Slovenska vojska v mirovnih operacijah - Ministrstvo za obrambo

Slovenska vojska v 

mirovnih operacijah 

Cilji in rezultati prve faze empiričnega raziskovanja 

V enaindvajsetih revijah Slovenska vojska smo obravnavali tematiko sodelovanja Slovenske 

vojske v mirovnih operacijah. Serijo končujemo s prilogo, v kateri so predstavljeni prvi rezultati 

empirične raziskave Slovenska vojska v mirovnih operacijah, ki so jo opravili raziskovalci 

Obramboslovnega raziskovalnega centra Fakultete za družbene vede v Ljubljani. V prvi fazi 

raziskave so analitično spremljali dva kontingenta, in sicer MNBG ter MSU, v dveh mandatih 

hkrati. Trenutno poteka druga faza raziskave, v kateri s spremenjenim empiričnim pristopom 

prehajajo na primerjavo trenda v misijah z enakimi mandati. 

12. marec 2004 

Priloga revije Slovenska vojska 

SLOVENSKA S VOJSKA 1

Slovenska vojska v mirovnih operacijah 

Raziskovalni projekt Slovenska vojska v mirovnih operacijah poteka na 

Obramboslovnem raziskovalnem centru Inštituta za družbene vede Fakultete 

za družbene vede v Ljubljani. Projekt je del ciljnega raziskovalnega programa 

Konkurenčnost Slovenije 2001–2006 in ga sofinancirata Ministrstvo 

za šolstvo, znanost in šport ter Ministrstvo za obrambo. Prvi del projekta je 

potekal od 1. oktobra 2002 do 30. septembra 2003, nadaljevanje projekta 

pa je predvideno za obdobje od 1. oktobra 2003 do 31. marca 2005. Pred 

začetkom raziskovanja je raziskovalna skupina za izdelavo projektne dokumentacije 

skupaj s podiplomskimi študenti obramboslovja opravila 62 intervjujev 

z veterani, slovenskimi vojaki, ki so se od leta 1997 do 2002 udeležili 

mirovnih operacij. Poleg tega je zbrano gradivo in predvideno metodologijo 

preverila v mednarodni raziskovalni skupini ERGOMAS (European Research 

Group on Military and Society) na konferenci v Portorožu septembra leta 

2002. 

Namen raziskave je bil analizirati zgodovino in mirovne operacije po drugi 

svetovni vojni v okviru mednarodnih organizacij, analizirati sodelovanje slovenske 

države v mirovnih operacijah z vidika povečevanja prepoznavnosti 

naše države v mednarodnih odnosih ter na mikroravni s pomočjo družboslovnih 

meritev oceniti motiviranost in pripravljenost vojakov ter izbranih enot 

Slovenske vojske za sodelovanje v mirovnih operacijah. Predstavili vam 

bomo ugotovitve s te mikroravni. 

Vzorec raziskovanja 

Za merjenje motivacijske strukture in pripravljenosti udeležencev v mirovnih 

operacijah, ki trenutno potekajo, sta bili izbrani enoti, iz katerih popolnjujejo 

največje kontingente Slovenske vojske za misiji z različnima mandatoma, in 

sicer 10. motorizirani bataljon 1. brigade Slovenske vojske v večnacionalni 

bojni skupini (MNBG) v Doboju v Sforju ter 17. bataljon vojaške policije 1. 

brigade Slovenske vojske v večnacionalni posebni enoti (MSU) v Sforju. 

Ugotovitve o vplivu neodvisnih zunanjih spremenljivk na motivacijo izbranih 

vojakov so delne in jih preverjamo v več kontingentih vojakov iz istih enot. 

Za revijo Slovenska vojska bomo predstavili rezultate prvega kontingenta za 

MNBG in devetega kontingenta za MSU. Ta del empirične raziskave označujemo 

kot prvo fazo. Iste hipoteze preverjamo še v SICON MNBG II, SICON 

MNBG III, SICON MNBG IV, SICON MSU X, SICON MSU XI in SICON ISAF 5. Proučevanje 

več zaporednih kontingentov je nujno zato, da ugotovimo trende v 

razvoju stališč vojakov. Podatki iz dveh kontingentov za dve vzporedni misiji, 

ki jih bomo predstavili, sicer lahko napovejo težave, ne moremo pa trditi, da 

so to statistično značilne težave v več kontingentih. Da bi potrdili ali ovrgli 

obstoj določenih pojavov, moramo raziskovanje ponoviti v naslednjih kontingentih 

za iste misije. Res pa je, da zanesljiv obstoj nekaterih težav lahko 

potrdimo tudi s primerjavami z drugimi vojskami. Pri interpretaciji rezultatov 

iz SICON MNBG I in SICON MSU IX smo zato uporabljali tuje vire, predvsem 

podobne raziskave med nemškimi, švicarskimi, švedskimi in ameriškimi 

vojaki, udeleženci mirovnih operacij v nekdanji Jugoslaviji v zadnjem desetletju, 

upoštevali pa smo tudi rezultate raziskave, opravljene med 62 veterani 

iz mirovnih operacij Slovenske vojske od leta 1997 do 2002. 

Uporabljene empirične raziskovalne metode 

Obe raziskovani enoti iz 1. brigade Slovenske vojske sta leta 2003 sodelovali 

v silah Sforja v Bosni in Hercegovini v naslednjih obdobjih in sestavah: 

pripadniki 1. čete 10. MOTB so od januarja do julija 2003 sodelovali v portugalsko-slovenskem 

bataljonu večnacionalne bojne skupine s sedežem v Doboju 

(SICON MNBG I), pripadniki 17. bataljona vojaške policije, in sicer dva 

voda, pa so od aprila do oktobra 2003 sodelovali v večnacionalni posebni 

enoti (SICON MSU IX). Za zbiranje podatkov smo uporabili večmetodski pristop. 

Pred odhodom na misijo smo anketirali pripadnike obeh kontingentov, 

podobno anketo pa smo opravili po petih mesecih dela na misiji. Ob tej anketi 

smo vojake obiskali, opravili z njimi še skupinske razgovore, uporabili smo 

metodo opazovanja z udeležbo in intervjuvali častnike v višjih poveljstvih 

mirovne operacije. Ob obisku smo se seznanili z bivalnimi in drugimi razmerami, 

socialnim okoljem, nalogami in težavami pripadnikov na misiji. Z obema 

anketama smo ugotavljali statistično značilne spremembe v stališčih in 

ocenah vojakov, takoj po vrnitvi v domovino pa smo v intervjujih z udeleženci 

ugotavljali vzroke za spremembe njihovih stališč, predvsem glede motivacije 

in priprav na misijo. 

Izpolnjene ankete in zapisi intervjujev so poslovna skrivnost Obramboslovnega 

raziskovalnega centra, udeležencem v raziskavi zagotavljamo 

anonimnost, v javnih objavah in poročilih pa uporabljamo skupne rezultate 

ter navedbe iz intervjujev brez oznak sodelujočih. Splošne rezultate anket 

najprej predstavimo vojakom, udeležencem raziskave, potem pa naročniku 

raziskave. 

Motivacija in pripravljenost vojakov v mirovnih misijah 

V raziskavi smo proučili veliko dejavnikov, ki vplivajo na motivacijo in pripravljenost 

vojakov za sodelovanje v mirovnih operacijah, ker pa je to del 

vojakovega življenja in dela, posredno vplivajo tudi na celotno motivacijo za 

vojaško službo. Dejavnike smo razvrstili glede na možnost vpliva Slovenske 

vojske in Ministrstva za obrambo na njihovo spreminjanje. V prvo skupino 

smo uvrstili tiste dejavnike, ki so precej neodvisni od ravnanja slovenske 

države, so objektivno dejstvo in jih je treba zato sprejeti kot neodvisne spremenljivke. 

Izbere se jih takrat, ko se država odloči za sodelovanje v določeni 

Tabela 1: Empirične metode in vzorci raziskave 

SICON MNBG I 

Prva anketa 

Druga anketa 

Datum 8. in 15. januar 2003 17. do 19. maj 2003 

Kraj Vojašnica Franca Rozmana Staneta baza Dannevirke pri Doboju 

Število anketiranih 80 68 

Število opravljenih intervjujev 

42 (5 na misiji, 37 po vrnitvi) 

SICON MSU IX 

Prva anketa 

Druga anketa 

Datum 11. marec 2003 2. do 4. avgust 2003 

Kraj Vojašnica Franca Rozmana Staneta baza Butmir v Sarajevu 

Število anketiranih 45 44 

Število opravljenih intervjujev 

24 (4 na misiji, 20 po vrnitvi) 

2 PRILOGA 

REVIJA SLOVENSKA S VOJSKA 5/2004 

0

Diagram 1: Odnosi med dejavniki motivacije in pripravljenosti vojakov za mirovne misije 

mirovni operaciji. To so dejavniki iz okolja misije, in sicer nevarnosti, lokalno 

prebivalstvo ter tuje vojaške enote. Na te dejavnike je mogoče vplivati le 

na mikroravni in dolgoročno. V drugo skupino smo uvrstili dejavnike, na 

katere lahko delno vpliva ravnanje Slovenske vojske kot celote in delovanje 

Ministrstva za obrambo, vendar pa učinkov ni mogoče povsem predvideti. 

To so dejavniki domačega matičnega okolja, in 

sicer politična oblast, javna občila, slovenska in 

vojaška javnost, družine ter prijatelji vojakov. 

V tretjo skupino sodijo dejavniki, ki izhajajo iz 

vojaške enote v mirovni operaciji in katerih spreminjanje 

je odvisno od pravilnega načrtovanja 

delovanja vsakega posameznega kontingenta: 

uspešnost opravljanja nalog, vertikalna kohezija 

in vloga poveljnikov, horizontalna kohezija in 

vloga poveljnikov ter soborcev, zaledne službe 

oziroma oskrba in organiziranost rehabilitacije 

v prostem času. V četrto skupino sodijo dejavniki 

vojakove osebnosti, ki so lahko dolgoročno 

nespremenljivi, kot so sociodemografske značilnosti 

(spol, starost, izobrazba, vernost in leta 

službe v vojski, ti dejavniki se sicer spreminjajo, 

vendar večinoma neodvisno od vojaške službe, 

razen morda izobrazbe), značaj ter temperament 

vojaka, ali pa se nenehno spreminjajo, in 

sicer vrednote, stališča, pričakovanja, strahovi, 

zaupanje, zadovoljstvo, vera v vojsko in vojaško 

službo. Odnos med dejavniki motivacije 

in pripravljenosti vojakov za mirovne misije je 

prikazan v diagramu 1. 

Predstavili bomo tudi ugotovitve o vplivu omenjenih dejavnikov, tako 

da bomo začeli predstavitev vojakov kot osebnosti, torej četrto skupino 

dejavnikov, nato pa nadaljevali s prvo, drugo in tretjo skupino dejavnikov 

povečevanja ali zniževanja vojakove motivacije in pripravljenosti za delo v 

mirovni operaciji. 


Sociodemografske značilnosti, vrednote, stališča, pričakovanja, 

strahovi, zaupanje, zadovoljstvo, zaupanje v vojsko in vojaško službo 

Socialno-vrednotni profil raziskovanih populacij 

Raziskovana kontingenta imata različna socialna profila. Na to kaže že 

starostna struktura, saj so pripadniki SICON MNBG I v povprečju stari 27 let, 

pripadniki SICON MSU IX pa 34 let. Precej različne so tudi njihove vojaške 

izkušnje, saj so prvi v SV zaposleni v povprečju 2,3 leti, drugi pa osem let. 

Pri prvih je samo 16 odstotkov poročenih, pri drugih je poročenih skoraj 

polovica pripadnikov. V SICON MNBG I ima otroke le vsak peti pripadnik, v 

SICON MSU IX pa skoraj dve tretjini pripadnikov, in sicer 63,6 odstotka, skrbi 

za enega ali več otrok. 

Več kot polovica, natančneje 61,3 odstotka, pripadnikov SICON MNBG I, ki 

so sodelovali v anketi, živi v stanovanju ali hiši skupaj s starši, 21,3 odstotka 

jih živi v svojem stanovanju ali hiši, 17,5 odstotka pa v podnajemniškem 

oziroma najemniškem stanovanju. Med anketiranci SICON MSU IX jih 45,5 

odstotka živi v stanovanju ali hiši skupaj s starši, več kot tretjina, in sicer 36,4 

odstotka, jih živi v svojem stanovanju ali hiši, 18,2 odstotka pa v (pod)najemniškem 

stanovanju. Za verne, ki redno ali pa vsaj občasno obiskujejo verske 

obrede, se je v SICON MNBG I opredelilo 64,6 odstotka pripadnikov, v SICON 

MSU IX pa 44,6 odstotka pripadnikov. 

Tudi stopnja izobrazbe in struktura glede na položaj v vojaški hierarhiji 

kažeta na različnost proučevanih populacij. V SICON MNBG I je precej večji 


0 Graf 1: Struktura raziskovancev glede na stopnjo izobrazbe in položaj 

v vojaški hierarhiji v odstotkih 

Stopnja izobrazbe 

Visoka 

Višja 

4-letna 

Struktura glede na položaj v vojaški hirearhiji 

2- ali 3-letna 

Častnik 

Podčastnik 

Vojak 

PRILOGA 3


delež pripadnikov z 2- oziroma 3-letno šolo kot v SICON MSU IX, v katerem 

je večji delež podčastnikov. Enota v MSU namreč deluje v bojnih skupinah, 

enotah, manjših od oddelkov. Proučevani populaciji se razlikujeta glede na 

predhodno udeležbo v mirovnih operacijah. V raziskovani populaciji MNBG I 

je bilo 11,3 odstotka veteranov, to je takih, ki so se enkrat ali večkrat udeležili 

mirovne misije. V populaciji SICON MSU IX je več kot polovica veteranov, 53,5 

odstotka anketirancev je že bilo na kakšni misiji. Predhodna udeležba na 

misijah je eden najpomembnejših dejavnikov vpliva na način razmišljanja 

vojakov o pripravah, pričakovanjih in zadovoljstvu z misijo. 

Razlogi za zaposlitev v SV 

Posameznik se za vojaški poklic odloči iz različnih razlogov, pri čemer 

so nekateri pomembnejši od drugih, od njih pa so odvisna pričakovanja 

vojakov glede vojaške organizacije in njihove prihodnosti v njej. Razloge za 

vstop v vojsko raziskovalci različno razvrščajo, na primer na ekonomskosocialne 

in statusne, finančne, samoizpolnjevalne, patriotične ter izobraževalne. 

Pri ekonomsko-socialnih razlogih so pomembne plače in materialne 

ugodnosti, kot so zdravstveno in socialno zavarovanje, pokojnina, rešitev 

stanovanjskega vprašanja, financiranje prekvalifikacije ali dokvalifikacije 

po izstopu iz vojske ipd. Pri statusnih dejavnikih gre za čast, ugled in nekatere 

nematerialne ugodnosti, kot so na primer beneficirana delovna doba 

in ugoden položaj pri iskanju civilne zaposlitve. Ekonomski dejavniki so pomembni 

ob ekonomskih krizah v državi, vendar pa denar ni vedno odločilen 

motivacijski dejavnik. 

Tabela 2: Razvrstitev najpomembnejših razlogov za odločitev za 

vojaški poklic 

SICON MNBG I 

Želel sem sodelovati v mirovnih 

operacijah. 

Všeč mi je vojaško tovarištvo. 

Zanima me vojaško življenje. 

Podpiram naloge SV po svetu. 

Želim služiti svoji državi. 

Všeč so mi avanture. 

Rad bi potoval in spoznaval tuje 

dežele. 

SICON MSU IX 

Zanima me vojaško življenje. 

Želim služiti svoji državi. 

Podpiram naloge SV po svetu. 

Všeč mi je vojaško tovarištvo. 

Zaradi finančnih razlogov 

Želel sem sodelovati v mirovnih 

operacijah. 

Zanima me tehnika. 

Zanima me tehnika. 

Rad bi potoval in spoznaval tuje 

dežele. 

Želel sem pomagati drugim ljudem. SV ponuja varnost zaposlitve. 

Zaradi možnosti napredovanja Želel sem pomagati drugim ljudem. 

razlogi so šele na sredini lestvice. Pripadniki SICON MSU IX so starejši in 

imajo v povprečju tudi daljšo delovno dobo v SV. Večinoma so se zaposlili, 

še preden je SV začela sodelovati v mirovnih operacijah, zato se za 

poklic vojaka niso mogli odločati glede na možnosti sodelovanja v njih. 

Najpomembnejši so bili razlogi samoizpolnitve, ki izhajajo iz zanimivega 

vojaškega življenja, patriotični in socialno-ekonomski razlogi. To pomeni, 

da so glavni razlogi za vojaški poklic vrednotne usmeritve kandidatov, 

manj pa pričakovanja glede finančno-socialnih pridobitev. V SICON MNBG 

I je bilo na možnost odhoda v mirovne operacije še pred zaposlitvijo v SV 

povsem pripravljenih kar 90 odstotkov pripadnikov, v SICON MSU IX pa 

45,5 odstotka pripadnikov. 

Nekateri raziskovalci trdijo, da vojska postane zanimiva za zaposlovanje 

takrat, ko pride do gospodarskih težav in brezposelnosti, oziroma je interes 

za službo v vojski sorazmeren s stopnjo brezposelnosti (Bos-Bakx, Soeters, 

2003: 86–88). Odgovori v naši raziskavi kažejo, da zaposlovanje v SV za 

anketirance ni bil izhod v sili. Odgovor »Nisem našel nobene druge službe« 

je namreč na zadnjem mestu med razlogi za vstop v SV. Večina pripadnikov 

obeh kontingentov je povedala, da so bili pred vstopom v SV zaposleni. 

Samo 2,6 odstotka pripadnikov SICON MNBG I in 4,9 odstotka pripadnikov 

SICON MSU IX je bilo pred vojaško službo brezposelnih. 

Identifikacija z vojsko, vojaškim poklicem in misijo 

Identifikacija posameznika s skupino ali organizacijo, ki ji pripada, vpliva 

na kohezivnost in učinkovitost skupine ali organizacije pri doseganju po- 

Graf 2: Identifikacija z vojsko in vojaškim poklicem 

Vrednosti indeksa identifi kacije z vojsko in vojaškim poklicem* 

* Indeks je oblikovan na podlagi stopnje strinjanja z naslednjimi trditvami: Ponosen 

sem, da sem vojak; Moj prispevek k nalogam moje enote je pomemben; 

Rad opravljam delo vojaka; Podpiram naloge Slovenske vojske; Prijateljem bi 

priporočal, da postanejo vojaki SV; Zadovoljen sem s službo v SV. 

Pripadniki SV so aktivno vključeni v akcijo Žetev, s katero zbirajo 

nelegalno orožje pri lokalnem prebivalstvu. 

Prva 

anketa 

Druga 

anketa 

V raziskavi smo anketiranim ponudili 20 možnih razlogov za odločitev za 

vojaški poklic, sami pa so njihov pomen ocenjevali z lestvico od 1 do 5 glede 

na to, koliko se jim je zdel posamezen razlog pomemben. 

Pri raziskovancih iz SICON MNBG I je bila na prvem mestu želja po sodelovanju 

v mirovnih operacijah, ta pa je pri anketirancih SICON MSU IX šele 

na šestem mestu, kar pa ni presenetljivo glede na starostne razlike in 

razlike v dobi zaposlitve v SV. Večina pripadnikov SICON MNBG I se je v 

Slovenski vojski zaposlila po letu 2000, torej v obdobju, ko je SV že tri leta 

sodelovala v mirovnih operacijah. Sledijo razlogi, ki kažejo na privlačnost 

vojaškega poklica, torej razlogi samoizpolnitve, na primer »Všeč mi je« in 

»Zanima me vojaško življenje«, potem pa še patriotični razlogi, in sicer podpora 

nalogam SV po svetu in želja po službi državi. Socialno-ekonomski 

4 PRILOGA

stavljenih nalog. Identifikacijo posameznika z vojaškim poklicem in vojaško 

organizacijo smo v raziskavi merili s trditvami, na podlagi katerih je oblikovan 

indeks stopnje identifikacije, ki obsega vrednosti od 1 do 5. 

Pred odhodom na misijo je stopnja identifikacije udeležencev s SV in poklicem 

vojaka zelo visoka. Po približno petih mesecih na misiji pa je mogoče 

pri pripadnikih obeh kontingentov, ki smo jih raziskovali, zaznati znižanje 

stopnje identifikacije. Pripadniki so z vlogo vojaka vse manj zadovoljni. 

Pri SICON MNBG I se statistično značilno zniža zadovoljstvo s službo v 

SV in manj je takih, ki bi svojim prijateljem priporočili službo v SV. Iz intervjujev 

sklepamo, da so bili vojaki zaskrbljeni glede dela po vrnitvi z misije, 

predvsem jih je motila nenačrtnost dela v matični enoti. Med misijo ima posameznik 

zelo jasno vlogo z natančno določenimi nalogami, vrnitev domov 

pa prinaša več negotovosti, njegove naloge so manj natančno določene. 

V nasprotju s pričakovanjem, da misija vnaša nered in spremembe v vojakovo 

življenje, smo torej ugotovili, da je bil za vojake v MNBG I način dela v 

misiji bolj stabilen, jasen in zato varen, kot pa je to po njihovi presoji doma. 

Ugotavljamo, da odsotnost zaradi misije pomeni manj informacij o domačem 

okolju, vojaki slabo ocenjujejo predvsem seznanjenost s pogostimi 

organizacijskimi reformami v enotah SV, vse informacije in dezinformacije, 

ki pridejo do njih, jemljejo zelo resno, ker jih večinoma ne morejo hitro in 

zanesljivo preveriti. Sklepe o informacijah iz domovine sprejemajo na podlagi 

okoliščin, v katerih so sami na misiji, pogosto nimajo dovolj empatičnih 

sposobnosti, da bi informacije razumeli v okoliščinah v domovini. 

V SICON MSU IX se po petih mesecih zniža tudi identifikacija z vojsko in 

vojaškim poklicem, statistično značilno upade ponos na sebe kot vojaka, 

podpora nalogam SV in zadovoljstvo s službo v SV. Le četrtina bi jih še 

priporočila prijateljem službo v SV, pred odhodom pa je bilo takih 43 odstotkov. 

Zmanjšanje zadovoljstva z vojaškim poklicem je povezano z dogodki na 

misiji in z odnosom vojakov do misije, zato se zdi vse bolj pomembno jasno 

karierno načrtovanje vojakovega dela doma in v tujini, predvsem preprečevanje 

stresa zaradi diskontinuitete ob odhodih v tujino in vrnitvah v matične 

enote, realne predstave o delu na misiji, ustrezna pripravljenost na vse oblike 

dela in življenja na misiji ter zaupanje v poveljniški kader, ki pa mora biti tudi 

sam ustrezno pripravljen za delovanje na mirovnih misijah. 

Tudi identifikacija udeležencev z misijo je pred odhodom visoka, kar kaže na 

zelo pozitiven odnos do nalog misije in lastne vloge v njej. Po petih mesecih 

Graf 3: Identifikacija z misijo 

Vrednosti indeksa identifi kacije z misijo* 

Prva 

anketa 

Druga 

anketa 

Indeks je oblikovan na podlagi stopnje strinjanja z naslednjimi trditvami: Ponosen 

sem, ker bom vojak slovenskega kontingenta v BiH; Identificiram se s 

predvidenimi nalogami; Pomembno bom prispeval k izvedbi nalog svoje enote 

v mirovni misiji; Všeč mi je, da bom vojak slovenske čete v slovensko-portugalskem 

bataljonu v BiH; Podpiram naloge svoje enote v misiji v BiH; Drugim vojakom 

v SV bi priporočil prijavo za misijo v BiH; Če bi bilo možno, bi ostal doma; V 

prihodnosti bi se z veseljem vključil še v kakšno misijo. 

V humanitarni akciji otroškega vrtca Jelka iz Ljubljane so otroci 

zbirali igrače in druge materialne potrebščine, ki so jih s pomočjo 

pripadnikov Slovenske vojske dostavili sirotam v Doboju. 

misije smo ugotovili, da se je stopnja identifikacije z misijo v obeh kontingentih 

nekoliko zmanjšala, kar prikazuje tudi indeks stopnje identifikacije z 

misijo v grafu 3. Pripadniki SV so bolj kritični do nalog, ki jih opravljajo na 

misiji. Očitno obstaja neskladje med pričakovanji glede nalog na misiji, ki jih 

posameznik oblikuje med pripravami, in dejanskimi nalogami, ki jih opravlja 

na misiji. Pred odhodom na misijo udeleženci pričakujejo zelo dinamično 

in zanimivo delo, celo delo bojevnika, in so prepričani o pomembnosti svoje 

naloge. Med misijo opravljajo tudi vsakodnevne in ponavljajoče se naloge. 

Njihovo delo je le majhen delež v prispevku stotisočev tujih vojakov, ki so 

delovali v Bosni in Hercegovini v prizadevanjih za mir in stabilnost v državi. 

Podobno zmanjševanje navdušenja nad nalogami v mirovnih operacijah 

je opazno tudi pri drugih vojskah. Raziskave kažejo, da je zmanjšanje 

navdušenja na primer problem nemške vojske v mirovnih silah na Kosovu. 

Nemški raziskovalci so to povezali z neizpolnjenimi pričakovanji pripadnikov 

glede pomena misije, saj vojaki ugotavljajo, da se med misijo politične, 

socialne in humanitarne razmere na Kosovu niso bistveno izboljšale (Biehl, 

Mackewitsch, 2002: 12–14). Ameriški raziskovalci so v svojih vojaških enotah 

v nekdanji Jugoslaviji opazili, da pri pripadnikih povzročajo stres dolgočasje, 

ki se kaže kot pomanjkanje dela, ki bi se posamezniku glede njegove 

poklicne usposobljenosti zdelo smiselno; občutek pripadnikov, da jih višja 

poveljstva in zaledne službe premalo podpirajo; to, da njihove misije javna 

občila premalo priznajo; skrb za družino; občutek, da je za druge enote 

bolje poskrbljeno in nejasna linija poveljevanja (Bartone, Adler, Vaitkus, 

1998: 590). 

Večino takšnih dejavnikov stresa smo opazili tudi pri slovenskih udeležencih 

mirovnih operacij. Pripadniki obeh kontingentov so v intervjujih izrazili 

razočaranje nad oskrbo, za katero naj bi poskrbele matične enote v Sloveniji. 

Menili so, da so morali predolgo čakati na materialna sredstva, za katera 

so prosili, zagotovljena sanitetna oskrba se jim je zdela sporna, na splošno 

so menili, da so jih na GŠSV in vsi odgovorni v Sloveniji pozabili takoj, ko so 

jih poslali na pot. Zelo so bili kritični do brezbrižnosti javnih občil in javnosti. 

Pripadniki SICON MSU IX so menili, da je preveč pozornosti javnosti, javnih 

občil in GŠSV usmerjene v MNBG I, ki naj bi jo napačno predstavljali kot prvo 

veliko mirovno misijo Slovenske vojske. »Mi smo že deveti kontingent v MSU, 

pa nas še do zdaj niso opazili,« so vojaki v MSU IX običajno komentirali svojo 

zapostavljenost. V primerjavi z ameriškimi vojaki naši anketiranci niso 

nikoli govorili o pomanjkanju koristnega dela na misiji. Nasprotno, omenjali 

so, da zaradi svojega poznavanja jezika opravljajo zelo pomembno delo 

za Sfor. 



0 PRILOGA 5


Okolje mirovne misije: lastna pričakovanja, cilji misije, nevarnosti, 

lokalno prebivalstvo in tuje vojaške enote 

Podatki o udeležbi slovenskih vojakov na mirovnih misijah od leta 1997 do 

konca 2003 so pokazali, da je bilo v takšne naloge napotenih 1089 vojakov 

(Zgaga, Večer, 27. januar 2004: 3). To sicer ne pomeni, da se je toliko različnih 

vojakov udeležilo misij, saj vemo, da je bilo na misijah veliko takih, ki 

so bili vsaj enkrat ali celo večkrat na misiji, pač pa da je bilo toliko mandatov 

posameznih vojakov opravljenih na različnih misijah. Statistično gledano je 

bil torej skoraj vsak šesti vojak SV že na misiji. Veliko se jih še želi udeležiti in 

mnogi bodo morali pred iztekom pogodb o delu v SV še mnogokrat na pot. 

Noben vojak SV ne gre na misijo v tujino, ker bi bila to njegova zasebna stvar 

ali želja. Čeprav so večinoma odhajali kot prostovoljci, so vsi delali v interesu 

države, izpolnjevali so državne obljube do mednarodne politike in opravili 

pomembne zunanjepolitične vloge države Slovenije. 

Osebna pričakovanja in mirovna misija 

Večina vojakov je povedala, da so na mirovno misijo odšli prostovoljno. Pripadniki 

SICON MSU IX so se na misijo prijavili prostovoljno iz različnih enot 

bataljona vojaške policije iz vse Slovenije. Nekateri so celo iz drugih enot SV 

in so se nalog vojaške policije priučili le za potrebe misije. Kontingent je torej 

nastal projektno, samo za potrebe misije in nikoli več ne bo deloval v taki 

sestavi. Vse kolektivne funkcije so morale biti vzpostavljene med pripravami 

in ko je misija potekala. SICON MNBG I je povsem drugačen kontingent. Vojaki 

v njem so pripadniki 1. motorizirane čete 10. motoriziranega bataljona, 

poznajo se od vstopa v enoto, torej najmanj leto dni. Procesi vertikalne in 

predvsem horizontalne kohezije so opravljeni. Težava je le, ker vsi vojaki 1. 

čete niso mogli na pot, saj kontingent v MNBG šteje le 86 vojakov, nekateri 

pa so zaradi študijskih ali družinskih obveznosti ostali doma. To pomeni, da 

je pri vseh vojakih obstajala teoretična možnost, da ne odidejo na pot, če je 

bilo dovolj drugih prostovoljcev za popolnitev 86 mest. To škoduje vzpostavljeni 

horizontalni koheziji, saj so nekateri, morda celo prijatelji, ostali doma in 

vprašanje je, kdaj bodo spet prišli na vrsto za odhod v tujino. 

Ob odhodu je več kot štiri petine vojakov v SICON MNBG I omenilo, da od 

misije pričakujejo pridobitev uporabnega vojaškega znanja in izkušenj, prispevek 

k ugledu Slovenije v svetu, koristno uporabo svojega vojaškega znanja, 

dokazila o svoji odgovornosti in sposobnosti, dodatni zaslužek, pomoč 

lokalnemu prebivalstvu, seznanitev z drugo državo, narodi in kulturo. Tudi po 

petih mesecih dela so menili, da se njihova pričakovanja uresničujejo, le da 

so bili še najbolj zadovoljni s seznanjanjem z drugo državo in prispevkom 

k ugledu Slovenije v svetu. O koristnosti svojega vojaškega znanja pa so že 

malo dvomili. 

Pripadniki SICON MSU IX imajo glede mirovne misije podobna pričakovanja. 

Bolj poudarjajo le dodaten zaslužek, ki ga pričakuje 95,6 odstotka vprašanih, 

dve tretjini vojakov pa pričakujeta tudi, da bosta pridobili vojaško znanje 

in koristno uporabili znanje, ki ga že imata. Po petih mesecih dela se njihova 

pričakovanja precej zmanjšajo, kar je nenavadno, saj smo glede na več kot 

polovico veteranov med njimi predvidevali, da so imeli pred odhodom realna 

pričakovanja. Po petih mesecih pridobivanja izkušenj najbolj podvomijo v 

uporabnost svojega vojaškega znanja in možnost, da bi se naučili česa 

novega ali pridobili nove izkušnje. 

Tabela 3: Pričakovanja vojakov glede koristi mirovne misije 

MNBG I Kaj vojak pričakuje od misije? MSU IX 

Prva anketa Druga anketa Seštevek »Zelo se strinjam« in »Strinjam se« v odstotkih Prva anketa Druga anketa 

98,8 (1) 83,9 (2) Pridobiti uporabno vojaško znanje in izkušnje 77,8 (3) 53,5 (10) 

97,6 (2) 91,1 (1) Prispevati k ugledu Slovenije v svetu 84,4(2) 70,5 (3) 

96,3 (3) 72,1 (7) Koristno uporabiti svoje vojaško znanje 71,1 (6) 48,8 (11) 

96,2 (4) 78 (4) Dokazati svojo odgovornost in sposobnost 75,5 (4) 64,3 (5) 

90 (5) 83,8 (3) Zaslužiti nekaj dodatnega denarja 95,6 (1) 86,3 (1) 

86,3 (6) 78 (4) Pomagati lokalnemu prebivalstvu 55,6 (12) 41,9 (14) 

83,8 (7) 91,1 (1) Seznaniti se z drugo državo, narodi in kulturo 73,3 (5) 75,0 (2) 

Porušena stanovanjska poslopja v središču Doboja so le del pričevanj 

o uničevalskih posledicah medsebojnega sovraštva, zaradi česar sta 

v mestu zamrla življenje in vsakdanji utrip. 

Ocena ciljev misije 

Pripadniki obeh kontingentov, ki smo jih raziskovali, se strinjajo s trditvami 

o pravilnosti delovanja Slovenske vojske v Bosni in Hercegovini. Pripadniki 

SICON MNBG I so se zelo strinjali s trditvijo, da SV izpolnjuje pomembno vlogo 

v BiH, da ljudem v BiH pomaga in da sodelovanje SV v BiH pripomore pri 

uveljavitvi človekovih pravic. Vprašani so zelo nasprotovali trditvi, da bi morala 

SV takoj zapustiti Bosno in Hercegovino. Vojaki so se strinjali s cilji misije 

Sforja, ki bo zagotovila mir in stabilnost v BiH, zato bi njen umik povzročil ponoven 

izbruh nasilja. Med drugim anketiranjem se nekoliko manj vprašanih 

strinja s postavljenimi trditvami. Statistično značilna je le razlika v odgovorih 

glede pomembnosti misije Sforja, saj bi njen umik povzročil ponoven izbruh 

nasilja po mnenju bistveno več anketirancev, kot smo to zaznali v prvi anketi. 

Tako je bila v prvi anketi srednja vrednost 3,81, v drugi pa 4,37. 

Vojaki so v intervjujih in skupinskih razgovorih opozorili, da so na terenu med 

prebivalci zaznali veliko sovražnosti. To je bilo predvsem opazno pri doseganju 

glavnih ciljev Sforja, torej pri zagotavljanju vračanja beguncev na svoje 


0

Nevarnosti na misiji 

Če bi hoteli definirati mirovno misijo v sociološkem smislu, bi rekli, da je to 

delo z ljudmi in med ljudmi, drugimi udeleženci misije, z domačini. To delo 

poteka v posebnih okoliščinah, v katerih je sovražnosti mogoče pričakovati, 

možne pa so tudi druge vrste nevarnosti bolj objektivnega značaja, ki so laho 

posledica nekdanje vojne, na primer mine, neeksplodirana ubojna sredtva 

itn. Nevarnosti lahko izhajajo iz kulture domačinov (prometna kultura), 

o posledica lastnega ravnanja (rane, bolezni, panika, oprema, orožje) ali pa 

h povzročajo neodgovorni tovariši oziroma nadrejeni. Pred odhodom na miijo 

so pripadniki obeh kontingentov pričakovali večinoma težave z minami 

n neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, bali so se prometnih nesreč ter deloanja 

kriminalnih tolp. Pri drugem anketiranju se ta pričakovanja potrdijo. 

deleženci v SICON MNBG I so po opravljeni misiji v intervjujih in skupinskih 

azgovorih poudarili problem min in neeksplodiranih ubojnih sredstev, predsem 

pa prometnih nesreč. Ugotovili so namreč, da je prometna kultura 

omačinov in drugih udeležencev v Sforju nizka, zato si na cestah v nenehni 

evarnosti. Tudi pripadniki kontingenta MSU IX so pričakovali predvsem 

ežave zaradi min in neeksplodiranih ubojnih sredstev, vedeli pa so tudi, 

a lahko pričakujejo težave v prometu. Vojaki MSU namreč potujejo po vsej 

iH, tako da gredo vsak teden iz centralne baze v Butmirju v Sarajevu. Vsak 

eden gostujejo nekje druge, v bazah po vsej BiH. Po petih mesecih dela se je 

recej povečal strah zaradi napak nadrejenih v nevarnih razmerah (srednja 

rednost na lestvici od 1 do 5 se z 2,47 med prvim anketiranjem poveča na 

,12 v drugi anketi, torej je signifikanca 0,002). To pomeni, da se najprej s 

ako nevarnostjo večina ne strinja, potem pa to postane verjetno. Vojake tudi 

krbi nepričakovano vedenje tovarišev v nevarnih razmerah, pa tudi vase 

o malo bolj podvomili kot pred odhodom na misijo. Povečal se je še strah 

aradi delovanja kriminalnih tolp. 


Zemljevid zaminiranih območij v BiH 

domove. Nekateri domačini pa so jim zagotavljali, da je Sfor porok miru. V 

drugi anketi se precej manj vojakov strinja s trditvami glede pomembnosti SV 

v misiji v BiH, kar bi lahko pripisali spoznanjem iz prakse, ko se vojaki zavedo, 

koliko pomeni prispevek vojaka ali celo države k rešitvi tako zapletenega 

spora, kot je bosansko-hercegovski. 

Rekli bi lahko, da so bili pripadniki SICON MSU IX manj navdušeni nad cilji 

misije, saj so se s postavljenimi trditvami pred odhodom na misijo manj 

strinjali kot pripadniki SICON MNBG I. Večina jih verjame v pomembnost nalog, 

ki jih SV opravlja v BiH, dvomi pa, da bi lahko vojakovo delo zelo vplivalo 

na spremembo stanja v državi. Tudi o uspehu Sforja v BiH imajo kar pravo 

mnenje, čeprav se hkrati zavedajo, da bi ob morebitnem umiku Sforja tam 

izbruhnilo nasilje. Na lestvici strinjanja od 1 do 5 je namreč srednja vrednost 

4,02. Predvidevamo, da je bolj alarmantna ocena stanja v BiH posledica 

večjega števila veteranov v kontingentu, torej tistih, ki so že bili enkrat do trikrat 

na isti misiji v BiH. 

Pri drugem anketiranju se strah pred izbruhom nasilja ob morebitnem odhodu 

Sforja še poveča, saj je srednja vrednost odgovorov na to trditev že 

4,43. Pripadniki MSU opravljajo svoje delo na ozemlju vse BiH in se morajo 

med aktivnostmi veliko pogovarjati z lokalnim prebivalstvom, zato so njihova 

stališča verjetno precej objektiven prikaz stanja v državi, seveda na ravni, na 

kateri ga lahko zazna poklicni vojak. 

Odnosi z drugimi vojaškimi enotami na misiji 

okolju, v katerem poteka mirovna misija, so poleg domačinov tudi drugi 

deleženci misije, predvsem vojaki, s katerimi se srečuješ pri skupnih opralih, 

v prostem času in pri vsakem obedu, pa tudi tuji nadrejeni poveljniki. 

dnos z njimi je odnos z enakimi. Pri delu z njimi moraš pokazati, kako znaš 

opravljati naloge, kako dobro znaš govoriti njihov ali drug skupni jezik, torej 

vsem tuji jezik. Veliko časa preživijo skupaj, tudi v bazah, zato se dogaja, da 

je ta odnos bolj primaren kot odnos z uporabniki misije, domačini. Če bi razvrstili 

pomen socialnih odnosov na misiji, bi lahko za večino vojakov rekli, da 

je prva socialna referenca lasten kontingent, druga pa vojaki iz drugih držav, 

s katerimi neposredno opravljaš naloge. V MNBG so to Portugalci in Poljaki, 

v MSU pa Italijani, Romuni in Madžari, vsem pa so blizu tudi Američani. Tretji 

socialni okvir so lokalni prebivalci, uporabniki misije. 

Vojaki SICON MNBG I so pričakovali in večinoma doživeli dober sprejem pri 

drugih udeležencih, pred odhodom na delo pa so se zanašali na prednost 

zaradi poznavanja lokalnega jezika, kar naj bi pri Slovencih cenili tudi drugi 

Italijanski karabinjerji cenijo slovenske kolege zaradi njihove 

prizadevnosti, iznajdljivosti na terenu, poznavanja običajev, kulture in 

jezika tamkajšnjih prebivalcev. 


0


Slovenski vojaki skupaj skupaj s portugalskimi kolegi sodelujejo pri 

zbiranju orožja na terenu. 

vojaki. Po nekaj mesecih so ugotovili, da jim ta prednost pri jeziku ne prinaša 

bistveno večje naklonjenosti drugih. Nekateri so celo menili, da jim je jezik 

pomagal v stikih, ni pa bil nujno prednost, saj so morali delati brez prevajalca. 

To je bilo za nekatere vojake težavno, saj se v šoli niso več učili srbohrvaščine. 

Poleg tega se med seboj niso mogli pogovoriti, saj so jih tudi domačini dobro 

razumeli. V intervjujih po vrnitvi z misije so vojaki poudarjali pomen znanja 

tujih jezikov, saj so pri sebi in drugih vojakih opazili, kako je hudo, če ne znaš 

dovolj angleščine, da bi razumel ali znal predati nalogo drugim v njim razumljivem 

jeziku. V intervjujih omenjajo dobre izkušnje s tujimi vojaki, poleg tega 

ne čutijo, da bi se kdorkoli do njih vedel vzvišeno. Nekateri pripadniki SICON 

MNBG I so za portugalske tovariše in nadrejene celo dejali, da so slovenske 

vojake zelo cenili, upoštevali njihove želje in jim omogočili določene ugodnosti. 

Dobro so sodelovali tudi z ameriškimi, danskimi in poljskimi vojaki. 

Udeleženci v SICON MSU IX so pričakovali, da bodo med drugimi vojaki 

prepoznavni, zanašali so se tudi na znanje lokalnega jezika. V intervjujih so 

opozarjali, da je pri delu s tujimi vojaki, predvsem če si častnik, ki daje delo 

drugim, dobro znati jezik vojakov vsaj toliko, da veš, da so razumeli nalogo. 

Težko je opravljati naloge, ki jih nisi dobro razumel. Z drugimi vojaki so se 

sporazumevali v angleščini, govorili pa so tudi nemško ali italijansko. Italijani 

so namreč zelo ljubeznivi z vsakim, ki zna nekaj njihovega jezika. 

Ob obisku vojakov v bazi v Sarajevu smo se avgusta 2003, torej med drugim 

anketiranjem, pogovarjali s poveljnikom karabinjerjev in hkrati poveljnikom 

misije MSU. Slovenske vojake je ocenil kot prizadevne in uspešne pri opravljanju 

dela, pohvalil je njihovo iznajdljivost na terenu, poznavanje običajev 

in kulture domačinov. Poudaril je, da znajo angleško, občudoval pa je tudi 

večjezikovno kulturo slovenskih vojakov. 

Odnosi z lokalnim prebivalstvom 

Izhajali smo iz domneve, da se od vojakov na misiji veliko pričakuje in da 

bo lokalno prebivalstvo, za katerega dobro opravljajo svoje mirovne naloge, 

Pripadniki SV imajo v stikih z domačini dobre izkušnje. 

naklonjeno do njih. Lokalni prebivalci prvi prejmejo usluge vojsk na mirovnih 

misijah. Lahko bi rekli, da celo prebivalci v vojakovi domovini, v našem 

primeru v Sloveniji, manj vedo o slovenskih vojakih na misiji in imajo tudi 

manj možnosti, da bi jih videli pri delu, kot to velja za prebivalce v BiH. Veliko 

vojakov odhaja na misije zaradi prepričanja, da bodo storili nekaj koristnega 

za mir in stabilnost v svetu, zato je sprejemljivost njihovega dela pri lokalnih 

prebivalcih potrdilo pričakovanj in predvsem podpora njihovi motiviranosti 

za uspešno dokončanje misije. 

Ob odhodu na misijo so pripadniki SICON MNBG I izrazili srednjo mero previdnosti, 

čeprav so večinoma pričakovali podporo lokalnega prebivalstva, 

se zanašali na svoje prednosti zaradi poznavanja jezika domačinov, niso 

pričakovali sovražnosti, predvsem zato, ker so predvidevali, da so domačini 

odvisni od pomoči mirovnikov. Strinjajo pa se s previdnostjo pri stikih z domačini 

in ne pričakujejo, da bi se v BiH počutili zelo domače. Zanimivo je, da 

so pri vseh indikatorjih odnosa lokalnega prebivalstva po petih mesecih dela 

zelo spremenili mnenje. Večinoma se še bolj strinjajo s prijaznostjo in odprtostjo 

domačinov, manj omenjajo njihovo sovražnost ali nenaklonjenost, 

priznavajo, da ni treba biti tako previden pri stikih z njimi, poleg tega so precej 

bolj prijazni, kot so pričakovali pred odhodom. 

V intervjujih po vrnitvi v domovino in na skupinskem razgovoru 5. decembra 

2003 smo želeli izvedeti, zakaj so spremenili mnenje o odnosu lokalnega 

prebivalstva. Anketiranci so odgovorili, da so šele v BiH spoznali, kako 

povezani so ti ljudje s Slovenijo, kajti mnogi so delali, služili vojsko ali pa 

imajo celo znance in družinske člane v Sloveniji. Vojaki so ocenili kot veliko 

prednost poznavanje lokalnega jezika, čeprav so priznali, da ga mlajši 

vojaki ne znajo več. Jezik omogoča bolj neposredno sporazumevanje brez 

prevajalca, zato domačini slovenskim vojakom bolj zaupajo. Poleg tega so 

vojaki ocenili, da se do domačinov niso vedli ošabno, da jih niso zaničevali 

ali obsojali, zato so jim ti bolj zaupali. Pri starejših ljudeh je vidna navezanost 

na nekdanjo skupno državo, mlajši od 15 let pa nekdanje države ne poznajo 

več in so do vojakov tudi bolj nestrpni. To pomeni, da na obeh straneh raste 

nova generacija, in sicer v Sloveniji otroci ter bodoči vojaki, ki ne bodo več 

znali jezikov nekdanje skupne države, v BiH pa otroci, ki ne bodo nostalgično 

navezani na zgodovino. Slovenska vojska bo z leti izgubila prednosti pri odnosih 

z lokalnim prebivalstvom, nekateri pa Slovence tudi krivijo za vojno v 

nekdanji Jugoslaviji. 

Udeleženci SICON MSU IX so bili v pričakovanjih glede lokalnega prebivalstva 

že pred odhodom precej previdni, saj niso pričakovali sovražnosti, pa tudi 

velikega navdušenja ne. V kontingentu se pozna, da je bilo v njem precej 

veteranov, ki so vedeli, da je glavni adut slovenskih vojakov poznavanje 

jezika lokalnega prebivalstva. Po petih mesecih dela smo tudi pri pripadnikih 

SICON MSU IX opazili, da so nekoliko spremenili mnenje. Pogosteje ugotavljajo, 

da ne gre za povsem drugačno kulturo od slovenske in da se v stikih z 

domačini lahko počutiš domače. Pri ocenjevanju lokalnega prebivalstva ni 

statistično opaznih razlik med prvo in drugo anketo, zato lahko potrdimo, 

da so se pričakovanja udeležencev glede domačinov potrdila. V intervjujih 

po vrnitvi z misije so omenjali, da so imeli z lokalnim prebivalstvom dobre 

izkušnje, pri prijaznosti prebivalstva sta pomagala jezik in nacionalnost 

vojakov. Ko so domačini vojake prepoznali kot Slovence, je njihov odnos 

postal bistveno boljši, tako da tudi življenje v nekdanji skupni državi pomaga 

pri odnosih z domačini. Vojaki opažajo, da imajo domačini Sfor vse bolj za 

okupacijske sile, da se med prebivalci krepi sovražen odnos do teh sil predvsem 

zaradi nespoštljivega in vzvišenega odnosa nekaterih pripadnikov do 

civilnega prebivalstva. Veterani te operacije so tudi opazili, da se je od prvega 

slovenskega kontingenta v MSU do danes zelo spremenilo razmišljanje 

lokalnega prebivalstva. 


0

Okolje v Sloveniji: politična oblast, javna občila, slovenska in vojaška 

javnost, družine ter prijatelji vojakov 

Podpora politike, javnih občil in javnosti 

Pri vseh skupinskih razgovorih z udeleženci obeh kontingentov smo ugotavljali 

precejšnje razočaranje glede odnosa slovenske javnosti do dela, ki ga 

opravljajo pripadniki SV v tujini. Sklepali smo, da udeležencem misij veliko 

pomeni, če so v javnih občilih dobro pisali o njih in njihovem delu. V obeh 

kontingentih so skrbno spremljali dogodke v domovini, pogosto so kupovali 

televizorje, da so lahko poslušali slovenske oddaje, ko so bili prosti. Zelo pozorni 

so bili na dogodke, ki so zaznamovali odnos javnosti do vojaških in nacionalnovarnostnih 

vprašanj. Pripadniki SICON MNBG I so morali spremljati 

vse javne debate o vstopu Slovenije v Nato od daleč. Prav v času najhujših 

kampanj proti članstvu, torej januarja 2003, so namreč odšli na misijo. 

Pred odhodom na misijo so vojaki kazali veliko lojalnosti do pravilnosti odločitve 

o napotitvi SV na misije v BiH. Verjeli so tudi v podporo slovenskih politikov. 

Slabše so ocenili odnos slovenskih javnih občil do mirovnih operacij, 

pri katerih so zaznali, da premalo in redko poročajo o misijah SV v BiH, pa 

tudi njihova objektivnost ter poštenost nista prav visoki. Glede odnosa javnosti 

do misij so menili, da se premalo zanima za misije SV v BiH. Vse ocene 

se po petih mesecih misije v drugi anketi pri obeh kontingentih še zaostrijo. 

Statistično značilna je razlika pri oceni objektivnosti in poštenosti slovenskih 

javnih občil. Na skupinskem razgovoru 5. decembra 2003, ko smo vojakom, 

sodelujočim v raziskavi, predstavili zbrane podatke, smo dobili tudi pojasnilo 

glede povečanega dvoma o javnih občilih. Povzročil ga je članek v slovenski 

reviji, v katerem so vojaki prepoznali zlonamerne trditve o sebi. Ta ugotovitev 

nazorno pokaže tako imenovano situacijsko logiko pri pripadnikih, ko že en 

sam dogodek ali položaj močno spremeni njihove ocene in mišljenje. 

Pripadniki SICON MSU IX so se zelo strinjali s pravilnostjo politične odločitve 

o napotitvi SV v BiH, vendar pa so že ob odhodu na misijo dvomili o objektivnosti 

in poštenosti slovenskih javnih občil pri poročanju o tej dejavnosti. Ta 

dvom se je po petih mesecih misije še povečal. 

družinskimi člani, in sicer s telefonskimi govorilnicami slovenskega operaterja 

po cenah za notranji promet, kar ima večina drugih vojsk, z dostopom 

do elektronske pošte, interneta ipd. Iz izkušenj drugih vojsk vemo, da je podporo 

družinam med odsotnostjo njihovih članov mogoče vzpostaviti šele, ko 

za kaj takega prosijo ali izrazijo potrebo člani družin. Vojaki namreč neradi 

priznajo, da se za njihovo podobo vojaka, bojevnika, nezmotljivega in nepremagljivega, 

skrivajo tudi slabosti ali čustva. 

Anketiranci obeh kontingentov menijo, da partnerji, starši in prijatelji podpirajo 

njihovo udeležbo na misiji tako pred odhodom kot med misijo. Tudi dolžina 

služenja na misiji se njihovim najbližjim zdi ustrezna. 

Pred odhodom in med misijo anketiranci večinoma niso trpeli zaradi ločitve 

od družine, menili pa so, da tudi njihova družina ne trpi preveč. Med misijo 

jih je še najbolj skrbelo, da zaradi službenih obveznosti ne morejo pomagati 

staršem. 

Podporo družini v SV uresničujejo tudi z organizacijo družinskih 

dnevov, ki so namenjeni medsebojnemu spoznavanju in druženju z 

družinskimi člani. 


Podpora udeležbi na mirovni misiji v socialni mreži vojaka 

Izkušnje vojakov kažejo, da je že pred odhodom na misijo, predvsem pa 

med misijo, zelo pomembna podpora najbližjih in urejene poslovne, pravne 

ter finančne zadeve. Zaradi neurejenih zadev doma se vojak ne more več 

osredotočiti na delo na misiji. Tako slabše opravlja svoje delo, poleg tega pa 

trpi tudi vojak, ki iz oddaljene Bosne in Hercegovine ne more pomagati domačim. 

Vojak se počuti nemočnega, družina v Sloveniji pa je nezadovoljna, 

ker je prepuščena sama sebi. 

Pripadniki SICON MNBG I so bili pred odhodom povprečno zadovoljni s pripravami 

na ločitev od družine, saj je na lestvici od 1 do 5 srednja vrednost 

3,19, med misijo pa se je njihovo nezadovoljstvo povečalo, tako da se je 

delež nezadovoljnih s 25 odstotkov povečal na 32,3 odstotka. Vojaki na 

misiji očitno ugotovijo, da so slabše pripravljeni na večmesečno odsotnost 

od družine, kot so predvidevali pred odhodom. 

Pripadniki SICON MSU IX so pred odhodom na misijo izrazili večje nezadovoljstvo 

s pripravami na ločitev od družine, saj je bil seštevek deleža odgovorov 

»Nisem zadovoljen« in »Sploh nisem zadovoljen« 48,9 odstotka. Med 

misijo se to nezadovoljstvo še nekoliko poveča. Čeprav večkrat omenijo, da 

ne želijo, da bi se kdo vtikal v njihove družinske zadeve, pa sami poudarjajo 

potrebo po posebnih centrih, ki bi skrbeli za podporo družinam med odsotnostjo 

vojakov. Če SV želi pomagati vojakom in družinam, potem naj jim 

omogoči obiske v BiH, predvsem pa naj poskrbi za lažje sporazumevanje z 


0


Priprave na mirovno misijo, uspešnost opravljanja nalog, 

vertikalna kohezija in vloga poveljnikov, horizontalna kohezija in 

vloga poveljnikov ter soborcev, zaledne službe oziroma oskrba, 

organiziranost rehabilitacije v prostem času 

Priprave na mirovno misijo 

Priprave na misijo obsegajo priprave na razmere v lokalnem okolju, na 

lokalno vojaško (običajno večnacionalno) okolje, neposredno nalogo na 

misiji, drugačen delovni dan, nevarnosti na misiji, dogajanje v lastni enoti, 

na ločitev od družine in prijateljev ter na posebnosti pri možnostih sporazumevanja 

z domačimi. 

Pred odhodom na misijo anketiranci ocenjujejo, da so o misiji kar dobro 

obveščeni, da poznajo politične razmere, vzroke in značilnosti spopadov v 

Bosni in Hercegovini, slabše mnenje pa imajo o pripravah s področja tradicije 

in vrednot etničnih skupin v Bosni in Hercegovini. Informacije o razmerah 

na območju misije so pripadniki SICON MNBG I večinoma dobili na usposabljanju 

za misijo (66,3 odstotka), nekateri tudi od predhodnikov na misiji 

(17,5 odstotka), pripadniki SICON MSU IX pa so največ informacij dobili od 

predhodnikov na misiji (53,7 odstotka), nekateri iz lastnih izkušenj (22 odstotkov) 

in na usposabljanju za misijo (19,5 odstotka). Po več mesecih misije 

so anketiranci ugotovili, da niso bili tako dobro obveščeni 

o političnih razmerah, vzrokih in značilnostih spopadov v 

Bosni in Hercegovini, kot so sprva menili. Ocena takšne 

priprave v anketi med misijo se namreč zelo zmanjša v 

obeh anketiranih kontingentih. Pripadnike SICON MNGB I 

so zelo razočarale vojaška baza v Doboju in možnosti za 

življenje v njej. 

Anketiranci so bili pred odhodom na misijo zelo zadovoljni 

z vojaškimi pripravami. Tudi neposredne priprave na 

nalogo na misiji pred odhodom še kar dobro ocenjujejo. 

Anketiranje med misijo pa kaže veliko zmanjšanje ocen 

priprav na obeh področjih. V intervjujih navajajo neskladje 

med pričakovanji glede nalog na misiji, ki so jih imeli na 

podlagi doma opravljenih priprav, in nalogami, ki jih v misiji 

opravljajo. Rezultati opozarjajo na dve dilemi glede usposabljanja 

vojakov. Prva se nanaša na vprašanje, ali usposobljenost 

za bojne naloge omogoča tudi opravljanje vseh 

drugih nalog, na primer diplomatskih in policijskih vlog na 

sodobnih mirovnih misijah, ali je treba vojake ločeno usposabljati 

za bojne in nebojne naloge. Druga dilema izhaja iz 

ocene varnostnega stanja na območju mirovne operacije, 

in sicer ali pripraviti »vojake mirovnike« na delovanje v različnih 

pogojih dela ali samo za predvidene naloge. Oba 

pristopa imata slabe strani. Prvi lahko pomeni zelo obširne 

priprave, pri čemer se lahko izgubi priprava za predvideno 

oziroma običajno delo na misiji, pri drugem pa tvegamo, 

da vojaki na mirovni misiji ne bodo pripravljeni na nenadne 

varnostne pojave, kot so demonstracije, incidenti ali 

oborožen spopad. 

Raziskave, ki jih je med švedskimi vojaki v UNPROFOR-ju 

na Hrvaškem in v BiH opravljala Eva Johansson, kažejo, da 

ti poudarjajo potrebo po znanju za delovanje v nenadnih 

varnostnih pojavih, vendar ne tako, kot si vojske to običajno 

predstavljajo doma. Vojaki ne mislijo na bojevniške priprave, 

temveč na znanje za mirno reševanje sporov (Johansson, Larsson, 

1998). 

V mirovni operaciji se običajno pokaže tudi pomen znanja tujih jezikov. Priprave 

na lokalni jezik so v raziskavi razmeroma dobro ocenjene, predvsem 

pri SICON MSU IX. Priprave v angleškem jeziku so med vsemi pripravami, 

ki so jih anketiranci ocenjevali, dobile najslabšo oceno. Povprečna ocena v 

SICON MNBG I je v anketi pred odhodom na misijo 2,49, v anketi med misijo 

pa 2,18, povprečna ocena v SICON MSU IX pa je v obeh anketah 2. Anketiranci 

so ocenjevali z ocenami od 1, ki pomeni, da s pripravami sploh niso 

zadovoljni, do 5, ki pomeni, da so s pripravami zelo zadovoljni. Delo v Sforju z 

jezikovnega vidika poteka nemoteno, saj zahtevana izobrazba za zaposlitev 

v Slovenski vojski pomeni tudi precej dobro znanje vsaj enega tujega jezika, 

običajno angleščine. Jezikovnim pripravam udeležencem mirovnih misij pa 

bo treba nameniti več pozornosti, predvsem ko bo Slovenija pošiljala več vojakov 

v operacije zunaj nekdanje Jugoslavije. Znanje angleškega jezika je pri 

Graf 4: Ocena priprav na mirovno misijo 

Srednja vrednost na lestvici od 1 »Sploh nisem zadovoljen« do 5 »Zelo sem zadovoljen« 

Seznanitev s političnimi razmerami, vzroki in 

značilnostnimi spopadov v BiH 

Informacije o življenju v bazah mirovnih enot v BiH 

Vojaške priprave 

Neposredne priprave na mojo nalogo na misiji v BiH 

Fizični trening 

Priprave na ločitev od družine 

Priprave na odhod iz vojašnic 1. brigade 

Priprave na lokalni jezik 

Priprave v angleškem jeziku 

Tradicija in vrednote etničnih skupin v BiH 

Priprave na pričakovane grožnje in provokacije 

Priprave na delovanje pod stresom 

Seznanitev s političnimi razmerami, vzroki in 

značilnostnimi spopadov v BiH 

Informacije o življenju v bazah mirovnih enot v BiH 

Vojaške priprave 

Neposredne priprave na mojo nalogo na misiji v BiH 

Fizični trening 

Priprave na ločitev od družine 

Priprave na odhod iz vojašnic 1. brigade 

Priprave na lokalni jezik 

Priprave v angleškem jeziku 

Tradicija in vrednote etničnih skupin v BiH 

Priprave na pričakovane grožnje in provokacije 

Priprave na delovanje pod stresom 

Prva 

anketa 

Druga 

anketa 

10 PRILOGA 


0

Priprave pripadnikov slovenske vojaške policije pred odhodom 

na misijo obsegajo tudi seznanjanje s postopki ob morebitnem 

posredovanju na demonstracijah in ob izbruhu množičnih nemirov. 

delu v operaciji v Bosni in Hercegovini pomembno predvsem za poveljnike, 

ki sodelujejo s tujimi vojaškimi enotami, in za tiste podčastnike in častnike, 

ki so na delovnih mestih v štabih mednarodnih sil. Angleščino potrebujejo 

tako za neposredno sporazumevanje kot administrativne zadeve. Slovenski 

vojaki potrebujejo znanje angleščine in drugih tujih jezikov, in sicer v MNBG 

ter MSU znanje portugalščine oziroma italijanščine, pri skupnih nalogah 

(npr. mešanih patruljah), uporabi skupne infrastrukture v operaciji (npr. sanitetne 

službe), večinoma pa zaradi druženja s tujimi vojaki v prostem času. V 

mirovni operaciji v državi, kjer lokalnega jezika vojaki ne bodo poznali, pa bo 

tudi za njih pomembno, da bodo v angleščini znali izpeljati določene postopke, 

da bodo poznali strokovno terminologijo, predvsem pa, da bodo poznali 

zahteve in omejitve dela prevajalcev, ki jih slovenski vojaki pri delu v Bosni in 

Hercegovini ne potrebujejo. 

Ponovno ocenjevanje priprav v drugi anketi, ko izkušnje z misije omogočijo 

bolj realno oceno kakovosti in uporabnosti priprav, pokaže veliko splošno 

znižanje teh ocen. Iz tega lahko sklepamo, da so udeleženci misije na 

podlagi opravljenih priprav pričakovali precej drugačno delo in delovne ter 

življenjske pogoje od predstavljenih. 

Posebnost pripravljanja SICON MNBG I je bila dolgotrajnost priprav, saj je 

bil njegov odhod na misijo kar nekajkrat prestavljen. Po sporočilih Službe 

za odnose z javnostmi Ministrstva za obrambo (glej Četa Slovenske vojske 

pripravljena za operacijo v podporo miru, 30. april 2002) je bil kontingent 

na misijo pripravljen že konec aprila 2002, ukaz za priprave pa je dobil decembra 

2001. V Bosno in Hercegovino je odšel 18. januarja 2003 (glej Največja 

enota Slovenske vojske odhaja na operacijo v podporo miru v Bosno 

in Hercegovino, 17. januar 2003). Odlašanje odhoda je motilo 82,5 odstotka 

raziskovancev v SICON MNBG I. Pogovori z udeleženci misije so pokazali, da 

nejasnosti glede odhoda na misijo ne povzročajo težav le njim, temveč tudi 

njihovim družinam. 

Zaupanje v poveljnika in tovariše v enoti se med misijo običajno 

zmanjša. 

(Samo)ocena udeležencev misije, 

enote in poveljnikov na misiji 

Notranje okolje vojaške enote je na misiji pred posebnimi izzivi, ki jih vojaki 

med opravljanjem službe v domovini nimajo, zato so nad misijo in svojimi 

tovariši pogosto razočarani. Vendar so ti izzivi in njihovi večkrat slabi učinki 

na enoto na misiji precej običajni. Raziskave (na primer Johansson, 2001) 

namreč kažejo, da se med šestmesečno misijo v tujini v enoti pogosto pojavijo 

medosebni spori in spori med deli enote ter da se v enoti precej zmanjša 

zaupanje do poveljnikov. Spori v enoti se pojavijo predvsem potem, ko delo 

na misiji postane rutina. Skupno delovanje in življenje enote 24 ur na dan 

preprečuje, da bi se (med)osebne težave skrile oziroma rešile v prostem 

času s podporo družinskih članov. Zaupanje poveljnikom se zmanjša zaradi 

incidentov, na primer nesreče. Včasih se pokaže, da poveljniki niso dobro 

usposobljeni in izobraženi za delo na misiji, saj mirnodobno usposabljanje 

doma pogosto ne daje znanja o organiziranju dela v kriznih razmerah. 

Švedske izkušnje tudi kažejo, da častniki v mirovnih operacijah ne smejo bili 

premladi. Nemški raziskovalci (Biehl & Mackewitsch, 2002) pa ugotavljajo, 

da se zaupanje poveljnikom med misijo zmanjša predvsem zaradi neustreznega 

obveščanja. Zaupanje poveljniku je v enoti tudi po koncu misije, po 

vrnitvi k rednemu delu, včasih težko povrniti na staro raven. 

Graf 5: Ocena enote 

Srednja vrednost na lestvici od 1 »Zelo nizka« do 5 »Zelo visoka« 

Solidarnost 

v enoti 

Predanost 

enote 

Disciplina 

v enoti 

Učinkovitost 

enote 

Motivacija 

enote 

Prva anketa 

Druga anketa 

Solidarnost 

v enoti 

Predanost 

enote 

Disciplina 

v enoti 

Učinkovitost 

enote 

Motivacija 

enote 

Naša raziskava je pokazala, da se tudi slovenskim vojakom na misiji ni 

uspelo izogniti podobnim slabim učinkom dela v mirovni operaciji. Tako se 

med misijo po oceni anketirancev v obeh kontingentih zmanjšajo solidarnost 

v enoti, predanost enote, disciplina v enoti in motivacija enote, v kontingentu 

v MSU pa tudi učinkovitost enote. Med misijo precej upade tudi zaupanje 

tovarišem v enoti, ki je tako kot ocene enote pred odhodom na misijo pri pripadnikih 

enote zelo visoko. 

V obeh raziskovanih kontingentih se med misijo zmanjša zaupanje neposredno 

nadrejenim in višjim nadrejenim. Ugotavljamo, da vojaki zelo veliko 

pričakujejo od svojih nadrejenih, česar pa ti zaradi precejšnje odgovornosti 

in operativnega dela ne morejo v celoti izpolniti. Poveljniki na različnih rav- 

Graf 6: Samoocena anketirancev 

Srednja vrednost na lestvici od 1 »Zelo nizka« do 5 »Zelo visoka« 


Prva anketa 

Druga anketa 

Moja 

osebna 

predanost 

Moja osebna 

psihična 

pripravljenost 

Moja 

osebna 

motivacija Moja 

fi zična 

vitalnost 

Moja 

osebna 

predanost 

Moja osebna 

psihična 

pripravljenost 

Moja 

osebna 

motivacija Moja 

fi zična 

vitalnost 

PRILOGA 11


neh med misijo niso le odgovorni za operativno delo, temveč so, kot ugotavljajo 

udeleženci obeh kontingentov v intervjujih po vrnitvi z misije, na misiji 

skrbeli tudi za psihološko stanje vojakov oziroma enote. Poslabšanje mnenja 

o nadrejenih lahko izvira tudi iz težav, s katerimi se morajo vojaki soočiti 

med misijo, kot so na primer nezadovoljstvo s prehrano, poštnimi storitvami, 

možnostmi za športno udejstvovanje in z drugimi možnostmi za preživljanje 

prostega časa, z medicinsko oskrbo, vzdrževanjem vojaške opreme ipd., čeprav 

ti dejavniki niso odvisni od poveljnikov. Za vojaka je njegov neposredno 

nadrejeni začetek in konec poveljevalne verige. 

Precejšnja rutiniranost in zato včasih nezanimivost dela, težave pri sporazumevanju 

v enoti, nezadovoljstvo z možnostmi, ki jih ponuja vojaška 

baza, oddaljenost od doma oziroma omejene možnosti sporazumevanja z 

družinskimi člani in prijatelji ipd. so okoliščine, ki na misiji lahko poslabšajo 

mnenje vojaka o mirovni misiji. Raziskovanje obeh slovenskih kontingentov 

je pokazalo, da se motiviranost vojakov za delo na misiji po nekaj mesecih 

malo zmanjša. Pri pripadnikih SICON MNBG I nekoliko upade ocena osebne 

motivacije in fizične vitalnosti, pri vojaških policistih v SICON MSU IX pa 

ocena osebne predanosti, osebne psihične pripravljenosti in osebne motivacije. 

Vrnitev v domače delovno in življenjsko okolje morajo zato spremljati 

ukrepi za vrnitev motiviranosti vojakov na visoko raven, ki so jo pokazali pred 

misijo. 

Podporne službe v skrbi za motivacijo vojakov na misijah 

V anketah smo sistematično opazovali odnos vojakov do treh podpornih 

služb, in sicer do sanitetne, psihološke ter religiozne duhovne oskrbe. V intervjujih 

smo opazovali odnos vojakov do logistične podpore mirovnim operacijam 

in ugotovili, da je to verjetno ena najbolj šibkih točk v slovenskem sistemu 

zagotovitve mirovnih operacij. Veliko težav, ki jih imajo vojaki v medosebnih 

odnosih in z nadrejenimi, izhaja iz nedodelane logistične podpore. 

Odnos do sanitetne oskrbe 

Pripadniki obeh kontingentov, ki smo jih raziskovali, so bili pred odhodom 

v BiH prepričani v ustrezno sanitetno oskrbo, saj so menili, da je strah pred 

ranami in boleznimi odveč. Po petih mesecih so bili pripadniki SICON MNBG 

I precej bolj zaskrbljeni ob možnosti, da bi lahko na misiji resneje zboleli. V 

razgovorih so povedali, da je za njihov strah kriv zdravnik ene od tujih vojsk, 

ki je skrbel tudi za slovenske vojake, vendar niso zaupali v njegove zdravniške 

sposobnosti. Šele na misiji so ugotovili, da formalni dogovori, ki jih ima 

SV glede zdravniške oskrbe, niso najbolj ustrezni. Nekateri so v intervjujih 

omenili, da si niso upali k tujemu zdravniku, saj bi jih napačno zdravil ali pa 

po nepotrebnem poslal domov. 

Nekateri tujemu zdravniku ne zaupajo. 

Med pomembnejše naloge slovenskih vojaških policistov sodi 

patruljiranje in in zbiranje informacij na terenu. 

Tudi pripadniki SICON MSU IX so se bali za svoje zdravje. V razgovorih so 

pojasnili, da je bilo za njihovo zdravstveno varstvo sicer poskrbljeno v okviru 

sklenjenih pogodb, vendar pa so tujemu zdravniku težko opisali, kaj in kako 

jih boli, saj se takih izrazov v angleščini ali kakem drugem jeziku niso učili. 

Upali so na pomoč slovenskih pripadnikov misije role –1, predvsem ko so bivali 

v centralni bazi v Sarajevu, vendar jih tam zaradi drugih poškodovancev 

niso mogli množično sprejemati. To je pri nekaterih povzročilo nelagodje in 

tudi zamero. 

Psihološka oskrba 

Pripadniki SICON MNBG I so odšli na pot v Doboj s precejšnjim zaupanjem 

v psihološko službo. Po petih mesecih se je njihovo strinjanje s trditvami o 

zaupanju v psihološko službo in s tem, da bi psihološka služba takoj pomagala, 

če bi bil vojak v duševni stiski, spremenilo iz pozitivnega v povprečno 

nižje od aritmetične sredine. 

V intervjujih smo vojake spraševali, kdo in kako je najbolj skrbel za psihološko 

stanje vojakov na misiji. Iz odgovorov je mogoče razbrati tudi razloge 

za zmanjšanje zaupanja v psihološko službo SV. Večinoma so trdili, da niso 

niti opazili, kdaj je bil psiholog na misiji, saj niso iskali možnosti, da bi se z 

njim pogovorili, in da jim zanj nihče ni povedal. 

Pripadniki SICON MSU IX so že ob odhodu na misijo dvomili, da bi jim psihološka 

služba v stiski lahko pomagala, dvome pa so v drugi anketi potrdili. Kritično 

mnenje glede psihološke oskrbe je posledica večinskega mnenja, da je 

bil psiholog na misiji le enkrat, tako da takrat ni mogel veliko narediti. Menili 

so, da bi moral biti psiholog na misiji šest mesecev, da bi lahko razumel vojake, 

da je teorija drugačna od prakse, s tako redkimi obiski pa težko vpliva 

na stanje v enoti. Nekateri so menili, da psihologi delajo bolj na splošno, da 

se pogovarjajo s skupino, nikoli s posameznikom in da nenehno analizirajo. 

Psihologu niso zaupali, ker niso vedeli, kako bo predstavil težave, in ker so 


0

se zavedali, da je njegova sistemska umestitev takšna, da mora poveljniku 

poročati o svojih ugotovitvah. 

Sklepamo, da je manjše zaupanje v psihološko oskrbo na mirovni misiji 

posledica splošnih slovenskih stereotipov o tem, da pogovor s psihologom 

pomeni družbeno nezaželeno bolezensko stanje. Pri vojakih je ta stereotip še 

bolj očiten vsaj zaradi dveh razlogov. V svoji vojaški javnosti se namreč želijo 

pokazati kot psihično močni in stabilni bojevniki, slabo mnenje o psihologih 

se je v njih utrdilo, ko so bili na služenju vojaškega roka in so se morali psihologi 

ukvarjati s tistimi vojaki, ki so usposabljanje odklanjali. »Pravi« vojaki 

torej ne potrebujejo psihologa. To kaže na dejstvo, da bo Slovensko vojsko še 

dolgo spremljala naborniška miselnost, čeprav bo navzven poklicna vojska. 

Na podlagi razgovorov z vojaki tudi ugotavljamo, da bi poveljnik na misiji 

nujno potreboval pomoč strokovnih služb, saj sam opravlja vse, poleg tega 

se zdi vojakom tudi najbolj odgovoren za psihološko stanje v enoti. Nenehna 

navzočnost psihologa na misiji bi bila nujna tudi zato, ker so jih vojaki opazili 

v drugih enotah. Poleg tega bi bilo nujno načrtno delo psihologov med pripravami 

na misijo, med misijo in po vrnitvi z nje, da bi si vrnili ugled in predvsem 

pomagali vojakom v stiskah. 


Religiozna duhovna oskrba 

Pri pripadnikih SICON MSU IX smo opazili, da so odšli na misijo z majhnimi 

pričakovanji glede religiozne duhovne službe. Srednje vrednosti so bile v prvi 

anketi pri vseh odgovorih manjše od sredine oziroma večina vprašanih se ni 

strinjala s postavljenimi trditvami, ki so bile glede vloge vojaškega duhovnika 

na mirovni misiji pritrdilne. Po petih mesecih misije so vojaki spremenili mnenje, 

ki so ga pojasnili v intervjujih po vrnitvi v domovino. Strinjanje s trditvami, 

da zaupajo religiozni duhovni oskrbi, da mora biti vojaški duhovnik nenehno 

navzoč na misiji, da se v težavah radi pogovorijo z vojaškim duhovnikom in 

da so njegove aktivnosti zelo privlačne, se statistično značilno poveča. Pri 

tem moramo upoštevati dejstvo, da je to kontingent vojakov, v katerem manj 

kot polovica sebe ocenjuje kot verne. Svoje mnenje o kaplanu so spremenili, 

ker je bil »res faca«, kot so se izrazili. Tudi tisti, ki ne hodijo v cerkev, so ga 

hvalili, ker je bil del enote in se ji je posvetil, ko je bil v BiH. Maše jim ni vsiljeval 

in jim je znal pomagati tudi pri bolj praktičnih težavah, zato so se ga vedno 

razveseli. Z njimi je igral nogomet, bil je pripravljen na pogovor in je vedel 

veliko o dogajanju v domovini. Tudi glede časa maše se je dogovoril z vojaki. 

K vojaškemu kaplanu so šli po pomoč tudi tisti, ki niso zelo verni. Menili so, 

da je bil kaplan Jakopič super fant, večinoma jih tudi nenehna duhovnikova 

navzočnost ne bi več motila. Priznanje, ki so ga vojaki SICON MSU IX namenili 

vojaškemu duhovniku, se zdi toliko bolj pomembno, ker je to povprečno 

manj verna skupina državljanov v primerjavi s slovenskim povprečjem. To je 

bilo tudi priznanje neverujočih, da kaplan počne nekaj, kar ne prizadene njih 

kot neverujočih, temveč jim celo pomaga. 

V SICON MNBG I so religiozni duhovni oskrbi zelo zaupali že pred odhodom 

na misijo, saj se 70 odstotkov anketirancev strinja ali zelo strinja s tako trditvijo. 

Pri tem moramo upoštevati, da je to kontingent, v katerem je 64,6 odstotka 

vernih vojakov. Skoraj dve tretjini vojakov meni, da bi moral biti vojaški 

duhovnik nenehno na misiji. Po petih mesecih njihovo strinjanje s trditvami 

o vojaških duhovnikih nekoliko upade. Vojaškemu duhovniku so nekateri 

zamerili, ker jih ni obiskal za veliko noč, večinoma pa so ugotavljali, da je v 

redu človek, saj se usede z vojaki, jim pove novice iz domovine in je z njimi 

sproščen ter družaben. Ugotovili so, da je bil vojaški duhovnik premalo časa 

med vojaki, da bi lahko bistveno vplival na njihovo duhovno stanje. 

Rehabilitacija v prostem času 

Pomemben dejavnik izboljšanja splošnega počutja vojaka na mirovni misiji 

je rehabilitacija v prostem času. Da bi razumeli ocene vojakov v raziskavi, 


0 Foto: MP Foto: Arhiv 1. brigade 

Vojaški kaplan poleg religiozne duhovne oskrbe vojakov v domovini 

skrbi tudi za pripadnike SV v BiH. 

moramo upoštevati njihove nastanitvene pogoje. SICON MNBG I je bil prvi 

slovenski kontingent, ki je bival v bazi Dannervirke pri Doboju. Pogoji za 

namestitev so bili ob njihovem prihodu zelo slabi, za večino stvari so morali 

sami poskrbeti. Postavili so pregradne stene, napeljali kable in prebelili 

bivalne prostore. Baza je majhna, tako da ne omogoča veliko možnosti za 

šport in rekreacijo. Čas za fitnes v bazi je bil omejen z ukazom portugalskega 

poveljnika, ki je dovoljeval takšno vadbo šele pozno popoldan oziroma zvečer, 

po koncu uradnega delovnega časa. Tudi če vojaki niso imeli delovnih 

obveznosti, niso smeli uporabljati naprav za fitnes. 

Nezadovoljstvo z večinoma ribjimi obroki, ki jih pripravljajo 

portugalski kuharji, je bilo pri slovenskih vojakih vidno.


Vojaki večino svojega prostega časa namenijo športnim aktivnostim. 

Tabela 4: Pričakovanja udeležencev glede preživljanja prostega časa, 

prehrane, dostopa do javnih občil, interneta, telefona, zabave in 

računalniških iger 

Prva 

anketa 

MNBG I 

Druga 

anketa 

Seštevek odgovorov »Zelo 

dobre« in »Dobre« in mesto na 

lestvici 

Prva 

anketa 

MSU IX 

Druga 

anketa 

83,8 (1) 61,8 (1) možnosti za osebno higieno 79,6 (2) 64,3 (5) 

81,3 (2) 58,9 (2) sanitarije 72,7 (5) 58,2 (6) 

66,3 (3) 23,5 (9) možnosti za šport 93,2 (1) 93,1 (1) 

62,5 (4) 5,9 (11) prehrana v bazi 77,3 (3) 51,2 (8) 

62 (5) 50 (5) možnosti za počitek 61,4 (7) 81,4 (2) 

62 (5) 58,8 (3) 

možnosti za hranjenje 

osebne opreme 

65,9 (6) 79,1 (3) 

48,8 (7) 29 (8) dostop do javnih občil 34,1 (8) 2,3 (9) 

41,7 (8) 55,9 (4) 

ponudba brezcarinskih izdelkov 

76,8 (4) 72,1 (4) 

26,7 (9) 1,5 (12) telefonske govorilnice 20,5 (10) 0 (12) 

23,8 (10) 22 (10) zabava 29,5 (9) 55,8 (7) 

22,8 (11) 32,9 (7) dostop do računalniških iger 13,9 (12) 0 (12) 

12,7 (12) 39,7 (6) 

dostop do elektronske pošte, 

interneta 

16,3 (11) 0 (12) 

Pripadniki SV v bazi Butmir v Sarajevu uporabljajo sodobno opremljen 

fitnes center, s čimer ohranjajo telesno pripravljenost. 

Foto: MP 

Pričakovanja pripadnikov SICON MNBG I glede preživljanja prostega časa so 

bila pred odhodom na misijo precej visoka, zato je bilo pozneje razočaranje 

večje. Največ možnosti so pričakovali pri osebni higieni, sanitarijah, možnostih 

za šport in pri prehrani v bazi. Kot najslabše so že vnaprej ocenili možnosti 

dostopa do računalniških iger, elektronske pošte in interneta. V drugi 

anketi so vojaki izrazili razočaranje pri možnostih za šport 1 , pri prehrani v 

bazi 2 , pri dostopu do javnih občil 3 in pri telefonskih govorilnicah 4 . Slabe možnosti 

za šport so posledice omenjenih slabih razmer v bazi. Slovenske časopise 

so dobivali z več kot enotedensko zamudo. Telefonskih govorilnic v bazi 

sploh ni bilo. Nezadovoljstvo s prehrano pa se je pokazalo kot precejšnja 

težava. V intervjujih so vojaki kritizirali vsakodnevne ribje obroke, portugalski 

način priprave hrane in zelo slabo higieno v kuhinji ter jedilnici. 

Bolje od pričakovanega so v drugi anketi ocenili dostop do elektronske pošte 

in interneta. To je predvsem posledica dejstva, da so vojaki sami napeljali povezave 

za internet v svoje sobe, uporabili pa so računalnike, ki so jih pripeljali 

od doma ali kupili v vojaških trgovinah. 

Razmere v MSU v bazi Butmir 5 v Sarajevu, v kateri je bil ob koncih tedna 

nastanjen kontingent MSU IX, so nekoliko drugačne. To je ena najlepših in 

najbolje opremljenih baz v BiH, ki pripadnikom, ki v njej bivajo, ponuja visok 

standard. Moramo pa vedeti, da pripadniki MSU v matični bazi bivajo le ob 

koncih tedna, saj so med tednom na terenu po vsej BiH. Takrat so nastanjeni 

po drugih bazah, ki se zelo razlikujejo. Zato lahko zunanji obiskovalci dobijo 

popolnoma napačen vtis o življenju in delu slovenskih vojakov v MSU. Tudi 

vojaki drugih misij so z zavistjo gledali na bazo MSU, saj so bili prepričani, da 

so vojaški policisti tam stalno nastanjeni. 

Pri pripadnikih SICON MSU IX so bile razlike med pričakovanji in poznejšimi 

ugotovitvami nekoliko manjše, saj je skoraj polovica kontingenta že bila na 

misiji v BiH. Tako so dobro vedeli, kaj lahko pričakujejo, in o tem obvestili tudi 

svoje kolege, ki so se na misijo odpravili prvič. V obeh anketah so kot najboljše 

ocenili možnosti za šport. V bazi MSU je telovadnica za fitnes in savna, v 

sosednji bazi so še večja telovadnica za fitnes, ki je odprta ves dan, notranje 

igrišče za košarko in zunanja tekaška steza. Možnosti za šport in rekreacijo 

je bilo precej, od posameznika pa je odvisno, koliko jih izkoristi. Pripadniki 

SICON MSU IX so bili razočarani nad hrano in namestitvijo v bazah po BiH, 

nad telefonskimi govorilnicami in dostopom do elektronske pošte, interneta 

ter računalniških iger. 

V bazi MSU so bile telefonske govorilnice, vendar italijanskega operaterja, 

v katerih so klice v Italijo obračunavali kot klice v notranjem prometu. Slovenskim 

vojakom se teh govorilnic ni splačalo uporabljati, saj so bili klici 

tako dragi, kot če bi klicali s telefonov bosansko-hercegovskega operaterja. 

Dostopa do interneta najprej sploh niso imeli, pozneje so v slovenski pisarni 

v poveljstvu italijanskega polka uredili dostop do interneta na enem računalniku. 

Možnosti dostopa do interneta v sobah pa vojaki niso imeli. 

Pri rehabilitaciji v prostem času mislimo tudi na dopuste vojakov. Ve činoma 

so bili takrat doma, redko so jih v BiH obiskali družinski člani. Eden od 

1 

Delež tistih, ki so možnosti za šport v prvi anketi ocenili kot »Zelo dobre« in »Dobre«, je 

bil 66,3 odstotka, v drugi anketi se je zmanjšal na 23,5 odstotka. 

2 

Delež tistih, ki so prehrano v bazi v prvi anketi ocenili kot »Zelo dobro« in »Dobro«, je 

bil 62,5 odstotka, v drugi anketi se je znižal na 5,9 odstotka. 

3 

Delež tistih, ki so dostop do javnih občil v prvi anketi ocenili kot »Zelo dober« in »Dober«, 

je bil 48,8 odstotka, v drugi anketi se je zmanjšal na 29 odstotkov. 

4 

Delež tistih, ki so dostop do telefonske govorilnice v prvi anketi ocenili kot »Zelo dobre« 

in »Dobre«, je bil 48,8 odstotka, v drugi anketi se je zmanjšal na samo 1,5 odstotka. 

5 

Sforjeva baza Butmir pri Sarajevu je sestavljena iz dveh baz. V Butmirju 1 je poveljstvo 

sil Sforja, v Butmirju 2 pa baza MSU in je pod vodstvom italijanskih karabinjerjev. 

Bazi sta med seboj ločeni z ograjo, na prehodu med bazama je stražar, vendar je prehod 

podnevi precej prost. Po 23. uri je prehod med bazama skoraj nemogoč oziroma 

pod strogim nadzorom. Vsaka baza ima svoj glavni vhod oziroma izhod, na katerih je 

zelo strog režim vstopanja in izstopanja. 


0

Pripadniki SV v bazi Dannevirke so sami napeljali internetno mrežo, v 

katero so vključili računalnike, ki so jih pripeljali od doma ali kupili v 

vojaških trgovinah. 

pomembnih vidikov osebnega počutja vojakov je pomanjkanje spolnih odnosov 

med misijo. Anketiranci obeh kontingentov pred odhodom niso bili 

zaskrbljeni zaradi pomanjkanja spolnosti na misiji, kar pozneje ni bil večji 

problem. Večinoma pričakujejo, da bodo to rešili med dopustom. 

Kot zanimivost naj povemo, da se vojaki pred odhodom v BiH niso strinjali 

s trditvijo, da je tudi v BiH mogoče imeti spolne odnose. V SICON MNBG I je 

tako menilo 83,8 odstotka vprašanih, v SICON MSU IX pa 85,4 odstotka. Nestrinjanje 

s to trditvijo se je med misijo zmanjšalo, tako da se jih v drugi anketi 

s postavljeno trditvijo ne strinja le še 58,9 odstotka v SICON MNBG I in 40,4 

odstotka v SICON MSU IX. Raziskovance smo po vrnitvi v domovino prosili 

za pojasnila glede tolikšne spremembe v ocenah. Povedali so, da je spolne 

odnose mogoče imeti povsod in je samo od posameznika odvisno, če bo to 

izkoristil. Njihovi odgovori v prvi anketi so bili pod močnim vplivom priprav, 

na katerih so jih opozarjali na previdnost v stikih z lokalnim prebivalstvom, 

predvsem z lokalnimi ženskami, ki med pripadniki mednarodnih sil iščejo 

zakonske partnerje, in na nevarnost spolno prenosljivih bolezni. 

Za konec 

Ugotavljamo, da so stališča in ocene vojakov, udeležencev mirovnih operacij, 

odvisna predvsem od odnosa med pričakovanim in dejanskim stanjem 

na misiji ter od odnosov v vojaški enoti s pripadajočimi zalednimi službami, 

ki enoto oskrbujejo na misiji. Tudi osebnostne lastnosti vojakov pomembno 

določajo njihov odnos do mirovnih operacij, kajti starejši vojaki bolj redko 

pričakujejo avanturizem na misijah, manj verjamejo v misijo kot vir posebnih 

vojaških izkušenj, kot pa to velja za mlajše vojake. Vojaki z družinami imajo 

drugačno mišljenje o tem, kaj jim mora zagotoviti udeležba na misiji, kot pa 

mlajši, neporočeni in brez otrok. Vseeno pa ne moremo trditi, da družine, 

domače okolje v Sloveniji in območje izvedbe misije bistveno vplivajo na 

pripravljenost slovenskih vojakov za nove vojaške naloge. Iz raziskave je razvidno, 

da udeleženci največ pričakujejo od okolja svojega delodajalca, torej 

od Slovenske vojske, zato so toliko bolj razočarani, če ta dejavnik njihove 

motivacije ravna z njimi, kot da so pozabljeni, nepomembnimi vojaki. Ugotovitve 

raziskave opozarjajo na to, da je večina pomanjkljivosti, s katerimi se 

soočajo vojaki na misijah in ki znižujejo zadovoljstvo tako z misijo kot službo 

v Slovenski vojski, posledica nedorečenih in včasih nejasnih pravil glede 

delovanja enot na mirovnih misijah in tudi težav, ki spremljajo mlado vojsko 

med veliko reformo, torej profesionalizacijo. 

Literatura: 

Paul T. Bartone, Amy B. Adler, Mark A. Vaitkus: Dimensions of Psychological Stress in 

Peacekeeping Operations. Military Medicine, 1998, vol. 163. 

Fabrizio Battisteli: Peacekeeping and Postmodern Soldier. Armed Forces and Society, 

1997, št. 3, str. 467-484. 

Biehl, Heiko and Reinhard Mackewitsch: How Garman Soldiers Cope with the Peacekeeping 

Operation in Kosovo. Paper, presented at XV World Congress of Sociology, RC 

01: Armed Forces and Society, Session 7: Peacekeeping; Brisbane, Australia, 2002. 

Miepke Bos-Bakx, Joseph Soeters: The Professionalization of the Netherland’s Armed 

Forces. V: Marjan Malešič (ur.): Conscription vs. All-Volunteer Forces in Europe. Baden- 

Baden: Nomos Verlagsgesellschaft, 2003. 

Četa Slovenske vojske pripravljena za operacijo v podporo miru. Ministrstvo za obrambo 

RS, tiskovno središče, sporočila za javnost z dne 30. april 2002. Dostopno na http: 

//www.mors.si/mors/tiskovno_sredisce/arhiv/200204/t20020430.htm#200204 

3001, 19. januar 2004. 

Maja Garb: Vojaški profesionalizem, diplomska naloga. FDV: Ljubljana, 1993. 

Eva Johansson, Gerry Larsson: A Model for Understanding Stress and Daily Experiences 

among Soldiers in Peacekeeping Operations. International Peacekeeping, 1998, 

št. 3, str. 124–141. 

Eva Johansson: The UNknown Soldier: A portrait of the Swedish Peacekeeper at the 

Threshold of the 21st century. Karlstad University Studies, 2001. 

Igor Kotnik: Slovenska mladina in vojaški poklic - zaključno poročilo. FDV, Inštitut za 

družbene vede, 1997, str. 102. 

Blaž Zgaga: Izvidništvo v Kabulu in okolici. Večer, 27. januar 2004, str. 3. 

Največja enota Slovenske vojske odhaja na operacijo v podporo miru v Bosno in Hercegovino. 

Ministrstvo za obrambo RS, tiskovno središče, sporočila za javnost z dne 

17. januar 2003. Dostopno na http://www.mors.si/mors/tiskovno_sredisce/arhiv/ 

200301/t20030117_3.htm, 19. januar 2004. 


Zračni posnetek baze Butmir v Sarajevu 

Prometne nesreče so pogosta nevarnost terenskega dela na misiji.


Zdaj so vaša opažanja tudi statisti 

Gospa profesorica, ste ob koncu prve 

faze zadovoljni z opravljenim delom 

in rezultati raziskave? So vaša pričakovanja 

izpolnjena in kje so bile 

razlike glede na zasnovo raziskave 

največje? 

Skupina raziskovalcev je z opravljenim 

delom zelo zadovoljna. Čeprav 

smo imeli na začetku nekaj težav glede 

vsebine projekta in financ, po letu dni empiričnega raziskovanja menimo, 

da je bilo dobro, da smo kljub zapletom vztrajali. Tako smo namreč sporočila 

vojakov v raziskavi prenesli do veliko odgovornih v vojaškem in obrambnem 

sistemu. Zdaj jih s pomočjo vaše revije sporočamo tudi slovenski javnosti. 

To je bila namreč naša najpomembnejša 

obljuba vsem vojakom, ki so bili 

tolikokrat pripravljeni odgovarjati na 

vprašanja. Pri kontingentih MNBG I in MSU IX smo uporabili vse predvidene 

metode. Med raziskovanjem smo ugotovili, da smo predvideli premalo metod, 

da bi lahko razumeli vse razloge za razmere, v katerih so bili slovenski 

mirovniki. Tako smo metode, vzorce in anketirance dopolnjevali, sproti pa 

smo z ugotovitvami seznanjali naročnike 

na GŠSV. Predvidevali smo, da z 

odkritimi težavami ne smemo čakati 

na konec raziskave. Upoštevali smo, kdaj imamo samo delne ali enostranske 

rezultate in jih preverili pri drugih vpletenih. V vaši reviji objavljamo tiste 

rezultate, pri katerih lahko statistično značilno potrdimo njihovo verodostojnost. 

Vojake bi morali z raziskavo spremljati tudi nekaj mesecev po njihovi 

vrnitvi v domovino, ko še prebolevajo posledice misije. 

Kateri so glavni poudarki, ki jih je pokazala raziskava, kje so 

šibke točke, kako bo raziskava potekala v nadaljevanju in katere 

ugotovitve bi pri opravljanju mirovnih operacij v Slovenski vojski 

morali upoštevati, smo ob koncu prve faze raziskave vprašali 

vodjo projekta, dr. Ljubico Jelušič. »Čas je, da ukrepate,« 

sporoča tistim, ki menijo, da raziskava ni odkrila nič novega, da 

so vse to že vedeli. 

Poveljnik voda, čete ali kontingenta je hkrati oče, mati, psiholog, spovednik, 

animator, kaznovalec, država in minister. 

Ugotovili smo tudi, da je mirovna misija stresna za vojaka in njegovo 

družino. 

datih vzporedno. V drugi fazi bistveno 

spreminjamo empirični pristop. Zdaj 

prehajamo na primerjave trendov na 

misijah z enakimi mandati. Primerjali 

bomo odgovore MNBG I z MNBG II, 

III in IV ter odgovore MSU IX z MSU 

X in XI. Za vzporedno kontrolo imamo 

ISAF 5. Ne vem, ali se bo raziskovalno 

delo na mirovnih operacijah po 

marcu 2005 nadaljevalo. To je odvisno od presoje naročnika in uporabnika 

rezultatov. Mislim, da bomo z raziskavo postavili dobre temelje spremljanja 

uspešnosti SV v mirovnih operacijah. Nadaljevanje bi bilo lahko bolj virtualno, 

predvsem, če bi nam uspelo vzpostavili ustrezno zaupanje v take raziskave. 

Pripadniki Slovenske vojske 

bi lahko, kot to delajo ameriški vojaki, 

med misijo večkrat izpolnjevali ankete 

prek interneta, raziskovalci pa bi z njimi opravljali le še kvalitativne metode, 

torej intervjuje, skupinske razgovore in opazovanje z udeležbo. 

Kako ste zadovoljni s sodelovanjem anketiranih in kako so ti sprejeli rezultate? 

S sodelovanjem vojakov, podčastnikov 

in častnikov, torej anketirancev 

raziskave, smo zelo zadovoljni, saj smo se od vseh zelo veliko naučili. Iz 

tujih raziskav smo poznali nekaj težav mirovnikov, toda dejstvo, da so zelo 

opazne tudi pri naših vojakih, nas je vedno znova presenečalo. Imeli smo nekaj 

težav z zaupanjem. Nekateri vojaki namreč niso povsem verjeli, da smo 

neodvisna raziskovalna institucija. Zgodilo se je, da so nam pripisali prikrito 

sodelovanje z varnostnimi službami in pri osebnih podatkih postali odkrito 

da je sodelovanje anketirancev v rasameznika 

se ne da prepoznati, celo 

ti. V prvi anketi smo anketirali nekoga, 

mo ga mogli izločiti iz baze podatkov, 

vedno del rezultatov ankete pred odpa 

je s tistimi, ki jih vojaki posredno 

Njih je v rezultatih mogoče prepoznati 

rizadete. Pri takih točkah smo še bolj 

nesljivosti rezultatov. Več zaupanja 

bili šele, ko smo vojake obiskali na 

vsem pa, ko smo jim na koncu, in 

prej samo njim, predstavili rezultate. 

so nam veliko pomagali s komentarji 

atov, tako da smo skupaj presodili, 

zakaj so bili manj iskreni. 

so rezultate sprejele poveljniške 

kture SV in kaj jih je najbolj zamalo? 

rezultate raziskave je bilo v poveljniških 

strukturah veliko zanimanja. 

Predstavili smo jih v poveljstvu 1. 

brigade, na Generalštabu Sloven- 

OVENSKA VOJSKA 5/2004

čno potrjena - čas je, da ukrepate! 

ske vojske in v poveljstvu sil. Kako so 

rezultate sprejeli, bodo povedali tudi 

sami. Zdelo se nam je, da mnogim 

sporočilo iz baze, ki smo ga predstavili 

v statistični obliki, veliko pomeni in da so za mnoge težave, na katere smo 

opozorili, že iskali rešitve. Nekateri so tudi komentirali, da nismo odkrili nič 

novega in da so vse to že vedeli. Tem in vsem, ki bodo rekli podobno, ko bodo 

v reviji Slovenska vojska prebrali objavljene rezultate, sporočam naslednje. 

Dobro je, da ste vse to že vedeli, zdaj 

so vaša opažanja tudi statistično potrjena. 

Čas je, da ukrepate! 

Katere so najpomembnejše ugotovitve raziskave, ki bi jih pri nadaljnjih 

odločitvah in napotitvah na mirovne operacije v Slovenski vojski morali 

upoštevati? Kaj ste svetovali poveljujočim in tistim, ki skrbijo za pripravo 

in podporo pri izvajanju mirovnih 

operacij? 

Prva pomembna ugotovitev raziskave 

je, da se je mirovnih operacij doslej udeležilo 1089 vojakov SV. To ni samo 

šestina sedanje stalne sestave vojske, temveč tudi veliko vojaških izkušenj 

Slovenske vojske. Kje so vse te izkušnje? Kje so zapisane? Kdo jih je sistematično 

uredil in vzpostavil bazo za priprave prihodnjih kontingentov Slovenske 

vojske za mirovne misije? Mi smo 

zapisali zgodbe 134 vojakov. To je 

manj kot desetina vseh in mnogih, 

predvsem vojaško specialnih, nismo zapisali, ker nismo imeli »mandata« za 

taka vprašanja. Do konca raziskave bomo zapisali še približno 550 izkušenj 

vojakov. Izvirne izkušnje Slovenske vojske temeljijo na bojnih izkušnjah teritorialcev 

iz vojne za Slovenijo leta 1991, na izkušnjah z vojaških vaj doma in po 

svetu ter na izkušnjah iz vseh dosedanjih 

mirovnih operacij. To so teme 

za raziskave vojaških strokovnjakov 

in nanje se morajo pripraviti takoj. 

Ugotovili smo tudi, da je mirovna misija stresna za vojaka in njegovo družino. 

Posledice vidimo v povečani občutljivosti vojakov na misijah, v njihovi povečani 

sprejemljivosti za dezinformacije in v strahu pred tem, kaj jih čaka 

doma. Slovenska vojska mora pripraviti 

natančen načrt blagega prehoda 

iz bojevnika v mirovnika in za vrnitev 

v domače okolje. 

Izkušnje z mirovne misije morajo biti vključene v slovenske vojaške izkušnje 

in karierno pot posameznega vojaka. Če vojaki po vrnitvi v domovino rečejo, 

da je le še denar motivacija za misije, potem pomeni, da mora Slovenska 

vojska nujno poiskati druge, trajnejše 

dobrine oziroma bonitete za udeležbo 

na misijah. Denar se porabi, za preživetje v sistemu pa potrebujemo 

priznanje izkušenj. 

Med raziskavo smo tudi spoznali, da je poveljniška struktura temelj motivacije, 

učinkovitosti in razočaranja na misiji. Poveljnik voda, čete ali kontingenta 

je hkrati oče, mati, psiholog, spovednik, animator, kaznovalec, država in 

minister. Če mu to ne uspeva, se začne zmanjševati zaupanje vanj. Vemo, 

da takšnih nadljudi ni, toda Slovenska vojska mora pri izbiranju poveljnikov 

Nekateri vojaki namreč niso povsem verjeli, da smo neodvisna raziskovalna 

institucija. Zgodilo se je, da so nam pripisali prikrito sodelovanje z 

varnostnimi službami in pri osebnih podatkih postali odkrito sumničavi. 

Rezultati naše ankete se razlikujejo od drugih vsaj v dveh bistvenih 

točkah. 

Slovenska vojska mora pripraviti natančen načrt blagega prehoda iz 

bojevnika v mirovnika in za vrnitev v domače okolje. 

Noben naš vojak ali policist ni na mirovni operaciji kot zasebnik, nihče 

ni tam zaradi lastnega interesa ali pohlepa. 

Zelo očitna stresna stanja vodijo v razočaranje, nezadovoljstvo in 

kritičnost še dolgo po končani misiji. 

Slovenski vojaki cenijo druge vojake in čutijo, da jih tudi drugi spoštujejo. 

Več zaupanja smo si pridobili šele, ko smo vojake obiskali na misiji. 

upoštevati, da potrebuje ljudi z izkušnjami, 

tudi z misij, in da morajo enote 

odhajati na pot opremljene z delno 

vzpostavljeno vertikalno kohezijo. 

Poleg tega morajo biti oskrba z vojaškim materialom in opremo ter storitve 

urejene pred odhodom na misijo in med njo. Čas, ki si ga lahko privošči birokracija 

za izpolnitev zahtevka doma, se šteje v službeni čas, na misiji pa je to 

drugače. Kaže se namreč kot manjša motivacija in naraščanje nezadovoljstva 

s službo v Slovenski vojski. 

Ugotovili smo tudi, da morajo biti 

priprave na misijo realne in v skladu 

z nalogami, ki jih bodo vojaki opravljali na misiji. Zato so nujne dobre predhodne 

informacije tujcev, policistov in prejšnjih udeležencev. 

Med Slovenijo in mirovno misijo mora biti vzpostavljen sistem nenehnega 

komuniciranja in obveščanja, dostopen vojakom, njihovim družinam ter 

tovarišem v Slovenski vojski. Z jasnimi 

razlagami sklepov in namer je treba 

preprečiti dezinformacije ter govorice. 

Vojak na misiji ne sme biti pozabljen. 

Rezultati raziskave kažejo na pomanjkljivo psihološko pripravo in zdravstveno 

oskrbo slovenskih pripadnikov. Kako komentirate te ugotovitve? 

Psihološka oskrba je verjetno poseben 

fenomen v SV, ki ima na voljo 

več kakovostnih psihologov, pa jih ne 

zna uporabiti. Velik delež njihove službe je spremenjen v kadrovsko-dežurstvene 

posle. Tako postajajo neprepoznavni kot strokovnjaki, poleg tega pa 

jih imajo še vedno samo za naborniške psihologe. V naborniškem sistemu 

so skrbeli predvsem za protivojake, torej civilnike, lenuhe in neprilagojene, 

zato jih »pravi vojaki« ne potrebujejo, 

jim malo zaupajo in se jim, če je le 

mogoče, izogibajo. Po drugi strani 

na mirovni misiji vidimo, da poveljnik in enota prevzemata veliko psihičnih 

težav svojih tovarišev. Zelo očitna stresna stanja vodijo v razočaranje, nezadovoljstvo 

in kritičnost še dolgo po končani misiji. Menim, da je treba 

nujno oblikovati skupino strokovnjakov, in sicer psihologov ali kliničnih 

psihologov, ki bodo nenehno skrbeli 

za vojake na misijah, jih nanje pripravljali, 

obiskovali ali bili z njimi na 

misiji in jim pomagali pri vrnitvi v domovino. Tudi psihologi bodo morali 

nekoliko popustiti pri svojih strokovnih načelih, po katerih jih morajo vojaki 

sami poiskati. Psihologi bi morali vojakom namreč pomoč ponuditi. Zdravstvena 

oskrba je drugačne vrste težava. Slovenska vojska si morda na misiji 

lahko privošči psihologa, zdravnika z 

vso ambulanto in laboratorijem pa si 

ne more. Predvsem bi bilo treba ustrezno preveriti vsebine sporazumov, v 

katerih je predvidena zdravstvena oskrba, in jih dopolniti ali sprejeti nove. 

Slovenski vojak je namreč zelo dragocen in vsaka njegova napačno zdravljena 

poškodba ali bolezen je preveč, da bi ga prepuščali nestrokovnim 

tujim zdravnikom. Vojake je treba tudi naučiti, da znajo opisati poškodbo 

ali bolezen v tujem jeziku. Običajno takih izrazov ni v vojaškem jeziku in v 

nobenem STANAG-u tega ne preverjajo. 



0 PRILOGA 17


So rezultati primerljivi z ugotovitvami 

v drugih vojskah oziroma kje so 

največje razlike? 

Rezultati so delno primerljivi. Ugotavljamo na primer podobno stopnjo 

zmanjšanja zaupanja v prve in višje nadrejene poveljnike. Podobna je 

kritičnost glede neustreznih priprav. Slovenski, švedski, nemški, ameriški 

in švicarski vojaki trdijo, da so bili slabo obveščeni o političnih, etničnih in 

kulturnih razmerah na misijah na Balkanu, 

da so se urili za mandate, ki jih 

niso opravljali, in da niso dobili pravih 

napotkov. Rezultati naše ankete se razlikujejo od drugih vsaj v dveh bistvenih 

točkah. Pri drugih opažamo, da se nezadovoljstvo z misijo sicer zmanjšuje, 

vendar pa se proti koncu misije spet vrne na začetno precej visoko raven. 

Pri slovenskih vojakih se razočaranje nadaljuje po vrnitvi z misije in bojimo 

se, da se nadaljuje tudi pozneje. Slovenska 

vojska ni vzpostavila sistema 

učinkovite preobrazbe mirovnika v bojevnika, 

pač pa predolgo vzdržuje razočaranega mirovnika. Druga zanimiva 

razlika je pri mnenjih o tovariših iz drugih vojsk. Slovenski vojaki cenijo druge 

vojake in čutijo, da jih tudi drugi spoštujejo, pri tujih raziskavah pa je precej 

mednacionalnih trenj, etničnih stereotipov in celo sovraštva med vojaki različnih 

vojsk do stopnje, ko je oteženo sodelovanje. 

Vojake bi morali z raziskavo spremljati tudi nekaj mesecev po njihovi 

vrnitvi v domovino, ko še prebolevajo posledice misije. 

Čas, ki si ga lahko privošči birokracija za izpolnitev zahtevka doma, se 

šteje v službeni čas, na misiji pa je to drugače. 

Pri slovenskih vojakih se razočaranje nadaljuje po vrnitvi z misije in 

bojimo se, da se nadaljuje tudi pozneje. 

naslednjih kontingentih in upamo, 

da jih bomo lahko spet predstavili v 

reviji Slovenska vojska. Revija postaja 

vedno bolj priljubljena ne le v posebni vojaški javnosti, temveč tudi v širši 

slovenski javnosti, zato menimo, da bomo z vašo pomočjo dosegli enega 

bistvenih ciljev raziskave, torej ozaveščanje slovenske javnosti o dejavnostih 

in pomenu vloge, ki jo ima Slovenska vojska v mirovnih operacijah. 

Slovenski javnosti moramo povedati, 

da noben naš vojak ali policist ni na 

mirovni operaciji kot zasebnik, nihče 

ni tam zaradi lastnega interesa ali pohlepa, pač pa zato, ker se je država 

odločila izvajati zunanjo politiko s pomočjo svojih vojakov. Vsaka misija je 

izraz političnega interesa države, zato mora biti odgovorna do svojih državljanov 

na tujem. Na koncu moram povedati še nekaj za nas, raziskovalce, 

zelo pomembnega. Zahvaljujemo se 

vsem udeležencem mirovnih misij, ki 

so potrpežljivo odgovarjali na naša 

vprašanja. Hvala tudi vsem, ki so nam omogočili dostop do vojakov in nas 

pripeljali v njihove vrste na misijah, predvsem pa tistim, ki so nam omogočili 

delo in življenje v bazah Dannevirke v Doboju in Butmir v Sarajevu. Poleg 

tega se zahvaljujemo tudi tistim, ki jih zbrani podatki zanimajo, in upamo, da 

jih bodo koristno uporabili pri svojem delu. 

Imate še kakšno priporočilo in sklepno misel za konec tega pogovora? 

Sodb, komentarjev in ugotovitev je še veliko, mnoge bomo preverjali v 

Roman Bric 

Foto: Bruno Toič 

Skupinski posnetek prvega kontingenta Slovenske vojske v bazi Dannervirke v Doboju

Izvajalci raziskave Slovenska 

vojska v mirovnih operacijah 

Izredna profesorica dr. Ljubica 

Jelušič predava polemologijo, sociologijo 

vojske in mirovne študije, 

poleg tega je predstojnica katedre 

za obramboslovje Fakultete za 

družbene vede (FDV), raziskovalno 

deluje na področjih odnosa mladih 

in javnosti do nacionalne varnosti, 

udeležbe vojske in policije v mirovnih 

operacijah ter demokratičnega nadzora 

nad varnostnim sektorjem. Je 

strokovnjakinja za vprašanja legitimnosti 

vojske. 

Asistentka dr. Maja Garb je raziskovalka 

na Obramboslovnem raziskovalnem 

centru IDV FDV in asistentka 

za obramboslovje na katedri za 

obramboslovje FDV. Raziskovalno 

deluje na področjih odnosa mladih do 

vojaškega poklica, odnosa slovenske 

javnosti do nacionalne varnosti, razlik 

med civilnimi in vojaškimi vrednotami 

ter udeležbe vojske in policije v mirovnih 

operacijah. Je strokovnjakinja za 

vprašanja pokonfliktne obnove družb 

in demobilizacijo vojakov. 


Foto: Arhiv 1. brigade SV 

Docent dr. Vinko Vegič je raziskovalec 

na Obramboslovnem raziskovalnem 

centru Inštituta za družbene vede 

(IDV) FDV. Sodeluje pri projektih o odnosu 

slovenske mladine do vojaškega 

poklica, o odnosu slovenske javnosti 

do nacionalne varnosti in o udeležbi 

vojske v mirovnih operacijah. Je strokovnjak 

za mednarodne varnostne 

integracije. 

Univerzitetna diplomirana politologinja 

Jelena Trifunović je mlada 

raziskovalka na Obramboslovnem 

raziskovalnem centru IDV FDV. Je podiplomska 

študentka na FDV in vključena 

v vse raziskave Obramboslovnega 

raziskovalnega centra. Specializira 

se za vprašanja vojaških družin. 

Pri empiričnem delu in pregledu teoretičnih osnov za raziskovanje vojske v mirovnih operacijah so pomagali še univerzitetna diplomirana politologija Kristina 

Ober, predsednica mladinske sekcije Združenja Atlantski svet Slovenije, mag. Vladimir Prebilič, asistent na katedri za obramboslovje FDV, in univerzitetni 

diplomirani politolog Klemen Grošelj, mladi raziskovalec na ORC IDV FDV. 

Priloga revije Slovenska vojska, 

leto XII/5, 12. marec 2004, 

Odgovorni urednik: mag. Roman Bric 

Uredil in opremil: Marko Pišlar 

Fotografije: Bruno Toič, arhiv 1. brigade SV, Marko Pišlar 

Grafične priloge in komentarji: arhiv ORC 

Priloga Slovenska vojska v mirovnih operacijah je nastala v okviru 

raziskovalnega projekta Obramboslovnega raziskovalnega centra 

Fakultete za družbene vede v Ljubljani, ki ga sofinancirata Ministrstvo za 

šolstvo in šport ter Ministrstvo za obrambo RS. 


0 PRILOGA 19

Slovenian Armed Forces in Peace Support Operations 

Defence Studies Centre of the Social Sciences Institute at the Faculty of Social Sciences is conducting a survey entitled The Role of the SAF in Peace Support 

Opeartions, financed by RS Ministry of Defence and RS Ministry of Education, Science and Sport. The survey comprises those SAF units which take part in 

international peace support operations and uses various methods of research: the servicemembers are given a questionnaire before setting off on a mission, 

a questionnaire in the 5th month of the mission, an interview is conducted after the servicemembers return to Slovenia, they also carry out group discussions 

and observation through participation. In the period from January 2003 to the end of September 2003, the first empiric phase of the research on SICON MNBG 

I and SICON MSU IX was carried out. The results of the research are as follows: the satisfaction of the servicemembers regarding the mission and their work in 

the SAF decreases during the mission, the servicemembers are critical of their preparations for the mission, according to their opinion, the preparations should 

be more focused on getting to know the cultural, ethnical and historical situation in the region of their operation. They also express their criticism regarding 

the psychological and medical care whereas they are satisfied with religious care. Problems arise because of shared military equipment such as worn-out 

military vehicles, but the servicemember’s personal equipment for the mission is satisfactory. The servicemembers also expressed their dissapointment with 

the food (especially hygienic conditions during food preparation), they miss more efficient communication with their home-country and sometimes suffer 

from the feeling of abandonment. Towards the end of the mission, their trust in their superior commnding officers also decreases. According to the results 

of the survey, Slovenian Armed Forces should: organise a more satisfactory psychological and medical care, focus on better education and training of the 

commanding officers, establish a more efficient information system about events in Slovenia, constitute an efficient communication system with the servicemembers 

on mission and show better regard of the experience of the servicememembers returning from peace support missions in the further training of the 

SAF servicemembers for peace support operations and regular military assignments. 

20 PRILOGA REVIJA SLOVENSKA S VOJSKA 5/2004 

0

Slovenska vojska v mirovnih operacijah - Ministrstvo za obrambo

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?