februar 2011 - ForBetterWorld.si

Mesečnik za človeške vrednote
Kazalo
Uvodnik – Pravi model demokracije 2
Aktualno – Na obisku pri Vaclavu Havlu 3
Vzgoja in izobraževanje – Na obisku v Vrtcu Lendava 7
Branje – Vesolje v listu papirja 11
Zdravje – Znanje o rastlinah in ljudeh 14
Film – The miracle worker 17
Narava – Fižol 19
Zdrava prehrana 22
Odgovorna urednica: Eva Škobalj
Urednica: Barbara Hribar
Oblikovna zasnova: Jure Hribar
Stalni strokovni sodelavci: Goran Škobalj, Katja Bernard, Vesna
Forstnerič, Sara Onuk, Amadeja Turnšek, Vesna Savnik, Marjan Savnik,
Nasta Ovin, Aleš Vunjak
Lektorica: Barbara Hribar
Naročniška služba: 041 540 616
Ekološko-kulturno društvo Za
boljši svet
E-mesečnik Skupaj ustvarjamo
boljši svet
Bolfenška 66, 2000 Maribor
Tel.: 041 540 616
Fax: 02 3304 376
e-pošta: boljsi.svet@siol.net
www.forbetterworld.si
Mesečnik Skupaj ustvarjamo boljši svet izhaja 10-krat letno. Za
pridružene člane Društva za boljši svet je letna naročnina na e-mesečnik
brezplačna, za vse ostale naročnike pa znaša 12 evrov.
Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS št.
106/01) sodi e-mesečnik med izdelke, za katere se obračunava in
plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%.
februar 2011
- 1 -

Uvodnik
Mesečnik za človeške vrednote
Pravi model demokracije
Svet in z njim moderno človeštvo tečeta še en krog zgodovine. Trenutno je v
zelo krhkem ravnovesju socialnih, ekonomskih, političnih, okoljskih in še bog ve
kakšnih faktorjev usod 8.4 milijonov različnih živih bitij na Zemlji, od katerih
predstavlja ČLOVEK le eno vrsto. Veličastna je ta stvaritev vesolja, sposobna
neverjetnih podvigov, a hkrati tudi bitje, ki se mora še mnogo naučiti. Skozi
celoten naš obstoj iščemo pravi model bivanja, ki bo prinesel mir, zdravje,
srečo, blaginjo in tudi demokracijo.
Ta članek pa nastaja v moji glavi že kar nekaj časa. Povezan je z zelo svežimi in
aktualnimi dogodki, ki se ravnokar odvijajo v deželah arabskega sveta. Deželah,
ki jih dobro poznam in katere sem že večkrat obiskal. Na primer Tunizija je
dežela, za katero je veljala napoved za eno od najbolj perspektivnih dežel sveta
z zelo urejenim zdravstvom, šolstvom, pokojninsko oskrbo in izjemno
perspektivo v turizmu. Pa se je našel nekdo, ki je zelo nezadovoljen s tem
sistemom. Potem Libija, ki tudi velja za eno od najbolj socialnih držav na svetu.
Da ne bo pomote. Društvo za boljši svet se zavzema za človekove pravice in
spoštovanje vseh. In demokracija je definitivno ena od najbolj pomembnih
pravic posameznika in naroda. Vendar, razmišljam predvsem o tem, kaj pa je
pravi model demokracije, in kdo je tisti, ki ga lahko zagovarja. Nikakor ne
Amerika, zemlja brez zdravstvenega sistema in dežela, ki je polna
sprenevedanja in lažnih kritik, ki so odvisne predvsem od tega, kaj se ''bolj
splača''. Danes je na udaru Gadafi, še včeraj pa so ob podobnih kitajskih
strahotah vsi molčali.
Težko vprašanje, resnično težko. Menim, da pravzaprav nimamo pravega
modela demokracije. Socialistični je pogorel na smetišču zgodovine,
kapitalistični model pa je še manj moralen. Upajmo, da bo prihodnost prinesla
neko novo in bolj posrečeno mešanico sobivanja, v kateri bomo razumeli
besede modrih, med katere sigurno sodi tudi Gandi s svojim preroškim
stavkom: »Zemlja ima dovolj vsega, da zadovolji naše potrebe. Nima pa dovolj,
da zadovolji naš pohlep.«
Vaš Goran
februar 2011
- 2 -

Aktualno
Mesečnik za človeške vrednote
NA OBISKU PRI VACLAVU HAVLU
Zadnji dan v januarju smo v Pragi obiskali bivšega predsednika Češke, pisatelja,
intelektualca, misleca, humanista in še bi lahko naštevali - Vaclava Havla. Na
delovni obisk, ki ga je vodil župan Franc Kangler, smo se odpravili z namenom,
da g. Havla povabimo v Maribor leta 2012, ko bo mesto evropska prestolnica
kulture. Pravzaprav je zgodbo zakuhal že aprila lani Dalajlama, sicer dober
Havlov prijatelj, ko nam je v sproščenem pogovoru ob kosilu tik pred svojih
odhodom iz Slovenije, dejal: »In povabite še g. Havla!« Kmalu po tem dogodku
smo z njim navezali stik in se dogovorili za srečanje. Ni bilo lahko najti primeren
termin, kajti g. Havel, je kljub častitljivim letom, šteje jih že 75, zelo aktiven;
pred dobrim letom se je podal med filmske režiserje in trenutno režira film, ki je
nastal po njegovem dramskem delu Odhajanje.
In smo šli. Praga nas je sprejela s skoraj desetimi stopinjami pod ničlo, a zdelo
se je, kot da mesto za mraz sploh ne ve: ulice so bile polne domačinov in
turistov, še bolj pa kavarne, kjer si komajda našel prosto mizo. Pisarna gospoda
Havla je v samem središču Prage, le minuto hoda od znamenitega Narodnega
gledališča ob reki Vltavi, in nasproti skorajda kultne kavarne Astoria, v kateri so
se v času praške pomladi in tudi kasneje zbirali umetniki, disidenti, intektualci
ter vsi tisti, ki so snovali novo podobo Češke. Seveda nismo zamudili priložnosti,
da to kavarno tudi obiščemo; že ob vstopu doživiš nekaj tistega, čemur radi
rečemo, da zgodovina spregovori skozi kraje in prostore; na stenah visijo
črnobele fotografije mnogih znanih osebnosti Češke, ljudi, ki so se v kavarni
srečevali in prav tam med seboj bolj na glas govorili o stvareh, ki jih sicer zaradi
državnega režima drugje niso smeli.
Priznam, da sem tik pred srečanjem občutila nekaj tistega čudnega občutka v
grlu, ki ga običajno izzove trema. Ne nazadnje ni vsak dan priložnost, da srečaš,
se rokuješ in govoriš s človekom, ki je preusmeril kretnice zgodovine. Pa je bila
trema odveč. G. Havel nas je sprejel s preprosto prijaznostjo, očitno lastno
vsem velikim ljudem. Sprejel nas je v svoji pisarni, ki spominja na majhno
knjižnico. Če je res, da prostor govori o značaju lastnika, potem njegova pisarna
izdaja marsikaj. Nič odvečnega in nepotrebnega okrasja, nobenih predmetov ali
priznanj, ki bi spominjali na pomembnost človeka, ki v njej dela, nikjer
fotografij, ki bi razkrivale njegovo preteklost. Sprejel nas je takšen kot je,
enostaven, preprost, umirjen, prijetnega in blagega nasmeha. Povsod so bile le
knjige ... in samo knjige. To, kar je imel v življenju najbolj rad. Uspelo mi je
ukrasti trenutek ali dva, da sem preletela z očmi naslove knjig, pod katerimi so
februar 2011
- 3 -

Mesečnik za človeške vrednote
se šibile police. Klasiki, poezija, dramatika, nekaj politične zgodovine večinoma
v češčini, pa tudi v angleščini.
Najbrž mu je bila ljubezen do besede položena v zibelko, ali pa se je nanj
prenesla v genih po dedku Vavrečki, ki je bil pisatelj, podjetnik in diplomat.
Kasneje je v svojem eseju »Moč nemočnega« pomen besede postavil skorajda
na piedestal, ko je dejal, da je lahko resnična beseda, ki jo v določenih
okoliščinah izgovori ena sama oseba, močnejša od celotne divizije vojakov.
Prehoditi je moral dolgo pot, da je smel svobodno zapisati svoje misli. V času
komunističnega režima je bila njegova sicer premožna družina razlaščena,
študirati ni smel. Delal je kot kemični laborant, kasneje kot odrski delavec.
Vendarle je kot izredni slušatelj dokončal študij na gledališki akademiji. V 60-tih
letih preteklega stoletja so začela nastajati njegova literarna dela, ki so bila
večinoma trn v peti tedanji oblasti. Štirikrat je bil zaprt. V čeških komunističnih
zaporih je preživel več kot pet let. Leta 1989 je bil izvoljen za predsednika
Češkoslovaške, štiri leta kasneje pa za predsednika Češke. Danes se s politiko ne
ukvarja več aktivno, temveč se največ posveča režiji filma, ki nastaja po
njegovem delu »Odhajanje«.
Čeprav se od leta 2003 z dnevno politiko ne ukvarja več aktivno, nam je bilo že
po prvih stavkih jasno, da ga politika nikoli ne bo nehala zanimati. Dobro je bil
seznanjen z dogajanjem v naši državi in ni se zdelo kot laskanje, ko je rekel, da
februar 2011
- 4 -

Mesečnik za človeške vrednote
imamo mnogo dobrih možnosti, če jih bomo le znali videti. In potem, ko je
pogovor stekel tudi v smeri naše preteklosti, se je z veliko naklonjenosti
spomnil nekdanjega predsednika Drnovška in g. Kučana. Slednjega, da naj
pozdravimo, je dejal. Havel je svojo politično zgodovino začel kot oporečnik, ki
se je v 60-tih letih preteklega stoletja uprl Goljatu – ruskemu komunističnemu
režimu. Da, antikomunist je že mogoče, je v pogovoru pred srečanjem dejal
Jakob Štunf, začasni odpravnik poslov slovenskega veleposlaništva v Pragi,
vendar je po duši levičar. Ko pa sem ga srečala, mi je iz pogovora postalo jasno,
da ga je politična in osebna zrelost pripeljala daleč nad levico in desnico; edino,
kar pri njem šteje je etična politika, ki jo vodi razumnost.
Pa da se ne bo zdelo, da smo govorili le o politiki. Potem, ko smo mu izročili
darila, med drugim tudi vino iz naše stare trte na Lentu, nas je pogostil (ali se mi
je le zazdelo ali pa sem resnično ob tem opazila igrivost v njegovih očeh) s
šilcem češkega žganja. Pristno, dobro in domače, je dejal. Vprašal nas je, če smo
bili Plečnikovi cerkvi Svetega srca Jezusovega, ki jo je naš arhitekt naredil konec
dvajsetih let preteklega stoletja. Za trenutek je umolknil, kot da čaka na svojo
lastno misel, da se bo do popolnosti razvila, potem pa je dejal: »Veste, česa bi
bil vesel, ko pridem v Maribor Da bi bila takrat pri vas tudi Plečnikova
razstava.«
Ženske. Znano je, da se Havel nikoli ni branil njihove družbe. Prva njegova žena
je bila Olga. Pravijo, da nikoli ni bila všeč Havlovi materi, je pa zato v očeh
češkega ljudstva postala skoraj svetnica. Olga je umrla za rakom. Že v času
njene bolezni je Havel začel vezo z Dagmar Veskrnovo, gledališko igralko, kar so
jima mnogi zamerili. Zakaj govorim o tem Havla so namreč nekoč vprašali,
zakaj so v njegovem kabinetu pretežno ženske. Odgovoril je, da mu sredi sveta
politike, kjer prevladujejo moški in je zato pogosto trd in surov, godita ženska
mehkoba in razumevanje. Zato ima rad, da ga obkrožajo. Prepričala sem se, da
je še vedno tako. Njegova desna roka je tajnica, prijetna in simpatična ženska, ki
očitno razume vsako njegovo misel, še preden jo izgovori.
Ko smo mu predstavili koncept dogodkov v letu 2012 in njegovo vlogo v njem,
je ideje sprejel z naklonjenostjo. Povedali smo mu, da si želimo pripraviti
dogodke s sporočilom o etičnem ravnanju na vseh področjih življenja. Ni me
čudilo, da je ob tem pokazal veliko zanimanje; že pred odhodom v Prago, ko
sem želela zbrati čim več informacij o njem, sem naletela na enega njegovih
intervjujev, v katerem je dejal, da so človeške vrednote najpomembnejša
lastnina, ki jo moramo braniti v tretjem tisočletju ne glede na to, od kod
prihajamo in v kakšnem političnem sistemu živimo. Nisem se mogla upreti
februar 2011
- 5 -

Mesečnik za človeške vrednote
radovednosti, da ga ne bi vprašala, ali je tista čudovita slika na edini steni, kjer
ni bilo polic s knjigami, darilo Dalajlame. Krasna tibetanska mojstrovina je
namreč zasedala častno mesto v sobi in prekrivala celotno steno. »Da, le sedem
podobnih mojstrovin je na svetu!«
Tudi jaz vam prinašam pozdrave, sem rekla, od enega vaših prijateljev. S
posebno pozornostjo je sprejel darilo, ki mu ga je preko nas poslal Swami
Maheshwarananda, učitelj joge, ki širi modrost vzhoda enako zavzeto kot v
Sloveniji tudi na Češkem.
Koliko časa smo preživeli skupaj Odvisno od tega, kako merimo čas; kazalci so
pokazali, da skoraj uro in pol, meni pa se je zdelo, da le nekaj trenutkov. Ko
sem bila spet na mrzlem praškem zraku, ki se mi ni zdel več tako mrzel kot prej,
mi je nehote šinil v glavo naslov Nerudove knjige »Priznam, da sem živel«.
Bogato, polno, poduhovljeno, ustvarjalno, včasih nevarno, a vedno pogumno
življenje pesnika, je zapisano v tej knjigi. Točno tako kot bi tudi sama opisala
življenje Vaclava Havla.
Eva
februar 2011
- 6 -

Vzgoja in izobraževanje
z
Na obisku v Vrtcu Lendava – primeri dobre prakse
Mesečnik za človeške vrednote
Na skrajno severnovzhodnem delu Slovenije, čisto na koncu kokoškinega kljuna,
stoji en vrtec – Vrtec Lendava. V podolgovatih belih hiškah, lociranih na
obmejnem območju dežele, kjer se med seboj prelivata slovenski in madžarski
jezik, skrbi za medkulturni dialog in nasploh topel in lep medčloveški odnos
vseh, ki na kakršen koli način sodeluje v procesu vrtca. Kreativnost in
domiselnost tistih, ki ga negujejo, se kaže skozi mnoge izdelke, ki krasijo
vrtčevske površine. Estetsko in živahno urejeni hodniki in igralnice šepetajo
obiskovalcu na uho o ljubezni do otrok. Mnogi vrtčevski produkti in aktivnosti
dokazujejo veliko samoiniciativnost, predvsem pa duha sodelovanja; pri
projektih sodelujejo otroci vseh skupin, ki tako razvijajo svoje spretnosti,
sposobnosti, znanje in vedenje. Kar me je ob obisku vrtca in skozi pogovor z
ravnateljico vrtca, gospo Blanko Gerič, najbolj ganilo, je bila velika zavzetost in
prizadevanje za vsesplošno dobrobit otrok, staršev ter strokovnih delavcev.
Ena izmed prednostnih nalog, ki si jih je vrtec Lendava zadal v svojih
prizadevanjih za ustvarjanje lepšega jutri za vse ljudi sveta, je zagotovo
vzgajanje in razvijanje ekološke zavesti. Marsikateri izmed vrtčevskih izdelkov
nagovarja k zaščiti našega lepega planeta Zemlje. Eden izmed zelo zanimivih
projektov je otroška pravljica z naslovom »Pingu na ledeni plošči«. Otroci so
februar 2011
- 7 -

Mesečnik za človeške vrednote
tekom projekta spoznavali svet pingvinov: kje prebivajo, kakšni so in predvsem
kakšne težave imajo zaradi človekovega onesnaževanja okolja. Pravljica govori o
malem pingvinčku Pingu, ki je videl več sveta kot kateri koli drugi pingvin. Speč
in zibajoče se na svoji ledeni plošči je zašel na drug konec oceana, kjer je naletel
na svet poln odpadkov in umazanije, na žgoče sonce in z dimi prenasičeno
ozračje. K sreči mu je oranžni kitajski maček, ki se je ravno poslavlja od
zaključenih olimpijskih iger, pomagal vrniti se domov v njegov beli, snežni raj.
Vendar pa na razočaranje malega Pinga, njegove najljubše ledene plošče, na
kateri so ga tolikokrat pozibavali morski valovi, ni več. Če vas zanima, kaj se je z
njo zgodilo in zakaj, je pravljica dosegla svoj namen; dala je iztočnico za
razmislek o ekološkem problemu segrevanja Zemlje. Knjiga je zapisana v dveh
jezikih – slovenskem in madžarskem. V njej so poleg pravljice preko slik in
besedila predstavljene aktivnosti, skozi katere so otroci spoznavali tematiko
knjige; preizkušali so, kako se topi led na toplem soncu, opazovali plovbo
stiropornih ledenih plošč, na katere so položili svoje izdelke – pingvinčke,
izdelovali so zemljevid sveta, risali, rezljali, lepili, brali, se igrali …
Dvojezičnost in ekologijo so v Vrtcu Lendava uspešno vključili v še en projekt, in
sicer izdelovanje letnega koledarja. Koledar 2011 nosi naslov »Skupaj
zmoremo« in prinaša sporočilo medsebojnega sodelovanja. Vsebina koledarja
je priredba pravljice o debeli repi, ki so jo dopolnili z domiselnimi lutkami,
februar 2011
- 8 -

Mesečnik za človeške vrednote
narejenimi iz starih odpadnih čevljev. S tem so pokazali, da se lahko zavržena
stvar ponovno koristno porabi. Največji škorenj se je pod spretnimi prsti otrok
in strokovnih delavk spremenil v repo, ženski čevelj v babico in mamico, natikač
v miško, copatek v čebelico in še bi lahko naštevali. Imena mesecev, dni in
številke koledarja so zapisali otroci sami in tako na zabaven in zanimiv način
spoznali, kako je sestavljen koledar. Koledar je, prav tako kot pravljica,
dvojezičen (slovensko - madžarski) in tako neguje harmonijo sobivanja in
medsebojno spoštovanje dveh narodov in kultur. Izdelane lutke iz čevljev so
razstavljene v vrtcu, z njimi pa so v živo odigrali pravljico o debeli repi.
Ker pa niso samo otroci tisti, ki si želijo novega znanja in spoznanj, vrtec skrbi
tudi za medsebojno sodelovanje vseh odraslih, ki so del vrtčevskega življenja.
Ljudje smo tako raznoliki in vsak od nas nosi delček življenjske modrosti. Vsakič,
ko uspemo najti nekaj koščkov, ki sodijo skupaj, se nam razkrije kos velike
življenjske sestavljanke. Da bi si pomagali pri sestavljanju le-te, vrtec organizira
srečanja, na katerih si lahko med seboj pomagajo z deljenjem izkušenj,
razmišljanj ter prijateljskih kritik tako starši, strokovni delavci, kot zunanji
sodelavci. Starš za starša, vzgojitelj za vzgojitelja, človek za človeka. Tukaj smo
drug za drugega, da skupaj ustvarimo lepši in prijaznejši jutri za vse nas.
Katja
februar 2011
- 9 -

februar 2011
- 10 -
Mesečnik za človeške vrednote

Branje
Mesečnik za človeške vrednote
Naš nov vzgojni priročnik Od človeka do sonca je poln uporabnih zgodb, ki
širijo obzorja mladostnika, ter ga spodbujajo k poglobljenemu in
zavedajočemu se življenju. Ena od teh je iz poglavja Medsebojna povezanost:
Uredništvo
VESOLJE V LISTU PAPIRJA
Če si poet, boš zelo jasno videl, da v listu
te knjige plapola oblak. Brez oblaka
namreč ne bi bilo dežja, brez dežja tudi
drevesa ne bi rasla in brez dreves ne bi
bilo papirja. Če ni oblaka, tudi lista te
knjige ni. Zato bi lahko rekli, da sta oblak
in papir med seboj povezana in soodvisna.
»Interbeing« je beseda, ki je še ni v
slovarju, a če povežemo »inter« z
glagolom »to be«, dobimo nov glagol
»interbe«. Brez oblaka ne moremo imeti
papirja, zato lahko rečemo, da sta oblak in
list papirja soodvisna.
Če pa pogledamo še globlje v ta list papirja, vidimo v njem tudi sončne žarke. Če
ni sonca, gozd ne more rasti. Pravzaprav nič ne more rasti. Celo mi se ne
razvijamo brez sončne svetlobe. Tako je tudi svetloba v tem listu; papir in sonce
sta prav tako soodvisna, medsebojno povezana.
In če pogledamo še globlje, vidimo tudi gozdarja, ki je posekal drevo in ga
transportiral naprej v proizvodnjo. Vemo pa tudi, da ta gozdar ne more živeti
brez vsakdanjega kruha, zato je tudi njegov kruh del tega papirja. In prav tako
gozdarjev oče in njegova mati. In ko se na hitro ozremo nazaj, ugotovimo, da
brez vseh teh stvari tega lista papirja sploh ne bi bilo.
In če želimo pogledati še globlje, lahko vidimo, da smo tudi mi v njem, kajti ko
pogledamo in beremo iz tega lista, je le-ta postal del našega zaznavanja. Tvoj
um je v njem in moj prav tako. Zato je pravzaprav vse del tega lista.
februar 2011
- 11 -

Mesečnik za človeške vrednote
Niti ene stvari ne moreš najti, ki je ni v tem trenutku v tem papirju: čas, prostor,
zemlja, dež, minerali iz zemlje, sol, sončna svetloba, oblak, rekla, vročina. Vse je
v medsebojni povezanosti s tem papirjem. Zato menim, da bi morala biti ta
beseda v slovarju. »To be« (biti) je v resnici »to interbe« (biti medsebojno
povezan). Ne moreš biti sam popolnoma zase; soobstajaš z vsem, kar te obdaja.
Ta list papirja je zato, ker je vse ostalo. Recimo, da poskusimo vrniti en sam
element, ki se nahaja v papirju, k svojemu izvoru. Na primer, da vrnemo sončno
svetlobo soncu. Misliš, da bi ta papir še obstajal Ne, kajti brez sonca ničesar ni.
In če vrnemo gozdarja k materi (da ga ne bi rodila), tudi tega papirja ne bi bilo.
Dejstvo je, da ta papir obstaja samo iz »ne-papir« elementov. In če te elemente
vrnemo k svojemu izviru, tudi tega lista papirja ne bi bilo. Pomisli, kako tanek je
ta papir, pa vsebuje vse elemente vesolja.
Thich Nhat Hahn
Razmišljajmo skupaj:
1.) Kakšne misli in občutke je v tebi sprožil zgornji tekst
2.) Ali meniš, da se človekovo ravnanje spremeni, ko se zave
medsebojne povezanosti vsega na zemlji Če se spremeni, poskusi
pojasniti, v kakšni smeri
3.) Kako bi zavedanje, da smo odvisni drug od drugega, vplivalo na
spremembo življenja na zemlji
Ob koncu tega poglavja preberimo pesem slovenskega pesnika Ivana Minattija.
KAKO NAJ TI POVRNEM
Kako naj ti povrnem, zemlja,
za milost, ki mi jo daješ,
za mavrično iskro sonca v kaplji rose,
za vonj pokošenih travnikov,
za žarenje zrelega ruja
po samotnih gmajnah,
za srebro zimskih noči
Kako, neustavljiv zagon življenja,
za slast rasti in padcev, iskanja in zmote,
celo za strah pred Ničem
Kako naj ti povrnem, zemlja,
Ivan Minatti
februar 2011
- 12 -

Mesečnik za človeške vrednote
za neizrekljivi občutek,
da Sem
Da sem v sredici kamna, v listu na drevesu,
odsvit zvezde, dih v dihu vesolja
Iščem besede zahvale,
preproste, vseobsegajoče,
ki jih razumejo trave in živali,
iščem besedo,
kakršno položi v usta samo smrt.
Razmišljajmo skupaj:
1.) Kakšne občutke budi v tebi Minattijeva pesem
2.) Katere teme omenja Minatti v svoji pesmi
LEPOTO BIVANJA
HVALEŽNOST
RADOST DO ŽIVLJENJA
DVOM
MEDSEBOJNO POVEZANOST
3.) Kako se ti počutiš v odnosu povezanosti ali ločenosti do sveta
Thich Nhat Hahn in Ivan Minatti sta se rodila vsak na
svojem koncu sveta. Prvi je Vietnamec, drugi je
Slovenec. Thich Nhat Hahn je vietnamski menih in
človekoljub, mirovnik in velik borec za človeške pravice,
Ivan Minatti je slovenski pesnik, kulturnik, ki je s svojo
besedo oplemenitil slovenski prostor. Oba je oblikovalo
drugačno družbeno in kulturno okolje. Njuni življenjski
usodi sta imeli le malo skupnega. Najbrž se nikoli nista
osebno srečala ne govorita istega jezika, delata na
drugačnem področju. Kljub temu se je njuno srečanje
zgodilo na drugem nivoju – na nivoju življenjskih
spoznanj. Minatti zlasti v pesniških verzih govori o tem,
kar je zapisal Thich Nhat Hahn v svojem besedilu.
Sara
Thich Nhat Hahn
februar 2011
- 13 -

Zdravje
Mesečnik za človeške vrednote
Znanje o rastlinah in človeku
Prejšnjo nedeljo sva se z mamo udeležili celodnevnega predavanja dr. Johannes
Zwiauerja iz Dunaja, ki prihaja iz podjetja Weleda. Vse skupaj se je odvijalo v
prostorih Fakultete za biosistemske vede v Hočah. Že teden dni pred
predavanjem sem komaj čakala, da slišim besede tako pomembnega človeka.
Zmeraj sem se čudila, kako je Weleda lahko vseskozi ostajala na trgu, z visoko
kvalitetnimi izdelki, ki jih ljudje zelo cenijo in vrtoglavimi cenami ter filozofijo
razumevanja rastlin v ozadju, ki je povsem drugačna od klasičnega razumevanja
sveta. Namreč dr. Zwiauer dela v antropozofskem podjetju Weleda že več kot
petdeset let in danes šteje že skoraj 90 let!
Na predavanje se je pripeljal kar sam z avtom in se nam v
uvodnem delu predstavil: » Po izobrazbi sem kemik. Ko
sem končal izobraževanje, sem bil dolga leta vodja
proizvodnje v Weledi, kasneje pa farmacevtski direktor. Še
danes delam v Weledi, potujem in predavam ter pišem.
Danes vam bom govoril o razumevanju rastlinskega sveta,
in kako preko spoznanj o rastlinah priti do razumevanja
samega sebe.« Pred nami je tako stal fizično zelo star
človek, po postavi suhljat in droben, s pravo aristokratsko
držo in milino v očeh. Njegova pojava je izražala vitalnost
in vedrino človeškega duha. Tako je stal še naslednjih šest ur, na trenutke je
sedel na stol, nato se ponovno pognal pokonci. Na trenutke je koga recitiral,
takrat je bral kar stoje brez očal iz lista na mizi. Podal nam je neverjetno teorijo
rastlinskega sveta, njene rasti, sobivanja s svetom in drugimi elementi, ki je bila
tako genialno dovršena, da me je zmeraj znova presenetila in navdušila.
Odkritje, da so rastline, ki se nam zdijo tako vsakdanje in samoumevne, tako
posebna bitja, me je fasciniralo. Gospod Zwiauer je z vsako gesto izražal
globoko hvaležnost in presunjenost nad rastlinskim svetom, kot otrok, ki se čudi
stvarem, na katere je odrasli svet že zdavnaj pozabil. Ko je razlagal o ritmičnosti
v naravi, o neprestanem gibanju med naporom, trpljenjem, trenutkom miru ter
relaksacijo in odrešitvijo, ki ga pozna vse živo in ga potrebuje za zdravje, je na
človeku vzel kot primer proces dihanja. Ob vdihu človek začuti nek napor,
stiskanje, krč, ki ga ob izdihu sprosti. Dr. Zwiauer je ob tem rekel: » Vedno
znova se čudim, kako je velik pisatelj Goethe lahko tako enostavne procese
življenja spravil v umetniške stvaritve.« Ob tem je zrecitiral njegov stavek:
»Zahvali se bogu, kadar te stiska, tlači in zahvali se, kadar te odreši. Sprejel bom
vse, bog, kar prihaja iz tvojih rok, naj bo prežeto z ljubeznijo ali s trpljenjem;
tako je upravičeno tudi moje upanje na to, da me vedno znova odrešiš.« Ob
februar 2011
- 14 -

Mesečnik za človeške vrednote
tem so starejšemu gospodu za trenutek stopile solze v oči in dvorana je za
trenutek utihnila, vsem se je storilo milo pri srcu in vsak je v teh besedah z
lahkoto našel tudi samega sebe. Nadaljeval je: » Vse je odvisno od našega
načina razmišljanja, prav vse na tem svetu ima svoj namen. Rastlino, če
obrežemo in jo v bistvu ranimo, odgovori s tem, da hitreje raste. Če želimo
naravo razumeti, se ji moramo približati povsem nesebično, vdano in s
potrpljenjem. Tako bomo razkrili vse skrivnosti. Ne iščite, kaj je za fenomeni,
sam fenomen je tisti, ki vam bo razodel vso resnico, zato se ga naučite brati.
Svoje misli moramo posvečati opazovanju sveta okrog nas in pri tem smo pri
rastlinah še posebno daleč. To je pomembna naloga za človeka v prihodnosti -
razumeti, kaj mu rastlinski svet sporoča.«
Kasneje, na drugi točki predavanja, je povedal še več stvari, ki so se mi zdele
zelo zanimive. Rekel je: »Stara ljudstva so bila zelo modra. Star arabski pregovor
pravi: zdravilec zdravi, narava pa nas ozdravi. To pomeni, da nam nekdo resda
da zdravilo za naše tegobe, vendar nas on sam ne ozdravi. Narava je tista, ki nas
ozdravi. Pri tem ljudje zmotno mislijo, da gre za zunanjo naravo in naravne
izdelke, ne, vaša notranja narava je tista, ki vas ozdravi. Rudolf Steiner,
utemeljitelj antropozofije, je pisal o tem: Človeški »jaz« ali duh je najvišji člen
človeka, a ima najkrajšo pot razvoja. Vse drugo ima človek bolj razvito - fizično
telo oz. materijo, sile in procese življenja oz. etrsko telo ter občutke, nagone in
čustva oz. duševno telo. Duhovno telo pa je tisto, ki daje popolno jasnost
razmišljanja in samoobvladovanja in ga nima niti mineralni, ne rastlinski in ne
živalski svet. Pred nami je najpomembnejša točka razvoja človeka - da ta »jaz«
postane vladar in gospodar vsega ostalega. Vendar pa je najbolj ranljiv in
najmanj razvit. »Jaz« obvladujejo nižji členi človeka, namesto obratno.
Brezmočen je proti človeškim skušnjavam. To se učimo že od ranega otroštva
npr. z obvladovanjem hoditi odvajat tekočino na kahlico namesto kar v plenico.
Če bomo to razvijali, bomo prišli do cilja in popolnosti.« Ljudje niso razumeli
globine njegovih besed in so rekli, da je ta »jaz« vendarle zelo razvit naproti
živalim, npr. pogosto je človek na nekoga jezen in se obvladuje ter ga ne udari.
Dr. Zwiauer je rekel: »Poglejte ranljivost človeškega »jaza«: človek spije kozarec
februar 2011
- 15 -

Mesečnik za človeške vrednote
vina in že počne največje bedarije in si ni več podoben. Naenkrat misli, da je
Napoleon. Tudi z jezo je podobno. Prva stopnja je res, da se človek
samoobvladuje tako, da v prvem trenutku jeze ne udari z nogo človeka ob sebi.
Vendar je pravo samoobvladovanje tam, kjer »jaz« popolnoma prežame vse
nivoje človeka, do zadnje celice. To pomeni, da jeze ni niti v kančku misli, v
nobeni zasnovi in ideji človeka. To zmore res redko kdo ali skorajda nihče. Mi pa
jo mogoče znamo obvladati samo na fizičnem nivoju, pa še to je vprašljivo.
Dolga pot je še pred nami. Zato tudi ne razumemo rastlinskega sveta in samega
sebe. Ljudje nismo svobodna bitja. Moramo jesti in spati, to pomeni, da naš
»jaz« še ni močan. Goethe je rekel: Kaj ti pomaga, da se ponašaš s svojo
svobodo, o človek, če moraš nenehno plačevati davke«
Modrosti so iz tega človeka kar lile, pred nami je stal neusahljivi vir raznoraznih
življenjskih resnic in spoznanj. Celo njegovo bitje je izražalo skromnost in
pripravljenost poslušati in se učiti. Ljudje pa so v svojih temah in razgovorih na
trenutke zašli in začeli spraševati raznorazne neumnosti. Kljub vsemu je govorec
predano odgovarjal na vsa vprašanja in resnično je bilo predavanje nekaj zares
posebnega, nekaj, kar se ne da prebrati v literaturi in kupih teorije, nekaj kar
pride iz živega znanja in izkušenj, iz notranjosti človeške zavesti. Hvaležni, da
sploh obstajajo takšni ljudje, ki predajajo to znanje naprej, sva z mamo odhiteli
iz predavanja.
Vesna
februar 2011
- 16 -

Film
Mesečnik za človeške vrednote
Ustvarjalka čudežev (The miracle worker)
Če ga znamo gledati iz prave perspektive, je film
zares pravi čudež od svoje prve do zadnje
minute. To ne pomeni, da govori o nečem
odmaknjenem, nedosegljivem, in da ni v stiku z
vsakdanjim življenjem – posnet je namreč po
resničnem dogodku.
Starši Helen Keller so z vsakim dnem izgubljali
upanje in vero v uspeh vzgoje in v napredek
svoje hčerke, ki jo je bolezen zaznamovala pri
njenih rosnih 19 mesecih. Od takrat je ostala
slepa, gluha in nema, odmaknjena v svojem
svetu, v katerega nihče ni znal vstopiti, kakor se
tudi ona ni povezala z nikomer. V
nepredstavljivih mukah in skoraj nečloveškem
naporu se je njeno obnašanje iz dneva v dan slabšalo, situacije so kar polzele iz
rok in nadzora, tako da je Helen postajala vse bolj divja in je bila tik pred
vstopom v varstveno ustanovo.
V danem trenutku se starša s težavo odločita, da bosta dala svoji hčerki še
zadnjo priložnost in v skupno gospodinjstvo se jim pridruži mlada učiteljica,
Anne Sullivan. Učenje se je začelo skupaj s prvim trenutkom njunega srečanja.
Anne je že od samega začetka verjela, da zmore vstopiti v Helenin svet, videla je
njeno gorečo željo po znanju, imela je upanje v trdo delo. Večidel filma smo
soočeni z njunim medsebojnim odnosom. Neposredno zremo v počasno
prebijanje zidu, postopno uvajanje osnovnih pravil in v neomajni trud, trud in še
enkrat trud.
Že na samem začetku sem si rekla – to pa je
dejansko skoraj nemogoč izziv in vsakršen
napredek je lahko občudovanja vreden. Da
si se sposoben lotiti tako velikega zalogaja,
moraš v sebi nositi marsikaj: od
razumevanja človeške duše, neopisljive
vztrajnosti, ne sme te že na začetku skrbeti
končni rezultat in mnenje okolice se te ne
sme preveč dotakniti. Na ta način se v filmu
dejansko zgodi prvi »čudež«, ko Helen pri vodnjaku ob črpanju vode poveže
februar 2011
- 17 -

Mesečnik za človeške vrednote
kretnjo z njenim dejanskim pomenom – voda, »wah wah«. Če je prej samo
posnemala, je zdaj pričela razumeti. Od te ključne točke naprej se je njen razvoj
pričel strmoglavo dvigati in od tukaj je nastala življenjska zgodba, ki jo večinoma
že poznate. Tukaj se je začela ustvarjati tudi prelepa vez med učiteljico in
učenko, ki sta jo nato tekom življenjske poti samo še nadgrajevali.
Film vam je lahko v navdih, ne glede na to, v
kakšni vlogi se trenutno nahajate: lahko ste
bodisi učenec ali učitelj, oče ali njegova hči,
popotnik, trgovec, upokojenec ali študent.
Vsebina v filmu je univerzalna in ja – čudeži
se dogajajo, če verjamete ali ne.
Sara
februar 2011
- 18 -

Narava
Mesečnik za človeške vrednote
Fižol 1
Zima se počasi preveša proti koncu. Na domačih tržnicah žal pojenjajo zaloge
dobro skladiščenih jesenskih pridelkov, pri večini kmetovalcev pa to ne velja za
kislo zelje, kislo repo in fižol. Slednji je danes dobro poznana stročnica, saj jo
vsakodnevno srečujemo na naših jedilnikih. V Evropo je prišel v 16. stoletju iz
Srednje in Južne Amerike, ki je njegova domovina. Pri nas so ga začeli gojiti v 17.
stoletju. V preteklosti so ga največkrat gojili kot vmesni posevek med koruzo,
danes pa ga vzgajajo kot samostojno kulturo. Ta preprosta rastlina je v
srednjem veku veljala kot hrana za reveže, danes pa ga vse več strokovnjakov s
svojimi raziskavami odkriva kot prinašalca zdravja.
Več najdb okoli 10.000 let starega fižolovega zrna v Južni Ameriki spodbuja
domnevo, da se samonikle vrste preteklosti in današnje gojene vrste ne
razlikujejo veliko. Povprečna sestava zrelega fižolovega zrna je okoli 12% vode,
25% beljakovin, 40-50% ogljikovih hidratov, 2% maščob, 4% celuloze. Nekateri
avtorji navajajo, da je polovico ogljikovih hidratov v fižolu za človeka
neprebavljivih. Njegova gradbena moč izhaja iz beljakovin, ki pomagajo pri
vzdrževanju zdravega živčevja. Pomembne fižolove sestavine so rudnine: veliko
je fosforja, magnezija, precej cinka, žvepla, molibdena, selena in drugih, kot so
kalij, kalcij in železo. Čeprav ni tako bogato obdarjen z vitamini, je pomembna
vsebnost vitaminov B skupine in karotena.
Novejše raziskave ugotavljajo zdravilne lastnosti fižola. Na splošno je znan kot
čistilec ožilja ter zmanjševalec vsebnosti trigliceridov in holesterola v krvi.
1 viri: Carper, J., 2001: Zdravilna moč hrane. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Mihajlović, B. M., 1997: Zdravljenje s sadjem in zelenjavo. Ljubljana: Kmečki glas.
Cortesse, D., 2002: Zelenjava - druga moč naravne hrane. Ljubljana: Kmečki glas.
februar 2011
- 19 -

Mesečnik za človeške vrednote
Znižuje previsok krvni tlak, njegove sestavine pa vplivajo na zdravo kri.
Sestavine fižola, tudi tiste, ki se ne prebavijo in preidejo v procese črevesne
flore, ob zdravi prebavi vplivajo na uravnovešeno delovanje jeter in žolčnika ter
s tem prispevajo k učinkovitejši presnovi. Izjemno dobro vpliva na žlezo
trebušno slinavko, uravnava raven sladkorja v krvi in presnovo ogljikovih
hidratov. Koristen je za sečne poti in ledvice, saj spodbuja izločanje sečne
kisline, zaradi česar je koristen tudi pri revmi in artritisu. Zaradi zaviralcev
proteaz spada med protirakavo hrano. Podobne lastnosti ima tudi stročji fižol,
ki je prebavi še veliko prijaznejši.
Sok stisnjenega stročjega fižola vsebuje elemente, ki jih potrebuje telo za
tvorjenje insulina, olajšuje delovanje trebušne slinavke in jo obnavlja. Tudi
Paavo Airola (finski naturopat) je pacientom sladkorne bolezni in ponavljajoče
se hipoglikemije priporočal sok sveže stisnjenega stročjega fižola. Kot lahko
razberemo iz zbirk ljudskega zdravilstva, je fižol že v preteklosti odigral
pomembno vlogo pri ohranjanju človekovega zdravja, saj obstaja mnogo
receptov iz fižolovih zrn in drugih delov fižola proti mnogim bolezenskim
težavam, kot so glavobol, prehlad, bolečine v ušesih, krvavitve iz nosu,
mokrenju ipd. Tako na primer gaze namočene v prevretek fižolovih luščin
uporabljajo kot obkladek proti aknam. Prevretek fižolovih cvetov priporočajo
pri protinu, ledvičnim krčem in ledvičnih kamnih. Za ustavljanje krvavitev v nosu
pa priporočajo vdihavanje zmletega, prepraženega fižola.
februar 2011
- 20 -

Mesečnik za človeške vrednote
V prehrani lahko fižol uporabimo na mnogo načinov: lahko ga kuhamo, kalimo,
uživamo njegov sok ali jemo zelo mlade surove stroke. Veliko ljudi se boji
uživati fižol zaradi napenjanja in plinov, ki nastajajo med njegovo prebavo.
Razlog te reakcije je v kombinaciji precejšnje količine škroba in beljakovin, ki se
nahaja v fižolu, kar je načeloma slaba prehranska kombinacija. Toda zgoraj
omenjene težave so praviloma značilne za slabotna prebavila in oslabljen
organizem. Fižol zaužit v zmernih količinah in pri normalno sposobnih prebavilih
ne povzroča večjih težav. (Tudi če pride do manjših plinov, le-ti niso zdravju
škodljivi.) Resnična težava je v tem, da fižol mnogokrat uživamo skupaj z
drugimi težkimi kombinacijami kruha ali krompirja in živalskih maščob, kar je
prevelik zalogaj za naša prebavila, za težave pa obdolžimo prav fižol. Do
prenapenjanja in težkega občutka pride velikokrat tudi zaradi prevelikih količin
zaužite hrane. Najboljša kombinacija je uživanje fižola z zelenjavo ali v presnih
solatah, ki zaradi bogastva vlaknin olajšajo njegovo prebavo. Suh fižol lahko
naredimo lažje prebavljiv tako, da ga prelijemo z vrelo vodo, pustimo stati nekaj
ur, nato vodo odlijemo in ga skuhamo v sveži vodi.
februar 2011
- 21 -

Zdrava prehrana
Mesečnik za človeške vrednote
Ričet po domače
Sestavine:
200g fižola (suha fižolova zrna)
200g ješprenja
4 srednje veliki korenčki
košček zelene
1/2 kolerabe
5 brstičnih ohrovtov
100g tekoče paradižnikove mezge (najboljše domača) ali na drobno narezan
manjši paradižnik
oljčno olje
sol
lovorov list
Postopek:
Fižol in ješprenj damo vsakega v svojo večjo posodo in čez noč namočimo v
veliki količini vode. Drugi dan vodo odlijemo in damo kuhati fižol in ješprenj v
posodi z dvojno količino vode. Fižol kuhamo, dokler ne postane mehak (čas
kuhanja je odvisen od vrste fižola, v povprečju 1h). Ješprenju dodamo 2 vejici
lovorovega lista in kuhamo cca 30 minut. Medtem v tretji posodi segrejemo
malo oljčnega olja (cca 2 jedilni žlici), na katerem počasi prepražimo na manjše
kocke narezan korenček, zeleno in kolerabo. Dodamo kozarec vode,
paradižnikovo mezgo, dobro premešamo in na majhnem ognju počasi dušimo.
Dodamo še na četrtine narezane glavice brstičnega ohrovta in vse skupaj
zalijemo z 2 dcl vode. Ko je zelenjava že napol skuhana dodamo ješprenj, vse
skupaj po želji solimo ali celo popramo, ter pustimo da vre še par minut.
Kuhamo na malem ognju in občasno premešamo, da se ješprenova zrna ne
zažgejo na dnu posode. Ko je zelenjava mehka dodamo še kuhani fižol, ki smo
ga odcedili na veliki kuhinjski cedilki. Vse skupaj dobro premešamo. Jed je
okusnejša, če pred serviranjem nekoliko po stoji (cca 20 minut).
Čilijev fižol
Sestavine:
oljčno olje
½ čebule
1 rdeča paprika
1 korenček
februar 2011
- 22 -

Mesečnik za človeške vrednote
košček zelene
2 strta stroka česna
čili v prahu
posušeni origano
mleta kumina
vejica svežega peteršilja
sojina omaka
3 narezani paradižniki (lahko tudi mezga)
200 g rdečega fižola
50 g zamrznjenega graha
100 g zamrznjene koruze
Priprava:
Fižol čez noč namočimo v večji količini vode. Drugi dan vodo odlijemo, nalijemo
novo in ga kuhamo do mehkega.
V večji posodi segrejemo 2-3 jedilne žlice olja ter dodamo na drobno sesekljano
polovičko čebule, na kocke narezano papriko, korenček, zeleno in strt česen.
Kuhamo 5 minut, nakar primešamo žličko ali več čilija, 2 ščepca origana in dva
ščepca kumine. Kuhamo minuto, nato dodamo koruzo, grah, paradižnik in
sojino omako po okusu. Kuhamo 20 minut, dodamo kuhan in odcejen fižol, ter
nadaljujemo s kuhanjem še 10 minut. Občasno jed med kuhanjem premešamo.
Dekoriramo z listki svežega peteršilja.
Katja
februar 2011
- 23 -

Mesečnik za človeške vrednote
Veseli bomo vaših vprašanj, idej in mnenj. Elektronsko pošto nam posredujte na
naslov boljsi.svet@siol.net. Prosimo, da kot zadevo zapišete "za mesečnik".
Uredništvo e-mesečnika
februar 2011
- 24 -