April - Planinski Vestnik

morala paziti na točno smer, da naj deva drugi kol in greva v ravni
črti do naslednjega. Toda drugega kola ni bilo nikjer. Trdovratno sem
vztrajal pri tem, da ga ne iščeva in ne izpreminjava smeri niti za
korak vstran. Ce se v takem črnem mraku in megli enkrat samkrat
zasučeš okoli svoje osi, ne boš nikoli več vedel, kje si.
Instinktivno sem v možganih beležil vsako kretnjo, ki sva jo storila
pri razvedanju. Tako sem podzavestno ves čas približno vedel, kje se
nahajava. Nenadoma sem opazil na tleh dolgo, potegnjeno liso stare
smučine, Sneg je bil v smučini bolj umazan, previdno sva ji sledila.
Po dolgem času pa se mi je zazdelo, da zavija nekam preveč na levo
navzdol po strmini, v smeri proti Pragu.
Tam sva se s tovarišem prvič sporekla. On je hotel za sledjo, jaz
ji nisem zaupal in sem hotel bolj na desno. Rotil sem ga, naj prepusti
vodstvo meni, kakor ves dan in naj se raje spomni, kje približno so
postavljene zimske markacije. Ljubo je bil namreč pred par dnevi na
Staničevi koči in Kredarici kot reševalec na Triglavskem smuku in sem
upal, da si bo smer, kako so koli postavljeni, dobro zapomnil in tudi
smer smučin, ki so običajno speljane v enem, močno izvoženem tiru
od ene koče do druge.
On je trdil svoje, jaz svoje. Končno ga je vrv prisilila, da sva
ubrala smer skupaj po mojem instinktu. Že po nekaj minutah sem se
z derezami ob nekaj spotaknil. Sklonjen sem tipal z rokami po tleh;
vesel vzklik mi je ušel. V globoki smučini je izpod snega gledal podrti
kol markacije. Otipal sem robove smučin in njih smer ter jim sledil.
Korak za korakom sva tipala v temo. Iz megle so se pokazale črne
sence kopnih skal. Stala sva na ravnem svetu in napeto iskala. Občutek,
da veva, kje sva, naju je navdal z novo odločitvijo; iskala sva malo
bolj proti levi in naenkrat je vstala pred nama temna silhueta Stani -
čeve koče. \ silnem veselju sva stekla proti njej.
Mrzle so bile njene stene in še bolj mrzli železni križi v oknih in
ključavnice na v ratih. Zatekla sva se na zadnjo stran v odprto drvarnico.
polno snega in lesene ropotije. Tu sva spet občutila tisočkrat
povdarjeno potrebo zimske sobe na Kredarici ali Staničevi koči za
zimske alpiniste in gorske smučarje.
Sreča nama je bila mila. Ljubo je imel kot kadilec v žepu v
celofansko vrečico zavite suhe vžigalice. S cepinom sva razcepila staro
suho skodlo v drobne trščice in po dolgem prizadevanju nama je s
predzadnjo vžigalico uspelo napraviti majhen ogenj.
Imela sva luč... in toploto... Budno sva pazila na plamen, da ga
veter ni ugasnil, in pazljivo prilagala. Iz kota so romali različni kosi
lena. ročaji starih metel, trhli koli zimskih markacij in podobna
navlaka. S cepini sva cepila trdi les in se grela z ognjem in delom.
Počasi se je led na obleki začel tajati, da se je kadilo iz naju. Dim
nama je silil v oči, morala sva neštetokrat bežati na prosto v vihar.
Ko se je v sunkih vetra prostor razkadil, sva se vrnila k ognju in si
sključena grela premrle prste nad plameni...
Tako je šlo vso dolgo, brezkrajno noč. Vihar je divjal, da se je
tresla koča v temeljih in je tramovje zamolklo škripalo. Skozi razpoke