Žena izpred 800 letGovor br. Metoda Benedikana taboru pokrajinskega bratstvaLjubljana na VičuO sv. Elizabeti je bilo letos že veliko povedanov našem slovenskem prostoru, od obširnereportaže v »Družini« o njenem življenju inpoteku praznovanja v Slovenj Gradcu, kjer jeprva njej posvečena cerkev, pa na Nemškemv Turingiji, potem na predavanju pri frančiškanihv Kamniku marca meseca, do načrtavzgoje, ki izhaja v »bratu Frančišku«, in pismavrhovnih predstojnikov Frančiškovih redov»Verovali smo ljubezni«.bratFrančišek 5 • 2007Eden od življenjepisov sv. Frančiška imanaslov »Frančišek, prerok za naš čas« in ta naslovželi poudariti tiste temeljne Frančiškoveznačilnosti, ki so v vsakem vsak času aktualne,prav v vsakem času! In lahko bi rekli, da tovelja tudi za našo svetnico sv. Elizabeto, ki jes značilnimi potezami svojega življenja gotovov vsakem času aktualna: ljubezen, dobrota,velikodušnost, usmiljenje, čut za bližnjega− to so kvalitete, ki so vedno potrebne insodobne in nikoli ne zastarajo.Elizabeta je žena izpred 800 let, žena visokegasrednjega veka, tako kakor sv. Frančišek,in ko se ju spominjamo, nam stopa pred očitisto obdobje, o katerem tolikokrat lahko slišitefrazo, ki jo ponavljajo, ne da bi se zavedali, kajsploh govorijo: mračni srednji vek! Tam je vsečudno, mračno, zamegljeno, zastrto, slabo,križarski pohodi, inkvizicija, negativne stvari,ki so že vnaprej obsojene, in potem se zravennalaga še vse tisto, kar se nam zdi slabo. Pa jebil vendar ta čas čisto drugačen in pravim, daje srednji vek mračen za tistega, ki ga ne pozna,ker je mrak v njegovi glavi. Srednji vek jenaravnost sijajen čas, kot je lahko vsako drugoobdobje. Spomnimo se, da prav v tem časunastajajo prve univerze: Oxford, Cambridge,Sorbona v Parizu, Bologna, Padova. Začenjase silovit razvoj znanosti, matematike, fizike,astronomije, statike, arhitekture itd., čeprav jevedno znova slišati kako je Cerkev »zatirala«znanost. Iz tistega časa imamo mnoge spomenike,ki jih danes ves svet občuduje, tisteslovite gotske katedrale, ob katerih se človeksprašuje, kdo in kako je to zmogel, kakšen jebil človekov um? In potem imamo razumniketistega časa: sv. Tomaž Akvinski, sv. Bonaventurain še mnogi drugi učenjaki in sijajneosebnosti. Rad bi namreč poudaril, da je bil točas, ki je bil izredno razgiban, izredno dejavenin izredno bogat.Tudi na Slovenskem imamo prav iz tistegačasa znane redovne ustanove, kot so Stična,kartuzijanske Žiče, Jurklošter in druge, pa tudibogastvo duha in kulture. Potem Frančiškovimanjši bratje, ki so še v času sv. Frančiška in vnaslednjih nekaj desetletjih že v vseh slovenskihmestih, v Gorici, Trstu, Celju, Ljubljani,Mariboru. In iz tega časa, ki je tako sijajen, kiga tako na poseben način zaznamuje Frančišek,prav iz tega časa je tudi sv. Elizabeta.Rečemo ji sv. Elizabeta Ogrska, ker je bilahči madžarskega kralja Štefana in po tistihznačilnih navadah srednjega veka so ravnalitudi z njo. Ko je bila stara štiri leta, so jozaročili s turinškim mejnim grofom in so jo
tudi tja odpeljali in na Nemškem vzgojili. Koje bila stara 16 let, se je poročila in je možupotem rodila tri otroke: Hermana, Zofijo inGertrudo. Torej značilna usoda hčere visokedružbe tedanjega časa. Elizabeta je bila starakomaj 20 let, ko je že postala vdova, vendar bilahko rekli, da je bila ta mlada žena po telesuzelo krhka, po duhu pa izredno močna. Zanimivo,da je sloviti pridigar iz kapucinskegareda Janez Svetokriški leta 1696 objavil drugizvezek svojih pridig in tam tudi takole opisovalsv. Elizabeto:»Sv. Elizabeta je ponoči tihoma s posteljevstajala in dolgo časa je molila, potem je patem bolnim inu potrebnim stregla in vsemje svojo milost izkazala inu je špetalarjemtolikanj dobrega storila.«Mlada vdova je po moževi smrti vse svojemisli posvetila križanemu Gospodu in vsesvoje moči človeku. Gotovo je pomembno,da se je v tuji deželi, kamor so jo odvedli kotmajhno deklico, slišal tudi glas o sv. Frančiškuiz Assisija in da so tudi tja že prispeli njegoviManjši bratje. Tako se je na veliki petek pomoževi smrti odrekla vsemu svetnemu bliščuin se posvetila najbolj revnim in zapuščenim.In po štirih letih trdega dela, zaradi kateregase je razširil glas o njej, da je tolažnica ubogihin okrepčevalka lačnih, je dozorela. Umrla jeleta 1231, samo pet let za svojim vzornikom.Sv. Frančišek je umrl leta 1226 in dve letikasneje, leta 1228, ga je papež Gregor IX. žerazglasil za svetnika in tudi Elizabeto je samoštiri leta po njeni smrti, leta 1235, isti papežtudi razglasil za svetnico. Tako se je ta mladavdova pri 20 letih, močna žena, uvrstila medtiste velike osebnosti, ki so oblikovale evropskegačloveka. S svojimi dejanji in načinomživljenja je bila premnogim vzor bogoljubja inčlovekoljubja, kar gre pri njej vzporedno, sajizhajata drugo iz drugega. Običajno jo upodabljajo,kako streže bolnim in lačnim, in trebaje poudariti, da to njeno človekoljubje izviraiz njene neprestane povezanosti z Bogom, iznjene ljubezni do Boga.Tako so jo kot svojo zavetnico najprej začelečastiti Frančiškove tretjerednice, pa tudištevilne druge dobrodelne kongregacije, kiso delovale po zgledu sv. Elizabete v širšemevropskem prostoru, pa tudi na Slovenskem.Našim prednikom jo je kot priprošnjico bolnih,ubogih, zavetnico vseh, ki trpijo, in tistih,ki trpečim pomagajo, predstavil in na posebennačin priporočil njen sloviti sorodnik BertoldII., ki je bil oglejski patriarh v prvi polovici 13.stoletja in je kot škof vodil in imel na skrbivse slovensko ozemlje južno od Drave. Bilje izredno prizadeven in po njegovi zaslugiso se takrat naselile nove redovne skupnostiin ustanovljene nekatere nove župnije. Zeloznačilno je, kako je spodbujal čaščenje MatereBožje in prav iz tega časa so ohranjenenajstarejše upodobitve Matere Božje: znanakrakovska Marija iz Trnovega, kip MatereBožje iz Velesovega in v Solčavi. Bertold II. jebil stric sv. Elizabete in prav on je svoji svetinečakinji v Slovenj Gradcu sezidal cerkevin jo mesec dni pred svojo smrtjo leta 1251posvetil; in to je prva cerkev, ki je posvečenasv. Elizabeti. Poskrbel je tudi, da so po vsemoglejskem patriarhatu zelo slovesno obhajalipraznik sv. Elizabete, in od takrat, od leta1251, je sv. Elizabeta veljala za našo svetnico,ljudje so jo preprosto imeli za svojo. Petdesetlet pozneje, okrog leta 1300, je bila sezidanacerkev v Ljubnem ob Savinji, kasneje še tripodružne: v Polhovem Gradcu, pri Postojni,Pohorje pri Cirkulanah. Zelo pomenljivo jeto, da so sv. Elizabeto predvsem častili kotzavetnico in priprošnjico bolnih in trpečih tertistih, ki bolnikom strežejo, torej v bolnišnici.Ljubljana je tako imela svoj »mestni špital«,kot so temu rekli, tam, kjer danes stoji Kresija,in zraven je bila seveda tudi špitalska cerkev,posvečena sv. Elizabeti. Leta 1608 je škofHren posvetil kapucinsko cerkev v Ljubljanina Kongresnem trgu in vgradil relikvije sv. Elizabetev Marijin oltar, kar zopet kaže, da nisopozabili na čaščenje sv. Elizabete. Redno paso v vseh bolnišnicah in zavetiščih za ostareleter seveda v vseh cerkvah Frančiškovih redovgojili čaščenje sv. Elizabete.Ko sem pripravljal to gradivo, sem v Frančiškovikapeli naše samostanske cerkve v ŠkofjibratFrančišek 5 • 2007