ovire in prilagoditve pri izobraţevanju slabovidnih oseb - Oddelek za ...

obsegu. Slabovidne osebe so torej postavljene pred izziv, kako prispeti do ţelene lokacije
(npr. do izobraţevalne ustanove) kljub vsem oviram, s katerimi se srečujejo pri gibanju.
Krivic (2008, str. 11) poudarja, da česar videči niti ne opazijo, lahko za slabovidnega
predstavlja hudo neprijetnost ali celo nevarnost. Dostopnost ne pomeni zgolj moţnosti, da
fizično nekam pridemo. Pomeni tudi dostopnost do vseh vsebin in procesov druţbenega
dogajanja. Wraber idr. (v Krivic 2008, str. 24) tako govorijo o dveh oblikah dostopnosti, in
sicer o fizični dostopnosti in dostopnosti do vsebin. Pri fizični dostopnosti gre za omogočen
dostop do glavnih ustanov (kulturnih, izobraţevalnih in zdravstvenih) vsem ljudem, ne glede
na njihove zmoţnosti in sposobnosti. Dostopi morajo biti brez ovir, da lahko stavbe najdejo in
vanje vstopijo tako gibalni kot tudi senzorni invalidi in ljudje z duševnimi motnjami. Kot
drugo obliko dostopnosti navajajo dostopnost do vsebin. Slednja je problematična predvsem
za ljudi z okvarami vida. Informacije o ustanovah, o njihovih fizičnih razseţnostih,
razporeditvi prostorov in o tem, kar obiskovalcem ponujajo, so praviloma na voljo le v
oblikah, ki zahtevajo zdrav vid. Pripomočki, opisi in napotki v zvočnih in taktilnih oblikah so
zelo redki (Wraber idr. v Krivic 2008, str. 24).
Posledice izgube vida so manjkajoče ali pomanjkljive predstave. Zaradi pomanjkljivih
predstav je pri slabovidnih močno ali delno zmanjšana sposobnost orientacije. Terpin govori o
materialni in socialni orientaciji. Ni popolne rehabilitacije slabovidnih, če nimajo
orientacijskih sposobnosti tako v materialnem kakor tudi v socialnem pogledu. Pri orientaciji
v prostoru oziroma materialnem okolju gre za orientacijo slabovidnega v zaprtem prostoru, v
poslopju, zunaj zgradb in v naravi, v delovnem okolju, v stanovanju, v šoli, domu, pri delu, na
cesti, v kraju, kjer slabovidni ţivi in dela. Poleg orientacije v materialnem okolju je
pomembna tudi socialna orientacija. Pomembna je orientacija med ljudmi, orientacija do
drugih oseb, do obnašanja teh oseb in do obnašanja skupnosti oseb, kjer se učijo, delajo in
ţivijo (Terpin 1999, str. 76–77).
Kavčič poudarja, da je pojem gibanja pri slabovidnih vedno povezan s pojmom orientacije v
prostoru. Prostorsko orientacijo pojmuje kot »sposobnost ocenjevanja velikosti, oblike,
oddaljenosti in medsebojnega odnosa predmetov v okolici ter njihovega poloţaja in odnosa
glede na osebo, ki se orientira« (Kavčič 1999, str. 69). Orientacijo pa pojmuje kot »proces
izkoriščanja ostankov vida in preostalih čutov pri ugotavljanju poloţaja in medsebojnih
odnosov predmetov, ki nas obdajajo« (prav tam). V obeh definicijah gre za sposobnost
17