UČILNA ZIDANA oktober 2020

Glasilo Osnovne šole Zbora odposlancev Kočevje

UVODNA BESEDA

RAVNATELJEVA BESEDA

SPET DOMA

MOJE KOČEVJE

ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU

TEHNIŠKI DAN V 3. A RAZREDU

TEHNIŠKI DAN (VIŠJI RAZREDI)

RAZPRIMO KRILA

ROBOTEK KUBO

UČENJE V GOZDU

DOGAJANJE V OPB 1

MALI KINOLOGI

ŠPORTNI DAN PRVOŠOLCEV

DUŠEVNO ZDRAVJE

NOVA PRAVILA V ŠOLI

LITERARNI KOTIČEK

MOJ HIŠNI LJUBLJENČEK

ŠOLA V NARAVI V 8. RAZREDU

NAUČIMO SE NEMŠKO

HEINRICH HEINE: DIE LORELEY

USTVARJALCI ČASOPISA

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

………………………………...

3

4

6

7

8

9

11

13

17

18

19

20

21

22

23

23

27

27

30

31

32

2


Dragi bralci in bralke Učilne zidane!

Pred vami je nova številka glasila Osnovne šole Zbora

odposlancev Kočevje – NAŠE šole, ki jo radi obiskujemo

in na kateri radi poučujemo. Pričujoča 22. izdaja

Učilne zidane je nastala z DALJAVE. Tako se je pridružila

marčevski, aprilski in majsko-junijski izdaji.

Druži jih skupna KORONATEMA, ki nam že pošteno preseda,

tako da jo bomo poskusili čim bolj ignorirati. Nadeli

ji bomo masko in vizir ter jo nekam zaprli, da bo

izpuhtela v en sam velik nič!Tako bodo vaši prispevki

spet polni mladostne brezskrbnosti in neskončnih spiral

prijateljskih druženj, v živo seveda.

OKTOBER je mesec, poln barv, jesenskih plodov in zadnjih

toplih dni. Polno najrazličnejših misli se divje

podi po naših glavah – in skok, naravnost v časopis ...

Vrstice se že razprostirajo pred vami ... Kar obrnite

list. Prijetno branje!

UREDNICA

Foto: Maja Gole Premrl

3


Pa smo prispeli tudi do prvih počitnic v letošnjem šolskem

letu … Žal pa ne skupaj. Kot ste videli, so se teden dni pred

počitnicami na daljavo izobraževali učenci predmetne

stopnje. In da bo vse še težje, je vlada tik pred počitnicami

razglasila že drugič letos epidemijo. Ja, ni kaj, leto 2020 bo

zagotovo zapisano kot črno leto, gotovo pa tudi kot leto, ki

je spremenilo način življenja moderne družbe. Toda –

dokler smo zdravi, se nimamo kaj preveč pritoževati, a ne? Jemljimo

svojo odpoved druženja kot dar tistim, ki so najbolj ranljivi, ki nas

sedaj najbolj potrebujejo, da bodo lahko zaradi našega odgovornega

obnašanja sploh živeli. Sam in tudi učitelji vas venomer opozarjamo na

empatičnost do sočloveka. Na svetu nismo sami, da bi lahko delali, karkoli

se nam zljubi, temveč mora biti naše obnašanje in naše dojemanje

svobodne volje vedno v relaciji s sočlovekom. In nikoli, res nikoli ne želim,

da pozabite na to dejstvo – moja svoboda se konča tam, kjer se začne

svoboda mojega prijatelja, sočloveka.

Vesel sem, da te dneve v najboljši meri prav vsak od vas že z odgovornim

obnašanjem gradi trdne temelje projektu, ki poteka na šoli drugo leto

zapored – BODI DOBER, BODI KUL … Večkrat ste me povprašali, kaj

lahko še naredite, da bi bili del projekta. Moj odgovor danes je preprost.

Vsak od vas dela v tem trenutku največ, kar lahko. Sebe, svoje druženje,

svoje počitnice, svoje prijateljevanje daje drugim in za druge. Verjetno si

starejši niti predstavljamo ne, kaj vam ta odpoved pomeni, ko so nas še

ne dolgo nazaj reklame, spoti, mediji nagovarjali, kaj je najpomembneje

za (po njihovo) »dobro življenje« … Uživaj, imej to, kupi si to, privošči si

to in še mnogo podobnih nagovorov so pošiljali med vas in nas … In zaradi

tega pravim, da bo in je leto 2020 tudi dobro. Od nas zahteva namreč,

da sebe damo na drugo mesto, medtem ko je na prvem sočlovek.

HVALA vam dragi učenci in učenke za to vašo žrtev in dar. RES STE

DOBRI IN KUL … Seveda pa greste v tem času lahko še dlje. Razmislite,

koga lahko pokličete, razveselite s svojim glasom, pozitivizmom, mu

polepšate dan … Vprašajte sosedo, soseda, če komu kaj prinesete iz

trgovine, lekarne. Vam to ne bo težko, njim je lahko nočna mora. Bodite

še boljši, kot ste že☺.

4


Seveda pa še odgovori na vprašanja, ki sem jih prejel v skrinjicah in kar

nekaj po mailu. Seveda jih lahko pošljete tudi na tak način. Od petka sem

dobil od štirih učencev isto vprašanje.

Ravnatelj, a bomo te dodatne počitnice nadomeščali?

Seveda. Šolski koledar je vedno določen že meseca maja za prihodnje

šolsko leto. Vsako šolsko leto imamo tako 190 šolskih dni, v katerih učitelji

predelajo po kurikulumih dogovorjeno učno snov in seveda je pomembna

zanje vsaka ura. Kako bomo nadomeščali, pa še ni določeno. Glede na

to, da je ministrica počitnice podaljšala, je tudi ona na potezi, da jih

nadomesti. Lahko pa da to pristojnost ravnateljem. Če bo tako, bom že

poskrbel, da bo najbolje za vas☺.

V obeh škatlicah me je dvakrat čakalo vprašanje – a se bomo šolali

od doma? Kot veste, so bile še nekaj dni nazaj številke nenormalno

visoke in res sreča, da smo prišli do prvih počitnic, ko se je lahko naredil

rez, tudi na nivoju države, da se številke umirijo. In res se počasi umirjajo.

Seveda pa je pristojnost, kje se boste šolali, izključno na vladi RS.

Minstrica zagovarja tisto, kar sem ji med drugim večkrat povedal tudi sam

– pouk se lahko ustrezno izvaja le v šoli. To je nadvse pomembno, a

seveda je najprej potrebno pogledati na zdravje vseh deležnikov, še

posebej učiteljev, ker vemo, da koronavirus vi prebolite zelo neopazno ...

Odločitev seveda niti približno ni enostavna. Moje mnenje je, da se boste

učenci prve triade verjetno vrnili že 9. 11. v šolske klopi, ostali pa (upam

da) 16.11. V vsakem primeru pa je jasno, da je od 9. 11. naprej pouk na

daljavo, če vas še ne bo v šolo.

Na TZO so bili trije listki: A bi lahko povečali jedilnico, da ne čakamo

na kosilo v razredih? Takoj bi jo, če bi jo imel kam. Vidite, da na šoli ni

proste učilnice, da učitelji nimamo zbornice, kjer bi se lahko usedel vsak

na svoj stol. Seveda je v času teh zaostrenih ukrepov vse še težje in bo v

zimskih mesecih še zahtevneje, ker ne bo atrija, a bomo ob doslednem

spoštovanju urnika prehranjevanja zmogli tudi to. Urnik smo uskladili tako,

da samo enkrat vsak razred čaka 15 minut, vse ostalo pa gre brez

čakanja. Kljub temu da imamo v jedilnici 105 stolov, jih lahko v skladu z

ukrepi uporabljamo le 42. Dejstvo pa je, da je obedovanje zaradi manjše

številke učencev v jedilnici veliko bolj kulturno in mirno. Sam se zelo

nagibam k temu, da bo urnik kosil tudi takrat, ko bomo korono že

premagali, seveda pa ne tako rigorozen.

ravnatelj Peter Pirc

5


Meni je šolanje na daljavo všeč, samo ne zdi se mi dobro, da učiteljev

ne slišiš in ti ne morejo razložiti snovi, če česa na razumeš. V prostem

času pa rada rolam. Živa Kovačič, 8. A

Ko sem izvedela, da se bomo ponovno učili na daljavo, sem bila vesela,

da bomo malo več doma, dlje spali ... Ampak zdaj, ko pa delamo na

daljavo, bi rajši, da bi hodili v šolo in se v živo pogovarjali z učitelji, sošolci.

Zato upam, da se kmalu vrnemo v šolo in da premagamo koronavirus.

Lana Pirc, 8. A

Komaj smo prišli nazaj v šolo, pa smo že spet doma. Doma mi je super,

ker ni ocenjevanj in ker lahko več časa preživim s svojo majhno mucko.

Meta Lončarevič, 8. A

Foto: Meta Lončarevič

6


Andreja Pogorelec Šenk

Moje Kočevje je polno gozdov.

Polno medvedov je, risov, volkov.

Kamor obrnem se, tam je narava.

To je dežela, ki zame je prava.

Ko se na Fridrihštajn včasih povzpnem,

spodaj prekrasen pogled jaz uzrem.

Potlej na Mestni vrh prav do zastave

noge me nesejo tja v višave.

Če se naplavati dobro želim,

v jezero skočim in se ohladim.

In ko se še na kolo zavihtim,

Lovski vrh čaka, da ga osvojim.

Kadar se hočem kulture naužiti,

točno vem, kam je najbolje oditi.

V Šeškov dom grem ali v KCK,

tam na ploščadi pa godba igra.

Moje Kočevje, ti moje si mesto!

Venomer vračal domov se bom zvesto.

Nikdar pozabiti te ne želim.

Tukaj bom zrasel, saj tukaj živim.

7


V 5. razredih smo imeli konec septembra naravoslovni dan z naslovom

Zdrav duh v zdravem telesu. Na začetku smo napeto prisluhnili gospe

Mariji Kobe iz Zdravstvenega doma, ki je na zelo zanimiv način podala

veliko informacij o hrani. Postavili smo ji mnogo vprašanj in podali svoja

mnenja o slišanem. Predvsem smo bili presenečeni nad količino

sladkorja, ki se »skriva« v hrani, sploh v tisti, ki nam najbolj tekne.

Spoznali smo, da moramo npr. pri posameznem obroku pojesti več

zelenjave kot sadja, prav tega naj bo le za velikost naše pesti. Kdo bi si

mislil, kaj ne?

Po predavanju smo se zavzeto

lotili dela. Razdelili smo se v tri

skupine, glede na to, kaj nas

veseli. Prva skupina je izdelala

plakat Zdrav duh v zdravem

telesu s pomočjo učbenika in

zvezka za naravoslovje ter sličic,

ki smo jih vsi prispevali. Pri delu

smo bili zelo glasni, a produktivni.

Druga skupina je s tabličnimi

računalniki preverjala vsebnost sladkorja v hrani na 100 g oz. ml izdelka

na spletni strani Veš, kaj ješ ter nato posamezne dele embalaže

razvrščala na plakate različnih barv ter tako ustvarila prehranski semafor.

Preizkusite spletno stran tudi sami

in pretreslo vas bo, koliko sladkorja

pojeste v enem dnevu. Naj

vam povemo le en primer: z

majhnim Fructalovim jabolčnim

sokom zaužijemo kar 20,6 g

sladkorja. Za lažjo predstavo so to

kar 4 paketki sladkorja, ki jih v

gostinskem obratu dobite pri kavi

ali čaju. Noro! Tretja in četrta

skupina pa je izdelala namizni igri,

pri kateri morajo igralci pokazati

svoje znanje o zdravem načinu življenja, če želijo zmagati. Z veseljem se

bomo med odmori igrali z njimi in jih po potrebi posodobili, ko bodo naloge

za nas postale prelahke.

Besedilo in foto: Jasna Naglič

8


Čeprav je bil ponedeljek, 5. oktobra, deževen dan, so bili učenci 3. A zelo

živahno razpoloženi. Nista jih čakala slovenščina in matematika, ampak

zanimivo ustvarjanje. V uvodnem delu so bili seznanjeni o namenu in

poteku tehniškega dne, nato so prisluhnili proslavi po šolskem radiu. Po

proslavi smo se pogovorili o občinskem prazniku in razjasnili, kaj pomeni

tematsko leto in komu je to leto posvečeno. Ob PowerPoint predstavitvi

so spoznavali življenje in delo Hansa Ramorja.

Čeprav so vsi učenci z zanimanjem

poslušali, je najzanimivejši del tehniškega

dne sledil po malici, ko so lahko tudi sami

ustvarjali. Najprej smo iz tulca od šumečih

tablet naredili raketo. Veseli smo bili, ko

nam je priskočila na pomoč učiteljica

Marina. Ja, včasih je kar težko pravilno

izmeriti, prilepiti, če pa ti pri delu malo

pomaga še učiteljica, nastane lep izdelek.

Potem je sledilo veliko pričakovanje –

izvedba poskusa. V tulec smo nalili malo

vode, dodali dve šumeči tableti in zaprli

pokrovček. Raketa se je dvignila za nekaj

centimetrov, voda je stekla ven. Hitro smo

pobrisali in poskusili še dvakrat. Nekateri učenci so bili malo razočarani,

saj so pričakovali, da bo raketa poletela do stropa. Naslednjo uro se nam

je pridružila učiteljica Kristina. Po njenem vodenju so učenci izdelali

papirnati avionček. Joj, koliko je bilo veselja, saj so lahko preizkušali, kako

leti.

Ker se pri spoznavanju okolja učimo o prometu, so učenci zadnjo šolsko

uro v skupinah naredili plakate za vrste prometa. Nekateri so to delo

opravili prej kot v eni uri, zato so lahko sestavljali letala iz lego kock. Na

koncu je sledilo še pospravljanje učilnice in zapis vtisov tega dne:

9


MARK H.: Danes je res poseben in zabaven dan. Izdelovali smo raketo

in jo preizkusili, kako leti. Tudi papirnate aviončke smo naredili. Zelo smo

se zabavali.

ŽANA K.: Danes smo imeli tehniški dan. Pogovarjali smo se o Ramorju.

Izdelovali smo rakete in letala. Delali smo poskus. Meni je bilo najbolj

všeč, ko smo delali rakete.

IVA Š.: Najboljše mi je bilo, ko smo delali poskus z raketo. Prišla je

učiteljica Kristina in nas naučila izdelovati papirnate aviončke. Učili smo

se pa tudi o Hansu Ramorju.

FILIP H.: Danes mi je bilo najboljše, ko smo delali rakete in aviončke.

Pogovarjali smo se o Ramorju. Ta dan je bil zelo lep.

MANCA O.: Danes smo izdelovali papirnate rakete in letala. Najboljše mi

je bilo, ko smo delali poskus. Pogovarjali smo se o Hansu Ramorju. Bilo

mi je všeč.

EVA H.: Danes smo delali raketo, avionček in preizkus. Najbolj mi je bilo

všeč, ko smo poslušali zgodovino Ivana Ramorja, ki bi bil letos star 128

let.

DOREJ K. Š.: Najprej smo poslušali proslavo. Potem smo se pogovarjali

o Ramorju. Najbolj všeč mi je bilo izdelovanje raket.

Besedilo in foto: Jožica Sevšek

10


Dne 5. 10. 2020 je na celotni naši šoli potekal tehniški dan na temo RTM

Kočevska. Celotno leto 2020 je bilo posvečeno HANSU RAMORJU –

prvemu Kočevcu, ki mu je uspelo na področju letalstva. Na predmetni

stopnji so bili učenci razporejeni v delavnice po oddelkih in razredih, saj

je potrebno upoštevati predpise glede preprečevanja okužb z novim

koronavirusom. Šesti in sedmi razredi so se lotili izdelovanja papirnatih

letal, jih krasili in se preizkušali v njihovi dolžini letenja. Deveti razredi so

izdelovali model letala po predlogi. Nekateri so ob koncu dneva preizkusili

njegovo delovanje, ki je bilo uspešno.

Vmes pa so učenci predmetne stopnje prisluhnili nadvse zanimivi

predstavitvi g. Roberta Latina, predsednika Letalskega kluba Kočevje. Kar

ob samem letalu je učencem predstavil poklic pilota, delovanje letala in

Letalskega kluba Kočevje ter še mnoge druge zanimivosti. Učenci so bili

navdušeni, da so si lahko tako od blizu ogledali pravo pravcato letalo. G.

Latina so kar zasuli z vprašanji, ki so jim rojila po glavah. Tudi on je

preveril njihovo aktivnost in priredil kviz – kdor je najbolj poslušal, je bil

nagrajen. Med pravilnimi odgovori so bili izžrebani nagrajenci, ki so dobili

našitke Letalskega kluba Kočevje ali pa celo polet z letalom. Takrat pa je

bilo veselje še večje!

11


Zahvaljujemo se ne samo g. Robertu Latinu, da je pripeljal letalo iz

Kočevske Reke na sam prag šole, ampak tudi hišnikom in učencem 9.

razreda, da so ga pomagali parkirati, sestaviti in razstaviti. Zahvaljujeva

se tudi g. Mihaelu Petroviču ml. za krajši zgodovinski oris Ramorjevega

življenja.

Vodji dneva dejavnosti za predmetno stopnjo:

Mateja Malnar in Tatjana Gornik

Foto: Mateja Malnar

12


V ponedeljek, 5. 10. 2020, smo imeli na Osnovni šoli Zbora odposlancev

tehnični dan na temo RTM Kočevska: Ramorjevo leto – Razprimo krila.

Za začetek nekaj podatkov o tem, kdo je bil Hans Ramor (1892–1968), ki

je sanjam o letenju oziroma želji biti ptič posvetil vse življenje.

Hans Ramor s svojim

letalom na soški fronti, v

Ajševici

(Foto: osebni arhiv)

Leta 1918 je Hans Ramor posnel prvo fotografijo Kočevja iz zraka. Izšla

je na naslovnici časopisa Slovenec.

Začelo se je že v otroških letih, ko je

sedemletni Hans Ramor v domačem

Kočevju gledal balon, ki je lebdel nad

mestnim gradom. Dogodek je med

mladimi povzročil pravcato epidemijo

gradnje papirnatih zrakoplovov. Hans

Ramor je takrat zgradil svoje letalo v

leseni lopi nasproti gimnazije, kar pa

se je končalo s požarom. Čez dve leti

si je »izposodil« senčnik mestne

branjevke in z njim skočil v reko

Rinžo z bližnjega drevesa. Pri desetih

letih je skočil s starim dežnikom v roki

z višine 15 metrov in zgrmel v vodo,

nato so ga – nezavestnega – rešili

starejši dijaki. Med daljšim hišnim

13


priporom je za nekaj časa opustil praktično letalstvo, a se je zakopal v

knjige in v gozdu opazoval ptice med letenjem. Polet prvega letala je pri

osemnajstih videl v Celovcu, kjer je takrat živel. Začel je izdelovati letalske

modele s pogonom na elastiko. Potem je spremenil koncept in se lotil

gradnje modelov, ki so se zaganjali brez zaleta in niso potrebovali

neposredne nosilne površine. Letel je tudi v vojski. Do konca vojne je bojni

pilot dosegel zavidljivo število poletov – 18123. Potem se je pridružil

pilotom Ljubljanske letalske stotnije. Postal je inštruktor jugoslovanskih

vojaških pilotov, septembra 1919 pa je zaprosil za odpust iz vojaške

službe. Odšel je v Avstrijo in potem v Nemčijo, leta 1931 je odprl letalsko

šolo v Avstriji in se v delavnici ukvarjal z gradnjo letal. Največji uspeh je

dosegel z modelom KE-14, ki je nastal po načrtih Alberta Kalkerta. Toda

takratni čas ni bil naklonjen letalstvu, zato sta Ramorjeva pilotska šola in

podjetje propadla. Kasneje je delal za različna podjetja. Umrl je marca

1968, v starosti 76 let, v Celovcu.

Letalo ramor KE-14

(Prirejeno po: Kako naj človek postane ptica, 1. 4. 2019)

Nana Maja Hribar, 7. A

»Pilot in graditelj letal, ki je

soustvarjal začetke slovenskega

letalstva, je za seboj

pustil tudi vrsto odličnih fotografij,

ki pričajo o zanimivi

zgodovini slovenskega

letalstva,« pravi Mihael

Petrovič.

TEHNIČNI DAN se je začel s šolskim radiom. V vseh razredih, od 1. do

9., smo 1. šolsko uro poslušali proslavo, ki je bila posvečena občinskemu

prazniku. Naslednje ure pa so bile namenjene razrednim delavnicam, kjer

so učenci poslušali, kdo je bil Hans Ramor, si ogledali razstavljeno letalo

pod nadstreškom naše šole in poslušali zanimivo predavanje gospoda

Robija Latina, ki je predsednik Letalskega kluba Kočevje in ki je tudi

poskrbel, da je letalo »pristalo« pod šolskim nadstreškom.

14


Preostali čas so učenci namenili različnim dejavnostim. Me pa smo

obiskale razrede in izvedele, kaj so ustvarjali čez dan. V prvih razredih so

se pogovarjali o občinskem prazniku in o Hansu Ramorju. Delali so letalca

iz papirja in odšli na ogled letala, ki je bilo postavljeno pod nadstreškom

šole v Gaju. V 2. C so zjutraj poslušali proslavo po šolskem radiu. Nato so

se učili o Hansu Ramorju, ki je bil prvi slovenski letalec in graditelj letal.

Potem pa so izdelovali letalca iz plastelina. V tretjih razredih smo izvedele,

da bodo reševali učne liste in izdelovali papirnata letala.

V četrtih razredih so nam povedali, da so imeli štiri delavnice: literarno

delavnico, kjer so pisali pesmice, v drugi so se učili o Hansu Ramorju, v

telovadnici pa so si ogledali makete letal in spoznavali, kakšno je

modelarsko delo in iz česa so taka letala narejena. Med maketami je bila

razstavljena tudi maketa Ramorjevega letala. In izdelovali so letala. V

petih razredih so učenci sodelovali v kvizu in oblikovali aviončke iz

kartona, papirja in lesa. Tajda Švejgel in Tijan Atilija iz 6. A; Gabi Novak,

Eva Žurga in Luka Nikola Hribar iz 6. B ter Maša Vuk in Rok Jalovec Pertot

iz 6. C so nam povedali, da so se pogovarjali o Hansu Ramorju in o letalih.

Kasneje pa so izdelovali letalca iz plastenk, papirja in rolic WC-papirja. Ko

so jih vsi naredili, so z njimi tekmovali. Ogledali pa so si tudi letalo, ki je

stalo pred šolo. V sedmih in osmih razredih so z barvami krasili liste, iz

15


katerih so potem zgibali letala. Devetošolci pa so ure v delavnici namenili

izdelavi letal iz lesenih paličic, lepila in posebne umetne lahke mase.

Besedilo in slike so prispevale učenke novinarske delavnice: Lana

Arh, Lana Bižal, Nana Maja Hribar, Lea Stanić in Mila Šteblaj

Mentorica: Jadranka Zekić

POLETETI KOT PTICA NAD OBLAKI ...

16


Nadobudni in polni novih

robotskih pričakovanj smo

se prvošolčki že spoznali z

novim prijateljem. Ime mu

je Kubo. Je robotek, ki nosi

v svojem telesu veliko

različnih žičk, čipov in se

napaja s pomočjo elektrike.

Kubo nas popelje v svet

raziskovanja prvih korakov

robotike. V uvodnih uricah

smo se z robotkom spoznavali, ga preizkušali. Ker pa naša radovednost

ne pozna meja, smo ga že preizkusili v njegovih zmogljivostih in ga poslali

po poteh, katere smo mu sestavljali s pomočjo ploščic, ki so označene s

puščicami, in pod vsako puščico se skriva čip, ki ga mora Kubo pravilno

prebrati. Včasih je prav zabavno in smešno, saj mu ne uspe vedno priti

do cilja. Pred nami je še veliko robotskih izzivov in vemo, da jih bomo

skupaj s Kubom uspešno reševali in premagali.

Učenci 1. razreda ID Igrajmo in učimo se z robotkom Kubom in

učiteljica Tina Stopar

Foto: Tina Stopar

Vir: Google slike

17


Po dolgem uvajalnem obdobju prvošolčkov v 1. B nam je končno uspelo

pobegniti v učilnico na prostem. V gozdu smo našli miren kotiček, ki nam

je nudil popolno oporo za učenje in raziskovanje. Preko gibanja in glasbe

smo spoznavali zvoke ptic, šumenje listkov in dreves, premikanja

kamenčkov pod nogami, prepoznavali zvoke gozdnih škratkov … S

pesmijo in plesom smo pozdravili gozdne prebivalce ter se podali v svet

raziskovanja in učenja. V gozdni učilnici smo se preizkusili tudi v

reševanju matematičnih nalog. S pomočjo naravnih materialov smo

utrjevali množice, prirejali, urejali, šteli. Ob koncu učne ure smo ves

nabrani material med seboj primerjali in izdelali čudovite slike. Slik ob

odhodu v šolo nismo razdrli, saj želimo, da si jih v miru ogledajo prav vsi

gozdni prebivalci in morebitni mimoidoči sprehajalci. Učenje v gozdu nam

je bilo zelo všeč. Učenje v naravi je veliko zabavnejše in komaj čakamo,

da se zopet vrnemo. Da nam le vreme ne zagodi preveč.

Učenci 1. B z učiteljicama Nino Ivančič in Tino Stopar

Foto: Tina Stopar

18


DOGAJANJE V OPB 1

Pozdravljeni, prijatelji branja pisane besede.

Oglašamo se vam iz oddelka podaljšanega

bivanja, natančneje iz 1. razreda. Smo najmlajši

in najmanjši člani in členi naše šole.

Smo naš temelj! No, kako se to sliši? Malo

hecno, kajne? Pa vendar je to na zanimiv

način lahko tudi res. Trenutno smo mi tisti, ki

polnimo naše prostore s svojim smehom, igro,

veseljem, radostjo in seveda tudi znanjem.

Zakaj? Ker vas, učencev od 6. razreda dalje,

ni v šoli. Imate pouk na daljavo. Mi pa si sploh

ne znamo predstavljati, kaj to pomeni. Upamo,

da bomo po jesenskih počitnicah lahko še

naprej hodili v šolo in ohranjali vse to, kar smo

običajno počeli s skupnimi močmi. Ne, saj ne pravimo, da se vi ne učite,

sploh ne! Vemo, da imate sedaj najbrž še več dela. Želimo vam vse dobro

in naj vas roke pri pisanju ne bolijo preveč. Res upamo, da se po

počitnicah spet prav vsi znajdemo v šolskih klopeh.

No, ko smo ravno pri pisanju, naj dodamo

še to, da smo v 1. razredu pričeli z

učenjem in zapisom števil. Trenutno se

učimo zapisati številko 2. Koliko enih

priprav in poskusov smo imeli! Pa tudi

roke nas znajo boleti. V podaljšanem

bivanju že nekaj časa redno pišemo tudi

domače naloge. Učiteljica nam trenutno

bere pravljico Škrat Brokolino ali Pametne

glave so zdrave. Izdelali naj bi celo

čisto pravi Merilec otroških goriv. Prav zanima nas, kako bomo to naredili.

Vam bomo sporočili. Veliko se igramo,

plešemo, bivamo na dvorišču, naučili smo

se kar nekaj novih igric, ustvarjamo in še in

še. Skratka, ni nam dolgčas. Prilagamo

tudi nekaj slik. Naj bo za zdaj dovolj.

Oglasimo se spet, ko se nam nabere nekaj

novih idej, znanja in izdelkov, da vam jih

predstavimo, kot smo obljubili. Ostanimo

zdravi vsi skupaj.

Foto: Anita Turk Šveigl

OPB 1 z učiteljico Anito Turk Šveigl

19


Le kaj je to kinologija? Kinologija je dejavnost, kjer se srečujejo ljudje, ki

se ukvarjajo z vzrejo psov, njihovo vzgojo in preučevanjem. Če na kratko

povemo, so kinologi ljudje, ki obožujejo pse. Tako smo se tudi na razredni

stopnji zbrali ljubitelji psov. Otroci spoznavajo pasji svet in vse, kar je z

njim povezano. Spoznali so, kako se pravilno obnašamo v bližini psov in

tudi, kaj vse delamo narobe, kadar smo v njihovi družbi. Opazovali smo

telesno pasjo govorico in ugotovili, da nam povejo več, kot mi razumemo.

Ko smo spoznali nekaj osnov, smo

se odzvali na prijazno vabilo

kinološkega društva Kočevje. Odpravili

smo se na poligon, kjer smo

opazovali potek šolanja psov. Kužki

so morali biti zbrani celo uro, poslušati

svojega vodnika in izvrševati

ukaze: sedi, prostor, poleg, počakaj.

Vodniki so jih ves čas nagrajevali z

besedami in hrano. Tako so jim dvigovali željo po delu. Izvedeli smo, da

mora pes en ukaz ponoviti več tisočkrat v različnih okoljih, da ga bo zares

dobro znal. Med vztrajnim delom so se morali tudi sprostiti in spočiti.

Takrat smo jih lahko opazovali med igro. Pri šolanju smo tudi pomagali. V

koloni smo se sprehodili med njimi, oni pa so morali mirno sedeti in biti

pozorni na svojega vodnika. To zanje ni lahka naloga, saj so zelo

radovedni.

Šolanje psa ni tako enostavno. V šolo

morajo hoditi v vsakem vremenu (sonce,

dež, sneg ...), vodniki pa morajo biti zelo

vztrajni, saj so tudi kužki včasih trmasti,

igrivi, včasih pa se jim enostavno nič ne

da.

Nina Zver

Foto: Nina Zver

20


V torek, 20. 10. 2020, smo

imeli prvošolci prvi športni dan.

Kljub jutranji megli smo se

odpravili proti hribu. Zaradi

trenutne situacije se je vsak

razred podal po drugi poti.

V prvi breg smo malo težje

dihali, potem pa so se naše

mišice že ogrele in noge so

nas ponesle naprej nad meglo.

V daljavi smo videli Kočevski rog, ki ga je obsijalo sonce. Sončni žarki so

posvetili tudi skozi drevje na nas. Veter je počasi razpihal meglice pod

nami in prikazale so se hiše. V dolino smo se vrnili utrujeni, ampak

ponosni, da smo zmogli pot.

Nina Ivančič

Foto: Nina Ivančič

21


V tednu od 5. oktobra je na naši šoli potekal teden duševnega zdravja v

duhu svetovnega dneva duševnega zdravja, ki ga obeležujemo 10.

oktobra. Simbol dneva duševnega zdravja je zelena pentlja. Spomni nas

na to, da moramo skrbeti za svoje zdravje – pa ne le fizično, ampak tudi

duševno. Ob tem dnevu smo razmišljali, kako lahko vsak izmed nas

izboljša svoje počutje, se sooči s težavami in postaja vse boljši človek.

Hkrati pa nas je opomnil tudi na to, da se včasih zgodi, da zboli tudi naša

duševnost in da je prav, da takrat poiščemo pomoč.

V Kočevju imamo končno možnost brezplačnega obiska psihologa ali

psihiatra z bistveno krajšimi čakalnimi vrstami kot v preteklosti. To nam

ponuja novi Center za duševno zdravje odraslih Kočevje. Obiščemo jih

lahko ne glede na to, ali se soočamo s stresnimi izkušnjami, osebnimi

težavami ali pa dolgotrajnejšimi duševnimi motnjami. Ni nam treba, da

se s stiskami soočamo sami!

Kaj pa lahko za duševno zdravje naredimo v šoli?

Skozi teden duševnega zdravja smo učence in zaposlene spodbujali, naj

si vsak dan vzamejo nekaj časa zase in za svoje duševno zdravje. To smo

naredili tako, da smo na šolsko spletno stran in na ekrane, kjer se

projicirajo obvestila, vsak dan objavili po eno aktivnost, ki pomaga

izboljšati duševno zdravje. V ponedeljek smo razmišljali, za kaj vse smo

hvaležni, v torek smo se zavedali trenutka tukaj in zdaj, v sredo smo se

spomnili, zaradi česa smo lahko ponosni nase, v četrtek smo razmislili o

tem, kako lahko postanemo še boljši ljudje in v petek smo opazovali svoje

misli in čustva. Vse te aktivnosti dokazano izboljšujejo duševno zdravje.

Zbrane aktivnosti lahko še vedno najdeš na naši spletni strani in v e-

učilnici med Dokumenti za delo na daljavo pod naslovom Psihološki

nasveti.

Oglej si jih še kdaj in poskrbi za svoje duševno zdravje.

Zarja Golouh, psihologinja

22


Du šola murinam ovi metru i jekaš razdalja. Pu WC hilo lako samo

jek rakhloro, da na menge učitlo Tilen vajk tečnarini. Natromam ovi

pu hodniko, i kaj hilo odmoro. Učitli menge na meken du avar razredi.

Ka na hinjamo du razredo, murinam phiravi maske. Ki hinjamo pu

kosilo, murini ovi umes jek stolo prazno.

PREVOD V SLOVENŠČINO: V šoli moramo biti narazen 1,5 metra. Na

stranišču je lahko samo en učenec, če ne nam teži učitelj Tilen. Ne smemo

biti na hodniku, tudi med odmori. Učitelji nam ne pustijo iti v druge razrede.

Ko nismo v razredu, moramo nositi maske. Ko gremo na kosilo, mora biti

vmes en prazen stol.

Najk Hođaj, 6. A, in Andraž Hođaj, 6. C

Mentor: Tilen Nosan, jezikovno pregledala: Dijana Marijanovič

JOJ, KAKO SEM BILA JEZNA!

Sicer se nikoli tako zelo ne jezim, a tale dogodek mi je ostal v spominu.

Zgodil se je nekje v zadnjem tednu letošnjih poletnih počitnic, ko smo se

s prijatelji iz moje ulice igrali skrivalnice.

Nekaj časa smo se lepo igrali, nato pa sva s

prijateljico Meto ugotovili, da nekaj ni v redu.

Fantje so goljufali. Spomnili sva se prejšnjih

iger. Zmeraj, ko jih je ena od naju našla, so

se začeli pritoževati, češ da že cel čas stojim

pri piku in da oni ne bodo šteli, ker sva

goljufivki. Ko pa sva midve omenili, kaj so oni

naredili narobe, so se takoj začeli prepirati,

češ da to ni res. Ko so se vsi prikazali iz svojih

skrivališč, sva jim povedali svoje. In ker sva

od njih starejši, sva jih zelo ošteli; morda celo

malo preveč. »Fantje, tako ne gre več naprej!« sva bili odločni. »Že celo

23


igro goljufate, ko pa se spomnite, da vam nekaj ni prav, ker ni po vaše,

mene in Meto takoj okličete za goljufivki!« Res je, da sva bili v skupini edini

punci in najbrž zato največkrat pretentani. Fantje pa so mislili, da tega, da

naju celo igro vlečejo za nos, ne bova opazili. Ampak sva. In še kako

dobro! »Kako se lahko tako obnašate?!« jim je očitala Meta. Oni pa: »Tudi

vidve goljufata!« Začudeno sva se spogledali in za dobro minuto je

nastopil molk. Potem pa se fantje oglasijo: »Se gremo sedaj spet lahko

igrat?« In ker imam to igro zelo rada, takoj pristanem, a še preden

izgovorim do konca, me prekinejo: »Če imamo lahko skiroje v igri!«

postavijo pogoj. Najprej sem pomislila, da bi jim dovolila, a zakaj bi bili z

Meto tako prijazni, če oni niso?! Zato planeva: »Ne, ne greva se več teh

vaših butastih skrivalnic in pika! Da naju boste spet pretentali!? Ni

govora!« »Kar sami se igrajte!« jim zabrusi Meta. In sva se pobrali, čeprav

nisva bili več tako jezni kot prej.

Odmislili sva fante in njihove goljufive igrice ter se začeli pogovarjati o

drugih rečeh. Oni pa so se več kot očitno dolgočasili, vendar se nisva

zmenili zanje. Naj se kar sami spomnijo, kaj bodo počeli! Drugi dan smo

se spet igrali in to nič drugega kot skrivalnice, zaradi katerih smo se dan

poprej tako grdo sprli. No, ja, saj smo vendar prijatelji. Zelo dobri prijatelji.

Lana Arh, 7. A

Sara Roizen: Terapija jeze

24


BIL SEM TAKO JEZEN …

Jeza ne stanuje pri nas doma,

včasih pride samo na obisk.

Takrat ji ponudimo kamilični čaj,

ki ga spije, ko se malo pohladi.

Potem se spet odpravi naprej,

kot po navadi se ji vedno mudi.

Gre v drugo deželo obiskat ljudi.

Kdo ve, koliko časa se tam zadrži?

Neja Petan Ruparčič, 7. A

To je jeza čisto prava,

majica zgleda,

kot bi prečikala jo krava.

Jezno gledam, vse mi gre narobe:

zajtrk si pripravim,

s čajem se oparim,

zvonec že kliče …

Ostalo mi je eno:

da si nadenem covid masko,

v Sloveniji spleteno!

Luka Ožura, 7. A

Bila sem v prazni sobi. Na sredini sobe je stal oder. Na odru so stali

zlobneži. Jaz in moja najboljša prijateljica Inja sva bili ujetnici. Pred odrom

je stal moj oči. Zbežala sem stran. Zlobneži so me ujeli in rekli, da če bom

še enkrat zbežala, bodo Injo spremenili v prah. Nato sem spet zbežala in

Injo so spremenili v prah. Z očetom sva šla v sosednjo sobo. Ta je bila

polna stolov in miz. Sedla sva. Pila sva kakav in se pogovarjala. Ko sem

prišla nazaj, je Inja stala na odru in nato sva se objeli.

Neli Horvat, 6. C

25


Za časopis "Pri Perotu" poroča novinar Božo Hrček:

Včeraj so obvestili našega novinarja Boža, da se v vasici Šplork dogajajo čudne

stvari, saj že nekaj noči zapored slišijo nenavadne zvoke. Ker je bila novica

zanimiva, sem se odločil, da vasico obiščem in malo povprašam o samem

dogodku. Po dolgi vožnji sem končno prišel do skrite vasi Šplork. Komaj sem

stopil iz avta, me je za hlače pocukal mali fantič in začel kričati: »Hrčki so zavzeli

svet!!!« Kazal je proti veliki stari graščini. K meni je pristopil še gospod Marko,

ki mi je povedal, da so po nekaj dnevih ugotovili, da čudni zvoki prihajajo iz

zapuščene graščine. Vsi skupaj smo se odpravili tja. Bolj smo se približevali,

večji hrup je nastajal. Bilo me je že pošteno strah. »Hrčki bomo zavzeli svet!!!

Hrčki bomo zavzeli svet!!! Hrčki bomo zavzeli svet!!! Hrčki bomo zavzeli

svet!!!«

Čisto potiho smo stopili v graščino in odšli proti prostoru, kjer se je slišalo glasno

govorjenje: »Jaz, hrček Jože, vaš šef ...« Kar naenkrat je vse utihnilo. »Kaj je

sedaj to, kdo ste, kaj bi radi?« se je oglasil gospod Marko. Nekaj časa je bilo vse

tiho, ko je do nas prišel največji in najstarejši hrček. Postavil se je na zadnje noge,

se odkašljal in začel: »Sem hrček Jože in sem skoval načrt, da bom zgradil raketo

in odletel na drug planet ter ga zavzel. In to sem tudi naredil in prišel sem k vam

na Zemljo.« Hitro sem se oglasil in ga začel spraševati, od kod so in kaj hočejo.

Hrček Jože je povedal, da so s planeta Krčma, in ker jim je zmanjkalo hrane, so

bili prisiljeni, da najdejo nov planet. Ker je bila ZEMLJA najbolj privlačna, so se

odločili, da pridejo k nam. Hrček Jože je še dejal: »Opravičujem se vsem, ki smo

jih zmotili z našim ropotom, in obljubimo, da bomo dali v nočni urah mir in da

bomo bolj aktivni v dnevnem času. Hvala, ker smo lahko na vašem planetu.«

Davo Jerbič, 6. A

26


Doma imam morskega prašička. Ime

ji je Puhica. Stara je štiri leta. Dobila

sem jo za svoj 7. rojstni dan. V moji

sobi ima veliko kletko, ki jo je naredil

moj dedi. Morski prašički jedo seno in

zelenjavo. Včasih ji damo tudi mešanico

semen za priboljšek. Morskim

prašičkom je treba vsak dan zamenjati

vodo. Ko pa ni preveč mrzlo, jo

peljemo ven na deteljico. Kopamo jo

enkrat na dva meseca. Ko ima predolge

nohte, jih je treba odstriči.

Puhica je zelo zdrava in upam, da bo

takšna še naprej.

Besedilo in fotografija:

Neli Horvat, 6. C

1. DAN: Deževno jutro se je prevesilo v oblačno

dopoldne, ko smo učenci 8. A in 8. B razreda

Osnovne šole Zbora odposlancev Kočevje prispeli v

CŠOD Planinka na Mariborskem Pohorju. Dom na

vrhu planote in krasen razgled v dolino, velike in

svetle sobe – to obeta še eno nepozabno šolo v

naravi. Hitro smo se namestili po sobah in nato

poslušali predstavitev programa pedagoške vodje

doma Aleksandre Janc. Sledilo je zelo okusno kosilo

in kratek počitek. Hladen visokogorski veter je

razpihal oblake in začele so se prve aktivnosti.

Orientacija in ognji. Kar malo strašljivo je bilo, ker si

moral SAM brati karto in najti ter označiti določene točke na terenu. Sprva

27


si nismo upali, a hočeš nočeš smo se podali na teren in vsi srečno prišli

na cilj. Zmaga je šla tokrat v ženske roke, trikrat hura za Živo! Druga

skupina pa se je učila kurjenja ognja v naravi. Nekaterim je šlo že kar

odlično, očitno imajo s tem že izkušnje. Zdaj pa samo še večerja, tople

sobe in sladke sanje. Se oglasimo jutri.

2. DAN:

Prebudili smo se v sončno

jesensko jutro. Razgibavanje na

prostem je z zanimanjem spremljal

sivi muc, a se nam je že mudilo na

zajtrk. Ena skupina se nas je

odpravila na učenje nordijske hoje

vse do razglednega stolpa nad

smučiščem, od koder smo imeli

razgled na celoten Maribor. Druga skupina je odšla do potoka, na poti smo

spoznavali drevesne vrste, v potočku pa iskali vodne živalice. Tretja

skupina je spoznavala planete in zvezde, gledali smo Sonce in Luno ter

risali planete. Imeli smo priložnost spoznati kamnine, ki so značilne za

Pohorje, in se hkrati naučili vse o nastanku in vrstah le-teh. Popoldne pa

frizbi! Kdo vrže dlje? Na koncu pa tekma ... Prav hladno je že začelo pihati.

Se vidimo jutri.

3. DAN:

Jutro. Lije kot iz škafa – a to

smo vedeli in naše dopoldne

se odvija na suhem v varnem

zavetju doma Planinka. Koliko

je še miselnih iger, ki jih je

treba razvozljati, pa ponovno

spoznavati svet kamnin in

vesolje. Dopoldne mine, kot

bi trenil. Dež je ponehal in na

vrst sta frizbi in bejšbol (ha,

ha). Na svežem gorskem zraku je to še prav poseben izziv. Punce

popolnoma nič ne ostajajo za fanti, enakovreden boj se bije za vsako

točko. Fina večerja in zopet bo prehitro minil še en dan šole v naravi.

28


4. DAN:

Stari pregovor drži – po dežju posije sonce. In sije cel dan, kako lep dan.

Mi pa v pustolovskem parku. Na začetku je treba zbrati kar nekaj poguma,

potem pa je prav zabavno. Nekateri so želeli celo izmeriti čas in seveda,

Bine je zmagovalec. Učitelj Dani iz CŠOD Planinka nam je spet pripravil

zanimive, nenavadne, ustvarjalne naloge iz astronomije. Računali smo

koordinate in iskali t. i. geocatch. Končno smo si zapomnili tudi vsa pravila

iz bejšbola in na lastnem ognju spekli jabolka. Zdaj pa sledi Pohorje ima

talent – priznamo, skoraj smo se sprli. Na koncu smo ugotovili, da je

prijateljstvo najpomembnejše in se vse lepo dogovorili.

5. DAN:

This is the end, my only friend ... Tako.

Zadnje poglavje. Kar ne moremo verjeti, da

je ŽE konec. Sobe smo pospravili en, dva, tri

(kako nenavadno, da to doma ni navada), po

zajtrku pa spet vsak na svojo dejavnost.

Sonce nas tudi danes spremlja in težko se

bomo poslovili od teh lepih krajev. Po kosilu

hitro na avtobus, danes je petek, "gužva" bo

na cesti ... Bomo pa zato jutri doma, cel

vikend prosto. Hura! Nasvidenje Pohorje!

29

Besedilo in fotografije: Mateja Junc


Wie heißt du?

Kako ti je ime?

Ich heiße ... Ime mi je ...

Wie alt bist du?

Koliko si star?

Ich bin (dreizehn) Jahre alt. Star sem (trinajst) let.

Hast du Geschwister?

Imaš brata ali sestro?

Ich habe eine Schwester und Imam sestro in brata.

einen Bruder.

Hast du einen Hund oder eine Imaš psa ali mačko?

Katze?

Nein, aber ich habe einen

Hamster und drei Goldfische.

Ne, ampak imam hrčka in tri zlate

ribice.

Was ist dein Lieblingsfach? Kateri je tvoj najljubši predmet?

Mein Lieblingsfach ist Sport. Moj najljubši predmet je šport.

Was ist deine Lieblingsspeise? Katera je tvoja najljubša jed?

Meine Lieblingsspeise ist Pizza. Moja najljubša jed je pica.

Was machst du in deiner Freizeit? Kaj počneš v svojem prostem

času?

Ich fahre Rad, spiele Fußball,

sehe fern, lese und zeichne.

Kolesarim, igram nogomet ,

gledam TV, berem in rišem.

https://youtu.be/wcibw-m8tRk.

ICH BIN SCHNAPPI,

DAS KLEINE KROKODIL,

KOMM' AUS ÄGYPTEN, DAS

LIEGT DIREKT AM NIL.

ZUERST LAG ICH IN EINEM EI,

DANN SCHNI-, SCHNA-, SCHNAPPTE

ICH MICH FREI ...

30

Maja Gole Premrl


Ich weiß nicht, was soll es bedeuten,

dass ich so traurig bin;

ein Märchen aus alten Zeiten,

das kommt mir nicht aus dem Sinn.

Die Luft ist kühl und es dunkelt,

und ruhig fließt der Rhein;

der Gipfel des Berges funkelt

im Abendsonnenschein.

Die schönste Jungfrau sitzet

dort oben wunderbar,

ihr goldenes Geschmeide blitzet,

sie kämmt ihr goldenes Haar.

Sie kämmt es mit goldenem Kamme

und singt ein Lied dabei;

das hat eine wundersame,

gewaltige Melodei.

Den Schiffer, im kleinen Schiffe,

ergreift es mit wildem Weh;

er schaut nicht die Felsenriffe,

er schaut nur hinauf in die Höh´.

Ich glaube, die Wellen

verschlingen am Ende Schiffer

und Kahn; und das hat mit ihrem

Singen die Lore-Ley getan.

WER NIE

IM LEBEN

TÖRICHT WAR,

EIN WEISER

WAR ER

NIMMER.

Heinrich Heine

31


Peter Pirc

Živa Kovačič

Meta Lončarevič

Jasna Naglič

Mateja Malnar

Nana Maja Hribar

Lana Bižal

Mila Šteblaj

Tina Stopar

Anita Turk Šveigl

Zarja Golouh

Andraž Hođaj

Dijana Marijanovič

Luka Ožura

Davo Jerbič

Lana Pirc

Mateja Junc

Andreja Pogorelec Šenk

Jožica Sevšek in 3. A

Tatjana Gornik

Lana Arh

Lea Stanić

Jadranka Zekić

Nina Ivančič

Nina Zver

Najk Hođaj

Tilen Nosan

Neja Petan Ruparčič

Neli Horvat

Maja Gole Premrl

Viri (neoznačenih) slik:

www.pixabay.com in www.google.com.

Fotografija na naslovnici: strašilo v avli šole,

nastalo pod mentorstvom Martine Pleše Porenta.

ČASOPIS UREDILA IN OBLIKOVALA: Maja Gole Premrl

Kočevje, oktober 2020

32

UČILNA ZIDANA oktober 2020

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?