Oljke-2020

OŠ Šmarje pri Kopru
Nekega lepega sončnega dne, ko je bilo nebo modro kot zmeraj in sonce okroglo kot včeraj, sem se
odpravil na ogled piramide.
V piramidi je bilo temno. Seveda, zakaj bi bile tam luči, če je pa piramida grobnica. Vodnik nam je
dal svetilke, ki smo jih morali držati v roki. Ker sem moral paziti kod hodim in držati svetilko (ne
vem, zakaj nismo imeli naglavnih svetilk), nisem bil pozoren na vodnikove besede. Čez nekaj časa
sem zagledal zanimive hieroglife. Začel sem si jih ogledovati in nenadoma sem ugotovil, da sem
ostal sam. Izgubljeno sem taval po piramidi, dokler ni nekdo na mojo ramo položil roko. Bila je
mumija, strašna, a prijazna. Peljala me je v neko sobano polno mumij in skupaj smo sedli h kosilu.
Mislim, da so bili družina. Najmlajša mumija je stalno nekaj mrmrala in me čudno gledala.
Nenadoma sem slišal kričanje. Brat se je ugriznil v jezik. Ugotovil sem, da sem vse le sanjal. Še
dobro, ne znam si predstavljati, kakšno je kosilo v mumijini kuhinji.
Jakob Fičur, 5. b
37