UČILNA ZIDANA oktober 2020

Glasilo Osnovne šole Zbora odposlancev Kočevje
igro goljufate, ko pa se spomnite, da vam nekaj ni prav, ker ni po vaše,
mene in Meto takoj okličete za goljufivki!« Res je, da sva bili v skupini edini
punci in najbrž zato največkrat pretentani. Fantje pa so mislili, da tega, da
naju celo igro vlečejo za nos, ne bova opazili. Ampak sva. In še kako
dobro! »Kako se lahko tako obnašate?!« jim je očitala Meta. Oni pa: »Tudi
vidve goljufata!« Začudeno sva se spogledali in za dobro minuto je
nastopil molk. Potem pa se fantje oglasijo: »Se gremo sedaj spet lahko
igrat?« In ker imam to igro zelo rada, takoj pristanem, a še preden
izgovorim do konca, me prekinejo: »Če imamo lahko skiroje v igri!«
postavijo pogoj. Najprej sem pomislila, da bi jim dovolila, a zakaj bi bili z
Meto tako prijazni, če oni niso?! Zato planeva: »Ne, ne greva se več teh
vaših butastih skrivalnic in pika! Da naju boste spet pretentali!? Ni
govora!« »Kar sami se igrajte!« jim zabrusi Meta. In sva se pobrali, čeprav
nisva bili več tako jezni kot prej.
Odmislili sva fante in njihove goljufive igrice ter se začeli pogovarjati o
drugih rečeh. Oni pa so se več kot očitno dolgočasili, vendar se nisva
zmenili zanje. Naj se kar sami spomnijo, kaj bodo počeli! Drugi dan smo
se spet igrali in to nič drugega kot skrivalnice, zaradi katerih smo se dan
poprej tako grdo sprli. No, ja, saj smo vendar prijatelji. Zelo dobri prijatelji.
Lana Arh, 7. A
Sara Roizen: Terapija jeze
24