Ogledalo, številka 88, junij 2012 - Občina Vojnik

Društva
Srečanje hribovcev v Višnji vasi
Življenje je kakor knjiga. V njej obračamo list za listom, stran za stranjo. Včasih liste popišemo s slabimi stvarmi, a velikokrat so
to prijetni dogodki. Prijeten dogodek se je ponovno zgodil tu pri nas, v Višnji vasi, na »Bebrovi ulici«.
Naša mladina se je zopet potrudila in nam pripravila
nepozabno druženje.
Mesec maj je mesec ljubezni in za nas tudi mesec, ko se
srečamo, pogovorimo, potarnamo, a najpomembneje je, da se
poveselimo in utrdimo sosedske prijateljske odnose. Po vasi je že
zjutraj dišalo, dišalo po pričakovanju lepih trenutkov in seveda po
bograču. Punce so tekale sem in tja, da je bilo ja vse na mestu, vse
pripravljeno za vaško srečanje.
Njihovi partnerji pa z veseljem, iskricami v očeh in smehu, ki se
je razlegal že zjutraj po vasi, pridno izvrševali navodila.
Ko smo se okrepčali, nas je v imenu mladine pozdravila in
nagovorila Petra z naslednjimi besedami:
»Dragi mlajši in starejši sovaščani, prijatelji, v veliko veselje
mi je, da smo se zbrali v takem številu, več generacij dela Višnje
vasi, stari, mladi, priseljeni, odseljeni, visoki, nizki, pametni in
bolj pametni, lepi in najlepši ter da sem danes med vami in da
vam lahko spregovorim nekaj besed. Posebej zato, ker vem, da
smo Višnjevaščani gostoljubni in dobrosrčni ljudje, čeprav nam
težave in trenutnost vsakodnevnega življenja pogosto postavljajo
izzive v medsebojnih odnosih. Zato so prav take priložnosti, kot
je današnja, pomembne, da postavimo vsakodnevne medsebojne
razlike na stran in se skupaj povežemo kot skupnost v tem, kar
imamo, čeprav je to lahko skromno.
V kaosu sodobnega vsakdanjega življenja smo ljudje izgubili
tisti pristni občutek za skupnost, ki so ga še naši predniki imeli,
ko je bilo življenje izklesano v menjavanju letnih časov. Današnje
krizno obdobje kaže, je to izgubo razgalilo in jo napravilo
nebo vpijajočo. Pohlep je zastrupil naše duše, napolnil je svet s
sovraštvom in obupom. Razvili smo hitrost, vendar smo vse bolj
zaprti v samovsiljeni omejenosti. Telefoni in internet so nas zbližali
preko neskončnih razdalj, vendar so nas zaprli pred okolico in
soljudmi. Znanje nas je napravilo cinične, bistroumnost je otopela
naše čute in nas izpraznila pristne medčloveške ljubezni. Preveč
razmišljamo, kaj nam koristi, in premalo čutimo, kaj je prav.
Ljudje želimo živeti v skupnosti, takšni pač smo. Želimo živeti
ob vzajemni sreči ne nesreči. Širša skupnost, ljudje, ob katerih
smo odraščali, se veselili, jokali, se ljubili in sovražili, je tista, ki
nas opredeljuje. Kadar odide eden izmed nas bodisi star ali mlad,
se spremeni naš svet, vendar ti, ki odživijo svoj čas, živijo naprej
v naših srcih, v našem spominu. In kot se mi staramo, se rojevajo
novi bodoči hribovci - Višnjevaščani, in medtem ko ljudje pridejo
in odhajajo, naša skupnost živi naprej.
Zato, dragi Višnjevaščani tega hriba, posvetimo ta dan tej
skupnosti, da se poveselimo v skupnem spominu na tiste, ki so
bili, in tiste, ki še prihajajo, in seveda nam, ki smo danes tukaj.
Da presekamo vsakdanje hitenje in se za trenutek ustavimo, da
čutimo, okusimo, vidimo, slišimo in doživimo svojo okolico,
soljudi in sebe. Da pogledamo tam, kjer smo bili in s kom smo
bili, da bomo lažje vedeli, kam iti naprej in s kom.
Želim si, da bi takšnih priložnosti bilo še več oziroma da bi
postal vsakoletni praznik, od sedaj naprej zadnja sobota v maju,
naš praznik, praznik Višnjevaščanov, predvsem pa, da bi skupnost
postala aktivni del našega vsakdana. Rada bi se zahvalila
vsakemu izmed vas, ki je na kakršenkoli način pomagal in vsem
organizatorjem. Hvala še enkrat in se vidimo prihodnje leto
zadnjo soboto v maju ob istem času na istem mestu.«
Vsi prisotni smo si hiteli povedati novice, tragedije in lepe
stvari, ki so se v času, ko se nismo videli, zgodile. Ob okusnem
pecivu krajank in rujni kapljici se je zaslišal glas harmonike.
Presenetil nas je obisk kvarteta AS iz Vitanja. Domača pesem nas
je še bolj povezala, saj smo zapeli in zaplesali.
Malo je ponagajalo vreme, pa se vseeno nismo dali, saj so nas
gostoljubni sosedje sprejeli pod svojo streho.
V imenu vseh nas se je s solzami sreče v očeh mladim zahvalil
starejši sosed, ki je poudaril pomen druženja, pomen tkanja
prijateljskih in sosedskih vezi. Obudil je spomin na čase, ko smo
gradili, delali cesto in bili prijateljsko povezani, saj smo na ta
način lažje delali, lažje živeli.
Veseli ga, da mlajša generacija ceni in ohranja našo tradicijo.
Ponosen je na naš podmladek, ki se trudi, da je nam lepše.
Dragi sosedje, dragi prijatelji! Hvala za tako lep popoldan.
Hvala vam, dragi naš podmladek, da znate ceniti vrednote
današnjega dne, vrednote medsebojne pomoči in prijateljstva.
Vsakemu, ki je kakorkoli pripomogel pričarati nepozaben dan,
prisrčna hvala.
Se že veselimo naslednjega maja, ko se bo pomlad zopet
prebudila, travniki bodo ozeleneli, naša mladina pa v akcijo.
Nasvidenje v naslednjem maju …
Dragica Mirnik
OgledalO 3/88 56 15. junij 2012