December - Ljudmila

december 2006
Kako naprej...
Iz življenja
Spominčica
Moja mama ima in se zdravi za Alzheimerjevo
demenco. Začelo se je nekako pred petimi leti, ko
svojim očem in občutkom nisem hotela priznati,
da jo je to doletelo. Bolezen postopoma, vendar
vztrajno napreduje kljub zdravljenju. Mama živi z
očetom, nedaleč od mojega doma. V zakonu se
nikoli nista dobro razumela. Leta in leta je oče
hodil sam na izlete. Mama je bila bolj družinska
in ni bila zaposlena. Vedno je imela občutek
manjvrednosti, ker ni prinašala denarja k hiši in je
bila odvisna od moža. Kriznih trenutkov v
njunem zakonu je bilo veliko. Negativno so vplivali
name in na brata. Tako še danes ne sočustvujem
z očetom, ker ga delno krivim, da je mama
padla v depresijo, ki jo spremlja ob tej bolezni
Oba imata 85 let. Oče je še vedno v dobrem
fizičnem in duševnem stanju. Ima pa to slabo
lastnost, da nima potrpljenja do mame.
Gospodinjska opravila kot so kuhanje, pranje,
likanje in podobno opravlja on. Mama ni več
sposobna kuhati, ji tudi ne dovoli, da ne bi zažgala
hrane, ker sproti pozabi, kaj je začela delati. Ker
oče nima potrpljenja in ne zna uporabljati blagih
besed in dejanj pride do prepirov, ki vodijo mamo
v ljubosumje in obtoževanje očeta, zakaj jo je v
mladih letih pripeljal na podeželje, ko bi lahko kot
spoštovana gospa živela in bila zaposlena v mestu.
To očeta še bolj ujezi, zato jo zmerja z žaljivkami,
ki jo še bolj prizadenejo. Ob takih prilikah mama
noče ali pa zaradi dodatnega stresa ne more jesti.
Želi biti sama in mu predlaga ločitev, naj gre k
tisti njegovi "babi" (ki ne obstaja), da ne bo sedel
na dveh stolčkih. Jaz poskušam z dogovarjanjem
in dokazovanjem pomiriti dogajanje, vložiti veliko
energije, da ne prizadenem ne enega ne drugega.
Če zagovarjam očeta je mama jezna name, češ da
mu sedaj tudi jaz dajem potuho, zato je tako
nasilen do nje. Če bi se na njega jezila, bi bila ona
zadovoljna. To tudi večkrat storim, vendar
obzirno, z dopovedovanjem, da jo mora sprejemati
kot bolnico, ki ji možgani ne delajo prav.
Dopovedujem mu, da rabi mama toplo besedo, da
se ne bo čutila zavrženo.
Včasih sem jo za nekaj dni vzela k nam domov.
Pa je že po nekaj dnevih začela spraševati, ali jo
bo oče sploh še hotel vzeti nazaj.
Če je nisem več znala zamotiti z delom, si je
mislila da je odveč in v napoto. Peljala sem jo
nazaj domov in nekaj časa je bilo za silo v redu.
Če predlagamo, da bi šla v dom upokojencev je
grozno užaljena. Takoj očita, da zopet dajemo
očetu potuho, da bo potem lahko pripeljal ljubico
v hišo. V določenih trenutkih se hoče ločiti in ob
vprašanju, kdo bo potem kuhal in skrbel zanjo,
odgovori, da je sposobna vse narediti sama. V
takšnih težkih trenutkih se začne tresti, jokati, želi
si umreti in komaj jo pomirim.
Kadar sta pri volji gresta ob lepem vremenu tudi
na sprehod, vendar ju moram kar naprej spodbujati
k temu. Pozimi se razumeta še slabše kot
poleti, ker sta veliko v stanovanju. Prinesla sem
jima razne igre: Človek ne jezi se, Domino,
Vseved, z namenom, da se ne bi dolgočasila,
mislila na neumnosti, da bi si raje krepila
možgane. Vendar se le redko igrata. Vedno bi
morala biti tudi sama z njima...
Jaz pa pogosto ne zmorem več, utrujena sem od
pregovarjanja, zato se znova in znova sprašujem,
kako naj pripravim očeta, da bi ravnal z njo
človeško, da bi razumel, da je bolna..., in kako
sploh naprej...
N. N.
Vaša razmišljanja in izkušnje z življenjem ob
bolniku z demenco so lahko dragocena pomoč
drugim. Vabimo vas, da jih opišete in pošljete
na naslov:
Spominčica, Studenec 48, 1260 Ljubljana
3