1. PDF document (1137 kB) - dLib.si

Starovasnik Žagavec / Rehabilitacija - letn. XI, supl. 1 (2012)NEVROPSIHOLOŠKA DIAGNOSTIKASPOSOBNOSTI PREPOZNAVANJAIN CELOSTNEGA ZDRUŽEVANJAINFORMACIJ – MOŽNOSTI ZAOCENJEVANJE, TRENING INKOGNITIVNO NEVROREHABILITACIJONEUROPSYCHOLOGICALASSESSMENT OF RECOGNITIONABILITY AND COMPLEX INTEGRATIONOF INFORMATION – POSSIBILITIESFOR ASSESSMENT, TRAINING ANDCOGNITIVE REHABILITATIONdr. Barbara Starovasnik Žagavec, univ. dipl. psih.Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča, LjubljanaIzvlečekAgnozije so motnje ocenjevanja in prepoznavanja lastnostiin značilnosti senzoričnega dražljaja, ki jih ni mogočepojasniti s pomanjkljivim delovanjem senzoričnih organov.V grobem jih ločimo na aperceptivne in asociativneter glede na senzorično modalnost (vizualne, slušne intaktilne). Še posebej pomembna v procesu celostne rehabilitacijeje motnja sposobnosti prepoznavanja posledicbolezni, pri kateri bolnik nima vpogleda v posameznelastne telesne okvare ali celo popolnoma zanemari oz.zanika posledice svojega zdravstvenega stanja in joimenujemo anozognozija. Dokazano učinkovitih aliposebnih terapevtskih pristopov k zdravljenju tovrstnihmotenj za enkrat še ne poznamo, obravnava le-teh jeusmerjena dolgoročno ter kombinira individualni inskupinski terapevtski pristop.Nevropsihološka diagnostika je pred načrtovanjemkognitivne nevrorehabilitacije ključnega pomena inzajema tako izključevanje drugih možnih razlogovbolnikovega kognitivnega stanja kot tudi objektivnodoločitev značilnosti in stopnje oškodovanostiposamezne motnje. Za učinkovito diferencialnodiagnostično oceno je potrebno upoštevati ključnesimptome, morebitne značilne nevroradiološkeugotovitve ter bolnikovo nevropsihološko stanje,SummaryAgnosias develop when the meaning is striped from a percept,and there are problems associated with the corticalprocessing of stimuli which are not related to or can beexplained by deficits in the sensory organ. Traditionally, adistinction between apperceptive and associative forms ofagnosia has been made, and due to some modality specificsseveral types of agnosia have been identified (visual,auditory, tactile). Anosognosia refers to patients sufferingfrom various neurological impairments who deny or lackawareness of their deficits, although these deficits mayhave serious consequences in their everyday life, rehabilitationprocess and/or their recovery from initial disease. Weare still not aware of any controlled study of therapy foranosognosia in cases of, for example, hemiplegia. Rather,patients should be examined to determine the extent and thenature of their complete syndrome of impaired awarenessindividually or as group therapy settings.Neuropsychological assessment has two fundamentalgoals. First, the possibility that recognition disturbanceexists because of some other co-existing impairment, whichshould be ruled out with standardized neuropsychologicaltesting instruments. Second, the scope and nature of thepatient's recognition disturbance should also be assessedand determined.24

Starovasnik Žagavec / Rehabilitacija - letn. XI, supl. 1 (2012)Scott in Schonberg (2) agnozije opredeljujeta kot motnje,pri katerih je pomenska komponenta ločena od zaznavne,in torej nastajajo težave s t. i. kortikalnim procesiranjemdražljaja ter jih ni mogoče pojasniti z motnjami delovanjasenzoričnih organov. V kliničnem smislu na prvi stopnjiocenjevanja ločimo: aperceptivno agnozijo, pri katerido motenj pride v začetnih fazah zaznave oz. procesiranjadražljaja, ter asociativno agnozijo, pri kateri ni posebnihtežav s primarno zaznavo dražljaja, pač pa motnje nastajajokasneje pri združevanju – torej v asociacijskih področjihmožganov – saj običajno pacienti lahko relativno dobro rišejo,prerisujejo, težave nastanejo pri prepoznavanju objekta,osebe/lika ipd. (2, 5). V tabeli 1 so zaradi lažje preglednostiin gospodarnosti s prostorom opisane najpogostejše kliničneoblike različnih motenj prepoznavanja po posameznih senopredeljenopo določenih nevropsiholoških smernicahin modelih.Navkljub razmeroma pomembnim dognanjem pa vzadnjih letih omenjeno področje sposobnosti prepoznavanjain celostnega združevanja informacij še vedno ostajamanj raziskano in s kliničnimi študijami podprto področjekliničnega in terapevtsko rehabilitacijskega dela.Ključne besede:agnozije, anozognozija, nevropsihološka rehabilitacija,diferencialno-diagnostična ocenaKey symptoms, characteristic neuroradiological findings,and a general neuropsychological approach based on cognitiveneuropsychological models of object recognition is animportant differential and diagnostic tool.Although significant progress has recently been made,much remains to be learned and explored about thesecomplex disorders.Key words:agnosias, anosognosia, neuropsychological rehabilitation,differential diagnosisUVOD... Pokazal sem mu naslovnico z neprekinjeno širjavo saharskihsipin. »Kaj vidite tule?« sem vprašal. »Vidim reko,« jerekel. »In gostišče z obvodno teraso. Na njej so ljudje privečerji. Tu pa tam vidim pisane sončnike.«Pogled, če je bil to pogled, mu je segal tik mimo platnicenekam v zrak, kjer je konfabuliral neobstoječe podrobnosti,kot da bi ga bilo pomanjkanje podrobnosti na dejanskipodobi sililo, da si umišlja reko in teraso in pisane sončnike.Gotovo se mi je videlo, kako zaprepaden sem, on paje bil po vsem sodeč mnenja, da se je kar dobro odrezal.Na obrazu je imel sled nasmeška. Očitno se mu je zazdelotudi, da je pregleda konec, kajti ozirati se je začel poklobuku. Segel je z roko vstran, prijel ženino glavo in joposkusil sneti, da bi si jo nataknil. Kazalo je, da ima ženoza klobuk! Ženin izraz na obrazu je govoril, da je takihreči že vajena ... (1)Sposobnosti prepoznavanja so zelo pomemben del posameznikovegakognitivnega delovanja, a vendar večina tehkognitivnih procesov poteka bolj ali manj nezavedno; zaznavanjein procesiranje vizualnih informacij, prepoznavanje teranaliziranje so procesi, ki načeloma potekajo pod pragomnaše zavesti in jih (pri zdravem posamezniku) ni potrebnomiselno aktivno usmerjati, da bi lahko pravilno delovali.Vzemimo npr. nakup novega avtomobila: ko se odločamo zanakup katerega od modelov določene znamke avtomobila, sekaj hitro zalotimo, da na cesti opažamo takšne avtomobilev različnih barvah, prejšnje modele iste znamke, lahko celorazlikujemo posamezne značilnosti avtomobila iz različnihzornih kotov (po obliki avtomobila spredaj in zadaj, po določenihznačilnostih ipd.). Vse tovrstne kompleksne značilnostiposameznih dražljajev se običajno procesirajo povsemsamodejno, brez pretirane rabe jezika oz. besed – največkratvizualno, čeprav jih možgani pred tem zelo natančno obdelajo.Možganski centri, ki skrbijo za tovrstno procesiranjedražljajev, so namreč večino časa pripravljeni vizualne aliprostorske dražljaje sprejemati in zmorejo visoko stopnjohkratnega (simultanega) in/ali zaporednega organiziranja terpretvorbe teh dražljajev v uporabno informacijo ali katerood znanih asociacij. Običajno se to dogaja v delčku sekundein zunaj našega zavedanja. Velikokrat pa zmoremo procesezaznavanja in prepoznavanja tudi zavestno nadzorovati, šeposebej na stopnji učenja novih ali svežih vizualnih informacij(npr.: učenje daljšega izpitnega gradiva, učenja novihpostopkov …) – takrat se informacija shrani s ponavljanjem,z učenjem po podobnostih itd. (2, 5)Če so procesi zaznavanja in prepoznavanja vidno-prostorskihdražljajev moteni (oškodovani), opažamo različne motnje: odnesposobnosti procesiranja osnovnih elementov vizualnegadražljaja (npr.: barve, linij, orientiranosti) do nižje kakovostiprocesiranja mnogo bolj zahtevnih in celostnih okoljskihznačilnosti, kot je prepoznavanje objekta, obrazov, znanihmest ipd. (2-4). Motnjo z nezmožnostjo ocenjevanja in prepoznavanjalastnosti ter značilnosti senzoričnega dražljajaimenujemo agnozija (SSKJ: nesposobnost za spoznavanjezaznav; a-gnosis: brez znanja; (1, 2, 5).AGNOZIJE – KRATEK SISTEMATIČNIPREGLED25

Starovasnik Žagavec / Rehabilitacija - letn. XI, supl. 1 (2012)zoričnih modalnostih (vizualne agnozije, slušne agnozijeter taktilne agnozije).Mesta okvar, ki povzročajo posamezne motnje prepoznavanja,so večinoma ugotovili s posameznimi študijami pribolnikih po ishemični možganski kapi, bolnikih z zastrupitvijoz ogljikovim monoksidom po nezgodnih krvavitvah,ter bolnikih z tumorjem centralnega živčevja (4, 5).Tabela 1: Različni tipi agnozij: osnovne značilnosti ter pogoste anatomske okvare (4).KLINIČNI PODTIPVIZUALNEVizualna agnozijaobjektovSimultana agnozijaProzopoagnozija26PODROČJE (NE)PREPOZNAVANJAneprepoznavanje objektaneprepoznavanje večjeskupine objektov ali slikOBLIKA AGNOZIJEa. aperceptivna (ne zmoreprerisati, prav tako ne zmorepovezovati risanih podrobnosti)b. asociativna (oškodovano risanje,povezovanje še ohranjeno)a. dorzalna (ne more videti večjeskupine objektov)b. ventralna (lahko prebere besedo,ne pa tudi stavka)neprepoznavanje obrazov a. aperceptivna (obrazov ne zmoreprepoznati, kategorizirati)b. asociativna (obraze zmorekategorizirati, jih pa ne prepozna)Agnozija barv neprepoznavanje barv a. akromatopsija (poslabšan barvnivid/barvna slepotaAKUSTIČNEKortikalnaakustična motnjaPopolna izgubasluha za besedeAkustična agnozijazvokovSenzorična(receptivna)amuzijaTAKTILNEKortikalna taktilnamotnjaTaktilna agnozijaneprepoznavanje vsehvrst glasovneprepoznavanjegovorjene besedeneprepoznavanje zvokovneprepoznavanjeglasbenih zvokovtaktilno neprepoznavanjeobjektov in njihovihznačilnostitaktilno neprepoznavanjerabe objektov in njihovihznačilnostib. anomija barv (navadno uspešnipri neverbalnih barvnih nalogah)c. afazija za barve (ne zmore jihdobro poimenovati)a. kortikalna izguba sluha(subjektivno?)b. agnozija (trdi, da je gluh)težko razlikuje foneme in točnostgovora (lahko pa riše, piše ingovori)a. aperceptivna (slabo prepoznavaakustične zvoke: žvižg, pisk ... )b. asociativna (bolj semantično:ločiti vlak od avtomobila)a. samo na objekt (ne zmorerazlikovati med različnimi taktilnimiznačilnostmi objektov: ostro, gladko...)b. prostorski tip (ne zmore seprostorsko orientirati in razlikovati)a. prekinjena povezava (kadarunilateralno, lahko demonstrirarabo objekta)b. agnostični tip (ne zmore določiti,za kaj se dotični objekt uporablja)MESTO OKVAREdifuzno, prevladuje posteriorna okvaraokcipitalnih režnjev in okolicebilateralno, prevladuje inferiornookcipitalnotemporalno področjebilateralno parietalno in superiornookcipitalnopogostejše na področju dominantneokcipitalnotemporalne regijebilateralno okcipitalnotemporalnifuziformni girus (lahko tudi zgoljdesnostransko parietalno)bilateralna anteriorna temporalnapodročja, tudi hipokampus in druge regijeunilateralno ali bilateralno področjelingvalnega in fuziformnega girusa vokcipitalnem režnjudominantno področje okcipitalnega režnjas povezavo v kalozni korpuspogostejše na področju dominantnegaparietalnega področjavariira, lahko vključuje superiornitemporalni girus ali eferentne povezaveHeschlovega girusa ali bilateralnosubkortikalne motnjesimetrične okvare anteriornih področijsuperiornega temporalnega girusa;pogosto tudi bilateralne okvare povezav vWernickejevo področjepogostejše na področju nedominantnehemisferepogostejše na področju dominantnehemisfereunilateralno temporalni reženj; kadarjo spremlja afazija, je okvara pogosto vdominantni hemisferikontralateralno postcentralni girus, kadargre za dolgotrajne težave;bilateralne okvare sekundarnesomatosenzorične regije, kadar gre zamanjše okvarekalozni korpus in interhemisferno vezjekontralateralno primarnosomatosenzorična projekcijska področjain postcentralni girus

Starovasnik Žagavec / Rehabilitacija - letn. XI, supl. 1 (2012)Anozognozija ali »clinical puzzling condition«V procesu celostne rehabilitacijske obravnave in terapije je šeposebej pomembna motnja prepoznavanja posledic bolezni,pri kateri bolnik nima vpogleda v posamezne lastne telesneokvare ali celo popolnoma zanemari (ne prepoznava) oz.zanika posledice svojega zdravstvenega stanja (5-8). Takompleksni klinični pojav imenujemo anozognozija in gapovezujemo z mnogimi drugimi motnjami, najpogostejes hemiplegijo, kortikalno slepoto, hemianopsijo, afazijo,nekaterimi motnjami spomina ter z diseksekutivnimi sindromi(6, 7). Študije tega kliničnega pojava so ključne izdveh razlogov. Prvi je vsekakor praktičen; anozognozijani zanemarljiv pojav in bolniku povzroča hude težave pridelovanju v vsakodnevnih življenjskih razmerah ter vplivana rehabilitacijsko obravnavo. Drugi razlog pa je preučevanjeanozognozije kot teoretični prispevek k razumevanjurazličnih oblik posameznikovega zavedanja ter odnosa medpoškodbami možganov (6).Anozognozija je zelo kompleksna motnja s presenetljivimidisociacijami in nasprotji, kot jih opisujejo avtorji v posameznihporočilih o kliničnih primerih (1, 9, 13). Nekateriavtorji (9) zato ločijo med različnimi stopnjami te motnje:1. sposobnostjo prepoznavanja lastne motnje/okvare, 2. sposobnostjoprepoznavanja njenih posledic in 3. spremljajočega(ne)prepoznavanja posledic zaradi motnje/okvare same(6, 9). Primer: nezavedanje in nesposobnost prepoznaveohromelosti leve strani telesa bolnika pogosto spremljav akutni fazi po možganski kapi, medtem ko sposobnostprepoznavanja posledic hemiplegije, nekritičnost pri presojisvojih sposobnosti, npr. za vožnjo avtomobila ipd., pogostotraja še dalj časa v obdobju po kapi. Intenzivnost simptomovneprepoznavanja določene okvare lahko pri bolnikuv posameznem dnevu tudi niha. Tako ugotavljamo skorajpovsem ustrezno bolnikovo prepoznavanje pareze svojegauda med fizioterapevtsko obravnavo, medtem ko bo bolniktežavo povsem spregledal že minuto kasneje pri držanjupribora v času obroka (6). Bolniki z anozognozijo se tudizelo različno odzovejo na neposredno soočenje z lastnoneuspešnostjo, izjavami ipd. Nekateri trdno in prepričanovztrajajo pri svojem in skušajo opravičiti npr. parezo roke zutrujenostjo, pomanjkanjem zanimanja itd., medtem ko selahko drugi bolniki na očitne nejasnosti odzovejo povsembrez zanimanja (6, 7, 9).Anozognozija in zanemarjanje hemiparetičnestrani telesa (unilateral neglect)Bolniki z motnjami zaznavanja lastne telesne sheme oz.zanemarjanja le-te (del udov, del telesa) pogosto tudi neprepoznavajo prizadetega uda. Iz tega sledi logičen sklep, dabo bolnik z motnjo zaznavanja določenega dela telesa težkosprejemal (jih prepoznaval) zanesljive odločitve o funkcijile-tega. Pedersen in sodelavci (10, 11) so v svoji študiji ugotavljali,da ima anozognozijo kar 73 % bolnikov z enostranskimhemineglektom ter le 6 % tistih brez zanemarjanja in razlikamed tema skupinama je bila visoko statistično pomembna.Po drugi strani pa je mnogo študij pokazalo tudi povsemnasproten učinek, in sicer, da sta enostransko zanemarjanje(unilateral neglect) in anozognozija dva med seboj povsemločena klinična pojava. Adair je tako leta 1995 ocenjevalzanemarjanje delov telesa in anozognozijo s postopkomWada test v desni hemisferi (intrakarotidni postopek znatrijevim amobarbitalom – ISAP) in ugotovil, da lahko obemotnji med seboj dokaj zanesljivo ločimo (2, 6).OCENJEVANJE IN DIFERENCIALNODIAGNOSTIČNA OCENA MOTENJPREPOZNAVANJA IN CELOSTNEGAZDRUŽEVANJA INFORMACIJKo domnevamo, da gre za motnje prepoznavanja ali agnozijeje treba razmišljati o subspecialističnem nevropsihološkemocenjevanju motenj, pri katerem (a) najprej izključimo drugemožne vzroke za motnje pri bolniku ter (b) natančnejeopredelimo stopnjo in značilnosti motenj (2, 4-6).Kot smo že opredelili, motnje prepoznavanja nastanejo prirazličnih nevroloških boleznih ali poškodbah. Vendar jihrazumemo kot agnostične šele, če bolnik nima huje izraženeafazije, progresivnega nevrodegerativnega obolenja,hude motnje pozornosti ali drugače nespecifično moteneosnovne sposobnosti procesiranja informacij, ki je pogoj zaprepoznavanje informacij (4, 5).Na splošno je potrebno pri vsakem bolniku najprej opravitiosnovno nevropsihološko ocenjevanje, ki naj zajema splošnooceno intelektualnega funkcioniranja, oceno spominskegafunkcioniranja, jezikovne zmogljivosti in procesiranja vidnoprostorskihdražljajev. Prav tako je načelo dobre kliničneprakse (4, 5) tudi podrobnejša nevropsihološka (baterijska)diagnostika posameznih mentalnih sistemov (pozornost,spomin, vidno-prostorske sposobnosti, jezikovne in izvršilnesposobnosti), da bi objektivneje določili bolnikove kognitivnezmožnosti in omejitve, da bi dokumentirali tudi osnovno(angl. baseline) bolnikovo kognitivno funkcioniranje alipreprosto spremljali njegov napredek pri rehabilitacijskiobravnavi (2-5).Ob podrobno opredeljenem nevropsihološkem stanju bolnikapa je pomembno določiti še posamezne značilnosti motenjprepoznavanja. V ta namen lahko uporabimo shemo, predstavljenona sliki 1.TRENING IN MOŽNOSTI ZA KOGNITIVNONEVROREHABILITACIJOBolniki z motnjami na področju prepoznavanja in celostnegazdruževanja informacij imajo pogosto zaplete pri napredovanjumed različnimi fazami okrevanja. Še posebej moteča27

Starovasnik Žagavec / Rehabilitacija - letn. XI, supl. 1 (2012)Slika 1: Diagram za klinično diferencialno diagnostiko agnozij (4).je lahko anozognozija, motnja, pri kateri ima bolnik težaveže s prepoznavanjem ustreznosti in smiselnosti predvideneterapevtske obravnave, kar je lahko zelo čustveno obremenjujočetako zanj kot za terapevtsko osebje in njegovebližnje. Možnost bolnikovega vpogleda v svoje dejanskozdravstveno stanje se seveda lahko sčasoma izboljša, vendarimamo pogosto opravka tudi s stanji, ko govorimo o dolgotrajniin organsko pogojeni nekritičnosti oz. zmanjšanistopnji vpogleda in osebne sposobnosti samoregulacije.Pri načrtovanju rehabilitacijske obravnave tovrstnih težavje zato potrebno vključiti predvsem časovno komponentoin se zavedati, da je za tovrstne motnje potrebna daljša,predvsem pa kontinuirana terapevtska obravnava, ki jetako individualna kot tudi skupinska. Kadar imajo bolnikizelo specifične težave, npr. spominske motnje, pa jih težkopopravljajo z neposrednimi individualnimi nasveti terapevta,je obetaven način ravno skupinska obravnava. Williamsovas sod. (12) poudarja, da skupinska dinamika bolnika takorekoč »sili« v sodelovanje in zaupanje drugemu, pri čemerse bolnik uči s posnemanjem (npr.: tehnike pomnjenja prienem pacientu skuša posnemati drugi in jih vrednoti gledena uspešnost), nato pa ima vsakdo možnost pomnjenja indobronamernega popravljanja drugih (sprejemanje svojihnapak, opazovanje drugih in popravljanje le-teh pri sebi).Terapevt lahko samo opazuje ali pa vedenje bolnikov tudiposname s kamero in tako bolniku v živo (in vivo) pokaže,kakšne so njegove zmožnosti ter še neizkoriščene možnostirehabilitacijske obravnave (12, 13).V primeru zgoraj omenjene anozognozije doslej še ne poznamokontrolirane študije učinkov posameznih metod oz. terapevtskihpristopov pri bolnikih s hemiplegijo po ishemičnimožganski kapi (6, 9, 12). Bistven napotek za klinično deloz resnično hudimi oblikami anozognozije je še vedno le ta,da se z bolnikom ne prerekamo niti ga ne skušamo prepričevatio smiselnosti rehabilitacijske obravnave. Običajnose s stopnjo okrevanja nepopustljivost (»upornost«) bolnikazmanjša. Terapevt, ki z bolnikom preživi največ časa, pa bi28

Starovasnik Žagavec / Rehabilitacija - letn. XI, supl. 1 (2012)načeloma moral spremljati njegovo stanje z različnimi lestvicamiali vprašalniki (npr.: The Catherine Berbego Scale,Starksteinova standardizirana lestvica idr.), saj je dolgoročnospremljanje omenjenih (pogosto tudi prehodnih) kognitivnihmotenj bistvenega pomena za celostno psihološko, terapevtskoin rehabilitacijsko obravnavo bolnika (12, 14).ZAKLJUČEKNaj še zaključim z mislimi dr. Sacksa (1): »... in vendarje presoja, bodisi v filozofskem ali v empiričnem in evolucijskemsmislu, najpomembnejša zmožnost, ki jo imamo... Seveda, možgani so stroj in računalnik – vse v klasičninevrologiji drži. Ampak miselni procesi, iz katerih sestojinaše bitje, niso zgolj abstraktni in mehanski, marveč tudiosebni – in kot takšni ne obsegajo samo klasifikacije inkategoriziranja, ampak tudi nenehno presojo in čutenje. Četo manjka, postanemo kot mož, ki je zamenjal svojo ženo zaklobuk – absurdno abstraktno naravnani, a brez zmožnostiprave človeške presoje ...«Literatura:1. Sacks O. Mož, ki je imel ženo za klobuk. Ljubljana:UMco, 2009.2. Scott JGS, Schonberg MR. Deficits in visuospatial/visuoconstructionalskills and motor praxis. In: SchonbergMR, Scott JGS. The little black book of neuropsychology:a syndrome-based approach. New York: SpringerScience and Business Media, 2011: 201-18.3. Manly T, Mattingley JB. Visuospatial and attentionaldisorders. In: Goldstein LH, McNeil JE. Clinical neuropsychology:a practical guide to assessment and managementfor clinicians. Chichester, UK: John Wiley &Sons, 2004: 229-52.4. Bauer RM. The agnosias. In: Snyder PJ, Nussbaum PD,Robins DL, eds. Clinical neuropsychology: a pockethandbook for assessment. 2nd ed., 3rd print. Washington,DC: American Psychological Association, cop. 2006:508-33.5. Lezak MD, Howieson DB, Loring DW. Neuropsychologicalassessment. 4th ed. Oxford [etc.]: OxfordUniversity Press, cop. 2004.6. Peskine A, Azouvi P. Anosognosia and denial afterright hemisphere stroke. In: Godefroy O, BogousslavskyJ. The behavioral and cognitive neurology of stroke.Cambridge, UK: Cambridge University Press, 2007:198-214.7. Prigatano GP, Schacter DL. Awareness of deficit afterbrain injury: clinical and theoretical issues. New York:Oxford University Press, 1991.8. Vuilleumier P. Anosognosia: the neurology of beliefsand uncertainties. Cortex 2004; 40(1): 9-17.9. Marcel AJ, Tegnér R, Nimmo-Smith I. Anosognosia forplegia: specificity, extension, partiality and disunity ofbodily unawareness. Cortex 2004; 40(1): 19-40.10. Pedersen PM, Jorgensen HS, Nakayama H, RaaschouHO, Olsen TS. Frequency, determinants, and consequencesof anosognosia in acute stroke. J Neurol Rehabil1996; 10(4): 243-50.11. Pedersen PM, Jørgensen HS, Nakayama H, RaaschouHO, Olsen TS. Hemineglect in acute stroke--incidenceand prognostic implications. The Copenhagen StrokeStudy. Am J Phys Med Rehabil 1997; 76(2): 122-7.12. Wilson BA, Herbert CM, Shiel A. Behavioural approachesin neuropsychological rehabilitation – optimisingrehabilitation procedures. New York: PsychologyPres, 2003.13. Humphreys GW, Riddoch MJ. To see but not to see – acase study of visual agnosia. London: Lawrence ErbaumAssociates, 1989.14. Sadock BJ, Sadock VA. Kaplan & Sadock's synopsis ofpsychiatry: behavioral sciences/clinical psychiatry. 10thed. Philadelphia: Wolter Kluwer/Lippincott Williams &Wilkins, 2007.29