Slovenija danes - september - Urad Vlade Republike Slovenije za ...

Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 6 

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ 

REPUBLIKE SLOVENIJE 

Intervju: Lojze Wieser 

»Hočem živeti 

brez prepirov!« 

SLOVENCI.SI 

»Zgodovina« države 

ne »stoji« v arhivih 

Dr. Valentin Sima in dr. Avguštin Malle 

o pomenu arhivskega gradiva za narod 

Slovensko podjetje na Nizozemskem 

Uspešen si, kolikor 

sprejmeš pravila igre 

september 2011 

Ustvarjanje novega slovenskega filma 

Šanghaj – zgodba o 

hrepenenju in sreči

HOMECOMING 

SLOVENIA 2011 

Republika Slovenija v letu 2011 praznuje 

20 let od razglasitve samostojnosti lastne 

države. Ponos nad dosežki samostojne 

Slovenije bo v letu 2011 zaznamoval tudi 

turistična dogajanja. 

In 2011 the Republic of Slovenia will be 

celebrating 20 years since its declaration 

of national independence. Pride in the 

achievements of independent Slovenia will also 

be re� ected during 2011 in the tourism sector. 

www.slovenia.info/homecoming 

Come and take a closer look: Ljubljana.

VSEBINA 

Panorama 

4 Slovenci iz Clevelanda počastili spomin na rojaka 

5 Skupina mladostnikov iz Libije v Sloveniji 

V žarišču 

6 »Zgodovina« države ne »stoji« v arhivih 

Poslovne strani 

8 Lojze Wieser: »Hočem živeti brez nenehnih prepirov!« 

10 Uspešen si, kolikor sprejmeš pravila igre 

Kultura 

12 Ivan Grohar - biser slovenske umetnosti 

13 Sestre Budja – graditeljice glasbenih mostov 

14 Mladi naj se vrnejo v gledališča! 

15 Literarni sprehod po prestolnici 

16 Šanghaj – zgodba o hrepenenju in sreči 

Izobraževanje in zanost 

22 Žepni tečaj slovenščine 

23 Slovenski dijaki med najboljšimi 

24 Štipendije za Slovence v zamejstvu in po svetuc 

Mladi 

25 Druženje – temelj preživetja 

26 »Vedno imamo plan B!« 

Med nami 

27 O manjšinski politiki na Madžarskem 

28 Selitve so tudi razvojna priložnost 

29 Višarski dnevi mladih 

30 Slovenski dan v Banja Luki 

Zamejski dnevnik 

31 Prvi dvojezični napisi 

32 Slovenski umetniki iz italijanskih taborišč 

33 Porabski razvoj želi nadomestiti zamujeno 

34 S kulturo za narodno pripadnost 

35 Hrvaški Slovenci ob dvojno volilno pravico 

Doživimo Slovenijo 

36 Kras: bela lica zelene pokrajine 

38 Turistični »meeting point« 

Šport 

39 Složnost kot je zlepa ni 

40 Brazilija, Slovenci prihajamo! 

41 Portret Roberta Kristana 

Slovenija danes 

Slovenci.si 

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o. 

Uredništvo 

Trg MDB 12 

1000 Ljubljana 

Slovenija 

Tel: +386 (0)1 520 50 84 

E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net 

Spletna stran: www.slovenci.si 

Vodja projekta 

Marko Stijepić 

marko.stijepic@sloveniatimes.com 

Glavna in odgovorna urednica 

Blanka Markovič Kocen 

blanka@slovenija-danes.com 

Lektura 

Blanka Markovič Kocen 

Oblikovanje in prelom 

Maja Kaplan 

maja@sloveniatimes.net 

Slovenija danes izhaja vsak mesec 

Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja 

Naklada: 3000 izvodov 

Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija 

Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri 

Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603. 

ISSN 2232-3473 

Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za 

Slovence v zamejstvu in po svetu 

REPUBLIKA SLOVENIJA 

apple URAD VLADE RS ZA SLOVENCE 

V ZAMEJSTVU IN PO SVETU 

PRVA STRAN 

5 

8 

12 

25 

31 

36 

6 

10 

16 

29 

33 

39 

41 

3

www.slovenci.si 

4 

PANORAMA 

Slovenci iz Clevelanda 

počastili spomin na rojaka 

V zadnjih julijskih dneh je Slovenijo obiskala delegacija Slovencev iz Clevelanda, 

ki je tokrat štela kar okoli 60 predstavnikov, ki so z obiskom počastili tako 

20-letnico slovenske samostojnosti kot tudi spomin na Vincenta Cankarja 

(Vincenc Cajnko), slovenskega rojaka, dolgoletnega predsednika Slovenske 

Narodne Podporne Jednote (SNPJ) v ZDA. 

»Člani SNPJ nadvse radi obiščemo 

Slovenijo in tukajšnje prijatelje,« je za 

Slovenijo danes med drugim povedal 

Joseph Evanish, sedanji predsednik 

SNPJ in dodal, da so od leta 1991, ko 

je prevzel vodenje Jednote, Slovenijo 

obiskali sedem- ali osemkrat. »Slovenija 

me vsakič znova navduši. Tokrat me 

je očarala prijaznost do turistov, 

komunikativnost, znanje angleškega 

jezika…« je dejal Evanish. 

Delegacija Slovencev iz Clevelanda, 

Na spleni strani 


smo ustvarili spletno 

skupnost, v kateri bomo 

lahko izmenjali številne 

uporabne informacije in 

nasvete. 

Prijava je preprosta, 

zato se nam pridružite v 

čim večjem številu. 

kjer živi največ Slovencev v ZDA, 

se je udeležila mednarodnega 

zgodovinskega simpozija o Vincentu 

Cankarju z odkritjem spominske plošče 

v Cainkarjevi rojstni hiši v Jastrebcih. 

Na simpoziju, ki sta ga v sodelovanju 

z Uradom Vlade RS za Slovence v 

zamejstvu in po svetu organizirala 

Zgodovinsko društvo Ormož in 

Turistično in kulturno društvo Krog, so 

med drugimi nastopili Joseph Evanish, ki 

je spregovoril o ameriških letih Vincenta 

Cainkarja, dr. Matjaž Klemenčič s 

Filozofske fakultete Univerze v Mariboru 

z referatom Vincent Cainkar in stara 

domovina, medtem ko je dr. Boris 

Jesih, državni sekretar v Uradu, orisal 

pomen dogodka in spomina na Vincenta 

Cainkarja. 

Delegacija Slovencev iz Clevelanda si 

je v kratkem času bivanja v Sloveniji 

ogledala Bled, slovensko primorje 

in Gorenjsko in bila navdušena nad 

naravnimi lepotami Slovenije. Kot nam 

je v kratkem pogovoru pred odhodom 

na simpozij zaupal Joseph Evanish, 

rojen v Pittsburghu, Pensilvania, ZDA, 

njegov rod izvira iz Bele krajine, iz 

Metlike, priimek Ivanič pa je hrvaškega 

izvora. (B. M. K.) 

Umrl je finančnik 

in politik dr. Andrej 

Bajuk 

V noči na 16. avgust je zaradi kapi 

v 68. letu starosti umrl dr. Andrej 

Bajuk, nekdanji predsednik slovenske 

vlade, finančni minister, poslanec in 

predsednik Nove Slovenije. 

Po življenju in delu v tujini je v slovenski 

politični prostor vstopil leta 2000, ko je za nekaj mesecev 

prevzel tudi vodenje vlade. Poleti tega leta je ustanovil 

stranko NSi, jeseni pa je bil izvoljen za poslanca. Po vnovični 

izvolitvi v državni zbor leta 2004 je za štiri leta prevzel vodenje 

finančnega ministrstva. V tem času je Slovenija prevzela evro. 

Revija The Banker ga je leta 2005 razglasila za finančnega 

ministra leta v Evropski uniji. Leta 2008 se je po porazu NSi na 

volitvah umaknil z vrha stranke in iz aktivne politike. 

Dr. Bajuk je bil rojen leta 1943 v Ljubljani, 1948. pa je njegova 

družina emigrirala v argentinsko Mendozo. Pri šestindvajsetih 

je doktoriral iz ekonomije na kalifornijski univerzi Berkley. 

Leta 1974 se je zaposlil pri Svetovni banki v Washingtonu, 

kjer je bil asistent direktorja Alberta Sojite, leto pozneje pa 

je v Medameriški razvojni banki napredoval do direktorja 

predsednikovega kabineta. Leta 2000 se kljub dobri in ugledni 

službi v tujini vrnil v Slovenijo, med drugim tudi zato, da bi 

pomagal pri razvoju gospodarstva. 

V žalne knjige v spomin dr. Andreju Bajuku sta se med prvimi 

vpisala premier Borut Pahor in predsednik DZ Pavel Gantar, 

ki sta ob vpisu izrekla sožalje predstavnikom NSi, knjigo pa so 

odprli tudi na sedežu NSi. 

V NSi so ob smrti njihovega ustanovitelja in prvega 

predsednika pripravili tudi žalno sejo v Zavodu sv. Stanislava 

v Šentvidu, sledila pa je maša zadušnica, ki jo je v tamkajšnji 

kapeli vodil ljubljanski nadškof Anton Stres. (B. M. K.)

Skupina mladostnikov 

iz Libije v Sloveniji 

Ob podpori Urada predsednika Republike Slovenije in na pobudo 

Veleposlaništva RS Kairo so dva julijska tedna v Sloveniji preživeli 

mladostniki iz Libije. 

Skupina sedmih otrok je prišla z območij, kjer že nekaj mesecev potekajo 

spopadi in jim je zaradi tega onemogočeno normalno življenje na 

domačih tleh. Ves čas bivanja v Sloveniji so bili libijski otroci varovanci 

Mednarodne ustanove - fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min 

(ITF). 

Mladostniki so tako kljub težkim razmeram v njihovem domačem 

okolju preživeli nekaj dni v spoznavanju novega okolja, družbe in 

navad, obenem pa so bili deležni tudi strokovne pomoči pri soočanju s 

travmami, ki jih prinaša vojna. Prvi teden bivanja na Rogli so bili deležni 

psihosocialne rehabilitacije, drugi teden pa so se udeležili raziskovalnega 

tabora s slovenskimi sovrstniki. 

V znak solidarnosti in vzajemnega občutka pomoči so moči združila 

nekatera slovenska podjetja. Skupaj s sedmimi libijskimi mladostniki 

med starostjo 13 do 17 let sta pripotovala tudi dva spremljevalca. 

Goran Gačnik, namestnik direktorja ITF, je med drugim dejal, da so v 

fundaciji vedno veseli humanitarnih pobud, zato so tudi podprli idejo 

in pobudo slovenskega veleposlanika v Egiptu dr. Roberta Kokalja, ki 

potrjuje posluh slovenske diplomacije za humanitarne aktivnosti. Hkrati 

z diplomacijo pa so humanitarnost izkazali tudi predstavniki slovenskega 

gospodarstva, ki so kljub krizi priskočili na pomoč in z raznimi donacijami 

podprli uspešno 

realizacijo projekta. 

»V ITF smo vedno 

pripravljeni aktivno 

podpreti tovrstne 

humanitarne projekte, 

ki pomagajo otrokom 

s kriznih območij, 

ki so jim konflikti 

prekinili brezskrbno 

odraščanje,” je še dejal 

Gačnik. (B.M.K.) 

PANORAMA 

Tudi slovenska 

mladina v Madridu 

Po Kölnu leta 2005 in Sidneyju leta 2008 je letošnji svetovni dan 

mladih potekal od 16. do 21. avgusta v Madridu, kamor se je v teh 

dneh zgrnilo več kot milijon vernikov, med njimi tudi iz Slovenije, 

pridružil pa se jim je tudi papež Benedikt XVI. To mednarodno srečanje 

mladih katolikov, ki ga je v sodelovanju s Papeškim svetom za laike 

tokrat pripravila Nadškofija Madrid, poteka vsaka tri leta. 

Svetovni dan mladih je 

leta 1986 ustanovil Janez 

Pavel II., njegov naslednik 

Benedikt XVI. pa se ga je 

doslej udeležil dvakrat. 

Šestdnevni dogodki so 

se začeli z otvoritveno 

mašo, ki jo je daroval 

madridski nadškof, 

kardinal Rouco Varela, 

osrednja slovesnost pa je 

bila nedeljska zaključna 

maša na prostem. V 

okviru festivala mladih so 

obenem potekali številni 

dogodki, kot so koncerti, 

gledališke in filmske 

predstave, razstave, 

delavnice in forumi ter 

sejem, na katerem se 

predstavijo različne 

skupnosti in skupine Svetovni dan mladih, Sidney, 2008 

mladih. 

Več kot 850 mladih iz Slovenije, kar je doslej največja udeležba 

Slovencev na tovrstnih srečanjih, je v Madrid odpotovalo v organizaciji 

različnih združenj in gibanj. Poleg 30 duhovnikov sta jih spremljala tudi 

koprski pomožni škof Jurij Bizjak in celjski škof Stanislav Lipovšek. 

V Madridu so imeli ob tretjem obisku sedanjega papeža v Španiji 

ter svetovnem dnevu mladih velike načrte. Organizatorji so stroške 

celotnega dogajanja, a brez stroškov varovanja, ocenili na okoli 60 

milijonov evrov, obenem pa zatrjevali, da je 80 odstotkov pokritih 

s prispevki mladih romarjev, preostanek pa z donacijami podjetij in 

posameznikov. 

A v času gospodarske krize in rekordne brezposelnosti v Španiji je mnoge 

ta poraba denarja razjezila, zato so prireditev spremljali protesti. (S. S., 

SŠK in STA) 

5

Arhivi 

6 

V ŽARIŠČU 

»Zgodovina« države 

ne »stoji« v arhivih 

Zgodovina se ustvarja šele s pošteno in poglobljeno poveZavo 

posameznih »faktov« v neko metodično kontrolirano historično 

pripovedovanje. 

Blanka markovič kocen 

Dr. Valentin Sima: “Da so se uničevali 

nekateri fondi že prej in morda 

predvsem proti koncu enopartijskega 

sistema, se mi zdi verjetno in glede 

na prakse tudi v zahodnih državah 

»normalno«.” 

Na Koroškem je 

nacizem s sistematičnim 

uničevanjem arhivov 

slovenskih društev 

in organizacij hotel 

izbrisati tudi »spomin« 

na narodno skupnost. 

tako meni dr. Valentin 

Sima, profesor na 

Inštitutu za zgodovino, 

oddelek za sodobno zgodovino 

univerze v Celovcu, ki je 

skupaj z dr. Avguštinom Mallejem, 

zgodovinarjem in dolgoletnim direktorjem 

Slovenskega znanstvenega 

inštituta v Celovcu, v intervjuju 

spregovoril o pomenu arhivskega 

gradiva za narod ter svojem videnju 

zgodbe, ki je v Sloveniji v zadnjih 

mesecih dvigala precej prahu. 

Kako komentirate zgodbo o zapiranju 

oziroma delnem zapiranju 

slovenskih arhivov? 

Malle: Kolikor sem seznanjen s 

problemom, je bil zaprt del arhi- 

va SDV. Glede na obseg fondov 

Arhiva RS je to marginalen poseg, 

na podobne naletimo v državnih, 

deželnih in posebej cerkvenih 

arhivih v Avstriji. Delo arhivov urejajo 

zakoni in interni akti posameznih 

arhivov (arhivski red). Če je bilo 

zaprtje dela fonda SDV v soglasju 

z zakonom, ne morem presoditi, 

vsekakor pa bi morali v tem primeru 

upoštevati poleg zakona o arhivih 

še vrsto drugih predpisov, na primer 

glede zaščite osebnih podatkov. 

Sima: Zgodbe ne poznam v podrobnostih, 

toda deloma se mi zdi, 

da so se tozadevni »problemi« od 

nekaterih tudi inscenirani – z namenom 

ustvarjanja medijske pozornosti 

za svoje sicer ne preveč 

strokovno delo. 

Kaj arhivi nasploh pomenijo 

za razvoj nacionalne zavesti in 

identitete? 

Malle: Ponekod patetično menijo, 

da so »spomin« naroda. Z delom 

svojih fondov nudijo osnovo za 

izoblikovanje nacionalne zavesti in 

večplastne identitete. Vsekakor so 

pomembni za ohranjanje pravnega 

reda, denimo z ohranjanjem 

zemljiških knjig in podobno. 

Sima: Sami po sebi arhivi nič ne 

pomenijo za razvoj nacionalne identitete, 

so kvečjemu lahko podlaga, 

da ustvarjanje le-te vsaj deloma 

gradi na stvarnih podlagah. 

Ali imajo državljani pravico izvedeti, 

kakšna je bila zgodovina države? 

Malle: Tega nihče ne zanika. 

Težave nastajajo pri interpretaciji 

zgodovine oziroma zgodovinskih 

procesov. 

Sima: »Zgodovina« države ali naroda 

ne »stoji« v arhivih, zgodovina 

se ustvarja šele s pošteno in poglobljeno 

povezavo posameznih »faktov« 

v neko metodično kontrolirano 

historično pripovedovanje. 

Kaj zbiranje in ohranjanje arhivskega 

gradiva pomeni za slovenska 

društva v zamejstvu in po svetu? 

Malle: Arhivsko gradivo je 

izjemno pomembno, žal pa se 

tega nekatera društva premalo zavedajo. 

Na Koroškem je nacizem s 

sistematičnim uničevanjem arhivov 

slovenskih društev in organizacij 

hotel izbrisati tudi »spomin« na narodno 

skupnost. Tako ima danes slovenska 

sočasna periodika izjemen 

pomen, saj v marsičem nadomešča 

izgubljen oziroma uničen zgodovinski 

»spomin«. Na žalost pa je treba 

omeniti, da so na primer tudi slovenske 

ustanove slabo skrbele za 

arhivsko gradivo. »Razumljivo« je 

to v primeru, če niso imele strokovnega 

kadra ali bolje povedano 

kadra, ki bi se zavedal pomena 

arhivskega gradiva. Kljub ponovnim 

opozorilom je pomembna slovenska 

ustanova očitno raje uničila 

svoj arhiv, preden bi ga izročila v 

varstvo katerikoli strokovni službi. V 

tem primeru je »šla na roko« popolnoma 

svobodno in po lastni presoji 

ljudem, ki bi radi prikrojili zgodovino 

svojim ideološkim gledanjem. 

Iz »žrtve UDBE« je iz lastne presoje 

postala »storilka«. 

Za katero ustanovo gre? 

Malle: O tem ne bi govoril. 

Ali danes obstajajo razlogi za 

omejevanje dostopa do arhivskega 

gradiva? 

Sima: Kot glavni razlogi za 

omejevanje dostopa veljajo tako 

imenovani državni ali nacionalni interesi 

na eni in varovanje osebnih 

podatkov (torej človekovih pravic) 

na drugi strani. To so deloma zelo 

dificilna vprašanja in so pri obeh 

dejavnikih včasih težko opredeljiva 

območja ali sive cone. To ne zadeva 

samo enostrankarskih sistemov, 

temveč tudi sisteme zahodnih 

demokracij. Tudi v teh je možno in 

se dogaja, da se oblastne strukture 

zavarujejo pred vpogledom »ljud- 

stva«, torej suverena. Če se ne motim, 

je britanska premierka Mar-

garet Thatcher pustila podaljšati 

omejitev dostopa do državnih 

aktov po razkritju škandala v jedrskem 

kompleksu Sellafield. Lahko 

se vprašamo, ali so bili za tem 

ukrepom dobro pojmovani »nacionalni 

interesi«. Za slednjimi se lahko 

skrivajo interesi strank, močnih 

gospodarskih skupin in njihovih 

lobistov in je silno težko presoditi, 

ali obstajajo legitimni razlogi, ki narekujejo 

nedostopnost dela fondov. 

V nasprotnem primeru pa nekateri 

v Sloveniji očitno mislijo, da sistem 

pred letom 1991 ni zastopal tudi 

»nacionalnih« interesov, temveč 

samo »partijske« ali podobno, in 

zdi se mi, da je to mnenje v veliki 

meri narekovano tudi od sedanjih 

političnih potreb po obračunavanju 

z današnjimi političnimi konkurenti. 

Kako pa je z dostopnostjo do 

tovrstnih arhivskih gradiv drugod 

po svetu? 

Malle: Že v sami Evropi ni enotnih 

predpisov v več pogledih: glede 

na zadrževalne roke (oz. zaporne 

roke) fondov, na dolžnost oddajanja 

fondov arhivom, na kriterije skartiranja 

in na fonde, za katere ve- 

ljajo posebne mere tajnosti oziroma 

nedostopnosti. Najrestriktivnejši 

glede tega je Vatikan. V Avstriji je zaporni 

rok za navadne akte načeloma 

30 let. Izjem je toliko, da bi jih težko 

naštel, številne pa se nanašajo na 

zaščito osebnih podatkov. 

Sima: Pri nas poznamo primere, 

ko je določen fond zaprt, ker ga je 

nekdo izluščil kot osebni fond nekega 

arhivarja ali deželnega upravitelja, 

je pa zelo verjetno, da hrani 

zanimive podatke, recimo iz časa 

koroškega plebiscita. Dostopen pa 

je samo z dovoljenjem potomcev 

dotične osebnosti. 

Kaj menite o očitkih, da so bili arhivi 

v zadnjih mesecih prečiščeni, 

da bi se zaščitila kakšna aktualna 

politična kariera? 

Malle: Skartiranje v arhivih je 

vsakodnevno opravilo, vprašanje 

je, po kakšnih predpisih ga arhivisti 

izvajajo. 

Sima: Da so se uničevali nekateri 

fondi že prej in morda predvsem 

proti koncu enopartijskega sistema, 

se mi zdi verjetno in glede na prakse 

tudi v zahodnih državah »normalno«. 

Tudi v teh namreč ni jasno, kaj 

so razne tajne službe res shranile, kaj 

so uničile in kaj so dale v javno rabo 

arhivom. Da pa bi se prečiščevali 

fondi v zadnjih mesecih, je vsekakor 

tako hud očitek, da bi ga morali 

tisti, ki ga navajajo, resno dokazati. 

Toda to je stvar politične kulture, ki 

je v obdobju populizma zelo nizka. 

Naj povem še primer »prečiščenja« 

na Koroškem: fond manjšinskega 

šolskega oddelka pri koroški deželni 

vladi po letih 1945 je bil na primer 

skartiran, še preden ga je deželni 

arhiv lahko prevzel. Verjetno so bili 

tam zanimivi akti glede ukinitve obveznega 

dvojezičnega šolstva leta 

1958, tozadevnih akcij in akterjev. 

Do publicista Igorja Omerze, ki je 

letos že drugič zaprosil za vpogled 

v določeno arhivsko gradivo, ste 

bili kritični. Zakaj? 

Malle: Z Omerzo sem imel le telefonski 

kontakt. Presenetil me je že 

njegov nastop. Glede velikovškega 

atentata sem mu povedal, ka- 

tere »vire« hranimo na SZI. To so 

pač javno dostopni časopisi. Glede 

sodnega procesa sem pojasnil, katero 

pot mora ubrati, da bo prišel 

do tozadevnih virov. Pot je raziskovalcem 

v Avstriji poznana. Za 

vpogled v novejše vire je potrebna 

posebna prošnja, o kateri običajno 

odloča predsednik sodišča. Po 

izkušnjah je tako, da sodišče v pri- 

meru študentov zahteva priporočilo 

mentorja, profesorja. Kako je to v 

primeru publicistov, mi ni znano. 

Usus sodnih organov torej navaja 

k sklepu, da pričakujejo od uporabnika 

strokovnost glede dela z arhivskim 

materialom in predpisov, predvsem 

varovanja osebnih podatkov. 

Sima: Oglasil sem je, potem ko 

sem prebral odlomke knjige v naših 

Novicah. Imel sem vtis, da gospod 

Omerza nima resničnega pojma ne 

o slovenski manjšini na Koroškem 

ne o odnosih prejšnjega »režima« 

do nje. Branje celotne knjige pa 

mi je potrdilo tudi najhujše slutnje 

glede njegovega neobvladanja osnovnih 

historiografskih metod kritike 

virov. Vsi njegovi novi viri, ki naj 

bi dokazali vpletenost ne samo slovenskega, 

temveč tudi jugoslovanskega 

političnega in varnostnega 

vrha v atentat, so namreč skladni 

tudi z »uradno verzijo« iz let 1979 in 

1980, da naj bi šlo za izolirano akci- 

jo nekega podcentra v Mariboru. 

Naravnost šokiran pa sem nad deloma 

ideološko-propagandističnim 

slogom, ki je včasih že naravnost 

otročji (»ha-ha-ha-ji« v oglatih 

oklepajih) in absolutno ne ustreza 

resni zgodovinski raziskavi. 

Ste vi kot zgodovinar imeli dostop 

do vsega arhiva? 

Malle: Če mislite na Arhiv RS, 

potem lahko povem, da sem dobil 

vse, kar sem iskal – tudi zapisnike 

politbiroja in CKZKS (v osemdesetih 

letih). 

Ali se dokumenti SDV iz časov Jugoslavije 

nanašajo tudi na dogajanje 

na avstrijskem Koroškem in kako? 

Malle: Seveda se, kot se dokumenti 

raznih avstrijskih obveščevalnih 

služb nanašajo tudi na dogajanje 

v Sloveniji itd. Dokumenti 

V ŽARIŠČU 

obveščevalnega tipa nastajajo tudi 

na diplomatskih predstavništvih, pogosto 

so označeni s pojmom »stro- 

go zaupno«, krog uporabnikov je 

omejen. 

Bi z odprtjem arhiva lahko nastale 

kakšne škodljive posledice? 

Malle: Ob strokovni kritični oceni 

in analizi virov ne. 

Sima: Dejansko so že bile škodljive 

posledice po kampanji SDS-a, recimo 

spomladi lanskega leta, ko je 

za zadevo posledično pograbil tudi 

del koroške politike, predvsem svobodnjaki, 

z generalnim sumom proti 

manjšini. Morda je SDS to vkalkulirala 

tudi kot kolateralno škodo svojega 

poskusa škoditi predsedniku 

Türku. Seveda pa se takšni problemi 

težko rešujejo z zapiranjem 

arhivov, ker bi to otežilo tudi resno 

zgodovinopisje. In saj so tozadevni 

slovenski arhivi odprti in bi po moji 

presoji bili tudi ob uveljavitvi novega 

arhivskega zakona. 

Ali bi odprtje arhiva po vašem 

mnenju pripomoglo k temu, da bi 

razčistili z zgodovino in šli naprej? 

Malle: Slovenci so šli naprej, 

ne glede na to, ali so zgodovinarji 

razčistili odprta vprašanja ali ne. 

Zgodovinopisje je reka stalnica, 

problem pa je selektivna uporaba 

njegovih izsledkov in dognanj. 

Sima: »Razčiščevanje z zgodovino« 

je stalen proces, na katerega 

zgodovinopisje vpliva samo deloma 

(važnejši akterji so najbrž mediji) in 

ki je vedno tudi del sodobnih bojev 

različnih političnih strank, poskusov 

njihovega legitimiranja oziroma 

delegitimiranja itd. 

Dr. Avguštin Malle: “Tudi slovenske 

ustanove so slabo skrbele za arhivsko 

gradivo.” 

Slovenci so šli naprej, 

ne glede na to, ali so 

zgodovinarji razčistili 

odprta vprašanja ali 

ne. 

Da pa bi se 

prečiščevali fondi v 

zadnjih mesecih, je 

vsekakor tako hud 

očitek, da bi ga morali 

tisti, ki ga navajajo, 

resno dokazati. 

7

Intervju: Lojze Wieser 

8 

POSLOVNE STRANI 

»Hočem živeti brez 

nenehnih prepirov!« 

lojze Wieser, lastnik celovške založBe in predsednik manjšinskega 

radia agora, je bolj kot podjetnik neiZprosen borec Za javno uporabo 

slovenskega jezika na koroškem. oseBa, ki pusti močan vtis. 


Širše poznavanje 

slovenske literature v 

deželi je pomagalo, 

da se je vzdušje 

spremenilo v simpatijo 

do slovenskega jezika 

in kulture. 

Da se v Sloveniji zdaj bolje počutite, 

ste dejali ob najinem nedavnem 

srečanju v uredništvu revije. Zakaj? 

Ta vnema, mi smo država, se 

počasi polega in spomin se vrača 

nazaj, da slovenski jezik in kultura 

živita tudi izven države, in to kar v 

precejšnji meri. Občutek imam, da 

tudi ideološko izrabljanje manjšine 

za notranji politični drobiž v medstrankarskem 

boju počasi usiha. Za 

to ima precejšnje zasluge urad za 

Slovence v zamejstvu in po svetu 

pod vodstvom ministra Žekša in 

državnega sekretarja Jesiha. Še je 

upanje, da bo slovenska družba znala 

z nekdanjim kulturnim prostorom 

ravnati tako, da ga bo predstavila 

kot primer reševanja nacionalnega 

vprašanja v novih okoliščinah v ev- 

Foto. Jaka Terpinc 

ropski dimenziji in da bo znala posredovati 

tudi stoletja dolgo izkušnjo, 

da jezik lahko preživi brez teritorija 

in teritorialnega principa, če so mu 

na voljo kultura, tiskana beseda in 

slišnost v javnem prostoru. 

Čemu dajete prednost: slovenskemu 

manjšinskemu radiu Agora, 

katerega predsednik ste, ali 

svoji založbi v Celovcu, ki je za slovenstvo 

in ohranjanje slovenske 

identitete na Koroškem izjemno 

pomembna? 

Jeziku v javnem prostoru dajem 

prednost. Od samoumevnosti jezika 

v prostoru je odvisno, kako se 

posameznik počuti, kako se obnaša 

in kako se znajde v družbi. Vsaka dejavnost 

je temu podrejena in služi 

temu. Tako nam je na Koroškem 

uspelo, da smo z zaničevane ničle 

prišli do prepoznavne uveljavitve 

in doprinesli, da se je odnos do 

jezika in kulture na Koroškem spremenil. 

Že samo dejstvo, da smo na 

primer pred 30 leti imeli bore malo 

prevodov slovenske literature v 

nemščini, danes pa jih imamo na 

desetine, je samo po sebi zgovoren 

primer. In če pomislimo, da 

danes na Koroškem ne prevladuje 

ideološko usmerjena založniška 

dejavnost, kot je bila praksa po II. 

svetovni vojni, temveč literarno 

usmerjeno založniško delo, potem 

z zadovoljstvom lahko ugotovimo, 

da je širše poznavanje slovenske literature 

v deželi pomagalo, da se je 

vzdušje spremenilo v simpatijo do 

slovenskega jezika in kulture. 

Zakaj se je Radio dva po vašem 

mnenju tokrat odločil sam kandidirati 

za frekvenco, potem ko sta 

z radiem Agora pred tem 13 let 

sodelovala? So bili vzrok kakšni 

politični pritiski? 

Zakaj so se pri Radiu dva odločili 

za tak korak, morate vprašati njih 

same. Naša želja to ni bila, s svojo 

odločitvijo pa škodijo širjenju slovenske 

besede v javnem prostoru. 

Namesto da bi bili odprti tudi do 

takih ljudi, ki se spet in/ali znova 

učijo slovenščine, se sami čedalje 

bolj zapirajo v izolirane kotičke, da 

ne rečem, da gredo pot lastne getoizacije. 

Ob ponovnem razpisu za 

desetletno radijsko frekvenco ni 

bilo nikakršnih političnih pritiskov. 

Še zmeraj pa je zaznavna velika 

brezbrižnost med slovenskimi funkcionarji 

v centralah, ki se ne zavedajo 

pomena radia in novih medijev za 

obstoj jezika v novih okoliščinah in 

pod novimi pogoji. 

Naš cilj je, da se slovenska beseda 

v najboljši kvaliteti pojavi v etru 

in na internetu, saj si s tem zagotovimo 

slišnost po vsem svetu; da 

prevzamemo vlogo izobaževalne

institucije, ki širi lepo slovenščino, 

kot tako imenovani “izobraževalni 

radio”. Zavedati se namreč moramo, 

da znanje jezika usiha in da 

je lepe slovenščine med ljudmi 

čedalje manj. Pomagalo nam bo 

samo, če bomo vsak dan, vztrajno 

in z vsemi možnimi pristopi slovensko 

govorico zasidrali v javnem 

prostoru in prispevali k temu, da se 

spoštovanje do vseh jezikov, ki jih 

govorijo v naših krajih, razvija. Tu lahko 

dnevno prispevamo svoj delež. 

To pomeni, da bomo odprti do vseh 

oblik kulturnega izražanja, da se 

ne bomo zapirali pred ničemer, da 

bomo predvajali tako zborovsko 

petje kot moderno glasbo, recitale 

in brane romane, prenašali odrske 

uprizoritve, športne igre in tudi 

rock-koncerte. In nenazadnje: naša 

naloga je, da naš radio samoumevno 

deluje za sporazumevanje med 

kulturami, saj brez spoštovanja tudi 

mi ne bomo preživeli! 

Koliko ur slovenskega programa 

oddaja radio Agora? Ali se res 

obeta širitev in kakšen je njegov 

pomen za slovensko skupnost na 

Koroškem? 

V štiriindvajsetih urah oddajamo 

trinajst ur slovenskega moderiranega 

progama, od šestih zjutraj 

do šestih zvečer in še uro po 

večerih, pet ur je namenjeno dvo- 

in večjezičnemu moderiranem 

programu. 

Ali v programu sodelujete tudi 

sami? 

Seveda. 

Vaša založba slovi po izjemno velikem 

številu prevedenih slovenskih 

knjig. Zakaj ste se odločili za 

takšno usmeritev? 

Odgovorim vam lahko na kratko: 

hočem živeti drugače. Brez nenehnih 

prepirov in brez zaničevanja. 

Hotel sem pokazati, da je slovenska 

kultura enakovredna vsem drugim, 

hotel sem ponosno gledati v svet, 

biti ponosen na Trubarja in njegovo 

delovanje, iti prek Prešerna 

do Cankarja in Prežiha, od Kravosa 

do Lipuša. Vsi so sestavni del kulturnega 

podviga celotne regije, saj 

so jo sooblikovali in nanjo vplivali 

in jo danes še naprej sooblikujejo, 

kot nam to kaže ugotovitev Petra 

Handkeja, da sodi Lipuš v krog svetovne 

literature. Lipuševi literaturi 

ne bo treba tako dolgo čakati na 

spoštljivo priznanje, kot je to moral 

pretrpeti Trubar. Čeprav bomo 

morali še dolgo delati, da bodo 

ljudje bolj množično segali tudi po 

tej literaturi. Toda pomembno se 

mi zdi, da se je literatura kot taka 

uveljavila kot enakovredna med literaturami 

sveta in od tam je nihče 

ne more več odriniti. Ne bere se 

več, ker „obžalujemo naše rojake 

onstran meja“, kot smo to še slišali 

pred nekaj leti, ali pa iz pomilovanja, 

„iz solidarnosti do manjšine“, ne pa 

zaradi njene kvalitete, kot je to bilo 

velikokrat slišati iz krogov naprednih 

demokratov. 

Kako uspešni ste na avstrijskem 

trgu? 

V zadovoljivi meri, pridobili smo 

si naziv, da smo specialisti za drugo 

polovico Evrope. 

Kako ocenjujete poslovno okolje v 

Avstriji? 

Dobro. 

Kaj štejete za svoj največji 

založniški podvig? 

Da smo dali „malim kulturam“ 

glas v knjižni obliki. Ne samo slovenski 

literaturi, tudi hrvaški, srbski, albanski, 

bolgarski, slovaški, češki, romunski, 

bosanski itd, da smo iznašli 

edicijo „Europa erlesen“ (Evropo 

prebrati) in da smo začeli izdajati 

Enciklopedijo evropskega vzhoda. 

Koliko del na leto izdate? 

Preveč. 40, 50. 

Je Slovenec lahko tudi nekdo, ki ne 

govori slovensko? 

Zakaj ne? Od kod prihaja, kam 

gre? Kaj nosi v sebi in kako se 

obnaša do drugega? Če bomo imeli 

na ta vprašanja odgovore, bo pridobitev 

praktičnega znanja jezika 

samoumevnost, odvisna od volje in 

ponudbe in od ničesar drugega. 

Kako komentirate nedavno sprejeti 

ustavni zakon o dvojezičnih krajevnih 

napisih? 

Evropski način reševanja 

manjšinskih vprašanj je preprečil, 

da bi se tudi na Koroškem vprašanje 

preživetja slovenske kulture obrnilo 

na bolje že zdavnaj prej. Evropa 

do danes gleda na manjšine z 

vidika večinske nacije, v sebi nosi 

do danes zahtevo po asimilaciji. 

Da navedem samo nekaj primerov: 

Francozi hočejo Baske in Katalonce 

pofrancoziti, Nemci Dance, Italijani 

Avstrijce, Kosovarji Srbe, Slovenci 

Italijane in Rome, Hrvati Srbe in 

Bosance, Slovaki Madžare, Avstrij- 

ci Slovence, Hrvate in vse druge. 

Ta princip je bil desetletja vladajoči 

princip. Deklaracije o človekovih 

pravicah in o manjšinah so sicer že 

zdavnaj postavile druge parametre, 

a le počasi in nekonsekventno 

se uveljavljajo. Saj, tudi današnja 

Evropa je na razpotju, ali bo ubrala 

pot spoštovanja do vseh jezikov in 

kultur, brez teritorija in teritoralnega 

principa, ali pa bo še naprej hodila 

po stari, izhojeni poti, ki nas je 

v prejšnjem stoletju vodila v vojne, 

uničevanja in izseljevanja. 


Da so zdaj, po toliko desetletjih, 

sprejeli ta zakon, po mojem pomeni 

le, da ljudje želijo iti po novi 

poti, da hočejo brez nacionalizma 

in šovinizma priti do spoštovanja. 

Zaradi tega je dobro, da je ta problem 

vsaj formalno urejen. Sedaj se 

ponovno lahko začnemo ukvarjati 

s pomembnejšimi vprašanji: kako 

dobi človek, ki ne zna več jezika 

svojih prednikov, slovenskega ali pa 

katerega koli drugega, možnost, da 

se ga nauči oziroma osiromašeno 

znanje poglobi? Danes se po vaseh 

lahko začnejo ponovno ukvarjati z 

medsebojnimi odnosi, z vzdušjem 

in prepričevanjem, da je dodatna 

dvojezična tabla obogatitev za vse 

in vsakega posameznika. Da ne 

bo vprašanje vloge na občinah in 

podobno v enem ali drugem jeziku 

ideološko vprašanje in vprašanje 

teritorialnega principa, temveč zgolj 

praktično in da se naučimo, kako se 

do vsakega posameznika obnašamo 

dostojanstveno in spoštljivo! 

Foto. Jaka Terpinc 

Hotel sem pokazati, 

da je slovenska kultura 

enakovredna vsem 

drugim, hotel sem 

ponosno gledati v 

svet, biti ponosen na 

Trubarja 

Lojze Wieser: »Jezik lahko preživi brez teritorija in teritorialnega principa, če so mu 

na voljo kultura, tiskana beseda in slišnost v javnem prostoru.« 

9

10 


Slovensko podjetje na Nizozemskem 

Uspešen si, kolikor 

sprejmeš pravila igre 

ustanovitev podjetja na niZoZemskem je Zgolj rutinsko opravilo. 

poslovno okolje je naklonjeno podjetnikom, niZoZemci pa odprti, 

a površni. 

Miha Žebret in Gašper Maruša 

Nizozemska je 

nadvse privlačno 

gospodarstvo, 

ki privablja 

kvalificirano delovno 

silo z vsega sveta. 

Samo v Rotterdamu je 

registriranh okrog 170 

narodnosti. 

slovenec Gašper Maruša 

je skupaj z rojakom Miho 

Žebretom in nizozemskim 

partnerjem na Nizozemskem 

ustanovil podjetje za mednarodno 

trgovino. Stik z Gašperjem, 

s katerim sem poprej odpravila 

zadrego o tem, kaj je ime in kaj priimek, 

sem navezala prek elektronske 

pošte v obdobju hladnega avgustovskega 

vremena pri nas. Pa me 

je simpatični Gašper takoj potolažil: 

“Pri nas je vreme novembrsko!” 

Iz Evrope na Kitajsko 

Podjetje Tradebrothers (www. 

tradebrothers.nl) se ukvarja predvsem 

s prehransko trgovino, 

priložnostno pa trgujejo tudi na 

drugih področjih. Začeli so s trgovino 

med Beneluksom in Jugo- 

vzhodno Evropo, trenutno izvažajo 

iz Slovenije v Belgijo in z Nizozemske 

v Slovenijo, razvijajo pa tudi uvoz in 

izvoz s Kitajsko. “V prihodnje nameravamo 

predvsem poslovati z 

večjimi trgi v Vzhodni Evropi in s 

Kitajsko,” pravi Gašper. 

Postopek ustanovitve podjetja 

na Nizozemskem je bolj ali manj rutinski 

in administrativen. “Družbo 

z neomejeno odgovornostjo smo 

ustanovili v nekaj urah,” pove 

sogovornik. “Nekaj več dela je z 

ustanavljanjem družbe z omejeno 

odgovornostjo, kar nas še čaka v pri- 

hodnosti.” Po sogovornikovih besedah 

je bila edina omembe vredna 

ovira znanje nizozemščine, saj so 

ustanovni akti v domačem jeziku, 

kar pa je Slovencema precej olajšal 

njun nizozemski partner. 

“Glede na to, da se ukvarjamo s 

posredništvom med proizvajalci in 

kupci, je naša glavna konkurenca, če 

lahko temu tako rečemo, dejstvo, 

da v današnjem globaliziranem svetu 

proizvajalci in kupci komunicirajo 

vse bolj neposredno drug z drugim,” 

Gašper odgovarja na vprašanje, s 

kakšno konkurenco se srečujejo. 

“Vseeno pa imamo svoje prednosti, 

na katerih gradimo.” Sedež 

podjetja je namreč v Rotterdamu, 

eni glavnih vstopnih točk za blago 

v Europo. Nizozemska je poleg tega 

nadvse privlačno gospodarstvo, ki 

privablja kvalificirano delovno silo z 

vsega sveta, samo v Rotterdamu je 

registriranh okrog 170 narodnosti. 

“Kombinacija mreženja, lokacije in 

znanja partnerjev nas postavlja v 

odlično izhodiščno situacijo,” dodaja 

Gašper, ki je prepričan, da je prostora 

tudi za podjetja, kot je njegovo, 

dovolj, le potruditi se je treba mnogo 

bolj, kot pa je bilo to potrebno še 

nekaj let nazaj. 

Želja: več poslovanja 

s Slovenijo 

Slovenska podjetnika želita razviti 

manjše, učinkovito in fleksibilno 

podjetje, ne pa ogromnega z 

mnogo zaposlenimi. Delati želijo na 

dolgi rok, s poudarkom na kakovosti 

odnosov s strankami. “Osebni cilji 

pa so takšni kot pri mnogih podjetnikih, 

postati in obstati samostojni 

in neodvisni.” 

Slovenska partnerja si želita razviti 

več trgovine s Slovenijo, zato vabita 

podjetja, ki jih zanima izvažati 

na trg Beneluksa ali z njega uvažati, 

kakor tudi mednarodna trgovina s 

Kitajsko ali Vzhodno Evropo, da ju 

kontaktirajo. 

Medtem ko Gašper na Nizozemskem 

živi poltretje leto, je Miha

tam že štiri leta. V podjetju, ki je 

šele začelo poslovno pot, so trije 

zaposleni, eden polno, druga dva 

delata popoldne. Miha se trenutno 

ukvarja z zakladništvom, torej s poslovnim 

svetovanjem, Gašper pa je 

vodja prodaje za trge Jugovzhodne 

Evrope, sicer pa se, kot dodaja, že 

vso profesionalno kariero ukvarja 

s komercialo. Med drugim je imel 

svoje manjše podjetje tudi v Angliji, 

v Sloveniji pa je delal tako v 

enem največjih podjetij kot tudi v 

start-upu. 

Spodbudno 

podjetniško okolje 

Gašper je prepričan, da se dober 

podjetnik znajde kjerkoli na 

svetu, v kakršnemkoli okolju, ki 

si ga v največji meri tako ali tako 

ustvari sam, res pa je, da mora 

ob tem sprejeti neke obče okvirje 

države, kjer ima podjetje sedež. 

“Če govorim konkretneje, bi rekel, 

da je podjetniško okolje na Nizozemskem 

zelo spodbudno, obstaja 

ogromno raznovrstnih ustanov 

in organizacij, kjer je mogoče 

dobiti vse nasvete, kako in kaj v 

podjetništvu. Glede na to, da je 

Nizozemska 5. največja država izvoznica 

na svetu, si lahko predstavljate, 

da skoraj ni vidika poslovanja, 

pa naj bo to brezplačen nasvet na 

gospodarski zbornici ali pa trgovska 

misija v Mongolijo, ki podjetnikom 

v trgovini ne bi bil dostopen.” 

Trgovski dejavnosti močno pomaga 

izjemna razvitost logistike na 

Nizozemskem, tako luke v Rotterdamu 

kot cestnega transporta. Kar 

zadeva davke, so nekoliko nižji kot 

v Sloveniji, še posebej obdavčitev 

dela. Sogovornik za primer navaja: 

“Podjetje v Sloveniji, ki želi delavcu 

izplačati 1.500 evrov plače, ima 

strošek okrog 2.950 evrov. Če bi 

podjetje plačalo delavca 2.950 evrov 

bruto na Nizozemskem, bi le-ta 

prejel kar 2.050 evrov, ali 550 evrov 

več. Že ob takšni preprosti kalkulaciji 

bi se morali v Sloveniji zamisliti, 

po drugi strani pa veliko bolj 

spoštovati podjetnike, ki v takšnem 

okolju uspevajo.“ 

Glede na slovensko je nizozemsko 

poslovno okolje bolj prijazno, 

pravi Miha, stvari so pregledne in 

urejene. “Urejena je plačilna disciplina, 

bančni sektor dejansko 

servisira gospodarstvo.” Po njegovem 

mnenju so davki morda toliko 

nižji tudi zato, ker je delovna doba 

daljša, porodniški dopust pa traja 

tri mesece. “Stroški življenja so na 

Nizozemskem precej višji kot v Sloveniji, 

a je po drugi strani priložnosti 

na večjem trgu več,“ pravi Gašper. 

Tako Gašper kot Miha Slovenijo 

obiskujeta večkrat na leto. Njuni 

obiski so tako osebne kot tudi poslovne 

narave. 

Nizozemci odprti, 

a površni 

Nizozemci so bolj racionalni in 

preračunljivi, po drugi strani pa 

manj čustveni od Slovencev. Se pa 

tudi na Nizozemskem ljudje precej 

razlikujejo od enega do drugega 

dela države. Na delovnem 


mestu so zelo odprti, strpni, hkrati 

pa površni in hladni, ugotavljata 

sogovornika. “Komunikacija na delovnem 

mestu je izredno odprta, 

vendar se tam tudi konča. Prehod 

v pri-stne osebne stike pa je veliko 

težji,” pravi Miha. “Tempo je tu 

precej hitrejši, preživljanje prostega 

časa in druženje Nizozemci 

načrtujejo daleč vnaprej in le z izbranimi. 

Moj vtis je, da jih odprtost 

včasih dela že nevljudne, hkrati pa 

tudi na pogled bolj zadovoljne, ker 

težave in frustracije v manjši meri 

držijo v sebi.” 

Želja obeh sogovornikov je, da bi 

se nekoč vrnila domov, toda Gašper: 

“Kdaj, je težko določiti. Svojo prihodnost 

namreč vidim v globalnem 

svetu, predvsem kamor me zanesejo 

poslovne priložnosti, kar bi lahko 

pomenilo nekaj let življenja tudi še 

v kakšni drugi državi.” In Miha: “Hja, 

vedno se imam namen vrniti, hkrati 

pa sem vsako leto začuden koliko 

časa sem že tu…” 

Glede na slovensko je 

nizozemsko poslovno 

okolje bolj prijazno, 

stvari so pregledne in 

urejene. 

Stroški življenja so na 

Nizozemskem precej 

višji kot v Sloveniji, 

a je po drugi strani 

priložnosti na večjem 

trgu več. 

Obiščite nas na novi spletni strani 


in na Facebook profilu Slovenija danes 

11

Življenjska zgodba 

12 

kUltURA 

Ivan Grohar - biser 

slovenske umetnosti 

letos mineva sto let od smrti Znamenitega slovenskega slikarja 

ivana groharja. potem ko smo v prejšnji številki pisali o groharjevem 

letu, tokrat predstavljamo umetnikovo življenjsko zgodBo in njegov 

pomen Za slovenstvo. 

patricija virtič 

v 

delih Ivana Groharja, 

malarja Janeza, kot so 

ga imenovali domačini 

v njegovem času, smo 

začeli prepoznavati mit slovenstva, 

v njegovi krajinah pa podobo 

domovine. Kljub težkim življenjskih 

razmeram je sledil sanjam in 

namesto drvarja postal slikar. Dobre 

kritike in priznanja v tujini doma 

niso prinesla razumevanja umetnikovega 

ustvarjanja, niti kruha na 

mizo. Kot toliko drugih s socialnega 

dna ga je pri 44-ih pobrala jetika. 

Četverica slovenskih 

impresionistov 

19. aprila je minilo sto let, odkar 

je umrl eden največjih slovenskih 

impresionistov Ivan Grohar, ki 

se je rodil 15. junija 1867 v Sorici. 

Njegov umetniški opus obsega več 

kot 260 del, med katerimi so najbolj 

znana Srce Jezusovo (1900), Pomlad 

(1903), Macesen (1904), Škofja 

Loka v snegu (1905), Sejalec (1907), 

Krompir (1909/1910), Mož z vozom 

(1910) in Črednik (1910), sliki sv. 

Antona Puščavnika in sv. Antona 

Padovanskega, ki ju je naslikal leta 

1899, pa krasita stranska oltarja v 

cerkvi na Brezjah. Vse do letošnjega 

novembra se bodo v okviru Groharjevega 

leta zvrstili dogodki v čast 

slikarju, ki je močno vplival na razvoj 

slovenskega slikarstva, kot član 

četverice impresionistov pa je utrl 

pot slovenski moderni umetnosti v 

svet. 

Svojim sanjam sledil 

kljub revščini 

Že kot otrok je Grohar kazal zanimanje 

za slikanje, vendar se njegov 

talent ni mogel razvijati, saj je bil 

sirota in je živel v pomanjkanju. Njegovo 

nadarjenost je odkril župnik 

Anton Jamnik. Leta 1888 ga je peljal 

na ogled razstave v Škofjo Loko in 

mu omogočil, da je poleti delal pri 

cerkvenem slikarju Matiji Bradašku 

v Kranju. Želja po temeljitejši izobrazbi 

ga je pripeljala v Zagreb, 

k slikarju Spiridonu Milannesiju. 

Zaradi vojaške službe se je moral 

vrniti v Ljubljano, a je kmalu dezertiral 

in pobegnil v Italijo, od koder se 

je vrnil kot vojaški begunec. Komaj 

mu je uspelo uiti smrtni kazni, posledice 

mladostne zaletavosti pa je 

občutil vse življenje. Med prestajanjem 

kazni in vojaščine je slikal visoke 

častnike in njihove žene. Grohar 

je dobival zlasti veliko cerkvenih 

naročil, uspelo pa se mu je prebiti 

tudi v družbeni sloj pomembnih ljubljanskih 

meščanov, ki so pri njem 

naročali potrete, s katerimi se je 

preživljal. Med drugimi je naslikal 

ženo Ivana Tavčarja Franjo in 

umetnostnega zgodovinarja Frana 

Levca ter predsednike ljubljanske 

hranilnice. 

Med šolanjem v 

Münchnu spoznal 

somišljenike 

Leta 1892 so mu pri kranjskem 

deželnem odboru v Ljubljani odobrili 

prošnjo za finančno podporo 

študija na Deželni risarski šoli v 

Gradcu, enako dve leti kasneje, ko 

je zaprosil za podporo pri študiju 

na Akademiji upodabljajočih umetnosti 

na Dunaju. Ker do takrat še 

ni dokončal šole v Gradcu, ga kljub 

odlično opravljenim izpitom na akademijo 

niso sprejeli. Šolanje v Gradcu 

je zaključil 1894., dve leti kasneje 

pa odprl svoj atelje v Škofji Loki. Delal 

je tudi v Münchnu, kjer je obiskoval 

slikarsko šolo Antona Ažbeta, v katero 

ga je uvedel Rihard Jakopič. V 

Münchnu se je spoznal tudi z Matijo 

Jamo in Matejem Sternenom. Leta 

1900 je bil izvoljen za blagajnika 

Slovenskega umetniškega društva, 

od katerega je ukradel denar. Obsojen 

je bil na tri mesece zapora. Po 

končani zaporni kazni je leta 1903 

odpotoval na Dunaj. 

Lakota kljub uspehu 

v tujini 

Četverica velikih impresionistov 

se je združila v Umetniški klub 

Sava, ki je leta 1904 razstavljal v 

Mietkejevi galeriji na Dunaju. Razstavljavci 

so poželi velik uspeh, 

prodali so nekaj del, doma pa so 

dela Ivana Groharja in drugih impresionistov 

uradni slovenski kritiki 

in stroka omalovaževali. Kljub 

razstavam v dunajski Secesiji, Beogradu, 

Londonu, Krakovu, Varšavi, 

Trstu, Devinu in Berlinu je bil Grohar 

še vedno finančno nepreskrbljen. 

Deželni odbor mu je po posredovanju 

Janeza Evangelista Kreka in 

Riharda Jakopiča leta 1911 odobril 

2000 kron podpore za umetniško 

potovanje v Italijo. Iz Sorice je 

prišel v Ljubljano, da bi si nakupil 

vse potrebno za pot, a so ga oslabljenega 

zaradi bolezni, ki jo je skrival, 

odpeljali v Deželno bolnišnico 

v Ljubljano, kjer je 19. 4. 1911 umrl 

zaradi jetike. Pogreba se je udeležila 

le peščica prijateljev slikarjev in 

Znameniti Groharjev Sejalec 

vizionarjev, ki so spoznali, od koga 

se poslavljajo. Za sabo je pustil neprecenljive 

umetnine in nekaj dolgov, 

ki jih je poravnal Rihard Jakopič. 

Ta je kasneje v njegov spomin v svojem 

umetniškem paviljonu pripravil 

VI. umetniško razstavo. 

Biseri impresionizma 

Miro Kačar, idejni vodja Groharjevega 

leta, sicer nekdanji dolgoletni 

vodja Groharjeve hiše v Sorici, 

opozarja, da Slovenija ne sme 

zavreči bisera, ki ga ima v svojih impresionistih, 

zaradi njih je slovenska 

umetnost prepoznana tudi v tujini. 

Spomnil je na blišč in bedo umetnosti 

v Sloveniji in izpostavil, da je 

Grohar znal preseči lakoto, mraz, 

pomanjkanje denarja in zaničevanje 

ter ustvarjati umetnost. »Nazadnje 

je 19. aprila 1911 umrl zapuščen od 

vseh, le Rihard Jakopič mu je stal ob 

strani in le peščica, nekaj njegovih 

loških prijateljev, se je udeležila pogreba,« 

je spomnil.

Sestre Budja 

kUltURA 

Graditeljice glasbenih 

mostov 

sestre budja s svojimi ubranimi glasovi in tematsko skrbno 

pripravljeno glasbo bogatijo Zbirke ljubiteljev njihove glasbe na 

švedskem in v sloveniji. 

jože galič 

clevelandu pogosto pravimo 

tudi ameriška Ljubljana, 

predvsem zaradi 

velikega števila naših rojakov, 

ki so si tam v različnih obdobjih 

našli svoj novi dom. Bi lahko Landskroni 

rekli švedska Ribnica? Če bi 

razmišljali tako smelo kot Avguština 

Budja, dolgoletna učiteljica dopolnilnega 

pouka, avtorica več knjig o 

Slovencih na Švedskem ter urednica 

edinega slovenskega časopisa v tej 

skandinavski državi, bi bilo mogoče 

tudi to! A pot Sester Budja do 

izgradnje mostu med Landskrono 

in Ribnico je bila dolga in vijugasta. 

Živeti na Švedskem 

Gabrijela Karlin, Avguština Budja 

in Olga Budja iz glasbene družine 

Avgusta in Angele Budja iz Male 

Nedelje v Prlekiji so se za odhod na 

začasno delo na Švedskem odločale 

sredi šestdesetih let prejšnjega 

stoletja. V Landskrono so se nato 

preselili tudi njuni oče, mati in brat 

Janez z družino. 

Že leta 1968 so v krogu družine 

ustanovili SKK Triglav, prvo slovensko 

društvo na Švedskem, ki se je 

leta 1977 preimenovalo v Društvo 

Lipa, 1999. pa v Družinsko pevsko 

društvo Orfeum. Ves čas obstoja 

društva je bilo rdeča nit njego- 

vega delovanja ohranjanje kulturne 

dediščine s pretežno glasbeno osnovo. 

Oče Avgust je bil organist in 

pevovodja, mati Angela pevka v pevskem 

zboru… Povsem naravno je 

torej bilo, da so v glasbi pristali tudi 

njuni otroci in vnuki, ki danes tvorijo 

»srce« Orfeuma! 

Starša in družina brata Janeza 

so se sicer konec sedemdesetih 

let vrnili v Slovenijo, Gabrijela, 

Avguština in Olga pa so pognale korenine 

na Švedskem. Med drugim so 

bile pevke narodnozabavnega ansambla 

Lastovke, same pa so se posvetile 

pisanju in izvajanju švedskih 

in slovenskih pesmi, ki jih pogosto 

prirejajo v obeh jezikih. 

Slovenija jih je odkrila 

leta 1998 

Janezovi ženi Štefki, ki je dobro 

poznala kakovost sester Budja, je z 

leti šlo že pošteno na živce, da so 

dekleta – razen občasnih nastopov 

na izseljenskih piknikih in nekaterih 

televizijskih postajah – v Sloveniji 

skoraj nepoznana. Na Televizijo Slovenija, 

kjer je bila v tistem času zelo 

priljubljena oddaja Po domače, je 

poslala nekaj njihovih posnetkov – 

in čakala. Pa ne dolgo, kajti ravno v 

tistem času je uredništvo pripravljalo 

posebno oddajo z naslovom 

Dobrodošli v Sloveniji, v kateri so 

nastopali različni slovenski ansambli 

in solisti iz domovine in tujine. 

Sestre Budja je na tem prelomnem 

nastopu odkril slovenski 

glasbeni svet: zanje se je začela zanimati 

vodilna glasbena založba, 

Televizija Slovenija pa je z njimi v 

domači Mali Nedelji posnela prve 

tri videospote, ki jih je režiral Matjaž 

Koncilja, njihov kasneje pogost in 

dragocen sopotnik. 

Kar šest plošč – in 

velik glasbeni most! 

Z glasbenim producentom Igorjem 

Podpečanom ter številnimi 

slovenskimi soavtorji in studijskimi 

glasbeniki so sestre Budja v obdobju 

1998 – 2003 posnele kar šest plošč 

z naslednjimi naslovi: Spoznanje, 

Tedeum (božične pesmi v slovenski 

in švedski različici), Otroci zemlje, 

Ave in Večernice. Sredi največjega 

snemalnega zagona so začele z 

režiserjem Konciljo načrtovati tudi 

zahtevno video produkcijo, ki bi 

obsegala snemanja na Švedskem 

in v Sloveniji. Toda kje dobiti denar 

za njeno uresničitev?! Dotlej 

so sestavu že pomagali na občini v 

Landskroni, pri Uradu Vlade RS za 

Slovence v zamejstvu in po svetu… 

»Domača« občina Ljutomer tega ni 

zmogla, zato se je Ribničan Marko 

Modrej, radijski urednik in voditelj 

ter občasni organizator nastopov 

Sestre Budja je šele po uspehih na Švedskem odkril slovenski glasbeni svet. 

Sester Budja (te so ga včasih ljubkovalno 

imenovale kar naš talisman 

sreče), povezal s takratnim 

ribniškim županom Jožetom Tankom. 

Občina Ribnica je junija 2000 

prižgala »zeleno luč« za slovenski 

del sponzorstva tega glasbenega 

projekta, ki je za naslednjih šest let 

močno povezal Landskrono in Ribnico, 

Švedsko in Slovenijo. Pet spotov, 

posnetih v Landskroni in njeni 

okolici, ter pet spotov, posnetih v 

različnih krajih Slovenije, na vseh 

pa Sestre Budja s svojimi ubranimi 

glasovi in tematsko skrbno pripravljeno 

glasbo – vse to še danes bogati 

zbirke ljubiteljev njihove glasbe na 

Švedskem in v Sloveniji! 

Nenehna vračanja 

»k Mali Nedelji« 

Budjevega očeta Avgusta že 

dolgo ni več, pred leti je umrl tudi 

Janez…, mati Angela, čila 95-letnica, 

pa še vedno živi na rodni grudi. 

In vseskozi je katera od hčera pri 

njej. Ko je nastajal ta zapis, je bila 

to že v uvodu omenjena Avguština, 

ki je pripoved o življenju svoje z 

glasbo zaznamovane družine sklenila 

takole: »Je že res, da je vsak 

človek svoje sreče kovač, vendar je 

v življenju pomembno biti tudi ob 

pravem času na pravem mestu in se 

srečati s pravimi ljudmi. Nam je to 

uspelo.« 

13

14 

kUltURA 

Peter Sotošek Štular, v.d. ravnatelja Drame 

Mladi naj se vrnejo 

v gledališča! 

novi, začasni prvi mož drame peter sotošek štular je prepričan, da je 

mlade v sloveniji mogoče vnovič navdušiti za oBiskovanje gledališč. 

velik ljubitelj koroške meni, da je sodelovanje Z Zamejskimi 

gledališči in gledališkimi skupinami slovencev po svetu nujno. 


Peter Sotošek Štular, v.d. ravnatelja Drame: »Prepričan sem, da je z ustrezno 

promocijo in programom, ki pa nikakor ne pomeni komercializacije ali lahkotnejših 

tem, mogoče mlade spet privabiti v gledališča.« 

Osebna izkaznica 

Peter Sotošek Štular je bil rojen 

leta 1967 v Ljubljani, zdaj z družino 

živi v Logatcu in se vsak dan vozi 

v Ljubljano v službo. Po izobrazbi 

je diplomirani pravnik, služboval 

je na Ministrstvu RS za kulturo, v 

Mladinskem gledališču in Drami. 

Pred zaposlitvijo v Drami je delal 

v zasebnem podjetju za pravno 

svetovanje. 

Foto. Maja Kaplan 

po razmeroma burni pomladi, 

ko je Peter Sotošek 

Štular, pravnik po izobrazbi, 

na predlog tedanje 

ministrice za kulturo Majde Širca na 

položaju vršilca dolžnosti ravnatelja 

ljubljanske Drame nasledil igralca 

Iva Bana, se je prah ob njegovem 

imenovanju nekoliko polegel. Kmalu 

po vrnitvi s krajšega dopusta, ki 

ga je z družino preživel v Avstriji, 

ob jezeru na meji med Koroško in 

Tirolsko, smo se z njim pogovarjali 

o dosedanjem delu v osrednji slovenski 

gledališki hiši, sodelovanju 

s slovenskimi zamejskimi gledališči 

in slovenskimi gledališčniki po svetu 

ter načrtih za prihodnost. 

Počitnice na Koroškem 

»Večji turistični kraji me, razen 

evropskih prestolnic, ki jih obiskujem 

v zvezi s svojim delom, ne mikajo 

več,« pravi sogovornik in dodaja, 

da v zadnjih desetih letih zelo 

rad obiskuje Koroško. »Stereotipi 

o Avstrijcih kot nekih dolgočasnih, 

discipliniranih in neprijaznih ljudeh 

so po mojem mnenju povsem 

zgrešeni,« poudarja. Pravi, da onstran 

te meje srečuje pozitivne, prijazne, 

sproščene ljudi, tako v hotelih 

kot restavracijah in na ulici in da so 

to povečini Slovenci. »Pri koroških 

Slovencih v Bistrici ob Zilji pogosto 

preživljamo počitnice in se imamo 

v njihovi družbi zelo lepo,« dodaja. 

Ker je med koroškimi Slovenci zelo 

razvita amaterska gledališka dejavnost, 

ga seveda povprašamo o morebitnem 

sodelovanju. Sotošek Štular 

odgovarja: »O konkretnem sodelovanju 

sicer težko govorim, so pa 

med temeljnimi dejavnostmi Drame 

kot tudi drugih slovenskih gledališč 

tudi gostovanja pri slovenskih zamejcih, 

tako v Avstriji kot v Ita-liji, kjer 

Drama večkrat gostuje.« Pred leti je 

bil zaposlen v Slovenskem mladinskem 

gledališču, ki velikokrat obišče 

predvsem Južno Ameriko, Kolumbijo, 

Venezuelo in Mehiko ter redkeje 

Argentino, kjer sicer živijo številni 

Slovenci. Prvi mož Drame pričakuje, 

da se bo v prihodnosti razvilo tudi 

tesnejše sodelovanje s slovenskimi 

gledališkimi skupinami po svetu. 

Vznemirjenje, ki se je v javnosti 

pojavilo ob njegovem imenovanju 

za vršilca dolžnosti ravnatelja 

Prvi mož Drame pričakuje, da se bo v prihodnosti 

razvilo tudi tesnejše sodelovanje s slovenskimi 

gledališkimi skupinami po svetu. 

Drame, Sotošek Štular pripisuje 

predvsem zelo aktivnemu sodelovanju 

tedanjega ravnatelja in 

njegove pooblaščenke z mediji v 

želji, da bi preprečila omenjeno 

razrešitev. »Do slednje se nisem 

opredeljeval, vem le, da je bilo moje 

imenovanje popolnoma zakonito, 

težko pa sodim o razlogih, da je do 

razrešitve sploh prišlo,« dodaja. 

Največja vrednota v življenju je za 

Petra Sotoška Štularja predanost, 

tudi delu, ki je njemu ne manjka. 

»Veseli me, ko vidim, da kdo stoodstotno 

počne tisto, kar je njegov 

poklic,« pravi. 

Nadaljnja kandidatura 

izključena 

Po izteku mandata vršilca dolžnosti 

se bo Peter Sotošek Štular vrnil v podjetje, 

kjer je prej delal, nadaljnja kandidatura 

pa ne pride v poštev, zatrjuje, 

čeprav po nekaj mesecih dela težav 

znotraj kolektiva nima. »Na začetku 

so bili moji novi sodelavci morda 

nekoliko sumničavi, negotovi, saj so 

bili zapisi v medijih večinoma uperjeni 

proti meni, zdaj pa so ti občutki 

popolnoma drugačni, z večino zapo-

slenih smo se lepo ujeli in mislim, da 

se bo to v prihodnjih mesecih samo še 

poglabljalo,« dodaja. 

Število mlajših 

obiskovalcev Drame se 

močno zmanjšuje 

Kmalu po nastopu funkcije je 

Sotošek Štular opazil, da se v zadnjih 

letih močno zmanjšuje število 

mlajših obiskovalcev Drame. »To 

je opaziti zlasti pri študentskih in 

dijaških abonmajih, ki jih je iz leta v 

leto manj.« Razloge vidi predvsem 

v tem, da je sistem – za razliko od 

prejšnjega – nekoliko manj obvezujoč 

za dijake in študente, ki niso več toliko 

kot prej obvezni ogledovati si 

predstave v Drami. »Osebno na take 

in podobne razloge, med njimi tudi 

dejstvo, da število rojenih otrok upada, 

ne pristajam in sem prepričan, 

da je z ustrezno promocijo in programom, 

ki pa nikakor ne pomeni 

komercializacije ali lahkotnejših 

tem, mogoče mlade spet privabiti v 

gledališča,« pravi. »Seveda to ne gre 

čez noč. Dolgoročno, vsaj nekaj let 

zelo temeljitega dela bo treba temu 

posvetiti.« Neodvisno od gledaliških 

žanrov se morajo mladi predvsem 

poistovetiti z igralci, tako Sotošek, in 

spoznati, da je marsikateri od igralcev, 

ki jih poznajo od drugod, zaposlen 

v Drami. 

Ravnatelj s pravniško 

izobrazbo 

S tem ni nič narobe, je prepričan 

Sotošek Štular, ki je mnenja, da bi 

morali imeti možnost voditi javne 

zavode tudi kulturni managerji, ki 

po osnovni izobrazbi niso umetniki. 

Glede pomislekov nekaterih glede 

primernosti njegove izobrazbe na 

položaju prvega moža Drame pa: 

»Mislim, da imam dovolj sposobnosti 

na področju kulturnega managementa.« 

Drama je zelo specifična 

na tem področju, dodaja, ker njen 

ustanovni akt sploh ne dopušča te 

možnosti, ravnatelj je lahko izključno 

nekdo z umetniško izobrazbo. Ne 

zadostuje niti družboslovna izobrazba! 

Z mano je položaj drugačen, 

saj sem kot vršilec dolžnosti zaradi 

urgentne možnosti lahko ravnatelj. 

Moje mnenje je, da bi morali biti 

dovoljeni obe možnosti.« 

Nova gledališka 

sezona pred vrati 

Največja novost v novi gledališki 

sezoni je ta, da bo Drama dobila 

umetniškega vodjo, to bo znani slovenski 

režiser Eduard Miler. »Program 

je sestavil že prejšnji ravnatelj 

in ga ne nameravam spreminjati, 

skrbeli pa bomo za čim bolj kakovostno 

izvedbo,« pravi sogovornik, ki se 

obenem že pripravlja na načrtovanje 

repertoarja za jesen 2012. 

Slovenska pisateljska pot 

kUltURA 

Literarni 

sprehod po 

prestolnici 

društvo slovenskih pisateljev pripravlja 

projekt slovenska pisateljska pot, ki bo 

povezoval domačije pisateljev in vse tiste kraje, 

ki so poveZani s slovensko literaturo. del tega 

projekta so tudi literarni sprehodi Za najmlajše. 

v središču ljuBljane smo se pridružili otrokom, ki 

so raziskovali delo in življenje pesnice lili novy. 


literarni sprehod se je začel pred Schweigerjevo 

hišo na Starem trgu v Ljubljani, kjer je Lili 

Novy preživela večino svojega življenja. Hiša 

je danes Hiša Lili Novy, stara je več kot 250 

let, vanjo pa se je iz avstrijskega Gradca skupaj z mamo 

k starim staršem pesnica preselila s tremi leti, potem 

ko ji je umrl oče. Otroke je pozdravil Tomaž Gubenšek, 

igralec in predavatelj na Akademiji za gledališče, radio, 

film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je preko 

vloge raztresenega profesorja usmerjal otroke in jim 

prebiral pesmi, ki jim jih je pesnica namenila. Vsak 

otrok je dobil čarobno karto škrata Zgube, in z njihovo 

pomočjo so otroci postali pravi raziskovalci. »Otroke 

na sprehodu motiviramo z igro, raziskovanjem in 

presenečenji s pomočjo čarobnih kart škrata Zgube. 

Tako se otroci iz opazovalcev spremenijo v raziskovalce, 

torej aktivne udeležence sprehoda, ki poteka 

prav tam, kjer je mnogo let nazaj tekala mala Lili, ki 

je kasneje postala pesnica,« je pojasnila Majda Koren, 

avtorica Literarnega sprehoda za najmlajše. Na vsaki 

karti je predstavljena podrobnost iz življenja pesnice, 

podrobnosti pa so povezane tudi z arhitekturo in drugimi 

znamenitostmi mesta. »Na njih so detajli, utrinki 

s poti, ki jo otroci prehodijo z mentorjem in iz katerih 

raseta razmislek in pogovor, posledično pa znanje in 

zavedanje pomena naše literature,« dodaja Korenova. 

Otroci obiščejo Stari trg, Tromostovje, Črnomaljski 

dvorec, hotel Union, Šuštarski most, Mestno hišo, 

spoznajo idrijsko čipko, se poučijo o velikem potresu 

leta 1895, o stiski po drugi svetovni vojni in še mnogo 

stvari. Korenova dodaja, da je poleg učne plati liter- 

arnega sprehoda pomembna tudi čustvena vrednost 

takšne aktivnosti: »Otroci ta sprehod doživijo kot 

čudovit izlet, sprehod po mestu in kadarkoli se bodo 

vračali na Stari trg, se bodo zagotovo spomnili na Lili 

Novy in na ta literarni sprehod.« 

Otroci so pridno izpolnjevali zadane naloge in na 

koncu sprehoda smo preverili, kaj vse so se naučili. 

»Lili Novyje bila pesnica, pa tudi zelo znana je bila. 

Pisala je pesmi za svoje vnuke, svoje otroke. Bila je bogata, 

imela je zelo moderne obleke, takšne kot so bile 

v starih časih,« je bil zgovoren fant, ki se mu je sprehod 

zdel zanimiv tudi zato, ker je bilo treba uporabiti detektivsko 

žilico. Neki deklici so bile najbolj všeč čipke, 

ki so bile podobne tistim, ki jih je pesnica nosila na svojih 

oblekah. »Zdaj smo pred kavarno Union. Tukaj je Lili 

s svojimi vnuki šla na čaj in kavo vsako nedeljo in brala 

časopise,« je dodal udeleženec sprehoda. 

Prvič so se najmlajši po poteh pesnice Lili Novy sprehodili 

pred svetovnim dnem knjige konec aprila, s katerim 

se je tudi končalo enoletno obdobje, ko je bila 

Ljubljana svetovna prestolnica knjige. »Literarni sprehod 

po Stari Ljubljani je eden prvih poskusov Društva 

slovenskih pisateljev, ki pa se bo razširil na vse kraje, 

povezane s pisatelji. Upajmo, da s pomočjo učiteljev in 

drugih po vsej Sloveniji,« je načrte predstavila Majda 

Koren. Namen literarnih poti je ljudi, predvsem otroke, 

spodbujati k branju in jim vzbuditi ljubezen do slovenske 

književnosti. To je bilo tudi osnovno vodilo pri posta- 

vitvi poti v spomin na pesnico Lili Novy. »Tako bodo 

morda v roke vzeli tudi njene knjige za odrasle in si prebrali 

kakšno od njenih pesmi,« zaključuje Korenova. 

15

16 

kUltURA 

Ustvarjanje novega slovenskega filma 

Šanghaj – zgodba o 

hrepenenju in sreči 

s proračunom okoli dva milijona evrov Bo šanghaj doslej najdražji 

slovenski filmski projekt. premiera bo predvidoma oktobra prihodnje 

leto v murski soboti. 

ernest ružič 

Režiser in scenarist Marko Naberšnik, Asli Bayram – Amanda in avtor romana 

Nepogrešljivi, Feri Lainšček, tudi v vlogi statistov. 

prekmurje ni poredko 

prizorišče snemanja 

filmov. Tu so posneli 

Let mrtve ptice v režiji 

Živojina Pavlovića in po scenariju 

Branka Šömna, film in nadaljevanko 

Strici so mi povedali in Povest o 

dobrih ljudeh po romanih Miška 

Kranjca, Halgato po literarni predlogi 

Namesto koga roža cveti Ferija 

Lainščka in več drugih. Letošnje poletje 

so v Filovcih postavili romsko 

vas in po romanu Nedotakljivi Ferija 

Lainščka in v režiji Marka Naberšnika 

snemali del filma Šanghaj, ki bo s 

proračunom okoli dva milijona evrov 

doslej najdražji slovenski filmski 

projekt in bo predvidoma premierno 

na ogled oktobra prihodnje leto 

v Murski Soboti. 

Filovci – od Stricev 

do Šanghaja 

V Filovcih, nekoč znanih po prekmurskih 

lončarjih, je Franc Štiglic na 

začetku osemdesetih let prejšnjega 

stoletja posnel pretežni del filma in 

Foto. Ernest Ružič 

TV nadaljevanke Strici so mi povedali 

po romanu Miška Kranjca. Filmska 

ekipa Šanghaja režiserja Marka 

Naberšnika pa si je izbrala obrobje 

Filovec za postavitev izvirnega 

romskega naselja, kjer so nastale 

množične scene nastajajočega filma. 

Ob tem je pisatelj Feri Lainšček 

povedal, da kljub šestemu filmu po 

njegovi literarni predlogi ne more 

biti ravnodušen. Trenutki, ko se 

besede za potrebe filma materializirajo, 

so pač izjemno doživetje. 

„Vsa vas, ki je recimo nastala v moji 

domišljiji, je bila zdaj konkretno zgra- 

jena,“ na kratko strne občutke avtor 

uspelega romana Nedotakljivi, 

ki je izšel v zbirki Miti pri Mladinski 

knjigi, že po prvem branju pa pritegnil 

Marka Naberšnika, tudi režiserja 

izjemno obiskanega Petelinjega zajtrka, 

posnetega ravno tako po romanu 

Ferija Lainščka. 

Solze in smeh 

Glavni protagonisti filma Šanghaj, 

ki je ljubezenska zgodba, so člani 

ciganske družine Mirga. Dogajanje 

je postavljeno v čas razpadanja Jugoslavije, 

ko so mnogi pozabili, da 

se lepota življenja skriva v drobnih 

rečeh. Zgodba spremlja življenje 

štirih generacij, ki jo v prvi osebi 

pripoveduje Lutvija Belmondo 

Mirga. Glavni junak, romski kralj, 

se odloči ustvariti lastno vas, ki jo 

poimenuje Šanghaj. Preživlja se s 

tihotapljenjem in njegov vpliv na 

okolico s časom narašča. Na svojo 

stran pridobi lokalno policijo in politiko, 

kar mu pomaga, da se začne 

dvigati nad zakon. Ko se začne razpad 

Jugoslavije, prekupčevanje s 

trgovskim blagom zamenja za preprodajo 

orožja... Zgodba o večnem 

hrepenenju po sreči, o ljubezni in 

družinskih vezeh; zgodba, v kateri 

se solze mešajo s smehom. 

Zadovoljni celo Romi 

Ob šestih glavnih vlogah je še 

40 igralcev in večje število statistov, 

tudi prekmurskih Romov. 

Romskega kralja igra makedonski 

igralec Visar Vishka, zelo navdušen 

nad vsebino, njegovo ljubezen 

pa nemška igralka turškega rodu 

Asli Bayram, tudi nekdanja miss 

Nemčije. Med tujimi igralci sta kar 

dva nekdanja kulturna ministra, 

bosanski Emir Hadžihafizbegović 

in srbski Voja Brajović, popularni 

Tihi iz nadaljevanke Odpisani in 

Vrnitev odpisanih. Nastopajo tudi 

znani slovenski igralci Vlado Novak 

(igral tudi v Petelinjem zajtrku), Bojan 

Emeršič, Ivo Ban, Tone Kuntner, 

Mišo Kontrec iz romske glasbene 

skupine Langa, ki ravno tako nastopa 

v filmu in številni statisti. Pri 

snemanju v filovski romski vasi, ki so 

jo medtem že podrli, jih je bilo 82. 

Za film so imeli 42 snemalnih dni, 

snemali so tudi v goričkih Pánovcih, 

Murski Soboti in Ljubljani. Zelo 

pisana bo tudi govorica igralcev, 

od romščine do prekmurščine, zato 

bodo film podnaslovili. 

Film nastaja v produkciji Arsmedie 

in sodelovanju z Jadran filmom 

iz Zagreba in RTV Slovenija. Direktor 

fotografije je Miloš Srdić, scenograf 

Miha Ferkov, kustumografinja 

Nataša Rogelj, maskerka Mirjam 

Kavčič, glasba Sašo Lošić s sodelovanjem 

skupine Langa. Ustvarjalci 

so prepričani, da bo filmski projekt 

zelo uspešen, z vsebino so zadovoljni 

celo Romi, ki so pogosto kritični 

do filmskih, televizijskih ali literarnih 

upodobitev svojega življenja. 

Vlado Novak, župan Sviligoj, ob ploskanju prihaja na prireditev v Šanghaj 

Foto. Ernest Ružič

kUltURA 

Kulturni kažipot (P. 

Festivali 

Festival Maribor 2011 

od 1. do 11. 9., Maribor 

Festival Maribor 2010 pod umetniškim vodstvom 

Richarda Tognettija prinaša 17 osrednjih in številne 

spremljevalne prireditve. Ljubitelji simfonične 

glasbe se boste gotovo razveselili mojstrovin 

Dvořáka, Beethovna, Rahmaninova, ljubitelji 

vokalne literature boste prišli na svoj račun ob 

Mozartovem Rekviemu in prvem slovenskem 

nastopu Londonskega zbora (The Choir of 

London). Na sporedu bo nekaj najpomembnejših 

del komorno-glasbene literature, številne 

prve slovenske, kot tudi praizvedbe del, 

pisanih po naročilu festivala, so že vsa leta 

stalnica te prireditve. Festivalski orkester bodo 

sestavili člani Komornega godalnega orkestra 

Slovenske filharmonije in člani Avstralskega 

komornega orkestra ter nekaterih drugih tujih in 

najpomembnejših domačih orkestrov. 

22. Pikin Festival - največji 

otroški festival v Sloveniji 

od 18. do 24. 9., Velenje 

Dve rdeči kitki, pege na licih in nosku, različni 

pisani nogavici in preveliki čevlji – to je Pika. 

Tista Pika, ki je osvojila srca malih in velikih po 

svetu, in tista Pika, okrog katere se vse vrti v času 

Pikinega festivala v Velenju. Pikin festival je v 

petnajstih letih iz enodnevne prireditve prerasel v 

največjo otroško prireditev v Sloveniji. Prireditev 

je prerasla v osemdnevno dogajanje na številnih 

lokacijah v Velenju in njegovi okolici. Festival je 

namenjen otrokom in njihovim staršem, dogajanje 

pa spodbuja in predstavlja otroško ustvarjalnost 

in domišljijo, ponuja številne izobraževalne 

vsebine, krepi otroški občutek za sočloveka in 

humanost, tke številne prijateljske niti tudi preko 

meja, usmerja mlade k strpnosti in sprejemanju 

drugačnosti in utrjuje vezi med generacijami. Pikin 

festival tako zadnja leta obišče že več kot 65 tisoč 

obiskovalcev. Ogled prireditve je brezplačen. 

Festival Stare trte, najstarejše 

trte na svetu 

od 19. do 25. 9., Maribor 

Ob bogatem kulturnem programu zadišijo na 

Festivalu Stare trte tudi dobrote – za pristne 

kulinarične užitke na prireditvi poskrbijo mojstri 

kuhanja v kotličkih in pridelovalci vin mariborskega 

vinorodnega okoliša. 

Dnevi narodnih noš in 

oblačilne dediščine 

od 8. do 11. 9., Kamnik 

Na Dnevih narodnih noš se v slikovitih povorkah 

v starem mestnem jedru Kamnika predstavljajo 

narodne noše slovenskih pokrajin, pa tudi 

drugih narodov. Dnevi narodnih noš na tak 

način poudarjajo pomen oblačilne dediščine 

ter opozarjajo na spoštovanje narodnih noš 

kot kulturne vrednote. Odlikuje jih dolgoletna 

tradicija, saj uspešno potekajo že od leta 1966. 

Mednarodna zveza folklornih festivalov jim 

je zaradi kakovostne vsebine podelila status 

mednarodno priznanega festivala. 

Ex Ponto 

od 16. do 25. 9., Ljubljana 

Mednarodni festival Ex Ponto predstavlja sodobno 

gledališko produkcijo s posebnim poudarkom 

na družbeno angažirani vsebini. V slovenskem 

kulturnem prostoru velja za enega osrednjih 

gledaliških mednarodnih festivalov. Tema Ex Ponta 

2011 je Konec ali začetek? 

Semenj 

Srednjeveški semenj na 

Gornjem trgu 

11. 9., Ljubljana 

Srednjeveški semenj, zasnovan kot živi muzejski 

dogodek na prostem, bo skušal pričarati pristno 

vzdušje srednjega veka sredi Stare Ljubljane. 

Na stojnicah bo mogoče kupiti srednjeveške 

predmete, hrano in pijačo. Sejem spremljajo 

predstavitve rokodelskih tehnik ter nevsakdanjih 

praks, kot so bile puščanje krvi s pijavko, 

zoboderstvo, srednjeveške tehnike in naprave za 

mučenje itd. Na ustvarjalnih delavnicah se boste 

lahko preizkusili v kateri od rokodelskih obrti, v 

okviru semnja pa bo na sporedu tudi gledališka 

predstava s srednjeveškimi burkači. 

Foto: Marko Petrej 

Razstave 

V.) 

Adria 50, dovoljenje imate 

za vzlet 

do 30. 9., Muzej novejše zgodovine Slovenije, 

Ljubljana 

Razstava sledi zgodovinskemu razvoju slovenske 

letalske družbe, vključno s predstavitvijo 

kronologije, flote in drugih podatkov. S 

fotografijami iz muzejskega fototečnega arhiva so 

prikazali vse faze bogate zgodovine slovenskega 

letenja. Obiskovalci se lahko sprehodijo mimo 

Adrijine poslovalnice, pogledajo v hangar in se 

usedejo v pravo pilotsko kabino. Osrednjo nit 

razstave predstavljajo različne Adrijine uniforme 

- od prvih olivnozelenih ženskih kostimov s 

prikupnimi čepicami iz l. 1961 vse do prepoznavnih 

turkizno-modrih zimskih plaščev iz leta 1991. Da 

je vzdušje razstave res pravo, so sodelavci Adrie 

Airways prispevali veliko predmetov, ki so se 

uporabljali pri vsakdanjem delovanju. 

Oblikovanje republike: Nova 

energija, nove dileme 1991-2011 

do 23. 10., Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 

Ljubljana 

Razstava, ki je posvečena dvajseti obletnici 

samostojnosti, z arhitekturnega vidika predstavlja 

arhitekturne projekte zadnjih dvajsetih let, od 

presežkov in dobrih naložb, opozarja pa tudi na 

pomanjkljivosti. 

Med naravo in kulturo 

do 31. 12., Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 

Stalna razstava SEM Med naravo in kulturo 

je zakladnica slovenske in zunajevropske 

dediščine vsakdana in praznika, predstavlja 

tezaver muzejskih zbirk, zakladnico slovenske in 

zunajevropske dediščine vsakdana in praznika z 

več kot 3000 razstavljenimi predmeti. 

Koncert 

Perpetuum Jazzile & Vocal Six 

1. do 3. 10., Cankarjev dom, Ljubljana 

Od Vokalne Xtravaganze 2011 si poslušalci lahko 

obetajo veliko novih skladb, še bolj sproščene in 

drzne PJ-evce ter umetniškega vodjo, ki s svojo 

karizmo navduši vsakogar. Seveda pa ne bo 

primanjkovalo tudi dosedanjih največjih uspešnic 

Perpetuum Jazzile. 

Vsaj tako pomemben razlog, da tega spektakla 

vokalne glasbe ne zamudite, je tudi odlična 

švedska vokalna skupina Vocal Six, ustanovljena 

1988. Moški sekstet svoje vrhunske vokalne 

nastope vsakokrat začini z obilico humorja. Njihov 

repertoar je mešanica različnih stilov, še najbolj 

domači pa so v popu, rocku in jazzu. 

17

Aškerčeva rojstna hiša 

18 

kNJIŽNA POlICA 

Aškerčevi – z obeh 

bregov Savinje 

kot pesnik in kot duhovnik je bil aškerc nekaj Zelo posebnega, 

govorilo se je celo o noBelovi nagradi za književnost, ogled rojstne 

hiše nas popelje v drugo polovico 19. stoletja. 

tomaž štefe 

anton Aškerc je bil pravzaprav 

rojen na Globokem, 

na nasprotnem, to je 

levem bregu Savinje. 

Janko Orožen, ki je podrobno raziskal 

Aškerčev dom in rod, je v 

dilemah glede rojstnega kraja Antona 

Aškerca zapisal: „Upoštevajoč 

babico in rodbinsko izročilo sem 

mnenja, da moramo vendarle Globoko 

smatrati za pesnikov rojstni 

kraj.“ Po Orožnovem mnenju naj bi 

do zmede prišlo zato, ker je župnik 

pri Antonu Aškercu, ki je bil rojen 9. 

januarja 1856, najbrž po pomoti kot 

rojstni kraj zapisal Senožeti, pri leto 

dni starejšem bratu Janezu pa kot 

rojstni kraj navaja Globoko. 

Vsekakor drži, da sta se Antonova 

starša, Anton in Agata, po 

rojstvu drugega otroka preselila v 

Senožeti, to je na desni breg Savinje. 

Tam se jima je rodilo še pet otrok. 

Drži tudi, da se strma pot, ki danes 

vodi od glavne ceste Zidani most – 

Laško, mimo pred kratkim odprtih 

in lepo obnovljenih Rimskih term, 

do Senožeti in še naprej imenuje 

Aškerčeva pot. 

Tam je treba v sosednji hiši, nekdanji 

kašči, povprašati po pesnikovem 

pranečaku Matjažu Aškercu, ki 

sicer študira agronomijo, a o Antonu 

Aškercu ve skoraj vse. Z veseljem tudi 

odpre in razkaže lepo obnovljeno 

Aškerčevo hišo, v kateri je z družino 

živel vse do leta 1987. Šele potem ko 

so predelali in prenovili sosednji objekt, 

nekdanjo kaščo, so se lahko izselili 

iz Aškerčeve hiše, ki je od leta 1946 

odprta za obiskovalce, ki jih ni malo. 

Aškerčeva hiša 

Na spominski plošči ob vhodnih 

vratih, odkriti že leta 1932, piše: »V 

tej hiši je preživel svojo mladost Anton 

Aškerc, pesnik balad in romanc, 

1856 – 1912, Zgodovinsko društvo 

v Mariboru.« 

Aškerčeva hiša je pravzaprav zelo 

tipična slovenska, vendar manjša 

od hiš v alpskem ali primorskem 

Aškerčeva rojstna hiša stoji na skali, ki naj bi bila stara okoli 400 let. 

delu Slovenije. Hiša je kozjanskega 

tipa, čeprav je po svoji geografski 

legi že izven Kozjanskega. Stoji na 

skali in naj bi bila stara okoli 400 

let. Kot gradbeni material so graditelji 

uporabili tisto, kar so imeli 

pri roki: kamenje, les in slamo. Tudi 

razporeditev prostorov v hiši je 

tipično slovenska, le da so ti prostori 

v povprečju nekoliko manjši; tu 

so se običajno stiskale zelo številne 

družine. Res je, da so mnogi umirali 

zelo mladi, še več pa jih je dočakalo 

visoko starost – Aškerčev oče Anton 

je dočakal 84 let. 

Po drugi svetovni vojni je bila 

hiša izropana, zato je večina predmetov, 

ki jih danes najdemo v hiši, 

prinešena od drugod. Le za mizo 

v največjem prostoru v hiši bi lahko 

rekli, da je originalna, saj jo je 

izdelal pesnikov oče, tesar po poklicu. 

Ohranila se je zato, ker je bila 

na varnem v sosednji stavbi. Poleg 

mize s klopmi je v hiši tudi peč, ki 

je ogrevala zgolj en prostor v hiši. 

Na peči je naprava za izdelavo trsk 

za razsvetljavo, ki so jih zatikali v 

čelešnik, poleg katerega stojijo 

kolovrat, z ličkanjem napolnjena 

postelja in omara. Nad mizo je bogkov 

kot, sredi stropa pa kovinska 

zanka, na katero so privezali vrv, s 

pomočjo katere so se otroci naučili 

varno in hitro hoditi v stajici. Nasproti 

vhodnih vrat je še vedno črna 

kuhinja z nekaj tipične opreme. 

Še najbolj netipična je posoda, ki 

so jo uporabljali za pripravo tako 

imenovane pregrete smetane, za 

tiste kraje zelo tipične in zelo hranljive 

jedi. 

Spominska soba 

Tako imenovana mala hiša, v 

kateri so se nekoč igrali otroci, je 

spremenjena v Aškerčevo spominsko 

sobo z vitrinami in nekaj kosi 

pohištva, ki jih je Aškerc uporabljal v 

svoji pisarni v Ljubljani. Po sili razmer 

je namreč postal zelo uspešen mestni 

arhivar pri ljubljanskem županu 

Ivanu Hribarju. V vitrinah so razstavljena 

Aškerčeva dela, nekaj rokopisov, 

slik in prevodov v tuje jezike. 

Kot pesnik in kot duhovnik je bil 

Aškerc nekaj zelo posebnega, govorilo 

se je celo o Nobelovi nagradi za 

književnost, je pa tudi edini slovenski 

pesnik, ki ima svoj kip na tujem, 

v Moskvi. 

Nasproti Aškerčeve hiše stoji druga 

kašča z že močno poškodovano 

streho in je zato potrebna temeljite 

obnove. Nedaleč je lepo obnovljen 

hlev, medtem ko nekaj bolj odmaknjena 

kozolec in ferjača – sušilnica 

za sadje še čakata na obnovo. 

Po drugi svetovni vojni je bila hiša izropana, zato je večina predmetov, ki jih danes 

najdemo v hiši, prinešena od drugod.

‘Naša’ senatorka se poslavlja 

NE PREZRITE 

Visoka odlikovanja 

rojakinji na 

Nizozemskem 

po očetu slovenka, po materi 

nemka, po rojstnem kraju 

niZoZemka – prof. dr. marie-louise 

bemelmans-videc po treh polnih 

mandatih zapušča nizozemski 

senat. 

metka dijkstra-murko, foto: keimpe dijkstra 

Za izredno uspešno delo 

je Bemelmansova pre- 

jela visoko državno odlikovanje: 

po kraljičinem 

odloku je postala vitez reda Oranje-Nassau. 

Ob slovesu iz Sveta Evrope 

je konec junija prejela medaljo 

Pro merito – za zasluge. Z nazivom 

‘honorary member – častni član 

SE’ pa ima tudi poslej pravico v tem 

pomembnem forumu opozarjati na 

morebitne nepravilnosti oziroma 

predlagati izboljšave. »Pravico in 

dolžnost,« kot poudarja. Še v večje 

zadoščenje kot našteta priznanja ji 

je namreč dejstvo, da je parlamentarna 

skupščina SE zdaj soglasno 

sprejela ‘njeno’ Poročilo o temeljnih 

pravicah in temeljnih dolžnostih in 

o odgovornosti. Tudi v SE se namreč 

vsi v prvi vrsti sklicujejo na svoje 

pravice, pozabljajo pa na s tem 

povezane dolžnosti in odgovornost 

za izgradnjo pravične skupnosti evropskih 

narodov. 

Slovenske korenine 

Marie-Louise Bemelmans je hči 

Matthiasa Vidca, v nemškem Porurju 

rojenega sina slovenskih izseljencev 

iz Brez pri Laškem. Pomanjkanje 

je stare starše v začetku 20. stoletja 

pripeljalo v Nemčijo, kasneje pa gospodarska 

kriza še naprej v nizozem- 

ski Limburg. V tamkajšnjih rudnikih je 

delo našlo veliko Slovencev. Čeprav 

je bil njen oče odličen učenec, je moral 

takoj poprijeti za delo. Kot pleskarski 

mojster je postavil uspešno 

podjetje in je vsem svojim šestim 

otrokom omogočil šolanje. Štirje so 

doštudirali na univerzi, Marie-Louise 

zdaj zaključuje aktivno univerzitetno 

kariero kot profesorica in priznana 

strokovnjakinja za upravne vede in 

javno upravo. 

Poleg poučevanja in znanstvenega 

dela na univerzi Ramboud 

v Nijmegnu, še prej pa v Leidnu in 

Indiana University, ZDA, so jo leta 

1999 kot strokovnjakinjo za javno 

upravo predlagali za članico senata. 

Za to poslanstvo je bila kasneje na 

listi krščansko-demokratske stranke 

CDA izvoljena še dvakrat. Poleg 

vsebinskega dela pri preučevanju 

nove zakonodaje in njenih učinkov 

je kmalu postala članica nizozemske 

delegacije v Svetu Evrope. 

Zanimanje za 

domovino prednikov 

Zadnja štiri leta je nizozemsko 

zastopstvo tudi vodila, v tej funkciji 

je bila med predsedovanjem Slovenije 

SE pred dvema letoma še enkrat 

‘službeno’ v Ljubljani. Sestanek 

Stalnega parlamentarnega odbora 

Skupščine Sveta Evrope maja 2009 

je bil po njenih besedah do potankosti 

odlično pripravljen. Pa tudi 

sicer z veliko naklonjenostjo spremlja 

napredek domovine svojih prednikov. 

Zasebno obiskuje številno sorodstvo 

in spoznava skrite kotičke 

Slovenije, ki jo je prvič z očetom 

obiskala kot 15-letnica. Od takrat 

se je dežela v njenih očeh prav v 

zadnjih letih izjemno razvila in jo 

upravičeno štejejo za polnopravno 

članico mednarodne skupnosti. Na 

to je izredno ponosna, hkrati pa 

dodaja, da je pripravljena po svojih 

močeh pomagati pri razvijanju 

primernih pobud in s tem prispevati 

svoj delež pri napredku Slovenije. 

Marie-Louise Bemelmans poudarja, da je za pravično prihodnost nujno razčistiti z 

nasilno preteklostjo v deželah z nekdanjimi totalitarnimi režimi. 

Nujnost soočanja s 

preteklostjo 

Varstvo in uveljavljanje 

človekovih pravic, demokracije in 

pravne države so poglavitni cilji SE, 

iskanje skupnih rešitev za probleme, 

s katerimi se soočajo države članice, 

ostaja njegova stalna naloga. Tako 

je treba vedno znova poudarjati, 

da je za pravično prihodnost nujno 

razčistiti z nasilno preteklostjo v 

deželah z nekdanjimi totalitarnimi 

režimi. Zato je po mnenju Marie-Luise 

Bemelmans-Videc nujno objektivno 

raziskati takratna dogajanja in 

je treba, kot zahteva že več poročil 

in resolucij SE, trpljenje teh žrtev 

priznati in jim omogočiti žalovanje 

za pobitimi svojci. 

Po dvanajstih letih gospa Bemelmans-Videc 

zapušča nizozemski 

senat, hkrati pa se po skoraj 40 letih 

dela z zaključevanjem univerzitetne 

kariere poslavlja od poklicnega 

življenja. Do pozne jeseni še sodeluje 

pri predstavitvi poročil v Strasbourgu. 

Posebno pozornost zdaj 

namenja dokumentu, s katerim Svet 

Evrope med drugim postavlja meje 

žaljivemu vedenju na zasedanjih 

parlamentarne skupščine. Skupaj 

s skupino istomislečih poslancev 

si prizadeva za postavitev visokih 

meril, po katerih bodo debate in 

pogajanja zgolj vsebinska in enakopravna 

tudi za manjše članice, kot je 

Slovenija! 

19

Mediji 

20 

NE PREZRITE 

Pisana beseda krepi 

slovensko identiteto 

slovenia sa in slovenian american times sta časnika, ki ju izdajajo 

slovenci v avstraliji in ameriki. bralcem slovenije danes ju 

predstavljamo s pomočjo urednikov Brede lončar in adriana vatovca. 


časnika avstralske in 

ameriške Slovence 

seznanjata z aktualnimi 

novicami, tako iz dežel, 

kjer bralci živijo, kot tudi iz Slovenije, 

s članki o slovenski kulturni 

dediščini, zgodovini in znamenitih 

Slovencih pa med našimi rojaki 

krepita slovensko nacionalno zavest 

in dvigujeta podobo o Sloveniji. 

Časnik Slovenian American Times 

je naslednik dvojezičnega American 

Home Newspaper, ki je do leta 2008 

izhajal več kot sto let v lastništvu 

dveh rodov družine Debevec, nam 

je povedala Breda Lončar, upo- 

kojena srednješolska učiteljica in 

ravnateljica ameriške srednje šole 

z več kot 1600 dijaki ter znana slovenska 

kulturna delavka v Ameriki. 

»Ker omenjenega časopisa nismo 

mogli ohraniti pod dotedanjim 

imenom, smo s pomočjo predstavnikov 

slovenske skupnosti iz 

Clevelanda in okolice ter drugih 

rojakov ustanovili nov časnik Slovenian 

American Times, ki je na 20 

straneh kot dvojezični mesečnik 

poskusno izšel 15. novembra 2008, 

z uvodnikom Is there LOVE in Every 

Slovenian? »Kot vse kaže, je bilo ljubezni 

in idealizma dovolj, da je list 

odtlej redno izhajal, nazadnje na 36 

straneh in njegov angleški del urejam 

še danes,« pravi Lončarjeva. 

Časnik je namenjen vsem rojakom 

v Ameriki, ki jih zanima slovenska 

dediščina, kultura in zgodovina, pa 

tudi Slovencem in Neslovencem, ki 

jih vprašanja, povezana s Slovenijo, 

zanimajo. »Naročnike imamo tudi v 

Kanadi, Argentini in nekaj celo v Sloveniji,« 

poudarja sogovornica. 

Pod pokroviteljstvom in tudi s 

finančno podporo Slovenskega kluba 

Adelaide v Južni Avstraliji pa je 

leta 1997 začel izhajati časnik Slovenia 

SA. Anketa, ki so jo 1994. opravili 

med člani omenjenega kluba, je 

namreč pokazala potrebo po glasilu, 

namenjenem sodobnim slovensko-avstralskim 

vprašanjem. Kot je 

povedal urednik Adrian Vatovec, ga 

pošiljajo Slovencem in slovenskim 

ustanovam po vsem svetu, na voljo 

pa je tudi na dobro obiskani spletni 

strani Stičišče avstralskih Slovencev, 

www.glasslovenije.com.au. 

Financiranje – od 

mecenov do državne 

pomoči 

Medtem ko je Slovenio SA od 

začetka financiral Slovenski klub 

Adelaide, denarna sredstva pa je 

prispeval tudi urad za Slovence v zamejstvu 

in po svetu, so prepotrebni 

začetni kapital za Slovenian American 

Times prispevali velikodušni 

meceni, vsak po 5.000 dolarjev: 

Janez Dejak, Ivan Hauptman, John 

Hočevar, Rudi Kolarič, Pavle Košir, 

Tom Lobe in Peter Osenar. Za 

državno pomoč pa niso zaprosili. 

Ob tem je treba poudariti, da 

sodelujoči pisci oba časnika ustvar- 

jajo prostovoljno, brez plačila, v 

uredništvih obeh pa se, seveda, 

nadejajo čim več plačanih oglasov, 

s katerimi bi vsaj deloma pokrili 

stroške izdajanja. 

»V prvih letih je glasilo Slovenia SA 

izhajalo šestkrat na leto, po novem 

pa vsake tri mesece v angleščini, 

ker večina druge in tretje generacije 

slovenskih Avstralcev ne zna več 

slovensko,« pravi Vatovec in dodaja, 

da časnik pošiljajo tudi na naslove 

južnoavstralskih vladnih oddelkov in 

v knjižnice, kot sta Narodna knjižnica 

Avstralije in Narodna in univerzitetna 

knjižnica v Sloveniji. 

Načrti: večja naklada, 

multimedijska 

prisotnost 

»Izdajati želimo kar najbolj pester 

in privlačen list, ki bralce obvešča o 

vsem, kar jih zanima — o prireditvah, 

kroniki, kulturi, zgodovini, slovenskih 

novicah iz Amerike, Slovenije 

in tudi drugih držav. Objavljamo 

mnogo slik (tudi barvnih), kar vse 

odlično oblikuje naš mladi grafik Tim 

Perčič,« pove Breda Lončar in dodaja, 

da v uredništvu že razmišljajo o 

povečanju naklade, ki je trenutno 

nekaj več kot 2.000 izvodov. 

Pri Slovenii SA pa, zavedajoč 

se nujnosti multimedijske prisotnosti, 

razvijajo mesto na YouTube 

z imenom Slovenia Australia Channel 

(kanal Slovenija Avstralija), kjer 

bodo shranjeni aktualni posnetki iz 

življenja avstralskih Slovencev, ki jih 

bodo posneli sami ter dodali še zanimive 

povezave. Naslov te spletne 

strani je www.youtube.com/user/ 

SloAusChannel1. 

Adrian Vatovec

Rodoslovje 

NE PREZRITE 

Iskanje rodoslovcev 

pričujoče šesto nadaljevanje v seriji prispevkov o rodoslovju 

je namenjeno tistim, ki Bi želeli svoje prednike in sorodnike 

dokumentirati na uveljavljen način. 

peter hawlina, slovensko rodoslovno društvo 

bralci, ki so praktično sledili 

priporočilom, imajo do 

zdaj na primeren način 

evidentiranih vsaj sto, lahko 

pa tudi nekaj sto sorodnikov. Ob 

tem so ugotovili, da se rodoslovne 

raziskave nikoli ne končajo. Vsaka 

najdba in z njo dopolnitev rodovnika 

odpira novo smer nadaljevanja. 

Vsako odkritje staršev neke osebe 

vodi v iskanje podatkov o teh starših 

in potem njihovih starših…. 

Rodoslovna evidenca postaja s 

tem manj pregledna, očitna postane 

potreba po sistematični ureditvi. 

Izkušnje številnih rodov rodoslovcev 

so se oblikovale v priporočila 

za delo, ki sicer niso obvezna, vsakdo 

pa prej ali slej ugotovi, da jih je 

vredno poznati in upoštevati. 

Rodoslovna evidenca 

iz naslanjača 

Na lažji in učinkovitejši način pa 

je mogoče rodoslovno evidenco 

vzdrževati z računalnikom in za 

ta namen narejenim programom. 

Takih programov je veliko, v Sloveniji 

je najbolj priljubljen v slovenski 

jezik preveden ameriški program 

Brother’s Keeper. Vsakdo si ga 

lahko brezplačno naloži s spleta in 

s pomočjo takega programa vpiše 

zbrane podatke o prednikih in sorodnikih. 

Hitro bo spoznal prednosti. 

Delo bo samo po sebi postalo 

preglednejše. Vsakovrstni prikazi 

in poročila, grafična in opisna, so 

možna s ‘pritiskom na gumb’. 

Dodatna prednost računalniške 

rodoslovne evidence je izmenljivost 

podatkov. Svoje podatke lahko 

na sodoben način z elektronskimi 

mediji predstavimo sorodnikom 

in od njih pričakujemo dopolnitve. 

Možna je objava rodovnikov na 

spletu in s tem vključitev še neznanih 

sorodnikov, ki v objavljenem 

rodovniku najdejo stično točko s 

svojim. 

Slovensko rodoslovno 

društvo 

Vsak stik dveh rodovnikov je 

potencialna pridobitev za oba rodoslovca, 

zato je tako važno, da 

je rezultat raziskav vsakega posa- 

meznega rodoslovca dostopen ostalim. 

To je tudi najmočnejši razlog 

za iskanje stikov z drugimi rodoslovci. 

In predvsem za ta namen je 

bilo ustanovljeno Slovensko rodoslovno 

društvo. V njem se družijo 

ljubiteljski rodoslovci. Vsak mesec 

prirejajo srečanje in vsak mesec 

še predavanje. Izdajajo rodoslovni 

časopis Drevesa in med drugim 

vzdržujejo tudi spletno stran. Ta je 

trenutno v predelavi, testna vse- 

bina pa je dostopna na http://s13. 

denia.si/. 

Od društvene ponudbe je morda 

najbolje obiskan abecedni spisek 

rodoslovno že obdelanih oseb in 

družin na www.genealogy.si. 

21

Slovenščina za tujce 

22 

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOSt 

Žepni tečaj slovenščine 

center za slovenščino kot drugi/tuji jezik v poletnih mesecih 

turistom v ljuBljani ponuja žepni tečaj slovenščine, na katerem se 

lahko Brezplačno naučijo osnov slovenskega jezika. tečaj se doBro 

vključuje v turistično ponudBo prestolnice, saj se ga je samo lani 

udeležilo več kot 130 turistov. 


tujcem namenjen tečaj 

slovenskega jezika ima 

šestletno tradicijo. Leta 

2005 ga je ustanovila 

Mojca Stritar, takratna organizatorka 

tečajev slovenščine. »Verjetno 

je ‘zavohala’ priložnost, da 

v Ljubljano pride veliko turistov, 

ki bi radi vsaj malo okusili slovenski 

jezik, in se je odločila oblikovati 

tak tečaj,« je začetke tečaja pojasnila 

Branka Gradišar, zdajšnja vodja 

tečajev slovenščine pri Centru 

za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 

Slovenskih besed se tečajniki lahko 

naučijo vsako sredo od junija 

do septembra. Tečaj poteka v prostorih 

Turistično-informacijskega 

centra na Krekovem trgu v Ljubljani. 

»Na tem žepnem tečaju gremo skozi 

osnove slovenščine. Pregledamo 

abecedo, številke, tečajniki znajo 

tvoriti stavek ali dva, naučijo se 

predstaviti, pozdravljanja na ulici, 

znajo reči ‘me veseli’ in tako naprej,« 

je vsebino tečaja pojasnila 

Barbara Vojsk, ena izmed učiteljic. 

800 turistov se je učilo 

slovenskih besed 

Žepni tečaj slovenščine so tujci zelo 

dobro sprejeli. Priporočajo jim ga na 

turističnih centrih, kot izredno zanimivega 

in edinstvenega pa ga izpostavlja 

tudi svetovno znani turistični 

vodič Lonely Planet. Tečajniki so zelo 

različnih starosti, zelo veliko je mladih 

popotnikov, nam je pojasnila Branka 

Foto. D. Wedam 

Foto. Facebook (Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik) 

Gradišar iz Centra za slovenščino 

kot drugi/tuji jezik, ki tečaj tudi organizira. 

»Veliko tečajnikov je iz 

Združenih držav Amerike, Avstralije, 

Evrope. Vsak naključni obiskovalec 

Ljubljane se lahko tukaj ustavi in 

poskusi malo slovenščine,« nam je 

pojasnila Gradišarjeva. Samo lani je 

tečaj obiskalo več kot 130 ljudi, skupaj 

pa v teh letih okoli 800. Posameznega 

tečaja se udeleži v povprečju 10 turistov, 

»čeprav nikoli ne moremo vedeti 

- lahko prideta samo dva, lahko jih bo 

dvajset,« dodaja učiteljica Barbara 

Vojsk. 

Največ težav s šumniki 

Večina tečajnikov prihaja z drugih 

drugih jezikovnih območij, zato 

je zanje naš jezik prava posebnost. 

»Mogoče se jim na začetku zatakne 

pri izgovorjavi določenih črk, 

mogoče črka v povzroča težave,« 

pojasnjuje Vojskova, Gradišarjeva 

pa dodaja: »Udeleženci iz Anglije, 

Francije, Amerike imajo malo več 

težav z izgovorjavo. Velikokrat se zatakne 

pri besedah račun in poklic.« 

Na dan, ko smo obiskali tečaj, 

je bila predavalnica v prostorih 

TIC Ljubljana polna. Francosko 

govoreča družina iz Kanade je bila 

nad tečajem navdušena. »Mislim, 

da je zelo dobra in izvirna ideja 

imeti takšen tečaj. Nikjer nisem 

videla česa podobnega, pa sem 

v življenju veliko prepotovala. To 

je odličen način, da spoznaš in se 

povežeš s kulturo neke države,« 

navdušenja ni skrivala mama, ki je 

hčerko spodbujala, naj za učiteljico 

ponavlja slovenske besede. Podobnega 

mnenja je bila tudi Angležinja, 

ki je tečaj obiskala predvsem, da bi 

razveselila sina, ki je pridno prepisoval 

učiteljičine pripombe na 

posebne liste z izročki, s pomočjo 

katerih bodo udeleženci osvojeno 

znanje na tečaju obnavljali še dolgo 

po vrnitvi domov. »To je odlična 

ideja. V veliko pomoč je, če v vsaki 

državi poznaš nekaj osnovnih 

besed. Morda 50 besed, ki jih lahko 

uporabiš iz vljudnosti, četudi 

jih morda vseh ne razumeš. Slovenija 

je majhna dežela z jezikom, 

ki je večinoma neznan«, je dodala 

Angležinja. Njen sin je povedal, da 

se je večino besed naučil z jedilnih 

listov, slovenščina pa zanj ni težka: 

»Najtežje se je naučiti naglasov nad 

nekaterimi črkami, saj teh nimamo 

v angleščini.« Tudi večina drugih 

tečajnikov naše šumnike zamenjuje 

s črkami z naglasi in prav črke 

č, š, ž jim povzročajo največ težav. 

»Te je prav smešno izgovarjati,« se 

nasmeji Francoz, ki je ugotovil, da je 

nekaj slovenskih besed, kot so hotel, 

žirafa, galerija, zelo podobnih 

francoskim besedam. Starejši Nizozemec 

se z njim ni strinjal: »Veliko 

besed je čisto drugačnih! Govorim 

nemško, angleško, malo italijansko 

in špansko, ampak nekatere besede 

v slovenščini je nemogoče prepoznati. 

Še več: so besede za stvari, 

ki jih nisem še nikoli slišal.« Nad 

tečajem je navdušen, saj turistom 

omogoča, da okusijo del slovenskega 

jezika in jim tako pomagajo, da se 

bolje vključijo v dogajanje.

Mednarodne olimpijade znanja 


Slovenski dijaki 

med najboljšimi 

dve bronasti medalji slovenskih tekmovalcev na mednarodni 

računalniški in mednarodni lingvistični olimpijadi 


dijaki, ki so v organizaciji 

Zveze za tehnično kulturo 

Slovenije odpotovali 

na mednarodno 

računalniško in mednarodno 

lingvistično olimpijado, so osvojili 

dve bronasti medalji. To je bil še en 

odličen rezultat po skupno petih 

bronastih medaljah na mednarodni 

biološki in mednarodni kemijski 

olimpijadi ter medalji na Svetovnem 

srečanju mladih raziskovalcev 2011. 

Bronasti Matjaž 

Leonardis 

Letošnja mednarodna 

računalniška olimpijada, na kateri 

se zberejo najboljši mladi 

računalničarji sveta, je med 22. in 

29. julijem 2011 potekala v Pattayi 

na Tajskem. V spremstvu dr. Romana 

Dorna in Jana Berčiča so Slovenijo v 

konkurenci 308 tekmovalcev zastopali 

Ernest Beličič (Elektrotehniškoračunalniška 

strokovna šola in 

gimnazija Ljubljana), Klemen Kloboves, 

Jure Slak in Matjaž Leonardis 

(vsi trije z Zavoda za računalniško 

izobraževanje Ljubljana). Najbolje 

med njimi se je odrezal slednji, ki je 

osvojil bronasto medaljo. 

“Bronasti” lingvisti 

Mednarodna računalniška 

olimpijada je eno od najbolj 

prepoznavnih računalniških tekmovanj, 

njeni zmagovalci pa 

spadajo med najboljše mlade 

računalničarje na svetu. Slovensko 

olimpijsko ekipo so sestavljali 

štirje predstavniki, ki so bili izbrani 

na izbirnem tekmovanju. Osnovni 

namen olimpijade je spodbujanje 

zanimanja za računalništvo 

in informacijsko tehnologijo, 

udeležencem pa omogoča pridobivanje 

ter izmenjavo strokovnih 

in kulturnih izkušenj. Leta 2012 

bo mednarodna računalniška 

olimpijada potekala v italijanskem 

Milanu. 

Bron tudi na 

9. mednarodni 

lingvistični olimpijadi 

Od 24. do 30. julija 2011 so se 

Žiga Gosar (Gimnazija Vič), Mateja 

Hrast (Gimnazija Bežigrad), Rok 

Kaufman (Gimnazija Vič) in Tadej 

Novak (Gimnazija Kranj) udeležili 

9. mednarodne lingvistične olimpijade, 

ki je potekala na Univerzi 

Carnegie Mellon v Pittsburghu v 

ameriški zvezni državi Pennsylva- 

Zmagovalci mednarodne računalniške 

olimpijade spadajo med najboljše 

mlade računalničarje na svetu. 

Slovenec Matjaž Leonardis je letos 

osvojil bron. 

nia. Vodja slovenske ekipe je bila 

dr. Simona Klemenčič, spremljala 

pa sta jo še Mirko Vaupotič, glavni 

tajnik Zveze za tehnično kulturo 

Slovenije in član mednarodnega 

odbora olimpijade, ter Gabrijela 

Hladnik, ki je bila članica mednarodne 

žirije. V konkurenci 27 ekip 

iz 19 držav (skupno 102 tekmovalca) 

je Rok Kaufman osvojil bronasto 

medaljo in prejel še posebno 

priznanje za najbolje rešeno drugo 

nalogo na posamičnem tekmovanju, 

Mateja Hrast pa si je prislužila 

častno omembo - priznanje 

dobijo tekmovalci, ki so dosegli 

nadpovprečni rezultat, vendar niso 

osvojili medalje. 

V ožji izbor za lingvistično olimpijsko 

ekipo se uvrsti po deset 

najboljših tekmovalcev in tekmovalk 

3. in 4. letnikov iz zaključnega 

državnega tekmovanja iz znanja 

logike. To tekmovanje je v Sloveniji 

eno najbolj množičnih, posebno 

težo pa bo imelo predvsem prihodnje 

leto, ko bo Slovenija gostila jubilejno 

10. mednarodno lingvistično 

olimpijado. 

Slovenija bo 

gostila jubilejno 

10. mednarodno 

lingvistično olimpijado. 

23

Razpis 

24 


Štipendije za Slovence 

v zamejstvu in po svetu 

javni sklad republike slovenije Za raZvoj kadrov in štipendije je 

objavil javni raZpis Za dodelitev štipendij slovencem v Zamejstvu in 

po svetu Za dodiplomski študij v republiki sloveniji Za študijsko leto 

2011/2012. 


rok za prijavo vseh, ki 

kandidirajo prvič, je 20. 

september, za vse tiste, 

ki bodo štipendijo le 

podaljšali, pa 30. september. Predmet 

javnega razpisa je dodelitev 

štipendij omenjenim študentom 

za dodiplomski študij na javno veljavni 

(akreditirani) izobraževalni 

ustanovi in javno veljavnem 

(akreditiranem) izobraževalnem 

programu v novem študijskem 

letu. Višina razpoložljivih sredstev 

za štipendije po tem javnem razpisu 

znaša 500.000 evrov, višina 

osnovne štipendije pa 150 evrov 

mesečno oziroma 1.800 evrov za 

celo študijsko leto. K štipendiji 

se dodeljujejo dodatki, denimo 

za bivanje izven dijaškega ali 

študentskega doma v zasebni nastanitvi, 

ki ni subvencionirana, za 

študente iz Porabja in študente 

po svetu ter dodatek za obvezno 

zdravstveno zavarovanje, razen za 

državljane članic EU. Višina dodatkov 

je od 50 do 122 evrov. 

Slovensko znanje v Italiji 

Na univerzi “L’Orientale”v Neaplju, kjer je od 

leta 1914 mogoč tudi študij slovenskega jezika 

in kulture, je 20. decembra 2010 v Kapelici 

Pappacoda zaključila svojo triletno študijsko 

pot pri prof. Fabiu Bettaninu na fakulteti za 

politične vede Alenka Scuteri z diplomsko 

nalogo Il dibattito sull’identità slovena. 

Inovativna naloga je požela veliko zanimanja 

tako med občinstvom kot med samo diplomsko 

komisijo, ki ji je predsedoval novi dekan 

fakultete. 

Z nalogo smo prebili led pri obravnavanju 

zanimivega vprašanja obstoja in razvoja 

majhnega slovanskega naroda v osrčju Evrope. 

1. aprila 2011 je Lucia Gaja Scuteri na filozofski 

fakulteti zaključila magistrski študij slovenskega 

jezika in književnosti z diplomsko nalogo 

La lingua slovena: confronto diacronico del 

parlato televisivo. Odlična naloga, za katero je 

Pomemben pogoj za pridobitev 

štipendije za Slovence v zamejstvu 

in po svetu je stalno prebivališče 

v tujini, medtem ko slovensko 

državljanstvo ni pogoj. Kot nam 

je povedala Maja Deisinger z Javnega 

sklada RS za razvoj kadrov 

in štipendije, bodo najprej odločali 

o dosedanjih štipendistih, vloge 

novih kandidatov pa bodo točkovali 

na podlagi dveh meril: povprečne 

ocene zadnjega letnika srednje šole 

in aktivnega sodelovanja v slovenskih 

društvih in organizacijah zunaj 

Slovenije. 

Poglavitni namen dodelitve 

štipendij za Slovence v zamejstvu 

in po svetu namreč ni toliko 

kandidatka prejela najvišjo oceno, o njej je v 

skladu s svojim programom spregovorila tudi 

češko, je iz splošne lingvistike, narejena pod 

vodstvom prof. Antonelle Gianninijeve. 

Slavljenje 20-letnice slovenske osamosvojitve 

smo zaključili še z dvema nalogama, tokrat v 

Palači Sredozemlje. Prva je diplomirala Regina 

Fontanella z nalogo občutenega vprašanja 

manjšin La minoranza slovena in Italia. Il caso 

triestino. 

14. julija pa je magistrski študij zaključila 

Raffaella Russo. Njena naloga La libertà libera: 

Veliki briljantni valček di Drago Jančar je 

postala kulturna analiza celotnega slovenskega 

prehodnega obdobja ob koncu XX. stoletja. 

Vse naloge so napisane v italijanskem jeziku, 

kar omogoča odprto razpravo o slovenskih 

problemih, slovenska beseda pa odmeva v 

univerzitetnih avlah na jugu Italije. Seveda je 

zadržati diplomante v Sloveniji 

kot pričakovanje, da bodo tudi v 

prihodnje v slovenskih društvih 

in organizacijah po svetu aktivno 

ohranjali slovenstvo. 

V preteklem študijskem letu je 

Javni sklad RS za razvoj kadrov in 

štipendije Slovencem iz zamejstva 

in po svetu dodelil 144 štipendij, 

obseg sredstev pa je bil nekoliko 

nižji kot letos, in sicer 440 tisoč 

evrov. 

Po besedah Maje Deisinger 

se Slovenci iz zamejstva in sveta 

odločajo za različne smeri študija 

v Sloveniji, od medicine in veterine 

do družbenih ved in celo za igralsko 

in likovno akademijo. »Večina 

študentov uspešno zaključi študij 

v Sloveniji, nekaj več osipa oziroma 

ponavljanj je le na prehodu 

iz prvega v drugi letnik študija, 

kar pa ne preseneča,« še dodaja 

Deisingerjeva. 

več informacij o razpisu najdete 

na spletni strani www.slovenci.si. 

pisanje diplomske naloge v tujem jeziku še 

dodatna težava. Znanje študentom pomaga, 

da bolje razumejo tako sosede kot same sebe. 

(Aleksandra Žabjek) 

Neapelj 

Foto: Dreamstime

Ana Škulj med argentinskimi Slovenci 

MLADI 

Druženje – temelj 

preživetja 

ano škulj, mlado slovensko študentko teološke fakultete, je 

letošnji oBisk med slovenci v argentini navdušil. njihov način 

življenja, povezanost in začetke naseljevanja Bo opisala v 

diplomskem delu. 


ana, ki ji do strokovnega 

naziva manjka samo še 

diplomska naloga, je dva 

meseca preživela med 

argentinskimi Slovenci, ki se, kot 

ugotavlja, po načinu razmišljanja 

in življenja nekoliko razlikujejo od 

“pravih” Argentincev. »Pravih Argentincev 

mogoče sploh nisem 

spoznala, vendar mi ni žal za to, ker 

to niti ni bil moj namen,« je dodala. 

Že ob prvem obisku leta 2009 

so jo navdušili in prevzeli Slovenci 

in pri tem je ostalo tudi tokrat. 

»Navdušuje me njihova želja po 

ohranjanju slovenstva - vere, kulture 

in jezika samega,« pravi sogo- 

vornica. Po njenem mnenju so argentinski 

Slovenci bolj družabni, 

sproščeni in odprti kot njihovi rojaki 

v domovini. V njih se združujejo 

slovenska pridnost, delavnost, 

skromnost in južnoameriški temperament 

ter odprtost. »Všeč mi 

je, da se znajo družiti med sabo, 

da si kljub pomanjkanju časa in naglici 

sodobnega sveta znajo vzeti 

čas za prijatelje in družino. Veliko 

se družijo ob večerjah, piknikih… 

Zame najboljša kombinacija, ki je 

Slovenci, žal, nimamo,« pravi Ana. 

Argentino je prvič obiskala leta 

2009 kot del skupine ljudskih godcev 

Zarja. »Za Slovence v Argentini sem 

slišala že prej, vendar me ni preveč 

zanimalo, kako tam živijo, kdo sploh 

so,« pravi. »Ko pa smo kot skupina 

med njimi preživeli mesec dni, me 

je dobesedno prevzela njihova gostoljubnost, 

preprostost, predvsem 

pa način, kako ohranjajo slovenstvo 

skozi vsa ta leta.« Odločitev o tem, s 

katerega področja bo pisala diplomsko 

nalogo tako ni bila več težka. 

»Ker pa sem si že tako in tako želela 

še odpotovati v Argentino, sem vse 

to združila - prijetno s koristnim.« 

Slovenci so med seboj povezani 

prek Domov, ki jih je v Buenos Airesu 

šest. Po prihodu v Argentino 

so se oddaljili drug od drugega, 

pravi Ana, večinoma zaradi iskanja 

službe, ker pa so se še vedno želeli 

družiti med seboj in ohranjati slovenstvo, 

so zgradili domove, kjer 

so se redno srečevali. Začetek njihovih 

srečanj je bila potreba po 

sveti maši v slovenskem jeziku, kasneje 

je iz tega nastal še tečaj slovenskega 

jezika, ki še vedno poteka 

vsako soboto. »Ustanovili so tudi 

Slovensko hišo - edini Dom v Capital 

Federal, ki med seboj povezuje 

vse druge Domove. Tam poteka 

tudi srednješolski tečaj za vse Slo- 

venske srednješolce,« dodaja mlada 

sogovornica, ki se je podrobno lotila 

raziskovanja začetkov življenja 

Slovencev v Buenos Airesu. In kaj je 

ugotovila? 

»Iz arhivskih zapiskov kot tudi iz 

pogovora s tistimi, ki so med prvimi 

prišli v Buenos Aires, je razvidno, da 

je bila potreba in tudi želja po nadaljnjem 

druženju nujna za njihovo 

preživetje. Večina novih naseljencev 

se je naselila v Velikem Buenos 

Airesu, kjer so počasi začele nastajati 

skupne naselbine.« V teh naselbinah 

so kasneje zgradili krajevne 

domove. Nekaj slovenskih skupnosti 

je tudi drugje po Argentini – Mendoza 

in Barilloche sta med večjimi. 

»Skupaj je Slovence obdržala tudi 

vera. Kmalu po prihodu so se začeli 

zbirati pri nedeljskih mašah in to je 

bil tudi povod za ustanovitev Slovenskih 

domov.« 

Ana Škulj je v Argentini živela 

pri prijateljih, ki jih je spoznala ob 

prvem obisku. To sta bili družini 

Aleksandra Kastelica in Mihe 

Podržaja. »Pri obeh sem se počutila 

zelo domače, prijetno,« ugotavlja 

in dodaja: »Ker je bil moj obisk Argentine 

namenjen predvsem temu, 

da še pobliže spoznam življenje 

tamkajšnjih Slovencev, se nisem 

ukvarjala z iskanjem službe. Želela 

sem čim več časa preživeti z njimi, 

seveda pa sem tudi malce raziskovala 

samo mesto.« Ana priznava, da 

Iz leve proti desni: Gabriela in Aleksander Kastelic, Miha in Luciana Podržaj, 

Ana Škulj 

so ji največ težav povzročale velike 

razdalje v Buenos Airesu. Živela je 

namreč v predelu Ramos Mejija in je 

za pot do centra potrebovala skoraj 

uro in pol. 

Zdravstvo in 

študentske ugodnosti - 

slabša plat življenja 

»Zdravstveni sistem v Argentini 

je slabši in tudi študentje nimajo toliko 

ugodnosti, kot jih imamo mi,« 

pove sogovornica, ko jo povprašam 

o slabših plateh življenja v Argentini. 

Veliko je korupcije in kriminala, 

Argentinci se soočajo s težavami 

prišlekov, predvsem Bolivijcev. »V 

predelih, kjer je predvsem bolivijsko 

prebivalstvo, se takoj opazi veliko 

več nesnage in smeti kot drugje.« 

Slovenci v Argentini 

dobro živijo 

»Slovenci so v Argentini dobro 

stoječ sloj,« ugotavlja mlada raziskovalka. 

»Znani so kot priden 

in delaven narod.« Kot begunci so 

na začetku morali opravljati vsa 

mogoča dela, čeprav je bilo med 

njimi veliko intelektualcev. Danes 

je veliko samostojnih obrtnikov in 

podjetnikov, podjetja Slovencev 

so zelo znana. »Med njimi sem velikokrat 

slišala ime podjetnika Hermana 

Zupana, pa o podjetju Podržaj 

in Oblak. Od drugih Argentincev se 

razlikujejo predvsem po delavnosti 

in vztrajnosti.« 

V Argentini je precej slovenskih 

strokovnjakov, ki so se uve- 

ljavili na različnih področjih. Ana je 

med njimi spoznala arhitekta Jureta 

Vomergerja, ki je poleg svojega 

poklica tudi avtor nekaj knjig 

o Slovencih v Argentini. Ljubiteljsko 

se ukvarja z zbiranjem raznih zgodovinskih 

podatkov. 

Kmalu nazaj…. 

»V Argentini mi ob odhodu niso 

zaželeli “nasvidenje”, ampak “se 

vidimo”, tako da na prihodnji obisk 

upam, takoj ko bo možno,« pravi 

Ana in dodaja: »Nimam posebnih 

ciljev, te si bom postavila, ko se bom 

odločila za naslednji obisk. Lahko pa 

z gotovostjo trdim, da bo to kmalu!« 

25

26 

MLADI 

Slovenska družina v Berlinu 

»Vedno imamo plan B!« 

janja lakner anžin v Berlinu med drugim pripravlja časopis za 

tamkajšnje slovenske otroke. novinarsko življenje v velemestu je, 

kot pravi, silno nepredvidljivo. 


družina Anžin, novinarja 

slovenske televizije Janja 

Lakner Anžin in Boštjan 

Anžin z otrokoma, sta v 

dobrih šestih letih življenja v Berlinu 

po nekoliko napornem prvem letu 

zbrala več dobrih kot slabih vtisov 

o Nemcih, predvsem Berlinčanih, in 

Nemčiji. Bliža pa se čas vrnitve v Slovenijo. 

Z Janjo sem poklepetala ob 

njenem kratkem obisku v Ljubljani, 

tik pred poletnimi počitnicami. 

Ali lahko primerjate življenje v Berlinu 

in Sloveniji? Po čem smo si z 

Nemci podobni (če sploh) in kje so 

temeljne razlike? 

Življenje v Berlinu je težko primerjati 

z življenjem v katerem koli 

nemškem mestu, kaj šele s Slovenijo. 

Za nekoga, ki prihaja iz države z dobrima 

dvema milijonoma prebivalcev, 

je Berlin ne samo nemška prestolnica 

in evropsko velemesto, temveč 

predvsem več kot tri in polmilijonski 

Babilon, kar se odraža predvsem v 

pestri ponudbi vsega in za vsakogar. 

Morda so Nemci/Berlinčani ravno 

zaradi tega multikulti sobivanja bolj 

strpni in dopuščajo več »odstopanj« 

kot Slovenci. Ne obregajo se v druge 

in načeloma ne sodijo na prvi pogled. 

Sicer pa so prijazni, imajo neverjeten 

smisel za humor in predvsem 

ne tarnajo in niso pesimisti. 

Kako vaša družina preživlja delovne 

dneve, glede na moževo 

televizijsko-dopisniško delo iz 

Berlina, pri katerem ga, kot smo 

opazili, pogosto spremljate kot 

snemalka, montažerka....? Ste pri 

vseh prispevkih zraven? 

Naše življenje je zelo pestro, že 

zato, ker je delovni dan novinarja 

redko kdaj znan vnaprej. Dogodki 

narekujejo naš dnevni ritem. Ni 

redkost, da se načrti v trenutku 

spremenijo, ko zazvoni telefon ali 

pa se zgodi kaj nepričakovanega. 

A tudi na to smo se navadili, vedno 

je plan B, tudi z varuškami ali babicami. 

Ker sva z možem iste obrti, je 

seveda lažje - pri delu, podpori in 

razumevanju. 

Ali veliko potujete, kje ste bili 

(službeno) najdlje? 

Službena potovanja so izziv 

zase. Velikokrat je stresno in naporno, 

nikoli ne veš, kako se bo na 

koncu obrnilo. Hkrati pa je vsakič 

priložnost, da vidiš in spoznaš nekaj 

novega. To pa je prednost tega 

poklica. Ena izmed daljših poti je 

bila vsekakor Islandija ob izbruhu 

ognjenika Eyjafjallajökull. Neverjetno 

in nepozabno doživetje! 

Kako sta se otroka privadila na 

nemško okolje, koliko sta stara? 

Ko smo prišli v Berlin, je bil 

Gašper star slabi dve leti. Zanj ni bilo 

enostavno: tuja mu je bila govorica, 

ljudje, okolje … Po letu dni pa je bilo 

veliko bolje. Zdaj je že v tretjem razredu. 

Zala pa je rojena v Berlinu, a 

ve, da je to le naš začasni dom. 

Kot vem, urejate otroški časopis za 

slovenske otroke v Nemčiji. Je zamisel 

vaša, kako ste prišli do nje? 

Slovenski otroci, pa ne samo v 

Berlinu, ampak povsod v tujini, imajo 

le redko možnost in priložnost, da 

pridejo v stik s slovenskim jezikom. 

Imajo babice, dedke, morda celo 

oba starša, ki še govorijo slovensko, 

nekateri obiskujejo dopolnilni 

pouk slovenskega jezika, sodelujejo 

pri gledaliških predstavah, hodijo 

na počitnice v Slovenijo, a žal je to 

premalo. Iz tega spoznanja in želje, 

da se otroci ne samo nekaj naučijo, 

temveč tudi pokažejo in utrdijo 

svoje znanje, se je porodila ideja o 

časopisu. »Sokrivec« je še učiteljica 

dopolnilnega pouka slovenščine 

v Berlinu mag. Magdalena Novak, 

finančno pa je projekt podprl tudi 

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu 

in po svetu. 

Kdo vam pomaga, kakšne vsebine 

objavljate? Ali sodelujejo tudi 

otroci? 

Ob vsej tiskani ponudbi si vsekakor 

nisem želela še enega časopisa, 

ki bi ga otrok v nekaj minutah 

odložil in pozabil nanj. Zato je Potepin 

vsebinsko zelo raznolik: od 

predstavitve slovenskih krajev, spoznavanja 

ljudskega izročila preko 

zgodb, kulinarike, pa zabavnopoučni 

jezikovni kotiček, uganke, 

pisane strani … Skratka, za vsakogar 

nekaj. Imam čudovite sodelavce, ki 

ne poznajo stresa, so zelo motivirani 

in predvsem zelo mladi! Posebna 

zahvala za vse spise o razmišljanjih, 

doživetjih in za vse risbice gre za to 

tudi učencem slovenskega jezika in 

učiteljici Magdaleni Novak. In seveda 

mojemu možu. 

Kdo so njegovi bralci in kakšnih 

odzivov ste deležni? 

Čeprav je Potepin namenjen 

otrokom, pa nekako »nagovarja« 

tudi starše. Oni so namreč druga 

generacija, tista, ki deželo svojih 

prednikov pozna predvsem po pripovedovanju 

in počitnicah. V Sloveniji 

je samoumevno, da poznaš na 

primer Prešerna, njegovo življenje 

in delo, tu pa se zahvalijo, da so se 

nekaj novega naučili in to znanje 

prenesejo, posredujejo otrokom. 

Mlajši se tako zabavajo ob različnih 

zgodbicah, zanimivostih, razgibavajo 

svoje sive celice in skupaj s starši 

spoznavajo Slovenijo. 

Vaši otroci so vključeni v številne 

slovenske dejavnosti. Katere imajo 

najraje, ali obiskujejo dopolnilni 

pouk slovenskega jezika? 

Gašper obiskuje dopolnilni pouk 

slovenskega jezika, letos se mu bo 

pridružila še sestrica Zala. Oba pa 

tudi zelo rada sodelujeta v gledališki 

skupini. 

Je bila za vas ločitev od slovenskega 

okolja težavna, kako ste se 

počutili prve mesece? 

Prvi meseci niso bili enostavni: 

kar naenkrat ne hodiš več v službo, 

nikogar ne poznaš, komunikacija je 

bila omejena na (moje) skromno 

znanje nemščine … A je kar nekako 

šlo, sprva težko in počasi, sedaj, po 

šestih letih in pol, pa smo v Berlinu 

že vsi »udomačeni«. 

Koliko časa bo še trajal Boštjanov 

dopisniški mandat? Kako se boste 

pripravili na vrnitev v Slovenijo? 

Čez dve leti se konča možev drugi 

mandat. Težko odgovorim na to 

vprašanje, ker še ne razmišljam o 

tem. Najbrž bo veliko birokracije: 

razni uradi, odjave, predaje, vpisi 

otrok v šolo v domačem kraju, izpis 

iz Nemčije … 

Vaju služba na TV Slovenija čaka? 

Od 1. septembra 2013 bom 

ponovno novinarka informativnega 

programa notranje-politične redakcije, 

zagotovo pa tudi možu dela na 

televiziji ne bo (z)manjkalo. 

Kaj boste pogrešali v Sloveniji? 

Veliko.

Svetovni slovenski kongres 

MED NAMI 

O manjšinski politiki 

na Madžarskem 

izvleček izjave ssk o manjšinski politiki na madžarskem, ki je nastala 

po majski razpravi na večeru izza kongresa z naslovom »poraBski 

slovenci danes in nikoli več«, katerega gost je Bil predsednik zveze 

slovencev na madžarskem, jože hirnök. 


(SSK) od vsega začetka 

pozorno spremlja in podpira 

uresničevanje pravic 

slovenskih manjšin v sosednjih 

državah pa tudi pravic avtohtonih 

manjšin drugih narodov v Republiki 

Sloveniji ter želi, da živijo in se 

razvijajo v sožitju s svojimi sosedi. 

Ugotavljamo, da so se s širitvijo Evropske 

zveze in v tem okviru z vsto- 

pom Slovenije in Madžarske na 

tem področju načelno odprle nove, 

ugodnejše možnosti, vprašanje pa 

je, kako se te možnosti uresničujejo. 

Posebej smo osupnili ob spremembi 

madžarske ustave v začetku leta 

2011, saj je bil iz njene preambule 

izbrisan obstoj narodnih manjšin, 

med njimi tudi slovenske. Čeprav 

je madžarski parlament potem pod 

pritiskom Evropske zveze to napako 

v ustavi odpravil, nas mora skrbeti, 

kaj se dogaja v ozadju. 

Za osvežitev in dopolnitev vednosti 

o položaju porabske slovenske 

manjšine je Svetovni slovenski kongres 

26. maja 2011 na podlagi skrb 

zbujajočih obvestil v Pomurskem 

vestniku v okviru svojih prireditev 

„Večeri izza kongresa“ izpeljal okroglo 

mizo na temo »Porabski Slovenci 

danes in nikoli več«. Gost večera je 

bil Jože Hirnök, predsednik Zveze 

Slovencev na Madžarskem. 

Na sliki desno gost večera, Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev na 

Madžarskem 

Zamejski Slovenci prvi občutijo 

pritiske in viharne spremembe v 

državah, kjer živijo. Položaj porabskih 

Slovencev je toliko bolj zastrašujoč, 

ker so brez omembe vredne gospodarske 

infrastrukture in ker se v 

prizadevanju za manjšinske pravice 

ne morejo opirati na neodvisne institucije 

demokratične države, npr. na 

ustavno sodišče (kot koroški Slovenci), 

da bi zavarovali svoje interese in 

s tem svojo narodno identiteto. Zanje 

je zato toliko pomembnejša podpora, 

ki jo pričakujejo od matične 

Slovenije. Ta podpora sicer obstaja 

in menimo, da bi izčrpano slovenstvo 

na Madžarskem brez nje najbrž 

hitro podleglo asimilaciji, menimo 

pa tudi, da za dolgoročno preživetje 

slovenske manjšine pomoč ni 

zadostna oziroma ni vedno vsebinsko 

najbolj smotrna. Tudi hvalevredna 

pomoč nekaterih duhovnikov 

murskosoboške škofije, ki hodijo po 

nekajkrat na mesec maševat za slovenske 

vernike na oni strani meje, ne 

bo mogla popraviti verske in narodnostne 

škode, nastajajoče po izsiljeni 

premestitvi domačega slovenskega 

župnika iz Porabja v notranjost 

Madžarske; ugasnitev slovenščine 

pri verouku pomeni pospešitev tihe 

asimilacije. 

Slovenija in Madžarska sta pred 

leti na pobudo in vztrajno predlaganje 

madžarske strani sklenili 

meddržavni sporazum o sodelovanju 

pri boljšem zagotavljanju pravic 

SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES VABI NA 

VII. KONFERENCO SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV 

IN GOSPODARSTVENIKOV IZ SVETA IN SLOVENIJE 

12. in 13. oktobra 2011 • prostori gospodarske zbornice slovenije (Dimičeva 13, Ljubljana) 

Osrednje prOgramske tOčke 

• Vloga in pomen znanstvenih raziskav in 

tehnološkega razvoja v gospodarstvu 

• Organizacija znanstvene sfere, pomen EU 

integracij in strategija RS za vključevanje 

1991 - 2011 

• Predstavitev raziskovalnih del slovenskih 

strokovnjakov, raziskovalcev in inovatorjev iz sveta 

• Predstavitve o kemiji in kemijski industriji ter 

Mednarodnem letu kemije 

• Kemijsko znanstvena kavarna z izbranim gostom 

• Okrogla miza o biorazgradnji odpadkov 

PRIJAVE IN INFORmACIJE: 

slovenske manjšine na Madžarskem 

in madžarske manjšine v Sloveniji. 

Raven teh pravic in njihovega zagotavljanja 

v Sloveniji je bila že tedaj 

evropsko zgledna ter visoko nad to 

ravnjo na Madžarskem, razlika pa je 

ostala skoraj enako velika do danes. 

Udeleženci omenjenega Večera 

izza Kongresa ostro protestiramo 

proti primerom kršenja človekovih 

pravic in mirnega sožitja tako na 

ozemlju Slovenije kot zunaj njenih 

meja, Državni zbor in vlado Republike 

Slovenije pa pozivamo, da 

vsestransko podpreta slovensko 

manjšino na Madžarskem v njenem 

prizadevanju za ohranitev slovenske 

kulture in slovenskega jezika. Čas bi 

bil, da Slovenija Madžarsko odkrito 

vpraša, ali je s predlaganjem in podpisom 

omenjenega meddržavnega 

sporazuma mislila resno ali pa je 

bila to samo taktična poteza za ustvarjanje 

političnega vtisa o dobrih 

namenih pri urejanju manjšinske 

problematike in o spoštovanju 

človekovih pravic v pričakovanju 

predpristopnih pogajanj z Evropsko 

zvezo. 

dr. Boris Pleskovič, predsednik 


Celotno izjavo si lahko preberete na 

spletni strani SSK: 

www.slokongres.com 

svetovni slovenski kongres – Cankarjeva 1/IV – 1000 Ljubljana 

tel: +386 1 24 28 550 e-pošta: info@slokongres.com 27 

www.slokongres.com

Slovenija v svetu 

28 

MED NAMI 

Selitve so tudi 

razvojna priložnost 

sodoBno razseljevanje glede na vseBino najlažje opredelimo kot Beg 

možganov. vendar ima ta tok drugačen pomen in razsežnost kot pa 

“klasično slovensko izseljenstvo”. 

Boštjan kocmur 

18. tabor Slovencev po svetu 

je letos potekal v Šmarjeških 

Toplicah. Kot je pri nas navada, 

smo ga pričeli s sveto 

mašo, ki sta jo tokrat darovala 

dr. Janez Grol in Zvone Podvinski 

s Švedske, zapeli pa so dijaki iz Argentine. 

Po maši so v konferenčni 

dvorani hotela prisotne pozdravili 

predsednik društva dr. Branko Zorn, 

predsednik komisije za odnose s 

Slovenci v zamejstvu in po svetu g. 

Miro Petek in županja Šmarjeških 

Toplic mag. Bernardka Krnc ter 

predsedniki različnih društev iz Evrope, 

Amerike in Avstralije. 

Sledila je okrogla miza pod vodstvom 

Federica Potočnika in Marjane 

Ayerbe Rant. Temo sta predstavila 

prof. dr. Jernej Zupančič, 

ki je v uvodu povedal, da Slovenci 

sodimo med najbolj emigrativne evropske 

narode, saj živi zunaj države 

okrog petina prebivalcev, ki imajo 

jezikovne, kulturne in identitetne 

prvine slovenskosti, čeprav še 

zdaleč ne v enaki meri in načinu. Ta 

Sveta maša 

množica je posledica selitev v zadnjih 

130 letih, na vse celine in zaradi 

različnih razlogov. Po eni strani 

je to skrb in bol, po drugi pa tudi 

svetovljanska dimenzija slovenstva 

in zaradi tega v prvi vrsti razvojna 

priložnost. V drugem delu se je posvetil 

vprašanju odnosa med tremi 

političnimi dimenzijami slovenstva: 

nacije, manjšinstva in diaspore. 

Lucija Lapuh je za tem predstavila 

svojo obsežno diplomsko nalogo, v 

kateri se je posvetila sodobnemu 

razseljevanju, ki ga glede na vsebino 

še najlažje opredelimo kot 

beg možganov. Vendar je ta tok, 

predvsem pa njegove okoliščine 

zaradi gospodarskih, tehnoloških 

in političnih razmer, drugačen, ima 

drugačen pomen in razsežnost kot 

pa “klasično slovensko izseljenstvo”. 

V popoldanskem programu smo 

bili priča odličnim nastopom dijakov 

iz Argentine, Fantovskega pevskega 

zbora Mi smo mi iz Clevelanda 

in zbora Plastoform iz Šmarjeških 

toplic. 

Miro Petek, predsednik komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu 

Dr. Jernej Zupančič, predsednik Oddelka za geografijo na FF v Ljubljani 

Dijaki iz Argentine

Rafaelova družba 

MED NAMI 

Višarski dnevi mladih 

letos so udeleženci dodoBra začutili utrip Benečije in kanalske doline. 

dejan valentinčič 

višarski dnevi mladih - potekali 

so od četrtka, 4., 

do nedelje, 7. avgusta 

- so namenjeni spoznavanju 

zamejstva hkrati pa nudijo 

priložnost za izmenjavo mnenj, 

druženje in duhovno rast. Lani je 

skupina mladih obiskala Koroško, 

letos pa smo dneve posvetili spoznavanju 

Beneške Slovenije in Kanalske 

doline. 

Tudi tokrat je bila 

osemnajstčlanska skupina zelo 

pestra. Naše druženje smo začeli v 

vasici na Ligu na Primorskem, kjer 

smo vzpostavili prvi stik med seboj, 

hkrati pa smo že zakorakali v 

vsebino, ko nam je udeleženec Dejan 

spregovoril o Slovencih v Italiji. 

V petkovem dopoldnevu smo 

se srečali z župnikom, g. Jožefom 

Mikušem, ki nam je predstavil kraj 

in romarsko cerkev Marijino Celje, 

pot pa nadaljevali na Staro Goro v 

Italiji, kjer smo več o svetišču izvedeli 

od domačih redovnikov. Čeprav 

je Stara Gora starodaven romarski 

kraj mnogih Slovencev, pa je v njej 

čutiti predvsem italijanski vpliv. 

Z gore smo se odpeljali v Špeter, 

kjer nam je gostoljuben domačin 

in zagovornik slovenskih navad 

in besede, Miha Koren, približal 

Beneško Slovenijo nekoč in danes. 

Z njim smo pogledali tudi Landarsko 

jamo in počastili grobova dveh 

velikih Slovencev, Paskvala Gujona 

in narodnega buditelja Ivana 

Trinka. Program smo nadaljevali v 

Čedadu. V soboto smo obiskali zelo 

zanimivega in letom navkljub čilega 

matajurskega župnika Boža Zuanella, 

narodnega delavca, pisatelja in 

sourednika časopisa Dom. Pot nas 

je nato vodila proti Žabnicam, od 

koder smo se povzpeli na Svete 

Višarje. V Ehrlichovem domu smo 

zvečer gostili Petra Gerdola, ki upravlja 

višarsko žičnico, hkrati pa veliko 

dobrega naredi za ohranjanje 

slovenske kulture v Kanalski dolini. 

Naši skupni dnevi so se zaključili v 

nedeljo s programom Romanja treh 

Slovenij. 

Na Višarske dneve mladih se 

rad vedno znova vračam, saj se 

mi zdijo pravi maraton slovenstva. 

Letos smo imeli priložnost začutiti 

utrip Benečije in Kanalske doline. 

Mislim, da se nas je prav vse zelo 

Poleg spoznavanja zamejstva Višarski dnevi nudijo priložnost za izmenjavo mnenj, druženje in duhovno rast. 

dotaknilo, kako pozitivno in brez 

vsakršnega sovraštva in zagrenjenosti 

gledajo domačini na svojo 

preteklost in sedanjo situacijo. 

Kljub zelo težki zgodovini in tudi 

danes nerožnati situaciji znajo z 

optimizmom gledati v prihodnost. 

Mislim, da so kulturni in politični 

delavci v Benečiji prevzeli zgled 

narodno zavednih duhovnikov, 

t.i. Čedermacev, katerih delo smo 

imeli v teh dneh možnost posebej 

23. Romanje treh Slovenij 

na Svete Višarje 

Svete Višarje nad Trbižem so bile prvo avgustovsko nedeljo prizorišče, kjer so se že tradicionalno srečale tri 

Slovenije – matična, zamejska in izseljenska. 

Mihela Zaveljcina 

O težkih trenutkih Slovencev v Beneški Sloveniji je v 

osrednjem predavanju, ki ga je pripravil prof. Viljem 

Černo iz Terske doline, spregovorila Luisa Cher. Prof. 

Černo, ki se zaradi bolezni ni mogel udeležiti romanja, 

je v predavanju podal prikaz italijanske politike, ki je 

hotela vzeti narodno zavest beneškim Slovencem, ko 

so le-ti prišli pod Italijo, a hkrati je tudi v teh najbolj 

temnih časih našel tiste, ki so ostali zavezani slovenski 

besedi, beneškemu narečju, ter ga ohranili tudi v 

času najhujšega fašističnega in povojnega pritiska 

na Slovence. Prof. Černo je v predavanju orisal tudi 

uspehe dvojezične šole v Špetru, prikazal današnjo 

vitalnost beneških Slovencev, predvsem pa v sedanji 

demokratični Sloveniji videl tisto duhovno domovino 

vseh Slovencev, ki jih mora vse povezovati. 

Predavanju je sledila sveta maša, ki jo je ob 

somaševanju dvanajstih - večinoma izseljenskih – 

duhovnikov daroval ljubljanski nadškof dr. Anton 

Stres. 

Med udeleženci romanja sta bila tudi državni sekretar 

na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v 

pobližje spoznati. Pravi pečat celotnemu 

dogajanju pa da še dejstvo, 

da se Višarski dnevi mladih 

končajo na Romanju treh Slovenij, 

s katerega vsak neizogibno odide 

notranje zelo obogaten. 

zamejstvu in po svetu dr. Boris Jesih in poslanec v 

Evropskem parlamentu Lojze Peterle. Romanje se je 

zaključilo s kratkim kulturnim programom, ki ga je 

obogatil zbor naših rojakov iz Moersa blizu Essna v 

Nemčiji, Slovenski cvet. 

29

30 

MED NAMI 

Slovenska izseljenska matica 

Slovenski dan 

v Banja Luki 

društvo slovencev triglav iZ banja luke je 25. junija organiZiralo 2. 

slovenski dan v slatini. 

vesna vukšinič zmaić, foto: mile Božič 

na koncertu z naslovom 

Glasba gradi mostove 

so nadarjeni mladi 

glasbeniki Slovenskega 

društva iz Banja Luke na predvečer 

prireditve z glasbo zapolnili koncertno 

dvorano Banskega dvora. 

Rdeča nit dogodka je bila slovenska 

pesem. 

Slovenski dan so letos praznovali 

v Slatini, zdraviliškem mestecu nad 

Banja Luko. Znano je, da je ta prostor 

zaradi zdravilišča in prijetne 

klime pritegnil prve Slovence v Banja 

Luki. Nedvomno je relief kraja s 

hribčki in travniki botroval odločitvi 

naših rojakov, da v tem mestecu 

najdejo svoj drugi dom. Razgled na 

pokrajino je precej domač. 

Članica Slovenskega društva Triglav 

Zdenka Jelić nam je razkazala 

zdravilišče, ki je sicer zaprtega tipa 

in namenjeno predvsem rehabilitaciji. 

V precej mirnem kraju je tisti 

dan odmevala slovenska pesem. 

Društvo je pripravilo bogat program, 

katerega je s svojim prihodom 

počastil tudi slovenski veleposlanik 

v Sarajevu. Prireditev je podprl urad 

za Slovence v zamejstvu in po svetu, 

Ministarstvo prosvete i kulture Banja 

Luka, Občina Banja Luka, Občina 

Laktaši in sponzorji, ki so na stojnicah 

predstavili slovenske izdelke. 

Kulturni program se je začel z 

nastopom društvenega pevskega 

Davorin Jenko s solistko Aleksandro 

Bilanović v nadaljevanju pa so otroci 

dopolnilnega pouka slovenskega 

jezika pod vodstvom učiteljice Nine 

Gradič, nastopili s predstavo Maček 

Muri. 

Folklorna skupina Iskraemeco 

iz Kranja je zaplesala gorenjske in 

prekmurske plese. S tamburicami 

je navdušil Tamburaški orkester 

Dobreč iz Dragatuša. Zapel je Oktet 

Zven iz Črnuč. Obiskovalce pa so k 

petju pritegnili Tamburaši AKUD 

Lola iz Beograda. 

Po kosilu s slovenskega 

kulinaričnega seznama je s svojim 

nastopom pozornost vzbudil animator 

Sten Vilar iz Medvod. S Skrinjico 

želja je k igri pritegnil vse generacije. 

Prireditev je zaključila glasbena 

skupina Pogled iz Novega mesta. 

Spontano in z veliko mero gostoljubja 

je skupinico obiskovalcev 

iz Slovenije na svoj dom in ogled 

slovenske znamenitosti v Slatini 

povabil član društva Triglav Mladen 

Lunić. Na vzpetini nad domačijo se 

je v lepoti zahajajočega sonca razkazoval 

avtohtoni slovenski kozolec. 

Edini daleč naokoli, če ne celo v BiH. 

Mladenov stari oče je iz Vipave, 

stara mama pa s Sinjega vrha nad 

Semičem. 

Mladen je dolgo časa vztrajno 

iskal načrt za izgradnjo slovenskega 

kozolca, ki ga je našel 

v knjigi Kozolec Boruta Juvanca. 

Ko je spoznal namen, simbol in 

vsa pravila, ki so jih ob postavitvi 

upoštevali naši predniki, je poiskal 

arhitekte in stavbarje, ki bi si upali 

postaviti kozolec, kot so ga izdelovali 

včasih. 

Za izdelavo kozolca so uporabil 

značilne vrste lesa, pred tem 

pa upoštevali tudi primeren čas za 

sečnjo dreves. Ker je Mladen po izobrazbi 

inženir gozdarstva, mu iskanje 

primernega lesa zagotovo ni delalo 

težav. Nastal je čudovit izdelek, 

kakršnega tudi v slovenskem prostoru 

težko najdemo. 

Dvodnevni program in organizacija 

dogodka je bila za predsednico 

Marijo Grbić in člane društva prav 

gotovo organizacijsko zahteven projekt, 

ki je s pomočjo lepega vremena 

in dobre volje uspel v celoti. 

Društvo Triglav povezuje 

Slovence v Banja Luki od leta 1998. 

Organizirajo izlete, izobraževanja, 

člane spodbujajo k ustvarjalnosti in 

s pesmijo gradijo mostove. 

Tovrstna praznovanja, ki jih organizirajo 

slovenska društva izven 

meja domovine, imajo poseben čar. 

V zraku je čutiti iskren ponos na 

slovensko glasbo, jezik, kulinariko, 

kulturo in običaje. 

To so identifikacije naroda, včasih 

preveč samoumevne za tiste, ki 

živimo v domovini. Zasluženo pozornost 

in vrednost pa dobijo zunaj 

meja Slovenije.

Slovenci na Koroškem 

ZAMEJSKI DNEVNIK 

Prvi dvojezični napisi 

železna kapla in žitara vas prvi z dvojezičnimi označBami 


avstrijski politiki na zvezni 

in deželni ravni so 

prepričani, da so s tem, 

ko je parlament sprejel 

in predsednik Hainz Fischer 

podpisal zakon o narodnih skupnostih, 

zaključili razprave o številu 

dvojezičnih topografskih napisov 

na Koroškem. Po tem, ko bo na novo 

postavljenih 72 dvojezičnih tabel, 

jih bo na Koroškem skupaj 164. Prvi 

sta dvojezični označbi dobili Železna 

Kapla in Žitara vas. 

Zvezni in deželni politiki so 

zadovoljni, predstavniki manjšin 

in stroke, slovenske in avstrijske, 

nekoliko manj. Za aktualno politiko 

je z zakonom uresničen 7. 

člen Avstrijske državne pogodbe, 

za manjšine le del obveznosti, ki 

jih ima Avstrija do Slovencev na 

Koroškem in Štajerskem ter Hrvatov 

na Gradiščanskem. 

Predsednik Heinz Fischer je menil, 

da je pri manjšinskem zakonu 

šlo za čustveno težko in z zgodovino 

obremenjeno dejanje in ocenil, 

da so dosegli dober kompromis, 

ki je naletel na veliko mero 

podpore in dodal, da gre za „pravo 

rešitev v pravem času.“ Podkancler 

in zunanji minister Michael 

Spindelegger je poudaril, da zakon 

ne izničuje manjšinskih pravic 

iz avstrijske državne pogodbe. Po 

njegovem so končali zgodbo, ki je 

trajala zelo dolgo. Dejal je še, da 

bodo pravice, zapisane v ADP, veljale 

tudi v prihodnje in tudi za druge 

avstrijske manjšine. Torej vrata 

niso zaprta za štajerske Slovence, 

gradiščanske Hrvate in Madžare. 

Zadovoljstvo sta pokazala tudi 

državni sekretar Josef Ostermayer, 

ki je vodil pogajanja s predstavniki 

koroških Slovencev, in deželni glavar 

Gerhard Dörfler. Med številnimi 

izjavami, ki iz različnih zornih kotov 

ocenjujejo zakon, je pomenljivo 

dal predsednik ustavnega sodišča 

Gerhart Holzinger. Zakon je označil 

„kot zmago za pravno državo in 

za vse, ki jim je pravna država pri 

srcu.“ Na dogodku v uradu zveznega 

kanclerja Wernerja Feymanna je 

govoril tudi predsednik Zveze slovenskih 

organizacij Marjan Sturm: 

„Vesel sem, da je uspelo najti kompromis, 

ki z mojega vidika prvič vidi 

v dvojezičnih krajevnih napisih ho- 

Avstrijski predsednik vlade Werner Fayman je s slovenskim kolegom Borutom Pahorjem prisostvoval postavitvi prve dvojezicne 

table na avstrijskem Koroškem 

tenje celotne Koroške. Dvojezični 

napisi niso več simbol slovenske 

narodne skupnosti, temveč simbol 

skupne, jezikovno in kulturno 

raznolike regije.“ Z zakonom je 

manj zadovoljen predsednik Narodnega 

sveta koroških Slovencev 

Valentin Inzko. Zbor narodnih 

predstavnikov namreč meni, da 

zakon ni v skladu z ADP, ustavo 

in memorandumom. „Vendar je 

danes v ospredju veselje za vseh 

72 krajev, ki bodo dobili dvojezični 

napis. Pri NSKS vlada tudi veselje, 

ker je bil član Rudi Vouk tisti, ki je 

sprožil zadevo, se deset let trdovratno 

in profesionalno boril in 

dosegel, da se je tudi zvezna vlada 

začela resno ukvarjati s tem problemom. 

Brez teh naporov ne bi bilo 

današnjega zakona, ne glede na 

njegove pomanjkljivosti.“ 

Slovenski zunanji minister Samuel 

Žbogar je sprejem zakona 

ocenil kot pomembno dejanje 

Avstrije v nadaljnjem izpolnjevanju 

obveznosti v zvezi z zaščito slovenske 

manjšine na avstrijskem 

Koroškem in Štajerskem. Opozoril 

je, da mora ureditev, kakršnakoli 

že je, manjšini omogočiti nadaljn- 

ji razvoj in uveljavljanje pravic v 

skladu z ADP in drugimi relevantnimi 

mednarodnimi pogodbami. 

Za ministra za Slovence v zamejstvu 

in po svetu dr. Boštjana Žekša 

je Zakon kompromis, ni zmaga nobene 

strani. Dodal je, da s zakonom 

obveznosti iz ADP niso izpolnjene, 

čeprav obstajajo tudi nasprotna 

mnenja. 

Foto: BOBO 

Foto: BOBO 

31

32 


Slovenci na avstrijskem Štajerskem 

Slovenski umetniki iz 

italijanskih taborišč 

fašiZem in slovenci – iZbrane podobe, umetnost v italijanskih 

koncentracijskih taBoriščih je naslov razstave, ki Bo v kulturnem 

domu štajerskih slovencev v potrni/laafeldu odprta do konca 

septembra. 


kot je poudarila predsednica 

Kulturnega društva 

člen VII. Suzanne Weitlaner, 

so se za razstavo 

odločili zato, ker je tovrstna tematika 

manj znana v tem delu Avstrije, 

zanimanje za dogodke iz druge svetovne 

vojne pa se povečuje. 

Razstava v Pavlovi hiši je, kot je 

dejal njen avtor dr. Iztok Durjava, le 

del izjemno obsežnega in kakovostnega 

likovnega ustvarjanja slovenskih 

internirancev med drugo svetovno 

vojno v italijanskih taboriščih 

Gonarsu, Renicciju, Padovi, Monigu, 

Viscu in drugod. V nemških 

taboriščih je bilo umetniško ustvarjanje 

prepovedano, v italijanskih 

pa so se fašisti dali portretirati prvaku 

slovenske risbe Nikolaju Pirnatu, 

interniranem v Gonarsu. Dva 

meseca leta 1942 je bila v Gonarsu 

celo neke vrste slikarska šola, ki jo 

je obiskovalo od 20 do 30 mladih 

likovnikov. V italijanskih koncentracijskih 

taboriščih so organizirali 

tudi nekaj razstav, denimo v Padovi 

in Gonarsu. 

Kot ocenjuje dr. Iztok Durjava, 

je bila ena osnovnih značilnosti 

likovnega ustvarjanja v taboriščih 

objektivnost likovnega jezika, ki so 

ga umetniki uporabljali. Tako so zelo 

natančno popisovali taboriščne objekte, 

kar posebej velja za Gonars, 

Renicci in Padovo. Nastala je tudi 

velika galerija portretov ljudi, ki jim 

je fašistični okupator vzel svobodo, 

jih ločil od domovine in domačih. 

Takšen objektiven značaj imajo 

likovna dela z opisi značilnih prizorov 

iz taborišč, kot je ležanje na po- 

Pogled na del razstave Fašizem in Slovenci – Umetnost v italijanskih 

koncentracijskih taboriščih 

gradih, zbiranje internirancev pred 

barakami, čakanje na hrano, celo 

obiranje uši in drugi prizori vsakdanje 

taboriščne sivine. 

Kljub vsem tem, recimo jim 

»ugodnostim«, so bila italijanska 

taborišča po svoje ravno tako 

kruta, kajti v njih so umirali ljudje 

zaradi bolezni, pa tudi lakote in na 

splošno slabih higienskih razmer. Te 

okoliščine so osnovne značilnosti 

likovnih del, predvsem starejših, 

akademsko izobraženih likovnih 

umetnikov Draga in Nandeta Vid- 

Ena osnovnih značilnosti likovnega ustvarjanja v 

taboriščih objektivnost likovnega jezika, ki so ga 

umetniki uporabljali. 

marja, Nikolaja Pirnata in drugih. 

Dr. Iztok Durjava izpostavlja velik 

taboriščni opus Nandeta Vidmarja, 

ki je bil najprej zaprt v Belgiji, nato v 

taborišču Čiginj pri Tolminu, zatem 

v Gonarsu in nazadnje v taborišču 

Renicci. 

Razstavo spremlja odličen 

slovensko-nemški katalog z uvodno 

razpravo Obmejni fašizem in 

slovensko vprašanje dr. Kaje Širok, 

direktorice Muzeja novejše zgodovine 

Slovenije, več odličnih, tudi 

barvnih reprodukcij, in študija dr. 

Iztoka Durjave Ustvarjanje slovenskih 

likovnih umetnikov v italijanskih 

koncentracijskih taboriščih. 

Dr. Iztok Durjava, avtor razstave v Pavlovi hiši v Potrni/Laafeldu 

Foto: Ernest Ružič 

Med reprodukcijami je tudi plakat z 

vabilom na slikarsko razstavo risb in 

karikatur v Gonarsu. 

Le nekaj kilometrov od Pavlove 

hiše v Potrni/Laafeldu, v mestnem 

Muzeju avstrijske Radgone, bo 

do konca septembra odprta razstava 

del novinarja Večera Borisa 

Jaušovca Fotografski spomin na 

deset vojnih dni v Gornji Radgoni. 

Avtor je fotografsko dokumentiral 

enega najostrejših spopadov med 

slovensko teritorialno obrambo 

oziroma milico in Jugoslovansko 

ljudsko armado za nadzor nad 

mednarodnimi mejnimi prehodi. 

Znano je, da so Avstrijci zelo pozorno 

in hkrati z veliko zaskrbljenostjo 

z druge strani Mure spremljali, 

kaj se je dogajalo in zgodilo 

v Gornji Radgoni, kjer so s topovsko 

granato odstrelili, denimo, 

večji del zvonika tamkajšnje 

katoliške cerkve, ki stoji na gričku 

nad mestom.

Slovenci na Madžarskem 


Porabski razvoj želi 

nadomestiti zamujeno 

evropski program sosed k sosedu 2007 – 2013 v poraBju daje pomemBne 

reZultate 


gre za lani obnovljeno 

župnišče na Gornjem 

Seniku v Küharjevo 

spominsko hišo, julija 

odprto Porabsko domačijo - hišo 

rokodelcev v Andovcih, kolarsko 

delavnico na Dolnjem Seniku; iz 

tega programa je Porabska pesmarica 

Poslušajte vsi ljudje in kmalu bo 

posodobljen kulturni dom na Gornjem 

Seniku. Zelo pomemben projekt, 

preurejanje kmetije na Gor- 

njem Seniku v vzorčno za Porabje in 

Goričko, je v pripravi in bo uresničen 

prihodnje leto, zagotavlja tudi minister 

za kmetijstvo, gozdarstvo in 

prehrano Dejan Židan. 

Porabska domačija – hiša rokodelcev 

v Andovcih, najmanjši 

porabski vasi ima večplasten pomen. 

Poleg stalne razstave, ki je že 

postavljena, bodo v zimskem času 

organizirali delavnice, v katerih se 

bodo naučili, kako plesti košare, 

izdelovati preprostejše kmečko 

orodje in predmete domače obrti. 

Opremljena je lončarska delavnica, 

kjer bodo vrteli vretena mladi in 

starejši iz Porabja in Goričkega, ki 

jih zanima ta, v Porabju izumirajoča 

dejavnost. Po smrti obeh lončarjev, 

očeta in sina na Verici, med Slovenci 

ni nikogar, ki bi nadaljeval delo Karla 

Dončeca, znanega na Madžarskem, 

v Sloveniji in celo na avstrijskem 

Gradiščanskem. Namen hiše rokodelcev 

torej ni zgolj v ohranjanju 

starega orodja s kmetij, ampak tudi 

učenje, kako izdelati predmete za 

sedanjo uporabo. Razvojna agencija 

Slovenska krajina, ki jo vodi 

Andrej Kovač, ima v načrtu odprtje 

prodajalne spominkov, predavanja 

v zimskem času in skupne kulturne 

prireditve z Goričkim, zlasti z dejavnimi 

kulturniki iz najsevernejše 

slovenske vasi Budinci. Prav zaradi 

teh in še katere dejavnosti sodi Porabska 

hiša rokodelcev v Andovcih 

med zelo pomembne pridobitve za 

Slovence na Madžarskem. 

Andovci so sicer najmanjša 

narodnostna vas, načrtujejo in 

uresničujejo pa številne ideje in 

pobude. Na dvorišču obnovljene 

stanovanjske hiše in ob novozgrajenem 

delu so pred leti postavili Mali 

Triglav, okoli tono težko skalo, ki so 

jo pripeljali iz Slovenije, iz bližine 

Triglava. V vasi imajo tudi poseben 

spomenik sedeminpetdesetim prebivalcem, 

toda ne pokojnim, ampak 

tistim, ki so ob postavitvi marmornate 

plošče leta 2000 živeli v kraju. 

Nedaleč od vasi, v dolini, so tudi Črne 

mlake, kjer izvira reka Zala, ki se izliva 

v Blatno jezero. Po Črnih mlakah 

je znana legenda, ki govori, da se je 

tu pred stoletji potopila cerkev... 

njen zvonik se prikaže vsakih sedem 

let ... za mladega pastirja, ki je želel 

priplavati in se dotakniti zvonika, se 

je nesrečno končalo, skupaj s čredo 

ovac je utonil ...Vse to in še kaj, tudi 

po zaslugi prizadevnega Karla Holeca, 

sicer novinarja časnika Porabje 

in avtorja zanimive knjige Andovske 

zgode – Andovske prpovejsti, želijo 

ponuditi obiskovalcem, ki iščejo prijetno 

okolje in mir, brez množice avtomobilov 

in druge sodobne „navlake“. 

Resnica ob tem je, da je za še 

tako droben razvojni korak potrebno 

veliko truda. 

Za duhovni razvoj Porabja je 

pomembna tudi porabska pesmarica 

Poslušajte vsi ljudje, v kateri je 

zbranih 188 nabožnih pesmi z notnim 

zapisom. Franc Merkli je v uvodu 

zapisal, da so porabski Slovenci 

dolgo čakali knjigo za ohranjanje kulturne 

in verske dediščine Porabja. 

Gledati je treba - tako Franc Merkli, 

ki ga je sombotelski škof András 

Veres iz Gornjega Senika, čeprav 

edinega slovenskega duhovnika v 

Porabju, lani avgusta premestil v 

povsem madžarsko okolje - tudi naprej 

in duhovno dediščino prenašati 

na mladi rod. Urednik Ciril Kozar je 

poudaril željo, da bi ljudje jemali 

pesmarico v roke in prepevali lepe 

slovenske pesmi povsod, ne samo 

v cerkvi. Državni sekretar dr. Boris 

Jesih je izrazil pričakovanje, da bo 

pesmarica prispevala k ohranjanju in 

učenju slovenskega jezika, zato natis 

knjige ni samo praznik za Gornji Senik, 

marveč za celo Porabje. Pri zbiranju 

pesmi je uredniku pomagala 

Vera Gašper, ki že več kot pol stoletja 

poje v domačem pevskem zboru Avgust 

Pavel in pozna vse pesmi natisnjene 

v Porabski pesmarici. 

Izdelki domače obrti, kakršne se bodo učili na delavnicah v hiši rokodelcev. 

33

Slovenci v Italiji 

34 


S kulturo za narodno 

pripadnost 

igor tutta, novi predsednik ZveZe slovenskih kulturnih društev, bo 

predvsem pomagal ohranjati kakovost dela vseh članic in Blizu pet 

tisoč navdušencev, ki delajo v njih. 

mirjam muženič, rtv slovenija 

skorajda ni kraja v narodnostno 

mešanem prostoru 

dežele Furlanije Julijske 

krajine, kjer bi slovenski 

domačini ne imeli pevskega zbora, 

morda godbe na pihala, tudi folklorne 

skupine, filateliste, skupino, 

ki ji je pri srcu likovna umetnost in 

še bi lahko naštevala. Kar 82 takih 

društev, organizacij ali preprosto 

skupin amaterskih kulturnih ustvarjalcev, 

tako na Tržaškem kot 

v goriški in videmski pokrajini, je 

združenih v Zvezo slovenskih kulturnih 

društev. Šest let jo je z veliko 

predanostjo in zato tudi nadvse 

uspešno vodil predsednik Marino 

Marsič. Pred kratkim je krmilo 

deželne krovne organizacije prevzel 

Igor Tutta, dolgoletni kulturni 

in politični delavec v narodnostnih 

vrstah in urednik slovenskega programa 

pri deželnem sedežu italijanske 

radiotelevizije RAI v Trstu. Igor 

Tutta je tudi soprog Alenke Rebula, 

zamejske ustvarjalke, ki ji zaradi zapisanih 

razmišljanj navdušeno ploskajo 

po vsej Sloveniji. 

Za ohranitev 

kakovosti in obsega 

kulturnega dela 

Igor Tutta se je kot delavec na 

»zasluženem neomejenem dopustu« 

odlično počutil, saj je po dolgih 

letih vendarle začel sam urejati svoj 

prosti čas. Toda mirno upokojensko 

življenje je bilo kratko. Sprejel 

je povabilo in pri tem sta ga vodili 

predvsem dve želji: da bi kot 

predsednik Zveze pomagal ohranjati 

kakovost dela vseh članic in blizu 

pet tisoč navdušencev, ki delajo v 

njih. 

»Društva delujejo iz leta v leto,« 

razmišlja novi predsednik. »Zveza 

pa mora gledati tudi naprej! Vedeti 

mora, kakšen bo razvoj kulturnega 

življenja narodne skupnosti, kakšne 

bodo želje in potrebe in vse to tudi 

pripraviti. V svojem programu na 

kongresu Zveze sem tudi zapisal, 

Igor Tutta, predsednik ZSKD: »Društva delujejo iz leta v leto Zveza pa mora gledati 

tudi naprej!« 

da bom vso pozornost namenil 

mladim, da bodo lahko delali, se ob 

delu izobraževali in počasi prevzeli 

tudi naše delo. Mladih je v zborih, 

godbah, pri muzejskem in drugem 

kulturnem delu sicer veliko in pridni 

so, vendar še ne zasedajo vodilnih 

mest. Zelo rad bi, da bi me kdo od 

njih kmalu nasledil!« 

Raznoliko kulturno 

poletje 

Medtem ko večina organizacij 

Slovencev v Italiji med dopusti 

počiva, so kulturniki najbolj aktivni 

in še bolj zaposleni kot druge dni 

v letu. Poleg prireditev, ki bogatijo 

počitniški vsakdan domačinom 

in turistom, pripravljajo različne 

tedenske oblike izobraževanja za 

odrasle. Intercampus, ki je potekal 

med Trstom in Koprom, je 

bil namenjen godbenikom. Skupina 

mladih je odpotovala na tradicionalno 

mednarodno likovno 

kolonijo v Šentjanž na avstrijskem 

Koroškem. Druga polovica avgusta 

je čas za likovno akademijo 

za najmlajše v Gorenjem Tarbiju v 

osrčju Benečije, ki udeležencem 

omogoča tudi spoznavanje krajev, 

ljudi in njihovih navad. Poleg usta- 

ljenih postaj pa si v Zvezi prizadevajo 

tudi za povezovanje vseh 

delov Slovencev v Italiji, saj je bil 

Trst, po besedah Igorja Tutte, dolga 

leta preveč ločen od Gorice, ta 

od Benečije in podobno. Čas in razmere 

so naklonjene tudi skupnim 

potem s sorodno katoliško organizacijo, 

z organizacijami v Sloveniji 

in predvsem na Primorskem. 

Sodelovanje s 

katoliško kulturno 

organizacijo 

Zveza slovenskih kulturnih 

društev je deželna organizacija, 

starosti njenih članic so različne, 

nekatere so pri življenju že 150 

let. Katoliške organizacije so se na 

tržaškem obnovile predvsem na 

pokrajinski ravni, v zadnjih letih 

tudi v Benečiji. Predsednik Tutta 

napoveduje, da bo iskal vse možne 

poti za čim tesnejše sodelovanje in 

povezave, kajti prepričan je, da so 

bolj kot ideološke razlike pomembni 

delo za narodno skupnost, ohranitev 

njenega jezika in kulture, slovensko 

prisotnost v prostoru, kjer 

Slovenci živijo. 

Tudi v tej največji krovni organizaciji 

Slovencev v Italiji poznajo 

denarno stisko, zamude pri nakazilu 

dogovorjenih finančnih prispevkov, 

ki silijo v najemanje posojil in z njimi 

še dodatne obremenitve. Pa vendar 

delajo, skrbno, predano in neutrud- 

Vso pozornost bom namenil mladim, da bodo 

lahko delali, se ob delu izobraževali in počasi 

prevzeli tudi naše delo. 

no, v veri, da so 33 zborov, 6 godb, 

Ribiški in Rezijanski muzej ter vsi 

drugi, od Milj do Trbiža in nazaj, za 

avtohtono narodno skupnost kot kri 

v žilah...

Hrvaška 


Hrvaški Slovenci ob 

dvojno volilno pravico 

komaj leto dni po tem, ko je hrvaški parlament sprejel ustavni Zakon 

o pravicah narodnih manjšin, ki določa dvojno volilno pravico za 

vse manjšine na hrvaškem, razen srBske, je hrvaško ustavno sodišče 

razveljavilo dvojno volilno pravico vsem manjšinam, vključno s 

slovensko. 

goran ivanovič, dopisnik sta iz zagreba 

to pomeni, da se bodo 

pripadniki manjšin na 

bližajočih se parlamentarnih 

volitvah odločili, 

ali bodo manjšinske kandidate 

volili v posebni volilni enoti ali 

bodo obkroževali imena na strankarskih 

in neodvisnih volilnih seznamih, 

tako kot vsi drugi hrvaški 

državljani. 

Za slovensko manjšino to pomeni, 

da bo znova v skupini z albansko, 

bošnjaško, črnogorsko in makedonsko 

manjšino, ki bodo v saboru 

imele enega poslanca. Na zadnjih 

parlamentarnih volitvah je bil izvoljen 

kandidat iz vrst bošnjaške 

manjšine Šemso Tanković, sicer 

predsednik Strane demokratske 

akcije (SDA). Glede na številčnost 

manjšin, udeležbo in privrženost 

svojim nacionalnim kandidatom je 

težko pričakovati, da bo slovenska 

manjšina po 4. decembru 2011, ko 

bodo po vsem sodeč naslednje parlamentarne 

volitve na Hrvaškem, 

imela svojega poslanca. 

Zahteve po ustavni 

oceni 

Hrvaški parlament je junija 

lani sprejel ustavni zakon, ki je 

manjšinam z manj kot 1,5-odstotnim 

deležem v celotnem prebivalstvu 

ob splošni volilni pravici 

zagotavljal tudi posebno volilno 

pravico pri izbiri petih poslancev 

teh manjšin. To pravico je imela 

tudi slovenska manjšina na 

Hrvaškem, kar je pomenilo, da bi 

pripadniki manjšin, razen srbske, 

lahko volili tako na splošnih kot 

na manjšinskih volitvah. Zakon 

je srbski manjšini, ki edina predstavlja 

več kot 1,5-odstotni delež 

prebivalstva, na splošnih volitvah 

zagotavljal najmanj tri poslanske 

Časa za nove spremembe pa pred prihodnjimi 

volitvami praktično ne bo, čeprav je več kot 

očitno, da je potrebna temeljita razprava o 

manjšinskih poslancih v hrvaškem saboru. 

stolčke z možnostjo, da bi imeli več 

poslancev, če bi v kateri izmed desetih 

volilnih enot njihov kandidat 

presegel petodstotni volilni prag. 

Pravico do zagotovoljenih treh poslancev 

za srbsko manjšino je imela 

srbska stranka, ki bo imela večino v 

vseh volilnih enotah, kar je bilo za 

ustavno sodišče tudi najbolj sporno 

določilo. Nasprotniki so trdili, da je 

to bila očitno “voda na mlin” vladni 

Samostojni srbski demokratski 

stranki (SDSS), ki je tudi največja 

srbska stranka na Hrvaškem. Zato 

so februarja letos zahtevali oceno 

ustavnega sodišča. 

Temeljita razprava 

tudi v saboru 

Predsednica ustavnega sodišča 

Jasna Omejec je ob objavi odločitve 

poudarila, da z razveljavitvijo narodnim 

manjšinam ne krčijo pravic. 

Pojasnila je, da nihče ne sme imeti 

vnaprej zagotovljenih poslanskih 

sedežev. Saboru so namreč pustili 

možnost, da sprejme nove predpise, 

ki bodo vprašanja iz spornega 

člena rešili v skladu z ustavo. Tudi 

premierka Jadranka Kosor je napovedala, 

da se bodo o vsem še 

pogovarjali, saj je bila dvojna volilna 

pravica za manjšine temelj podpore 

manjšinskih poslancev vladni 

koaliciji v preteklih štirih letih. 

Časa za nove spremembe pa pred 

prihodnjimi volitvami praktično 

ne bo, čeprav je več kot očitno, da 

je potrebna temeljita razprava o 

manjšinskih poslancih v hrvaškem 

saboru. Zaenkrat imajo manjšine 

pravico do osmih poslancev, treh 

srbskih in petih ostalih v parlamentu, 

v katerem je bilo na zadnjih volitvah 

izvoljenih 153 poslancev. 

Možnost ustavne 

krize? 

Poslanec italijanske manjšine Furio 

Radin je o zapletu z volilnimi 

Zagreb 

pravicami manjšin na Hrvaškem obvestil 

italijanskega predsednika Giorgia 

Napolitana, napovedal je celo 

tožbo na Mednarodnem sodišču za 

človekove pravice v Strasbourgu. 

Med drugim je opozoril, da volilnih 

zakonov ni mogoče spreminjati v volilnem 

letu. Na možnost ustavne krize 

in negativne mednarodne odzive je 

opozarjala tudi SDSS. Na hrvaškem 

ustavnem sodišču so odgovorili, da 

ustavne krize ne bo, ker določba o 

spremembi volilnega zakona v volilnem 

letu ne velja za volitve narodnih 

manjšin. 

35

kras je svojevrstna 

gospodarska priložnost 

ob načrtnem snovanju 

ekološko usmerjenega 

turizma. Območja 

Predjame, Postojnske 

in Škocjanske jame ter 

Cerkniškega jezera 

so svoj »kraški adut« 

uspešno unovčili. 

36 

DOŽIVImO SlOVENIJO 

Kras 

Bela lica zelene 

pokrajine 

slovenija je dežela 

klasičnega krasa, pokrajine 

s posebnimi pojavi, 

ki jih oblikuje voda z raztapljanjem 

apnenca na površju in 

izoblikovanjem votlin v podzemlju. 

Kras se širi vse od Alp do Jadrana 

in Panonske kotline ter zavzema 

več kot 40 odstotkov slovenskega 

ozemlja. Klasični kras med Tržaškim 

zalivom in Vipavsko dolino ter v 

porečju reke Ljubljanice pa odlikujejo 

posebni kraški – krajinski pojavi 

z nenavadnimi površinskimi 

oblikami, nepredvidljivim vodnim 

režimom in podzemljem, polnim 

izjemnega kapniškega bogastva. 

Kras je spremenljiv in zelo občutljiv 

svet, nehvaležen ob grobem industrijskem 

posegu v njegovo 

krhko čudovitost, vendar prijazen 

do občudovalcev lepot narave in 

častilcev njenih virtuoznih iger. 

Beseda izhaja iz starega ljudskega 

izraza za kamen in je prvotno 

pomenila kamnito pokrajino. Iz tega 

naziva se je razvilo lastno ime Kras 

za vse območje, ki se razteza med 

Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino 

ter med Soško dolino in Brkini. 

kras je samosvoja pokrajina, 

samoZadostna v lepoti in odvisna 

od vodnih kapljic. slovenija je 

ime »kras« pokonila svetu, sama pa 

vaBi na ogled nenadejanih čudes. 

Kako nastaja? 

Kras je posledica korozije in preperevanja 

kamnin, krivec zanjo pa 

je površinska voda (padavine), ki 

razjeda podlago in se skoznjo pretaka 

v podzemlje. Posledica tega 

dogajanja je preperevanje kamna. 

Le-to ustvarja fliš, ki teži k drsenju 

navzdol, kar nenehno zapolnjuje 

kotline. Ravnovesje med omenjenima 

procesoma pa ustvarja kraško 

pokrajino. Ob tem največjo vlogo 

igra sestava tal, saj se sadra neprimerno 

hitreje topi od dolomita 

ali apnenca, a to vpliva le na dobo 

zakrasevanja in na njegov potek, 

ne na nastanek. Odločilni dejavnik 

je vedno in samo voda. Zato je razumljivo, 

da je kras večinoma v 

zmernem podnebnem pasu, ki nudi 

primerna podnebja. 

Slovenija in kras 

Ozemlje na jugozahodu Slovenije, 

ki je dalo krasu ime, je znano tudi 

pod imeni Pravi kras ali Tržaški kras, 

toda to ni edino kraško ozemlje v 

naših krajih. Skoraj polovica Slovenije 

(43 odstotkov) je na apnenčastodolomitnem 

ozemlju, torej kraška. 

Slovenski kras je med najbolj raziskanimi 

kraškimi območji na svetu. 

renata picej 

Valvazorjevo 

doživljanje krasa, Slava 

vojvodine Kranjske 

»Res je delovanje narave prav 

čudovito pod zemljo kakor nad njo. 

Sem sodijo tudi jame, ki jih je ustvarila. 

Ponekod so takšne, da jih ne 

moreš pogledati brez začudenja ... 

Doslej so bile malo znane, ker ni še 

nihče o njih pisal. Tudi tu v deželi je 

malokdo zanje vedel razen bližnjih 

prebivalcev, ki pa jim za take reči ni

Kraška ozemlja najdemo po celem 

svetu, največ na Kitajskem in 

v Avstraliji. Povsem brez njega 

so v Evropi Finska, Nizozemska 

in Danska. Evropski kras je zelo 

raznolik, saj ne zajema samo 

apnenčastih tvorb, kot jih poznamo 

pri nas. Ukrajina je država z 

največjimi jamami v Evropi, ki 

pa niso dobro raziskane niti niso 

zapisane turizmu: Optimističeska 

jama 208 km, Ozerna jama 111 km, 

Zoluška 90 km. 

mar. Upam pa, da si bo radoveden 

peregrinant ali popotnik, ki bo v prihodnje 

prišel v deželo, utegnil ogledati 

vse redkosti in znamenitosti, 

kakor so mu jih kdaj pokazali ... 

Vendar pa je narava sama iz 

kapljajoče vode, ki se je spremenila 

v kamen, izumetničila te podobe in 

se pošalila, da bi kot mati umetnosti 

ljudem namignila, naj se z resnobo 

lotijo lepih umetnosti in dela prav 

kakor ona, ki nikjer ne praznuje, ne 

lenari, marveč se kaže marljivo celo 

na takih krajih zemeljske notrine, 

kjer je tiho in samotno … 

Ima pa Notranjska izredno 

čudovite in zares ogleda vredne, 

prav redke jame, kakršnih težko 

najdemo kje v kaki deželi, dasi ni 

mogoče vseh prav opisati. Kdor se 

na lastne oči ne prepriča, ne bo prav 

verjel … Ponekod vidiš grozovite 

višine, drugod vse v stebrih in tako 

čudno oblikovano, kakor bi gledal 

pred seboj vsakovrsten gomáz, kače 

in druge živali, razne pošastne postave 

in spačene obraze, prikazni in 

podobno. Tegá so vogli, koti, tla in 

stebri tako polni, da marsikoga groza 

obhaja. Stud in strah sta še večja, 

ker so povsod, na vseh straneh, 

mnogi hodniki, votline, globoka 

brezna; pa tudi v višino gredo razne 

špilje in hodniki. Skratka: grozotno 

mrakotna podoba in pogled se nikakor 

ne dasta popisat s peresom. 

In čim globlje greš, tem grozovitejši 

je pogled.« 

Postojnska jama 

Valvazor našteva in opisuje celo 

vrsto kraških pojavov, od majhnih 

kraških izvirov (Lintvern nad 

Vrhniko) in potočkov do velikih 

morfoloških oblik, kot so kraška 

polja in predvsem, kot je Cerkniško 

jezero. V Slavi vojvodine Kranjske je 

navedel več kot 60 jam in 40 kraških 

pojavov in priznal: »Jaz sam sem v 

različnih deželah in kraljestvih, ne 

le po Evropi, ampak tudi po Afriki, 

mnogo edinstveno čudovitih jam videl, 

ampak najbrž nikjer tako posebno 

občudovanja vrednih kot v moji 

očetnjavi … « 

Kras kot eldorado 

turizma 

Kras je svojevrstna gospodarska 

priložnost ob načrtnem snovanju 

ekološko usmerjenega turizma. 

Območja Predjame, Postojnske in 

Škocjanske jame ter Cerkniškega 

jezera so svoj »kraški adut« uspešno 

unovčili. Svetovni sloves, ugledno 

mesto v Unescovem seznamu svetovne 

naravne in kulturne dediščine 

(Škocjanske jame) in turisti, ki prihajajo 

v Slovenijo z vsega sveta, da si 

ogledajo kras in njegove največje 

dragulje, so ustrezno plačilo za Valvazorjev 

napor ob promoviranju 

kranjskih lepot ter velika spodbuda 

slovenskemu turizmu, da okoli svojih 

največjih turističnih posebnosti 

naplete še boljše in v celovit doživljaj 

spletene turistične produkte. 

Danes lahko kras postavi na ogled 

več kot 20 turističnih jam in jih 

dopolni še z drugimi pojavi kot veliki 

kraški izviri, ponikalnice, presihajoča 

jezera, kanjonske doline, udornice, 

uvale in polja ter vrsta drobnih oblik, 

žlebičev, škrapelj ter škavnic, skalnih 

samotarjev, kotličev in vrtač, ki dajejo 

tej pokrajini svojstven, nezamenljiv 

pečat. 

Sploh pa je treba vedeti, da sodi 

jamski turizem med najstarejše 

turistične panoge v Sloveniji. 

Že davno v preteklosti so bila 

pomembna romanja v cerkve in 

druge svete kraje v jamah. Na slovenskem 

etničnem območju so bile 

take posebnosti cerkev Sv. Ivana 

Čele (Landarska jama), omenjena 

že leta 888, in Sveta jama pri Socerbu, 

iz okoli leta 1463. Vilenica je 

bila prava turistična jama že pred 

letom 1633, v Škocjanske jame pa 

so prihajali ljudje v drugi polovici 

18. stoletja. Začetek 19. stoletja je 

prinesel prave turistične obiske in 

razmah jamskega turizma Pečini 

na Hudem letu (1808) ter Postojnski 

in Škocjanski jami, ki sta postali 

turistični motiv leta 1819. 

Kraški pojavi 

Kraška jama – izvotljen prostor 

pod zemeljskim površjem 

Kraški izvir – točka na kraškem 

Škocjanske jame 

ozemlju, kjer podzemna voda prihaja 

na površino. 

Obrh in zatrep – močan kraški 

izvir, ki se navadno izlije izpod visoke 

skalne stene, ustvari majhno, 

a globoko jezero ter odteče naprej 

po dolini. 

Kropa – kjer kraški izvir nastaja 

iz raznih vodnih virov, ki razpršeno 

prihajajo iz številnih špranj med 

skalami. 

Bruhalnik (na krasu mu pravijo 

tudi fontana) je vrsta kraškega izvira, 

kjer iztok iz podzemlja ovirajo 

sifoni, voda pa zato priteka na 

površje le občasno, ko se notranji 

rezervoarji toliko napolnijo, da voda 

po načelu veznih posod prestopi sifonsko 

zaporo. 

Kraško polje je večja kotanja, ki 

ima pretežno ravno dno, koder poteka 

kraški vodni vir. 

Uvala – podobna je kraškemu 

polju, razlika je le v nastanku. Uvala 

nastane z združitvijo dveh ali več 

vrtač - od tod valovito dno. 

Polje – kot kraški pojav nastane iz 

udornice, na katero je zašel močan 

podzemski tok, ki hitro odnaša 

naravne odkruške apnenca in tako 

oblikuje kotlino. 

Ponor in požiralnik – mesto, kjer 

voda izgine s površja. 

Stalaktit – kapnik, ki v podzemni 

jami raste iz stropa. Rastejo zelo 

počasi; nekaj milimetrov na leto ozi- 

roma nekaj centimetrov na tisoč let. 

Pri tem podtalna voda, ki vsebuje 

apnenec, kaplja s stropa in ko izhlapi, 

se (na tleh ali na stropu) kopiči 

apnenec in kapnik raste. 

Stalagmit – kapnik, ki raste iz tal 

proti vrhu. 

Vokliški izvir – tip kraškega izvira, 

poimenovanega po izviru Fontainede-Vaucluse 

v pokrajini Vaucluse v 

Provansi na jugu Francije, kjer voda 

iz velikih globin pod pritiskom po 

strmih kanalih priteka na površje. 

Vrulja – vokliški izvir, ki ga je v 

preteklosti zalilo morje. 

Vrtača – kraška globel 

Škraplja – podolgovat žleb na 

golem površju trdega apnenca, ki 

nastane zaradi tekoče vode. 

Udornica – kraška dolina, ki nastane 

po udoru jamskega stropa. 

Koliševka – oblika udorne 

kraške doline (udornice), porasle z 

drevjem. 

Brezno – navpična jama 

Škocjanske jame so zaradi 

edinstvene naravne in kulturne 

dediščine vpisane v seznam 

svetovne dediščine pri Unescu že 

od leta 1986, od 1999. kot prvo 

podzemno mokrišče na svetu v 

Ramsarsko konvencijo, od 2004. pa 

kot biosferno območje Kras tudi v 

program MAB (človek in biosfera). 

37

38 

DOŽIVImO SlOVENIJO 

Turistični 

meeting point 

Investicije v slovenski 

turizem 

Ministrstvo za gospodarstvo 

obetavne slovenske turistične projekte, 

ki iščejo tuje investitorje, že 

nekaj časa predstavlja v brošuri Invest 

in Slovene Tourism. Trenutno je 

v njem 29 projektov, ki si jih lahko 

ogledate na spletni povezavi www. 

btps.si 

Uspešen turistični 

portal Slovenija 

Število obiskovalcev uradnega 

turistično informacijskega portala 

www.slovenia. 

info, ki do portala 

dostopajo preko 

svetovnih spletnih 

iskalnikov z 

vpisom besednih 

zvez »I feel Slovenia«, 

beleži konstantno 

rast, kar 

kaže na vse večjo 

prepoznavnost 

blagovne znamke 

I feel Slovenia. 

Slovenija 

z visokim 

potencialom za razvoj 

doživljajskega turizma 

Slovenija je v študiji, ki so jo pripravili 

na George Washington University, 

Adventure Travel Trade 

Association (ATTA) in Vital Wave 

Consulting, uvrščena med deset 

držav z visokim potencialom za razvoj 

doživljajskega turizma. 

Promocija Slovenije 

na konjskih hrbtih 

Mladi rejci, ljubitelji konj, so se 

julija udeležili Svetovnega prvenstva 

mladih rejcev v Franciji in poleg 

dobrih športnih uspehov poskrbeli 

tudi za pestro promocijo Slovenije 

in lipicancev. Slovenska ekipa se je 

v Slovenijo vrnila s prvim mestom 

za najboljšo maskoto in drugim mestom 

v ocenjevanju gibanja in prostega 

skakanja konj. Za zmago v tekmovanju 

za najboljšo maskoto je bila 

potrebna zgodba, Slovenci pa so jo 

stkali pod imenom »Zgodba o malem 

črnem lipicancu«, ki ne ve, zakaj se ga 

ljudje zaradi drugačnosti bojijo, potem 

pa dokaže, da drugačnost ni ovira, 

nenazadnje iz majhnega »črnčka« 

zraste lep, velik, bel lipicanec. 

Mag. Marjan Hribar 

prejel nagrado 

združenja eurhodip 

Mag. Marjan Hribar, v. d. generalnega 

direktorja na Direktoratu 

za turizem in internacionalizacijo, 

je na konferenci združenja vodilnih 

hotelirsko-turističnih šol EURHODIP 

za strokovno in življenjsko delo prejel 

najvišjo nagrado, ki jo podeljuje 

združenje. 

EURHODIP je združenje, ki so ga 

leta 1988 ustanovile vodilne ev- 

Mag. Marjan Hribar, v. d. generalnega direktorja na 

Direktoratu za turizem in internacionalizacijo 

ropske hotelske in turistične šole. 

Danes EURHODIP združuje 150 šol 

in univerz iz kar 35 držav. Združenje 

že več kot dvajset let deluje na 

področju promocije najvišje kakovosti 

izobraževanja v hotelirstvu 

in turizmu. Iz Slovenije so se konference 

udeležili tudi predstavniki 

Višje strokovne šole za gostinstvo 

in turizem Maribor. Direktorica šole 

mag. Helena Cvikl, ki je od leta 2003 

generalna sekretarka združenja 

EURHODIP, pa je bila na letošnji konferenci 

izvoljena za podpredsednico 

združenja. 

Slow tourism 

Slow tourism je strateški projekt 

v okviru Programa čezmejnega 

sodelovanja Slovenija-Italija 2007- 

2013, financiran iz sredstev Evropskega 

sklada za regionalni razvoj ter 

nacionalnih sredstev. Stremi k oblikovanju 

nove turistične ponudbe 

na italijansko-slovenskem območju 

in poudarja trajnost, odgovornost in 

eko-kompatibilnost, vključuje pa 30 

partnerjev in bo trajal 36 mesecev. 

Partnerstvo sestavljajo lokalne razvojne 

agencije in lokalne akcijske 

skupine ter institucionalni organi 

kot so pokrajine, občine, nacionalni 

parki, znanstveni oddelek Univerze 

v Trstu in specializirane organizacije 

s področja turizma. 

Prireditve in festivali 

na www.slovenia.info 

Na osrednjem portalu Slovenske 

turistične organizacije lahko s koledarjem 

prireditev sledite priredi- 

tvam v Sloveniji, ki se odvijajo danes, 

ta teden ali prihajajoči vikend. Več 

na: www.slovenia.info/prireditve

4. svetovno nogometno prvenstvo Slovencev po svetu 

ŠPORt 

Složnost kot je zlepa ni 

na otvoritveni tekmi na železniškem atletskem kluBu ljuBljana 

šiška so z rezultatom 3:2 slavili izseljenci. složnost, ki so jo pokazali 

člani ekip, Bi Bila potreBna tudi na drugih področjih, je med drugim 

pripomnil minister žekš, ki se je tokrat preizkusil kot selektor. 

Blanka markovič kocen, foto maja kaplan 

Vlada se je tudi tokrat pokazala kot dober gostitelj in prepustila zmago izseljencem. 

turnir, ki je letos potekal 

med 20. In 23. julijem, 

organizira Izseljensko 

društvo Slovenija v svetu 

skupaj z Nogometno zvezo Slovenije 

in s podporo Urada Vlade Republike 

Slovenija za Slovence v zamejstvu in 

po svetu. Sodelovalo je šest moštev, 

pet iz Evrope (Avstrija, Makedonija, 

Nemčija, Srbija in Slovenija v svetu) 

in eno iz Amerike (Kanada). 

Poleg zdravega duha v zdravem 

telesu je cilj prvenstva “druženje 

mladih Slovencev, rojenih v svetu, da 

preko športa občutijo in ohranjajo 

povezanost z matično domovino”, je 

na novinarski konferenci pred tekmo 

povedal generalni tajnik SVS Boštjan 

Kocmur. Po mnenju ministra za 

Slovence v zamejstvu in po svetu dr. 

Boštjana Žekša smo Slovenci športen 

in nogometen narod, kar smo dokazali 

z uspehi na največjih klubskih in 

reprezentančnih tekmovanjih, predvsem 

pa z enotnostjo, ki jo je vsa 

slovenska javnost vseskozi kazala v 

Projekt nogometnega prvenstva promovira 

vključevanje mladih v aktivnosti slovenskih društev po 

svetu in seznanjanje z matično domovino prednikov. 

podpori našim nogometašem. »Redka 

so področja in trenutki, kjer dosegamo 

takšno složnost,” je še dodal 

minister, ki je prepričan, da projekt 

nogometnega prvenstva promovira 

vključevanje mladih v aktivnosti slovenskih 

društev po svetu in seznanjanje 

z matično domovino prednikov. 

Obenem pa tovrstna srečanja spodbujajo 

zavedanje slovenske javnosti 

o tem, da zunaj države živijo in aktivno 

delujejo organizirane slovenske 

skupnosti. 

Ne otvoritveni tekmi, ki je bila, 

razumljivo, deležna tudi največje 

pozornosti javnosti, sta se pomerili 

ekipa predstavnikov Slovencev iz Toronta 

in ekipa Vlade RS, v kateri sta 

sodelovala tudi ministra za promet 

ter okolje in prostor dr. Patrick Vlačič 

in Roko Žarnič ter državni sekretarji 

na Uradu za Slovence v zamejstvu 

in po svetu, v Službi vlade za lokalno 

samoupravo in na ministrstvu za 

obrambo, dr. Boris Jesih, mag. Bojan 

Suvorov in mag. Boris Balant. 

Kot je povedal minister Žekš, ki 

se je tokrat poskusil še v vlogi selek- 

Minister za proment, dr. Patrik Vlačič 

torja moštva Vlade RS, »se je vlada 

tudi tokrat pokazala kot dober go- 

stitelj in je zmago prepustila 

izseljencem.« Tekma se je namreč 

končala z rezultatom 3:2 v korist 

slednjih. Prvi gol v ekipi vlade je dal 

Gregor Greif, drugega pa Urban Krajcar. 

Pri izseljencih pa je David Hozjan 

gol zadel dvakrat, tretji gol pa je 

dal Robert Benett. 

Nogometno prvenstvo je bilo si- 

cer del sklepnih prireditev Slovenije 

v svetu v poletnem času, 

povezovanja mladih Slovencev 

doma in po svetu ter eden izmed 

spremljevalnih dogodkov prireditve 

Dobrodošli doma, ki se je odvijala 1. 

julija v središču Ljubljane. 

39

40 

ŠPORt 

Slovenski nogometaši na pragu kvalifikacij za SP 2014 

Brazilija, 

Slovenci prihajamo! 

hvala ti, ronaldo, je vZkliknila armada slovenskih nogometnih 

navijačev, potem ko je slovensko reprezentanco v kvalifikacijah 

za sp v Braziliji 2014 izžreBal v skupino e - skupaj z norveško, švico, 

albanijo, ciprom in islandijo. 

franci Božič 

v 

kvalifikacijah za EP in SP, 

v katerih nastopa od leta 

1994, Slovenija še nikoli 

ni dobila na papirju lažjih 

nasprotnikov. Sodeč po trenutnih 

razmerjih moči bi »palčica« z južne 

strani Alp lahko najresneje konkurirala 

celo za prvo mesto v skupini, 

ki prinaša neposredno uvrstitev 

na prvenstvo (osem najboljših 

drugouvrščenih izmed devetih pa 

bo igralo v dodatnih kvalifikacijah). 

Po treh drugih mestih in podvigih v 

podaljšku kvalifikacij bi se to zgodilo 

prvič, potem ko je moštvu Matjaža 

Keka prvo mesto nesrečno ušlo v 

kvalifikacijah za SP 2010 v Južni Afriki 

- zaradi gola Slovakov na Poljskem 

v zadnjih trenutkih tekme. 

»V tej skupini realno ni favorita, 

Slovenija pa se lahko poteguje 

za eno izmed prvih dveh mest. 

Norvežani in Švicarji nam bodo 

zanesljivo najhujši tekmeci, ne bi 

pa odpisal niti Ciprčanov, Albancev 

in Islandcev. Ti bodo - predvsem v 

igrah doma - gotovo krojili vrstni red 

na vrhu. Naše moštvo bo tudi v teh 

kvalifikacijah med najmlajšimi, toda 

imelo bo že dovolj izkušenj,« je po 

žrebanju izjavil selektor Matjaž Kek, 

ki ga pred tem čaka še razburljiv finiš 

kvalifikacij za EP 2012 na Poljskem 

in v Ukrajini, v katerih je prvo mesto 

že oddano Italijanom, prosto pa je 

drugo mesto in dodatne kvalifikacije. 

Le malokdo je leta 2007 verjel, 

Dosedanja bilanca 

s tekmeci 

Slovenija je že igrala z vsemi tekmeci 

za Brazilijo, še najslabšo bilanco 

ima z Norveško - 4 poraze in 1 remi. 

Tudi s Švico v prijateljskih tekmah ni 

blestela - 3 porazi, v kvalifikacijah za 

SP pa 1 remi in 1 zmago. Z Albanci 

naši beležijo 3 zmage in 2 remija, s 

Ciprčani 2 zmagi ter po 1 poraz in 

remi, z Islandci pa 2 zmagi. 

da se bo Matjaž Kek s tedaj nestanovitnim 

moštvom tako dolgo zadržal 

na krmilu slovenske reprezentance. 

Vmes je imel nekaj privlačnih tujih 

ponudb, toda kot vse kaže, bi se 

na selektorskem položaju utegnil 

zadržati vse do SP v Braziliji. 

Slovenska športna javnost od 

zdajšnjega rodu, ki je kombinacija 

izkušenih (Robert Koren, Milivoje 

Novakovič, Boštjan Cesar, 

Aleksander Radosavljevič, Samir 

Handanovič, Marko Šuler...) in 

mladih (Josip Iličić, Armin Bačinovič, 

Tim Matavž, Mišo Brečko, Bojan 

Jokič, Valter Birsa...) veliko pričakuje. 

Najprej, da bodo 11. oktobra v Mariboru 

premagali Srbijo in si zagotovili 

podaljšek kvalifikacij za EP. 

V zvezi s tekmeci za Brazilijo moti 

en sam detajl: da med njimi ni nikogar 

z nekdanjega Vzhoda. Albanci 

so geostrateško še najbliže temu 

geopolitičnemu pojmu, toda ne 

tudi po igri - igrajo namreč tipično 

latinsko. Vsi drugi so izraziti predstavniki 

(zahodno) evropskega sloga, 

ki Slovencem doslej niso tako 

ustrezali. Slovenski nogometaši pa 

so doslej najbolj blesteli v igrah z 

moštvi z Vzhoda. Le kdo se ne spominja 

nepozabnih podvigov z Rusi, 

Romuni in Ukrajinci v podaljških 

kvalifikacij, pa prav tako usodnih 

uspehov s Poljaki, Čehi, Srbi, Belorusi, 

Gruzijci? 

Doslej je torej veljalo, da Slovencem 

bolj kot Zahodnjaki ustrezajo 

Vzhodnjaki. Razlogi izhajajo iz 

različnih načinov igre dveh nogometnih 

svetov (Slovenija je kot 

vselej nekje vmes) in tudi karakternih 

značilnosti pripadnikov 

enega in drugega sveta (Vzhoda 

in Zahoda). Prvi so mehkejši in se 

izogibajo boju prsi v prsi na igrišču, 

drugi pa trši in prakticirajo prav to 

igro. Karakterno Vzhodnjaki v nogometu 

(in še marsikje) razmeroma 

hitro klonejo, če jih trdo primeš, 

izhod pa iščejo v praznem prostoru, 

ki ga resnici na ljubo tudi 

skoraj nikoli ne manjka. Zahodnjaki 

so obratno: trši, nepopustljivejši, 

ambicioznejši, ustreza pa jim kar se 

da zožen prostor. Prav kvalifikacije 

za Brazilijo bodo pokazale, ali so 

slovenski nogometaši že dozoreli 

za skalpe Zahodnjakov, nekaj znamenj 

(na primer enakovredni igri z 

Američani in Angleži na zadnjem SP) 

pa kaže, da je temu že tako. 

Z Norvežani so imeli naši 

nogometaši doslej največ težav, 

bili so celo na meji polomov, toda 

zlati časi skandinavskega nogo- 

meta so - na slovensko srečo - kot 

vse kaže, mimo. Brata Floo, Solskjaer 

in drugi asi nimajo pravih 

naslednikov, čeprav povratnik na 

reprezentančno klop Egil Olsen 

poskuša vse za nov vzpon s tistimi, 

ki so še preostali - Riisejem, Braatenom, 

Pedersenom, Hangelandom 

in še nekaterimi. Čas za preobrat 

z Norvežani torej. S Švicarji doslej 

tudi nismo imeli veliko uspeha, 

čeprav smo jih premagali v usodni 

tekmi za SP v Južni Afriki v Baslu 

z znamenitim golom Sebastijana 

Cimerotiča, ki je osmešil slovitega 

Henchoza. Tega ni več v švicarskem 

moštvu, kot tudi ne Freia in Yakina, 

toda novi val z Djoroujem, Muellerjem, 

Fernandesom in Inlerjem se 

zdi še nevarnejši kot prejšnji. Predvsem 

zato, ker jih vodi sloviti Ottmar 

Hitzfeld, ki se je proslavil v bundesligi. 

Po igri raznovrstni Švicarji bodo 

vsekakor nevarnejši Slovencem kot 

enostranski Norvežani. 

Izmed preostale trojice, ki še ni 

nikoli igrala na velikih tekmovanjih 

- skoraj neverjetno je, da bi se 

to zgodilo v Braziliji - bo Sloveniji 

kljub zelo ugodni bilanci z Albanijo, 

ki jo vodi hrvaški trener Josip Kuže, 

še najteže. Albanci veljajo za zelo 

zvite nogometaše z zaprto igro s 

protinapadi, kar zdajšnjim Slovencem 

verjetno ne ustreza tako kot 

predhodnikom. Na Cipru ali Islandiji 

je težko zmagati tudi močnim 

reprezentancam, toda zdajšnji slovenski 

rod v igrah z avtsajderji doslej 

še ni razočaral. 

Kot pravi prvi slovenski golgeter 

Milivoje Novakovič, pa bo slovenska 

usoda bolj kot od nasprotnikov, 

ki zanj niso boljši od nas, odvisna 

od prihodnje forme same slovenske 

reprezentance. Bo kar držalo. Da bo 

Slovenija videla Brazilijo, bodo morali 

biti Valter Birsa, Samir Handanovič, 

Josip Iličič, Armin Bačinovič, Mišo 

Brečko in tovariši vsaj tako navdahnjeni 

kot v Južni Afriki.

Portret Roberta Kristana 

ŠPORt 

Lix domač v 

medvedjem brlogu 

roBert kristan, prvi čuvaj mreže slovenske 

reprezentance, je osvojil srca navijačev 

Zagrebških »medvedov«. Zaradi poškodbe se ni 

uresničil njegov prestop v Bogato rusijo. 

peter zalokar, delo 

od nekdaj so slovenski 

hokejisti puščali močne 

pečate v najboljšem 

hrvaškem hokejskem 

klubu Medveščaku iz Zagreba. Igor 

Beribak, Blaž in Domine Lomovšek, 

Nace Kavčič, Boris in Murajica 

Pajič, Matjaž Sekelj, Marjan Kozar, 

Nik Zupančič in Bojan Zajc so 

le nekateri izmed slovenskih legionarjev, 

ki so širili ugled »medvedov« 

s Trešnjevke. A nihče pri 

južnih sosedih se ni tako globoko 

usidral v srca navijačev kot Robert 

Kristan, prvi čuvaj mreže slovenske 

reprezentance. 

Nemiren, a prikupen 

značaj 

V Domu športov, ki je nabito 

poln prav na vsaki tekmi lige EBEL, 

v kateri se merijo klubi iz Avstrije, 

Slovenije, z Madžarske, Hrvaške 

in po novem tudi s Češke, daleč 

največ navijačev na hrbtu nosi 

številko 33 in napis Kristan ali Lix, 

kot ga kličejo. Vzdevek je podedoval 

od očeta Aleksandra Cigana, ki 

je konec 80-ih prav tako branil za 

Medveščak. Lix mlajši ima tako kot 

oče zelo nemiren značaj. Je veseljak, 

a pogosto tudi kakšno ušpiči. 

Tako je denimo februarja lani napihal 

krepko čez mejo in bil za nekaj 

časa suspendiran. Pokesal se 

je in navijačem plačal vstopnice 

iz lastnega žepa v končnici proti 

ekipi Graz 99ers. Navijači mu niso 

zamerili, ampak so ga še bolj vzljubili, 

ker mu ni bilo težko priznati 

človeške napake. 

Foto: hokej.si 

Od Kanade do Zagreba 

Če ga lokalno okolje ne bi tako 

močno zaznamovalo, bi s svojim 

talentom prav gotovo branil 

v najmočnejši ligi NHL. Verjetno 

bi bilo drugače, če bi imel takšno 

podporo v družini, kot jo je imel 

sokrajan Anže Kopitar, zvezdnik 

Los Angeles Kings, ki je prišel iz 

bistveno drugačnega socialnega 

okolja. Težava je tudi v tem, da ga 

je pogosto mučilo domotožje. Na 

tuje se je prvič podal že pri 14 letih, 

ko je dve leti obiskoval kanad- 

sko šolo hokeja na ledu. Podobno 

je bilo, ko se je v sezoni 2006- 

07 podal v elitno švedsko ligo. V 

Brynäsu ni zdržal dolgo, padel je 

v depresijo in se kmalu vrnil. Po 

vrnitvi na Jesenice se je v sezoni 

2008-09 ponovno odločil poiskati 

srečo na Švedskem. Pridružil se je 

ekipi Mora IK. Tudi tam mu ni bilo 

po godu: »Sem bolj balkanski tip 

človeka. Življenje na severu mi ni 

ustrezalo.« 

Sredi septembra 

vrnitev na led? 

Poleti 2009 se je pridružil 

Medveščaku, kjer je že bil prijatelj 

Luka Žagar in – še pomembneje 

– športni menedžer Jure Košir, ne- 

kdanji smučarski zvezdnik. V Zagrebu 

se je Lix odlično znašel. 

Čustvenih težav nima več. Če ga že 

stisne v srcu ob misli na Zgornjesavsko 

dolino, je lahko tam že v 

dveh ali treh urah. V zasebnem 

življenju se je ustalil. Maja lani se je 

poročil s Sonjo, s katero februarja 

prihodnje leto pričakujeta otroka. V 

karieri so ga pogosto mučile težave 

s poškodbami in čas za operacijo 

meniskusa in počitek je vendarle 

napočil. V taboru Medveščaka vsi le 

ugibajo, kdaj se bo vrnil na led prvi 

ljubljenec zagrebškega občinstva. 

»Okrevanje poteka počasi, čeprav 

je iz dneva v dan bolje. Računam, 

da bom sredi septembra spet sto- 

Foto: hokej.si 

pil na led. Pri teh rečeh ne kaže 

prehitevati.« 

Zaradi poškodbe se ni uresničil 

prestop v bogato Rusijo, ki je že bil 

na mizi. Kdo ve, kako bi mu bilo tam? 

»Zdaj bi lahko šel živet kamor koli. 

Z leti se človek spremeni, postane 

bolj samozavesten.« 

Na tujem si je pridobil znanje 

in izkušnje, zaradi katerih je zelo 

pomemben člen slovenske izbrane 

vrste. Ampak tudi v dresu z 

državnim grbom ni bilo vselej po 

njegovih željah. Od nekdaj je bil 

trmast. Vedno je vztrajal pri tistem, 

kar je hotel imeti, ne mara biti druga 

violina. Tega se dobro zaveda 

zdajšnji selektor Matjaž Kopitar, ki 

ve, da imajo »geniji« svoje muhe 

in če jim daš vedeti, da so glavni, ti 

to povrnejo z obrestmi. Tako je na 

letošnjem SP skupine A v Bratislavi 

branil naravnost odlično in paral 

živce favoritom, kot so bili Rusi, Slovaki, 

Nemci in Latvijci. 

A to ni bilo dovolj in slovenski risi 

so izpadli iz elitne druščine. Vrnitev 

si bodo skušali priigrati prihodnje 

leto, ko bodo v novi dvorani v ljubljanskih 

Stožicah gostili SP drugega 

razreda. Tam bo veliko odvisno od 

forme Roberta Kristana. 

41

42 

ŠPORTNE NOVICE 

Zlati Debevec še osmič na OI 

Na evropskem 

prvenstvu Beogradu 

je najboljši slovenski 

strelec Rajmond 

Debevec prijetno 

presenetil in s 

kalibrsko puško 

60 leže, ki ni 

njegova najljubša 

disciplina, osvojil 

zlato kolajno ter si 

obenem pristreljal nastop na olimpijskih 

igrah v Londonu. To bodo že njegove osme 

olimpijske igre v bogati karieri, v kateri se 

je okitil z zlatom na OI v Sydneyju 2000. 

Uspešen dan je z bronom in drugo kvoto 

za London dopolnil Boštjan Maček v trapu. 

48-letni Debevec se je opešanemu vidu 

postavil po robu z izkušnjami in jih unovčil 

tudi v Srbiji. »Na 60 leže se sicer redko 

prebijem v finale, a sem se kljub temu 

odločil, da bom naredil vse za čim boljši 

izid. Imel sem svoj dan, opravil sem brez 

napake in zmaga je močno presegla moja 

pričakovanja,« je bil presrečen športnik, ki je 

v strelsko kroniko vpisal svojevrsten rekord 

– je namreč prvi tekmovalec s puško, ki bo 

nastopil na osmih OI. 

Sestri Fabjan razočarali 

Sestri Erika in Simona Fabjan sta na 

evropskem prvenstvu v odbojki na mivki 

brez zmage končali nastope v norveškem 

Kristiansandu. Fabjanovi sta po 35 minutah 

igre gladko izgubili z 0:2 (-14, -19) proti 

latvijski dvojici Inguno Minusa - Inese Jursone 

(28. nosilki), čeprav sta bili na papirju kot 21. 

nosilki favoritinji. Tako sta sestri Fabjan, ki sta 

na lanskem EP zasedli deveto mesto, letošnje 

prvenstvo stare celine na Norveškem končali 

brez zmage. V predtekmovanju sta namreč 

nanizali tri poraze. 

Bron za Tanjo Žakelj 

Slovenska gorska kolesarka Tanja Žakelj je na 

evropskem prvenstvu v olimpijskem krosu v 

Dohnanyju na Slovaškem osvojila bron. Sijajna 

je bila na 5. mestu tudi Blaža Klemenčič. Za 

še ne 23-letno Žakljevo je to v prvi sezoni 

med elito tudi prvo odličje v tej konkurenci, 

potem ko je že bila svetovna prvakinja med 

mladinkami in mlajšimi članicami. »Na EP 

nobena država ni osvojila toliko točk kot 

Slovenija,« se je smejalo selektorju Robertu 

Pintariču, ki je prepričan, da bosta njegovi 

varovanki sodelovali tudi na olimpijskih igrah 

in tam imeli pomembno vlogo. »Blaža je bolj 

eksplozivna, običajno ji uspe hitrejši start. 

Vedno je bila boljša na dolgih vzponih, še iz 

časov, ko je vozila maraton. Veliko je dosegla 

z delom, medtem ko se Tanja lahko opira 

na izjemen talent. Je tudi povsem drugačne 

telesne konstrukcije. Je lahka, majhna in lažje 

prenaša velike napore,« je odlični kolesarki 

primerjal Pintarič. 

ŠPORt/VAŠA POŠtA 

Dragi bralke in bralci, 

sporočamo vam, da smo izjemno veseli vaše pošte, 

ki jo prejemamo v velikih količinah, praktično z 

vsega sveta. Zaradi prostorske omejenosti in tudi 

zato, ker bi želeli objaviti čim več vaših sporočil, 

vas prosimo, da jih omejite na največ 1000 znakov 

s presledki, v nasprotnem primeru si uredništvo 

pridržuje pravico krajšanja prispevkov. Primerno 

sporočilo je tudi fotografija v jpg formatu s kratkim 

opisom. Veselimo se sodelovanja z vami! 

Uredništvo Slovenije danes 

Ko prijateljstvo zazveni drugače 

Prelepo je bilo sprehoditi se po naši prestolnici, 

na njenih ulicah srečevati znane obraze, zaplesati 

Slovencem iz domovine in tistim, ki živijo 

razkropljeni po svetu ter dragim prijateljem, ki so 

si vzeli čas in nas prišli pozdravit. 

Ljubljanica z vsemi svojimi mostovi, barčki na 

obeh bregovih reke, sproščeni pogovori gostov 

in mimoidočih ter glasba uličnih umetnikov 

so nam zadnji junijski dan pričarali pravi 

dopustniški občutek. Rekli smo si: ‘’Tu smo 

doma’’ in ob napisih ‘’Dobrodošli doma’’ nam je 

bilo res toplo pri srcu. 

Slavnostni dan, 1. julija, smo začeli z obiskom 

parlamenta, kjer nas je sprejel parlamentarec 

Jani Kikelj v družbi evropske poslanke mag. Tanje 

Fajon. Vodička nam je na jedrnat in zanimiv 

način predstavila zgodovino parlamentarne 

hiše, samo organizacijo parlamentarnega telesa, 

Kikelj pa je spregovoril o delu poslancev. Po 

ogledu parlamenta smo si privoščili kavico, 

seveda, kje drugje kot pri legendarnemu Mačku. 

Naši dragi prijatelji iz Essna so se nam pridružili 

na barki Rečni pirat, s katero smo se dobri dve 

uri vozili po Ljubljanici, se malo okrepčali, zapeli 

in zaplesali. Po izkrcanju na Mesarskem mostu 

smo prisluhnili mešanemu pevskemu zboru iz 

Stuttgarta, Ulma in Augsburga pod okriljem dr. 

Zvoneta Štrublja, nato pa se pripravili za nastop. 

Folklorna skupina SKUD Triglav pod vodstvom 

Darje Toš je zaplesala na dveh prizoriščih, in 

sicer na Borštnikovem in Mestnem trgu in niti 

dež ni pokvaril našega dobrega razpoloženja. 

Pogledat nas je prišlo precej prijateljev, ki smo 

jih povabili, in veseli smo bili prav vsakega 

izmed njih, čeprav sem sama ‘’frfotajoč’’ v svoji 

belokranjski noši z vsakim uspela izmenjati le 

nekaj besed. Nam, ki živimo v tujini, je beseda 

prijatelj, in to ne katerikoli, pač pa slovenski 

prijatelj, dobila poseben, globlji pomen. 

Naslednje jutro smo se odpeljali proti 

Prekmurju. Vodička Jožica Pongrac nam je že 

med vožnjo razložila razliko med Prekmurjem, 

Pomurjem in Prlekijo. Najprej smo se ustavili 

v Šunkarni Kodila blizu Murske Sobote, kjer so 

nam predstavili način pridelave njihovih mesnih 

dobrot. Pot smo nadaljevali proti Lendavi in se 

ustavili pri kapelici, kjer leži mumija Mihaela 

Hadika, ki je odigral pomembno vlogo v 

zgodovini mesta in si s hribčka ogledali okolico 

Lendave. Po obisku bližnjega ribiškega doma 

smo se z brodom zapeljali preko Mure in naredili 

nekaj fotografij v upanju, da bo obisk na Otoku 

ljubezni prinesel ljubezen in srečo tudi vsem 

tistim, ki ju še niso našli. Na Goričkem smo se 

ustavili v vasici Markovci, kjer so nas na svoji 

domačiji že čakali Jasmina Ritlop in drugi člani 

družine. Dan in noč sta minila v smehu, petju 

in plesu. Naslednji dan je bilo sicer malo težje 

vstati, pa vendar smo se polni lepih vtisov 

odpravili nazaj proti Stuttgartu ter že delali 

načrte, kam nas bo skupna pot odpeljala 

naslednje leto. Morda na Gorenjsko? (Gabrijela 

Žagar, tajnica SKUD Triglav e.V., Stuttgart) 

Praznik slovenske 

osamosvojitve v Balantičevi šoli 

Tudi v Balantičevi šoli smo 25. junija čutili 

praznično in veselo slovensko vzdušje. Velik 

zemljevid, na katerem so bile naslikane 

slovenske lepote (delo Janeza Urbančiča), je 

bil obkrožen z rožami bele, modre in rdeče 

barve. Vsaka družina je na eno rožico prilepila 

družinsko sliko in napisala svoje čestitke in 

želje naši mladi državi. Tudi kreativni plakati 

in risbe so izražali ljubezen naših otrok do 

slovenske domovine. Po slovenski himni smo 

pozorno prisluhnili besedam Alenke Zupanc 

Urbančič, ki je med drugim povedala: “… Že kot 

majhni otroci smo čutili v dušah naših staršev 

in vzgojiteljev utrip hrepenenja in želja. Sanjali 

in želeli so si ustvariti svojo lastno državo, 

svobodno Slovenijo. Vedeli so, da bo mnogo 

težav, dolžnosti in naporov, a se niso nikoli 

pritoževali, še manj pa obupali. Z vso ljubeznijo 

in požrtvovalnostjo so ohranjali slovenski 

jezik in slovenske navade ter jih posredovali 

svojim otrokom. Morali so v svet ter zapustiti 

ljubljeno Slovenijo, ker so želeli ohraniti vero, 

slovenski jezik in svobodo. Pred 20 leti so se 

pa uresničile dolgoletne sanje. Sloveniji je 

zasijala luč svobode…” Po otroškem petju in 

recitacijah smo ob zaključku akademije skupaj 

zapeli Izseljensko himno Slovenija, zapojmo 

ti iz polnega srca, saj dobro vemo, da kjer 

bije slovensko srce, je na ta dan zaplapolala 

slovenska zastava in zazvenela slovenska pesem. 

Voditeljica šole Irena Urbančič Poglajen se je 

zahvalila Bogu in vsem, ki so doprinesli, da se 

je dolgoletno hrepenenje slovenskega naroda 

lahko uresničilo, ter staršem in starim staršem, 

ki otrokom in vnukom posredujejo ljubezen do 

rodne, ljubljene domovine in bogastvo njenih 

običajev in navad. Velik doprinos šole pa je 

organizirano delo Odbora staršev, ki marljivo 

in z veliko zavzetostjo stoji ob strani učiteljstvu 

in potrebam šole na sploh. Tudi Luki Štrublju, 

ki nam vselej prostovoljno priskoči na pomoč z 

zvokom, in Barbari Kržišnik, ki je fotografirala, je 

šla naša iskrena zahvala.

V jubilejnem letu se posebno zavedamo, da 

moramo imeti jasne nazore in ostati trdni 

v vrednotah. S ponosom lahko izrazimo, da 

smo mi del svobodne Slovenije. Pred skoraj 

sedemdesetimi leti se je nad dvanajst tisoč življenj 

nepravično ugasnilo. Obrodila pa je samostojnost 

slovenskega človeka. (Lučka Bergant) 

Šolsko leto na Hrvaškem 

Udeleženci dopolnilnega pouka slovenščine v 

Čabru, Pulju in na Reki so zaključili šolsko leto 

2010/2011 s prireditvijo, ki so jo uprizorili v 

prostorih SKD Bazovica na Reki. 

Skupaj so nastopili odrasli, mladostniki in 

osnovnošolci ter predšolski otroci. Skozi scenarij 

so se prepletale govorne, recitatorske, dramske, 

pevske in glasbene točke. Vključene so bile 

pripovedi, legende in zgodbe o slovenskih krajih 

ter velikih možeh, znanih pesnikih, pisateljih, 

glasbenikih in tudi znanstvenikih. Udeleženci 

so na izviren in zanimiv način predstavili 

nekatere navade in običaje iz krajev svojih 

staršev in starih staršev. Vrednost prireditve 

je v skupinskem nastopu, v povezanosti med 

učenci in odraslimi udeleženci dopolnilnega 

pouka iz različnih krajev na Hrvaškem, ki so se 

prvič srečali pri skupnih vajah pred zaključnim 

nastopom na odru. Izrazov navdušenja ni 

manjkalo… Vse, kar so posamezniki opazili, pa 

je bila potrditev, da gremo pri pouku v pravo 

smer. »Bili ste res dobri, kaj dobri, odlični ste 

bili. Pokazali ste, da znate veliko o Sloveniji in 

njeni zgodovini. Poznate veliko zanimivih zgodb 

o življenju v Sloveniji. Človek mora priti čez 

mejo, da se zave vsega tega bogastva, ki ste ga 

vi pokazali. Čestitam vam in učiteljici …« je med 

drugim povedal mag. Gregor Mohorčič, direktor 

Zavoda RS za šolstvo, ki se je odzval povabilu 

na zaključno prireditev. Nekateri starejši člani 

slovenskega društva na Reki so v družabnem 

pogovoru povedali, da je bila ta prireditev za 

njihovo okolje nekaj izjemnega, nastopajoči 

pa so izrekli željo, da bi v prihodnje nadaljevali 

s takšnimi nastopi oziroma prireditvami. To 

je zanje najboljša priložnost za jezikovne 

in govorne vaje v slovenščini, potrebujejo 

nastope in občinstvo. (Dragica Motik, učiteljica 

dopolnilnega pouka na Hrvaškem) 

Pred Slovenskim domom Bazovica 

Triglav na Triglavu 

Planinsko društvo Triglav iz Züricha s 

predsednikom Tomažem Tišlerjem je tudi letos 

organiziralo pohod na Triglav. Povedali so mi, 

da se na našega očaka povzpnejo vsakih pet 

let. Sama sicer nisem članica njihovega društva, 

sem se jim pa vseeno odločila pridružiti. Konec 

julija smo se torej kljub slabši vremenski 

napovedi odpravili z Rudnega polja, a je bilo 

Foto: Petra Aničić 

VAŠA POŠtA 

vreme tokrat v gorah k sreči prijaznejše kot v 

dolini. Na Kredarici smo se udeležili svete maše, 

povečerjali in se še malo zavrteli ob zvokih 

harmonike. Naslednje jutro je bil vrh Triglava 

v megli, a želja povzpeti se nanj je bila močna, 

tako da smo si namestili čelade, varovalne 

pasove in se zapodili v steno. Končno smo le 

zagledali Aljaževo ‘’piksno’’, kot smo se pošalili, 

krstili tiste, ki so bili na Triglavu prvič in seveda 

naredili nekaj fotografij. Spust je potekal brez 

posebnosti, celo vreme nam je bilo naklonjeno. 

Ustavili smo se na eni od planšarskih kmetij, 

društvo pa je v enem izmed pokljuških hotelov 

za zaključek organiziralo večerjo, tako za nas 

pohodnike kakor tudi za stare člane društva, ki 

so se večinoma že vrnili iz Švice v Slovenijo. 

Triglav je tudi tokrat kljub muhastemu vremenu 

osvojil Triglav in dogovorili smo se, da se vsaj čez 

pet let spet dobimo na isti poti. 

Za zaključek morda še to. Planinsko društvo 

Triglav letos praznuje že 40. obletnico delovanja 

in v ta namen bo 5. novembra 2011 v Zürichu 

prireditev, na katero ste vabljeni tudi bralci 

revije in ljubitelji gora. (Gabrijela Žagar) 

Praznovanje v Skopju 

Vsak jubilej, osebni, družinski, poslovni... je 

nekaj posebnega. 20 let samostojne Slovenije 

pa je zgodovinski dogodek, stik med bližnjo 

zgodovino in sedanjostjo, predvsem za nas 

mlade. Vse pa nas navdaja z občutki ponosa in 

zadovoljstva. To je bilo videti tudi na obrazih 

številnih naših rojakov, zbranih v domu 

humanitarnih organizacij Dare Džambaz v 

Skopju, na slovesnosti, ki jo je ob tej priložnosti 

skrbno pripravilo tamkajšnje Slovensko 

združenje France Prešeren. Predsednica 

Združenja ga. Anastazija Ribarski in nj. eksc. 

g. Alain Brian Bergant, veleposlanik Republike 

Slovenije v Republiki Makedoniji, sta v 

pozdravnem nagovoru navzočim čestitala ob 

20. obletnici osamosvojitve Slovenije. Komorni 

pevski zbor France Prešeren s solisti je navdušil 

občinstvo, dolgega aplavza pa so bili deležni 

tudi člani otroškega pevskega zbora, ki so se 

pridružili pri izvedbi pesmi Slovenija, od kod 

lepote tvoje. Večer je bil zaokrožen z razstavo 

Slovenija v razglednicah, ki sta jo pripravila 

prijatelja Kosta Bizjak in Dimitar Belčev. Zbrani 

prostovoljni prispevki so bili namenjeni otrokom 

brez staršev iz Doma 11. oktober v Skopju. 

Ob poslušanju nagovora veleposlanika g. 

Berganta, ki je poudaril dobre odnose med 

Slovenijo in Makedonijo, in predsednice 

Združenja ge. Ribarski, ki je spregovorila o 

poslanstvu našega Združenja - ohranjanju in 

širjenju slovenskega jezika in kulture v okolju, 

kjer živimo, sem bila ponosna, da tudi mladi 

člani prispevamo k ohranjanju slovenstva in 

h graditvi mostu med obema domovinama, 

k boljšemu medsebojnemu spoznavanju in 

razumevanju. Hvala mojim rojakom za lepe 

trenutke, ki sem jih preživela na ta pomembni 

dan. Naj bodo te vrstice moj skromni prispevek k 

obeležitvi pomembne obletnice. (Fani Hadžieva) 

Pariško praznovanje 

20. obletnice Slovenije 

Društvo Slovencev v Parizu s pomočjo 

slovenskega veleposlaništva in slovenske 

katoliške misije je sredi junija pripravilo 

praznovanje ob 20. obletnici slovenske 

osamosvojitve, ki so se ga udeležili številni 

člani pariškega društva ter Veronika Stabej, 

slovenska veleposlanica v Franciji, Andrej 

Rant, veleposlanik pri OECD, dr. Edvard Kovač, 

slovenski profesor in filozof iz Toulousa, Mateja 

Bizjak Petit, direktorica Hiše slovenske poezije v 

Franciji in dr. Branko Zorn, predsednik društva 

Slovenija v svetu. Praznovanje se je začelo s 

sveto mašo, ki jo je daroval pater Edvard Kovač 

s pariškim diakonom g. Cirilom Valantom. 

Predsednica društva Ana Stegu Vičič se je med 

drugim spomnila vseh zaslužnih Slovencev v 

Parizu, ki so pomembno prispevali k priznanju 

samostojnosti Slovenije pred 20 leti, ko je bilo 

društvo edino shajališče tukajšnjih Slovencev in 

edini kraj ohranjanja slovenstva. Veleposlanica 

gospa Veronika Stabej je izpostavila temeljne 

vrednote, ki smo se jim zavezali z vzpostavitvijo 

samostojne države: svobodi, demokraciji 

in odprtosti do drugačnih. Ključni temelj 

osamosvajanja je bila enotnost med nami. 

Stabejeva nas je seznanila tudi z zadnjimi 

aktualnimi dogodki med Slovenijo in Francijo. 

V kulturnem programu so Zdravici in pesmi 

Slovenec sem sledile recitacije slovenske poezije 

in proze, večji del v slovenščini. S slovenskimi 

narodnimi pesmimi na klavirju nas je razveselil 

še Alexandre Radigue, devetletni predstavnik 

tretje slovenske generacije v Parizu. Posebej 

zanimiva je bila za to priložnost pripravljena 

spominska miza s kopijami časopisnih člankov 

iz slovenskih in francoskih časopisov iz obdobja 

1990/91, ki so obudili spomine na pomembne 

ljudi, izjave in dogodke iz časa osamosvajanja. 

Kovali smo tudi načrte za prihodnje slovenske 

dogodke v Parizu; upajmo, da jih bo s pomočjo 

Društva in našega veleposlaništva vsako leto 

več. (Meta Klinar, Lektorica slovenskega jezika 

na institutu INALCO v Parizu) 

Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu 

vasa.posta@sloveniatimes.net 

pričakujemo zanimive utrinke iz življenja 

Slovencev po svetu. Vašo pošto sprejemamo tudi 

na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 

Ljubljana, Slovenija. 

43

Archives 

“History” of the 

Country Does not 

“Stand Still” in the 

Archives 

History is created only with a fair and in-depth 

composition of individual “facts” into a certain 

methodologically controlled historical narrative. 

Such is the opinion of Valentin Sima, PhD, a 

professor at the Institute of History, department 

of contemporary history at the University of 

Klagenfurt who, together with Avguštin Malle, 

PhD, a historian and a long-time director of the 

Slovenian Scientific Institute in Klagenfurt, gave 

an interview on the meaning of the archive 

materials for the nation and told us his view on 

the story which caused quite a stir in Slovenia 

in the past months. Sima’s opinion on the 

reproaches that certain documents have been 

removed from the archives in the past months is 

that this is so harsh a condemnation that those 

who talk about it should find serious evidence 

for it. But this is a matter of political culture 

which is very low in the time of populism. He 

firmly believes that “clarifying the issues of 

nation’s history” is a ever-going process which 

historiography influences only partly (the media 

are probably more important agents in it) and 

which is always also part of the contemporary 

confrontations of various political parties, 

attempts of their legitimatisation or delegitimatisation 

etc. 

Interview: Lojze Wieser 

“I want to live free of 

constant arguing!” 

Lojze Wieser, owner of a Klagenfurt publishing 

house and president of the minority radio 

Agora, is more of an unrelenting fighter for 

the public use of Slovene language in the 

Koroška region than a businessman. Ideological 

exploitation of the minority for domestic 

political trivialities in the inter-partial battle 

44 

SUmmARIES 

is slowly in decline, establishes Wieser who 

believes that the Slovenian society will know 

how to handle the former cultural space in 

such a way that it will present it as an example 

of solving the national question in new 

circumstances in the European dimension. With 

his publishing activities he wants to show that 

the Slovenian culture is equal to all others. “I 

wanted to look into the world with pride, be 

proud of Trubar and his work, go from Prešeren 

to Cankar and Prežih, and from Kravos to Lipuš. 

They all are a component of the cultural feat of 

the entire region since they co-shaped it and 

influenced it. And today they still co-shape it 

as the findings of Peter Handke who belongs to 

Lipuš’s world literature circle show us.” As his 

biggest publishing achievement he considers the 

fact that the “small cultures” have been given 

a voice in shape of a book and were able to 

invent “Europa erlesen” (Read Europe”) edition; 

publishing Encyclopedia of the European East is 

also one of the highlights of Wieser’s publishing 

career. 

Slovenian Company in the Netherlands 

The More You Play by 

the Rules of the Game, 

the More Successful 

You Are 

Establishing a company in the Netherlands 

is merely a matter of routine. Business 

environment is favourable to businesspersons 

and the Dutch are open, yet sloppy, says Gašper 

Maruša, a Slovenian who together with his 

compatriot Miha Žebret and a Dutch partner 

from Hollad established Tradebrothers – a 

company for international trade that deals 

mostly with food and is occasionally present 

also in other fields of trade. They started with 

trade between Benelux and South-eastern 

Europe; at the moment they export from 

Slovenia to Belgium and from the Netherlands 

to Slovenia; also they are developing import 

and export processes from and to China. “In 

the future we plan to do business mostly with 

larger markets in East Europe and China,” says 

Gašper. Slovenian businessmen wish to develop 

a smaller, efficient and flexible company and 

not an enormous one with many employees. 

They wish a long-term work with an emphasis 

on the quality of customer relationships. 

“Personal goals are similar to those of 

many businesspersons’ – become and stay 

independent and autonomous.” 

Creating a New Slovenian Film 

Shanghai – History 

of Yearning, Love, 

Happiness, Tears ... 

Filovci in Prekmurje is famous for potters, but 

this summer a true Romany settlement has been 

built there. But only for the purposes of making 

a film, to be understood correctly. In this village 

where the majority of the film and TV series 

adaptations of Miško Kranjec’s novel Strici so mi 

povedali (As My Uncles Told Me) was recorded 

in the beginning of the eighties of the previous 

century, the director Marko Naberšnik too 

filmed his film Shanghai this summer. The film 

with an approximate budget of two million euro 

is going to be the most expensive Slovenian 

film project. The premiere is scheduled for next 

October in Murska Sobota. There are six main 

roles and 40 other which are all accompanied 

also by a great number of extras, including the 

Romanies from Prekmurje as well.

Archivos 

La historia de un país 

no “espera sentada” en 

los archivos 

“La historia es la profunda y honesta integración 

de hechos individuales dentro de una narrativa 

histórica, metódica y controlada”, nos dijo el Dr. 

Valentin Sima, profesor del Instituto de Historia 

del Departamento de Historia Contemporánea 

de la Universidad de Klagenfurt, Austria. Se 

explayó en una entrevista para Slovenija Danes 

junto al Dr. Avguštin Malle —historiador y 

veterano director del Instituto Esloveno de 

Ciencias (Slovenski znanstveni inštitut) de 

Klagenfurt— sobre la importancia nacional 

del material de archivo. Además enfrentó las 

recientes acusaciones de que ciertos archivos 

habían sido “purificados” —un tema que 

generó mucha polémica durante los últimos 

meses en Eslovenia— y se lamentó que en la 

era del populismo la cultura política sea tan 

baja que tales acusaciones puedan hacerse sin 

brindar pruebas concretas. La “clarificación de 

la historia” es, según el Dr. Sima, un proceso 

continuo en el cual la historiografía juega un 

rol menor (mayor influencia tienen los medios 

de comunicación) y en el que se ven envueltas 

luchas partidarias y sus intentos de legitimación 

y difamación, entre otros. 

Entrevista: Lojze Wieser 

“¡No quiero vivir en la 

pelea constante!” 

Lojze Wieser, propietario de la editorial 

“Wieser Verlag” de Klagenfurt y presidente 

de la radio dedicada a las minorías “Agora” 

es, más que un empresario, un incansable 

defensor del uso oficial de la lengua eslovena 

en la Carinthia austríaca (Avstriška Koroška). 

Wieser opina que la explotación ideológica 

de las minorías como moneda de cambio en 

la arena política está en extinción, y por eso 

cree que la sociedad eslovena será capaz de 

manejar el espacio cultural con miras a servir 

de ejemplo de solución a la “cuestión nacional” 

en la nueva situación europea. Wieser quiere 

también demostrar, con su obra editorial, que la 

cultura eslovena es tan valiosa como cualquier 

otra: “Quise mirar al mundo con la frente alta, 

estar orgulloso de Trubar y su accionar, pasar 

a través Prešeren hasta Cankar y Prežih, ir de 

Kravos a Lipuš. Todos son partes integrales 

de un movimiento cultural que definió y sigue 

influyendo a toda la región... y como demuestra 

la investigación de Peter Handke, Lipuš se ubica 

en el círculo más distinguido de la literatura 

universal.” Los logros más importantes de 

Lojze Wieser son haber brindado una voz a 

las “culturas pequeñas”, a través de la edición 

de Europa erlesen (Leyendo a Europa) y de la 

primera Enciclopedia de la Europa del Este. 

Empresa eslovena en los Países Bajos 

El éxito está en seguir 

las reglas del juego 

RESÚMENES 

“Abrir una empresa en los Países Bajos es cosa 

de todos los días. El mercado de negocios 

es propicio para los emprendedores, y los 

neerlandeses son abiertos... pero un poco 

descuidados”, nos confió Gašper Maruša, 

empresario esloveno quien junto a su 

compatriota Miha Žebret y otros socios de los 

Países Bajos establecieron Tradebrothers, una 

empresa de comercio internacional dedicada 

principalmente al comercio de alimentos. 

Empezaron trabajando la ruta Benelux- 

Europa Suroriental, y actualmente exportan 

de Eslovenia a Bélgica y de los Países Bajos 

a Eslovenia, a la vez que planean la relación 

comercial con China. “En un futuro queremos 

hacer negocios en mayor medida con los 

mercados más importante de Europa Oriental 

y China”, dice Gašper. Estos dos empresarios 

eslovenos sueñan con desarrollar una empresa 

pequeña, eficiente y flexible (y no “una 

corporación de muchísimos empleados”), 

apostando al largo plazo y haciendo énfasis 

en la buena relación con los clientes. Los 

objetivos personales son “los mismos que los 

de muchos empresarios: ser y permanecer 

independientes”. 

La creación de un nuevo film 

esloveno 

Shanghai: una 

historia de anhelos, 

amor, felicidad, 

lágrimas... 

Este verano en Filovci, localidad transmurana 

famosa por su alfarería, se instauró un 

auténtico campamento gitano... pero ojo, 

sólo en la ficción. El director Marko Naberšnik 

filmó allí “Shanghai” (Šanghaj), el proyecto 

cinematográfico esloveno más caro de todos los 

tiempos, de alrededor de dos millones de euros 

de presupuesto. El elenco está compuesto por 

seis actores principales, 40 roles secundarios, y 

un gran número de extras, incluyendo gitanos 

transmuranos. El estreno está previsto para 

octubre del año que viene en Murska Sobota, 

capital de Prekmurje. 

45

Križanka 

Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije 

izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu 

Želite prejeti brezplačni ogledni izvod? 

ZADNJA STRAN 

Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net 

ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija 

IME 

NASLOV 

DRŽAVA 

TELEFON DATUM 

E-POŠTA PODPIS 

Would some of your family members like to read 

news from Slovenia in English? 

You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English. 

Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and 

send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija 

NAME 

ADRESS 

COUNTRY 

TELEPHONE DATE 

E-MAIL SIGNATURE 

Slovenija Mednarodno Slovenia 

Worlwide 

6 številk 15 EUR 22 EUR 6 issues 

28,80 EUR 39,60 EUR 

12 številk 

46 

27 EUR 38 EUR 12 issues 54,72 EUR 75,25 EUR 

Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu 

Geslo avgustovske križanke se glasi: KONGRESNI TRG 

Geslo septemberske nagradne križanke lahko do 12. septembra pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite 

po elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi. 

30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia 

Times and Slovenija danes 

Slovenia 

Worlwide 

6 issues 

43,12 EUR 

61,60 EUR 

12 issues 79,27 EUR 

113,24 EUR

400 km Radius 

More than 45 mio consumers 

11 countries, jointly representing more 

than 40% of the total GDP of the EU 

13-14 October 2011 Ljubljana, Slovenia 

GERMANY 

Stuttgart 

Bern 

SWITZERLAND 

EXPANDING THE POTENTIAL 

AS A REGIONAL HUB 

Milan 

Műnchen 

Bologna 

Venezia 

ITALY 

Rome 

Prague 

CZECH REPUBLIC 

AUSTRIA 

Brno 

Vienna 

Bratislava 

SLOVENIA 

Zagreb 

Ljubljana 

CROATIA 

BIH 

SLOVAKIA 

Budapest 

HUNGARY 

Sarajevo 

Belgrade 

SERBIA 

MONTENEGRO BULGARIA 

ALBANIA 

MACEDONIA 

The FDI Summit Slovenia 2011 is a great platform to 

+386 1 520 50 85 

info@fdi.si 

www.fdi.si 

EXECUTIVE-LEVEL CONFERENCE ON 

FOREIGN DIRECT INVESTMENT 

efficiently explore the opportunities in Slovenia 

learn from the experience from existing investors 

grow your network of top executives in Slovenia and the region 

ROMANIA 

Organised under the patronage of the President of the Republic of Slovenia, Dr. Danilo Türk 

Organised by Programme Partner

WWW.DVAJSET.SI

Slovenija danes - september - Urad Vlade Republike Slovenije za ...

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?