Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik

10–2004
rimi lahko pravočasno preprečijo in prepoznajo
višinsko bolezen:
1. Če zboliš na veliki višini, so težave posledica
višine, dokler se ne dokaže, da gre
za kak drug vzrok!
2. Če imaš težave zaradi višine, se nehaj
vzpenjati!
3. Če se počutiš bolnega, če se ti stanje
slabša ali če ne moreš hoditi v ravni črti
s postavljanjem enega stopala tik pred
drugo, moraš takoj sestopiti!
4. Obolelega naj vedno spremljajo ljudje, ki
mu bodo pri sestopu lahko pomagali ali
organizirali pomoč!
Z upoštevanjem teh preprostih pravil bi bilo
v visokih gorah rešenih veliko življenj, tudi
vrhunskih alpinistov in celo zdravnikov, ki so
umrli zaradi višinske bolezni.
Osebni komplet za vzpon
v visokogorju
Njegova vsebina naj bo individualna, sestavljena
glede na izkušnje in po nasvetu zdravnika
(osebnega ali odpravarskega, to ni pomembno,
samo da se spozna na višinsko medicino in na
zdravstveno stanje uporabnika konkretnega
kompleta). Naštel bom samo tri zdravila, ki morajo
biti v vsakem kompletu za zdravljenje in
preventivo zapletov višinske bolezni: nifedipin
(adalat caps.,10 mg, nifecard ali cordipin, 20 mg
tbl.,), dexametazon tbl.10 mg, acetazolamid (diamox
tbl. 250 mg).
Svetovanje
Menim, da se je o problematiki zahtevnega bivanja
na velikih višinah treba posvetovati z zdravnikom,
ki ima znanje in izkušnje z višinsko medicino.
Noben članek ali knjiga laiku ne moreta nadomestiti
presoje in svetovanja strokovnjaka. To
velja posebno za kronične bolnike, ki se želijo
povzpeti več kot 2 ali 3 tisoč metrov visoko, za neizkušene
obiskovalce visokogorja in za tiste, ki
imajo v visokogorju zahtevne načrte (alpinisti).
Na koncu, a ne najmanj
pomembno
Seveda se ne morem izogniti pomembnemu
vprašanju o posledicah bivanja na velikih višinah,
čeprav mi odgovarjanje nanj ni prijetno.
Človek vsekakor ni ustvarjen za telesno življenje
v velikih višinah. Tam smo le prehodni obiskovalci
in naše bivanje nad 5500 metri je tako
ali drugače usihanje, včasih tudi borba za preživetje.
Bivanje na veliki višini je stresno, tako telesno
kot tudi duševno. Poleg že opisovane višinske
bolezni se lahko pojavijo še številna druga
stanja ali bolezni zaradi različnih vzrokov
(pomanjkanje kisika, stresni odgovor organizma
s padcem odpornosti, dehidracija, vplivi
mraza itn.), ki presegajo okvir tega članka.
Ostanimo le pri pomanjkanju kisika kot najbolj
posebni značilnosti visokogorja: v zadnjih letih
je kar nekaj raziskovalcev dokazovalo, da bivanje
v »smrtni coni« (nad 7500 metrov visoko)
trajno poškoduje možgane – predvsem zaradi
hudega pomanjkanja kisika se začnejo drobne
krvavitve in degenerativni procesi, ki povzročijo
atrofijo (krčenje) posameznih predelov možganov.
Psihologi že desetletja dokazujejo osebnostne
in intelektualne spremembe pri članih
odprav po vrnitvi z najvišjih gora. Nekatere teh
sprememb so trajale tudi več kot leto dni po odpravi.
Mnogi smo po vrnitvi domov sami izkusili
prehodne motnje zbranosti in kratkotrajnega
spomina, še kaj več je najbrž opazila naša bližnja
okolica. Škodljivi so tudi drugi vplivi visokogorja
(mraz, močnejše UV-žarčenje, pogosto
dehidracija).
Na eni strani tehtnice je torej začasna ali
trajna izguba zdravja, lahko tudi eksistence,
na drugi pa so dejstva, ki nimajo dosti skupnega
s fiziologijo, medicino, psihologijo in drugimi
vedami, ki raziskujejo naše tuzemsko bivanje.
O tem pa smo nekateri, ki nam je bilo dano
doživeti in preživeti visoke bele gore, napisali
na stotine knjig. In ker v vedno večjem številu
segamo proti nebu nad Tibetom, Nepalom
in drugimi čudovitimi deželami, je jasno,
kam se tehtnica nagiba. Kljub svarilom in žrtvam.
O aklimatizaciji, ki je ključ za preživetje in
uspeh v visokogorju, pa kdaj drugič.
PLANINSTVO
33