OŠ Šmarje pri Kopruin me svojimi srhljivimi izrazi na obrazu opomnili, zakaj se v šoli ne morem počutiti sproščene, kajšele domače. Usedla sem se za mizo, kot mi je bilo naročeno. Ravnatelj me je razočarano gledal, jazpa sem mu vračala zmeden in predvsem paničen pogled. Začel je govoriti, vendar nisem razumelaniti besede. Zagledala sem se skozi okno in opazovala mimoidoče ljudi, ki so se vsi razposajenopremikali in na trenutke sem zaslišala njegov tresoči se glas, ki je zvenel, kot da mora povedati groznonovico. Tako mrtvo vzdušje se je v sobi nadaljevalo, dokler nisem zaslišala nečesa, kar me je pretreslodo kosti. "Ne razumem, kako si si drznila ukrasti denar. Do sedaj sem te imel za vzorno učenko."Natanko te besede so prišle iz gospodovih ust. Vzdramila sem se. Na drugi strani okna nisem večvidela ležernih sprehajalcev, temveč le eno gosto temo. "Kaj!" sem se zgroženo odzvala na ves glas.Ena izmed učiteljic mi je nato zelo brezbrižno povedala, da sem bila obtožena kraje Katjinega denarja.Preden sem se zavedala, kaj se mi dogaja, je gruča neciviliziranih človeških bitij začela grebsti pomoji šolski torbi in bila presrečna, ko je v njej zagledala Katjino denarnico. Od tistega trenutka daljeje moj spomin na tisti dan zamegljen. Spomnim se le, da je kasneje do mene pristopila Katja in mipovedala, da si je vse izmislila, da bi pred starši prikrila, koliko denarja je zapravila za svoja novaoblačil.Po zelo dolgem času so se temni oblaki pred mojimi očmi razblinili in posijalo je sonce. Končno semrazumela, da se ona zame in za moje občutke ne briga in se verjetno nikoli ni. Ne vem zakaj, ampakme to spoznanje ni prav nič razžalostilo, temveč osvobodilo težkega bremena, ki sem ga nosila že reszelo dolgo časa.Zazvonilo je in tenek glas telefonskega zvonjenja je prekinil ne tako tiho tišino. Ponovno sem bila nadomačem hišnem pragu, pred belo hišo, le da tokrat nisem več slišala ptičjega petja in žuborenjavode. Slišala sem le glasen hrup, ki je prihajal s ceste pod belo hiško. Prav tako nisem videlarazprostirajočih se gozdov, temveč le staro prenatrpano cesto in obrabljeno hrupno železnico. To sobile ovire, ki so stale med menoj in cvetočimi rožicami in nežno jutranjo roso. Sedela sem na hišnempragu in se odločila, da bom vsaj danes, vsaj tokrat bila zvesta sama sebi. S preprostim klikom semzadušila jedek zvok in še naprej na pragu gledala na cesto, na železnico in na prekrito naravo, ki sojo te zakrivale.Sofija Štefan, 9. b16
OŠ Šmarje pri KopruS pesmijo na pot17