April - Planinski Vestnik

ni preobrnilo, le veter je z nazmanjšano močjo razsajal v robeh nad
bukovjem. Tudi ob štirih je bilo še vedno tema kot v rogu. Zaklenili
smo bajto in oprtani z vrvmi in železjem odkorakali Steni nasproti.
Za Bokovjem smo se že pehali v globokem snegu. Više gori, v
koncu, je bil sneg zbit od plazov in nismo več izbirali poti. Daleč za
nami, na koncu doline, za Vrtaško planino se je rahlo svitalo. Nihče
od nas se ni zavedel, kdaj se je čez vrh Triglava potegnila siva megla,
ki se ni več odtrgala. Sever je popuščal. Tista črnikasta cunja megle
nad Luknjo je bila tudi nekam večja in sumljivo je stegovala nacefrane
robove po Bambergovi poti proti Sfingi. Drugače pa je bilo popolnoma
jasno in zvezde so polagoma bledele na brezoblačnem svodu.
Pod vpadnico vstopa v Bavarsko smer je Janez potožil o bolečinah
v zvitem kolenu hi napovedal s čemernim obrazom slabo vreme. Bodril
sem ga, toda ob vstopu na razsežni gredini smo se sporazumeli, da se
Janez vrne in nas počaka v Aljaževem domu. S seboj je vzel eno vrv,
z Ljubanom sta še izmenjala par stvari ter oprtnik.
Rado, Miha in France so se navezali v eno navezo, midva z Ljubanom
v drugo. Še nikoli nisem čutil v gorah čudnega drhtenja v
prstih, kadar sem se navezoval. Stali smo tam in se mudili z zadnjimi,
majhnimi opravki pri klinih in zaponkah, gumbih in vezalkah na
čevljih. Oni trije so imeli vsi Tricouni - kovanje, Ljubo navadne kroparje,
le jaz švicarske profilirane gumijaste podplate. Oni trije so
računali na bivak nekje pod Ladjo — zato so bili vsi trije precej otovorjeni,
Rado z železjem, France in Miha z oprtniki. Midva z Ljubanom
sva si vse najpotrebnejše nabasala v žepe, tako sva bila okretnejša;
računala sva, da morava biti še isti dan iz stene.
Domenili smo se, da vstopi prva njihova naveza v treh — njim se
je bolj mudilo. Četrt ure čez šesto je France potegnil za prvi raztezaj.
Do tam, kjer se Gorenjska smer loči od Jugove varijante Nemške
smeri, smo hitro napredovali, ker je bila pečina v glavnem kopna. Tam
smo si še enkrat voščili srečen dan in naše poti so šle narazen. V tej
višini so bile police in vesine že debelo zasnežene s strmim snegom, ki
je dosegal naklonino do 60°. Napredovanje se je zataknilo in prav
previdno sva z Ljubanom ometala zrnati srenec z oprimkov in stopov.
Tista prostrana vesina pod prvim rumenim, iz doline vidnim odlomom,
nama je dala vražjega dela in dolgo sva se zamudila s čiščenjem in
kopanjem stopinj. Preko rumenega odloma je šlo hitreje, gumijasti
podplati so mi v suhi skali dobro prijemali, brž sva bila vrh stolpa, ki
je bil od zadnje strani pokrit z navpično odlomi j enimi opastmi skrepenelega
srenca. Prehod s stolpa v škrbino je bil prva, najtežja ovira v
spodnjem delu stene. Od stolpa do stene pod Gradom je bila škrbina
izoblikovana v dolgo, ostro sneženo rez, tenko kot noževa ostrina;
grezila se je na obe strani z naklonino čez 70°. S cepinom sem ji moral
odsekati več kot pol metra rezi, da je bilo za čevelj prostora na njej.
Zadnja stena pod Gradom je bila že mestoma poledenela in na
stojiščih je bilo vedno več snega. Pod nogo, ki je iskala opore, se Je
krušil zmrznjeni srenec in se v grudicah posipal na spodnjega tovariša.