Tukaj - Frančiškani v Sloveniji

atFrančišek 5 • 2007Loki opazoval podobo svetnikov, ki so zbraniob sv. Frančišku. Kako pomenljivo je, da staprav ob njem levo in desno zavetnika tretjegareda sv. Ludvik in sv. Elizabeta, ne pa njegovibratje frančiškani, kapucini in minoriti.V Oznanilih sem zasledil, da so imelirazne pobožnosti pred njenim praznikom:štiridnevne duhovne vaje za tretjerednike,na njen god 17. novembra ob 6. uri zjutrajje bila sv. maša v špitalski cerkvi ob podobisv. Elizabete. Po prvi svetovni vojni, od leta1917-1946, so delovale v Ljubljani tudi »Elizabetinekonference«, ki so jih ustanovile razneljubljanske dame, kot današnji Karitas, ki sose potem razširile po vsej deželi.Sedaj bi pa rad spomnil še na nekatere misli,ki so jih ob 800. letnici rojstva sv. Elizabetepredstavili v pismu »Verovali smo ljubezni«vrhovni predstojniki vseh Frančiškovih redov17. novembra 2006.Začnejo z mislijo, da jo FSR časti kot svojozavetnico in vsi Frančiškovi redovi jo uvrščajomed svoje junake. Papež Benedikt XVI. nas je vprogramski okrožnici svojega pontifikata »Bogje ljubezen« spomnil, da je kristjanova temeljnaopredelitev vsebovana v besedah: «Verovalismo Božji ljubezni«. Želimo si, da bi našo veroutrdilo jubilejno srečanje s sv. Elizabeto, ki jegloboko verovala v to Božjo ljubezen.V življenju sv. Elizabete se kažejo drže,ki dobesedno odsevajo evangelij JezusaKristusa:• priznanje absolutnega Božjega gospostva,za sv. Elizabeto je Bog vse, začetek in konec,tako kot pravi knjiga Razodetja: Alfain Omega;• zahteva, da se odpovemo vsemu in postanemomajhni kot otroci, da bi vstopili vOčetovo kraljestvo;• izpolnitev nove zapovedi ljubezni dokonca, do zadnjih posledic; tako da samanase pozabi do te mere, da postane bližnjavsem potrebnim, da odkrije Jezusovonavzočnost v ubogih, odrinjenih iz družbe,lačnih in bolnih (tako kot smo slišali danes vevangeliju: »Karkoli ste storili enemu od tehmojih najmanjših bratov, ste MENI storili«Mt 25,40). Razsipava vso energijo svojegaživljenja, da živi in postane glasnica Božjegausmiljenja, Božje ljubezni in dobrote.Elizabeta je po pristnem Frančiškovem načinuživljenja radikalno hodila za Kristusom,ki je bil bogat, pa je postal ubog. Odklonilaje videz in hlepenje sveta, blišč dvora, lagodnost,bogastvo in razkošne obleke. Odšla jeiz svojega gradu in svoj šotor postavila medodrinjenimi in med tistimi, ki jih je življenjeranilo, da bi jim služila. Bila je prva kanoniziranafrančiškanska svetnica (samo nekaj let zasv. Frančiškom), ki se je skovala v evangeljskikovačnici sv. Frančiška.Kot je že bilo rečeno, se je leta 1221 prištirinajstih letih poročila z Ludvikom IV., turinškimdeželnim grofom in knezom, ki je umrlza kugo tik pred križarskim pohodom v Svetodeželo leta 1227, ko ji je bilo komaj dvajset let,še preden je rodila Gertrudo, tretjega otroka.Ludvik in Elizabeta sta odraščala skupaj, vendarzakonskih odnosov med njima niso zaznamovalisamo politični razlogi ali spodobnost,temveč pristna zakonska in bratska ljubezen.Bila je vzorna žena in mati, najplemenitejšaoseba vsega cesarstva. Vedela je, da se moravsa posvetiti Ludviku, vendar je že čutila klic»drugega ženina«: Hodi za menoj!Iz te ljubezni na dve strani pa je vendarleizviralo globoko veselje in polno zadovoljstvo,ne pa navzkrižje notranje razdeljenosti. Bogje bil najvišja in brezpogojna vrednota, kije hranila njeno ljubezen do moža, otrok indo ubogih. Ko je umrl soprog, je umrla tudiprincesa in se je rodila sestra spokornica; ko jepotem odšla z gradu Wartburg, je bil njen odgovorna osamljenost in zapuščenost hvalnica»Te Deum«, ki jo je dala zapeti v frančiškanskikapeli, na veliki petek 24. marca 1228 pa je vtej kapeli položila roke na oltar in izpovedalajavno zaobljubo in kot zunanje znamenje jesprejela »sivo obleko manjših bratov.«Elizabetino kratko življenje je bogato z ljubeznivimsluženjem, z veseljem in trpljenjem.Kot križana je živela v družbi, ki ji je pripadala,in med tistimi, ki niso poznali usmiljenja. Danza dnem, uro za uro je uboga med ubogimi