na leseno bruno, nasloniš glavo na izpran les, zatisneš oči in poslušaš: zven jutra, ki se prebuja, nedoločen šum visokega dne ali pa trepetanje prihajajočega mraka. Dobrodošel gost si, miru in počitka ti ponuja planina. Četudi tam ob robu pozvanjajo zvonci in se v pobočjih razlega blejanje, je to vendarle mir, je glas, ki je drugačen od doline in njenega hrupa. Blagodejen ušesom. Krenil je tja, preko poleglih trav, le uvele koprive so še vedno visele nad stezico. Jesenski nalivi so že razorali prehod čez peščeno grapo. Edini stan se je na tistem mestu končno prikazal, le še nekaj korakov ga je ločilo do tja. Zavil je okrog vogala in stopil pod nadstrešek. Domačnost - vonj osmojenega tramovja in vlažnih tal sta ga pozdravila. Kot tolikokrat dotlej. V senci je hladilo, zato je stopil korak vstran in sedel na ležeče, v klop oblikovano macesnovo deblo. Robovi nad planino so bili nemi, ovce so bile že varno v dolinskih ogradah. Le sivi viharniki so stali v robeh, iz rumenih jesenskih pobočij so ponekod štrlele mlade, košate smreke. Na drugi strani je obzorje zakrival mogočen bel zid, bele, izprane plati so izginjale v črne preduhe. Tik nad obzorjem je drselo sonce, bleščeča predzimska svetloba mu je zaprla veke. Naslonil je glavo na topel les. Stoletja, zapisana v sivino razpokanih brun, so ga zazibala v dremavico. Prijetno ga je grelo sonce in za zatisnjenimi očmi so se mu podobe planin zlivale druga v drugo, kot nezemske sanje. Lebdel je med vso tisto lepoto, vse lažji je bil, in svet se je oddaljeval, ugašal, izzvenel v tišino. Nenadoma je utonil v srečen spanec. Planina je bila spet spokojna kot prej. 6