Ne prezrite. - Jezuiti v Sloveniji

JUNIJ 2013 

S 

LOVENSKI 

J 

EZUITI 

3

vsebina 

2013 - junij - XLVII - 3 (274) 

66 PRIJATELJEM 

67 APOSTOLAT MOLITVE 

Julij - avgust 

TOČKA 

68 Jezuitski mit 

V SODELOVANJU IN POVEZANOSTI 

73 Srečanje in spominjanje na gradu Bogenšperk 

75 Spomini p. Vitala Vidra 

76 Med nami 

79 Vrtovčev dom na Visokem 

81 Naši pokojni: p. Jože Grošelj, misijonar v Zambiji (1944 – 2013) 

CERKEV 

85 P. Jože Pucelj o Družinskem svetovalnem centru Betanija ob 

njegovi 30-letnici 

87 Pričevanja vere 

PESEM 

88 Verujem, Gospod 

ČLANKI 

89 Ob 310. obletnici Hellersteinovega rojstva 

90 Mednarodni dan beguncev, nagovor p. Robina Schweigerja 

94 KRATKE NOVICE 

65 

Slovenski jezuti - junij 2013

prijateljem 

p. Franc Kejžar 

Dragi prijatelji! 

66 

Slovenski jezuti - junij 2013 

Pred nami je poletje in vam želimo, 

da bi ga lepo preživeli. Sredi poletja jezuiti 

praznujemo god svojega ustanovitelja 

sv. Ignacija Lojolskega. Praznovanji 

bosta pri Sv. Jožefu v Ljubljani in pri Sv. 

Ignaciju na Pohorju, več pa lahko preberete 

pri obvestilih. Prisrčno vabljeni 

sem ali tja! 

S papežem Frančiškom se je povečalo 

tudi zanimanje za jezuite. Ena izmed 

predstav o jezuitih skozi čas in prostor 

je tudi precej čudna, »mitična«, pripisujejo 

nam nenavadne stvari. V glavnih 

potezah na različne govorice o jezuitih 

odgovarja prevod iz francoske jezuitske 

revije Études o Jezuitskem mitu. 

Valvazorjev grad Bogenšperk nad Litijo 

pa ni nič mitičen, ampak je še kako 

resničen in tistega 25. aprila, ko smo se 

na njem srečali številni slovenski jezuiti, 

je bil prav lep. Obsevalo ga je toplo 

pomladno sonce, nam pa je tudi bilo 

lepo v duši, kljub kruti zgodbi pregnanstva 

nekdanjih članov naše Družbe za 

njegove zidove. Meni je najbolj ostalo 

v spominu, da so patri z veseljem pripovedovali, 

kako je bilo na različnih misijonih, 

duhovnih obnovah in podobno, 

ko so se vrnili v renesančni grad. Med 

njimi je bilo veselo in sproščeno vzdušje, 

je bilo rečeno. 

Malo »pregnana« je ta številka našega 

lista, v prenesenem pomenu (zvita) 

ali zares, zato tudi dan beguncev spada 

vanjo oz. nagovor p. Robina pri slovesnosti 

na ta dan. Pokojnega p. Jožeta 

Grošlja pa smo obljubili že zadnjič (in 

je sedaj tudi na platnicah). Tako nenadoma 

je odšel, da je kar težko verjeti, 

da ga ni več tam v Afriki, ampak je 

pri Bogu v večnosti, ki je nad nami in 

v nas. Morda pa bodo za koga najbolj 

koristni nameni Apostolata molitve ali 

zakoncem vesti o zakonski svetovalnici 

Betanija ob njeni 30-letnici Lahko da 

bo koga razveselil spomin na p. Žužka 

ali p. Vrtovca, rojak iz zgodovine p. Avguštin 

Hallerstein, ali pa raje kakšna novička 

o nas živih, ki še hodimo in oznanjamo 

po tem Božjem svetu. Naj vam 

bo dobro na njem in naj vas spremlja 

Božji blagoslov. Morda bomo hodili kot 

romarji v ritmu pesmi Verujem, Gospod.

apostolat molitve 

Julij 

SPLOŠNI 

Da bi Svetovni dan mladih v Braziliji vzpodbudil vse 

mlade kristjane, da postanejo učenci in misijonarji 

evangelija. 

MISIJONSKI 

Da bi po vsej Aziji bila oznanjevalcem evangelija vrata 

odprta. 

SLOVENSKI 

Da bi bilo očetovstvo in materinstvo v naši javnosti 

(politiki, sociali, medijih) primerno ovrednoteno in 

prikazovano kot nenadomestljiva vrednota za obstanek 

naroda. 

Avgust 

67 

SPLOŠNI 

Da bi starši in učitelji pomagali mladi generaciji 

odraščati po vesti in v pokončno življenje. 

MISIJONSKI 

Da bi krajevna Cerkev v Afriki z zvestim oznanjevanjem 

evangelija širila mir in pravičnost. 

SLOVENSKI 

Da bi nas obnovitev posvetitve našega naroda Mariji 

nagibala k večjemu prizadevanju za osebno posvečenje. 


tocka 

Iz francoščine prevedel F. K. 

68 


Jezuitski mit 

Prevod iz knjige Črni papež, razvoj 

mita, Franka Damour-ja, ki je izšla 

marca 2013 pri založbi Lessius v 

Franciji. Objavljeno v reviji francoskih 

jezuitov Études, maj 2013. 

Že samo ime »jezuiti«, ki so ga člani 

Družbe Jezusove kmalu dobili, je prispevalo 

k ustvarjanju mita. Besede ni 

uporabljal ne Ignacij in ni bilo uzakonjeno 

ne v Konstitucijah ne v papeških 

dokumentih pred Tridentinskim 

koncilom. Razen tega je slabšalno: že 

od srednjega veka je pomenilo farizeja, 

zviteža. Tako so na negativni način 

imenovali Ignacijeve tovariše, kar je 

z grenkobo ugotovil že Peter Kanizij 

leta 1545. »Jezuit« je ohranil slabšalno 

oznako v vseh evropskih jezikih, kot 

dokazujejo slovarji od 17. stoletja do 

naših dni: jezuit pomeni »hinavec«, 

zvit človek. 

Sumljiva novost Družbe 

Če je jezuitski mit predvsem politični 

mit, pa se polemika proti jezuitom 

najprej nanaša na novost, ki jo je uresničila 

Družba Jezusova. Njen način 

redovniškega življenja je bil izven 

vseh znanih in ustaljenih predstav. 

Leta 1554 je humanist Etienne Pasquier 

objavil zelo obsežno obtožnico za 

pariško univerzo proti jezuitom, v kateri 

Družbo imenuje »Pošast, ki ni niti 

svetna niti redovniška, ampak oboje 

skupaj in je uvedla v našo Cerkev hermafroditski 

(dvospolni) Red.« Ta napad, 

komaj petnajst let po ustanovitvi 

reda, pričuje o enem ključnih elementov 

jezuitskega mita: sovražnik že po 

naravi ne odgovarja nobenim znanim 

kategorijam, zato je »pošasten«, ker 

meša vse meje in kategorije. Jezuiti 

so bili nevarni, ker so predstavljali 

modernost, nove vrednote gibljivosti 

in akcije, ki so jih sodobniki sumničili 

in so se jih bali. 

Treba je reči, da se Družba Jezusova 

radikalno razlikuje od drugih redov 

v Cerkvi. Pripada gibanju »reforme«, 

ki je nastala, da bi se soočila z izzivi 

novih časov… V 16. stoletju svet dobi 

prve pospeške v ritmu življenja, znanje, 

ki ga prinaša nova kultivirana elita, 

se širi, pojavlja se tudi pluralnost 

verskih smeri. Novi časi zahtevajo, 

da so jezuiti redovniki sredi sveta. 

Na prvem mestu jim je oznanjevanje. 

Življenje seveda mora biti podprto z 

meditacijo in kontemplacijo, vendar 

nič ne sme ovirati akcije. To spodbudi

Ignacija, da se odpove skupni korni 

molitvi. Od drugih redov ohrani to, 

kar služi njegovemu načrtu gibljivosti: 

neodvisnost od škofov, lastna pravila, 

ohranjanje skupnega življenja, vendar 

v prilagojeni obliki. Jezuiti so »regularni 

kleriki« z mešanico dveh načinov 

življenja, ki jih je ustalila cerkvena 

tradicija za tiste, ki želijo služiti Cerkvi: 

svetnih duhovnikov in menihov. 

Ta dva načina obstajata od 4. stoletja 

in Cerkev ju je vedno skrbno ločevala. 

Ali je nekdo »redovnik«, ki pripada 

meniški tradiciji ločitve od sveta in 

skupnega življenja; ali pa je »svetni«, 

pokoren škofu in vezan na župnijo. 

Jezuiti so oboje skupaj, ne povsem 

eno in ne povsem drugo. Jezuitska 

reforma se zato razlikuje od reform 

drugih redov. Jezuitska novost je sociološko 

tako radikalna, da je Diderot 

v francoski Enciklopediji še dve stoletji 

kasneje ohranil odmev: »Kdo je jezuit 

Je to svetni duhovnik Je regularni 

duhovnik Je to redovnik Je menih 

Nekaj od vsega tega je, vendar sploh 

ni to…« 

Moderna država v stopinjah 

jezuitov (17. in 18. stoletje) 

Nasprotje med modernimi državami 

in Družbo Jezusovo nam predstavlja 

sorodne in konkurenčne ustanove, 

močno hierarhizirane, ljubosumne na 

lastno neodvisnost, centralizirane in 

povsod navzoče. Z eno veliko razliko: 

medtem ko moderne države ne trpijo 

navzočnosti drugih držav znotraj 

svojih meja, Družba ne prenese, da bi 

bila zaprta znotraj meja. To je opozicija 

dveh logik: teritorijalne in logike 

gibljivosti… Nadvlada, ki jo imajo jezuitski 

kolegiji nad vzgojo in njihova 

močna navzočnost pri voditeljih, posebej 

v osebi kraljevega spovednika, 

jezi njihove nasprotnike. Vse to bo 

doseglo višek z izgonom jezuitov iz 

večine katoliških držav in s papeško 

ukinitvijo reda leta 1773. 

»Morilci kraljev« 

Prva točka zelo določenega gledanja 

se pojavi z regicidom (umorom kralja), 

ki je zelo učinkovita tema za mobilizacijo 

javnega mnenja proti jezuitom, 

posebej v Franciji. Od leta 1580 

je polemika proti jezuitom dobila odločno 

politični predznak: jezuitov ne 

obtožujejo samo namenov regicida, 

ampak pravih atentatov. Zato Claudio 

Acquaviva, četrti naslednik Ignacija 

Lojolskega v službi generala, želi 

usvojiti nevtralno držo, tako da jezuitom 

prepove vsakršno politično udejstvovanje. 

Vendar to vzbuja samo 

sume – toliko bolj, ker številni jezuiti 

javno podprejo Katoliško ligo, ki želi 

obnoviti avtoriteto države z izgonom 

protestantov iz Francije… 

Meta-zarote: 

črni papež (1850 – 1940) 

Od leta 1850 se po Evropi širijo teorije 

zarot, ki jih spremlja vzpon okultizma 

najrazličnejših vrst, od spiritizma do 

69 


70 


teozofije, preko orientalizma in izraženega 

čuta za primitivizem. Nastopi 

prva globalizacija z vrsto kriz, rastočih 

socialnih neenakosti, občutkom 

nemoči držav, korupcijo… To je ugoden 

teren za širitev teorij o svetovni in 

globalni zaroti, ki bi jo lahko imenovali 

»meta-zarota« ... V tem kontekstu 

cvetijo »antimasonske«, »antisemitske« 

in tudi »antijezuitske« zarote. »Jezuitska 

zarota« tedaj doseže zadnjo 

metamorfozo z likom »črnega papeža« 

nasproti papežu, ki je oblečen v 

belo. Črn je zaradi črne barve jezuitskega 

talarja, pomeni pa tudi mračno 

razsežnost njegove moči. Od sive 

eminence, svetovalca mogočnežev, 

jezuit postane črni papež, mogočnež 

nad mogočneži. 

Antijezuitizem in antisemitizem 

Področje rasnih teorij je še en element, 

ki razloži pojav meta-zarot na 

koncu 19. stoletja. V tem kontekstu 

podobnost med antijezuitizmom in 

antisemitizmom ni več le literarna 

anekdota. Norveška je v svoji ustavi 

iz leta 1814, ki uveljavlja luteranstvo 

kot državno religijo, prepovedala 

Jude in jezuite. Po reviziji ustave leta 

1906 so bili samo še jezuiti prepovedani 

in to do leta 1956. 

Zbližanje med Judi in jezuiti je skoraj 

tako staro kot Družba. Leta 1554 

je v svoji obtožbi za pariško univerzo 

Etienne Pasquier trdil, »da je bilo v 

jezuitstvu veliko judovstva. Podobno 

kot so stari Judje sodili našemu Gospodu 

Jezusu Kristusu, so ti novi Judje 

naredili apostolom.« Pogosto so očitali 

jezuitom, da so v katolištvo uvedli 

»rabinskega duha«, kajti med prvimi 

člani Družbe Jezusove, ki so bili Španci, 

so bili nekateri judovskega izvora 

(p. Diego Laynez, prvi naslednik sv. 

Ignacija v vodstvu Družbe, je bil npr. 

judovskega izvora, op. prev.), zatorej 

»nečiste« vere. 

Povezave med jezuiti in Judi se okrepijo 

v zarotniški domišljiji, včasih kontradiktorno. 

… 

Nacionalistični in rasistični kontekst 

Zgodovinske konstrukcije so pripravljale 

teren, med njimi teorija Augustina 

Thierryja, ki ga je Marx označil 

za »očeta zgodovinopisja razrednih 

bojev v Franciji«. Francosko zgodovino 

prikazuje kot svetni spopad dveh 

ras: Frankov kot tiranov in galskega 

naroda - jezuiti so na strani Frankov. 

Od leta 1860 ta nasprotja vse bolj 

postajajo rasna. V Nemčiji so jezuiti 

predstavljeni kot anti-germanski, nasprotni 

kulturi (Kultur). Zgodovinarji, 

zlasti iz »Borussijske šole«, ki si prizadevajo 

za nemško zedinjenje kot 

zgodovinsko nujnost, hitijo pokazati 

nasprotje med nemško identiteto in 

jezuiti kot nekaj pradavnega. Kajti 

neracionalna in nemoralna Družba 

Jezusova, po njihovem, predstavlja 

tujek v nemškem narodu in torej ne-

srečo za njegov razvoj. Ker je kriva 

za verski razdor v deželi, kot trdijo ti 

zgodovinarji, je upočasnila nemško 

zedinjenje. V svojem delu o jezuitski 

pedagogiki iz leta 1898 Georg Mertz 

ne okleva zapisati: »Za veliko večino 

Nemcev je jezuitstvo nasprotno germanstvu, 

krščanstvu in človečnosti.« 

V začetku 20. stoletja katoliški zgodovinar 

Hugo Koch v svoji knjigi Katolizismus 

und Jesuitismus (1913) trdi, 

da so jezuiti antigermanski, vse do 

tega, da pomeni »jezuitizem uničenje 

posameznika, kajti kot cigani zanikajo 

sleherno Domovino, zanikujoč 

vezi ljubezni s starši in narodom.« 

Prav tako so na začetku 20. stoletja 

jezuiti na Portugalskem pred izgonom 

iz Prve republike podvrženi frenološkim 

raziskavam (nauk o ustroju 

lobanje). Psihiater Miguel Bombarda 

je definiral pogoj jezuita kot duševno 

bolezen: »… Mislim, da ne more biti 

jezuit kdor koli. Možgani so predisponirani 

za to zlo, kakor so nekateri za 

redni zločin in drugi za norost.« Časopisi 

prinašajo fotografije jezuitov, ki 

jih psihiatri pregledujejo, ko jim merijo 

lobanjo. 

»Judeo-jezuitizem« 

Kakor nacionalizem postaja rasističen, 

se jezuiti ne pojavljajo samo kot 

antinacionalni, ampak kot neprimerni 

za vsakršno nacionalno pripadnost, 

kar pojasnjuje, da so se zbližali z 

Judi. Prva formulacija dvojne zarote 

»judeo-jezuitizem« nemškega esejista 

Ottomarja Beta v knjigi Darwin, 

Nemčija in Judje, ali judeo-jezuitizem 

(1875) najavlja naslednje: »judeomasonerija« 

(1882) in »judeo-boljševizem« 

(1917). Leta 1888 je pastor 

Eugen Eisele v knjigi Jesuitismus und 

Katholizismus obsodil jezuite, da so 

judaizirali krščanstvo. Teoretik antisemitizma 

Houston Stewart Chamberlain 

pretendira, da so Duhovne vaje 

sad semitskega duha. 

Komentatorji so pogosto vlekli vzporednice 

med Monita secreta in Protocoles 

des Sages de Sion (v francoščini), 

ponaredkom, ki govori o svetovni 

judovski zaroti: enaka fobija zarote, 

enaka kritika ekstremnega makjavelizma, 

enaka strategija lažnega dokumenta 

za notranjo uporabo… Kot 

je mogoče videti po številnih člankih 

v jezuitski reviji Études med 1880 in 

1914, so jezuiti sami ohranjali anti-masonerijo 

in z navdušenjem sprejemali 

antisemitske teze pisatelja Edouarda 

Drumonta… Jezuiti so tako sami sodelovali 

pri naraščanju antisemitizma 

v Evropi, včasih so jih antisemiti napadali, 

drugič so bili na njihovi strani. 

Zlata legenda Družbe 

Kljub prizadevanju totalitarnih režimov, 

predvsem nacističnega, in nekaterih 

vse bolj izoliranih duhov, jezuitski 

mit po prvi svetovni vojni zgublja 

svojo moč. Čeprav ni popolnoma izginil, 

je trenutno uravnovešen z zlato 

71 


72 


legendo Družbe, ki se nenehno utrjuje. 

Leta 1963 nemški avtor Rolf Hochhuth 

v drami Vikar lansira polemiko 

o »molku Pija XII.« glede genocida 

Judov med drugo svetovno vojno. 

Na sceno postavi osebnost jezuita 

patra Ricarda Fontana, navdihnjeno 

po Bernhardu Lichtembergu, jezuitu, 

ki je nasprotoval nacističnemu režimu 

in si prizadeval, da bi prepričal 

papeža, naj javno obsodi kriminalno 

politiko nacistov ter se odločil nositi 

rumeno zvezdo in je zato deportiran 

v Auschwitz. V romanu Da Vincijeva 

šifra (2000) si Američan Dan Brown 

zamišlja zaroto znotraj katoliške Cerkve 

– in glavni akterji niso jezuiti. Ta 

dva primera kažeta, da anti-jezuitski 

mit umira, vsaj v njegovi politični 

komponenti. 

Še več, potem, ko so bili stoletja žrtve 

»črne legende«, sedaj jezuiti vstopajo 

v »zlato legendo«, če povzamemo izraz 

Etienna Fouillouxa. V domišljiji in 

zavesti nekdanji anti-jezuitizem predaja 

mesto določenemu »filo-jezuitizmu«. 

Ni preprosto razložiti ta obrat. 

Kljub temu je mogoče reči, da so po 

koncu prve svetovne vojne jezuiti v 

očeh večine prešli na stran zagovornikov 

napredka in svobode. Nekaj 

posameznih figur, kot je Pierre Teilhard 

de Chardin, je nedvomno pritegnilo 

pozornost. Gotovo pa je, da je 

bila vloga jezuitov v Franciji, Nemčiji, 

na Nizozemskem, v Belgiji pri odporu 

nacizmu odločilna, da se je izboljšala 

podoba Reda. K temu je prispevala 

cela generacija teologov, kot so Henri 

de Lubac, Jean Daniélou, Karl Rahner, 

John Courtney Murray, Augustin 

Bea, ki je imel velik vpliv na aggiornamento 

katoliške Cerkve med Drugim 

vatikanskim koncilom. 

Tudi v filmu je lik jezuita najpogosteje 

prikazan pozitivno. Lahko omenimo 

Na peronu Elia Kazana, Eksorcista 

Williama Friedkina, Misijon Rolanda 

Jofféja, Grob Jonasa McCorda, Amen 

Costa-Gavrasa. Čeprav zelo različni, 

imajo predstavljeni jezuiti nekaj 

skupnega: so prosti strelci, sposobni 

odkloniti poslušnost hierarhiji, dezinteresirani, 

v duši in po vesti delujejo 

za dobro in verski čut povezujejo z 

intelektualno kompetentnostjo. 

Razen tega je karizmatični lik Pedra 

Arrupeja, vrhovnega predstojnika 

Družbe od 1965 do 1981, nedvomno 

veliko prispeval h koncu legende »črnega 

papeža«. Napetosti med njim in 

tremi »belimi papeži« glede pastoralnih 

usmeritev Družbe, način vodenja, 

teologija osvoboditve so odmevali v 

medijih, ki so včasih zaostrovali nasprotja. 

Vsekakor ideja, da bi jezuitski 

general manipuliral s papežem, ne 

kaže, da bi držala.

v sodelovanju in povezanosti 

Srečanje in 

spominjanje na 

gradu Bogenšperk 

Iz preteklosti v sedanjost in 

prihodnost 

Tudi slovenske jezuite je po drugi svetovni 

vojni doletela usoda mnogih beguncev 

in pregnancev na tem svetu, ki nikoli 

ni povsem miren, prijazen in pravičen za 

vse. Jezuitska služba za begunce (JRS) 

npr. je v današnjem času najzgovornejša 

priča, da je temu tako. Prihodnje leto se 

bomo spominjali 200-letnice ponovne 

vzpostavitve Družbe Jezusove, potem 

ko jo je papež Klemen XIV. leta 1773 

ukinil, pred tem pa so bili jezuiti kar po 

vrsti pregnani iz evropskih držav. Slovenske 

jezuite je leta 1949 na Valvazorjev 

Bogenšperk pregnala tedanja komunistična 

oblast. Nemirnemu dogajanju 

med ljudmi smo priče iz dneva v dan. 

»Provincijski dan« slovenskih jezuitov na 

gradu Bogenšperk sončnega 25. aprila 

je bil za starejše sobrate dan spominjanja, 

obujanja spominov in pričevanja, 

za mlajše dan spoznavanja polpretekle 

zgodovine slovenskih jezuitov (pa 

tudi pretekle z Valvazorjem), za vse pa 

bratsko srečanje, ki je bilo po besedah 

provinciala p. Milana Bizanta, »kot da bi 

zadihali nekaj dragocenosti in specifičnosti 

duhovne identitete naše province.« 

Po provincialovih besedah je bil to tudi 

73 

foto: Jože Potrpin 


74 


dan hvaležnosti: »Bogu hvala za naše 

predhodnike jezuite, patre in brate, za 

njihovo sprejemanje izziva, težke situacije, 

za njihovo vero v Božjo previdnost, 

za njihovo odprtost in ustvarjalnost, za 

njihovo aktivno in živo držo… V njihovih 

srcih je bila vera, zaupanje v Božjo previdnost, 

notranja moč, živost, ustvarjalnost, 

pobude, apostolska in pastoralna 

gorečnost. Pa tudi lepa povezanost in 

toplina, kot smo slišali iz pričevanja p. 

Vitala Vidra in br. Jožeta Rovtarja.« 

Ob tej priložnosti je bil navzočim članom 

slovenske province izročen nov 

Apostolski načrt, ki upošteva tudi krovni 

dokument slovenskega pastoralnega 

načrta Pridite in poglejte (PiP). Prepoznavamo 

se v besedah tega dokumenta: 

»Živa občestva Cerkve in njihovi posamezni 

člani bodo z novo apostolsko 

gorečnostjo vabili in spremljali brate in 

sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju 

s Kristusom kot Odrešenikom človeka, 

da bi se lahko drug drugemu darovali 

v ljubezni« (PiP, št. 59). Apostolski 

Patri in bratje na Bogenšperku ob 50. redovniškem jubileju p. Kobija 

Bratje na Bogenšperku 

načrt, ki je nastajal v daljšem procesu 

in ob soudeležbi večine članov province 

imenuje šest področij delovanja oz. 

Apostolskih področij slovenskih jezuitov: 

apostolat duhovnih vaj; intelektualni 

apostolat, kultura in mediji; župnijski 

apostolat; mladinski in vzgojni apostolat; 

družinski apostolat in socialni apostolat. 

Med Našimi držami pa dokument 

imenuje: služenje Cerkvi; skupnost kot 

poslanstvo; duhovno življenje jezuitov; 

odnos in sodelovanje z laiki; univerzalno 

poslanstvo in delo za nove poklice. 

S premišljenimi besedami se je na sedanjost 

in poslanstvo jezuitov v njej ozrl p. 

Janez Sraka. Najodličnejše 

znamenje našega časa 

je izvolitev jezuita za novega 

papeža Frančiška: 

»Iz njega veje svežina, 

nov pristop. Ima odgovore 

na nekatera bistvena 

vprašanja časa. Odlikujejo 

ga osebna skromnost 

(redovno uboštvo), iskrena 

prisrčnost z ljudmi, 

stik z najožjimi sodelavci 

preko evharistije, ljubezen 

do Cerkve, osebni

P. Vital Vider in br. Jože Rovtar spet na Bogenšperku 

in ljubeči odnos do Kristusa v vsakem 

človeku, od najbolj ubogih in odrinjenih 

do mogočnikov tega sveta.« S pozorno, 

trajno teološko refleksijo naj slovenski 

jezuiti spremljamo delovanje papeža 

Frančiška in mu pomagamo v duhu karizme 

reda, je sklenil p. Sraka. 

Srečanja se nas je udeležila večina jezuitov 

iz Slovenije. Magister Rok Bečan 

je pripravil fotografsko in drugo zgodovinsko 

gradivo o izgonu jezuitov od Sv. 

Jožefa v Ljubljani na Bogenšperk, sledila 

so pričevanja starejših sobratov - med 

še živimi sta bila na Bogenšperku p. Vital 

Vider in br. Jože Rovtar - pričevanja 

pokojnih so posebej zbrana v reviji Kristjanova 

obzorja – Communio (1990), 

ob strokovnem vodstvu smo si ogledali 

grad in segli globlje v zgodovino do 

nekdanjega lastnika Janeza Vajkarda 

Valvazorja in njegove Slave vojvodine 

Kranjske, srečanje pa smo zaključili 

pri gostoljubnih Lavrihovih v Podrojah. 

Oče se še dobro spominja jezuitov na 

Bogenšperku in kako so jim domačini 

takrat pomagali. 

F. K. 

Spomini 

p. Vitala Vidra 

Po tretji probaciji 1960 sem bil poslan 

na Bogenšperk k jezuitom, ki so bili že 

tam. V razdejano graščino brez oken 

so jih oblastniki izselili iz Ljubljane, misleč, 

da jih bodo tako osamili. Pa smo 

prehodili ali premisijonarili celo Slovenijo. 

Stavbo so patri in bratje najprej 

primerno priredili za bivanje. V gradu 

ni bilo ne vodovoda ne elektrike. Bil je 

vodnjak, razsvetljavo smo pa imeli s pomočjo 

petrolejk, ki so imele za oči prijetno 

svetlobo, če so bili cilindri očiščeni. 

Po hodnikih in stopnicah smo si pomagali 

z baterijami. Prostore smo ogrevali 

s pečmi na žaganje. Sredi pločevinastega 

soda je bil debel kol, okoli katerega 

je brat Lovro natrpal žaganje. Ko je kol 

izvlekel in vžgal, je potem kar ves dan 

tlelo in grelo. 

Od Litije do Bogenšperka ni bilo prevoznih 

sredstev. Z misijonov in misijonskih 

obnov smo hodili peš s potovalkami in 

nahrbtniki. V treh letih sem bil na tridesetih. 

Imeli smo samo moped, s katerim 

se je vozil brat Lovro Lisjak po hrano v 

Šmartno, včasih tudi jaz. Čez dve leti 

smo dobili podarjen topolino, katerega 

je vozil Lovro, jaz sem pa na njem vadil 

za šoferski izpit, ki sem ga naredil 1962. 

Ker ni bilo telefonov, smo se morali prej 

domeniti, če je bilo mogoče, da pride 

Lovro po nas na železniško postajo Litija. 

Ko smo prišli utrujeni in oznojeni domov, 

nas je vedno pričakal z odličnim 

75 


76 


čajem in s kakšno pobožno mislijo brat 

Franc Goršek. 

Doma smo bili v talarjih in smo taki tudi 

občasne turiste malo vodili po gradu s 

kratko zgodbo o Valvazorju. Mojster v 

tem je bil p. Pavel Berden. Takoj pri vhodu 

je bila bivša dvorna kapela. Še naprej 

levo so bile stopnice v kuhinjo, kjer je 

kraljeval br. Goršek. Gojil je tudi zajce, 

da smo imeli domače meso. Desno 

se je šlo po stopnicah v nizko pritličje, 

kjer sta bili sobi p. Janka Demšarja in 

p. Berdena, drugi so bili v prvem nadstropju, 

kjer je bila kar velika kapela, jaz 

pa sem moral skozi bivšo Valvazorjevo 

knjižnico, sedanjo poročno dvorano, po 

stopnicah v okrogli stolp, kjer sem imel 

sobo z razgledom. 

Predstojnik je bil p. Janko Demšar. Bili 

so še p. Angel Budihna, p. Venčeslav Vrtovec 

in p. Jože Sečnik. V hišni kapeli je 

bila maša tudi za bližnje prebivalce. Brat 

Alojz Klemenčič je bil poleg vrtnarja še 

voditelj petja (tudi z njegovimi malo čudnimi 

napevi). 

Okrog nas je bil rajski mir in zrak, ko 

smo se vračali z misijonov, misijonskih 

obnov in drugih dušnopastirskih uslug. 

V bližini, v Lovrencu na Dolenjskem, je 

župnikoval p. Jože Preac z bratom Jožetom 

Rovtarjem, ki sta tudi prihajala v 

graščino na obisk. Za graščino je bil urejen 

zelenjavni vrt in mali park, še naprej 

pa je bil dolg drevored za sprehod, molitev 

in meditacijo. Bili smo zelo prijetna, 

bratovska, hudomušna, a nikoli žaljiva 

skupnost, ki bi bila lahko zgled današnjim. 

Enkrat nas je obiskal naš misijonar 

iz Indije p. Viktor Sedej, doma z Ligojne 

pri Vrhniki, ko je že bil bolan za rakom 

na čeljusti, in se je zelo dobro počutil pri 

nas. Kmalu za tem je umrl v Kalkuti. 

Ko smo postali samostojni distrikt, je 

bil za prvega distriktorja (predstojnika) 

imenovan p. Rudolf Pate. Iz Zagreba je 

prišel k nam na Bogenšperk. Nekega 

večera mi je v sobi dejal, da ga zelo boli 

na temenu in da ima verjetno apopleksijo 

cerebri (sam se je kot učitelj novincev 

in probacionerjev dobro razumel 

v medicino). Še isti večer sem ga našel 

ležečega na tleh. Skočil sem na kolo (avtomobila 

še ni bilo) in se peljal v Litijo 

po zdravnika. Ko je ta prišel, je patru dal 

injekcijo, a ni pomagalo. Izgubili smo 

velikega slovenskega jezuita. 

Na mesto p. Pateta je bil imenovan p. 

Miha Žužek, ki je mene leta 1963 poslal 

v Maribor k Sv. Magdaleni za kaplana. 

Pozneje (istega leta) pa je zaključil še 

bivanje patrov na Bogenšperku. 

Med nami 

p. Vital Vider 

50 let p. Ivana Platovnjaka: 27. maja 

je p. Ivan Platovnjak praznoval 50. obletnico 

življenja. Bog mu daj še mnogo 

zdravih let in pomnoži njegove darove 

služenja in vodenja! Najprej smo se z 

njim poveselili sobratje, nato pa še sorodniki, 

ki so imeli s seboj cel ansambel 

»Čukov in Slakov«. 

P. Marko Rupnik in ekipa Centra 

Aletti: P. Marko je bil ves mesec maj

v glavnem zaposlen s pripravami za 

mozaično poslikavo novega svetišča v 

Krakovu, posvečenega blaženemu Janezu 

Pavlu II. Tudi umetniki so bili ves 

čas doma in se pripravljali za to veliko 

delo. Poleg tega je p. Marko imel veliko 

srečanj z raznimi umetniki ter najrazličnejša 

posvetovanja doma in drugod po 

Evropi. 

P. David Bresciani in p. Damjan Ristić 

sta nova člana skupnosti pri Sv. Jožefu v 

Ljubljani. 

Prvi je prišel iz Centra Aletti v Rimu, drugi 

je končal tretjo probacijo na Irskem. 

Več o spremembah v septembrski številki 

Slovenskih jezuitov. 

Župnijski dan pri Sv. Magdaleni v 

Mariboru: V soboto, 25. maja, smo 

pri Sveti Magdaleni praznovali. Že zjutraj 

smo se srečali v dvorani in se drug 

drugemu na kratko predstavili. Čeprav 

se srečujemo pri sveti maši, naši otroci 

pa pri verouku, se vseeno vsi še ne poznamo 

med seboj. P. Jože je z otroki in 

gospodom Vladom pripravil predstavo 

z naslovom Pripoved o stvarjenju po 

Ostržku. Nastopajoči so bili imenitni in 

vzdušje je bilo svečano. Po predstavi 

so se otroci v mladinski sobi pogovarjali 

o vsebini predstave. Odrasli pa smo 

v dvorani prisluhnili besedam papeža 

Frančiška, ki jih je na zloženkah za nas 

pripravil p. France. Odgovori svetega 

očeta na vprašanja o tem, kako živeti 

vero v današnjem svetu, so nas nagovorili, 

da smo tudi mi razmišljali o teh 

vprašanjih skupaj s p. Francetom. Nato 

smo se razdelili v skupine in počeli različne 

stvari. Nekaj odraslih je pripravilo 

ustvarjalne delavnice za otroke, na voljo 

so bile družabne igre, ena skupina otrok 

je v kuhinji s pomočjo starejših pekla 

sladke dobrote, ena skupina otrok in 

odraslih pa je okrasila cerkev za prihajajočo 

nedeljo, ko bodo v središču pozornosti 

prvoobhajanci. Po kosilu se je 

večina zadržala v prijetnem klepetu in 

ob različnih igrah na dvorišču župnišča 

še pozno v popoldne. Župnijski dan je 

bil za vse, ki smo se ga udeležili, prijetno 

doživetje, ki kar kliče po ponovitvi. 

Iz Oznanil 

Birma med draveljskimi lučkarji in 30 

let skupine Vera in luč 

»Že 30 let bo tega, kar je po zaslugi Jožeta 

in Marjane Mihelčič ideja Vera in 

luč, rojena v Franciji (leta 1971), zasijala 

tudi v Sloveniji. Drzna in iluzorna je bila 

zamisel pripeljati otroke, kot so naši, naravnost 

k Jezusu. Pa glej, na začetku so 

vanjo zaupale od srca, v svoji stiski le tri 

družine, danes pa iz srečanj Vere in luči 

črpajo moč za ne ravno lahke preizkušnje 

že v sedemindvajsetih slovenskih 

župnijah. Povezujejo nas maše, prijateljska 

srečanja, medsebojna pomoč in 

rahločutnost za težave drugega. Veliko 

optimizma, prizadevanja in upanja je 

bilo potrebno, da smo zares verjeli Jezusovim 

besedam: Karkoli boste storili 

kateremu teh mojih malih, ste meni storili. 

In ni bilo zaman.« 

Tako je pozdravila Olga Kožuh »lučke« 

– osebe s posebnimi potrebami, njihove 

starše in prijatelje, še posebej pa nadško- 

77 


Nekaj popotnih novic iz Santa Clare, 

ZDA 

Na poti v San Diego sem mimogrede 

obiskal Slovence južno od Los Angelesa. 

Pri družini Koči sem nagovoril številfoto: 

Jože Potrpin 

78 


fa dr. Antona Stresa, ki je prišel birmat 

štiri »lučke« pri draveljski skupini Vera in 

luč: Tineta, Luka, Emo in Hermana. Draveljska 

birma ni bila uradno praznovanje 

30-letnice slovenske Vere in luči, ta bo 

kasneje, ampak le njen začetek, praznovanje 

obletnice zgolj draveljske skupine, 

ki je pomenila – ob hkratni podpori p. 

dr. Marjana Šefa in tedanje župnijske 

ekipe, tudi začetek gibanja v Sloveniji. 

Danes vodi draveljsko skupino faran, 

stalni diakon Franci Bavec, duhovni asistent 

je p. Franc Kejžar. Tineta, Luka, 

Emo in Hermana je na birmo skrbno 

pripravila uršulinka s. Magdalena Cimerlajt. 

Pri slovesni maši sta bila navzoča 

tudi koordinatorja slovenskega dela 

gibanja Natalija in Matej Ožek z otrokoma. 

Za navdušeno ritmično petje so poskrbeli 

dekleti iz primorskih skupin Vera 

in luč, draveljska animatorja ter organistka 

Jasna Brnot. Mašno nabirko so darovali 

za »lučke« v Angoli. Osnovno temo 

srečanja – vsakokrat jo izoblikujejo že 

pred mašo – pa so gradili na posebej 

izbranem evangeliju o sejalcu, ki je šel 

sejat seme … V prvem delu pridige so jo 

nazorno, z igro uprizorili pod vodstvom 

bogoslovca Egona Hriberška same »lučke«, 

Stanko, Rok, Tina in Mojca. 

Nadškof dr. Stres pa je vsem položil na 

srce še posebej naslednjo misel: »Naši 

birmanci ravno ob ljubezni, ki jo doživijo 

ob vas starših, od vseh drugih, ki 

sodelujete v gibanju Vera in luč, lahko 

doumejo tudi Božjo ljubezen, se je veselijo. 

Čim globlje jo bodo v svojem 

srcu začutili, tem bolj bodo hvalili Boga, 

z veseljem bili njegovi otroci, sprejemali 

njegovo obljubo, upanje, luč za svoje 

življenje. To je dar Svetega Duha, ki jim 

ga danes mi tudi želimo in bomo s tem 

namenom podelili zakrament birme.« 

Darovano veselje pa so si zbrani skupaj 

z nadškofom razdelili še po maši, v običajnem 

druženju ob pogostitvi, pogovoru 

in pesmi. 

Jože Potrpin (zapis v Družini)

ne zbrane sonarodnjake, ki v glavnem 

slovensko ne govorijo. Sledila je slovenska 

pojedina in godba. Ga. Koči je 

sestrična pokojnega Jožeta Cukaleta. 

Po končani slovesnosti sta mi z možem 

pokazala bogato zbirko Cukaletovih fotografij 

in pisem. Pa tudi slike, ki jih je 

naš misijonar naslikal. Gradiva imata 

dovolj za čudovito biografijo. Navdušujoč 

misijonar. Od Kočijevih sem prejel 

tudi nepričakovani dar: posodili so mi 

harmoniko, dokler sem tukaj. 

Nato sem se oglasil pri Robertu Petkovšku, 

ki je v Kaliforniji na sobotnem letu. 

Govorila sva o Katoliškem Inštitutu, o 

Cerkvi na Slovenskem in še o čem. Imel 

sem občutek, kot da se pogovarjam s 

sobratom jezuitom. Lazaristi pa so rekli, 

da sem pravi lazarist… 

Zadnjo nedeljo v mesecu sem šel v San 

Francisco krstit otroka družine Pečavar. 

Ves v tolažbi sem se od njihovega doma 

vračal s kolesom. Da bi se izognil prometu 

na 65 kilometrski poti, sem zašel 

v čudovit gozdni kanjon, poraščen s sekvojami. 

Strmo sem se vzpenjal. Po nekaj 

divjadi vidim pred sabo novo bitje. 

Kojot! Zver me je radovedno gledala. V 

nahrbtniku sem imel krvavice, ki sem jih 

dobil od Slovencev v župniji v SF. Morda 

jih je kojot zavohal. Nekaj časa sva 

se opazovala. Potem pa sem si rekel: 

kdaj drugič. Sobrat Primož me je nekoč 

učil, naj divjih živali ne hranimo. Tako so 

krvavice počakale na bolj humane plenilce. 

Peter Rožič 

Vrtovčev dom 

na Visokem 

Spoštovano uredništvo Slovenskih jezuitov! 

Ob prebiranju Slovenskih jezuitov 

sem naletela na povabilo, da bi kdo 

napisal kakšen utrinek iz davnih časov. 

Odločila sem se, da napišem, 

kako so jezuiti prišli na Visoko. 

V začetku so pod vodstvom p. Vrtovca 

taborili na lepem kotičku naše zemlje. 

To so bili dijaki Marijine kongregacije. 

Tako se je p. Vrtovcu porodila 

želja, da bi prišli do enega doma, kjer 

bi imeli fantje zavetje tudi v slabih vremenskih 

razmerah. 

Ta zamisel je p. Vrtovcu dala povod, 

da sta se z mojim pokojnim očetom 

dogovorila za parcelo, ki so jo imeli 

jezuiti samo v najemu. Po dogovoru 

sta se odločila, da so začeli graditi 

prijetno kočo, ki je služila poleti in 

pozimi. Koča je bila ob potoku, kjer 

so imeli fantje tudi prijetno kuhinjo in 

mize za obed v naravi. Imela je zidane 

temelje, v pritličju je bila kuhinja in 

lepa kapela, kjer je bila vsak dan sv. 

maša. Ob nedeljah so še okoliški prebivalci 

radi prihajali k Božji službi, ker 

je bilo v župnijsko cerkev daleč. 

Ko je bil dom gotov, je bila slovesna 

blagoslovitev. Spominjam se obiska 

dr. Marka Natlačena. Jaz sem bila ta- 

79 


krat še majhna deklica, vem pa, da je 

bila velika slovesnost. 

Po letu 1941 so nas zasedli Nemci in 

so kočo zaplenili. Gestapo jo je uporabljal 

za razvedrilo. To je trajalo le 

kratek čas. Ko so se partizani okrepili, 

so tudi Nemci postali bolj strahopetni. 

Tako se je ta njihova zabava v koči 

kmalu končala. V pročelju je imela 

koča kljukast križ, pa vseeno ni bila 

vrnjena lastniku. P. Žužek se je z vsemi 

močmi oprijel obnove doma. Tako 

je s pomočjo dobrotnikov delo uspešno 

napredovalo. S prizadevanjem p. 

Žužka je dom spet zaživel. 

Tako je 17. julija 1993 ponovno prišel 

čas za blagoslovitev. Bila je zelo lepa 

nedelja. P. Žužek je vse lepo organiziral. 

Povabil je škofa Urana, da je 

dom blagoslovil in ga izročil svojemu 

80 


P. Venčeslav Vrtovec P. Miha Žužek 

uničena. Čeprav je bila enkrat odločena 

za požig, je bil ukaz tik pred 

posegom ustavljen. Nadalje se mi zdi, 

da je v koči večkrat bila nastanjena 

mladina. Po teh stanovalcih pa je bila 

koča zelo osiromašena. 

Leta 1947 so prišli študenti pod vodstvom 

p. Preaca. V tistih povojnih časih 

je bila koča nacionalizirana. Uporabljali 

so jo taborniki in slabo skrbeli 

zanjo. 

Pater Žužek je na željo patra Vrtovca 

začel skrbeti za kočo. Ko so se stvari 

začele urejati, je bila koča na prošnjo 

namenu. V domu so bile večkrat duhovne 

vaje. Tudi zakonske skupine 

so večkrat imele svoj vikend. Pater je 

tudi poskrbel za tečaj retorike. Udeleženci 

so bili zelo zadovoljni. 

Vsa zahvala gre p. Žužku, saj je vložil 

vse svoje moči. Ko pa ga je bolezen 

onemogočila, je bila koča spet osamljena. 

Verjamem, da bo p. Žužek še 

iz nebes skrbel za kočo. 

Ivana Demšar

Naši pokojni 

P. Jože Grošelj, 

misijonar v Zambiji (1944 – 2013) 

Nagovor slovenskega provinciala p. Milana 

Bizanta pri maši zadušnici v Šmartnem v 

Tuhinju. 

Torek, 23. aprila 2013 

Prvo berilo iz pisma apostola Pavla Filipljanom 

smo vzeli za mašo zadušnico za 

pokojnega p. Jožeta Grošlja, ker je v tem 

odlomku njegov novomašni stavek: »V 

Jezusovem imenu naj se pripogne vsako 

koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo 

in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus 

Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2, 11). 

Novo mašo je pel pred 36 leti, 10. julija 

1977, v tej cerkvi. 

Celoten odlomek iz pisma Filipljanom govori 

o Božji ljubezni v Kristusu, ki se spušča 

k človeku. Kristusova ljubezen se spusti, se 

ne nosi in povzdiguje, ampak se skloni. Kot 

je razodel in živel Kristus, ko je opazil človeka, 

tudi obrobnega in se k njemu sklonil, 

mu pomagal, ga vzljubil. 

Novomašno geslo govori o usmerjenosti 

p. Grošlja v Kristusa. Ponavljal je: »Sledim 

Kristusu in gradim na njegovem evangeliju«. 

Gledal je Kristusa, mu sledil in ga oznanjal. 

Ne le z besedami, ampak je to živel 

in razodeval s svojim življenjem. Prav kot 

govori Jezus v evangeljskem odlomku, ki 

smo ga pravkar slišali, o dobrem pastirju, ki 

da svoje življenje za ovce. Zato, ker jih ima 

rad, ker jih vzame v srce. Ker so mu dragocene. 

Pastir, ki se ne umakne na varno, tudi 

takrat, ko je nevarno, pač pa se izpostavi in 

včasih to tudi drago stane. 

To je bilo življenje misijonarja p. Jožeta 

Grošlja: dal se je in razdal za ljudi v misijonskih 

postojankah in župnijah Zambije 

(in za dobro leto tudi v Malaviju). Njegovo 

življenjsko poslanstvo je bilo dopolnjeno z 

misijonarstvom v Zambiji. 

Prehodimo lok njegove življenjske poti. 

P. Jože Grošelj je bil rojen 21. septembra 

1944 v vasi Buč, župnija Šmartno v Tuhinju. 

Po končani ključavničarski šoli in večerni 

gimnaziji v Ljubljani se je odločil za 

duhovniško pot in je pri svojih 25 letih leta 

1969 vstopil v ljubljansko bogoslovje. Duhovno 

ganljiva je izkušnja, ki jo opisuje v 

svoji knjigi, izdani pred dvema letoma, z 

naslovom 'Vredno je vztrajati', ko govori 

o odločanju za duhovniško pot. Piše, da 

je v uršulinski cerkvi v Ljubljani molil, ali 

bi šel v bogoslovje: »Pokleknil sem v klop 

in precej dolgo molil. Potem sem si rekel: 

Grem. Zajela sta me mir in veselje. Potem 

sem začel misliti: Starši ne bodo veseli, a 

moram jim čim prej povedati. Bo kdo drug 

vesel O ja, Ocvirkova mati, ta pa vem, da 

moli za moj poklic. Pretreslo me je, ko so 

mi naslednji dan povedali, da je Ocvirkova 

mati dan prej umrla, in to ravno v času, ko 

sem se jaz odločil za duhovništvo. O Bog, 

kako ljubiš skrite žrtve.« Tako je zapisal v 

svoji knjigi. 

P. Jože je prepoznal je v sebi klic v misijone 

in v tej luči je po enem letu bogoslovja zaprosil 

za sprejem k jezuitom, saj so bili najboljši 

izgledi za misijone prav pri jezuitih. 

Sicer se je bal dolgega študija, a mu je bil 

potem študij v veselje in tako se je ta ovira 

81 


Maša zadušnica za pok. p. Grošlja v Šmartnem v Tuhinju. 

82 


odstranila. Za misijone se je začel zanimati 

še kot desetleten fant, ko je prebiral revijo 

Katoliški misijoni. Menda je vse številke 

prebral vsaj dvakrat. Potem je klic ostal v 

njem in se v prvem letniku bogoslovja spet 

pojavil z vso močjo. 

Po jezuitskem noviciatu v Mariboru je 

nadaljeval filozofske študije v Zagrebu. 

Kot bogoslovec je preživel v Zambiji dve 

leti (1973-74), ko je poučeval in se učil 

domačega jezika činijandža. Potem je bil 

poslan na študij teologije v Toronto v Kanadi 

(1974-77). V duhovnika je bil posvečen 

v Ljubljani 29.6.1977. Zatem je še eno 

leto študiral v Montrealu v Kanadi sredstva 

družbenega obveščanja. V misijone 

v Zambijo se je vrnil leta 1978 ter odtlej 

deloval na raznih misijonskih postojankah 

ter župnijah. 

Prva leta (1978-83) je deloval na predmestni 

lusaški župniji sv. Kizita, najprej kot kaplan, 

potem kot župnik. Sledila je jezuitska 

tretja probacija v Spokane (ZDA). Nato je 

bil na misijonski postaji Katondwe (1985- 

89). Ta postojanka ob meji z Mozambikom 

je zahtevna, saj je podnebje izredno nezdravo 

in naporno. Dolga leta (1989-98) je 

župnikoval v lusaški župniji Matero. V tem 

obdobju je bil tudi predstojnik skupnosti 

in svetovalec provinciala. Dobro leto je 

deloval v Mumbwi (1998-99) ter nato eno 

leto v Malaviju, v kraju Kasungu. Od 2001 

dalje je deloval v župniji Nangoma, na podeželju, 

dobrih sto kilometrov zahodno od 

Lusake. Vse do svoje smrti, 20. aprila 2013. 

P. Grošelj je bil po naravi pogumen, odločen 

in jasen. Obenem pa tudi mehak v odnosih. 

Nekdo je zapisal o njem: »Osebno 

sem ga zelo spoštoval, občudoval njegovo 

predanost misijonskemu delu in cenil njegov 

pomirjajoči in dobrohotni značaj.« Bil 

je znan tudi kot graditelj cerkva. To po eni 

strani pomeni praktičnost znanj in veščin 

graditeljstva stavb ter prepuščanja skrbi 

in pobude domačinom, predvsem pa 

gradnjo cerkvenih občestev in dejavnega 

vključevanja laikov. Vse to skupaj je umetnost 

misijonarja, da je z ljudmi in za ljudi. 

Ko misijonar izgradi cerkev (zgradbo in 

občestvo), more predati župnijo naprej v 

roke domačim duhovnikom.

Nekoč je rekel: »Graditi dvojno občestvo 

je moj misijonski in duhovniški moto. 

Moja prva skrb so krščanska občestva, ki 

se zbirajo v malih skupinah in se skupno 

z menoj ob nedeljah in praznikih veselijo 

Kristusove zmage nad grehom in smrtjo. 

Zanje rad gradim vidno občestvo 

Božje pričujočnosti. 

To so Božja svetišča, v katera 

ljudje tako radi zahajajo, 

se veselijo, plešejo, pojejo 

in molijo. Tu so srečni s 

svojim Bogom, ki jim je v 

težavah življenja pravo zavetje.« 

Teh nekaj stavkov vse pove: 

o globini in čistini bistvene 

usmerjenosti njegovega 

duhovništva in misijonarstva: 

oseba, občestvo, prostor 

za slavljenje Boga. Sadovi 

njegovega delovanja 

so vidni v številnih krajih, 

kjer je deloval. 

Ko sem bil pred dvema letoma na obisku 

pri naših misijonarjih, sem več dni preživel 

s p. Grošljem in sva obiskala razne 

kraje, tudi tiste, kjer je bil pred mnogimi 

leti. In je bilo ganljivo gledati s kakšno 

spoštljivostjo in prisrčnostjo so ga ljudje 

srečali, pozdravljali. Nekaj, kar se vpiše v 

življenja ljudi, v življenju cerkvenih občestev 

tudi po mnogih letih ostane. 

Kako sem občutil p. Jožeta, ko sem pred 

dvema letoma z njim preživel nekaj dni 

Pobrskal sem po svojih zapiskih na našel 

napisano: »Grošelj veliko ve, veliko 

si zapomni. Neverjetno, kako Grošelj 

natančno sledi vsem dogodkom v Sloveniji 

– politika, Cerkev. Pa ne le, da ve, 

ampak prav čuti življenje, svet, ljudi; zelo 

celostno, globinsko. … Zna biti vesel, zadovoljen 

in sproščen. Lahko bi bil zapet, 

saj je težav veliko. Zna oddati, zna vrniti. 

Da ne nosi v sebi zamere. Da se v sebi ne 

jezi. Pač pa malo počaka, potem pa reče, 

daje nazaj. Pove, kaj ga moti. Sproti. Raje 

izgubiti sliko močnega, trdnega samega 

Pogreb p. Jožeta Grošlja. Somaševanje vodi in pridiga p. Janez Mujdrica. 

sebe pred drugimi in pred seboj, kot pa v 

sebi postajati trd.« 

To je bila osebna in življenjska pot p. 

Grošlja: misijonarja, redovnika, duhovnika. 

V soboto, 20. aprila 2013 se je njegova 

zemeljska pot dopolnila. Tisto jutro 

ga je srečala zdravnica Damjana, potožil 

ji je, da se ne počuti dobro. Pregledala 

ga je, tudi kri je pregledala. Potem pa je 

popoldne umrl zaradi srčne kapi. Umrl 

je v župnišču v Nangomi, kjer je deloval 

več kot deset let. Nedeljo pred smrtjo je 

uradno predal župnijo svojemu nasledniku. 

P. Grošelj se je nameraval 2. maja 

dokončno vrniti v Slovenijo in se vključiti 

v pastoralno delo slovenskih jezuitov. Takole 

je napisal v pismu za božič (pisal je 

novembra 2012): »Še zadnjič se oglašam 

z božičnim pismom iz Zambije. … Moj 

čas v Zambiji se izteka. Z majem 2013 

83 


84 


bo Nangoma dobila prvega škofijskega 

župnika, ki bo seveda domačin. S tem bo 

tudi Nangoma postala del nove Afrike. 

Upam, da uspešno. Jaz pa se vračam v 

Slovenijo, ki sem jo zapustil daljnega leta 

1971. Julija meseca bo 40 let, kar sem prvič 

pristal v Zambiji.« 

P. Grošelj je želel nadaljevati svoje 

pastoralno delovanje v Sloveniji, 

pa je Bog odločil drugače. V 

zaključku svoje knjige življenjskih 

prigod z naslovom »Vredno je 

vztrajati« (Družina 2011) piše o 

razpetosti med zambijskimi ljudmi 

in Slovenijo. Oboje ga priteguje 

z izredno močjo. Zadnji 

stavek v knjigi se mu je zapisal takole: 

»Zato je najbolje, da prepustim 

odločitev dobremu Bogu.« In 

tako se je zgodilo. Bogu se je prepustil, 

njemu izročen je umrl, ko 

je zaključil misijonarsko poslanstvo. 

Svoje življenje je zaključil, 

kot ga je živel: v predanosti Bogu. 

Danes so se s pogrebom poslovili 

od njega v Lusaki. Pokopal ga 

je lusaški nadškof ob prisotnosti 

provinciala ter sobratov, med njimi 

sobratov misijonarjev Slovencev, 

ki jih je smrt zelo prizadela. P. 

Jože je pokopan v Lusaki, na misijonarskem 

pokopališču v Kasisi 

(kjer je pokopan tudi leta 2009 

umrli slovenski misijonar jezuit p. 

Lovro Tomažin). 

Bog je p. Grošlja vodil in spremljal 

skozi življenje in on se mu 

je pustil voditi. V tej izročenosti in 

predanosti je v Gospodu zaspal, ko je zaključil 

svojo zemeljsko pot. Njegov moto 

'Vredno je vztrajati' govori, da je vztrajal 

do konca na poti misijonarstva. Bog ga 

P. Lojze Podgrajšek in p. Janez Mujdrica polagata cvetje na 

gomilo pokojnega p. Grošlja. 

je poklical k sebi iznenada, a verjamemo, 

da je bil notranje pripravljen in je naš priprošnjik 

za Cerkev v Zambiji, Malaviju in 

Sloveniji. 

Bogu se zanj zahvaljujemo in ga priporočamo 

Gospodu, naj on vse dopolni s 

svojo ljubeznijo. Mi pa tudi lahko prosimo 

Gospoda po priprošnji p. Grošlja, saj 

verujemo, da je blizu Gospoda, ko mu 

je zaupal z vsem svojim življenjem in z 

vsem svojim bitjem. Amen.

cerkev 

P. Jože Pucelj o 

Družinskem svetovalnem centru 

Betanija ob njegovi 30-letnici 

LJUBLJANA (četrtek, 30. maj 2013, RV) – 

Pred tridesetimi leti je v Ljubljani začela 

delovati Družinska svetovalnica Betanija. 

Poklicali smo enega od prvih sodelavcev 

družinske svetovalnice p. Jožeta Puclja 

DJ in ga prosili, da za Radio Vatikan 

predstavi Betanijo. 

P. Jože Pucelj, kaj pravzaprav je Družinska 

svetovalnica Betanija in kakšen 

je njen namen 

Svetopisemska vasica pri Jeruzalemu, 

kjer je živel Lazar s svojima sestrama, se 

imenuje Betanija. Kot vemo, je Jezus tja 

rad zahajal. Bil je vedno lepo in prijazno 

sprejet. Počutil se je kot doma. Ime 

narekuje tudi program našega dela. Želimo, 

da bi se ljudje, ki pridejo k nam, 

domače počutili. Skušamo jim pomagati, 

da bi odkrili nov pogled na svoje 

življenje v luči evangelija. Seveda pa 

uporabljamo tudi psihoterapevtske metode, 

za kar smo vsi sodelavci Betanije 

usposobljeni. Morda bi se kdo vprašal, 

mar ni dovolj evangelij. Kristjani naj bi 

računali le na Božjo milost. Prav bi bilo, 

da bi se zavedali, da psihologija odkriva 

zakonitosti, ki jih je Stvarnik položil v 

človeško družbo. Zato med psihologijo 

in evangelijem ne more biti nasprotja, 

dokler psihologija ostaja v svojih mejah 

in ne postaja ideologija. 

Naj povem nekaj načel, ki jih zanemarjajo 

tako v zakonu kot sicer in ki jih skušamo 

v Betaniji ljudem približati. Ljudje 

pridejo k nam, da bi se rešili svojih problemov. 

Vendar se je potrebno zavedati, 

vseh problemov se ne da rešiti. S 

problemi je treba znati živeti. Pogovor 

večkrat razumemo kot prepričevanje 

drugega, ampak vedeti je treba, da pogovor 

pomeni, nagovoriti nekoga in se 

pustiti nagovoriti. Obramba, napad in 

obsojanje uničujejo pogovor. Sicer poznamo 

pregovor: 'Najboljša obramba 

je napad', vendar v tem primeru to ne 

drži. Enkrat sem govoril s dekletom, ki je 

bila pred poroko in je rekla: 'Ja, s fantom 

sem kar zadovoljna, kakšne stvari takole 

me še malo motijo. No, to ga bom pa 

že prav uredila in spremenila v zakonu'. 

Večkrat skušajo zakonci drug drugega 

v zakonu spreminjati, pa so potem razočarani. 

Zakonec naj bi ravnal tako, kot 

bi želel, da ravna drugi in to je edini način, 

da bo tudi drugi postal drugačen. 

85 


86 


P. Jože Pucelj 

Tri stvari bi morali upoštevati zakonci. 

Prvič že zjutraj naj bi se mož in žena 

vprašala: S čim bi pa danes lahko ženo 

(moža) razveselil(a). Enkrat na teden naj 

bi si vzela čas za uro in pol pogovora, 

ampak tistega od srca k srcu. Enkrat na 

mesec naj bi šla nekam ven na sprehod, 

morda na sok, da res začutita, kako 

lepo je, da sta skupaj. Krščanski zakonci 

bi ne smeli pozabiti na molitev drug za 

drugega in seveda skupaj, kajti sv. Pavel 

lepo pravi: 'Eden sadi, drugi zaliva, Bog 

pa je tisti, ki daje rast'. In tudi v Betaniji 

je ob Lazarjevi smrti Jezus pokazal, da 

Bog človeka v stiski ne zapušča, da je 

Božja ljubezen močnejša celo od smrti. 

P. Jože, če se zazrete v preteklost, so 

v delovanju Betanije kakšni posebni 

dogodki ali mejniki, ki jih je dobro 

omeniti 

Da, Betanija se je razvijala in danes imamo 

več sekcij, zato se imenuje tudi Družinski 

center Betanija, ker center pomeni, 

da je, če tako rečem, več podružnic. 

Obstaja program 'Naravno urejanje 

spočetij', poznana simpto termalna 

metoda, ki pač ni še neka oblika kontracepcije, 

ampak upošteva naravne 

zakonitosti in paru pomaga, da se lahko 

odloči za odgovorno starševstvo. V 

Betaniji je tudi 'Novo upanje', ki pomaga 

številnim samskim, da si najdejo par. 

Seveda ne na ta način, da bi 'spravljali' 

skupaj, ampak omogočamo srečanje, 

da se na različne načine spoznavajo. 

Iz tega se je rodilo že nekaj zakonov. 

Starejši se čutijo osamljene, pa je tudi 

v Betaniji skupina, ki jim nudi mesto, da 

se družijo. To je neka samopomoč, kjer 

se pogovorijo in nekako malo razvedrijo. 

V Betaniji občasno prirejamo tudi 

delavnice za zakonce, starše, dedke, 

babice, tašče in taste. Sodelujemo tudi 

pri pripravi na zakon, pri ustanavljanju 

zakonskih skupin. Naši sodelavci imajo 

razna predavanja. Tako pravzaprav pokrivamo 

vso zakonsko pastoralo. 

P. Jože, na koncu se zazriva še v prihodnost. 

Kako boste praznovali to okroglo 

obletnico 

Praznovanje bo zelo skromno. V prostorih 

Betanije bo manjša proslava, kjer 

bomo pogledali prehojeno pot, se uzrli 

v prihodnost ter se seveda poveselili s 

prijatelji in sodelavci. Smo pa povabili 

tudi medije, da kdor bo želel, tudi o tem 

dogodku poroča. 

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan

Pričevanja vere 

Na spletni strani www.jezuiti.si lahko 

spremljate kratke videoposnetke posameznih 

jezuitov, ki pričujejo o veri. Tu 

objavljamo pričevanje magistra Roka 

Bečana: 

Vera mi pomeni veliko, skoraj vse. To pa 

zato, ker je luč, ki razsvetljuje moje življenje 

in življenje drugih. 

V osebnem pogledu mi vera najprej pomeni 

notranjo držo. Gre za poslušanje in 

presojanje vzgibov, kaj naj storim ali ne. 

Neka zavestnost je pri tem, vzgoja duhovnih 

zmožnosti kot so svoboda, razum, 

spomin, volja. Preko njih vera prehaja v 

izpoved in v dejanja. Takšna osebna drža 

vere je posledica osebnih molitev, npr. 

zjutraj in ob koncu dneva. Moja vera je 

žal tudi slaba, kadar jeza preraste v kakšno 

kletvico, kadar sem trmast, koga 

grdo pogledam ali česa ne naredim. Lahko 

bi govoril o duhovnem boju na poti 

vere. Ta pot je vedno odprta. 

Na njej nisem sam, vero dobivam od 

soljudi. Sam sem jo kot otrok dobival v 

družini, na župniji, pri skavtih. Najprej 

sem sprejemal kar vse po vrsti, iz knjig 

in filmov in tudi v šoli. Od študentskih 

let dalje pa sprejemam stvari bolj pozorno, 

npr. po duhovnih vajah in katoliških 

verskih priročnikih. To se mi zdi bolj odgovorno. 

Do tistih duhovnih mater in 

očetov, ki mi pomagajo do poglobljene 

vere, sem zelo hvaležen. 

Moram reči, da svoje vere ne izpovedujem 

zlahka. Odrastel sem z občutjem, 

da je v javnem prostoru potrebno vero 

skrivati. Kjer pa je bilo skupno in odkrito 

izražanje verskih praks sprejeto, sem občutil 

olajšanje, ki ga sedaj privoščim tudi 

drugim. 

Ko v veri doživljam preizkušnje, se mi 

vera, presenetljivo, okrepi. Npr. vsak moj 

egoizem je udarec za mojo vero. Ko pa si 

o tem vzamem čas za premislek, opravičilo 

in pogovor (tudi pri spovedi), je bolje. 

Ne nosim se več tako visoko in druge 

ljudi imam rad tudi, ko delajo napake. To 

je važno, saj je zapoved ljubezni do ljudi 

in Boga bistvo vere. 

Težko sprejemam svojo majhnost, ko je 

vera postavljena pod vprašaj tudi na zunaj, 

npr. ko je v izziv zlo v družbi, šibkost 

Cerkve in mene samega. Takrat sem lahko 

Bogu zelo blizu in pred njim stokam in 

se jezim. Od modrih ljudi sem se naučil, 

da se Bogu za človeške napake celo zahvaljujem. 

S tem me vera vodi do drže, 

ko nisem pomemben samo jaz oz. moje 

sposobnosti in delo, ampak tudi Bog, 

drugi ljudje in naša skupna pot naprej. 

Imam katoliško vero, kot jo oblikuje Duh 

v Cerkvi, spoznavam pa jo tudi po izročilu, 

tj. po osebah in zapiskih. Poglobljena 

verska praksa me vodi od učenja veroizpovedi 

do vsakdanjega dela in odnosov. 

Ne gre za eno modrostnih tehnik življenja. 

Kadar vero želim podrediti svojim 

načrtom, me Bog usmeri nazaj k iskanju 

zaupanja. Vera me vodi k Bogu samemu. 

Božja oseba, ki mi je najbližje, je Jezus 

Kristus. Želim si, da bi mi Jezus postal 

vse. 

87 


88 


pesem 

Verujem, Gospod 

1. Vsi romamo in žejni smo, 

obličje Božje iščemo. 

Pokaži Sin Očeta nam, 

neba in zemlje Stvarnika. 

S svetniki skupaj hodimo, 

in prosimo Te o, Gospod: 

povečaj v srcu vero nam, 

da naša pot ne bo zaman. 

2. Zdaj romamo v zaupanju, 

ljubezni kruha lačni smo. 

Z lučjo božiča hraniš nas, 

Ti zvezda Jutranja za nas. 

Z Marijo skupaj hodimo 




3. Glej, romamo utrujeni 

v odprtem srcu z ranami. 

V puščavi, kjer Te iščemo, 

ozdravlja Tvoja roka nas. 

Ubogi skupaj hodimo, 




4. Naj romamo, noseč svoj križ, 

sledimo po stopinjah Ti. 

Ti vstajaš na veliko noč, 

življenje naše si in moč. 

Trpeči skupaj hodimo 




5. Mi romamo poklicani 

z navdihi novih Binkošti. 

Ti daješ dih in nam Duha, 

ustvarjaš svet prihodnosti. 

Kristjani skupaj hodimo 




6. Le romajmo v hvaležnosti 

za vsak dan, ki ga daješ nam. 

Nas vodiš na življenja pot, 

k studencu, ki je naš Gospod. 

Z vsem stvarstvom skupaj hodimo 




Glasba in besedilo: p. Jože Roblek 

Besedilo na osnovi angleškega besedila: 

CREDO, DOMINE Hymn for the Year of Faith 

Ta pesem je izpoved vere romarja, ki potuje in je ves čas v molitvi, v hoji skupaj z drugimi (s svetniki, 

Marijo, ubogimi, trpečimi, kristjani in celotnim stvarstvom) na poti, večnosti naproti. V vsaki kitici se 

ponavljajo pomembni glagoli: romamo, hodimo in prosimo. Pesem zajema zgodovino odrešenja. 

P. Jože Roblek

Ob 310. obletnici 

Hallersteinovega rojstva 

Dr. Stanislav Južnič 

clanki 

Letos mineva 310 let od rojstva jezuita 

Avguština Hallersteina (Liu Songling, 

27. avgust 1703 –29. oktober 1774), 

v svetu najbolj uveljavljenega znanstvenika 

rojenega na slovenskih tleh. 

Prvo polovico življenja je prebil v Evropi 

med študijem znanj, ki so mu nato 

omogočila blesteče uspehe v Pekingu. 

Hallerstein je bil izjemno nadarjen za 

matematične vede; to so njegovi predstojniki 

hitro dognali in so ga prav zato 

poslali na Kitajsko. Drugače se je godilo 

njegovemu mlajšemu sodobniku, 

generalu jezuitov Gabrijelu Gruberju 

(6. 5. 1740–7. 4. 1805); Gruber si je 

prav tako želel med Kitajce, a se mu je 

to posrečilo le posredno, tako da je kot 

general na novo organiziral jezuite na 

Kitajskem, sodelavce tisti čas že pokojnega 

Hallersteina. Razliko med njunima 

usodama lepo ponazarja njun rod: 

Hallerstein je bil sorodnik vladajočih 

družin v Evropi, med njimi Hohenwartov, 

ki so manj kot stoletje po Hallersteinovi 

smrti dali habsburški monarhiji 

ministrskega predsednika leta 1871. 

Bil je pra-pra-nečak tržaškega in ljubljanskega 

škofa Rajnalda Scarlichija († 

Navedba Avguština Hallersteina kot jezuitskega 

misijonarja pod številko 1, povečano (ARS, 

Dolski arhiv, AS 730 fascikel 64) 

Rodovnik Hallersteinov do Avguštinovega očeta 

(ARS, Dolski arhiv, AS 730 fascikel 64) 

1640); po Scarlichijevi babici Bianche 

Mocenigo je bil sorodnik beneških dožev 

in vodilnih oseb v Vatikanu. Po prababici 

Mariji Sidoniji grofici Paradeiser 

(† 1686) je dobil gene najpomembnej- 

89 


90 


ših vojskovodij iz rodov Jurič in Rauber; 

nič manj pa ni bil bojevit Kacijanarjev 

rod prababice Hallersteinove matere. 

Gruberjev rod dunajskih orožarjev in 

gostilničarjev je bil seveda za odtenek 

bolj skromen; zato je bil baron Hallerstein 

domala enakopraven sogovornik 

pekinškim mogotcem, Gruber pa si je 

moral svojo besedo v visoki svetovni 

politiki šele izboriti. Medtem ko so 

se Gruberjevi bratje zapisali jezuitom, 

Hallerstein pa je bil brat bruseljskega 

jezuita, pomembnega stiškega cistercijana, 

kostanjeviškega cistercijanskega 

opata in klarise v Mekinjah. 

Rodovnik Scarlichijev s tržaškim in ljubljanskim 

škofom Rajnaldom Scarlichijem († 1640) v 

drugi vrsti. V tretji vrsti je njegova nečakinja 

prababica Avguština Hallersteina, Marija 

Polyxena Scarlichi (1609-1679) (AS 1075 škatla 

7, št. 221). 

Mednarodni 

dan beguncev 

Nagovor p. Robina Schweigerja, direktorja 

Jezuitskega združenja za begunce 

Slovenije ob slovesnosti v Azilnem 

domu v Ljubljani. 

Spoštovani vsi navzoči! 

V imenu nevladnih organizacij vas vse 

prisrčno pozdravljam in vam želim 

lepo praznovanje današnjega dne. 

Dan begunca je dan, ko se spominjamo 

vseh, ki so zapustili svojo državo 

zaradi različnih oblik preganjanja in 

so že prejeli status begunca v naši državi. 

Lansko leto je RS (republika Slovenija) 

dala 34 osebam mednarodno 

zaščito, kar je tudi lepa gesta solidarnosti 

v težkih gospodarskih razmerah 

v Sloveniji. 

V preteklem letu se je v naši državi 

zmanjšalo število prosilk in prosilcev 

za mednarodno zaščito. Človek se 

sprašuje, zakaj Gotovo ni odgovor 

samo v tem, da jih ima Hrvaška več. 

To bi bilo preveč preprosto, saj vemo, 

da so migracije kompleksen družbeni 

fenomen v stalnem spreminjanju. Torej, 

ni preprostih odgovorov na zapletena 

družbena vprašanja. 

Zato si raje zastavimo bolj neprijetno 

vprašanje: ali imajo prosilci za mednarodno 

zaščito sploh možnost, da 

zaprosijo za zatočišče v EU, katere

del je tudi Slovenija Ali vemo, da je 

skoraj nemogoče priti po legalni poti 

do evropskih meja in zaprositi za 

mednarodno zatočišče Se dovolj zavedamo, 

kaj se dogaja onstran schengenskega 

prostora 

Gotovo je eden izmed večjih – če 

ne največji evropski problem – t.i. trdnjavska 

mentaliteta EU. Prav zaradi 

tega je vanjo težko vstopiti, ostaja pa 

obljubljena dežela za mnoge. Vendar 

ima vsak človek, ki zapusti svojo 

domovino zaradi preganjanja, pravico 

do zaščite in mora imeti vsaj možnost, 

da lahko zaprosi za mednarodno 

zaščito. 

Vemo, da temu ni vedno tako. Evropsko 

sodišče za človekove pravice je 

obsodilo Italijo zaradi vrnitve oseb v 

Libijo (sodba Hirsi, 23.2. 2012). Veliko 

tujcev čaka v zapuščenih grških tovarnah 

ali kar na mestnih ulicah, da se 

jim odpre možnost, da gredo na ladjo 

proti Italiji. Mnogi čakajo v Libiji, da 

odidejo na Malto ali na italijanski otok 

Lampedusa. Na stotine in stotine ljudi 

čaka v vasi Lojane na makedonsko– 

srbski meji, da s pomočjo tihotapcev 

ob visokem plačilu odidejo v schengensko 

Evropo. 

Visoki komisar ZN za begunce Antonio 

Guterres je poudaril, naj Evropska 

unija pokaže več solidarnosti. In mi 

Leta 2010 je RS sprejela odločitev o 

pilotnem projektu preselitve nekaj 

beguncev iz Malte. Zakaj se ne bi to 

ponovilo tudi letos Nemčija je letos 

sprejela 5000 beguncev iz Sirije. Bi 

Slovenija lahko sprejela vsaj 5 sirskih 

beguncev Če jih ne more sprejeti, 

pa naj sprejme vsaj enega človeka, 

zaprtega v Guantanamu. Na ta način 

bi RS pokazala lepo gesto odprtosti, 

solidarnosti in predvsem sočutja. 

V začetku meseca sem se udeležil 

konference v Bruslju ob zaključku 

mednarodne raziskave, ki jo je vodilo 

Evropsko Jezuitsko združenje 

za begunce o dublinski regulaciji v 

9 evropskih državah. Ideja o dublinski 

regulaciji je bila dobra, a v praksi 

ni pravilno zaživela in je predvsem 

91 


92 


ustvarjala nova trpljenja in napetosti 

med ljudmi ter državami. To je potrdilo 

tudi 257 prosilcev in prosilk za 

mednarodno zaščito, ki so bili vključeni 

v to raziskavo. 

Tudi v Centru za tujce v Postojni – ki 

ga vsak teden obiskujem že več let – 

sem pred kratkim srečal fanta, ki je bil 

že 2x vrnjen po 'Dublinu' iz Švedske 

in drugega fanta, ki je bil že tretjič vrnjen 

iz Velike Britanije v RS. Že samo 

ta dva primera, sta 'živ dokaz' da 'Dublin' 

ne funkcionira. Potrebno je najti 

nove kreativne rešitve temu problemu. 

Današnji dan begunca je tudi dan 

osveščanja javnosti, da vsem ni tako 

lepo, kot je nam v Sloveniji, čeprav 

se veliko govori o težki ekonomski in 

socialni situaciji naše države. Nekateri 

ljudje in države imajo še večje in težje 

probleme kot mi. O tem se različno 

govori. Naj kot primer navedem oddajo 

»Gradimo odprto družbo« na 

Radiu Ognjišče, ki redno vsak mesec 

že 11 let govori o raznih tematikah 

povezanih s tem področjem. 

Lepo je, da se danes spomnimo tudi 

vseh tistih, ki so umrli na poti v varno 

in boljše življenje v Evropski uniji. 

Med njimi je bilo gotovo veliko 

prosilk in prosilcev za mednarodno 

zaščito, ki niso mogli zaprositi za to 

pomembno človekovo pravico – pravico 

do mednarodne zaščite. Morda 

je kdo od tu prisotnih poznal koga. 

Nova italijanska ministrica za integracijo 

Cécile Kyenge, ki je na lastni 

koži doživela veliko težav na poti do 

statusa begunca v Italiji, je ob okrogli 

mizi v Rimu ob dnevu begunca (četrtek 

13. junija) dejala takole: «Poznam 

vašo bolečino. Rada bi izrazila misel 

Somalcu, ki je naredil samomor, ko je 

zvedel, da ni dobil političnega zatočišča. 

Z vso močjo pravim: za to smrt

smo vsi odgovorni. V Italiji je potrebno 

še veliko storiti, ko gre za integracijo«. 

Dodal bi, da je potrebno veliko 

storiti tudi po Evropi, če ne, bomo 

imeli vedno več nemirov, kakor so 

bili pred kratkih na Švedskem; napadov 

na tujce, ki so se zgodili v raznih 

evropskih državah in tudi več umorov, 

kakor je bilo z umorom angleškega 

vojaka … Ti primeri so samo vrh ledene 

gore napetih odnosov, krivičnih 

situacij in nakopičenih frustracij v EU. 

Vesel sem, da imajo prosilke in prosilci 

za mednarodno zaščito svoj dom 

tukaj v Azilnem domu. Ni vedno tako 

v drugih državah. Ko sem bil konec 

maja na srečanju v Rimu, sem dobil 

informacijo, da morajo prosilci za 

mednarodno zaščito v Rimu čakati 

vsaj 4 mesece, da so lahko nastanjeni 

v državnih ustanovah. Vprašamo se 

lahko tudi, kako preživijo ti prosilci, 

kako se hranijo in kje spijo Največkrat 

na ulicah in pod mostovi … Rim 

je poln ljudi, ki živijo na ulicah. Samo 

videti jih je potrebno! 

Vesel sem, gospod minister, da ste 

obiskali Azilni dom, da ste se srečali 

z ljudmi, o katerih se veliko ne govori, 

a so med nami oziroma se več 

govori samo za dan begunca. Vaša 

prisotnost je dobrodošla, saj živimo 

v turbulentnih časih, pa vendar vemo, 

da bomo le skupaj – vladni in nevladni 

sektor – lahko reševali vse težave, 

s katerimi se soočamo v službi beguncem, 

prosilcem za mednarodno 

zaščito in nedokumentiranim tujcem, 

ki so ambasadorji mnogih krivic in 

trpljenja v svetu, krivičnih struktur in 

težkih ekonomskih situacij, dolgotrajnih 

vojaških konfliktov in okoljskih katastrof. 

Naj zaključim: Sonce pravičnosti in 

odprtosti, predvsem pa sočutja in solidarnosti 

naj še dolgo sije nad našo 

Slovenijo in Evropo, predvsem pa v 

naših srcih, ne samo na današnji dan 

begunca, ampak vse dni v letu! 

Želim Vam prijetno praznovanje dneva 

begunca tukaj in tudi v Mostecu! 

Dr. Robin Schweiger 

Jezuitsko združenje za begunce Slovenije, 

direktor 

93 


kratke 

novice 

Vrhovni predstojnik Družbe 

Jezusove p. Adolfo Nicolás 

je 16. aprila letos ob obisku zambijskomalavijske 

province blagoslovil temeljni 

kamen šolskega centra v Kasungu v 

Malaviju. Izgradnjo vodi naš misijonar 

p. Lojze Podgrajšek. 

Blagoslov temeljnega kamna 

94 

P. Lojze Podgrajšek s ploščo 


Haló, japonske zvezdice 

je nova pesniška zbirka p. Vladimirja Kosa, ki jo 

je nedavno izdal Župnijski zavod Dravlje. V njej 

je zbranih 12 pesmi, s tem, da je prva cikel pesmi, 

zadnja pa obsega 94 štirivrstičnih kitic.

Obletnice duhovništva 

(29. junija): 

25 let – pp. Beno Lavrih, Silvo Šinkovec 

30 let – pp. Drago Lavrič, Franc Kejžar, 

Lojze Cvikl (3.7.) 

40 let – pp. Jože Pucelj, Lojze Markelj, 

Stanko Rozman 

Obletnice redovništva: 

50 let – p. Jože Pucelj (7.9.) 

60 let – pp. France Zupančič (26.9.), 

Jože Rovtar (1.10.), Vladimir Kos (7.9) 

V začetku junija 

je bilo pri Sv. Jožefu v Ljubljani redno 

vsakoletno srečanje slovenskega in hrvaškega 

provinciala skupaj s svetovalci, 

iz Italije pa je prišel viceprovincial za 

srednjo in severno Italijo p. Nicola Gay. 

Pogovor je potekal o treh provincah in 

sodelovanju. 

Naši misijonarji na obisku v Sloveniji: 

P. Janez Mujdrica bo v Sloveniji do 25. julija; 

p. Janez Mihelčič predvidoma od 2. julija do 18. avgusta; 

p. Lojze Podgrajšek bo prišel avgusta, 

p. Vladimir Kos bo tu od 3. septembra do 24. oktobra. 

95 

Praznovanje sv. Ignacija 

31. julija 2013 

Osrednje praznovanje bo pri Sv. Jožefu 

v Ljubljani. 

Ob 17.30 bo sveta maša v cerkvi sv. Jožefa. 

Somaševanje bo vodil provincial p. 

Milan Bizant. 

Po maši bo sproščeno srečanje in druženje. 

Pri Sv. Ignaciju na Rdečem bregu na 

Pohorju bo 31. julija sveta maša ob 11h. 

Maša bo tudi na Ignacijevo nedeljo, 4. 

avgusta, prav tako ob 11h. Po maši bo 

tradicionalna procesija. 

Toplo vabljeni, da se Bogu zahvalimo za 

dar sv. Ignacija in krepimo pripadnost 

našim koreninam ter Družbi! 


Novi doktor teologije 

96 

P. Ivan Hočevar je 20.6.2013 na Teološki 

fakulteti v Ljubljani uspešno 

zagovarjal doktorsko nalogo z naslovom 

Maitreja B. Crema in Jezus Kristus: 

med samouresničenjem in odrešenjem. 

Mentor doktorske naloge je bil dr. Ciril 

Sorč, somentor pa dr. Lenart Škof. 

Prvi z dogmatskega, drugi z religiološkega 

vidika. Benjamin Crema je 

še živeči škotski ezoterik, ki naj bi bil 

»predstavnik« Maitreje, novodobnega 

Kristusa. 

V prvem delu naloge je prikazan katoliški 

nauk o Kristusovem odrešenju, 

v drugem ezoterični nauk o samouresničenju, 

v tretjem primerjava med 

obema. P. Hočevar pokaže, da imata 

nauka nekaj podobnosti, mnogo pa 

razlik. Temeljno izhajati iz Boga je 

bistveno nekaj drugega kot temeljno 

izhajati iz človeka. 

Doktorska naloga spada na področje 

katoliške dogmatike, še posebej kristologije 

(nauka o Kristusu) ter soteriologije 

(nauka o odrešenju); sega pa 

tudi na področje religiologije. Tematika 

je torej zahtevna zaradi interdisciplinarnosti. 

V nalogi je uporabljen 

dialoški pristop: spoštljiva drža do sogovornika, 

ki ne gre na račun ohranjanja 

lastne identitete. 

Novemu doktorju teologije p. Ivanu 

Hočevarju, članu slovenske province 

Družbe Jezusove, čestitamo. 

Provincialat DJ 


Izdaja: Predstojništvo slovenske province Družbe Jezusove (p. Milan Bizant). Izhaja dvomesečno. 

Glavni in odgovorni urednik p. Franc Kejžar, Ljubljana. 

Uredniški odbor: p. Benedikt Lavrih, Maribor, s. Robert Dolinar, Ljubljana. 

Vse dopise in plačila pošljite na upravo, Ljubljanska 13, 2000 Maribor, tel (02) 33-12-951 (p. Cerar). 

Prostovoljne prispevke za naše glasilo lahko nakažete na naslov: 

Rezidenca Družbe Jezusove Ljubljanska 13, 2000 Maribor, 

žiro račun: 0417 3000 0720 322 s pripisom: »Za revijo«. 

Založila: Slomškova družba d.o.o., Slomškov trg 3, Maribor. Prelom Andrej Šauperl. 

ISSN: 1854-8776

Slovenska provinca Družbe Jezusove 

www.jezuiti.si 

XLVII - 3 (274)

Ne prezrite. - Jezuiti v Sloveniji

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?