Domovina 82: Diagnoza zdravstva: Odkrivanje tople vode (Predogled)

Golobova 

»balkanska 

posla« 

Afera Rupnik: 

Tretje 

pričevanje 

Moj fant se 

noče poročiti 

Poštnina plačana pri pošti 

1351 Brezovica pri Ljubljani 

Diagnoza zdravstva: 

Odkrivanje tople vode 

82 

3,60 € 

26. 1. 2023

Podprite neodvisno 

novinarstvo. 

Pridružite se naročnikom 

tiskanega tednika Domovina. 

Sklenite letno naročnino 

in prihranite: namesto 

187,20 € samo 159 € 

-15 % 

Ne splača se vam odlašati, 

saj si z naročilom DANES 

lahko zagotovite fiksno 

ceno za eno leto! 

Domovina 

DA, računajte name, naročam tednik Domovina. 

(ustrezno označite) 

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 187,20 € samo 159 €) 

želim plačilo na 4 obroke po 39,75 € 

Domovina je 

ta hip najboljši 

slovenski 

družbenopolitični 

tednik. 

dr. Žiga Turk, profesor in publicist 

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 93,60 € samo 86,50 €) 

Ime in priimek * : 

Ime podjetja (poslovni naročnik): 

Ulica in hišna št. * : 

Poštna št. in kraj * : 

Telefon * : 

E-mail * : 

Podpis * : 

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja. 

Kako postanete naročnik? 

Izberite način, ki vam je najlažji. 

POKLIČITE 

059 020 001 

(vsak dan od 9.00 do 15.00) 

Poštnino za tednik plača Domovina. 

Podatki za plačilo naročnine: Cesta v Log 11, 1351 Brezovica pri Ljubljani 

Številka TRR: SI56 0284 3026 4323 628 

Namen: Naročnina na tednik Domovina 

Sklic: 00 2023-2145 • Koda: SUBS • Koda banke: LJBASI2X 

SKENIRAJTE 

QR KODO 

in izpolnite 

elektronsko 

naročilnico 

PIŠITE 

narocnine@domovina.je 

POŠLJITE 

Domovina d.o.o. 

Cesta v Log 11, 1351 

Brezovica pri Ljubljani 

OBIŠČITE 

www.domovina.je 

Všeč mi je to, 

da ni tem, ki bi 

se jih uredništvo 

Domovine 

izogibalo. 

Rado Pezdir, ekonomist in publicist 

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

82 | 26. JANUAR 2023 

MOJA BESEDA 

3 

Mesečnik 

Piše: TINO MAMIĆ, 

odgovorni urednik 

tednika Domovina 

Sodobne risanke so 

karikatura družbe, 

ki nam jo vsiljujejo 

usmerjevalci medijev. 

Najprej otrokom, čez nekaj let 

pa še odraslim. Včasih so bili animirani 

filmi kratki, sproščujoči in so v 

skladu s tisočletnimi pravili vsake pripovedi 

in vsake literarne zgodbe imeli začetek, vrh in 

zaključek. Današnje risanke so dolge in napete. 

Napetost stopnjujejo od samega začetka. Krivulja 

dramatičnosti se že takoj vzpne in tako vztraja 

do konca. Kot hoja po kakem visokem špičastem 

gorskem grebenu, ki mu ni in ni konca oziroma 

ga moraš pač prehoditi od začetka do konca, saj 

drugih poti ni. Kot greben Špičje nad dolino Triglavskih 

jezer, ki od planinca zahteva nenehno 

pozornost, saj je treba paziti na vsak korak. 

Liki v teh otroških risankah ne govorijo tako, 

da bi v vsaki povedi poudarili 

eno besedo, ampak poudarjajo 

skorajda vsako drugo. 

Staršem je to nenaravno 

in neznosno poslušati, otroci 

so se temu privadili. 

Enak ton govora ima 

tudi premier Golob. V vsakem 

stavku poudarja celo 

vrsto besed, podobno kot starši, ko pridigamo 

uporniškemu najstniku. Osnovne retorične veščine 

poudarjanja v stavku se premier verjetno 

ni navadil, ker mu nikoli ni bilo treba delovati 

prepričljivo. Vedno je samo pridigal in ukazoval. 

Retorična nespretnost in slabše znanje slovenščine 

pa ni edina predsednikova težava. 

Njegove besede so tudi vsebinsko prazne. Po 

osmih mesecih vladanja se vlada ukvarja sama 

s sabo: premier še vedno ni uspel nadomestiti 

odpadle notranje ministrice, pa že mora reformirati 

celo vrsto ministrstev in ustanoviti nekaj 

novih. Zaradi sporov z vladnimi partnerji 

spektakularno organizira »vrh« koalicije, kot 

da bi se na sestanku po nekaj letih zbrali šefi 

držav, ne pa politiki, ki se tedensko srečujejo 

že osem mesecev. Osnovno sporočilo je – po 

njegovih besedah – da »tisti, ki so v vladi, stojijo 

za vlado«. Saj razumemo, kaj je hotel povedati, 

a vendar se misel sliši podobno tisti legendarni 

izjavi nogometaša: »Ova noč nije bila moj dan«. 

Glavni mediji izjave zato skorajda niso opazili. 

Tako kot niso opazili tiste Golobove izjave, 

namenjene Janši: »Pojdi v penzijo, ker tja je, kamor 

spadaš.« Namesto izjave o ministrih, ki se 

kot kaki svetniki sposobni bilokacije istočasno 

Golob od nekdaj samo 

pridiga in ukazuje. 

nahajajo v vladi in za vlado, 

so mediji kot glavno 

sporočilo koalicijskega vrha 

predstavili domnevno zdravstveno 

reformo. Dokumenta 

o reformi namreč ni še nihče videl 

in se mora koalicija glede tega najprej 

uskladiti z dodatkom h koalicijski pogodbi. 

Golob je izjavil, da je stanje v zdravstvu slabše, 

kot bi si kdorkoli v državi lahko mislil. A to 

niti približno ne drži. Alarmantni podatki glede 

zdravstva so javni. Javni so tudi predlogi za rešitve. 

Javni so tudi predlogi, ki jih je Golob prevzel 

in napovedal na »vrhu«, zato jih lahko hitro ocenimo 

kot nezadostne in hkrati kot novo stiskanje 

koncesionarjev, zdravnikov, ki s svojim lastnim 

kapitalom omogočajo cenejše javno zdravstvo. 

Na prvo mesto je Golob postavil digitalizacijo 

zdravstva. Za to ugotovitev nam ni bilo treba čakati 

osem mesecev. Da je treba 

zdravstvo digitalizirati, 

vemo vsi, ki smo kdaj vstopili 

v zdravstveni dom. To vemo 

vsi že najmanj 24 (sic!) let, 

odkar so nam zdravstvene 

knjižice zamenjali s plastičnimi 

karticami. Leta 1998 so 

jih bili uvedli, da bi bili na 

njih vsi podatki iz zdravstvenih kartonov in da 

nam ne bi bilo več treba nositi izvidov k specialistom 

na papirju. Razen da je kartica šele nedavno 

nadomestila papirnate recepte, se ni zgodilo veliko. 

Oblika je prava, vsebine pa še ni. 

Podobno velja za Golobovo ekipo. Po osmih 

mesecih opažamo nove, veliko bolj všečne 

pričeske nekaterih ministrov. A tu se vse spremembe 

tudi končajo. Na zunanji podobi. 

V zadnjih dneh smo se zato lahko še dodatno 

prepričali, da ta(k) premier ne more ostati 

na položaju do leta 2030, kar sicer napoveduje. 

Prazne besede pa obetajo, da se bo od premierskega 

položaja poslovil že pred koncem aktualnega 

mandata. Človek se še tako napetega trilerja 

namreč po dveh urah naveliča. 

Naši bralci so za karikaturo leta izbrali Goloba 

na strehi, ki ga nosi mesec. Luka Mesec. Karikatura 

Borisa Oblaka je nastala, ko je novoizvoljena 

vlada v svoj program vnesla vse točke programa 

minorne vladne stranke Levica Luke Mesca. 

Zdi se, da je danes, 

natančno osem mesecev 

po objavi, karikatura 

še bolj aktualna 

kot takrat …

Poštnina plačana pri pošti 

1351 Brezovica pri Ljubljani 

VSEBINA 


4 

Moja beseda 

Kolumna 

Golobova 

»balkanska 

posla« 

Afera Rupnik: 

Tretje 

pričevanje 

Moj fant se 

noče poročiti 

3 Tino Mamić: Mesečnik 

40 Andreja Barat: Slovenci smo 

najboljši sosedje Hrvatov 

6 Med(ijski) sosedi 

Cerkev — komentar 

8 Pregled tedna 

42 Gibanje fokolarov: 

ognjišče ali pogorišče 

82 

3,60 € 

26. 1. 2023 

Diagnoza zdravstva: 

Odkrivanje tople vode 

TEDNIK DOMOVINA 

ŠT. 82, LETNIK 3, 26. januar 2023 

ISSN številka: 2784-4838 

Cena posameznega izvoda: 3,60 evra 

Uredništvo: 

CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

T: 059 020 000 

Odgovorni urednik tednika: 

TINO MAMIĆ (tino@domovina.je) 

Izvršni urednik tednika: 

KLEMEN BAN 

Odgovorni urednik portala Domovina.je: 

ROK ČAKŠ 

Odgovorna urednica portala Iskreni.net: 

ANDREJA BARAT 

Uredniški odbor: 

ALEKS BIRSA JOGAN, 

LUKA SVETINA, URBAN ŠIFRAR 

Tehnično in foto uredništvo: 

TOMO STRLE 

Prelom in tisk: 

CITRUS D.O.O. 

Naklada: 7700 izvodov 

Foto naslovnice: 

SHUTTERSTOCK 

Naročnine: 

E: narocnine@domovina.je 

T: 059 020 001 

Izdaja: 

DOMOVINA D.O.O., CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

Direktor: 

IGOR VOVK 

www.domovina.je 

@Domovina_je 

@domovinaJE 

Tednik izhaja ob četrtkih v slovenščini. 

10 Čivkarija 

Aktualno — komentar 

27 Luka Svetina: 

Boj za muzej osamosvojitve 

Požareport 

33 Bojan Požar: Kako so na 

vladi pokopali Zemljariča 

Anketa — komentar 

34 Najbolj priljubljen politik Logar; 

SDS-u se splača molčati 

Pismo iz Egipta — kolumna 

24 Andraž Šest: Kdo je kriv za inflacijo 

Svobodno gospodarstvo 

— kolumna 

38 Rok Čakš: Vozijo se z jahtami, 

nam pa bi zaračunali ogljični odtis 

za avtomobil 

Intervju 

20 Gregor Virant: Duh je ušel iz 

steklenice: sindikati so uvideli, 

da je lov odprt in vlada šibka 

Časnik.si — komentar 

46 Ivan Štuhec: 

Dileme o Rupnikovih mozaikih 

Družba 

48 Vid Sosič: Ločitev Cerkve 

od države na Češkem in Slovenskem 

Beremo, gledamo, poslušamo 

50 Priporočila 

Duhovnost 

51 Andraž Arko: Rojstvo Mateja in Luka 

Kultura življenja — kolumna 

52 Eva Markovič: Neodgovorni starši, 

ki kljub težavam sprejmejo otroka 

Mladostnik — kolumna 

53 Jon Kanjir: Otrok je naredil 

izpit za avto, kaj pa zdaj 

Aktualno — komentar 

24 Sumljiva nakazila GEN-I-ja 

na račune v Črni gori


VSEBINA 

5 

Zdravje — komentar 

56 Maja Vovk: 

Kako lahko kontracepcija 

škodi zdravju in spolnosti 

Knjiga — kolumna 

Daniel Novakovič/STA 

8 Eva Markovič: Kakšno moč 

imajo mame, ki skupaj molijo 

Sladko-slane brbončice 

60 Selma Bizjak: 

Maslene rezine s svežim 

sirom in jagodičjem 

62 Razvedrilo 

Slikovito — satira 

64 Gregor Čušin: 

Snežni plug – Alex Colville 

Politična poezija — humor 

65 Natasha Rolex: Strokovna vprašanja 

Tazadnja — humor 

66 Svit Podgornik: 

V Ljubljani sani namesto avtobusov 

Tema tedna 

12 Peter Merše: Zdravstvo je dobilo diagnozo – kaj sledi 

15 Pia Kos: Znak zavoženega zdravstva: 

razcvet komercialnih zdravstvenih zavarovanj 

18 Teo Petrovič Presetnik: NSi predlaga 

zahodni zdravstveni sistem 

Intervju 

28 Franci Gerbec: Najlažje je napisati 

transparent in oditi na ulico, mi pa smo 

svoje predloge pripravljali štiri mesece 

Cerkev 

44 Urban Šifrar: 

Tretje pričevanje zoper Rupnika 

Svetovalnica 

54 Miha Rutar: 

Moj fant se ne želi poročiti

MED(IJSKI) SOSEDI 

6 


LOGAR: ČE ZMORE NEMČI- 

JA, ZMORE TUDI SLOVENIJA 

»Lepota novega leta je v tem, da se ponovno 

obrne list. Želimo si, da bi vsi živeli v 

miru, brez pomanjkanja, in da bi medsebojne 

spore reševali v dialogu. Veliko dela 

nas čaka v letu 2023, če želimo iti po tej 

poti. Januar je tak mesec, da smo lahko 

(še) zelo optimistični,« začenja Anže Logar 

svoje razmišljanje za Portal Plus. 

V prvem delu razpravlja o zunanjepolitičnih 

razmerah, med katerimi bosta 

tudi v letu 2023 osrednje mesto igrali vojna 

v Ukrajini in enotnost Zahoda. Zaradi 

»statusa quo« na ukrajinskih bojiščih bi 

znali »populisti v posameznih državah 

zlorabiti nezadovoljstvo ljudi in začeti 

glasneje vpiti, da za nekaj pedi zemlje 

v oddaljeni Ukrajini ni vredno plačevati 

dražjega plina. V resnici bo moral Zahod 

Ukrajini dodatno omogočiti dostop do 

najmodernejšega konvencionalnega 

orožja, da bodo ukrajinske obrambne sile 

dosegle kritično premoč na terenu.« 

Pri tem je enotnosti Zahoda zavezana 

tudi slovenska vlada. Njeni predstavniki 

zagotavljajo podporo Ukrajini, manj 

zavzeta se zdi le zunanja ministrica. »V 

nacionalnem interesu je, da ne bo prišlo 

do različnih pogledov na vojno v Ukrajini 

med predsednikom vlade, predsednico 

države in Tanjo Fajon,« meni Logar. 

V drugem delu razmišljanja se osredotoča 

predvsem na domačo politiko. Vodilni v 

državi pravijo, da bo 2023 leto reform. 

Pisec upa, da bodo reforme uspešne, 

in spodbuja, naj si za zgled vzamemo 

odločnost Nemčije. »Če je politična volja, 

je možno za 180 stopinj obrniti koncepte, 

ki so pred spremembo veljali za konstanto. 

Če lahko 84-milijonska Nemčija, lahko 

tudi 2-milijonska Slovenija.« 

»Januarja 2023 upam, da bo šla vladna 

koalicija iskreno in z odprtimi rokami 

v smeri sodelovanja. Dosedanji koraki 

vlade sicer ne kažejo tega, ampak 

saj veste, januar je pač tak pozitiven 

mesec,« zaključuje. 

VEDEMO SE KOT 

TITANIK, KI SE POTAPLJA 

Ko se je pred kratkim pred odborom 

Državnega zbora predstavil kandidat za 

ministra za vzgojo in izobraževanje, Darjo 

Felda, je javnost ob njegovi izjavi, da načrtuje 

prenovo kurikuluma v smeri digitalizacije že 

v vrtcih, zastrigla z ušesi. O tem, ali je to res 

prava pot in kako bi se morali lotiti temeljite 

prenove vzgojno-izobraževalnega sistema, 

so se na portalu Siol pogovarjali s strokovnjakom 

za vzgojo, Sebastjanom Kristovičem. 

Poudaril je, da so ključni problemi vzgojno-izobraževalnega 

sistema, da smo zanemarili 

»razvoj otrokove osebnosti, lastnosti, 

kot so vztrajnost, delovne navade, ustvarjalnost, 

vrednote, samostojnost, odgovornost, 

disciplino, identiteto in podobno« ter problematiko 

duševnega zdravja in da so »vrtci in 

šole skoraj v celoti izgubili svojo strokovno 

avtonomijo, dostojanstvo in integriteto«. 

Vse to je posledica permisivne vzgoje. 

Meni, da prenove sistema ne bi smeli začeti 

z analizami, ampak s pogledom od konca 

proti začetku. Najprej bi se morali vprašati, 

v kakšne osebnosti želimo vzgojiti otroke. 

»Ključno pa se mi zdi zavedanje, da je človek 

telesno, duševno in duhovno bitje, kar 

pomeni, da bi tudi vzgojno-izobraževalni 

sistem moral delovati tako, da pri otroku 

upošteva vse tri naštete razsežnosti. To 

pomeni, da je treba uvesti holistični pristop. 

Ne gre samo za prenos znanja z učitelja na 

otroka, ampak je treba razvijati in vzgajati 

celotno otrokovo osebnost.« 

Glede uporabe tehnologije v šolah pa je ponovno 

poudaril, da »praktično vse raziskave v 

svetu kažejo na škodljive vplive digitalizacije 

na otroke, na njihove možgane, kognitivne 

sposobnosti in na njihovo duševno zdravje«. 

Zasloni delujejo kot »digitalni heroin«, saj 

možganom škodujejo podobno kot trde 

droge. Pri tem je pomenljivo, da razvijalci 

informacijske tehnologije svojim otrokom 

pogosto ne kupujejo telefonov in tablic, temveč 

jih vpisujejo v šole, kjer pišejo in rišejo z 

roko ter berejo iz klasičnih knjig. Raziskave 

so namreč pokazale, da je delo z rokami za 

miselni razvoj otrok izjemno pomembno. 

ZAKAJ JE EDINOST 

KRISTJANOV IZZIV 

V tednu od 18. do 25. januarja vsako leto 

poteka molitvena osmina za edinost kristjanov. 

»Needinost med kristjani ni samo v 

tem, da smo med seboj ločeni katoličani, 

anglikanci, evangeličani (luterani), kalvinisti, 

binkoštniki, pravoslavni kristjani ... Gre 

tudi za (ne)edinost znotraj naše matične 

Cerkve. Za edinost in needinost v naših 

župnijah, škofijah, Cerkvi na Slovenskem,« 

pišejo na portalu Blagovest. 

Molitvena osmina se zaključi na praznik 

spreobrnitve apostola Pavla, kar je pomenljivo 

samo po sebi, saj je »edinost najprej 

sad spreobrnjenja. Edinost ne pomeni 

uniformiranosti, ampak pomeni živeti različnost 

s skupnimi cilji v skupnosti.« »Bistvo 

spreobrnjenja je, da postavimo Boga na 

prvo mesto v svojem življenju in se damo 

Bogu tudi oblikovati. S tem se tudi ustvarja 

edinost.« Res pa je, da nas različne skupine, 

ki so v Cerkvi povzdignjene nad druge, 

pogosto odvračajo od misli na edinost. 

Že apostol Pavel je bil v svojih pismih 

kritičen do strankarstva. V Cerkvi imamo 

veliko župnij, redov, tretjerednikov, 

karizmatičnih gibanj itd. »Vse to je veliko 

duhovno bogastvo Cerkve in dejansko 

vsako od njih služi celotni Cerkvi, če je v 

edinosti s krajevnim škofom ter Petrovim 

naslednikom. Če pa je edinost porušena, 

lahko pride do pojava strankarstva. Tudi 

Cerkev v svoji človeški razsežnosti ni 

imuna na elitizem. In to je tisto, česar se 

moramo varovati. Že običajno mehurčkarstvo 

v naših lokalnih župnijskih 

skupnosti, ko se tisti, ki se dobro poznajo, 

zaprejo v nek mehurček in ne dajejo 

možnosti, da bi se v skupnost vključili 

tudi tisti bolj oddaljeni, je lahko velika 

težava.« Žal v needinosti pogosto živi tudi 

vodstvo Cerkve. 

»Edinosti ni mogoče graditi brez ponižnosti, 

spreobrnjenja ter iskanja resnice 

(razločevanja). In to naj bo naše izhodišče, 

ko bomo razmišljali o edinosti kristjanov,« 

zaključujejo na portalu.

82 | 26. JANUAR 2023 FOTO TEDNA 

7 

PROFIMEDIA 

Veliko zmagoslavje Ilke Štuhec 

Slovenska alpska smučarka Ilka Štuhec (32) je minuli vikend v Cortini d’Ampezzo 

poskrbela za veliko veselje v domovini, potem ko je v petek in soboto na smukaških 

preizkušnjah kar dvakrat stopila na oder za zmagovalce. V petek je bila druga, 

dan pozneje pa je zmagala. Da se je znova povzpela na najvišjo stopničko, 

je čakala kar 60 tekem svetovnega pokala oz. dolga štiri leta. Na smuku na Tofani, 

kjer je slavila jubilejno deseto zmago, je tako zaprla usta vsem kritikom, ki so jo pred 

začetkom sezone pošiljali v smučarski pokoj in jo označevali le še za turistko na progi.

PREGLED TEDNA 

8 


SHUTTERSTOCK 

BREZ MENJAV 

V VRHU PETROLA 

Slovenski državni holding, ki zastopa 

državne delničarje s približno tretjinskim 

deležem v lastniški strukturi Petrola, 

drugih delničarjev ni prepričal v menjavo 

nadzornika Aleksandra Zupančiča. SDH je 

menjavo zahteval zaradi izgube zaupanja, 

eden največjih zasebnih delničarjev Dari 

Južna (55) pa je predlog označil za nenavaden. 

Delničarji ga nato niso podprli. 

Slovenski državni holding in Republika 

Slovenija sta sicer želela, da bi na skupščini 

odpoklicali člana nadzornega sveta 

Aleksandra Zupančiča ter do 11. aprila 

2025 za novega nadzornika imenovali 

Roka Ponikvarja, sicer direktorja verige 

restavracij Slorest. 

Spopadi na jugu Ukrajine so se v preteklem tednu znova zaostrili, država pa ravno v teh dneh 

praznuje »dan enotnosti«. 

NA VZHODU UKRAJINE 

HUDI SPOPADI 

Na vzhodu Ukrajine so v bližini Bahmuta 

in Avdijivke znova potekali hudi spopadi 

med rusko in ukrajinsko vojsko, so 

sporočili iz ukrajinskega generalštaba. V 

Kijevu so medtem opozorili, da ukrajinska 

vojska za ponovno zavzetje zasedenih 

ozemelj potrebuje več sto bojnih tankov. 

Ukrajinski generalštab v Kijevu je v 

nedeljo zvečer sporočil, da so ukrajinske 

sile uspele odbiti ruske napade, vendar s 

hudimi izgubami. 

Ruska vojska je medtem poročala o okrepitvi 

spopadov v regiji Zaporožje, v kateri 

naj bi bilo po napredovanju ruskih sil v 

zadnjih dneh na ukrajinski strani opaziti 

prerazporejanje in združevanje enot. 

Ukrajinci si od Nemčije želijo dodatno 

pomoč v obliki tankov leopard. Nemci so 

Ukrajincem že dobavili določeno novejšo 

oborožitev, ki se je izkazala za učinkovito, 

kot so denimo sistemi zračne obrambe 

Gepard in IRIS-T. Z nekoliko nejevolje 

so jim poslali tudi samovozne oklepne 

havbice PzH 2000. Glede slednjih se je 

pri političnem odločanju že zatikalo, saj 

ne gre za obrambno sredstvo. Pri tankih 

pa se je zatikalo še toliko bolj, saj so tako 

po namenu kot po klasifikaciji izrazito 

ofenzivna sredstva. Po poročanju časopisa 

Spiegel so se končno odločili, da jih 

vendarle pošljejo. 

Jair Bolsonaro je obtožbe o genocidu označil za lažniva levičarska obrekovanja. 

BOLSONARU OČITAJO 

GENOCID V AMAZONIJI 

Novi brazilski predsednik Lula da Silva 

(77) je med vikendom obiskal brazilsko 

zvezno državo Roraimo. Na predvečer 

Lulovega potovanja v Amazonijo so se 

pojavile fotografije shiranih staroselskih 

otrok in odraslih, ki nakazujejo razsežnost 

zdravstvene krize, s katero se spopada 

območje, na katerem živi približno 

30.000 staroselcev. 

Predsednik Lula je po obisku klinike za 

paciente ljudstva Yanomami Boa Visti 

v prestolnici Roraime tvitnil, da pri tem 

ljudstvu ne gre zgolj za humanitarno 

krizo, ampak za genocid, ki ga je zagrešila 

prejšnja vlada, gluha za trpljenje Brazilcev. 

Prejšnja vlada naj bi staroselce zanemarjala, 

okrepili pa so nezakonite rudarje, ki 

jih je na območju sedaj več kot 20.000. 

Jair Bolsonaro (67) je očitke že zavrnil in 

označil za levičarsko farso. 

SHUTTERSTOCK


PREGLED TEDNA 

9 

JAPONSKE TEŽAVE 

Z RODNOSTJO 

Japonski premier Fumio Kišida (65) pravi, 

da je njegova država na robu tega, da 

kot družba ne bo mogla delovati zaradi 

padajoče rodnosti. Japonska, ki ima 125 

milijonov prebivalcev, naj bi namreč lani 

imela manj kot 800 tisoč rojstev. Za primerjavo: 

v sedemdesetih letih je številka 

znašala več kot dva milijona. Rodnost se 

v številnih državah, vključno z japonskimi 

sosedami, upočasnjuje. 

Vprašanje je na Japonskem še posebej 

pereče, ker se je pričakovana življenjska 

doba v zadnjih desetletjih podaljšala, to 

pa pomeni, da je starejših ljudi vse več, 

delavcev, ki jih vzdržujejo, pa vse manj. 

Japonska ima poleg Italije in Monaka 

najstarejše prebivalstvo na svetu. Po 

podatkih Svetovne banke ima Japonska 

približno 28 odstotkov prebivalstva, 

starega 65 let in več. 

Že leta 2020 so raziskovalci napovedali, 

da bo število prebivalcev na Japonskem do 

konca stoletja padlo z najvišje vrednosti 

128 milijonov leta 2017 na manj kot 53 milijonov. 

Japonska kljub nekaterim omilitvam 

še naprej izvaja stroge zakone o priseljevanju, 

vendar nekateri strokovnjaki pravijo, 

da bi bilo treba pravila še bolj omiliti, da bi 

se spopadli s starajočo se družbo. 

RAVNATELJI 

ŽELIJO POVIŠICO 

Potem ko je vlada sodnikom in tožilcem 

dodelila povišico v vrednosti 600 evrov 

bruto, so si jo zaželeli tudi ravnatelji šol. 

Predsednik Zveze ravnateljev in pomočnikov 

ravnateljev Gregor Pečan (60) 

je za Večer dejal, da bi vlada z dejanjem 

vsaj v majhni meri pokazala, da se zaveda 

pomena njihovega dela. Spomnil je na 

izjemno naporno kovidno obdobje, v 

katerem so šole delovale prav zaradi 

truda ravnateljev, njihovih pomočnikov in 

učiteljev. Dodatek bi ob 1200 ravnateljih 

na letni ravni pomenil strošek v višini 

sedmih milijonov evrov. 

POLICIJA NAD 

KOMENTATORJA 

Romana Vodeba (59) je obiskala policija, 

ker je predsednica Državnega zbora Urška 

Japonska ima izjemno strogo politiko priseljevanja. 

Predsednica Državnega zbora je nad Romana 

Vodeba policijo poslala kar v nedeljo. 

Posnetek zaslona 

SHUTTERSTOCK 

Klakočar Zupančič (45) podala prijavo, ki 

se nanaša na dve oddaji Faktor, v katerih 

jo je Vodeb analiziral s pomočjo psihoanalize. 

Prva predstavnica zakonodajne veje 

oblasti je prepričana, da je to storil na 

način, ki »gre prek žaljivega« in »prestopa 

mejo razčlovečenja človeka«. 

Poleg tega je Klakočar Zupančičeva zoper 

TV3, ki predvaja oddajo Faktor, podala 

tudi prijavo na Agencijo za komunikacijska 

omrežja in storitve. 

Roman Vodeb je za naš medij povedal, da 

so ga obiskali policisti trboveljske policijske 

postaje. Za izjavo so ga prosili že v petek, 

a je bil takrat odsoten. Vodeb je dejal, da je 

vedel, za kaj gre, saj je poznal namere predsednice 

Državnega zbora iz decembrskega 

intervjuja na Siolu. Kot datum kršitve je bil 

naveden 20. oktober 2022, kar pomeni, da 

je bila sporna 784. oddaja Faktorja. Vodeb 

naj bi kršil Zakon o varstvu javnega reda 

in miru, in sicer 1. odstavek 6. (nasilno in 

drzno vedenje) in 7. (nedostojno vedenje) 

člen, ki omogočata kazen med 100 in 500 

evri, če gre za prekršek. 

LJUBLJANSKI SVETNIKI 

NIČ O ZDRAVSTVU 

Na prvi izredni seji ljubljanskega mestnega 

sveta naj bi razpravljali o 13 predlogih 

sklepov opozicije glede zdravstva, med 

njimi tudi o zahtevi za zamenjavo vodstva 

Zdravstvenega doma Ljubljana in direktorice 

Antonije Poplas Susič, a so možnost 

za razpravo dobili le člani koalicije in 

župan Zoran Janković. 

Člani mestne koalicije so v razpravi dejali, 

da se predlagani sklepi v praksi že 

izvajajo, zato jih ni treba sprejeti. Janković 

pa je dejal, da v predlogih opozicije ni 

nobene rešitve. Po njegovih besedah je 

rešitev le v urejanju sistema na nivoju 

države, ljubljanska občina pa bo pri tem 

izjemno kooperativna. Preden bi opozicija 

lahko začela razpravo, je podžupan 

in svetnik Gibanja Svoboda Samo Logar 

predlagal, da na podlagi slišanih argumentov 

koalicije zaključijo razpravo, koalicija 

pa je nato strumno glasovala za ta 

sklep in preglasovala opozicijo.

ČIVKARIJA 

10 


Peter Jančič @peterjancic 

Če se bodo Keber in podobni politkolesarji z vlado 

še naprej tako ostro borili za javno zdravstvo, 

kot so se zadnja desetletja, sploh ne bo več nobenega 

zdravstva. To, kar imamo danes, so namreč 

naredili oni. Keber je bil minister, svetovalec, šef 

Rdečega križa ... 

vipavska.eu @VipavskaEU 

»Vlada je odgovorna za zdravstveni sistem v državi; 

če tega v dveh letih in pol ni sposobna urediti, 

izboljšati, naj to na glas pove, prevzame odgovornost 

in odstopi.» Izjava Bešič Loredana leta 2017. 

Vlada ima torej samo še 22 mesecev za reformo. 

Čivk tedna 

Miro Haček @MHacek 

Zapletajo se iz ene bizarnosti v drugo. Baje 

ni mogoče z avtomobilom v enem dnevu do 

Dunaja in nazaj. Pa avtomobilski prevoz je 

dražji od letala. Pa gospa so lagali, da gre za 

državniški obisk, v resnici pa je šlo za koncert 

in kosilo. Ojej, ojej. 

BojanPožar @BojanPozar 

Mediana in Ninamedia pišeta zgodovino. Ne 

spomnim se, da bi kdaj politik stranke SDS na 

javnomnenjskih anketah teh dveh agencij postal 

najpriljubljenejši v državi. To je januarja 2023 uspelo 

Anžetu Logarju. 

Uroš Mikolič | prehranski terapevt @UrosMikolic 

Otrok ne potrebuje Instagrama, Twitcha, TikToka, 

Snapchata, BeReal. Otrok potrebuje človeški stik, 

gozd, gibanje, spanec, dobro hrano. 

Jože Kalan @JozeKalan 

Prvič v zgodovini smo dobili svojo, samostojno državo. 

Muzej slovenske osamosvojitve bi moral biti 

samostojen. Država brez muzeja o njenem nastajanju 

je invalidna država. Ne dovolimo, da se to zgodi. 

Za vse je zlata vreden. Domoljubi, zganite se! 

Glas upokojencev Slovenije @upokojencislo 

Nesramni Večer je o nas zapisal, da smo povezani 

z SDS, ker nam na Twitterju sledi tudi Janez Janša. 

Torej je Večer povezan z SD, Gibanjem svoboda, 

Levico itd., ker mu sledijo na Twitterju. 

Jože Možina @JozeMozina 

Kako odkrito laže političarka Majda Širca. Pričevalci 

so imeli več let pol manj oglasov in v slabših 

terminih kot Spomini. Ugotovili smo slučajno in na 

laž ujeli tudi Gorščakovo. Ves trud, da bi Pričevalce 

utišali, je bil zaman, imeli so in imajo velik odmev. 

Od tu gnev in zavist. 

Tomaž Celestina @t_celestina 

Piarovsko nerazumljive poteze. Ministra popolnoma 

podpiraš, ga občuduješ in njega ter njegovo 

analizo stanja v zdravstvu nagradiš z aplavzom, 

ne privlečeš pa ga na novinarsko konferenco. Niti 

za sekundo.

82 | 26. JANUAR 2023 KARIKATURA 

Reševanje dolgih čakalnih vrst 

11 

BORIS OBLAK

TEMA TEDNA 

12 


Zdravstvo je dobilo 

diagnozo – kaj sledi 

PETER MERŠE 

Po koalicijskem vrhu, na katerem je bila koalicijskim strankam 

predstavljena »diagnoza« slovenskega zdravstvenega sistema, 

je minister za zdravje, Danijel Bešič Loredan (49), stopil pred javnost 

in predstavil dokument Pregled stanja na področju zdravstva v Sloveniji. 

Premier Robert Golob (56) je po koalicijskem vrhu ocenil, 

da je zdravstvo v slabši kondiciji, kot si je kdorkoli mislil. 

Obremenjenost družinskih 

zdravnikov se meri v glavarinskih 

količnikih, in ne v številu pacientov, 

ki so opredeljeni pri nekem zdravniku. 

Starejši bolniki namreč za zdravnike 

predstavljajo večjo obremenitev 

kot mlajši. Prebivalstvo pa se stara 

hitreje, kot se povečuje število družinskih 

zdravnikov oz. timov primarne 

medicine. V Sloveniji jih je 

trenutno 1.210,64. Če bi želeli delovati 

po normativu, da je pri vsakem 

timu opredeljenih 1.895 glavarinskih 

količnikov, nam že sedaj manjka 352 

timov primarne medicine. 

Povprečna obremenitev timov 

primarne medicine v Sloveniji je 

2.344 količnikov, pri čemer je le 145 

timov oz. 12 % obremenjenih manj 

od 1895 količnikov, kar pomeni, da so 

še vedno dolžni vpisovati nove paciente. 

Kar 88 % timov primarne medicine 

je to mejo že preseglo in novih 

pacientov niso več dolžnih vpisovati. 

V Sloveniji imamo tako danes 

131.940 oseb brez izbranega osebnega 

zdravnika, kar je skoraj 30.000 več 

kot pred desetimi leti. Kot posledica 

je v urgentnih centrih že 65 % obiskov 

nenujnih. Na poseg nad dopustno 

dobo čaka 112.121 ljudi. 


Minister je predstavil tudi 

izhodišča za »zdravljenje« 

sistema, tj. prepotrebno reformo. 

V komentarju uredništva 

se sprašujemo, ali bo ob vseh 

interesih in izzivih zdravljenje uspešno 

oz. sploh izvedeno na smiseln način. 

»Slovenski zdravstveni sistem se 

v zadnjih 30 letih ni kontinuirano obnavljal 

in danes imamo na marsikaterem 

področju neurejen zdravstveni 

sistem,« so zapisali v zaključku dokumenta, 

ki ga je ekipa 20 ljudi iz vseh 

podskupin ministrstva intenzivno 

pripravljala en mesec, potem ko so 

zbrali natančne podatke. 

KAOS PRI PODATKIH 

Že zbiranje podatkov se je izkazalo za 

velik izziv, saj so informacijski sistemi 

različnih deležnikov v zdravstvu povsem 

neusklajeni in nekompatibilni. 

Že število zdravnikov družinske medicine 

v Sloveniji se v različnih zbirkah 

podatkov razlikuje tudi za 40 %. 

Zdravniška zbornica ima podatek o 

1.851, ZZZS in NIJZ pa o 1.085 zdravnikih 

družinske medicine. 

Zbira se veliko različnih podatkov, 

kar močno obremenjuje zdravstveno 

osebje, podatki pa pogosto sploh niso 

uporabni, ker je sistem tako fragmentaren. 

Ministrstvo za zdravje tako ne 

more ugotoviti natančnih potreb po 

kadrih. Prav tako nimajo podatkov, 

kje je 10.000 zdravstvenih delavcev in 

5.000 srednjih medicinskih sester, ki 

so iz sistema že odšli. Nekontrolirano 

je tudi razpisovanje specializacij, zato 

težavam ni videti konca. 

HITRA RAST POTREB 

Čeprav je iz podatkov razvidno, da se število 

zdravnikov v Sloveniji veča, slovensko 

zdravstvo pesti kadrovska kriza, ki 

pa ni značilna samo za slovenski sistem, 

temveč se z njo sooča veliko evropskih 

držav. Ohranjanje svojih kadrov in iskanje 

tujih je tako velik izziv. Da kljub povečanju 

števila zdravnikov sistem postaja 

manj dostopen, gre v veliki meri pripisati 

spreminjanju družbenih razmer. 

Enega največjih izzivov predstavlja 

demografija oz. staranje prebivalstva. Če


TEMA TEDNA 

13 

Število aktivnih zdravnikov 

(na 1000 prebivalcev, 2020) 

6,2 

5,5 5,4 5,1 

4,6 4,5 4,3 4,1 4,0 4,0 3,7 3,7 3,5 3,5 3,5 3,5 3,4 3,3 3,3 3,3 3,3 3,2 3,1 3,0 

Javni zdravstveni 

blagajni bo zaradi staranja 

prebivalstva v petnajstih 

letih, po nekaterih ocenah 

pa že v sedmih letih, 

zmanjkalo denarja. 

2.000 

1.500 

1.000 

500 

- 

1.354 

Število zdravnikovdružinske medicine iz 

različnih zbirk podatkov(2012-2022) 

1.431 

1.526 

1.623 1.682 1.715 1.738 1.738 1.741 

1.805 1.841 

902 906 903 907 917 936 976 996 1.018 1.033 1.085 

664 704 733 760 797 835 893 

2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 

ZZ ZZZS NIJZ 

996 

Neskladnost podatkov ZZ, ZZZS in NIJZ 

Ni centralnega zajema podatkov 

Približno dve tretjini denarja zbere 

ZZZS, 13 % zasebne zavarovalnice z 

dopolnilnim zavarovanjem, 12 % pa 

prispevamo državljani iz lastnih žepov. 

Opazen je porast državnega prispevka. 

Lta 2015 je država prispevala 3 %, leta 

2020 pa že 9 %. 

Izdatki na prebivalca so med letoma 

2015 in 2020 zrasli s 1.889 evrov 

na 2.419 evrov, s čimer smo nad evropskim 

povprečjem. Izdatki za zdravstvo 

pa rastejo bistveno hitreje kot BDP. 

Nejasno in netransparentno pa 

je, kako se denar porablja oz. kam se 

pretaka. Nad tokom denarja namreč 

ni pravega nadzora. Nekateri sektorji, 

denimo zdravstveni domovi in lekarne, 

ustvarjajo dobičke, bolnišnice pa 

konstantno izgubo. Prav tako ni jasna 

struktura obračunskega sistema, s 

katero bi jasno in predvsem ustrezno 

definirali cene storitev, ki jih opravijo 

zdravstvene ustanove in plača ZZZS. 

je bilo leta 2020 2,9 milijona glavarinskih 

količnikov, jih bo ob predvidenem 

rahlem upadu prebivalstva do leta 2050 

3,22 milijona. Opazno se namreč povečuje 

število prebivalcev, ki so stari več kot 

65 let, zmanjšuje pa se število mlajših. 

Demografska slika ogroža tudi 

splošno vzdržnost javne zdravstvene 

blagajne, ki ji bo v petnajstih letih, po 

nekaterih ocenah pa že v sedmih letih, 

zmanjkalo denarja, če se sistem 

ne bo spremenil. 

Slovenija je edina država EU, ki ji 

je Evropska komisija dodelila oceno 

visokega tveganja za vzdržnost javnih 

financ na dolgi rok zaradi izdatkov, povezanih 

s staranjem prebivalstva. Do 

leta 2060 bi izdatki lahko dosegli že 

četrtino celotnega BDP. 

Že danes pa je Slovenija globoko 

pod povprečjem EU glede števila zdravnikov. 

Imamo 3,3 zdravnika na 1.000 

prebivalcev, medtem ko so v Evropi v 

povprečju štirje. A nekatere države dokazujejo, 

da se tudi s primerljivim številom 

zdravnikov, kot jih imamo mi, ob 

ustrezni organizaciji da imeti učinkovit 

zdravstveni sistem. Pri nas bi bilo to še 

posebej mogoče ob dejstvu, da imamo 

nadpovprečno število diplomiranih medicinskih 

sester na 1.000 prebivalcev. 

KAM GRE DENAR 

V zadnjih osmih letih se je količina finančnih 

sredstev v sistemu občutno 

povečala. Leta 2015 smo za zdravstveno 

varstvo zbrali 3,3 milijarde evrov, v 

letu 2020 pa že 4,435 milijarde evrov. 

NAPOVEDANA REFORMA 

Minister je po predstavitvi podatkov 

predstavil tudi izhodišča za reformo. 

Po njej naj bi imeli vzdržen model primarne 

ravni zdravstva, ki bo dostopen 

za vse, učinkovit, digitaliziran in 

finančno vzdržen. Pri tem nam zgled 

predstavlja Finska. 

Reformo bodo začeli pri ZZZS, ki naj 

bi ga prenovili po modelu Estonije, ki je 

tudi najbolj digitalizirana država na področju 

zdravstva. Po besedah ministra 

naj bi reforma naslovila tako staranje 

prebivalstva kot kadre, financiranje, 

upravljanje, storilnost in digitalizacijo. 

Na novo naj bi definirali primarno 

mrežo in zdravstvene delavce razbremenili 

administracije. Urejanje bolniških 

odsotnosti bi se denimo delno

TEMA TEDNA 

14 


Izdatki za zdravstveno varstvo po virih financiranja v obdobju 2015–2020 v mio € 

Sektor država 

Zavarovalnice 

Družbe brez zavarovalnic 

3.309 

1 % < 1 % 

12 % 

14 % 

Zasebni 

(skupno): 

29 % 

Skladi socialne varnosti 

Gospodinjstva 

Neprofitne institucije 

3.429 3.520 

1 % < 1 % 1 % < 1 % 

12 % Zasebni 12 % 

(skupno): 

14 % 27 % 14 % 

Zasebni 

(skupno): 

28 % 

3.797 

1 % < 1 % 

12 % 

14 % 

Zasebni 

(skupno): 

28 % 

4.125 

1 % < 1 % 

12 % 

14 % 

Zasebni 

(skupno): 

27 % 

4.435 

1 % < 1 % 

12 % 

13 % 

Zasebni 

(skupno): 

27 % 

68 % 

Javni 

(skupno): 

71 % 

Javni 

(skupno): 

69 % 69 % 

73 % 

Javni 

(skupno): 

72 % 

69 % 

Javni 

(skupno): 

72 % 

69 % 

Javni 

(skupno): 

73 % 

64 % 

Javni 

(skupno): 

71 % 

3 % 4 % 3 % 3 % 4 % 

2015 2016 2017 2018 2019 2020 

9 % 

preneslo na medicino dela. Z razbremenitvijo 

bi razmislili tudi o dvigu glavarinskih 

količnikov. Digitalizacija naj 

bi zagotovila več preglednosti, ki bi izrinila 

korupcijo, orodja pa naj bi prevzeli 

kar od Estoncev. Minister je tako za 

leto 2024 napovedal uvedbo e-kartona, 

v katerem naj bi vsakdo imel vpogled v 

svoje zdravstvene podatke. 

Napovedal je novo agencijo za nadzor 

v zdravstvu, novo regionalno postavitev 

mrež, nadzor dela, namignil 

pa je tudi na vključevanje vseh virov pri 

reševanju težav v zdravstvu. Koncesionarjev 

naj ne bi odpravljali, le pregledali 

bi smotrnost nekaterih koncesij in 

uredili sistem. Vse to naj bi bilo realizirano 

do leta 2025. 

Za vse pa naj bi iskali tudi širši 

družbeni konsenz, tudi z opozicijo in 

vsemi drugimi deležniki. 

 

Komentar uredništva 

Dobra diagnoza, vprašljiva realizacija 

Čeprav se je marsikaj od tega, kar je 

pokazala analiza, vedelo ali vsaj zdelo že 

prej in so na te stvari mnogi opozarjali, 

je hvalevredno, da je ministrova ekipa 

pripravila celovit pregled stanja. Za vsako 

reformo je dobra analiza stanja ključna, a 

to je šele prvi izmed mnogih korakov. 

Temelji za reformo se zdijo visokoleteči 

in dobro zveneči. Morda zvenijo 

kar preveč lepo, da bi bilo res. Rešitve 

zdravstvenega ministra namreč v marsičem 

niso tako trdo socialistične, kot je 

siceršnja usmeritev vlade, v kateri deluje. 

Stanje, v katerem smo se znašli, je 

posledica mnogih interesov, ki s prihodom 

te vlade nikakor niso izginili. Ob 

vehementnih napovedih celovitih reform 

celotnega sistema od temeljev do strehe 

je vedno modro zastriči z ušesi. Zaradi 

siceršnjega stihijskega delovanja te vlade 

ob pomanjkanju vizije se nam lahko hitro 

zgodi, da se bo minister že pri naslednjem 

koraku zaletel v interese, od visokoleteče 

reforme pa bo ostalo bore malo. 

Če verjamemo izhodiščem ministra, 

bomo imeli v nekaj letih bistveno boljši 

zdravstveni sistem. A ni prvi, ki je obljubljal 

takšne stvari. Bolj verjetno se zdi, da 

bomo čez nekaj let imeli novega ministra 

za zdravje kot pa prenovljen sistem. Že 

reforma ZZZS v smeri večje transparentnosti 

in smiselnosti plačevanja storitev 

ter poenotenje informacijskih sistemov bo 

izjemen uspeh. Bolj verjetno se zdi, da bo 

reforma ZZZS predvsem kadrovska, informacijski 

sistem pa predvsem dober posel 

za kakšno računalniško podjetje. Srčno 

upam, da se glede zadnjega motim, verjel 

pa bom, ko bom videl rezultate. 

Minister zaenkrat ve, kam bi rad prišel. 

Ali bo s karavano, v kateri potuje, res 

uspel priti do cilja, pa je povsem drugo 

vprašanje, sploh če v zakup vzamemo vse 

rožljanje na skrajni levici.


TEMA TEDNA 

15 

Znak zavoženega zdravstva: 

razcvet komercialnih 

zdravstvenih zavarovanj 

PIA KOS 

V javno zdravstveno blagajno, s katero upravlja Zavod za zdravstveno 

sodelovanje (ZZZS), plačujejo vsi zaposleni, tako tisti z višjimi plačami 

kot tisti s podpovprečno ali minimalno plačo. Ob rekordni zaposlenosti 

prihodki ZZZS naraščajo, v letu 2021 so namreč znašali 3,64 milijarde 

evrov, kar je 383 milijonov evrov več kot leto poprej. 

Odhodki Zavoda za zdravstveno 

zavarovanje Slovenije 

(ZZZS) naj bi letos dosegli 4,3 

milijarde evrov – 1,5 milijarde 

več kot v predkoronskem letu 2019. 

Vsemu temu denarju navkljub, na prvi 

pregled in zdravstvene storitve čaka 

okoli 200 tisoč ljudi, od tega 49.000 

na prvi pregled čaka nedopustno dolgo. 

Brez osebnega zdravnika je skoraj 

130.000 ljudi, na nekatere specialistične 

preglede se čaka tudi več let. In ker 

ljudje nočejo umirati v čakalnih vrstah, 

je nezmožnost javnega zdravstva, da 

zdravstveno oskrbi vse paciente, odprla 

trg za razvoj vzporednih komercialnih 

zdravstvenih zavarovanj, kjer zasebne 

zavarovalnice plačnikom mesečne 

premije ob potrebi zagotovijo takojšen 

dostop do zdravnika ali specialista. 

PROSTOVOLJNO 

ZAVAROVANJE 

Najambicioznejše med njimi za svoje 

zavarovance že gradijo zasebne bolnišnice. 

Pojav komercialnih zdravstvenih 

zavarovanj pa krajša čakalne vrste 

v javnem zdravstvu (in ne obratno, kot 

trdijo protestniki skupine Glas ljudstva), 

saj ljudje dobijo odpravljeno storitev in 

s tem sprostijo mesto v čakalni vrsti 

za tiste, ki komercialnega zavarovanja 

ne koristijo. Zdravstveno zavarovanje 

v Sloveniji je obvezno in prostovoljno. 

Obvezno izvaja ZZZS in je zasnovano na 

načelu socialne pravičnosti in solidarnosti. 

Od delavca na minimalni plači se 

v zdravstveno blagajno letno steče 1.860 

€, od delavca na povprečni plači 3.144 

€, od zaposlenega na dvojni vrednosti 

povprečne plače pa 6.290 €. 

Od delavca na minimalni 

plači se v zdravstveno 

blagajno letno steče 

1.860 €, od delavca 

na povprečni plači 

pa 3.144 €. 

Leta 1992 je bilo uvedeno tudi prostovoljno 

zavarovanje (danes t. i. »dopolnilno« 

zdravstveno zavarovanje ali 

DZZ). Tega se ne plačuje progresivno, 

temveč je za vse enako (z manjšimi 

nihanji glede na izbrano zavarovalnico) 

in znaša okrog 420 € letno. Ker 

navkljub vsem tem plačilom obstajajo 

nedopustno dolge čakalne vrste, se 

v zadnjih letih razvija še vzporedni 

trg komercialnega (prostovoljnega) 

zdravstvenega zavarovanja. 

Z razlago, 

OGLEJTE SI: 

kako je postavljen 

zdravstveni 

sistem, kaj je 

v resnici javno 

in kaj zasebno 

zdravstvo in kje 

je v njem mesto 

zdravnikov 

»dvoživk« ter zasebnih zavarovalnic, 

smo se ukvarjali tudi v Odmevu 

tedna 13. januarja, oddaji Domovine, 

ki je na voljo na internetu. 

V javno zdravstveno blagajno, s katero 

upravlja Zavod za zdravstveno zavarovanje, 

plačujemo vsi delovni ljudje: 

tisti z višjimi plačami neprimerno več 

kot tisti s podpovprečno ali minimalno 

plačo. Ob rekordni zaposlenosti prihodki 

ZZZS naraščajo – v letu 2021 so 

znašali 3,64 milijarde evrov, 383 milijonov 

evrov več kot leto poprej. Odhodki 

ZZZS naj bi prihodnje leto dosegli 4,3 

milijarde evrov – 1,5 milijarde več kot v 

predkoronskem letu 2019. 

RAZVOJ ZAVAROVANJA 

Po podatkih Agencije za zavarovalni 

nadzor se je od leta 1992, ko je bilo 

DZZ še pod okriljem ZZZS, temu pridružil 

še en ponudnik – zavarovalnica 

Adriatic Slovenica, danes del skupine 

Generali. Zaradi zahteve po ločenem 

izvajanju OZZ in DZZ je bila novembra 

1999 ustanovljena Vzajemna zdravstvena 

zavarovalnica, leta 2006 se je 

po reformi zakonodaje, ki ureja DZZ, 

ponudnikoma pridružila tudi Triglav 

zdravstvena zavarovalnica. V Sloveniji 

poznamo tri vrste prostovoljnih 

zavarovanj – dopolnilno, dodatno in 

vzporedno. Po podatkih Agencije za 

zavarovalni nadzor iz leta 2021 imamo 

v Sloveniji 10 takšnih ponudnikov. 

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje 

je formalno prostovoljno, a ga plačuje večina 

Slovencev, saj krije nekatera doplačila 

v javnem zdravstvu, ki jih obvezno 

zavarovanje ne. Pri vseh ponudnikih obsega 

enaka kritja, premije se razlikujejo 

glede na zavarovalnico, a minimalno. 

Dodatna zdravstvena zavarovanja nudijo 

storitve in kritja, ki v javnem zdravstvenem 

sistemu niso na voljo. Običajno so to

TEMA TEDNA 

16 


izplačila zavarovalne vsote ob diagnozi 

težkih bolezni ali za pomoč na domu. 

»Ta trg še zdaleč ni dosegel svojega 

vrha. Čim bolj bo javni sistem omejen, 

tem več bo tržnega zdravstva, to pa 

ne bo moglo živeti brez prostovoljnih 

zdravstvenih zavarovanj, (…) Ker bo 

to vključevalo vse več zavarovancev, 

bodo tudi zavarovalne premije vse 

manjše. In z njimi bomo zavarovali 

zelo različne storitve v zdravstvu,« 

ocenjuje dr. Maks Tajnikar, ekonomist 

in strokovnjak za zdravstvo ter 

nekdanji minister za gospodarstvo. 

Vzporedna zdravstvena zavarovanja 

krijejo tudi storitve, ki so sicer 

tudi na voljo v javnem sistemu, vendar 

omogočajo višji standard – hitrejši 

sprejem, dostopnost do diagnoz, 

zdravljenja in zdravil brez doplačil. 

Zakaj se je trg zdravstvenih zavarovanj 

sploh razvil? V zavarovalnici Generali 

ocenjujejo, da je javni zdravstveni 

sistem preobremenjen in se spopada s 

številnimi trajnimi težavami. Staranje 

prebivalstva, ki prinaša rast odhodkov 

zdravstvene blagajne, omejen obseg 

finančnih sredstev, dvig cen zdravil 

in postopkov zdravljenja, preobremenjenost 

in težja dostopnost splošnih 

zdravnikov, pomanjkanje zdravstvenega 

kadra. »Vse skupaj povzroča predolge 

čakalne dobe pri pridobivanju 

diagnoze, fizioterapijah, nekaterih nenujnih 

operacijah,« ugotavljajo. 

Poleg dopolnilnega v zavarovalnici 

Generali tržijo tudi dodatno zdravstveno 

zavarovanje. Največje je povpraševanje 

po zavarovanju Specialisti z asistenco, 

premija se glede na starost zavarovanca 

razlikuje, za stare od 56 do 65 let znaša 

na mesec 13,49 evra. Komunikacija 

z zdravnikom za posvet ni omejena na 

8-urni delovnik, v okviru te ponudbe je 

mogoče dobiti drugo zdravniško mnenje 

in psihološko pomoč v primeru hujših 

bolezni. Sklepajo ga (lahko) tudi podjetja, 

saj omogoča potencialno nižanje stroškov 

zaradi bolniških odsotnosti. 

Potreba po tovrstnih zavarovanjih 

se po navedbah zavarovalnice Generali 

pojavlja v zadnjem desetletju. Generali 

nudi tudi zavarovanja, ki omogočajo višje 

kritje zdravil na recept in zavarovanja 

za lajšanje finančnih skrbi ob diagnozah 

raka ali benignega možganskega tumorja. 

»Pri odločitvi za sklenitev tega zavarovanja 

ne gre za priljubljenost zavarovanja, 

ampak za željo ter potrebo zavarovanca, 

da si zagotovi ustrezno zdravstveno oskrbo, 

ko zboli ali se poškoduje.« 

Z dodatnim zdravstvenim zavarovanjem 

so se nedavno začeli ukvarjati 

tudi skupini Prva. V tržno nišo so 

vstopili zaradi »negativnih izkušenj in 

zdravstvenih zapletov, ki so jih mnogim 

prinesle dolge čakalne vrste oziroma 

pogosto otežena dostopnost zdravstvenih 

storitev v javnem zdravstvu, 

na primarni in sekundarni ravni.« 

Povpraševanje je opazno pri paketih, ki 

omogočajo hiter dostop do zdravstvenih 

storitev – do izdaje napotnic, specialističnih 

pregledov in diagnostičnih 

preiskav ter operativnih posegov. Zanimanje 

je tudi za drugo zdravniško 

mnenje. Letna premija je 250 evrov. 

V Prvi med drugim ugotavljajo, da 

naj bi se med epidemijo koronavirusa 

zaradi nedostopnosti storitev v javnem 

zdravstvu opazno povečalo tudi zanimanje 

podjetij za ureditev kolektivnega 

dodatnega zdravstvenega zavarovanja. 

Po novembrskem poročilu NIJZ je 

nad dopustno čakalno dobo za prvi 

Zdravstveno zavarovanje je obvezno 

v vseh državah EU in Evropskega 

združenja za prosto trgovino 

(EFTA), razen Švedske. Bolgarija, Ciper, 

Francija, Nemčija, Irska, Litva, 

Švedska, Švica in Nizozemska imajo 

mešanico zasebnega in javnega sistema, 

ostale države pa povsem ali 

večinoma javni sistem. 

Večina držav pozna neke vrste 

dodatno oz. prostovoljno zdravstveno 

zavarovanje. Neke vrste doplačila 

poznajo praktično vse države EU 

in EFTA – izjema je le Avstrija – delež, 

ki je pokrit javno, pa se razlikuje.


TEMA TEDNA 

17 

pregled čakalo 49.435 oseb, za ostale 

zdravstvene preglede pa 55.467. Pri 

najnižji stopnji nujnosti napotnic so 

bile za prve preglede dopustne čakalne 

dobe presežene pri revmatoloških, 

nevroloških, kardioloških, dermatoloških 

in uroloških pregledih. Povprečna 

čakalna doba na tak revmatološki pregled 

je 958 dni. Dopustna čakalna doba 

pri stopnji nujnosti »redno« ni bila 

spoštovana pri 21 vrstah zdravstvenih 

storitev. S stopnjo nujnosti »redno« 

bi na primer za operacijo torakalne 

anevrizme povprečno čakali 960 dni. 

25.000 

20.000 

15.000 

10.000 

5.000 

80 % 

70 % 

60 % 

50 % 

40 % 

30 % 

20 % 

10 % 

0 % 

0 

KOMERCIALNO 

ZAVAROVANJE 

Podobno kot zavarovalnici, ocenjuje 

tudi ekonomist Maks Tajnikar (72): 

»Čim manj potreb pokrijemo na ta 

način iz obveznega zavarovanja, tem 

več prostora naredimo za tržno zdravstvo.« 

Koliko bi torej plačevali, če ne 

želite na specialistični pregled čakati 

več mesecev ali celo let? Cene se razlikujejo 

glede na starost, stanje in zlasti 

pakete oz. kombinacije paketov – premije 

se gibljejo od dveh tretjin vsote, 

ki je mesečno odštejete za dopolnilno 

Število čakajočih nad dopustno čakalno dobo 

po stopnji nujnosti 

3.123 

prvi pregled 

2.555 

Delež čakajočih nad dopustno čakalno dobo 

po stopnji nujnosti 

prvi pregled 

terapevtsko-diagnostične storitve 

10.089 

11.714 

terapevtsko-diagnostične storitve 

10.717 

zelo hitro hitro redno 

zelo hitro hitro redno 

Največ čakajočih nad dopustno čakalno dobo je bolnikov, ki potrebujejo ultrazvok vratnih žil 

(6.552 oseb), operacijo sive mrene (5.662) in operacijo krčnih žil (4.881). 

22.483 

(če niste bili brez njega več kot eno 

leto), do bistveno višjih številk. 

Pri tem je treba biti pozoren tudi na 

druge elemente, in ne le na višino premije. 

Nekatere zavarovalnice na primer 

izrecno nudijo neomejeno število 

pregledov, a so omejene z letno zavarovalno 

vsoto, in/ali ob tem izključujejo 

določene specialistične preglede. Ob 

odločanju je smiselno skrbno preveriti 

in primerjati ponudbe glede na individualne 

potrebe, ki jih obseg storitev 

pokrije. Ponudba je težko primerljiva, 

za koga morda tudi težko razumljiva. 

Zavarovalnice nudijo raznovrstne pakete, 

od takih, ki obsegajo široko paleto 

»nadstandarda«, do zelo specifičnih 

zavarovanj za zobe. Pri Zvezi potrošnikov 

Slovenije, presenetljivo, primerjav 

premij niso delali in nimajo podatkov o 

zadovoljstvu zavarovancev. 


Povpraševanje 

rodi zavarovanje 

Na razvoj komercialnih zdravstvenih 

zavarovanj se posebej s strani 

levih aktivistov (tako imenovanih 

Jenullovih pacientov) zliva mnogo 

gnojnice, najraje pa bi jih kar prepovedali 

(to je tudi ena od zahtev civilne 

iniciative Glas ljudstva). Prepoved 

zavarovalniške dejavnosti tudi na področju 

zdravstva seveda ni mogoča, 

saj živimo v svobodni tržni in demokratični 

družbi, kjer trg odgovarja na 

potrebe ljudi. In komercialna zavarovanja 

se razvijajo zaradi očitne potrebe 

pacientov – da namreč ne umirajo 

v čakalnih vrstah, čakajoč na storitev 

javnega zdravstvenega sistema. 

Odgovor na razcvet vzporednega 

zasebnega zdravstvenega sistema 

je tako lahko le zmanjšanje potrebe 

oziroma povpraševanj za takšno 

storitev: to pa je mogoče le z dvigom 

nivoja kakovosti javnega zdravstvenega 

sistema, plačanega iz prispevkov 

za obvezno in dopolnilno zdravstveno 

zavarovanje. A ravno ta ostaja 

socialistični mastodont, ki že dolgo ne 

odgovarja potrebam časa. Ter s tem, 

ironično, omogoča razvoj vzporednega 

kapitalističnega sistema.

TEMA TEDNA 

18 


NSi predlaga 

zahodni zdravstveni sistem 

TEO PETROVIČ 

PRESETNIK 

Na Brdu pri Kranju so se prvič v novem letu sestale stranke aktualne 

koalicije, osrednja tema pa je bila namenjena zahtevnim razmeram 

v zdravstvu, do katerih so izjemno kritični tudi v stranki NSi, zato so 

pripravili paket rešitev za vsem dostopno javno zdravstvo, katerega 

cilj je, kot pravijo, da se v Sloveniji vzpostavi učinkovit sistem javnega 

zdravstva, ki temelji na dobrih praksah razvitih zahodnoevropskih držav. 

Kot pravijo v NSi, je za odpravo 

čakalnih dob treba vključiti 

vse razpoložljive zdravstvene 

kapacitete in proste izvajalce 

(tako javne zavode, koncesionarje kot 

zasebnike). Nemudoma je treba vzpostaviti 

sistem kakovostnega spremljanja 

čakajočih, prečistiti vse čakalne sezname 

in po modelu nacionalnega razpisa 

v odpravo čakalnih dob vključiti vse 

razpoložljive kapacitete med izvajalci 

zdravstvenih storitev. Za dosego cilja 

je nujno vzpostaviti enotno informacijsko 

podporo oz. ustrezno povezljivost. 

Predlagajo uvedbo nove statusne oblike 

»samostojni nosilec zdravstvene dejavnosti«. 

Vsak zdravnik z licenco tako 

lahko samostojno opravlja zdravstveno 

dejavnost, prav tako se lahko prosto 

odloča, kako bo opravljal svojo prakso: 

samostojno, v okviru zasebnega ali javnega 

zdravstvenega zavoda. 

Pomembno pa se jim zdi tudi strateško 

povezovanje vseh deležnikov znotraj 

zdravstvenega sistema. Monopol ZZZS 

po njihovem mnenju namreč zavira napredek 

izvajalcev zdravstvenih storitev, 

ki prepočasi sledijo potrebam pacientov, 

zato v NSi predlagajo vzpostavitev 

konkurenčnosti na področju obveznega 

zdravstvenega zavarovanja (več ponudnikov). 

Plačniki storitev bodo tako 

vzpostavili standarde kakovosti s tem, 

NSi.si 

Standarde kakovosti 

bodo vzpostavili 

plačniki storitev. 

Predsednik NSi Matej Tonin (39): »Ni pomembno, kje je zdravnik zaposlen, ampak je ključno zgolj to, da ima licenco zdravniške zbornice in da lahko zdravi. 

Če nekaj lahko deluje v Avstriji, v Švici ali v Nemčiji, potem ne vidim razloga, zakaj te stvari ne bi delovale tudi v Sloveniji.« 

Ljubljanska mestna svetnica Mojca Sojar (58) pravi, da bi njihovi predlogi rešili probleme pacientov v Ljubljani.


TEMA TEDNA 

19 

da bodo storitve kupovali le pri izvajalcih, 

ki bodo te standarde izpolnjevali. 

PREOBLIKOVANJE 

KOŠARICE 

Osnovna košarica pravic predstavlja 

pravice, ki se financirajo iz obveznega 

zdravstvenega zavarovanja. Proračunska 

košarica pomeni, da se del pravic 

prenese na financiranje neposredno 

iz proračuna. Dopolnilna košarica pa 

pomeni financiranje z naslova zdravstvenih 

zavarovalnic po načelu vzajemnosti. 

K rezultatom usmerjeno delovanje 

zdravstvenega sistema pa bi 

pomenilo uvedbo standardov kakovosti 

in varnosti zdravstvenih storitev, plačilo 

zdravstvenih storitev glede na rezultate 

zdravljenja in dosežene strokovne 

standarde, učinkovito upravljanje zdravstvenih 

zavodov po načelu gospodarskih 

družb in učinkovito organizacijo 

dela javnih zdravstvenih zavodov. 

V NSi izpostavljajo tudi pomembnost 

učinkovitega kadrovskega vodenja znotraj 

zdravstvenega sistema, tj. kadrovsko 

okrepitev slovenskega zdravstva, transparentno 

ureditev dela zdravnikov v javnem 

in zasebnem sistemu, nagrajevanje 

zaposlenih po rezultatih dela, in javno 

objavo rangiranja izvajalcev zdravstvenih 

storitev po kakovosti. 

DIGITALIZACIJA 

ZDRAVSTVA 

Nedavna epidemija je številne zdravstvene 

storitve preselila na splet. Velik 

izziv predstavlja tudi hitro in učinkovito 

umeščanje inovacij v zdravstveni sistem. 

V NSi predlagajo postopno, a celovito digitalizacijo 

zdravstvenega sistema v treh 

korakih: natančna analiza stanja, prehod 

na enoten informacijski sistem zdravstva 

in nato prehod na e-storitve. 

Kot je pisal že dr. Alojz Ihan (61), brez 

uporabe vseh kadrovskih in prostorskih 

zdravstvenih kapacitet v državi se logistična 

enačba »zdravstva za vse« v Sloveniji 

ne izide, rezerv ni. Vključitev javnih 

zavodov, koncesionarjev in zasebnikov je 

tako bistvena. Zahteve NSi se v mnogem 

skladajo s predlogi rešitev ZDRAVSTVO. 

SI, skupine neodvisnih zdravnikov, ki 

poudarjajo pomen svobode v državnem 

zdravstvu, tako za bolnike kot za paciente. 

Kot poudarjajo na ZDRAVSTVO.SI, 

ima bolnik pravico do svobodne izbire 

zdravnika, javni zdravstveni zavodi pa 

morajo z zasebnimi konkurirati na trgu 

zdravstvenih storitev. 

MLADI ZDRAVNIKI 

Kar nekaj predlogov NSi je primerljivih 

z zahtevami Mladih zdravnikov. 

V Manifestu Mladih zdravnikov Slovenije 

ti med drugim zahtevajo ureditev 

fleksibilnih oblik dela. Eden izmed 

predlogov je svobodni zdravnik, to je 

delovnopravna oblika dela, pri kateri 

zdravnik s svojimi znanji in veščinami 

opravlja storitve v ustanovah po predhodno 

sklenjenih pogodbah. Svoboden 

je, da ustanavlja skupinske prakse s 

kolegi in se direktno pogaja in dogovarja 

z zavarovalnicami. Svoboden 

zdravnik ni nek revolucionaren izum, 

pač pa prevladujoč način sodelovanja 

zdravnikov v javnem zdravstvu v marsikateri 

evropski državi (npr. Avstrija, 

Nizozemska, Nemčija, Belgija …) 

Poleg tega je digitalizacija in debirokratizacija 

tudi ena temeljnih zahtev 

Manifesta Mladih zdravnikov Slovenije. 

Sem spadajo enotna računalniška 

podpora, nacionalna pomoč certificiranju 

programov za zdravniško delo 

ter uvedba standardizirane e-kartoteke, 

prenosljive znotraj vseh zdravstvenih 

ustanov v Sloveniji. 

EVA IRGL 

O NEDOPUSTNOSTI 

Zaradi alarmantnih razmer v zdravstvu, 

predvsem v družinski medicini, 

je nujno sejo sklicala tudi predsednica 

Komisije za peticije, človekove pravice 

in enake možnosti Eva Irgl (46). Poslanka 

SDS meni, da so razmere na področju 

družinske medicine Slovencem povzročile 

ogromne stiske ter da so bile kršene 

številne pravice. »Vsak, ki plačuje obvezno 

zdravstveno zavarovanje, naj bi 

namreč imel pravico do izbire osebnega 

zdravnika … to, da so nekateri čez noč 

ostali brez osebnega zdravnika, pa je 

nesprejemljivo,« je dejala Irglova. 

Izpostavila je še preobremenjenost 

družinskih zdravnikov, ki si ne morejo 

za pacienta vzeti dovolj časa, ter nedopustne 

prizore, ki smo jih spremljali 

pred enim od zdravstvenih domov v 

Ljubljani. Eva Irgl je navedla še podatek, 

da bi v Sloveniji po oceni Evropske komisije 

morali zaposliti 1000 zdravnikov, 

da bi dosegli povprečje EU. Prav tako 

sta po oceni stroke glavna problema, 

da v zadnjih 10 letih nismo uspeli pridobiti 

novih mladih kadrov in da nujno 

potrebujemo izboljšave delovnih pogojev, 

pri čemer je izpostavila predvsem 

zdrave delovne odnose, ki so predpogoj 

za uspešno delo na vseh področjih. 

Eva Irgl je ob koncu seje predlagala, da 

komisija pozove Ministrstvo za zdravje, 

da nemudoma pripravi učinkovite 

kratkoročne in dolgoročne ukrepe, s 

katerimi bo preprečilo kršitev ustavne 

pravice do zdravstvenega varstva. 


Bosta Golob in Bešič 

Loredan zavila bolj 

proti idejam NSi-ja ali 

proti idejam Levice? 

Predstavljeno stališče opozicijske 

Nove Slovenije do reševanja javnega 

zdravstva ni nič novega, česar od te 

stranke še ne bi slišali do sedaj. Kar je 

bistveno, gre za diametralno nasprotno 

pot posodobitve zdravstvenega sistema, 

kot ga zagovarja koalicijska Levica 

s svojimi aktivističnimi derivati, ki so 

jih te dni polni ekrani največjih televizij 

in ki, na čelu z Dušanom Kebrom (75) in 

Jašo Jenullom (39), prodajajo nekakšno 

»vrnitev v socializem«, preživeto 

varianto. In ključno bo, po kateri poti 

bo zavila Golobova oz. Loredanova (49) 

reforma: bodo šli po zgledu sodobnih 

zdravstvenih sistemov v zahodnih državah 

(nenazadnje tudi Finske, ki so jo 

nedavno omenjali) ali pa bodo podlegli 

medijsko močnim interesnim lobijem, 

ki jih pooseblja Keber. 

Ni pa izključeno oziroma se zdi 

povsem možno in verjetno, da tudi 

Golobova vlada na koncu, ob vlečenju 

vsakega na svojo stran, z zdravstvenim 

sistemom ne bo naredila ničesar 

oziroma vsaj ničesar bistvenega – tako 

kot njene predhodnice. Lobi »statusa 

quo« ima namreč vsaj 400 milijonov 

interesov, da sistem javnega zdravstva 

životari še naprej, kot je odtekanje javnega 

denarja preko poslov z medicinsko 

opremo pred časom v intervjuju za 

Domovino ocenil zdravnik Blaž Mrevlje. 

Dve od treh navedenih variant so dokazano 

slabe za paciente. Katero bodo 

izbrali Golobovi, bo v praksi znano še 

letos, a vsaj glede na videno do sedaj 

pacienti (pa ne Jenullovi) ne moremo 

biti preveč optimistični.

INTERVJU 


20 

GREGOR VIRANT, NEKDANJI MINISTER 

Duh je ušel iz steklenice: sindikati so 

uvideli, da je lov odprt in vlada šibka 

Glavni razlog za prenovo sistema plač v javnem sektorju je bil, da so bile plače 

nekontrolirane in da so v javnem sektorju rastle bistveno hitreje kot v zasebnem 

sektorju. – Ne vidim razloga, da bi bil kdo, ki je plačan iz javnega denarja, izvzet 

iz javnega sektorja, to pa seveda ne pomeni, da se z zdravniki ni mogoče dogovoriti 

o povišanju plač. – Problem plač v Sloveniji je, da so vse plače, predvsem pa višje 

plače, preveč obdavčene. – Če ustvarjaš vse večjo enakost, bodo vsi bolj revni, 

v Sloveniji pa gremo na žalost v to smer. 

LUKA SVETINA 

Gregor Virant iz Ljubljane (53) je doktor pravnih 

znanosti in univerzitetni učitelj, ki je študiral na 

Univerzi Caledonian v britanskem Glasgowu. Bil 

je minister za javno upravo v prvi Janševi vladi, 

ko je pomagal vzpostaviti obstoječi sistem plač 

v javnem sektorju. Z Janšo se je politično razšel, 

ko je pred volitvami leta 2011 ustanovil lastno 

stranko, Državljansko listo. Podprli so ga t. i. 

resetiranci z Radom Pezdirjem na čelu. V drugi 

Janševi vladi je bil predsednik Državnega zbora, 

po obremenilnem poročilu KPK zoper Janšo pa je 

vstopil v vlado Alenke Bratušek. Na volitvah leta 

2014 njegova stranka ni bila ponovno izvoljena v 

parlament. Od leta 2019 opravlja funkcijo direktorja 

programa SIGMA pri OECD v Parizu. 

PROFIMEDIA

82 | 26. JANUAR 2023 INTERVJU 

21 

Obstoječi sistem plač v javnem 

sektorju je implementirala prva 

vlada Janeza Janše, ko ste bili 

tudi vi minister. Kaj je šlo narobe, 

da zdaj ta sistem razpada pred 

našimi očmi? 

Plačni sistem, ki je formano v uporabi 

še danes, se je začel uporabljati junija 

leta 2008, vendar se je pripravljal zelo 

dolgo. Zakon, ki je bil podlaga za ta 

plačni sistem, je bil sprejet leta 2003, 

potem pa so se začela pogajanja v javnem 

sektorju, ki so trajala praktično 

pet let in se zaključila junija leta 2008 

s podpisom vseh kolektivnih pogodb. 

Treba se je spomniti, da je bil glavni 

razlog za prenovo sistema plač v javnem 

sektorju to, da so bile plače nekontrolirane, 

da so se plače urejale parcialno 

v vsakem sektorju posebej in da so 

zato rasle bistveno hitreje kot v zasebnem 

sektorju. To se je začelo dogajati 

nekje po 1994–1995. Treba je bilo nekaj 

narediti in ta prenova plačnega sistema 

je bila odgovor. Če se spomnite, je takoj 

po tem, ko se je sistem začel uporabljati, 

nastopila kriza, ki je v veliki meri 

vplivala na razvoj plačnega sistema v 

javnem sektorju, pokazala pa je tudi, 

da je bil nov plačni sistem dobro orodje 

za obvladovanje plačne mase. Takrat 

so se uspele vlade s sindikati dogovoriti 

za nižanje plač ali pa vsaj to, da ni 

prihajalo do rasti v skladu s kolektivnimi 

pogodbami. Vse to je prispevalo 

k temu, da se stroški v času krize niso 

pretirano povečali. 

Potem pa se je z nastopom Cerarjeve 

vlade leta 2014 začela razgradnja 

enotnega plačnega sistema, sistem so 

namreč začeli izigravati na različne 

načine, preko panožnih kolektivnih 

pogodb, zdaj ena skupina, zdaj druga, 

zdaj zdravstvo, zdaj policija ... Sistem 

je začel razpadati in je »de facto« že 

zdavnaj razpadel. Sistem javnih plač 

obstaja samo še na papirju. Za njegov 

razpad obstajata dva razloga. Prvi je, 

da ga v praksi nikoli niso znali uporabljati, 

drugi pa, da je dejansko imel 

nekatere pomanjkljivosti, ki jih je v 

svojem poročilu že leta 2011 obelodanil 

OECD. Vse to bi se dalo popraviti 

z zakonom, ampak čeprav se je za te 

pomanjkljivosti vedelo, ni nihče nič 

naredil. Namesto tega so raje pustili, 

da je sistem razpadel. 

Zdravniški sindikat FIDES je bil 

prvi, ki je v času aktualne vlade 

zahteval višje plače in zagrozil 

s stavko, ki so jo uspeli zadnji 

dan preprečiti. Je bila po vašem 

mnenju to, da je bilo zdravstvo del 

enotnega plačnega sistema – zdaj 

se mu namreč obljublja ločeni 

plačni steber – napaka? 

Mislim, da to samo po sebi ni narobe, 

saj se zdravniki v javnih institucijah 

financirajo iz javnega denarja, zato je 

logično, da imajo dodatke na primer 

za nočno delo ali pa nedeljsko delo 

urejeno po enakem principu. Ne vidim 

razloga, da bi bil kdo, ki je plačan 

iz javnega denarja, izvzet iz javnega 

sektorja. To pa seveda ne pomeni, da 

se z zdravniki ni mogoče dogovoriti o 

Potem pa se je 

z nastopom Cerarjeve 

vlade leta 2014 začela 

razgradnja enotnega 

plačnega sistema, 

sistem so namreč 

začeli izigravati 

na različne načine. 

povišanju plač preko višanja osnovne 

plače, preko dviga osnovnega plafona, 

ki je bil postavljen leta 2003. Verjetno 

je res prenizek za najvišja in najzahtevnejšega 

delovna mesta v zdravstvu, 

ampak vse to bi se dalo rešiti znotraj 

enotnega plačnega sistema. Treba je 

tudi vedeti, da se je z nastopom krize 

leta 2009 plačna lestvica zelo sploščila. 

Peljala je do vse manjših razlik med 

plačami, do uravnilovke. Vse manjše 

razlike med najvišjo in najnižjo plačo 

v javnem sektorju so pripeljale do egalitarizma, 

zato bi se morali postopoma 

vračati na prejšnjo raven, vendar se to 

ni zgodilo. Vse je torej rešljivo znotraj 

enotnega plačnega sistema in nobenega 

razloga ni, da bi zdravniki iz tega 

sistema izstopili. 

Rešitev pa je tudi v tem, da bi imeli 

več zdravnikom v privatnem sektorju, 

tako kot je v drugih državah – državah, 

ki imajo najbolje urejeno zdravstvo in 

zdravstveno zavarovanje. Zdravstvo 

pretežno deluje v zasebnem sektorju in 

s tem ni nič narobe. Kot pacientu mi ni 

pomembno, ali se zdravim v javni ambulanti 

ali v zasebni, pomembno je, da 

moja zavarovalnica pokrije vse zdravstvene 

storitve. En del težave je torej 

hitro rešljiv na ta način, ampak tukaj seveda 

trčimo v večno ideološko prepreko, 

saj del Slovencev ideološko razmišlja, da 

je dobro zdravstvo lahko samo javno 

zdravstvo, kar pa sploh ni res. 

Verjetno je bil zdravstveni minister 

v nezavidljivem položaju, 

ko je moral popustiti in zdravnikom 

obljubiti ločen plačni steber. 

Potem pa je prišla še napoved 

premiera Goloba. Govori se, da je 

pravosodju 600 evrov dodatka obljubil 

na lastno pest. To je sprožilo 

plaz zahtev v javnem sektorju. 

A se niso zavedali, da se bo to zgodilo? 

Kaj bi vi storili kot minister? 

Lahko povem, kako smo mi delali. Mi 

smo se zavedali, kateri deli plačnega 

sistema so enotni, katera pogajanja se 

rešujejo za skupno pogajalsko mizo z 

vsemi sindikati ali pa vsaj z večino in 

katera pogajanja se lahko rešujejo s kolektivnimi 

panožnimi pogodbami. Kadarkoli 

so nam bile predstavljene zahteve, 

ki bi posegle v enotni plačni sistem, 

sem pogajanja vedno pripeljal za skupno 

pogajalsko mizo, kjer so bili prisotni vsi 

sindikati. Če potegneš samo eno potezo 

v korist samo enega sindikata, vsi drugi 

to vidijo in logično je, da se potem usuje 

plaz. Vedno je to bilo tako. 

Vlada tukaj dejansko dela napake, 

predvsem ne moreš kar z dodatkom 

reševati celotne plačne skupine, in to 

s 600 evri na osebo. Ne predstavljam 

si, kako bo to izpeljano, in verjamem, 

da je sindikate, ki so bili navajeni na 

čisto drugačen način urejanja plač, to 

raztogotilo. Niti v najbolj divjih sanjah 

si ne predstavljam, da bi kaj podobnega 

naredili v časih, ko se bil sam minister 

za javno upravo. Vedno sem kakršenkoli 

premik uskladil s tedanjim 

finančnim ministrom, pokojnim Andrejem 

Bajukom, vedno sem se uskla-

INTERVJU 

22 


dil s predsednikom vlade, že na vlado 

sem prišel s pogajalskimi izhodišči, 

ker je finančni minister moral z vsem 

soglašati. Nič ni bilo narejeno, če se s 

tem ni strinjal finančni minister. Če 

je poteza posegla v enotni sistem, pa 

sem šel pred sindikate in jih vprašal, 

ali se z njo strinjajo. Običajno smo se 

na koncu tudi dogovorili. Kar se zdaj 

dogaja, pa je čisti kaos, ki je že pripeljal 

do neštetih zahtev. Skupine druga 

za drugo zahtevajo več denarja in ker 

se to ne dogaja za neko skupno pogajalsko 

mizo, sindikati dobesedno 

tekmujejo med seboj, kdo bo zahteval 

več. Nič dobrega se ne piše javnim financam, 

se bojim. 

Premier Golob je sicer svojo 

odločitev o sodniškem dodatku 

obrazložil z argumentom, da je 

pravosodje praktično edina veja v 

javnem sektorju, kjer so se plače v 

zadnjih letih realno znižale. 

Tega podatka natančno ne poznam, 

vendar ne razumem, kako bi se lahko 

plače realno znižale, razen če je do 

tega prišlo zaradi sploščanja plačne lestvice, 

vendar to potem ne velja samo 

za sodnike, ampak tudi za druge veje v 

javnem sektorju. Ne poznam logike, po 

kateri bi se samo sodnikom plače realno 

znižale. Do tega v enotnem plačnem 

sistemu sploh ne more priti. Še enkrat 

povem: tega se ne da reševati kar z nekakšnim 

dodatkom. Sodniki se primerjajo 

z marsikom v javnem sektorju. Ker 

so funkcionarji, se običajno primerjajo 

z zdravniki. S sodniki se bodo vedno 

primerjali univerzitetni profesorji, z 

nižjimi sodniki pa se bodo primerjali 

srednješolski učitelji. To je čisto normalno. 

Skratka, ta poteza predsednika 

vlade me je zelo presenetila in bo vladi 

povzročila še velike, velike preglavice. 

Napoved stavke dela sindikatov 

javnega sektorja je bila neizbežna. 

Očitek je, da jim obljubljajo prenovo 

enotnega plačnega sistema, z 

nekaterimi pa so se že prej za ločeno 

mizo izpogajali za ločeni plačni 

steber. Se bo vlada primorana z 

vsemi pogajati za ločeno mizo ali 

lahko sindikate, ki zdaj grozijo s 

stavko (24. februarja), še pripelje 

za skupno pogajalsko mizo? 

Po mojem mnenju je duh že ušel iz 

steklenice. To, da bi morali sindikate 

pripeljati za skupno pogajalsko mizo, 

je bila edina rešitev že od prvega dne. 

Zdaj pa so s parcialnimi rešitvami to 

možnost praktično zamudili. Reforma 

2003–2008 je imela še eno značilnost: 

ker smo se takrat vsi zavedali, da bodo 

nekatere skupine dobile višje plače (to 

je bil tudi namen – odprava plačnih 

nesorazmerij), smo se leta 2003 dogovorili, 

da se letno usklajevanje plač, do 

katerega prihaja zaradi inflacije, gospodarske 

rasti, uspešnosti itd., dela 

Posnetek zaslona 

Gotovo nihče 

ne trdi, da si tisti 

z najnižjimi 

plačami v Sloveniji 

ne zaslužijo 

100 evrov 

na mesec več. 

Gotovo je to 

za neko dostojno 

življenje pomembno 

in potrebno. 

Problem je, da to 

ni enostavno. 

Take stvari 

se ne obnesejo, 

če so narejene 

z dekretom.

82 | 26. JANUAR 2023 AKTUALNO 

Komentar 

23 

samo polovično. Iz tega razsula, do katerega 

je zdaj prišlo, se je izjemno težko 

rešiti. To je herkulsko delo. Edini način 

bi bil, čeprav je zdaj že skoraj prepozno, 

da se dejansko zastavi nova reforma 

in da se reče, da bomo to reformo 

delali dve ali tri leta, v tem času pa ne 

bo rednih usklajevanj ali pa bodo nižja, 

dokler se ne uredijo oz. odpravijo nesorazmerja, 

do katerih je prišlo. To je 

bil edini način takrat in je edini način 

tudi zdaj, sicer je to spirala brez konca. 

Vedno se bo pojavil nekdo, ki bo videl, 

da se nekomu drugemu zvišali plačo, 

in bo verjel, da to pripada tudi njemu. 

Ob trenutnih zahtevah – nekatere so že 

izpolnjene –, se bližamo milijardi evrov 

izdatkov na letni ravni. To so enormni 

zneski, ob katerih morate vedeti, da 

število zaposlitev v javnem sektorju od 

leta 2013 ali 2014 narašča. Do takrat, 

v času ZUJF-a v drugi Janševi vladi, je 

bilo to še nekako pod nadzorom oziroma 

so zaposlitve celo padale, potem pa 

so začele zaposlitve skokovito naraščati. 

Rast števila zaposlenih v javnem 

sektorju in povišice brez sistemskega 

pregleda ne peljejo nikamor. Mislim, da 

ministrica za javno upravo to razume 

in ve, ampak bojim se, da ji dela s panožnimi 

rešitvami ne omogočajo. 

V javnem sektorju marsikaj še ne 

deluje. Tudi sistem nagrajevanaj 

se je izrodil, delijo se praktično 

same petice. Kaj je mogoče storiti? 

To je ena od tistih točk, v katerih bi bilo 

treba zdajšnji sistem popraviti. Živo se 

spomnim, kako smo se leta 2008 pogovarjali 

o uredbi o napredovanju, ko 

sem kot minister zagovarjal uvedbo 

kvot, da bi omejili število tistih, ki lahko 

napredujejo, vendar so jih sindikati 

z gnusom zavrnili. Ker smo bili tik pred 

podpisom kolektivnih pogodb, so nas 

nekako držali v šahu, češ da če bomo to 

naredili, ne bodo podpisali kolektivnih 

pogodb. Jaz sem že takrat trdil, da bo to 

pripeljalo do nadpovprečnega odstotka 

delovno uspešnih in točno to se je zgodilo. 

Ker je bila nadpovprečna delovna 

uspešnost vezana tudi na napredovanje 

v višje plačne razrede, je privedla 

do avtomatičnega napredovanja, ki je 

problem tega sistema. To bi bilo treba 

rešiti z zakonskim posegom, da bi bilo 

napredovanj manj, da bi se postavila 

kvota, koliko je lahko nadpovprečno 

ocenjenih. To bi moralo biti že zdavnaj 

urejeno, čas je bil recimo leta 2011, ko 

ni bilo odprtih kolektivnih pogodb in 

bi vlada z neko enostavno zakonsko 

uredbo to lahko uredila. 

Nekoč je bilo razmerje med 

najvišjo in najnižjo plačo v javnem 

sektorju 1 : 7, danes je to razmerje 

samo še 1 : 4. Kako smo 

do tega prišli? 

Do tega smo prišli enostavno. V času 

krize leta 2012 je bilo na nek način 

splošno družbeno sprejemljivo, da 

večje breme nosijo tisti, ki imajo boljše 

dohodke, zadeva je šlo v to smer pri 

varčevanju. Potem pa se nikoli nismo 

vrnili na stara razmerja. To je egalitarno 

razmerje, tega v nobeni drugi državi 

ne boste našli in to samo še utrjuje pretirano 

stopnjo egalitarnosti v Sloveniji. 

Pri nas se vse dela v tej smeri. Prišlo je 

do sploščitve plač v javnem sektorju. 

Če gledate davčno reformo, je prejšnja 

vlada šla v nižanje najvišjih davčnih 

razredov, ta vlada pa je to ukinila. V vse 

večjo egalitarnost gremo v vseh pogledih, 

to pa je v vseh družbah pripeljalo v 

enakost v revščini. To so pač alternative: 

ali povečuješ družbeno bogastvo in 

skoraj neizogibno povečuješ družbeno 

neenakost, profitirajo pa vsi, tudi tisti, 

ki imajo manj oz. so revnejši, ali pa 

ustvarjaš vse večjo enakost, pri kateri 

pa bodo vsi revnejši. Na žalost gremo v 

Sloveniji v to smer. 

Vlada je dvignila tudi minimalno 

plačo, in sicer točno za 100 evrov, 

kar je največje zvišanje v zadnjem 

desetletju. Številni v javnem 

sektorju so razburjeni, denimo 

gasilci, in pravijo, da so zdaj že 24 

plačnih razredov pod ravnjo nove 

minimalne plače. 

Gotovo nihče ne trdi, da si tisti z najnižjimi 

plačami v Sloveniji ne zaslužijo 

100 evrov na mesec več. Gotovo je to 

za neko dostojno življenje pomembno 

in potrebno. Problem je, da to ni enostavno. 

Take stvari se ne obnesejo, če 

so narejene z dekretom. Če je to tako, 

bi lahko rekli, naj bo minimalna plača 

1500 evrov. Višina minimalne plače 

v neki državi pa je odvisna predvsem 

od tega, koliko neka družba proizvede, 

koliko proda in kako konkurenčna 

je. Plače, ki postanejo nekonkurenčne 

in prisilijo podjetja, da morajo dvigniti 

cene in ne morejo več prodajati ter zapirajo 

proizvodnje, vodijo v stagnacijo 

in odpuščanja. To ne more voditi v nič 

dobrega. Problem plač v Sloveniji je, da 

so vse plače, predvsem pa višje plače, 

preveč obdavčene. Država preveč pobere. 

Ko delodajalec pogleda, koliko 

je njegov celotni strošek, koliko mora 

dati za to, da delavec na koncu meseca 

na račun dobi 1500 ali pa 2000 evrov, 

se zgrozi. Višje, kot so plače – recimo 

ko govorimo za specializirana delovna 

mesta, npr. specializiranega mikrobiologa 

–, bolj so razmerja nenormalna. 

Vsakomur absolutno privoščim višjo 

minimalno plačo, toda glavni problem 

je, da so najvišje plače na najzahtevnejših 

delovnih mestih preveč obdavčene. 

Kaj pričakujete od nove plačne 

reforme v javnem sektorju, ki jo 

v kratkem obljublja ta vlada? 

Kako težko jo bo implementirati? 

Povedal bom, kako bi jo sam izpeljal, če 

bi bil spet v vlogi ministra. Šel bi pred 

sindikate in jim odkrito povedal, da 

se nam je plačni sistem razsul, in jih 

vprašal, ali si želijo, da se vzpostavijo 

neka nova pravična plačna razmerja, 

da se ponovno vzpostavi enotni plačni 

sistem, brez napak, ki jih je imel prejšnji. 

Potrebovali bi dve ali tri leta, da 

bi to izpeljali preko panožnih kolektivnih 

pogodb, potem bi sistem stopil 

v veljavo nekje leta 2026 ali 2027. Ne 

bi imel takšnih težkih finančnih posledic, 

kot jih nakazuje zdajšnji. Nikakor 

pa se ne bi pogajal ločeno, saj bi to 

pomenilo izgubo zaupanja sindikatov, 

vsaj neko določeno stopnjo zaupanja 

med sindiakti pa mora vlada uživati. 

Če pa vodiš ločena pogajanja, od tega 

zaupanja ne ostane nič. Moram reči, 

da nisem optimist. Sindikati v zadnjem 

času vidijo, da je lov odprt. Drugače 

je kot leta 2003, ko so sindikati verjeli, 

da bo vzpostavljen nek red, da bo 

sistem plač primerljiv. Zdaj sindikati 

vidijo, da je lov odprt, da ta vlada na 

koncu pristane praktično na vse. Leve 

vlade so v tem pogledu tako ali tako 

šibke, saj so načeloma bolj naklonjene 

sindikatom in imajo povezave z njimi, 

sindikati pa to vidijo in nisem čisto 

prepričan, da jim je iskreno v interesu, 

da bi se znova vzpostavil red.

AKTUALNO 

24 

Komentar 


Sumljiva nakazila GEN-I-ja 

na račune v Črni gori 

Domovina je pridobila zaupne dokumente črnogorske Agencije za preprečevanje 

pranja denarja, ki dokazujejo, da je GEN-I v času vodenja Roberta Goloba (56) 

na račun kosovskega veleposlanika v Zagrebu, Martina Berišaja (61), izplačal 

več kot pol milijona evrov, čeprav je slednji svetovalno podjetje ustanovil zgolj dva 

tedna pred prvimi nakazili. Slovenska policija pa je znova potrdila, da je slovenski 

premier v predkazenskem postopku. O aferi je prvi poročal Planet TV, Berišaj pa je 

novinarja tožil zaradi obrekovanja, a je pred dnevi tožbo na prvi stopnji izgubil. 

UREDNIŠTVO 

Na Domovini smo prejšnji teden 

poročali, da so se veliki 

balkanski mediji eden za 

drugim razpisali o nakazilih 

slovenskega državnega elektro podjetja 

GEN-I trem svojim podružnicam 

v Beogradu, Sarajevu in Tirani. Vsi so 

citirali istega raziskovalnega novinarja, 

Luko Perša (35), ki članke objavlja 

na svojem portalu Prava.si. Ker je bilo 

govora o skoraj 100 milijonih evrov, 

za katere Perš trdi, da so bili morda 

netransparentno porabljeni in bi moral 

GEN-I zato pokazati račune, smo se 

tudi sami obrnili na omenjenega novinarja. 

Perš nam je v pisnem pojasnilu 

razložil, da je do podatkov o nakazilih 

prišel preko spletne strani Erar in da 

gre v resnici za skupni znesek v višini 

85 milijonov evrov, številko pa je zaokrožil, 

ker se 100 milijonov lepše sliši. 

Novinarsko pretiravanje se kaže v še 

enem segmentu zgodbe. Za nas je spregovoril 

neimenovani visoki uslužbenec 

GEN-I-ja, ki želi ostati anonimen: zatrdil 

je, da je mogoče, da je bil denar porabljen 

za financiranje tekočih poslov 

podružnic na Balkanu, denimo za 

elektrodistribucijske stroške, resnična 

korupcijska zgodba pa se skriva v 

nakazilih srbske podružnice GEN-I na 

račun črnogorskega podjetja, katerega 

lastnik je kosovski veleposlanik na 

Hrvaškem, Martin Berišaj, ki ima tudi 

slovensko državljanstvo. 

POSOJILO BREZ VRAČILA 

Na Domovini smo pridobili zaupni 

dokument črnogorske Agencije za 

Do danes ni nobenih 

podatkov o povračilu 

posojil, ki jih je prejel 

Martin Berišaj, čeprav 

se je časovno obdobje 

posojila črnogorskemu 

podjetju MB Consulting 

d. o. o. Podgorica 

že izteklo. 

preprečevanje pranja denarja v angleščini, 

ki je nastal s pomočjo tujih agencij 

in služb oziroma je bil namenjen 

njihovi seznanitvi. V njem je agencija 

predstavila naslednje ugotovitve. 

Martin Berišaj je lastnik podjetja MB 

Consulting d. o. o., katerega sedež je 

registriral leta 2016 v Podgorici. Račun 

je bil odprt pri podružnični banki NLB 

konec leta 2016, prva nakazila za usluge 

svetovanja pa je srbska podružnica 

GEN-I nakazala že dva tedna po ustanovitvi 

podjetja. V obdobju med 22. decembrom 

2016 in 27. oktobrom 2017 se 

je na račun podjetja MB Consulting d. 

o. o. steklo kar 596 tisoč evrov, in sicer, 

zanimivo, v obliki posojilne pogodbe in 

z naslova dobička ustanovitelju, fizični 

osebi Martinu Berišaju. »Do danes ni 

nobenih podatkov o povračilu zgoraj 

omenjenih posojil, ki jih je prejel Martin 

Berišaj, čeprav se je časovno obdobje 

posojila črnogorskemu podjetju 

MB Consulting d. o. o. Podgorica že izteklo,« 

piše v zaupnem dokumentu, ki 

ga hranimo v našem uredništvu, a ga 

zaradi interesov preiskave, ki še poteka 

tako v Črni gori kot na Kosovu in v 

Sloveniji, ne smemo objaviti. 

V dokumentu agencija zaključuje, 

da je bilo z računa številka 5350 0000 

0001 817 859 črnogorskega podjetja 

v obdobju med koncem leta 2016 in 

koncem leta 2017 dvignjenih 319 tisoč 

evrov, znesek v višini 197 tisoč evrov pa 

je bil prenakazan na žiro račun fizične 

osebe Martin Berišaj s številko 5350 

4003 0003 293 022. »Martin Berišaj 

je ta denar fizično dvignil v gotovini, 

medtem ko se ostale transakcije večinoma 

nanašajo na plačilo davkov,« še 

piše v zaupnem dokumentu. 

Srbska podružnica GEN-I v Beogradu 

ima sedež na istem naslovu, na 

katerem je Martin Berišaj imel drugo 

podjetje. Albanski medij Albanian 

Post pa je kasneje še sam prišel do 

ugotovitev, da sta na Kosovu še dve 

podjetji v lasti Martina Berišaja. Gre 

za podjetji Myloja LLC in Zaslon Kosova 

LLC. Berišaj naj bi imel v omenjenih 

podjetjih slovenske partnerje, 

tudi takšne, ki naj bi bili v preteklosti 

v Sloveniji osumljeni goljufij. 

Ob tem je zanimivo, da je imel Martin 

Berišaj v črnogorskem podjetju leta 

2017 kot edini zaposleni kar milijon 

evrov dobička. Svojega premoženja ni 

prijavil v celoti, ugiba pa se, da gre za

82 | 26. JANUAR 2023 AKTUALNO 

Komentar 

25 

nakazila GEN-I-ja, zato je kosovska 

Agencija za boj proti korupciji zoper 

veleposlanika na Hrvaškem vložila 

kazensko ovadbo. Zadeva je za zdaj 

po poročanju kosovskih in albanskih 

medijev na kosovskem tožilstvu. V 

zvezi z omenjenimi spornimi posli se 

je prejšnji teden ob obisku slovenske 

kolegice Tanje Fajon (52) na vprašanje 

novinarja Televizije Slovenija Boštjana 

Anžina odzvala tudi kosovska 

ministrica za zunanje zadeve, Donika 

Gërvalla-Schwarz (51). Dejala je, da gre 

zaenkrat samo za medijsko poročanje, 

ki mu ni treba dajati pretirane pozornosti, 

dokler se obtožbe na tožilstvu ne 

izkažejo za resne. Kosovska opozicija je 

v zvezi s spornimi posli veleposlanika 

Berišaja sicer sprožila parlamentarno 

preiskavo, ki jo je aktualna koalicija 

dolgo zavirala, jo nato vendarle podprla, 

a na koncu izglasovala razširitev na 

preiskavo vseh energetskih državnih 

poslov od leta 2008. Poznavalci ocenjujejo, 

da jo je razširila predvsem, da 

bi zameglila sporne politične prakse 

zadnjih dveh let. 

SPREMEMBA ZAKONODAJE 

Da gre za v primeru ustanovitve kosovske 

parlamentarne komisije zoper 

veleposlanika Martina Berišaja 

za notranjepolitično obračunavanje, 

so potrdili tudi naši viri, saj je Berišaj 

dolgoletni osebni prijatelj aktualnega 

V GEN-I-ju se 

nobeno nakazilo ni 

moglo zgoditi brez 

vednosti Roberta 

Goloba, opozarja 

naš anonimni 

sogovornik. 

kosovskega predsednika vlade Albina 

Kurtija (47), sicer tudi predsednika vladajoče 

stranke Lëvizja Vetëvendosje 

(Gibanje samoodločitve). Kurti je mesto 

premiera zasedel marca lani, pred tem 

pa je bil dve leti vodja opozicije. Nekateri 

albanski mediji poročajo, da je bil 

denar, ki ga je Berišaj dvigoval s svojega 

računa, namenjen tudi financiranju 

Kurtijeve parlamentarne kampanje. Da 

ne gre zgolj za medijske insinuacije, trdi 

tudi naš anonimni vir iz GEN-I-ja. Po 

njegovih besedah je bila zmaga Kurtija 

v velikem interesu uprave elekroenergetskega 

velikana v Ljubljani, in sicer 

zaradi obljub o spremembi oz. sprostitvi 

zakonodaje, ki bi GEN-I-ju omogočila 

širitev in posledično rast na Kosovu. 

Denar, ki ga je Martin Berišaj gotovo 

prejel od srbske podružnice GEN-I-ja 

(to kažejo javno dostopni podatki) ter ga 

dvigoval z računa svojega črnogorskega 

podjetja, naj bi končal pri treh različnih 

naslovnikih, trdi naš vir. Berišaj, ki ga 

je že aprila lani pred državnozborskimi 

volitvami komercialna televizija Planet 

TV označila za »mulo Roberta Goloba«, 

naj bi del denarja namenil financiranju 

Kurtijeve kampanje, nekaj naj bi ga obdržal 

zase kot provizijo za svoje usluge, 

večji del zneska pa se je v gotovini vrnil 

v Ljubljano. »Ne sprašujte me, kako je 

lahko Berišaj s kovčkom gotovine prišel 

čez mejo, ampak prišel je,« nam je v anonimnem 

pričanju povedal sogovornik. 

Robert Golob naj bi del denarja namenil 

za zlato rezervo za pokrivanje 

morebitnih izgub v Sloveniji, ostalo pa 

obdržal zase. »Ni pa mi povsem jasno, 

kako so bili lahko v GEN-I-ju tako naivni, 

da je bil denar Berišaju nakazan 

z računa srbske podružnice. Če bi bil 

denar nakazan iz podružničnih podjetij 

v Sarajevu ali Tirani, zadeva bržkone 

nikoli ne bi prišla v javnost,« pravi 

naš sogovornik, ki meni, da bo srbski 

predsednik Aleksandar Vučić (52) težko 

prenesel, da se je denar iz Beograda 

stekal na račun kosovskega podjetnika, 

ter da je v interesu srbske vlade, da preiskava 

zoper Berišaja dobi epilog, tudi 

z razkrinkanjem korupcijskih poslov 

tedanje slovenske uprave GEN-I-ja, ki 

jo je vodil Robert Golob. Medijska gonja 

zoper Berišaja in Goloba v zadnjih tednih 

na Balkanu je tako tudi posledica 

Vučićeve ofenzive. 

Naslednje zanimivo vprašanje, ki 

smo mu želeli priti do dna, je povezava 

med slovensko upravo GEN-I-ja in kosovskim 

veleposlanikom na Hrvaškem, 

Martinom Berišajem. Ne zdi se čudno, 

da je položaj v Zagrebu zasedel, potem 

ko je predsednik kosovske vlade postal 

njegov prijatelj Albin Kurti. Vezni člen 

je bil po zagotovilih našega sogovornika 

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne 

in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, 

ki ga vodi Zijad Bećirović, glasen 

kritik nekdanjega predsednika vlade Janeza 

Janše (64). Častni član inštituta je 

tudi nekdanji hrvaški predsednik Stjepan 

Mesić (88). O Bečiroviću sta Siol in 

Berišaj naj bi del denarja 

namenil financiranju 

Kurtijeve kampanje, 

nekaj naj bi ga obdržal 

zase kot provizijo 

za svoje usluge, 

večji del zneska 

pa se je v gotovini 

vrnil v Ljubljano 

na različne načine.

AKTUALNO 

26 

Komentar 


Nova24TV pred časom sicer poročala, 

da je povezan s skrajnimi islamisti na 

Bližnjem vzhodu, med drugim s turškim 

samodržcem Recepom Tayyipom 

Erdoganom (68), kar pa ni bilo nikoli dokazano. 

Dokazano pa je bilo, da je inštitut 

IFIMES izdatno financiral slovenski 

elektroenergetski velikan GEN-I. 

GOLOBOVA DESNA ROKA 

Po pričevanju našega anonimnega vira 

je bil stik med Robertom Golobom in 

Martinom Berišajem vzpostavljen na 

dveh nivojih. Posrednik je bil prav Zijad 

Bečirović, ki je ločeno sestankoval 

z Martinom Berišajem in s podpredsednikom 

uprave GEN-I-ja v času vodenja 

Roberta Goloba, Igorjem Koprivnikarjem 

(56). Slednji je bil prva roka 

aktualnega slovenskega predsednika 

vlade in je »de facto« vodil tudi vse tri 

podružnice na Balkanu – v Sarajevu, 

Beogradu in Tirani. Po naših informacijah 

sta sodelovanje dorekla Koprivnikar 

in Berišaj, nakazila srbskega GEN- 

-I-ja na račun črnogorskega podjeja MB 

Consulting d. o. o. pa je lahko odobril 

samo Koprivnikar. Da bi Koprivnikar 

omenjena nakazila v višini več kot pol 

milijona evrov na račun podjetja kosovskega 

politika nakazoval na lastno 

pest, pa je po zagotovilih poznavalcev 

nemogoče. »Nič v GEN-I-ju se ni moglo 

zgoditi mimo Roberta Goloba. Bdel je 

nad slehernim nakazilom. Vse to se je 

zgodilo z vedenjem zdajšnjega predsednika 

slovenske vlade,« še zagotavlja 

naš anonimni sogovornik. 

Posrednik je bil prav 

Zijad Bečirović, ki je 

ločeno sestankoval z 

Martinom Berišajem 

in s podpredsednikom 

uprave GEN-I-ja v 

času vodenja Roberta 

Goloba, Igorjem 

Koprivnikarjem. 

Zgodbo o spornih nakazilih na relaciji 

Beograd – Črna gora je pred državnozborskimi 

volitvami aprila lani 

sprožila komercialna televizija Planet 

TV, pograbili pa so jo tudi drugi mediji, 

povezani s stranko SDS. Takrat so se na 

nacionalni televiziji in največji komercialni 

televiziji POP TV poročanju uprli, 

češ da gre za izmišljeno zgodbo, ki jo je 

v javnost lansiral sam Janez Janša, da bi 

preprečil prepričljivo Golobovo zmago. 

Slovenski raziskovalni novinar Primož 

Cirman (44) je za albanske medije celo 

izjavil, da je bila zgodba v celoti izmišljena 

in lansirana s Trstenjakove. Trdil 

je celo, da sta Janša in Berišaj osebna 

prijatelja, kar je sicer predsednik SDS že 

zanikal. Martin Berišaj je televizijo Planet 

TV in njenega novinarja Vitomirja 

Petrovića prav tako označil za lažnivce 

in napovedal tožbo zaradi razžalitve 

Ziga Zivulovic jr./Bobo 

Berišaj (61) se na Kosovu sooča z 

obtožbami o zatajitvi premoženja. 

oz. posega v dobro ime in čast. Berišaj 

je zgodbo zanikal tudi na Facebooku, 

vseeno pa ga je moral zaradi pritiska 

javnosti Kurti poklicati na zagovor v 

Prištino. Ali sta se že sestala, ni jasno, 

Berišaj pa je vmes že pričal tudi pred 

kosovsko parlamentarno preiskovalno 

komisijo, na kateri je pisanje Planet TV 

v celoti zanikal. 

BERIŠAJ TOŽBO IZGUBIL 

Zanimivo je, da je pred dnevi v javnost 

prišla informacija, da je Berišaj svojo zasebno 

tožbo proti novinarju Vitomirju 

Petrovići na prvi stopnji izgubil, in sicer 

z obrazložitvijo, da njegovi argumenti 

niso utemeljeni. Da sta Petrović in Planet 

TV na prvi stopnji dejansko zmagala, 

je za Domovino potrdil tudi odgovorni 

urednik televizije Mirko Mayer (38). Odločitev 

sodišča na prvi stopnji sovpada z 

novico o tem, da kosovski organi pregona 

preiskujejo Berišaja zaradi utaje premoženja 

in da v Sloveniji poteka predkazenski 

postopek zoper aktualnega predsednika 

vlade Roberta Goloba. 

Decembra, kmalu po zamenjavi 

notranje ministrice Tatjane Bobnar 

(53), je celo tednik Mladina poročal, 

da Goloba preiskujejo zaradi sumljivih 

nakazil srbske podružnice GEN-I 

na račun črnogorskega podjetja v lasti 

Martina Berišaja in tudi zaradi poskusov 

delne privatizacije državnega 

podjetja. Prejšnji teden smo na policiji 

znova preverili, ali premiera Goloba še 

vedno preiskujejo. Potrdili so, da postopek 

poteka, drugih informacij pa zaradi 

interesa preiskave niso želeli razkriti. 

Naši anonimni viri dodajajo, da je 

Golob, ko je postal predsednik vlade, 

Slovenijo izpostavil izsiljevanju tujih 

obveščevalnih služb, ki so o malverzacijah 

nekdanjega predsednika uprave 

GEN-I-ja že leta dobro informirane. 

Ključno vprašanje, na katerega bi 

moral odgovoriti premier Robert Golob, 

a tega do danes ni storil, ostaja 

enako. O čem točno je Martin Berišaj 

svetoval srbski upravi GEN-I-ja, da si 

je zaslužil kar pol milijona evrov, in 

kako je mogoče, da je GEN-I svetovalno 

pogodbo sklenil s človekom, ki je 

podjetje ustanovil šele dva tedna pred 

prvimi nakazili in pred tem s podobnimi 

svetovanji energetskim podjetjem 

ni imel nobenih izkušenj?


AKTUALNO 

Kolumna 

27 

Boj za muzej osamosvojitve 

LUKA SVETINA 

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) 

je vladi postavilo jasen ultimat, da prekliče svojo odločitev 

o ukinitvi samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve, 

ki je bil ustanovljen v času tretje vlade Janeza Janše (64), 

sicer bodo po 10. februarju pričeli z nadaljnjimi aktivnostmi. 

Mediji so že poročali, da opozicijska 

stranka Nova Slovenija 

ob vztrajanju Ministrstva 

za kulturo pri njegovi 

odločitvi načrtuje tudi interpelacijo zoper 

ministrico Asto Vrečko (39), predsednik 

SDS Janez Janša pa na vprašanje, 

ali bo tudi največja opozicijska stranka 

v tem primeru prispevala podpise pod 

zahtevo za interpelacijo, ni neposredno 

odgovoril. Asta Vrečko se je sicer že odzvala 

v izjavi za medije in med drugim 

poudarila, da se morebitne interpelacije 

lahko samo veseli, saj da o slovenskih 

muzejih lahko razpravlja več kot en dan. 

Na tiskovni konferenci VSO so sodelovali 

predsednik združenja Lojze 

Peterle (74), sicer v času osamosvajanja 

predsednik Demosove vlade, nekdanji 

državni sekretar v tretjem Janševem kabinetu 

Jelko Kacin (67), ki je bil med osamosvojitveno 

vojno minister za informiranje, 

prvi slovenski zunanji minister 

dr. Dimitrij Rupel (76), in Janez Janša, ki 

je bil v času procesa osamosvojitve minister 

za obrambo. Peterle je uvodoma 

povedal, da takšnega lomastenja in grobega 

uveljavljanja politične sile v svoji 

dolgoletni politični karieri še ni doživel. 

Postavil je retorično vprašanje, če Golobovi 

resnično verjamejo, da se slovenska 

zgodovina začenja šele z aktualno 

vlado, ob tem pa poudaril, da stroke ne 

more imeti samo ena politična opcija oz. 

ideologija. Predsednik združenja VSO 

je namreč prepričan, da je eden izmed 

ključnih razlogov za ukinitev samostojnega 

muzeja osamosvojitve tudi v tem, 

da se znebi njegovega direktorja, zgodovinarja 

dr. Jožeta Dežmana (67), bolj 

znanega kot člana vladne komisije za 

raziskovanje prikritih povojnih pobojev. 

UDAREC OSAMOSVOJITVI 

»To odločitev jemljemo zelo resno. 

Jemljemo jo kot udarec slovenski državotvornosti 

in udarec po slovenski 

osamosvojitvi,« je še dodal Peterle in 

vlado opozoril, da ima čas še do 10. 

februarja, da svojo odločitev prekliče, 

sicer bodo začeli izvajati t. i. akcijski 

načrt v obrambo samostojnega muzeja 

osamosvojitve in same osamosvojitve. 

Peterle sicer danes o podrobnostih ni 

želel govoriti, novinarjem pa je pojasnil, 

da bodo o vsem pravi čas obveščeni 

na tiskovni konferenci, ki bo ob vztrajanju 

vlade sledila po izteku ultimata: 

»Ta načrt ima več elementov, ne samo 

kakšnega zborovanja.« 

Da se je vlada poigrala z državo in 

samoodločbo slovenskega naroda, ki 

se je za neodvisno državo plebiscitrano 

izrekel decembra leta 1990, meni 

dr. Dimitrij Rupel, ki se je z ministrico 

Vrečkovo na nasprotnih bregovih znašel 

že pred meseci, ko je odstopil kot 

direktor Javne agencije za knjigo (JAK), 

kamor ga je imenovala bivša vlada. Po 

njegovem mnenju je ministrica znova 

prekoračila svoja pooblastila, pri tem 

pa njen manever ni posledica stroškov 

in podvajanja tematike obeh muzejev, 

temveč gre za politični ukrep, ki ga 

vlada v javnosti spet tolmači kot ukrep 

zoper politizacijo. Rupel je sicer prst 

uperil tudi v samega predsednika vlade 

Roberta Goloba, ki je po njegovih 

Razpravi ob ukinitvi muzejev 

in združitvi v nov javni 

zavod ob bok so se v javnem 

pismu oglasili tudi zaposleni 

v Muzeju novejše zgodovine 

Slovenije. Način ukinitve 

muzeja razumejo kot »grob, 

za demokratično družbo nedopusten 

poseg v avtonomijo 

javnega zavoda«. 

besedah za vlado odgovoren in »hoče 

prevzeti zgodovino«. 

Spregovoril je tudi Jelko Kacin. Da 

proces osamosvajanja ni enodnevni 

dogodek, temveč proces, ki pa še zdaleč 

ni enopolitični proces, se Golobova 

vlada po Kacinovih besedah še ni naučila: 

»Proces smo speljali vsi skupaj, sodelovali 

vsi skupaj. Kar je storila vlada 

s to odločitvijo, pa je zgodovinska napaka, 

je delikt.« Kacin meni, da se bo 

zdaj pokazalo, da se je vlada odločila, 

da pogoltne nekaj, »kar se je in se ji bo 

zataknilo v grlu. Tri stranke so hkrati 

pritisnile na tipko ›delete‹, to je nestrokovno, 

to ni demokratično«. 

TO NI RACIONALIZACIJA 

Zadnji med osamosvojitelji je govoril 

Janez Janša, ki je spomnil na veličastnost 

osamosvojitvenega dejanja, ki 

ima svojo potrditev v plebiscitu. Po njegovih 

besedah ima slovenska zgodovina 

veliko izjemno pomembnih dogodkov, 

a nobeden od njih ni pripeljal do 

osamosvojitve države, kar se je zgodilo 

leta 1991. »Takrat pa so ljudje podpisali, 

prvič v zgodovini so si Slovenci sodbo 

pisali sami,« pravi Janša, ki je opozoril, 

da brez takratne politične enotnosti 

osamosvojitve ne bi bilo. Predsednik 

SDS je spomnil, da imamo v Sloveniji 

po zakonu o kulturni dediščini 58 muzejev, 

nekateri so si med seboj tematsko 

in poimensko zelo podobni. »Če bi 

res šlo za racionalizacijo, kot pravi ministrica, 

bi združevali še katere druge 

muzeje v Sloveniji. Če bi šlo pri motivih 

vlade za bojazen, da bi muzej slovenske 

osamosvojitve, ki ga je ustanovila 

neka druga vlada, enostransko prikazoval 

to obdobje, naj menjajo vodstvo. 

Itak so to naredili povsod drugod,« je 

opisal in dodal, da bi vlada lahko tudi 

dopolnila akt o ustanovitvi muzeja, če 

meni, da je ta pomanjkljiv.

INTERVJU 


28 

FRANCI GERBEC, ZVEZA PACIENTOV 

Najlažje je napisati transparent 

in oditi na ulico, mi pa smo svoje 

predloge pripravljali štiri mesece 

ZZZS bi morali odvzeti pravico določanja cen ter vzpostaviti neodvisno telo 

pri vladi, ki bo to počelo. – Tudi specialistom bi po potrebi lahko dodali obveznost 

delovanja v primarni praksi, morda enkrat na teden štiri ure, še posebej 

pa to velja za specializante. – Naš sistem, ki zaračunava enako upokojencu 

s 500 evri pokojnine in nekomu s 5.000 evri plače, je sprevržen. 

– Odprava koncesionarjev je velik korak nazaj v neracionalnost slabega dela, 

saj ne vodi v izpolnitev želja pacientov, pač pa v manjšo dostopnost. 

PETER MERŠE 

KLEMEN LAJEVEC 

Franci Gerbec (79) je univerzitetni 

diplomirani pravnik, ki ima za seboj 

dolgo kariero v gospodarstvu, 

ki se je tesno prepletala s politiko. 

Kot strokovni sodelavec Odbora 

za gospodarstvo je sodeloval v 

Izvršnem svetu Skupščine SRS v 

obdobju Staneta Kavčiča, vodil 

je tudi pravno službo Aerodroma 

Ljubljana – Pula, v obdobju med 

leti 1975 in 1984 pa je kot član 

Predsedstva GZS vodil področje 

samoupravljanja in pravnih zadev 

na področju organiziranosti podjetij, 

bančništva in ekonomskih 

odnosov s tujino. Gerbec je že 

več kot 25 let aktiven tudi na področju 

več društev, ki združujejo 

paciente, konkretno Društva na 

srcu operiranih, Društva za zdravje 

naroda in Društva za zdravje srca 

in ožilja. Od lani, ko so se različna 

društva pacientov združila v Zvezo 

organizacij pacientov Slovenije, 

pa je tudi njen podpredsednik.


INTERVJU 

29 

Sami ste podpredsednik 

Zveze pacientov, pa niste 

stavkali. Zakaj? 

En razlog, zakaj nismo stavkali, je ta, da 

med organizacijami, ki so vključene v 

zvezo, nismo imeli opravljene razprave o 

ciljih, ki so bili v torek na transparentih. 

Ne bi bilo prav, da bi se taki zadevi pridružili 

brez temeljite notranje razprave. 

O tem, kar je bilo tam povedano, bomo 

opravili javno razpravo in bomo potem 

tudi javno povedali, kaj si o teh zadevah 

mislimo. Kar nekaj članic naše zveze pa 

je že povedalo tudi, da se s predlogi teh, 

ki so v torek stavkali, ne strinjajo. 

T. i. torkova stavka, tako je bilo 

rečeno, ni bila uperjena proti 

nikomur, udeležili pa so se je 

tudi predstavniki vlade, ki ima 

v parlamentu udobno večino kot 

redkokatera njena predhodnica. 

Kako razumete udeležbo 

premierja na stavki pacientov? 

Sam bi bil zmeren v ocenah. To je lahko 

politična demagogija. Po drugi strani pa 

mislim, da ni slabo, če predsednik vlade 

obišče katerekoli stavkajoče in brez 

posrednikov sliši, kaj mu imajo ljudje 

povedati. Tako da je to tudi nek pozitiven 

signal. Prav je, da gredo ministri tja, kjer 

je kakšna kritična situacija, da dobijo informacije 

od ljudi iz prve roke. Pomeni pa 

ta njegov obisk veliko zavezo, da bo temu 

sledila relativno hitra javna razprava. 

Glede na to, da se je problem nabiral 

30 let, je treba razumeti tudi, da 

tega problema ni mogoče razrešiti na 

hitro po principu deus ex machina ali 

presekati z mečem. Nekateri problemi, 

danimo plače zdravnikov, so se dolgo 

pregrevali. Problema zdravstva se je 

potrebno lotiti kos za kosom, seveda ob 

sodelovanju s pacienti, lahko tudi temi 

stavkajočimi, da se opravi ena resna in 

temeljita razprava o spremembah slovenskega 

zdravstvenega sistema. 

Društva v vaši zvezi že desetletja 

konkretno delujejo s pacienti in 

njihovimi konkretnimi problemi. 

So se ti kolesarji, ki so v torek 

stavkali, kaj posvetovali z vami? 

Potekajo kakšni pogovori? 

Z nekaterimi njihovimi glavnimi vodji, 

tudi Jašo Jenullom, smo navezali stike 

in smo dogovorjeni za pogovor. Predlagamo, 

da se srečamo in jim predstavimo 

naše predloge in začnemo diskusijo. 

Mislim, da je organizirano sodelovanje 

nujno potrebno in da so naš predlog zanimanjem 

s sprejeli. Upam, da bodo ti 

pogovori v kratkem stekli. 

Vaša zveza je šest mesecev pripravljala 

svoje predloge rešitev, 

ki ste jih predstavili ministru in 

javnosti. Kako si razlagate razliko 

v medijskem poročanju o stavki 

pacientov in vaših predlogih, ki 

so plod dolgotrajnega dela ljudi, ki 

imajo izkušnje s pacienti, pa niso 

doživeli primerljive pozornosti? 

To je bolj vprašanje za medije. Zdi se, da 

nekaterim medijem bolj diši »kri«, toda 

počasi bomo tudi mi prišli na plano. Mi 

nimamo tako spektakularnih zahtev. 

Veste, najlažje je napisati transparent 

in oditi na ulico. Mi smo svoje predloge 

pripravljali štiri mesece. V glavnem ne 

gre za posebej spektakularne zahteve. 

Za kaj gre pri vaših predlogih? 

Naš prvi predlog je uvedba telefonske številke 

111 za bolnike. Vsakdo, ki ne more do 

osebnega zdravnika ali specialista, bi lahko 

poklical na 111 in bi tam dobil odgovor. 

Pravzaprav gre za mrežo, ki bi bila sestavljena 

iz dveh delov. Prvi del mreže bi bili 

zdravstveni pomočniki v zdravstvenih 

domovih. Ko dobite napotnico, bi se podali 

k zdravstvenemu pomočniku in ta bi 

Glede na to, da se je 

problem nabiral 

30 let, je treba razumeti 

tudi, da tega problema 

ni mogoče razrešiti na 

hitro po principu deus 

ex machina ali presekati 

z mečem. Nekateri 

problemi, danimo plače 

zdravnikov, so se dolgo 

pregrevali. 

za vas preveril, kje je možno dobiti kakšno 

storitev in bi on telefonaril po zdravstvenih 

ustanovah in preverjal možnosti, kdaj 

in kje je mogoče dobiti kakšno storitev. To 

je še posebej pomembno za starejše ljudi, 

ki se v trenutnem sistemu pogosto ne 

znajdejo. Anglija to že pozna. To bi pomagalo 

tudi zdravnikom, ki se jim ne bi bilo 

treba ukvarjati s tem delom. 

Drugi del pa je vzpostavitev mreže, 

ki bi delovala prek telefona. Delno to že 

počne mreža naših društev. Bi pa za to 

morali dobiti konkretna pooblastila in 

tehnično podpreti takšen sistem tako, 

kot delujeta 112 in 113. Nekdo se mora 

človeku javiti in mu dati povratno informacijo. 

Danes ljudje tega nimajo, je 

pa ključnega pomena. 

Kako se je minister za zdravje 

odzval na vaše predloge? 

Minister je pokazal veliko zanimanje. 

Poklical je tudi že nekatere druge deležnike, 

kot sta ZZZS in Zdravniška zbornica. 

Nad ministrovim odzivom smo bili 

prijetno presenečeni. Računam, da se 

bomo v prihodnje dogovarjali konkretno, 

predlog za predlogom. Ker nekatere 

lahko hitro uresničimo, za nekatere pa je 

potrebnega več časa. Vzpostavitev številke 

111 je tehnično zahteven projekt. 

Treba je zagotoviti, da se na drugi strani 

nekdo javi. V začetku bi to lahko bili naši 

prostovoljci. Podobno prakso recimo 

že ima Društvo diabetikov Ljubljana, ki 

je vezni člen med zdravnikom in pacientom. 

Pogosto drugi pacienti lažje kot 

zdravnik pacienta prepričajo, da se drži 

navodil, denimo v primeru diabetikov, 

da si začne dnevno meriti sladkor in podobno. 

Pacient pogosto bolj verjame drugemu 

pacientu kot zdravniku. 

Nekatere stvari pa se lahko začnejo izvajati 

takoj. Recimo zagotavljanje povratnih 

klicev, če telefonirate v zdravstveni 

dom. Ali pa recimo, da se vzpostavi pošiljanje 

SMS sporočil, s katerimi bi ljudi obveščali, 

kdaj imajo naročene termine. Za 

to ni potrebno velikih vlaganj, le poenotiti 

sisteme različnih deležnikov v zdravstvu. 

Nekateri to že delajo. 

Kar omenjate zahteva dodatne 

kadre. O kako velikem številu 

ljudi govorimo, da bodo dvigovali 

telefone, pošiljali opomnike in 

podobno, kar omenjate? 

Projekt še ni izdelan. Ampak če govo-

INTERVJU 

30 


Odprava koncesionarjev je velik korak nazaj v 

neracionalnost slabega dela. Ne vodi v izpolnitev 

želja pacientov, pač pa v manjšo dostopnost. 

rimo o enem medicinskem pomočniku 

na zdravstveni dom, bi jih potrebovali 

63, kolikor je zdravstvenih domov. Dovolj 

je, če je tam od osmih do štirih, torej 

en delavnik. Ni treba, da je ves čas 

tam, glavno, da ljudje vedo, da obstaja 

in se nanj potem obrnejo naslednji 

dan, če je treba. Društvena telefonska 

mreža bi morala delovati čez dan, verjetno 

ponoči ni tako potrebna. Za to 

mrežo je verjetno tudi potrebna približno 

takšna številka. Če bi bil ZZZS 

pripravljen plačati zdravstvenim pomočnikom 

po 15 evrov bruto na uro, to 

na enega znese 45.000 evrov na leto, 

za celotno mrežo pa približno dva milijona 

evrov in pol. 

Ampak tukaj govorimo o investiciji 

v stik z ljudmi, ki je nujno potrebna. To 

je ena prvih stvari, o kateri se pogovarjamo 

z ministrom. Žal zaenkrat ZZZS 

naš predlog podpira samo na načelni 

ravni, glede financiranja pa nas napotujejo 

k ministru za zdravje. Kar je sicer 

nekoliko nenavadno, ker je to po svoje 

tudi pomoč zavarovalnici, da pacienti 

lahko pridejo do storitev, za katere plačujejo 

prav tej zavarovalnici. V aparatu 

ZZZS je veliko nepripravljenosti poslušati, 

slišati, birokratske miselnosti. 

Predlagate spremembe 

tudi pri vodenju ZZZS? 

Sistem upravljanja ZZZS se mora spremeniti. 

Trideset let v skupščini zavoda 

sedi 45 ljudi, od tega 20 predstavnikov 

delodajalcev in 25 »kao« predstavnikov 

uporabnikov, kar so pretežno sindikati. 

To se nam zdi nevzdržno. Pacienti 

nimamo praktično nobenega vliva na 

ZZZS. Kolikor sem obveščen, namerava 

vlada predlagati spremembo zakona 

o zdravstvenem varstvu. Potrebujemo 

tak sistem, kjer bomo tudi pacienti imeli 

delež pri upravljanju zdravstvenih zavodov. 

In to ne tako kot danes, ko v svetih 

zavodov sedijo anonimni uslužbenci 

ZZZS, ampak predstavniki reprezentativnih 

organizacij, za katerimi bodo organizacije 

tudi stale, oni pa bodo vezni 

člen med zavodi in bolniki. 

Tako bi nastala možnost za prepotrebno 

komunikacijo. Ne pa danes, ko 

v svetu UKC Ljubljana kot predstavnik 

uporabnikov sedi dr. Samo Fakin. To je 

za nas sprevrženo. Ampak že desetletja 

sistem tako teče in pacienti nanj nismo 

imeli nobenega pravega vpliva. 

Menite, da bi se v primeru 

spremembe upravljanja ZZZS in 

zdravstvenih zavodov spremenil 

odnos do pacientov? 

Seveda bi se spremenil, ker bi prek članov 

v svetih pritiskali v smeri naših predlogov, 

naši člani pa bi pričakovali tudi 

povratne informacije. Danes tega ni. 

Včasih se kot zveza sestanemo z ZZZS 

na zelo napornih pogovorih. Vam povem 

samo zadnji primer. Ta teden smo 

imeli sestanek glede obnovitvene rehabilitacije 

paraplegikov, psoriatikov in 

drugih. Zaradi pravnih zapletov v povezavi 

z odločbo Ustavnega sodišča bi 

več tisoč uporabnikov ostalo brez obnovitvene 

rehabilitacije v zdraviliščih, ki 

jim sicer pripada. Sprašujemo se, kako 

je sploh mogoče, da je do česa takega 

prišlo. In potem so se naša društva pogovarjala 

pri državni sekretarki, kako 

rešiti to, kar se sicer sploh ne bi smelo 

zgoditi. Pa se je. Enostavno se storitev, 

ki sicer leta in leta teče, letos ne bo izvajala. 

To je primer neustreznega odnosa. 

Zato je treba zagotoviti drugačen sistem 

upravljanja, kot smo ga imeli do sedaj. 

To je eden glavnih razlogov, da je 

stanje zdravstvenega sistema v Sloveniji 

takšno kot je. 

Kakšna je torej rešitev, 

ustreznejše upravljanje? 

Skupščino upravnega odbora ZZZS 

in svete javnih zdravstvenih domov 

predlagamo, da bi tretjino v njih imel 

ustanovitelj, tretjino pacienti in tretjino 

zaposleni. To je naš predlog, ali ga 

bo vlada sprejela, pa ne vem. Ko se bodo 

pripravljale spremembe zdravstvenega 

sistema, bo naš predlog na mizi. Ni pa to 

edini problem. Tudi vodstva zdravstvenih 

institucij so pogosto v položaju, ko 

ne morejo ničesar narediti, ker je sistem 

s strani ZZZS tako postavljen. Denimo 

glede cen zdravstvenih storitev, ki jih 

postavlja ZZZS. To je planska delitev 

denarja. Cene, ki jih določajo, pogosto 

nimajo nobene zveze z realnimi stroški. 

In potem silijo izvajalce v opravljanje 

storitev pod realnimi stroški. Spet 

druge storitve so pa preplačane. 

ZZZS bi morali odvzeti pravico določanja 

cen ter vzpostaviti neodvisno 

telo pri vladi, ki bo to počelo. V Avstraliji 

neodvisno telo strokovnjakov 

na bazi analize stroškov določi cene 

zdravstvenih storitev. To ni solata, o 

ceni katere bi se pogajali kot na tržnici. 

Izbereš štiri referenčne bolnice, analiziramo 

organizacijo dela, stroške in 

določimo ceno. In to bi moralo biti javno 

dostopno. Tega v Sloveniji nimamo, 

zato pa ima ZZZS neverjetno moč, ki 

ni ustrezno kontrolirana, ker je hkrati 

plačnik in tisti, ki določa cene. Potem 

se pa vsi zgovarjajo drug na drugega. 

ZZZS danes plansko razpolaga 

z denarjem, ki ga ima, in določa 

števila posameznih posegov. 

Če bi deloval kot zavarovalnica, 

kot sicer od njega pričakujemo 

pacienti, bi to pomenilo, da pacient, 

ko nekaj potrebuje, poišče 

izvajalca, ZZZS pa to plača. 

Kar pa bi verjetno povečalo 

število opravljenih storitev. 

Vsekakor. 

Koliko dodatnih finančnih 

sredstev bi torej potreboval 

ZZZS, da bi lahko izvedli 

vse potrebne storitve? 

Verjetno ni sistema na tem svetu, ki bi 

lahko plačal dobesedno vse, ker imamo 

danes zelo drage storitve na področju 

redkih bolezni. Samo v Sloveniji je


INTERVJU 

31 

Potrebujemo tak 

sistem, kjer bomo 

tudi pacienti imeli 

delež pri upravljanju 

zdravstvenih zavodov. 

In to ne tako kot danes, 

ko v svetih zavodov 

sedijo anonimni 

uslužbenci ZZZS. 

bolnikov z redkimi boleznimi 170.000. 

Sistema, ki bi brez omejitev pokril vse, 

ni. Zato bi nujno potrebovali razdelitev 

storitev na košarico A in B. In storitve, 

ki bi bila v košarici A, so tiste, ki bi jih 

moral v vsakem primeru plačati ZZZS. 

Pri košarici B pa se lahko pogovarjamo 

o participaciji bolnika. Nekaj podobnega 

smo že imeli, pa potem nadomestili z dopolnilnim 

zdravstvenim zavarovanjem. 

Danes denimo pri prevozih z rešilcem nič 

ne doplačate. Tudi pri zdravilih na zelen 

recept. Včasih je bilo to potrebno. 

V grobem je tako, da bo imel ZZZS 

letos štiri milijarde evrov in pol prilivov. 

Še 450 milijonov zdravstvene zavarovalnice. 

Še dodatne pol milijarde 

evrov pa zdravstvenim zavodom, tudi 

javnim, doplačamo državljani iz lastnega 

žepa. Govorimo torej o petih milijardah 

evrov in pol. To je velik denar. Na 

področjih, ki so življenjsko ogrožajoča, 

denimo pri srčnih operacijah, ki jih sam 

dobro poznam, številčnih omejitev s 

strani ZZZS sploh ne bi smelo biti. Pa 

so. Pri menjavi aortne zaklopke je lahko 

vprašanje preživetja, če operacija ni 

opravljena v nekaj mesecih. Pa imamo 

številčno omejeno število teh operacij 

in do septembra je kvota že izpolnjena. 

In se posegi ne delajo. Govorimo o posegih, 

vrednih 30.000 evrov. Ali pa 11.300 

evrov, če govorimo o operaciji na odprtem 

srcu. Ko gre za življenjsko ogrožajoča 

stanja, smo močno proti kvantitativnim 

omejitvam. 

Omenjate tudi transparentnost. 

Nujno bi morali narediti dostopne podatke 

o številu in uspešnosti posegov 

posameznega specialista. Potem bi bolniki 

imeli dejansko pravico do svobodne 

izbire zdravnika, ki danes obstaja 

samo na načelni ravni. V Sloveniji se 

teh informacij ne objavlja. Pa je to mednarodni 

standard – koliko operacij in 

kakšna uspešnost oz. preživetje po 24 

urah, po enem mesecu in po enem letu. 

To predvideva tudi nacionalna 

strategija kakovosti in varnosti, ki je 

trenutno v javni razpravi. 

Kako zagotoviti transparentnost 

in hkrati preprečiti linče 

zdravnikov, v primeru, ko se 

zgodi kakšna napaka, ali pa celo v 

primeru, da gre za neko redko bolezensko 

stanje, ki bi ga zdravnik 

težko pravilno ocenil, še posebej v 

razmerah, kakršne imamo v Sloveniji, 

ko mora veliko zdravnikov 

pri svojem delu zelo hiteti? 

V naboru ukrepov predlagamo tudi 

uvedbo nekrivdne odškodninske odgovornosti 

za škodo povzročeno pacientom. 

Takšen sistem poznajo skandinavske 

države in Nova Zelandija. Tam 

imajo državni sklad, kamor prijavite 

takšne dogodke, brez odvetnikov in 

naslovnic časopisov. Oni zberejo dokumentacijo 

in opravijo preiskavo in vas v 

štirih do šestih mesecih obvestijo, kjer 

vam pošteno povedo, kaj se je zgodilo. 

To vam pove nekdo, ki je nevtralen in 

ni bil vpleten v dogodek, ker je v človeški 

naravi, da težko priznamo lastne 

napake. V Sloveniji tega pojasnila in 

morebitnega opravičila običajno ni. 

V takšen sklad bolnišnice vplačujejo 

običajno 0,3 % celotne bruto letne 

realizacije, ljudje pa se potem običajno 

poravnajo direktno s skladom, bolnice 

običajno sploh niso neposredno vključene. 

Tožbe so potem redke. Tukaj govorimo 

o nekrivdni odškodninski odgovornosti. 

Torej govorimo o škodi, ki 

je nastala zaradi napak in bi lahko bila 

preprečljiva. Anglija je v novem zakonu 

o zdravstvenem varstvu uvedla v ta namen 

agencijo, ki ima preiskovalna pooblastila, 

podobno kot v primerih letalskih 

nesreč. Poleg sklada in preiskave 

pa je pomembna tudi dekriminalizacija 

napak v zdravstvu. Če danes želiš kaj 

doseči, moraš prej dokazati, da je šlo 

za kaznivo dejanje iz malomarnosti. 

V vsakem poklicu lahko pride do napak, 

tudi v zdravstvu. Zato pa je treba 

takšne napake dekriminalizirati. 

Lahko bi se zgledovali po cestnem 

prometu. Tam imamo zakon, agencijo 

za varnost, policijo, ki bdi nad prekrški 

in potem, če naredimo prekršek, dobimo 

kazenske točke in šele po določenem 

številu točk izgubimo dovoljenje. 

In v prometu smo uspeli zmanjšati število 

smrtnih žrtev s preko 300 na 85 

na leto. Zdravstveni sistem je povsem 

drugače postavljen. Pa tudi tam prihaja 

do nepotrebnih smrti. Verjetno bi potreboval 

podobne cilje in mehanizme 

nadzora, kot jih pozna cestni promet. 

Za tiste, ki ga izgubijo, je velika 

redkost zadnje čase tudi izbran 

osebni zdravnik. Pred dnevi smo 

za Bežigradom spremljali prizore 

z vrstami, ki bolj spominjajo na 

kakšno komunistično državo … 

Še bolj na kak Bangladeš. 

Večina teh problemov ni od včeraj. 

Komu je v interesu, da se te stvari 

niso reševale že deset, 

dvajset let nazaj? 

Teh skupin je veliko. Številni zdravniki 

so zainteresirani , da je stanje takšno, 

kot je. Če namreč dopoldne v zdravstvenem 

domu nisi prišel na vrsto, si prišel 

popoldne v samoplačniško ambulanto. 

Samo Fakin je pred leti izjavil, da je tri 

milijarde razlogov za to stanje. Pa so 

ga vprašali, kako to mislite, tri milijarde. 

Tri milijarde je bilo takrat denarja 

V naboru ukrepov predlagamo tudi uvedbo 

nekrivdne odškodninske odgovornosti 

za škodo povzročeno pacientom.

INTERVJU 

32 


v zdravstveni blagajni. In za vsakim 

evrom je kakšen nosilec storitve. 

Lep primer je množica različnih 

informacijskih sistemov, ki imajo interes, 

da ostane stanje tako, kot je. Ali pa 

primer ortodontije. Čakalna doba tam 

znaša štiri do šest let. To pa zato, ker je 

sekcija ortodontov leta in leta skrbela, 

da je bilo razpisanih malo specializacij 

ortodontije. Zaradi primanjkljaja 

ortodontov pa se je potem vzpostavila 

»črna borza«. Vse do leta 2017 je nad 

temi specializacijami bdela Zdravniška 

zbornica. Ti monopoli so potem ustvarjali 

deficite, ki se poznajo še danes. 

Potrebno je izkoristiti vire, ki jih 

imamo. V Slovenji imamo 5.000 aktivnih 

zdravnikov. Na 2 milijona prebivalcev 

to ni malo. Velik problem je v slabi 

organizaciji dela. Tudi specialistom 

bi po potrebi lahko dodali obveznost 

delovanja v primarni praksi, morda 

enkrat na teden štiri ure. Še posebej pa 

to velja za specializante. Ker sistem poteka 

tako, da je specializant na plačilni 

listi ustanove, denimo zdravstvenega 

doma, ki ga je poslal na specializacijo, 

kjer ne dela, dela pa v bolnici, kjer opravlja 

specializacijo. Zakaj ne bi kakšen 

dan v tednu delal v matični ustanovi? 

Vse to ima v rokah država, tako da 

ni dvoma, čigava je odgovornost, da to 

uredi. Nenazadnje, tudi študent s kadrovsko 

štipendijo ima poleti dolžnost 

delati v podjetju, ki ga plačuje. 

Razvit sistem javnega 

zdravstva pomeni, 

da je plačan iz javnega 

denarja, v njem 

pa konkurirajo vsi, 

ki imajo licenco, javne 

ustanove, zasebniki 

in koncesionarji. 

Dobro delujoči sistemi 

v Nemčiji, Avstriji, 

Franciji delujejo 

na tak način. 

Govorjenje o ukinjanju koncesionarjev ne vodi nikamor. 

Sem za javne zavode, ki bodo dobro vodeni in ki bodo plačani po opravljenem delu. 

Ko smo ta teden poslušali stavkajoče, 

smo slišali parole, kot so privatizacija 

zdravstva, profiti koncesionarjev, 

dvoživke in podobno. 

Kako gledate na to retoriko? 

S to retoriko se ne strinjam. Poznam 

razmere iz časa, ko se je ustanavljal Medicor. 

Takrat je bilo 1.700 čakajočih na 

operacijo na odprtem srcu, povprečna 

čakalna doba za koronografijo je bila 

14 mesecev, v enem letu pa je umrlo 

250–300 pacientov. Takrat smo imeli 

monopol UKC Ljubljana. Tam je delalo 

dvanajst kirurgov, ki so opravili 580 

operacij letno. Tuji strokovnjaki, ki so 

delali revizijo, so se čudili, kako je to 

mogoče, glede na to, da bi vsak kirurg 

moral opraviti 150–200 operacij letno. 

To delo bi lahko opravili trije, vseh dvanajst 

pa je imelo enako plačo. V teh razmerah 

je nastal Medicor, ki je bil dolgo, 

dokler so opravljali to anketo, na prvem 

mestu po zadovoljstvu uporabnikov. 

Govorjenje o ukinjanju koncesionarjev 

ne vodi nikamor. Sem za javne 

zavode, ki bodo dobro vodeni, z jasnimi 

standardi in normativi, in ki bodo plačani 

po opravljenem delu, tako ustanova 

kot zaposleni. Kot pacientu pa mi je 

čisto vseeno, kdo opravi storitev, koncesionar, 

zasebnik ali javna ustanova. 

Ključno za pacienta je, da hitro pride 

do kakovostne storitve. Razvit sistem 

javnega zdravstva pomeni, da je plačan 

iz javnega denarja, v njem pa konkurirajo 

vsi, ki imajo licenco, javne ustanove, 

zasebniki in koncesionarji. Dobro 

delujoči sistemi v Nemčiji, Avstriji, 

Franciji delujejo na tak način. Seveda 

so potrebne tudi primerno velike javne 

ustanove, ki opravljajo tudi znanstveno 

in raziskovalno delo. 

Odprava koncesionarjev pa je velik 

korak nazaj v neracionalnost slabega 

dela. Ne vodi v izpolnitev želja pacientov, 

pač pa v manjšo dostopnost. Ker 

njihova odprava pomeni, da bi se morali 

znova zaposliti v javnih ustanovah 

– pa bi se? Tako bi bistveno zmanjšali 

dostopnost, pravzaprav bi se približali 

venezuelskemu ali kubanskemu sistemu. 

To je vojni komunizem. Kdo bo 

potem za to odgovarjal? 

Za primerjavo, v Franciji, če v dveh 

mesecih ne pridete do storitve, greste 

lahko kamorkoli in zavarovalnica 

vam mora povrniti račun. Tako določa 

njihov zakon. Naš žal ne. Tudi nobene 

pogodbe nimamo z ZZZS. Samo davčni 

odtegljaj. To je treba urediti. Vsekakor 

sem proti takšnim parolam, zato tudi 

nisem šel na stavko. So pa parole, ki smo 

jih tam slišali, lahko za marsikoga na 

prvi pogled zelo privlačne. Pri takšnih 

parolah je treba biti zelo previden.


POŽAREPORT 

33 

Kako so na vladi pokopali Zemljariča 

BOJAN POŽAR, 

POŽAREPORT 

Igor Omerza (72) je kasneje, ko se je vračal iz Trsta, celo javno 

potožil, da tržaškim Slovencem pravzaprav ni znal dobro pojasniti, 

zakaj v Sloveniji vlada takšno čaščenje Janeza Zemljariča 

in zakaj je prišlo do ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve, 

saj na patološko obnašanje vlade ni pametnega odgovora. 

Publicist Igor Omerza in dolgoletni 

zunanji minister ter nekoč 

tudi ljubljanski župan Dimitrij 

Rupel (76) sta minuli petek zvečer 

v Trstu, v tamkajšnjem Tržaškem 

knjižnem središču (Centro Triestino 

del libro), kjer je Omerza predstavljal 

dve svoji knjigi, »Kocbek, Pahor, Jančar 

in Udba« ter »Jovanka in Udba«, 

naletela na sicer pričakovano težavo, 

kako zbranim tržaškim Slovencem 

pojasniti, zakaj v Sloveniji vlada 

takšno čaščenje Janeza Zemljariča in 

zakaj je prišlo do ukinitve Muzeja slovenske 

osamosvojitve. Omerza je kasneje, 

ko se je vračal iz Trsta, tudi javno 

potožil, da »pravzaprav ni znal dobro 

odgovoriti, saj na patološko obnašanje 

vlade ni pametnega odgovora«. 

Za osvežitev spomina. Vlada Roberta 

Goloba (56) je odločitev o pokopu 

Janeza Zemljariča s častno četo Slovenske 

vojske (uradno: organizacija 

pogreba z vojaškimi častmi) sprejela na 

svoji 30. redni seji, tj. 5. januarja 2023, 

danes pa objavljamo neuradno informacijo, 

žal, a zagotovo razumljivo, brez 

navedbe vira, kako je bila ta odločitev 

dejansko sprejeta. 

Po zadnjih informacijah avtorja 

teh vrstic so prisotni, ko je prišla na 

vrsto ta točka dnevnega reda, gledali 

v tla, molčali in čakali, da jo samo potrdijo 

in gre zadeva mimo. Potem se 

je, tako viri, oglasil eden od prisotnih, 

vendar ne minister ali ministrica, češ 

da bi opravili vsaj razpravo, da bi vedeli, 

zakaj bodo pogreb z vojaškimi 

častmi potrdili. Vsi so še naprej ostali 

previdno tiho, nato pa si je vzel besedo 

predsednik vlade Golob ter izustil: »Ja, 

res bolje da ne.« Nato so znova vsi nojevsko 

pogledali v tla in glasovali za. 

Nebojša Tejić/STA

, 

, 

, 6 

, 

ANKETA 

34 

Komentar 


Najbolj priljubljen politik Logar; 

SDS-u se splača molčati 

Tudi po zadnji redni mesečni anketi – javnomnenjski poizvedbi 

Mediane za POP TV – je jasno, da podpora vladi, Gibanju Svoboda 

in Robertu Golobu upada, vendar je realno še vedno visoka. 

V 

januarski anketi od 

parlamentarnih strank 

pridobiva zgolj SDS, za 

dobre štiri odstotne 

točke pa se je povečal delež neopredeljenih. 

Po najboljši oceni v 

anketi Ninamedie prejšnji teden 

so tudi anketiranci Mediane med 

vsemi politiki najvišjo povprečno 

oceno podelili Anžetu Logarju. 

PODPORA 

STRANKAM IN VLADI 

Če bi bile volitve minulo nedeljo, 

bi po anketi Mediane za POP TV 

še vedno največ, 28,3 %, vprašanih 

volilo Svobodo, kar je 1,5 odsto- 

DEPOSITPHOTOS 

UREDNIŠTVO 

Primerjava podpore strankam navolitvah 2022 inv 

zadnjih mesečnih anketah (Mediana POPTV, opredeljeni) 

34,5 % 

36,1 % 

38,3 % 

39,9 % 

37,4 % 

40,2 % 

36,7 % 

37,9 % 

volitve 2022 

jul 2022 

23,5 % 

24,4 % 

28,5 % 

23,1 % 

22,3 % 

24,0 % 

22,9 % 

27,2 % 

avg 2022 

sep 2022 

okt 2022 

nov 2022 

dec 2022 

6,9 % 

9,8 % 

6,7 % 

6,2 % 

9,6 % 

7,8 % 

10,4 % 

7,4 % 

6,7 % 

9,2 % 

6,1 % 

7,2 % 

9,2 % 

7,8 % 

8,4 % 

8,2 % 

4,4 % 

6,1 % 

6,5 % 

5,7 % 

6,5 % 

5,0 % 

6,0 % 

5,0 % 

1,0 1,0 % 

0,5 % 

3,1 % 

2,2 2,0 % 

2,9 % 

2,7 % 

3,7 % 

4,7 % 

4,4 % 

2,6 % 

3,8 % 

2,0 % 

1,6 % 

jan 2023 

3,3 % 

2,0 % 

1,6 % 

1,4 % 

2,4 % 

2,1 % 

2,5 % 

2 

Gibanje Svoboda SDS NSi SD Levica SLS Resni.ca Pirati

82 | 26. JANUAR 2023 ANKETA 

Komentar 

35 

tne točke manj kot mesec pred tem. 

Sledijo SDS z 20,3 % podpore in 

Socialni demokrati s 6,1 %. Četrta 

je NSi s tremi odstotnimi točkami 

manj kot prejšnji mesec, kar pomeni 

5,5 %, Levico pa bi volilo 3,7 % 

vprašanih. Od ostalih strank bi še 

največ, 1,9 %, dobila Piratska stranka. 

Neopredeljenih je 15,3 % oziroma 

dobre štiri odstotne točke več kot 

prejšnji mesec. 

Trendi med opredeljenimi 

anketiranci ne kažejo bistvenih 

sprememb v razmerjih med strankami 

razen jasnega negativnega 

trenda Stevanovićeve Resni.ce. 

Delo vlade podpira 50,6 % vprašanih, 

kar je še slabe tri odsotne 

točke manj kot prejšnji mesec ter 

devet odstotnih točk manj kot novembra. 

Delež tistih, ki vlade ne 

podpirajo, je enak kot prejšnji mesec, 

35,5 %. 

NAJBOLJE 

OCENJENI POLITIKI 

Najbolje ocenjeni politik v državi 

je Anže Logar (3,22). Premagal je 

predsednico republike Natašo Pirc 

Musar (3,20) in ministra za zdravje 

Danijela Bešiča Loredana (3,16). 

Sledijo jim Robert Golob, Ljudmila 

Novak, Urška Klakočar Zupančič, 

Jernej Vrtovec, Matjaž Han, Tanja 

Fajon, Dominika Švarc Pipan, Luka 

Mesec, Jelka Godec in Matej Tonin. 

Miha Kordiš je 19., Janez Janša pa 

20. s povprečjem 2,31. 


Najbolje ocenjeni politik v državi je Anže Logar (3,22). 

Premagal je predsednico republike Natašo Pirc Musar (3,20). 


Umaknjen strelovod 

Januar bo v beležkah političnih analitikov 

ostal kot mesec, ko je s podporo 

Golobu in njegovi vladi potrjeno začelo 

iti navzdol. Veliko napora, predvsem pa 

politične spretnosti, ki je do sedaj niso 

izkazali, bo potrebno, da bi padanje podpore 

zajezili. Povolilna opojnost zmage 

nad Janšo je po sedmih mesecih trčila v 

realnost do sedaj izkazane neučinkovitosti 

nove oblasti. 

Edina sreča za Golobove je, da je 

njihova podpora objektivno gledano še 

vedno visoka – to velja tako za Gibanje 

Svoboda, ki je še vedno blizu 30 odstotkom, 

polovična podpora vladi pa v Sloveniji 

realno pomeni zelo dober rezultat. 

Po drugi strani pa se morda nakazuje 

prebujanje višje podpore SDS-u. Pri 

največji opozicijski stranki je opazno, 

da so se ob prvih znotrajkoalicijskih 

prepirih taktično potuhnili in se ne 

oglašajo kaj dosti. S tem so odstranili 

strelovod, ki je prej privlačil pozornost 

volivcev in medijev ter hkrati skrbel za 

poenotenje koalicije. Početje vladajočih 

je tako mnogo bolj na čistini, kar pa več 

kot očitno ne gre v njihovo prid. 

Čeprav je Logarjevo prvo mesto dejansko 

posledica Pahorjeve odstranitve 

z lestvic priljubljenosti politikov, je 

ime desnosredinskega politika na vrhu 

najbolje ocenjenih politikov meseca 

vendarle uspeh, sploh če vemo, da 

gre za člana stranke SDS, ki ima izven 

kroga svojih volivcev daleč največjo 

odbojnost med vsemi strankami. Vse 

to Logarju nedvomno vliva nov pogum 

za lasten politični projekt, obenem pa 

signalizira, da njegov moment še ni 

minil, temveč prej nasprotno. Tudi zato 

pri njemu prehoda od besed k dejanjem 

še ne moremo pričakovati.

PISMO IZ EGIPTA 

36 

Kolumna 


Kdo je kriv za inflacijo 

Kako v Egiptu razjeziti človeka? Recimo tako, da ga opomniš, 

koliko je stalo mleko januarja 2022. Še lažje je, če ga spomniš, 

kolikšna je bila cena kruha, jajc ali morda sira. 

ANDRAŽ ŠEST 

Pretirano spraševanje 

oblasti v Egiptu je 

zdravju škodljivo. 

Nikakor pa ni dobro opominjati 

Egipčanov, da so leto prej 

plačevali za mleko 14 funtov, 

medtem ko danes plačajo 30 

funtov. Govorimo o najcenejšem mleku, 

seveda. Takšno početje bi namreč 

vzpodbudilo precejšnjo nejevoljo in 

traktate, ki vam bodo vzeli vsaj uro 

vašega časa. Ko stopim na najbližjo tržnico 

El Tawfikiya, ki je pod mojim oknom, 

so cene ob vsakem nakupu višje. 

Ob srebanju kave, ki se je v enem letu 

s 35 funtov podražila na 120 funtov za 

četrtino kilograma, lahko dnevno poslušam 

prepiranja in tudi pretepe med 

kupci in prodajalci sadja, zelenjave ter 

jajc, peki in sirarji. 

KRIVA JE VOJNA 

Kaj je šlo narobe? Oblast je našla odličen 

izgovor in vsako višanje cen naprti 

ruskemu napadu na Ukrajino. »Toda 

cena ustekleničene vode se je zvišala 

s 35 na 60 funtov. Kako to?« vprašamo. 

»Ukrajina,« pravi oblast. »Toda vsa 

ustekleničena voda je načrpana v Egiptu 

...« »Ukrajina in cene energentov,« 

pravi oblast. »Toda Egipt ima lastne 

energente in presežek plina, ki ga izvaža. 

Zakaj torej podražitev?« vprašamo. 

»Ukrajina in uvoz materiala,« pravi ob- 

Ko stopim na najbližjo tržnico El Tawfikiya, ki je pod mojim oknom, so cene ob vsakem nakupu višje. 

Dnevno lahko poslušam prepiranja in tudi pretepe med kupci in prodajalci.


PISMO IZ EGIPTA 

Kolumna 

37 

last. »Toda Egipt sam proizvaja material 

in surovine za material ...« »Ukrajina!« 

pravi oblast in da vedeti, naj 

nehamo spraševati. Naj omenim, da je 

pretirano spraševanje oblasti v Egiptu 

zdravju škodljivo. 

V Egiptu vlada vojska, ki je nesporni 

odločevalec o vsem, med drugim tudi o 

gospodarstvu. Vojska je po tistem, ko je 

premagala Muslimansko bratovščino, 

prevzela državo kot buldožer. Mubarak 

je delno dovolil civilno udejstvovanje 

tako v gospodarstvu kot v politiki ter 

omogočil širitev civilnega vpliva izven 

vojske. Današnja situacija dovoli 

zelo malo manevrskega prostora tistim 

prebivalcem Egipta, ki niso del vojaške 

elite. Vojska upravlja z vso pomembno 

industrijo, energijo, velikimi proizvodnimi 

obrati, vodo, prehrano, nepremičninami, 

gradnjo, transportom in 

turizmom. Prostora za ostale tukaj ni. 

Omenim lahko, da je v letu 2023 prešel 

v last vojske celo živalski vrt v Gizi. 

(NE)SVOBODNO 

PODJETNIŠTVO 

S soprogo sva nekoč iskala prostor za 

kavarno. Vse lepo in prav, dokler nisva 

ugotovila, da lahko najameva obstoječi 

kavarniški prostor, ki je v lasti državnih 

zavarovalnic. Državne zavarovalnice 

so v lasti vojske. Lahko najameva drug 

prostor, ki pa nima licence in nikoli ne 

bo dobil licence. Zakaj? Prostor brez licence 

bodo vedno lahko zaprli. Obisk 

inšpektorja, ki želi bakšiš. Obisk lokalnega 

policaja, ki želi plačilo, in obisk 

mnogih drugih, ki želijo enako. Ob neplačilu 

vedno zaprejo lokal, ker nima 

licence. Kot primer: kavarni ob šoli najinih 

otrok je policija zaplenila polovico 

stolov v opozorilo, ker niso pravočasno 

plačali. Tako deluje sistem. Tako se ohranja 

navidezna legalnost in polje sive 

cone, kjer te oblast vedno lahko onemogoči 

in vzame vse, kar si ustvaril. 

PRAZNE OBLJUBE 

Egipt je Mednarodnemu denarnemu 

skladu (IMF) že leta 2016 obljubil reformo 

in se zavezal, da bo vojska začela s 

postopnim umikom iz gospodarstva. 

Takrat so dobili zelo velikodušno posojilo 

in Egipt je šel v obratno smer. Vojska 

se je začela še bolj aktivno vpletati v gospodarstvo, 

omejevati uvoz, egipčanski 

funt je vezala na dolar in šla v tako 

obilne nakupe kot Imelda Marcos, ko je 

kupovala čevlje. (Imelda Marcos je bila 

Ne pozabimo, da je tretji 

svet kriznih situacij 

vajen, medtem ko 

zahodni svet iztiri 

že manjša težava. 

prva dama Filipinov v letih 1965–1986 

in je imela zbirko 3000 parov čevljev, 

op. ur.). Vojska je kupovala vojaške ladje, 

letala in orožje, graditi je začela monumentalno 

mesto New Cairo Capital, 

v katerega je vrgla milijarde in je danes 

mesto duhov. Na koncu, ko je zapravila 

vse in še več, uničila privatni sektor, ki 

je že četrto leto v kontrakciji, je prišla 

Ukrajina in devalvacija funta. 

IZNAJDLJIVI EGIPČANI 

Egipčani so sicer zelo iznajdljivi in se 

hitro znajdejo v kriznih situacijah. Ne 

pozabimo, da je tretji svet kriznih situacij 

vajen, medtem ko zahodni svet iztiri 

že manjša težava. Egipt je vajen vojn, 

revolucij, terorizma, podivjanih inflacij, 

podkupovanja, nemoči proti oblasti in 

pomanjkanja na policah. Na primer, s 

soprogo živiva ob eni pomembnejših 

ulic, kjer je tudi glavna egiptovska sodnija. 

V kriznih trenutkih, kot je recimo 

današnja rast cen in pomanjkanje, se 

oblast in prebivalstvo oba priklopita na 

nevednost in rešujeta situacijo nezavedno. 

Ulice so zdaj polne uličnih prodajalcev 

brez licence, ki bi jih še pred enim 

letom policija zaprla. Prodajajo robo, ki 

ni legalna, ampak jim jo omogoča oblast 

s kršenjem uvoznih pravil, medtem ko 

kupci kupijo nekoliko cenejše izdelke. 

Vsi zamižijo na obe očesi, medtem ko 

privatni sektor, torej proizvajalci, legalni 

uvozniki in najemniki lokalov, v obupu 

in nemoči opazujejo dogajanje. 

Oblast je sicer našla nekaj začasnih 

rešitev. Ukrajina je prinesla Egiptu povečan 

izvoz plina v Evropo. Pustimo 

zdaj ob strani, da egiptovsko prebivalstvo 

zaradi tega plačuje višje cene električne 

energije, saj EU financira razgradnjo 

plinskih elektrarn v imenu CO 2 

, 

medtem ko uvaža egiptovski plin v EU. 

Druga rešitev je odprodaja deležev dobrih 

podjetij Zalivu, torej bank, kemične 

in prehranske proizvodnje ter energije. 

Tako bodo milijarde dolarjev padle v 

žep vojski, nekaj pa bo šlo v proračun. 

To pomeni, da bo na voljo še nekaj denarja 

za kakšen gradbeni projekt mesta 

duhov in tako priložnost za dodaten 

zaslužek. Na koncu je, po skoraj letu dni 

pogajanj, IMF dal simboličen kredit s 

pogojem umika vojske iz gospodarstva. 

»Good luck with that!« kot bi se izrazili 

naši zavezniki preko luže.

SVOBODNO GOSPODARSTVO 

38 

Kolumna 


Vozijo se z jahtami, 

nam pa bi zaračunali 

ogljični odtis za avtomobil 

ROK ČAKŠ 

Medtem ko se netrajnostno zelena Urška Klakočar Zupančič 

še vedno na vse pretege trudi upravičiti svoj prestižni let na Dunaj, 

ki je baje stal manj, kot bi plačala za pot z avtomobilom (!?), bruseljski 

birokrati vneto pripravljajo nove ukrepe za »trajnostno prihodnost 

planeta«. Po uvedbi emisijskih kuponov za industrijo z izpusti CO2, 

ki so v nerentabilnost potisnili TEŠ6, bi zdaj trgovanje z emisijskimi 

kuponi razširili še na cestni promet in ogrevanje stavb. 

To po domače pomeni, da boste 

predvidoma od leta 2027 

dodatno plačevali za ogljični 

odtis, ki ga izpuščata vaš dom 

in avtomobil. Seveda toliko več, če hiše 

nimate dovolj izolirane in se ogrevate 

na »okolju neprijazen vir«, vaš avtomobil 

pa vozi na bencin ali dizel. 

Politični dogovor, ki so ga v senci 

veselega decembra ob koordinaciji 

Evropske komisije po tihem sprejeli 

Evropski parlament in države članice 

EU, ob zgornjem vključuje še ustanovitev 

socialnega sklada za podnebje, da 

bi nekako ublažili jezo raje, ki ji evropska 

politična elita v imenu varovanja 

planeta nalaga vse večja bremena. Od 

državljanov Evropske unije se tako pričakuje, 

da bodo svoj šestodstotni svetovni 

delež toplogrednih plinov s prilagoditvijo 

življenja in odpovedovanjem 

»netrajnostnim dobrinam« še zmanjšali. 

V kontekst tega gre tudi zahteva 

po koncu prodaje avtomobilov z mo-


SVOBODNO GOSPODARSTVO 

Kolumna 

39 

torjem na notranje izgorevanje v EU 

do leta 2035 in sprememba direktive 

za energetsko učinkovitost stavb, ki jo 

prav zdaj forsira švedsko predsedstvo 

Svetu EU ter določa precej kratke roke, 

v katerih bi v EU morali energetsko neučinkovite 

javne, poslovne in tudi stanovanjske 

stavbe narediti zelene. 

Vse lepo in prav. Evropejci, obremenjeni 

s kolonialno krivdo, ki je tretji svet 

potegnila iz kamene dobe v industrijski 

razvoj in splošen napredek, želimo biti 

zgled pri opuščanju fosilnih goriv ter 

prehodu v novo, trajnostno dobo zemeljskega 

bivanja. Morda se nam nekoliko 

pragmatično mudi tudi zato, ker ne 

sedimo na neskončnih zalogah nafte in 

zemeljskega plina ter raje, kot da smo pri 

tem odvisni od Arabcev, Rusov, Kitajcev 

in Američanov, postanemo nosilci oziroma 

inovatorji na področju energetskih 

virov prihodnosti. Obenem upamo, 

da bomo tako vsaj malo zajezili usihanje 

vpliva med svetovnimi velesilami oziroma 

vsaj delno prikrili našo vse bolj 

očitno geopolitično nepomembnost in 

izključenost pri krojenju usode sveta. 

DEPOSITPHOTOS 

A nekaj je utopični ideal o naši trajnostni 

prihodnosti, podobe iz realnega 

sveta, kjer »trajnostna« zeleno-rdeča 

nemška vlada ponovno zaganja termoelektrarne 

na fosilna goriva in zaradi 

širjenja rudnika premoga odstranjuje 

okoljevarstvene aktiviste z območja 

zapuščene vasi, pa nas vedno znova 

opominjajo, da smo prej kot desetletje, 

stoletje daleč od naših predstav o 

ogljično nevtralni zeleni Evropi. 

ZGLED ELIT 

Slednje sicer še ne pomeni, da si za 

trajnostni razvoj ni vredno prizadevati 

in se zanj truditi. A če Evropa pri tem 

želi biti zgled svetu, bosta zahodnoevropski 

višji ter srednji višji sloj morala 

najprej biti zgled množicam, običajnim 

ljudem, ki ne zaslužijo dovolj denarja 

za drage energetsko nevtralne hiše, 

električne avtomobile, sončne elektrarne 

in baterijske hranilnike. 

Če sta bili industrijska revolucija in 

pakt med kapital(izm)om ter znanostjo 

v razvijajoči se demokratični družbi 

glavno gonilo splošnega družbenega 

napredka in blaginje za množice srednjega 

sloja, trajnostna revolucija v 

tem smislu ne more in ne sme biti korak 

nazaj. Povedano drugače: poti nazaj v 

čas, ko bo življenje v blaginji spet zgolj 

ekskluziva bogatih družbenih elit, brez 

ljudskega revolta ne bo. 

Brezglavo drvenje v »trajnostno 

prihodnost«, kot si jo slikajo evropske 

elite, pa je ravno to: njihovega standarda 

in načina življenja pač ne načenjajo 

podražitve bivanja, avtomobilov, letalskih 

prevozov in drugih vrst mobilnosti. 

Še vedno si bodo lahko privoščili 

razkošne ogljično nevtralne vile in 

Poti nazaj v čas, ko bo 

življenje v blaginji spet 

zgolj ekskluziva bogatih 

družbenih elit, brez 

ljudskega revolta ne bo. 

Če Evropa pri tem želi 

biti zgled svetu, bosta 

zahodnoevropski višji 

ter srednji višji sloj 

najprej morala biti zgled 

običajnim ljudem, ki ne 

zaslužijo dovolj denarja 

za drage energetsko 

nevtralne hiše, 

električne avtomobile, 

sončne elektrarne ter 

baterijske hranilnike. 

luksuzna križarjenja, z letali potovali 

po vsem svetu in bosih nog pametovali 

na podnebnih konferencah, poleti pa 

v zavetju svojih jaht iz varne razdalje 

opazovali rajo, ki se svaljka na prenatrpanih 

jadranskih plažah tisti teden dni 

dopusta, ki si ga lahko privošči. 

Če vse te odpovedi zahtevajo od ljudi 

in jih izsiljujejo od zgoraj navzdol (iz 

bruseljskih pisarn namreč), morajo začeti 

pri sebi – recimo pri odpovedi jahtam 

ter letenju z zasebnimi letali. Ker, 

kot je nedavno na TV Slovenija povedal 

podjetnik, znanstvenik in inovator, dr. 

Aleš Štrancar, ljudje svoje avtomobile 

potrebujejo za pot od točke A do točke 

B, elita pa svoje jahte izključno za 

luksuz, zato so, če se iskreno gremo 

trajnostno mobilnost, prvi nepotrebni 

veliki onesnaževalci in najbolj očiten 

pogrešljiv material. Argument, da je 

zaradi manjšega števila jaht, zasebnih 

avionov in drugih luksuznih dobrin, 

njihov ogljični delež zanemarljiv, ne 

obstoji, če z obligacijami in podnebnimi 

davki klestijo življenjski standard 

evropskega človeka, ki ustvari zgolj 

šest odstotkov svetovnih izpustov. 

Zato je na mestu svarilo evropskim 

elitam: če s trajnostnim prehodom mislite 

resno in ga z vedno novimi obdavčitvami 

izsiljujete od ljudi, začnite pri sebi 

– pri vaši jahti in zasebnem letalu.

KOLUMNA 


40 

Slovenci smo 

najboljši sosedje Hrvatov 

ANDREJA BARAT 

V 

teh dneh se naši dragi sosedje 

poslavljajo tudi od osamosvojitvene 

valute in prehajajo na 

evro. Poudarek na »dragi« je 

zato, ker so brezvestni trgovci ob prehodu 

na novo valuto na hrvaškem trgu 

navili cene do neba. Zato jih velikodušno 

sprejmemo mi, dobri sosedje, da pridejo 

po nakupih k nam, prihranijo kak 

Slovenci smo daleč najboljši sosed svojih sosedov Hrvatov. 

Drži pa, da se oni tega sploh ne zavedajo in da hodijo mimo nas 

z dvignjenim nosom. V teh dneh smo se z njimi še močneje povezali 

ter vstopili v skupno schengensko območje, saj se hišice, 

rampe in policisti na mejah končno poslavljajo. 

evro pri špeceriji in ga porabijo za bencin. 

Tudi mi veselo nosimo svoj denar k 

njim ob vsaki priložnosti. 

NAJPRIJETNEJŠI SOSED 

Vsekakor smo najbolj korekten in prijeten 

stanovalec v naselju. Vse leto pridno 

delamo in potem poleti denar nesemo 

sosedom. Nudimo delovna mesta 

za južne sosednje države in pridno hodimo 

delat v severne. Poslušamo glasbo 

sosedov. Hodimo k njim na dopust. 

Po nakupih. Na sejme. Na koncerte. V 

restavracije. Na izlete. Na športnih tekmovanjih, 

čim sami izpademo iz igre, 

začnemo strastno navijati zanje. 

Praviloma ne delamo problemov 

nikjer. Res je sicer, da imamo ne- 

Vsekakor smo najbolj korekten 

in prijeten stanovalec v naselju. 

Vse leto pridno delamo in potem poleti 

denar nesemo sosedom. 

Slovenske in hrvaške narodne noše na 

srečanju vernikov iz Slovenije, Hrvaške in 

Madžarske oktobra lani v Beltincih. Levo 

zadaj prekmurska narodna noša, spredaj 

ženske zagorske narodne noše, desno 

medžimurski narodni noši. 

Jože Potrpin/DOMOVINA


KOLUMNA 

41 

SHUTTERSTOCK 

kaj manjših sporov znotraj države, a 

to urejamo za zaprtimi vrati. Vedno 

najprej pometemo pred svojim pragom 

(čeprav pod predpražnik). Nikoli nismo 

napadalni do drugih narodov. V bistvu 

smo najhujši kolaps naredili znotraj 

lastnega naroda. Ne kregamo se. Če že 

pride do prepira, se raje po načelu pametnejšega 

umaknemo. 

POLIGLOTI 

IN SVETOVLJANI 

Maksimalno se potrudimo, da govorimo 

v jeziku soseda ne glede na to, 

ali smo mi na njegovem ozemlju ali 

on na našem, in ne glede na to, ali 

ga znamo ali ne. Če se je kdaj v rdeči 

preteklosti zgodilo kaj nekorektnega 

na gruntu kakšne sosede, krivda ni 

v polnosti naša, pač pa je šlo predvsem 

za negativen vpliv našega južnega 

bratranca, ki se je šolal daleč na 

vzhodu v šoli srpa in kladiva. 

Nikoli – do koder seže zgodovinski 

spomin – nismo začenjali vojn ali vodili 

osvajalskih pohodov. Če smo se že širili, 

smo se počasi, z rodnostjo, in nismo 

povzročali težav. Kot že omenjeno, smo 

bili dobri sosedje in kot take so nas tolerirali 

tudi narodi, med katere smo se 

širili. Vsekakor nam je naše pomanjkanje 

jeznoritosti, ki bi jo lahko južna soseda 

izvažala, mnogokrat v zgodovini 

prihranilo kakšno buško. 

RAZUMEVAJOČI NAROD 

Brez dvoma pa je Slovenija daleč, poudarjeno, 

daleč najboljša soseda Hrvatov. 

Na tem mestu ne bomo raziskovali, 

ali so za to dejstvo krive ostale hrvaške 

sosede ali Hrvati sami ali morda celo 

oboji, vsekakor pa smo njihova najboljša 

soseda mi. To bi verjetno, po kratkem 

razmisleku, priznala celo Hrvaška 

sama. Ta je sicer o sebi prepričana, da 

je najlepša, najpametnejša in pod posebnim 

Božjim varstvom. In videti je, 

da smo o tem do neke mere prepričani 

tudi Slovenci. 

Glede na to, da nismo ravno bojevniki, 

ker nič ne kaže, da bi se kralj 

Matjaž v kratkem prebudil, in ker niti 

Nikoli – do koder seže 

zgodovinski spomin – 

nismo začenjali vojn 

ali vodili osvajalskih 

pohodov. Če smo se že 

širili, smo se počasi, 

z rodnostjo, in nismo 

povzročali težav. 

polovice dogovorjenega ne plačujemo v 

Nato, bo morda najbolje, da se držimo 

te stare preverjene metode. 

SAMOVZGOJA 

Seveda pa nam status najboljših sosedov 

ni kar padel z neba. Zanj smo se trudili 

stoletja. Pomembna tematika slovenske 

literature in ljudskega izročila je 

urejanje medsosedskih odnosov. Značilen 

primer je Aškerčeva pesem Mejnik, 

ki Slovence kolektivno straši pred tem, 

da bi tudi samo za centimeter premaknili 

sosedov mejni kamen. Kazen je namreč 

strašna. Zato so lahko ljubi sosedje 

povsem mirni, tudi ko padajo meje … 

Slovenci imamo močno notranje varovalo, 

ki nam nalaga grozljivo breme, če 

bi neupravičeno posegli na tuje. 

Kako bi si pravzaprav sploh katerikoli 

narod lahko želel boljšega soseda, 

kot smo Slovenci. Še naša himna govori 

o dobrih odnosih s sosedi, medtem 

ko so himne sosednjih držav večinoma 

usmerjene k poveličevanju lastnih 

držav in zaničevanju sovražnikov. Potrebno 

je sicer priznati, da je tudi hrvaška 

himna lepa in miroljubna. O italijanski, 

ki je pravzaprav vojna napoved, 

ne bomo izgubljali besed, avstrijska je, 

recimo, še kar simpatična, madžarska 

pa je proglasila Boga za svojega vojskovodjo. 

Toliko o sosedah, širša analiza 

narodnostnih karakterjev na podlagi 

državnih himn pa kdaj drugič.

CERKEV 82 | 26. JANUAR 2023 

42 

Komentar 

Gibanje fokolarov: 

ognjišče ali pogorišče 

ANDREJA BARAT 

Pred dnevi je Angelika Hribar (79) v intervjuju opisala svojo izkušnjo 

z Gibanjem fokolarov, ki ni bila pozitivna. Prejeli smo veliko odzivov, 

tako kritičnih kot pohvalnih, vsekakor pa je intervju precej 

razburkal predvsem slovensko katoliško javnost. 

Zakaj je intervju zmotil slovenske 

fokolare, je za naš medij pojasnila 

fokolarina Marjana Debevec: 

»Intervju nas ni zmotil, 

ker gospa Angelika ne bi smela povedati 

svoje izkušnje, ampak, ker je v njem celotno 

Gibanje fokolarov, ki je resnično 

storilo veliko dobrega in je vedno sledilo 

edinosti s Cerkvijo, prikazano povsem 

v negativni luči in mestoma označeno 

celo kot sekta.« V današnjem članku 

predstavljamo Gibanje fokolarov ter priložnosti 

in krize, s katerimi se srečuje. 

Ko je ustanoviteljica Gibanja fokolarov, 

Chiara Lubich, leta 2008 umrla, je 

bila ena najvplivnejših žensk v sodobni 

Katoliški cerkvi. Z njenim vplivom se 

lahko kosa morda še mati Tereza. Chiaro 

in njeno gibanje so vseskozi podpirali 

papeži, zelo tesno je sodelovala s sv. 

Janezom Pavlom II. Med drugo svetovno 

vojno je v rodni Italiji ustanovila gibanje, 

ki ima več kot 2 milijona pripadnikov 

v 182 državah (število vernikov 

povezanih z Gibanjem sicer ocenjujejo 

na 5 milijonov). Gibanje se uradno imenuje 

Marijino delo, a je običajno znano 

po italijanskem imenu Focolare, kar pomeni 

»ognjišče«. Kmalu se je razširilo po 

Italiji, Evropi in nazadnje po vsem svetu. 

ŽENSKA VODITELJICA 

Gibanje po statutu vedno vodi ženska. 

90 odstotkov fokolarov je katoličanov, 

10 odstotkov pa predstavljajo pripadniki 

drugih veroizpovedi in tudi neverujoči. 

Pomemben del duhovnosti fokolarov 

je namreč tudi ekumenizem in dialog 

z neverujočimi. Veliko delo opravljajo 

tudi na področju humanitarnosti. Če bi 

želeli zelo na kratko povzeti srčiko duhovnosti 

fokolarov, bi jo verjetno morali 

iskati v izpolnjevanju Jezusove molitve 

za edinost: »Da bi bili vsi eno.« (Jn 17,21) 

radio.ognjisce.si 

Če bi želeli zelo 

na kratko povzeti 

srčiko duhovnosti 

fokolarov, 

bi jo verjetno 

morali iskati 

v izpolnjevanju 

Jezusove molitve 

za edinost: 

»Da bi bili 

vsi eno.« 

Čudovito pa jo prikaže tudi prizor v filmu 

Chiara Lubich: Love Conquers Over 

All, ko ena od deklet iz prve Chiarine 

skupine v zanosu reče: »Živela bom svoje 

običajno življenje – le poskušala bom 

živeti to, kar nas je naučil Kristus.« Člani 

gibanja delujejo v okoljih, kjer živijo, 

in se trudijo, da bi družbo prekvasili z 

evangeljskimi vrednotami. 

Na spletni strani Gibanja fokolarov 

lahko preberemo, da so v središču 

gibanja majhne skupnosti moških in 

žensk, ki svoje življenje posvetijo Bogu 

z zaobljubami uboštva, čistosti in pokorščine 

ter živijo v ločenih gospodinjstvih, 

imenovanih »focolares«, kar 

izhaja iz italijanske besede za ognjišče. 

Člani teh skupnosti so tudi poročeni, 

ki ostajajo v svoji družini in zvesti svoji 

zakonski zavezi. Tudi oni se enako radikalno 

odločijo za evangelij in darujejo 

svoja življenja za edinost v svetu. 

Marjana Debevec (na sliki spodaj), 

ki je v gibanju praktično odraščala, je za 

naš medij povedala, da so njene izkušnje 

predvsem pozitivne. »Jaz sem v tem gibanju 

odraščala. Tudi sama sem morala 

preiti neke človeške okvirje, posamezne


CERKEV 

Komentar 

43 

avtoritarnosti nekaterih voditeljev, ki 

so bile pred tridesetimi, štiridesetimi 

leti gotovo drugačne, kot so danes. Vendar 

pa je to gibanje prostor, v katerem se 

dogaja toliko dobrega. Še v času trdega 

komunizma je k nam prineslo možnost, 

da laiki in družine dejavno živijo svojo 

vero. Danes v njem številne družine, 

posamezniki in skupine najdejo moč, da 

gredo naprej v duhu evangelija, tudi skozi 

preizkušnje in razne izzive sodobnega 

načina življenja. Iz duhovnosti so med 

drugim črpali vietnamski kardinal Van 

Thuan, pa tudi bl. Chiara Luce Badano in 

mnogi drugi, ki so v postopkih razglasitve 

za blažene,« je povedala Debevčeva. 

OBTOŽBE O ZLORABAH 

Nedvomno je gibanje naredilo in dela 

veliko dobrega. Ne glede na to pa se v 

povezavi z njim pojavljajo tudi obtožbe 

o duhovnih, čustvenih, spolnih, fizičnih, 

finančnih … zlorabah. Prav tako 

se pojavljajo sumi vprašljivega misticizma, 

zlorabe donacij, izkoriščanja in 

cenzure. V zadnjih letih je izšlo kar nekaj 

knjig, ki govorijo o temnejših plateh 

gibanja. Zadnja je Božanska sekta, 

pred tem Bog, fokolari in jaz. Ljudje, ki 

so se čutili zlorabljeni in izkoriščeni 

s strani Gibanja ali njegovih posameznikov, 

so ustanovili OrEF, mednarodno 

organizacijo za zbiranje izkušenj 

tistih, ki so zapustili Gibanje. Njihov 

logotip je precej zgovoren. 

Hude zlorabe mladoletnikov so se v 

preteklosti s strani Jean-Michela Merlina, 

ki je bil visoko v vodstvu Gibanja, 

dogajala v Franciji. Za komentar 

smo prosili predstavnike slovenskih 

fokolarov, ki so nam poslali obširno 

razlago, kako se danes soočajo z zlorabami. 

Odgovorna za Gibanje fokolarov 

Gibanju fokolarov 

se velikokrat očita 

tako imenovana 

chiarocentričnost ali 

prevelika osredotočenost 

na lik ustanoviteljice. 

Hude zlorabe 

mladoletnikov so se 

v preteklosti s strani 

Jean-Michela Merlina, 

ki je bil visoko 

v vodstvu Gibanja, 

dogajala v Franciji. 

v Sloveniji, Marjeta Bobnar in Silvester 

Gaberšček (71), sta v svoji izjavi zapisala, 

da spoštujejo izkušnjo gospe Hribarjeve 

in da želijo širši javnosti povedati o poti, 

»po kateri hodi Gibanje z odločnostjo in 

ponižnostjo, da bi odpravilo napake, ki 

so bile nedvomno storjene na področju 

zlorab, ki so zdaj priznane na osrednji in 

lokalni ravni.« 

Gibanje fokolarov naj bi tako že 

pred leti »začelo izvajati vrsto ukrepov 

in dejanj, katerih cilj je uvesti 

potrebne spremembe, da se nobena 

oseba, noben član ne bo nikoli več počutil 

omejenega ali prikrajšanega za 

svoje dostojanstvo, osebno svobodo in 

edinstvenost.« Tako pravi izjava gospe 

Marjete Bobnar in gospoda Silvestra 

Gaberščka, ki sta odgovorna za Gibanje 

fokolarov v Sloveniji. 

Tudi nemška tiskovna predstavnica 

Gibanja fokolarov, Andrea Rösch, 

je za Katholisch.de povedala, da obtožbe 

o sektaškem delovanju in kultu 

osebnosti danes več niso upravičene, v 

preteklosti pa so deloma bile. Nemški 

fokolari priznavajo, da so bila v vodstvu 

neravnovesja in da so nekateri odgovornost 

zamenjali z oblastjo. Tudi zato so 

se v zadnjem desetletju ustvarile nove 

vodstvene strukture, ki mest ne zasedajo 

več za stalno, ampak le za pet let. 

KANONIZACIJA 

Postopek za kanonizacijo Chiare Lubich 

se je začel leta 2015. Cerkev pred 

razglasitvijo nekoga za svetnika nadvse 

podrobno razišče vse, tudi morebitne 

temne strani osebe, ki je v postopku. 

Postopek »santo subito« ali »svetnik takoj« 

se je v zadnjih primerih izkazal za 

prenagljenega in morda danes v luči novih 

razkritij in spoznanj spravlja Cerkev 

celo v zadrego. Zato bo v prihodnje gotovo 

previdnejša. Gibanju fokolarov se 

velikokrat očita tako imenovana »chiarocentričnost« 

ali prevelika osredotočenost 

na lik ustanoviteljice. Od zunaj 

je težko soditi o tem, je pa zgovorno dejstvo, 

da na spletu v povezavi z Gibanjem 

fokolarov težko najdemo sliko, na kateri 

ni Chiare. Pričakovati je, da se bodo v 

samem postopku beatifikacije pokazali 

osebnost in ravnanja ustanoviteljice, 

kot so dejansko bila, in bodo te informacije, 

kakršnekoli že bodo, pomembne 

tudi za člane gibanja, ki bodo le tega oblikovali 

v prihodnosti. 

Marjana Debevec meni, da ne obstaja 

kult osebnosti ustanoviteljice. »Chiara 

je bila nosilka in prejemnica karizme, 

ki pa mora sedaj po njeni smrti preiti z 

njene osebnosti na skupnost in živeti ter 

se razvijati dalje. Verjamem, da se to že 

dogaja. Čutim, da je vsak od nas v gibanju 

prejel karizmo edinosti, ki jo sedaj 

lahko živi v svojem okolju.« Velja pa tudi 

poudariti, da je trenutno v postopku kanonizacije 

sedemnajst članov Gibanja 

fokolarov. Pomanjkanja duhovnih sadov 

jim tako ni mogoče pripisati. 


Posamezni primeri ali 

sistemski problem? 

Nevarno in nezdravo je, da bi neko 

gibanje, ustanovo ali celo človeka imeli 

za popolnega in brez napak. Pri kritikah 

s strani bivših fokolarov ni videti, da bi 

šlo za zlonamerne ljudi, ki bi želeli škoditi 

gibanju ali Cerkvi. Ključno vprašanje 

je, ali gre pri zlorabah za posamezne 

primere, ki se jim pri takšnih masah ljudi 

verjetno ni mogoče povsem izogniti, ali 

pa gre za sistemski problem in za način 

vodenja, razmišljanja in delovanja znotraj 

organizacije, ki zlorabe omogoča. 

Vodstvo pravi, da drži prvo, žrtve 

pa, da drugo. Gotovo bo čas pokazal 

svoje, na Gibanju pa je, da z vso resnostjo 

in tenkočutnostjo obravnava 

pritožbe in bolečino, ki jo je kdorkoli 

kadarkoli doživel pod njihovim okriljem. 

Videti je, da si za to danes prizadevajo. 

Bog daj, da bi fokolari to zmogli 

in bi bila njihova ognjišča še naprej 

prostor, kjer mnogi dobri ljudje živijo 

pristno krščanstvo in ga širijo v svet.

CERKEV 

44 


Tretje pričevanje zoper Rupnika 

URBAN ŠIFRAR 

Zdi se, da je ob smrti in pogrebu papeža Benedikta (in kardinala Pella) 

ter drugih dejavnikih nastopilo kratko zatišje – vsaj dokler ni časnik 

Domani objavil pričevanja še tretje nekdanje lojolke in domnevne žrtve 

Rupnikovega nadlegovanja. Zgodba se tudi sicer odvija naprej: svojo izjavo 

je objavilo vodstvo slovenskih jezuitov, oglasilo se je več vidnih duhovnikov, 

v medijih pa se začenja razprava o ravnanju z Rupnikovo zapuščino. 

Več kot mesec je že minil od 

prvih obtožb zoper svetovno 

znanega jezuita in umetnika 

p. Marka Ivana Rupnika. Po 

prvih objavah v obrobnih italijanskih 

medijih in nekaj, kot se je kasneje izkazalo, 

sprenevedanja njegovih predstojnikov 

sta bila objavljena pogovora z 

dvema domnevnima žrtvama, javnost 

pa je dobila tudi potrditev, da je bil Rupnik 

zaradi prestopka leta 2019 izobčen. 

Da je bilo zaradi pritožb duhovniško 

delo p. Rupnika omejeno, je bilo prvo 

potrjeno dejstvo, ki ga je javnost izvedela 

iz medijev v začetku decembra. 

Sledilo je priznanje vrhovnega predstojnika 

jezuitov, p. Sose, da je bil Rupnik 

leta 2019 samodejno izobčen, ker 

je zlorabil zakrament spovedi, tako da 

je podelil odvezo ženski, s katero 

je imel spolne odnose. Objavljeni 

sta bili pismi dveh nekdanjih 

članic skupnosti Loyola, ki jo je 

Rupnik pomagal ustanoviti in v 

kateri so se dogajale zlorabe, ki 

so bile preiskovane, a je Dikasterij 

za doktrino vere presodil, da 

so zastarale. Italijanski časnik 

Domani je objavil odmevna intervjuja 

z avtoricama pisem, 

posebej ob prvem se je cerkvena 

javnost zgrozila nad izpričanimi 

bogoskrunskimi spolnimi 

ekscesi patra, ki naj bi, po besedah 

žrtev, svoje spolne potrebe 

povezoval in utemeljeval s svojo 

teološko mislijo in umetnostjo. 

Z obsodbo zlorab se je v izjavi 

oglasila Slovenska škofovska 

konferenca, pred kratkim, na 

Gospodovo razglašenje, pa so 

podobno storili tudi slovenski 

jezuiti. Zapisali so, da verjamejo 

v iskrenost redovnic in drugih 

žrtev čustvenih, spolnih in 

duhovnih zlorab njihovega sobrata, 

ter priznali, da očitno kot provinca 

v preteklosti žrtvam niso znali prisluhniti 

in ustrezno ukrepati, zato jih 

prosijo odpuščanja. 

Afera meče slabo luč na številne 

vpletene, od nekdanjega ljubljanskega 

nadškofa Šuštarja, kardinala Rodeta in 

Rupnikovega duhovnega očeta p. Tomaša 

Špidlika do vodstva jezuitskega 

reda in celo papeža Frančiška. Mnogi 

namreč opozarjajo, da bi izobčenje p. 

Rupnika, ki je očitno Frančiškov dober 

znanec – skupaj z njim je denimo daroval 

mašo v kapeli Redemptoris Mater, 

pred letom dni pa ga je papež celo sprejel 

na zasebni avdienci –, lahko sprostila 

le papeževa avtoriteta. 

Slovenski škofje so pozvali k ločevanju 

med Rupnikovimi slabimi dejanji ter 

njegovimi umetniškimi deli, nekateri 

domači in tuji komentatorji pa so 

drugačnega mnenja. 

NOVO PRIČEVANJE 

Po že omenjenih dveh intervjujih z 

(nekdanjima) redovnicama se je italijanski 

časnik Domani oglasil še tretjič: 

spregovorila je 54-letna nekdanja 

lojolka, ki je Rupnika spoznala na 

njegovi razstavi v Gorici. Z manipulacijo 

jo je prisilil, da se je pridružila 

novoustanovljeni skupnosti. Roberta 

(izmišljeno ime) poroča o Rupnikovem 

brezsramnem in odkritem spornem 

odnosu do žensk, ki so ga ostali 

sprejemali kot nekaj normalnega. Med 

drugim pravi, da ji je nekoč, ko je bila 

še novinka, položil roke na zadnjico in 

komentiral njeno obliko. Spomni se 

tudi ene od njegovih lekcij o »pomenu 

barve ženskega spodnjega perila« in 

spodbude k nošenju rahlo 

prosojnih bluz. Vse skupaj je 

bilo utemeljeno z avro duhovnosti 

in umetnosti. 

Hujšega Rupnikovega poskusa 

nadlegovanja je bila 

Roberta deležna enkrat. Kot 

pravi, so jo, ker se ni mogla 

prilagoditi skupnosti, poslali 

na »zdravljenje« v Rim, kjer 

je Rupnik z njo izvajal nekakšno 

terapijo. Na enem od teh 

srečanj jo je, kot trdi, skušal 

poljubiti na usta, rekoč, da 

gre za »ozdravljajoč poljub 

Gospoda«. Zavrnila ga je in 

se vrnila v Slovenijo, kjer je 

bila v skupnosti naprej slabo 

obravnavana ter je trpela psihološke 

in duhovne zlorabe. 

Sestre so živele v »ozračju terorja«. 

Po desetih letih je bolna 

in ranjena zbežala iz skupnosti 

k domači družini. Po 

dolgi poti okrevanja je danes 

poročena in hodi v službo. 

Tino Mamić/DOMOVINA


CERKEV 

45 

Roberta je za Domani povedala še, 

da je po prihodu domov obiskala odgovornega 

za verske skupnosti v svojem 

mestu, da bi mu povedala o dogajanju, 

a je ta ni poslušal. 

GLASOVI 

V SLOVENSKIH MEDIJIH 

V zvezi z dogodki se je oglasilo tudi več 

vidnih slovenskih duhovnikov in laikov. 

Moralni teolog Ivan Štuhec je denimo 

izrazil prepričanje, da od potrditev 

škofa Libanorija ni več mogoče 

špekulirati, kaj je glede zlorab res in kaj 

ne, ter da gre po njegovem mnenju za 

enega najhujših primerov v Cerkvi, tudi 

zaradi Rupnikovega izjemnega vpliva 

na papeže, ki mu ga ni uspelo pridobiti 

le pri Benediktu XVI. Dodal je, da 

občuduje lojolke, ki so desetletja molčale, 

ker niso želele škodovati Cerkvi, 

čeprav so med celjenjem svojih ran morale 

gledati, »kako njihov povzročitelj 

riše Kristusove rane in z njimi osvaja 

največja svetišča na svetu.« »Še dobro, 

da se nobeni ni zmešalo,« je zapisal. 

Spregovoril je tudi jezuit p. Jože Roblek, 

ki naj bi, kot so zapisali pri Svet24, 

spadal v krog z Rupnikom povezanih 

duhovnikov. Izrazil je občudovanje, ki 

ga je čutil do sobratovih umetniških in 

teoloških darov ter do njegove sposobnosti 

navduševanja, in dodal, da z dogajanjem 

med lojolkami in Rupnikom 

ni bil seznanjen. »Pustimo času čas. Ne 

nasedajmo hitrim sodbam. Kdor je brez 

greha, naj prvi vrže kamen na Rupnika!« 

še pravi Roblek. 

Manj prizanesljivi so bili na papeški 

univerzi Gregoriana, kjer je p. Rupnik 

do leta 2020 poučeval, do letos 

pa deloval kot mentor. Zaradi obtožb je 

univerza z njim prekinila sodelovanje. 

Odpovedala se mu je tudi francoska 

župnija Versailles, v kateri bi moral Rupnik 

opremiti notranjost nove cerkve, a 

se to po razkritjih ne bo zgodilo. 

IZDRETI OKO 

Vprašanje ostaja, kakšen pogled zavzeti 

do obstoječih Rupnikovih umetniških 

del ter do njegove teološke misli. Če so 

slovenski škofje pozvali k ločevanju 

med njegovimi slabimi dejanji ter umetniškimi 

deli, pa so nekateri domači in 

tuji komentatorji drugačnega mnenja. 

»Pustimo času čas. 

Ne nasedajmo hitrim 

sodbam. Kdor je brez 

greha, naj prvi vrže 

kamen na Rupnika!« 

pravi njegov sobrat, 

p. Jože Roblek. 

Ameriška sakralna umetnika Andrew 

in Gwyneth Thompson-Briggs za 

NCR denimo pišeta o dvomu, da bi Rupnikova 

umetnost, glede na njegovo življenje 

in spornost njegovega učenja, na 

nek način ne oznanjala lažnega evangelija, 

saj se je – kot je umetnost dojemal 

tudi sam – skoznjo izražal in ni bil le 

»srednjeveški rokodelec, ki bi natančno 

izpolnjeval navodila stolnega kapitlja«. 

Poznavalca naštejeta nekaj elementov 

njegove umetnosti, ki bi lahko vzbudili 

dvom – od ponavljajočega se motiva 

»skupnega očesa« do popolnoma 

temnih oči njegovih likov, v katerih je, v 

nasprotju s tradicijo, vsa luč odsotna. Če 

se torej ugotovi, da so obtožbe resnične 

in da Rupnikova umetnost »oznanja 

lažni evangelij«, je edini pravi odgovor 

v skladu s svetopisemskim naročilom o 

tem, kaj storiti z očesom, ki te pohujšuje. 

Ali pa s pisanjem drugega vatikanskega 

koncila, ki naroča, naj škofje iz svetišč 

odstranijo dela, ki nasprotujejo veri, 

morali in krščanski pobožnosti, pravita 

umetnika Gwyneth-Briggs. 

Podobnega mnenja je žrtev spolne 

zlorabe s strani klerika Gina Barthel 

iz Minnesote. Odstranitev umetnosti 

»bi bilo čudovito pričevanje za vso Cerkev 

in bi imelo globok vpliv na tiste, ki 

so doživeli zlorabo«, je dejala za The 

Pillar. Več tujih upravljavcev svetišč 

z Rupnikovo umetnostjo je dejalo, da 

premišljujejo o tem, kaj bodo storili, 

zaenkrat pa posebnih odločitev še ni. 

Nekaj obravnave tega vprašanja 

je bilo tudi v slovenskih medijih. Ivan 

Štuhec je v že omenjenem zapisu denimo 

izrazil mnenje, da to niti ni bistveno 

vprašanje, saj iz zgodovine umetnosti 

vemo, da najpopularnejše v določenem 

času kasneje ni imelo trajne vrednosti. 

Ivo Kerže pa piše, da bi po njegovem, 

če se je Rupnik res pokesal, moral sam 

predlagati odstranitev sporne umetnosti, 

»če že ne kaj radikalnejšega«. 

Na patrovo teologijo pa sta na portalu 

Časnik.si kritično pogledala dr. Janez 

Juhant in Ivo Kerže. Slednji je opozoril 

predvsem na elemente protestantizma 

in modernizma v njegovi misli. 

Komentar 

Zakaj pišemo 

o zlorabah 

Mnogi so se o zlorabah znotraj 

Cerkve že naveličali brati. Mnogi katoličani 

v zlorabe sploh ne verjamejo. In 

uperjajo prst v »polnoletne« redovnice. 

In v Domovino, ker to razkriva. Pozabljajo 

pa, da so pristojni za zlorabe vedeli 

že pred desetletji, a niso ukrepali. Še 

več. Niso se potrudili niti toliko, da bi 

preprečili nove, prihodnje zlorabe. Ko 

govorimo o Rupniku, to velja tako za 

nekdanje ljubljanske nadškofe kot za 

njegove jezuitske predstojnike. Oglasili 

in zganili so se šele, ko so o zlorabah začeli 

pisati italijanski mediji in ko je neki 

primorski duhovnik iz Rima članke poslal 

slovenskim dominantnim medijem. 

Ravno nevarnost ponovitve je 

tista, zaradi katere ni samo moralna 

dolžnost novinarja, marveč tudi javni 

interes, zaradi katerega je novinarstvo 

nastalo, o zlorabah pisati. Glede Chiare 

Lubich, ki je ustanovila Marijino delo ali 

Gibanje fokolarov, pa smo dobili nekaj 

kritik bralcev, da pišemo samo slabo in 

nič dobrega. 

A v novinarstvu veljajo pravila, kaj 

je novica in kaj ne. Ko medij razkrije 

afero aktualne vlade, nihče od njega 

ne zahteva, da bi moral v istem članku 

našteti tudi vse, kar je vlada storila 

dobrega. Objavi se samo novica o aferi. 

Če je Angelika Hribar kritizirala 

delo v Gibanju fokolarov, to ne pomeni, 

da je v gibanju vse narobe. Da je gibanje 

veliko dobrega naredilo v Cerkvi na 

Slovenskem, smo poudarili tudi v uvodniku 

tiste Domovine. 

Napadi v smislu, da Domovina 

piše o fokolarih samo slabo, zato niso 

na mestu in so v samem nasprotju z 

novinarskimi standardi. 

Tino Mamić

CASNIK.SI 

| 82 | 26. JANUAR 2023 

46 Komentar 

Dileme o Rupnikovih mozaikih 

IVAN ŠTUHEC, 

CASNIK.SI 

Vprašanja, ki se odpirajo ob primeru patra Marka Rupnika (68), 

ne zadevajo samo njega, ampak umetniško ustvarjanje in življenje 

umetnikov nasploh. Rupnikov primer je seveda toliko bolj izstopajoč, 

ker gre za redovnika in umetnika hkrati. 

Vemo, da se je v pravoslavju 

prakticirala ikonografska 

umetnost tako, da se je menih 

postil, samozatajeval in molil, 

preden je sploh začel upodabljati svete 

ikone, svete slike ali osebe. Od tod tudi 

globoko spoštovanje vernikov do ikon. 

V pravoslavnih cerkvah se te podobe 

poljublja, ker predstavljajo nekaj 

skoraj tako svetega, kakor je v Katoliški 

cerkvi hostija. Pravoslavne Cerkve 

imajo ikonostas, ki loči tisti del svetišča, 

v katerem duhovniki posvetijo kruh 

in vino, od tistega, v katerem se nahajajo 

verniki. Ta poslikana stena loči 

sveto od pred-svetega in profanega. 

Rupnikova ikonografija se navdihuje 

pri pravoslavni tradiciji ikone in zgodnjekrščanski 

tradiciji mozaika. 

Največ njegovih del se nahaja v 

prezbiteriju – tistem delu cerkve, v katerem 

stoji oltar. Naredil je tudi veliko 

tabernakljev – prostorov, v katerih se 

hrani najsvetejše – posvečene hostije. 

To, kar vemo iz njegovega življenja, še 

posebej, da je svoji žrtvi dal odvezo, 

predstavlja eno od najhujših oblik desakralizacije 

svetega. Vsak, ki to ve in 

bo stopil v svetišče z njegovim mozaikom, 

v katerem bi naj molil, bo imel s 

tem težave. 

VRHUNSKA UMETNOST 

Nekateri v Cerkvi pozivajo, naj se Rupnikova 

vrhunska umetnost loči od njegove 

osebe. Uradna Cerkev, v tem primeru 

je to Kongregacija za redovnike ali nauk 

vere v Vatikanu, se o tem ni izrekla. Pozivi 

posameznikov v Cerkvi so njihovi 

subjektivni pogledi. Problem je seveda 

izjemno velik, ker so Rupnikovi mozaiki 

v vseh največjih evropskih svetiščih 

(Lurd, Fatima, Pater Pij v Pietrelcini ...). 

Nekateri mozaiki so v profanih okoljih, 

drugi v svetiščih. Tisti, ki so v profanih 

okoljih, ne predstavljajo kakršnega koli 

predmeta čaščenja, so estetski element, 

nič več kot to. Jih pogledaš, greš mimo 

ali se ustaviš, kot v vsaki galeriji. Problem 

so tisti, ki naj bi ti pomagali pri 

odnosu z Bogom, ki tako rekoč v celoti 

določajo svetost prostora. 

Za razumevanje kontrasta vzemimo 

za primer slikarja, ki je naslikal 

akt. Morda je z modelom imel intimen 

odnos, kar ni tako redko. Slika je sicer 

erotična, ni pa seksistična ali porno- 

Župnija Grosuplje


CASNIK.SI 

Komentar 

47 

grafska. Odvisno od pogleda opazovalca. 

A v tem primeru avtorju slike nihče 

ne pripisuje ali od njega ne pričakuje 

visoke moralne drže. Mislim, da sem s 

tem odgovoril na vprašanje, kdaj lahko 

in kdaj ne moremo ločiti umetnosti od 

osebne integritete umetnika. 

Ilustrirajmo z Michelangelovo Sikstinsko 

kapelo. Brez dvoma gre za izjemno 

umetniško delo, ki pa ima izjemno 

sporno upodobitev Kristusa kot gladiatorja 

poslednje sodbe, kar je v nasprotju 

z evangeljsko podobo Kristusa odrešenika. 

Ves svet občuduje Sikstinsko kapelo, 

ki je predvsem muzejski in galerijski 

prostor, ne pa prostor za molitev in 

bogoslužje. No, če je tam konklave, ni 

nič narobe, da je nad glavami kardinalov 

poslednja sodba! Tudi o Michelangelovem 

moralnem življenju se marsikaj 

piše, pa ga zato kot umetnika nihče ne 

zavrača. S tem, da Michelangelo ni bil 

ne redovnik ne duhovnik in niti ni imel 

ambicije, da bi svojo umetnost teološko 

in duhovno utemeljeval. 

Za razumevanje 

kontrasta vzemimo za 

primer slikarja, ki je 

naslikal akt. Morda je z 

modelom imel intimen 

odnos, kar ni tako redko. 

Slika je sicer erotična, 

ni pa seksistična ali 

pornografska. Odvisno 

od pogleda opazovalca. 

A v tem primeru avtorju 

slike nihče ne pripisuje 

ali od njega ne pričakuje 

visoke moralne drže. 

V Rupnikovem primeru moramo 

dodati še en nezanemarljiv vidik. V 

Centru Aletti je ustanovil delavnico 

mozaikov. V t. i. njegove mozaike 

je vtkano delo vseh sodelavcev, ki so 

v dobri veri sledili tej mozaični šoli. 

Konceptualno je odločal on, delalo pa 

je več ljudi, ki so tudi umetniki, a jih 

ne poznamo. To bo predstavljalo dodaten 

problem pri presoji, kaj storiti z 

mozaiki. In še en vidik. 

Vedno je zelo problematično in 

nehvaležno, če kateregakoli umetnika 

za časa njegovega življenja preveč 

poveličujemo. Resničen, izviren in 

božji navdih preživi čas in prostor, v 

katerem je umetnik živel. Vsako preuranjeno 

poveličevanje in nagrajevanje 

se prej ali slej pokaže kot problematično. 

Med Prešernovimi nagrajenci 

boste tozadevnih primerov našli kar 

nekaj. Podobno kot med tistimi, ki dobijo 

državna odlikovanja ali so pokopani 

z državniškimi častmi. 

Ob avtorjih 

Časnika 

še izbrane 

dnevne vsebine 

slovenskih 

medijev! 

www.casnik.si

DRUŽBA 

48 


Ločitev Cerkve od države 

na Češkem in Slovenskem 

VID SOSIČ 

Oče moderne, demokratične Češke, pokojni Vaclav Havel, 

je v predgovoru k slovenskemu prevodu svojega eseja Živeti v resnici 

zapisal, da je vez med Čehi in Slovenci, ob spregledu češkega bratstva 

s Slovaki, najtesnejša vez med dvema slovanskima narodoma. 

Resnično delimo pretežni del 

kulture, zgodovine in zgodovinske 

usode, od pomena reformacije 

za razvoj jezika in 

identitete, boja za samostojnost znotraj 

Habsburške monarhije, pa tudi zatiranja 

naroda, ki smo ga bili deležni 

v času komunističnega totalitarizma, 

in osvoboditve, ki je sledila. Državi sta 

zelo primerljivi tudi ekonomsko. Morda 

nekoliko pretirano, a ravno zaradi podobnih 

zgodovinskih razmer ni daleč 

od resnice, da sta državi v točkah, kjer 

se razhajata, alternativna realnost ena 

drugi. Kjer je ena bolj uspešna, lahko, 

tako kot tekom dolge zgodovine odnosov 

med narodoma, druga najde navdih, 

da uspeh doseže tudi sama. Eden 

od zgledov, ki ga daje Češka Sloveniji, je 

gotovo odnos do Cerkve ter poslušnost 

za politične ideje, ki ne izhajajo iz leve 

totalitarne dediščine. 

Nova slovenska predsednica Nataša 

Pirc Musar (54), ki je bojda kandidirala 

na »liberalni« podlagi, je v svoji 

kampanji politične točke za zmago 

pridobila tudi s tem, da se je opredelila 

v prid obdavčitvi Cerkve v delih, kjer 

še ni obdavčena, kar bi med drugim 

močno poslabšalo osebne prihodke 

župnikov, ki morda celo v večini primerov 

ne dosegajo vsote minimalne 

plače. Kandidati, ki pri nas direktno 

zagovarjajo krščanske vrednote, kot 

je bil na lanskih volitvah Janez Cigler 

Kralj (44), pa so že vnaprej obsojeni na 

velik neuspeh. Pirc Musar je bila kljub 

agresivnemu odnosu do cerkve izvoljena, 

četudi sta pri nas dobri dve tretjini 

prebivalstva še vedno opredeljeni 

za katoličane, versko neopredeljeni 

(ateisti, agnostiki itd.) pa predstavljajo 

približno petino. Vpliv medijev in 

politična kultura se v zadnjih treh de- 

SHUTTERSTOCK 

Medtem ko se pri nas delitev na levo in desno 

v glavah mnogih, tudi mlajših, še vedno 

razume kot delitev med desnimi klerikalci in 

levimi komunisti, pa so na Češkem, tudi zaradi 

zavzete in končno uspešne lustracije ter 

po izkušnji tršega, sovjetskega komunizma, 

že ob nastopu demokracije postavili temelje, 

ki so bili iskreno demokratični. Na fotografiji 

je cerkev Jožefa Plečnika v Pragi.

82 | 26. JANUAR 2023 DRUŽBA 

49 

setletjih pač nista dovolj oddaljili od 

mentalitete nestrpnega socializma. 

ATEISTIČNA ČEŠKA 

Na Češkem, kjer je verska sestava ravno 

obratna in tudi za standarde sekulariziranega 

Zahoda radikalno razkristjanjena, 

kjer se največ petina prebivalstva 

opredeljuje s katerokoli religijo, pa 

so kljub temu našli pot, ki je resnično 

liberalna, in ne zgolj nominalno kot 

pri nas. Kandidat za predsednika mora 

nagovoriti širok krog volivcev, četudi 

so, kot je primer čeških katoličanov, v 

manjšini. Andrej Babiš (68), bivši premier, 

ki je na predsedniških volitvah 

v boju za zmago v drugem krogu, je za 

včeraj napovedal obisk v cerkvi Naše 

Gospe zmage v Pragi. Gre za staro romarsko 

cerkev, eno najbolj znanih v 

državi, kjer stoji znameniti kip Malega 

Jezusa iz Prage. 

Da gre za tajkuna kot tudi bivšega 

sodelavca komunistične tajne službe, 

trenutno v sodnih postopkih (največjega 

je tik pred volitvami sicer dobil), ki 

želi z nastopom na predsedniški položaj 

doseči imuniteto, smo že razložili v 

članku na portalu Domovina pred nekaj 

meseci. Tako sam na tokratnih volitvah 

kot pred tem na parlamentarnih 

volitvah je zavzel večinski delež levega 

volilnega telesa in socialdemokratsko 

stranko ter komunistično stranko lani 

celo izrinil iz parlamenta, četudi sam 

ne igra na karto zgolj levih floskul in je 

manj lev od naših »liberalcev«. 

In vendar, ker v anketah kaže bistveno 

bolje bivšemu generalu in načelniku 

vojaškega odbora Nata Petru 

Pavlu, ki je eden od treh kandidatov, 

ki so vstopili v predsedniško bitko na 

desnosredinski platformi, se je Babiš 

iz obupa odločil za piarovsko potezo, 

da pridobi pozornost katoličanov in se 

zavzame za njihov glas. Karmeličanke, 

ki so skrbnice cerkve, so v času, za katerega 

je napovedal obisk, cerkev zaprle 

v izogib zlorabi v politične namene. 

Babiš je nato na socialnih omrežjih 

sporočil, da gre tja rad redno in »prosi 

za odpuščanje grehov gospoda Boga«. 

ZRELEJŠA DEMOKRACIJA 

Ta primer pokaže družbo, ki je demokratično 

dosti zrelejša, čeprav enako 

stara kot slovenska, kjer je kandidat 

primoran kampanjo voditi inkluzivno, 

in ne izključevalno, kar pri nas ne velja, 

še zlasti za odnos do verujočih. Glede 

na izkušnje vseh preteklih volitev v 

Sloveniji bi Pirc Musarjeva z obiskom 

na Brezjah kvečjemu Anžetu Logarju 

(46) omogočila možnost za zmago, saj 

se naklonjenost cerkvi pri volivcih ne 

obrestuje, pač pa uspeh žanje proticerkvena 

retorika. 

Medtem ko se pri nas delitev na levo 

in desno v glavah mnogih, tudi mlajših, 

še vedno razume kot delitev med 

desnimi klerikalci in levimi komunisti, 

pa so na Češkem, tudi zaradi zavzete in 

končno uspešne lustracije ter po izkušnji 

tršega, sovjetskega komunizma, že 

ob nastopu demokracije postavili temelje, 

ki so bili iskreno demokratični. 

Čeprav so bili takrat že zdavnaj izgubili 

vsesplošno pobožnost, pa je češki 

narod, ki si je za prvega predsednika 

izbral proti-komunističnega disidenta, 

in ne šefa partije, prepoznal tudi katolištvo 

kot integralni del svoje družbe 

in identitete. Tako sta poleg božiča in 

velike noči kar dva specifična katoliška 

praznika prepoznana kot državna, namreč 

god sv. Cirila in Metoda, apostola 

Čeških dežel, ter sv. Vaclava, ki je narodni 

zavetnik. Dneva sta obeležena tudi 

javno, politični vrh se ju spomni. 

Priznana je tudi cerkvena poroka, 

tako da vernikom ni potrebno potrjevati 

še civilne posebej. Slednje povezujejo 

z nesvobodnim režimom, iz 

katerega so izšli. Tudi na kulturnem 

področju imajo Čehi ne glede na versko 

(ne)pripadnost spoštljiv odnos do tradicije, 

za kar je eden najboljših primerov 

božično obdarovanje, kjer prav 

vsem otrokom namesto Božička darila 

še vedno prinaša Jezušček, prav tako 

v navezavi na božič pa skupaj s celo 

Evropo izvzemši Slovenijo praznujejo 

advent, in ne veseli december. 

Višja demokratičnost se prepozna 

tudi v čeških vladah, ki so dokaj enakomerno 

izmenično leve in desne. Versko 

neopredeljeni, torej velika večina naroda, 

ki bi po slovenski logiki morali 

voliti levico, se za volitve odločajo bolj 

individualno in manj blokovsko, avtomatično. 

Trenutna konservativna vlada, 

ki vključuje tudi nekatere nekonservativne 

stranke, vodi pa jo katoličan 

Petr Fiala (58), je nastopila po tem, ko 

so volivci Babišu, ki je lani zaključeval 

mandat kot nekakšen »novi obraz«, zaradi 

raznih škandalov odrekli podporo, 

s tem pa tudi novim obrazom, ki so na 

Češkem delovali zgolj enkrat. 


Česa se lahko nauči 

Slovenija? 

V zaključku je treba poudariti, da 

Češka ni v celoti zgodba v uspehu, da 

ni najboljši zgled demokracije na vseh 

področjih in da je po nekaterih kriterijih 

oz. meritvah celo bolj korumpirana 

kot Slovenija. Da je Babiš lahko postal 

bogat tajkun in za štiri leta tudi predsednik 

vlade, razodeva tudi mnoge hibe 

te srednjeevropske države. Tudi zelo 

dober rezultat, kljub neuspehu na lanskih 

parlamentarnih volitvah in aktualnih 

predsedniških volitvah, kaže na del 

prebivalstva, ki voli manj demokratično 

izbiro in ga korupcija ne moti. 

Zaradi inkluzivnega odnosa do 

Cerkve tudi ne more slediti zaključek, da 

gre za nekakšno zgledno krščansko državo. 

Češka je, zgolj kot primer, v samem 

svetovnem vrhu po konzumaciji drog, 

pa tudi produkciji pornografskih vsebin. 

Tudi pravica do nedeljskega počitka je 

manj omogočena kot pri nas, najbolj 

krščanski kandidat na trenutnih volitvah 

Pavel Fischer (57) pa je prejel manj kot desetino 

glasov, četudi dvakratnik deleža, 

ki ga je pri nas dobil Cigler Kralj. 

Vendar pa se od Čehov Slovenija 

lahko nauči, kaj pomeni demokratizacija 

in prelom s totalitarizmom. 

Izmenjujoče se vlade po principu 

liberalne demokracije so v nemajhni 

meri zaslužne za to, da nas je Češka 

ekonomsko ujela, potem ko je bila 

ob padcu komunizma daleč za našo 

domovino. Pokaže tudi, kako je družba 

in politika do Cerkve lahko tudi strpna, 

da nepripadnost Cerkvi ne pomeni avtomatično 

sovražnega ali odklonilnega 

odnosa do nje, saj je strpnost pomembna 

za demokracijo. Tudi na Češkem sta 

Cerkev in država ločeni, kar pri nas radi 

poudarjajo že ob najmanjšem oglašanju 

Cerkve v javnosti ali njene omembe 

v politiki. Češka je dosegla resnično 

ločitev Cerkve, in ne izključitev iz države, 

česar bi se lahko naučila slovenska 

levica, ko le ne bi vrednot črpala iz 

nestrpne preteklosti.

BEREMO, GLEDAMO, POSLUŠAMO 

50 


Priporočila 

ALENKA 

PUHAR 

EDVARD KOCBEK: 

ZBRANE PESMI 

Ob smrti znamenitega 

tovariša, ki so mu namenili 

najvišje časti in jim 

ni bilo nerodno sklicevati 

se na Edvarda Kocbeka; 

ob novem dokazu, da 

so ga vse življenje budno 

spremljali, pa vseeno 

o njem nič ne vedo; ob 

okornem naznanilu, da 

še pri branju njegovega 

partizanskega dnevnika 

niso prišli dlje od naslova 

… Ob tem in še marsičem 

se mi zdi umestno priporočiti 

branje Kocbekovih 

pesmi. Začnimo s 

pesmijo O svobodi uma, 

kjer izpove: 

Nočem več lepih stavkov, 

ostaja mi ena sama beseda, 

ko padem na ležišče, vzkliknem: ne, 

in ko sanjam, zakričim 

nenadoma: ne, 

in ko se prebudim, rečem znova: ne. 

To je moj način kljubovanja, 

dela me zdravega in odpornega. 

Kadar sem že utrujen, 

še vedno zmorem besedo: ne, 

in kadar vsi ponavljajo: da, 

se zakrohotam z besedico: ne. 

S to besedo obvladam položaj, 

to je moj način pritrjevanja, 

dela me bistrega in krutega. 

Soroden sem koreninam in klicam, 

brezobzirnim viharjem in sapam, 

trakovi računalnikov se trgajo 

ob moji kratki besedi: ne. 

Račun se vsakikrat začne znova, 

kadar pravijo, da sem kriv, 

sem sam iz sebe nedolžen. 

Zakon o svobodi človekovega uma 

je enak tihi brambi urbarijev, 

klovnu je zapoved prepoved, 

nočem biti blaznež ali pošast, 

postajam hripav sredi strojev, 

iz gore v goro devet odmevov: ne, 

pri sosedu se slišijo kot: da. 

LUKA LISJAK 

GABRIJELČIČ 

JOSIP VIDMAR, KULTURNI 

PROBLEM SLOVENSTVA 

Ljubljana, Cankarjeva založba, 1995 

Na začetku tridesetih let se je politično ozračje v 

Kraljevini Jugoslaviji zelo zaostrilo. Leto 1932 je 

bilo zaznamovano z nezadovoljstvom nad diktaturo 

kralja Aleksandra, ki so jo tri leta pred tem mnogi 

pozdravili z olajšanjem in v njej videli priložnost 

za umiritev političnih strasti in prepotrebne reforme. 

A ko je svetovna gospodarska kriza dosegla 

Jugoslavijo, so se tudi nacionalni, identitetni, razredni 

in politični spori v Jugoslaviji zaostrili. Prav 

v kriznem letu 1932 je Josip Vidmar objavil svoj 

verjetno najboljši tekst: esej Kulturni problem slovenstva. 

V njem je odločno zavrnil jugoslovanski 

unitarizem in zagovarjal samoniklost slovenske 

identitete, v odprti polemiki proti prevladujočim 

nazorom v tedanji »napredni« slovenski javnosti. 

Vidmarjeva knjižica je klasik. Še danes nas prevzame 

jasnost Vidmarjeve argumentacije, njegova 

kritičnost, zavzetost in vedrina. Delo je leta 1995 

ponatisnila Cankarjeva založba, z izvrstno spremno 

besedo Aleša Debeljaka, ki nosi pomenljiv 

naslov »Konec slovenstva? Ne hvala!«. V njem se je 

pokojni kulturni kritik kritično spoprijel s tezami 

o koncu naroda in se odločno zavzel za ohranjanje 

kritično ovrednotene nacionalne identitete.


DUHOVNOST 

51 

Rojstvo Mateja in Luka 

800 let jaslic 

Evangeliji so začeli nastajati s pripovedovanjem osrednjega oznanila 

o Jezusovi smrti in vstajenju, in to v vzvratni smeri – od »konca« proti 

začetku Jezusovega delovanja. Osrednjemu oznanilu so sčasoma začeli 

pridajati tudi poročila o Jezusovem učenju in čudežnem ozdravljanju, 

ANDRAŽ ARKO kar so slednjič tudi zapisali. Prvi je to naredil evangelist Marko, ki je 

zaobjel Jezusovo življenje od začetka javnega delovanja s krstom v 

Jordanu pa vse do praznega groba in veselega oznanila: »Bil je obujen. Ni ga tukaj.« 

A o njegovem rojstvu in otroštvu niti besede. Enako tudi evangelist Janez. 

RAZVOJ KRISTOLOGIJE 

Prvo oznanilo je bilo torej osredotočeno 

na Jezusovo smrt in vstajenje, 

kar pomeni, da so se Jezusove Božje 

narave dejansko začeli zavedati šele 

po dogodku vstajenja, kar je razvidno 

tudi iz najstarejšega evangelija. V njem 

namreč Marko poudarja, da je bil Jezus 

Božji Sin in Mesija že za časa svojega 

življenja, ampak to ni bilo javno znano, 

zato je razumljivo, da so kristjani začeli 

govoriti, da je Jezus Mesija in Božji Sin 

šele po njegovi smrti in vstajenju. 

Andrea del Verrocchio, Leonardo da Vinci: Kristusov krst. 

Sčasoma se je to zavedanje tako 

razširilo in usidralo, da je evangelist 

Matej, ki je svoj evangelij pisal nekje v 

70. letih prvega stoletja, torej deset ali 

dvajset let za Markom, v svoje pisanje 

vključil tudi ta razvoj kristologije (zavedanja 

o Jezusovi Božji naravi). Tako 

na primer pri čudežu, ko Jezus hodi po 

vodi, Marko ne pove ničesar o Jezusovi 

Božji naravi, ko zapiše: »Nato je (Jezus) 

stopil k njim v čoln in veter je ponehal; 

bili so vsi iz sebe, medtem ko Matej pri 

istem dogodku že jasno pove, da je Jezus 

Božji Sin: »Oni pa, 

ki so bili v čolnu, so se mu 

poklonili do tal in rekli: 

›Resnično si Božji Sin.‹« 

WIKIPEDIA 

OD JORDANA 

K SPOČETJU 

Kako se je razvijala kristologija 

– dojemanje in razumevanje 

Jezusove Božje narave 

–, še jasneje vidimo iz tega, 

da Marko prične svoj evangelij 

s krstom v Jordanu, ko 

Bog Oče ob posredovanju 

Svetega Duha razglasi, da 

je Jezus njegov ljubljeni Sin. 

Evangelista Matej in Luka 

pa naredita premik od krsta 

v Jordanu na začetek Jezusovega 

življenja. Tako pri 

Mateju angel sporoči Jožefu: 

»Jožef, Davidov sin, ne boj 

se vzeti k sebi Marije, svoje 

žene; kar je spočela, je namreč 

od Svetega Duha.« Pri 

Luku pa angel oznani Mariji: 

»Glej, spočela boš in rodila 

Če torej Marko Božje 

oznanilo, da je Jezus 

Božji Sin, umesti pri 

krstu v Jordanu, Matej 

in Luka to umestita ob 

njegovem spočetju. 

sina, in daj mu ime Jezus. … Sveti Duh 

bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo 

obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo 

rojeno, imenovalo Božji Sin.« 

Če torej Marko Božje oznanilo, da 

je Jezus Božji Sin, umesti pri krstu v 

Jordanu, Matej in Luka to umestita ob 

njegovem spočetju. Tako sámo Jezusovo 

spočetje postane kristološki moment, 

ob katerem je ljudem razodeto, da 

je Jezus Božji Sin, zato tudi takoj pride 

do češčenja: pri Mateju pridejo modri z 

Vzhoda, pri Luku pa pastirji. Hkrati pa 

se zgodi tudi preganjanje – kar je tudi 

povezano s koncem evangelija. Ker je 

Jezus Božji Sin, je preganjan. Tako se 

pri Mateju na Jezusa spravi psihopatski 

Herod, ki naroči poboj betlehemskih 

dečkov, pri Luku pa v templju starček 

Simeon napove, da bo Jezus znamenje, 

ki se mu bo nasprotovalo. S tem prenosom 

kristologije z Jordana na spočetje 

pa so pripovedi o Jezusovem rojstvu 

pri Mateju in Luku postale resnično 

»rojstvo« obeh evangelijev.

KULTURA ŽIVLJENJA 

52 

Kolumna 


Neodgovorni starši, 

ki kljub težavam sprejmejo otroka 

Vsakič, ko na portalu objavimo kakšno nevsakdanjo starševsko zgodbo 

(npr. o najstniški mami ali družini, ki je sprejela hudo prizadetega 

otroka), me presenetijo komentarji na družbenih omrežjih. 

EVA MARKOVIČ 

Klemen Ban/DOMOVINA 

Poleg izrazov spoštovanja in podpore 

se vedno najdejo ljudje, ki se 

besno razpišejo o neodgovornosti. 

Starši so neodgovorni, ker so 

sprejeli otroka, ker so premladi in ker še 

niso na svojem. Ker ima otrok prirojene 

težave in ker stvari niso čisto po pravilih. 

Res ne razumem, kako lahko kdorkoli 

pogleda sliko dojenčka – resničnega 

dojenčka, ne fotografije s Shutterstocka! 

– in reče, da se ta otrok ne bi smel roditi. 

Njegovi starši so resnične osebe z imenom 

in priimkom, ki živijo tukaj med 

nami, v Sloveniji. V življenju so doživeli 

preizkušnje, vendar po svojih najboljših 

močeh plavajo, se trudijo delati dobro in 

ohranjajo veselje. Ali ni to razlog za globok 

poklon? 

KDO IZPOLNJUJE POGOJE 

Slovenci zelo radi govorimo o odgovornosti. Kar pomeni, da 

imajo po splošnem prepričanju otroka lahko le tisti, ki so 

dovolj stari (torej med 25 in 35 let, ostalo je bodisi premalo 

bodisi preveč), so zaključili fakulteto, imajo redno zaposlitev 

(kar velja za oba starša) in dobre dohodke, imajo popolnega 

partnerja, imajo rešeno stanovanjsko vprašanje (z obveznima 

dvema ločenima otroškima sobama), nimajo doma že 

dveh ali več otrok, so otroka načrtovali, pri otroku ni nobenega 

suma na kakršno koli razvojno nepravilnost, 

imajo vnaprej pripravljen budžet za nujne starševske 

izdatke, kot je nakup iPhona, plačilo 

inštruktorja za angleščino in zasebnega 

učitelja klavirja. Otroci hitro zrastejo 

in v življenju jih ne moremo prikrajšati 

za vse te nujne dobrine. 

Če v življenju sprejmemo 

stvari, ki se nam zgodijo 

nenačrtovano, to ni znak 

neodgovornosti, ampak 

poguma. Na svet ne 

moremo gledati kot na 

kljukanje seznama, sicer 

bi bilo starševstvo že v 

osnovi neodgovorno. 

NEPREDVIDLJIVO 

ŽIVLJENJE 

Ob izpolnjevanju vseh teh 

zahtev ni čudno, da imamo 

otroke vse pozneje in 

da smo z načrtovanjem 

družine vse bolj obremenjeni. 

Marsikomu na 

koncu dobesedno zmanjka časa, da bi 

postal starš. Ironično je, da življenje kljub 

vsemu načrtovanju ostaja nepredvidljivo. 

Tudi če obkljukamo ves seznam, se 

nam lahko zgodi, da izgubimo službo, 

se razidemo s partnerjem, se soočimo s 

hudo boleznijo ali izgubo v družini. Ena 

sama stvar, ki življenje obrne na glavo. Če 

v življenju sprejmemo stvari, ki se nam 

zgodijo nenačrtovano, to ni znak neodgovornosti, 

ampak poguma. Na svet ne 

moremo gledati kot na kljukanje seznama, 

sicer bi bilo starševstvo že v osnovi 

neodgovorno. Zato, ker je nepredvidljivo, 

najsi ga načrtujemo še tako skrbno. 

POMOČ 

Naša odgovornost se ne pokaže z 

odločitvijo, da v »nepopolnih« okoliščinah 

sprejmemo otroka, ampak 

z našim ravnanjem po tem. Z našim trudom, zavzetostjo, 

ljubeznijo, pa tudi s tem, da v situaciji, ki nas presega, prosimo 

za pomoč. Bogu hvala, da nam lahko na pomoč priskoči 

širša družina, prijatelji, center za socialno delo in nevladne 

organizacije. Ravno zato jih imamo, da pomagajo vsem, ki v 

določenem trenutku potrebujejo podporo! 

Skrajno bizarno je starše obdolžiti neodgovornosti samo 

zato, ker v določenem trenutku potrebujejo podporo, pa naj 

bo ta materialna, fizična, psihološka ali moralna. Gre za sindrom 

skrajno individualistične družbe, v kateri je najvišja 

vrednota, da vse zmoremo sami. Klic na pomoč je znak šibkosti 

in znamenje, da otroka sploh ne bi smeli imeti. V resnici 

je odgovoren vsak starš, ki po najboljših močeh skrbi 

za svojega otroka in se trudi za njegovo dobro. Pa čeprav ga 

družba morda dojema kot premladega, prestarega, premalo 

premožnega, neporočenega, brez lastnega stanovanja in kar 

je še takšnih »neprimernih« stvari. Kjer sta volja in ljubezen 

do otroka, tam je pot. 

Zato, dragi starši, ki niste čisto »po reglcih«, kapo dol 

za vaš trud, ljubezen do otrok in vero, da se da s skupnimi 

močmi stvari postaviti na pravo mesto. Namesto 

pridiganja o odgovornosti pa vas rajši vprašam: »Na 

kakšen način vam lahko priskočim na pomoč?«

| 82 | 26. JANUAR 2022 MLADOSTNIK 

Kolumna 

53 

Otrok je naredil 

izpit za avto, kaj pa zdaj 

JON KANJIR 

Eden izmed vidnejših znakov samostojnosti mladih je vozniški izpit. 

Še preden smo z vrstniki dočakali polnoletnost, so mnogi že sanjali 

o izpitu, avtomobilu in celo načrtovali izlete, 

na katere bi se lahko odpravili sami. 

Te želje nisem začutil niti približno 

tako kmalu kot večina 

mojih prijateljev. Kljub temu 

pa je ta želja skupaj s spodbudami 

prijateljev prišla. Odločitev je 

padla, gremo novemu izzivu naproti. S 

prijateljico se dogovoriva, da se podava 

na to pot skupaj. 

STRESNA POT 

Pot do izpita je dokaj dolgotrajna, draga 

in nemalokrat tudi čustveno naporna. 

To ni le učenje iz zvezka, ampak je učenje 

v nepredvidljivih, včasih celo nevarnih 

situacijah. Stresu botruje še 

dejstvo, da družina, prijatelji in družba 

od mladega človeka pričakujejo ali celo 

zahtevajo, da izpit opravi čim hitreje, 

da bo med prvimi, ki so naredili izpit 

in seveda, da ne bo predrago! Izpit je 

opravljen! Iskrene čestitke! Kaj pa sedaj? 

VOZITI SAM 

Iz prve roke povem, da bi se v tistem 

trenutku novopečeni voznik najraje 

sedel v avto in odpeljal vsaj z Goričkega 

v Piran, če ne celo dlje. Izjemno olajšanje, 

sreča, navdušenje in hvaležnost. 

Večmesečni trud je obrodil dragoceni 

sad vozniškega izpita. Skozi to naporno 

pot se vsak posameznik veliko nauči 

Prosimo, zaupajte 

nam, svojim otrokom. 

Mladi se zavedamo, 

da ta pot tudi za vas 

ni lahka, vendar vam 

tega včasih ne znamo 

najbolje izraziti. 

tako o vožnji, cestno-prometnih pravilih 

kot tudi o kulturi obnašanja in o 

samem sebi. Vemo, da promet postaja 

čedalje bolj zapleten mehanizem, ki ga 

ni lahko usvojiti. Morda je prav to razlog, 

da so kriteriji za uspešno opravljen 

izpit tako zelo zahtevni. 

Mnogi smo bili na točki, ko smo že 

skoraj obupani ugotavljali, da zahteve 

skorajšnje popolnosti nimajo smisla, a 

sedaj opažam, da smo se motili. Tako 

sem začel razmišljati po nedavnem pogovoru 

z mamo nekaj let mlajše prijateljice. 

Ta prijateljica je sedaj na poti do 

izpita, menda ji gre dobro, mama pa mi 

je rekla, da še ne ve, kako bo, ko bo naredila 

izpit. Vprašal sem 

jo, kaj želi povedati s 

tem, in mi je razložila, 

da je sicer vesela, ker 

hčerka dela izpit, vendar 

še ne ve, če ji bodo 

potem dovolili sami 

voziti, saj ji ne zaupajo. 

Menda je še premlada 

in neizkušena. To me je 

malo šokiralo, obenem 

pa sem začutil mamin 

SHUTTERSTOCK 

strah in ga skušal razumeti. Ta strah je 

pokazatelj ljubezni in občutka odgovornosti 

za otroka. Po drugi strani pa vem, 

da smo vozniki začetniki prevozili precej 

kilometrov skupaj z inštruktorjem 

in znamo voziti. Razumem pomisleke, 

da še nimamo toliko izkušenj kot ostali, 

vendar kako si jih bomo nabrali, če ne 

bomo imeli priložnosti voziti? 

Hvaležen sem za to, da sta moja starša 

že od začetka izjemno spodbudna in 

razumevajoča. Verjamem, da tudi njima 

ni bilo lahko, da je tudi njiju skrbelo, 

ampak sta kljub temu ostala pozitivno 

naravnana. Sedaj opažam, da sem v vožnji 

postal samozavesten do te mere, da 

se ne ustrašim, četudi so slabi pogoji na 

cesti, ampak ohranim zavedanje, da je 

potrebno biti še toliko bolj previden. Če 

se osredotočamo na nesreče, ki se lahko 

zgodijo, ne bo nič bolje, tudi če imamo 

izpit že več deset let. 

DRAGI STARŠI 

Prosimo, zaupajte nam, svojim otrokom. 

Mladi se zavedamo, da ta pot tudi 

za vas ni lahka, vendar vam tega včasih 

ne znamo najbolje izraziti. Prosimo, 

stojte nam ob strani pri odločitvah, 

vzponih in padcih. Ne glede na širok ali 

ozek družbeni krog vas potrebujemo, 

pa če to priznamo ali ne. 

Prosimo, da nam pomagate tudi 

pri vožnji, vendar ne z žuganjem s 

prsti in prerekanjem, kaj smo storili 

narobe. Bodimo iskreni, vsaj kar se 

cestno-prometnih pravil tiče, smo 

mi slišali novejša dognanja … Pa to 

ne pomeni, da tolerirajte vsako našo 

napako ali neumnost, daleč od tega. 

Svojo ljubezen in skrb lahko pokažete 

z zdravo mero skrbnosti, sočutja in 

zaupanja. Brez zaupanja se ne bomo 

mogli sami ničesar naučiti.

SVETOVALNICA 

54 


Moj fant se ne želi poročiti 

Ženska tridesetih let, s službo in partnerjem, s katerim sva skupaj pet let in se dobro razumeva, sem se pred kratkim 

dobila na kavi s prijateljico, ki mi je naznanila, da se bo letos poročila. Pokazala sem veselje, čeprav me je globoko v meni zaskelelo, 

saj bi se tudi jaz rada poročila, moj partner pa mi vsakič, ko to omenim, pove, da še ni pravi čas. 

Enkrat je problem njegova negotova služba, drugič njegova bolna mama, tretjič pa, da za poroko nimava dovolj denarja. 

Vedno me prepriča, da je bolje še malo počakati. Jaz pa ne vem, na kaj ali na koga je treba počakati. Saj je poroka lahko tudi majhna, 

v ožjem krogu. Po glavi mi hodi vse mogoče: ali ni povsem prepričan, da želi biti z mano, ali ima strahove pred zavezo? 

Bralka 

MIHA RUTAR 

Sami ste si zastavili dobro vprašanje, 

ko ste vprašali, na kaj ali 

na koga je treba počakati. Kaj je 

pravzaprav (dovolj) dober razlog 

za poroko oz. odlog poroke? Nobeden 

od preteklih razlogov za odlaganje poroke, 

ki jih navajate, ni relevanten: to, 

da je služba negotova, da je mama bolna 

oz. da ni dovolj denarja, so kvečjemu 

razlogi, kako speljati ohcet in vse rituale. 

A poroka ne temelji na ohceti – ta 

je samo zabava po poroki. Prav tako so 

tudi vsi običaji (npr. fantovščina/dekliščina, 

šranga) in vse, kar je povezano 

z dogodkom (npr. obleka, okrasitev, 

Poroka ne temelji 

na ohceti – ta je samo 

zabava po poroki. 

Jedro poroke je, 

da se mož in žena 

v svobodi in polnosti 

sprejemata 

in obljubita, da bosta 

drug drugemu zvesta 

v sreči in nesreči, 

v bolezni in zdravju, 

da se bosta ljubila 

in spoštovala 

vse dni življenja. 

glasba, fotografiranje, hrana), namenjeni 

predvsem temu, da na zunaj izrazijo 

pomembnost zakonske obljube, ki 

je pravzaprav bistvo vsega tega. 

Jedro poroke je, da se mož in žena 

v svobodi in polnosti sprejemata in obljubita, 

da bosta drug drugemu zvesta v 

sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da 

se bosta ljubila in spoštovala vse dni življenja. 

To obljubita drug drugemu, ostali 

pa so priča temu. Če ste verni in razmišljate 

o cerkveni poroki: tudi duhovnik je 

samo priča poroki, zakrament si podelita 

vidva. Poročna obljuba gre v globino 

odnosa. Če na hitro razmislimo, kaj pomeni 

ta obljuba: pomeni, da sprejemam 

drugega takega, kot je: z vsemi (telesnimi, 

duševnimi in duhovnimi) pomanjkljivostmi 

in močmi, z vsemi kapricami, 

preteklostjo, z izobrazbo, statusom v 

družbi, finančno sposobnostjo, z vsemi 

odnosi, ki jih goji s sorodniki in prijatelji. 

Da lahko to izrečem v svobodi, 

moram dobro poznati sebe. Sedaj so 

redkejše situacije, ko me družina ali 

družbeni status »sili« v poroko z drugim. 

Pogosteje pa si sami nalagamo to 

prisilo, ker je npr. na poti otrok, ker 

imava toliko skupnih projektov, kreditov, 

prijateljev ali pa ker nekako čutim, 

da brez njega (ali nje) ne zmorem živeti 

ali pa ker sem že toliko let investiral(a) 

v odnos, da pač nima smisla zaključiti 

te zgodbe. In seveda sama obljuba 

zvestobe v vseh okoliščinah. Zvestoba 

ne le v smislu spolnega (ne)varanja, 

ampak predvsem v čustvenem smislu. 

To pomeni, da sem lahko pred tabo tak, 

kot sem. Brez mask, brez skrivnosti. Da 

zmorem deliti svoj notranji svet in tvegati, 

da ga boš zavrnil(a), se mu posmehoval(a). 

In če me sprejmeš takega oz. 

tako, kot sem, je to največje darilo in 

tudi največji vir moči v odnosu. Je tisti 

delček izgubljenega raja, ko sta Adam 

in Eva »bila naga, a ju ni bilo sram«. 

LJUBEZEN IN 

SPOŠTOVANJE 

Zadnji del obljube pa sta ljubezen in spoštovanje, 

ki pomenita, da obljubljam, da 

SHUTTERSTOCK


SVETOVALNICA 

55 

bom zate najboljša verzija sebe. To pomeni, 

da sem pripravljen ob tebi rasti, 

hoditi s tabo pot življenja, razreševati 

konflikte, se prilagajati. Da sem pripravljen 

narediti svoj del v odnosu. Vse to, do 

konca svojih dni. Pomeni, da sva od zdaj 

naprej midva na tem čolnu sredi oceana 

življenja in da je vsak problem čolna 

nekaj, kar morava skupaj reševati. Da nimam 

zraven še rešilnega gumenjaka, na 

katerega se ob težavah zavihtim in jo popiham. 

Morda je ta del še najbolj srhljiv v 

sedanjem času, kjer smo vedno oprezni 

za boljšo priložnostjo in smo fleksibilni 

na delovnem trgu, pri nakupovanju itd. 

A v resnici, če prisluhnemo hrepenenju, 

ki je v nas, želimo nekoga, ki nas pozna 

in ki ga mi poznamo in za katerega vemo, 

da bo tam za nas, ne glede na vse. 

V tem smislu je zelo razumljivo, da je 

vašega partnerja strah koraka. Ta stiska 

kaže, da se zaveda pomena tega dogodka. 

V primeru, da se 

bo partner še naprej 

izmikal, iskal izgovore 

in »bežal« v druge teme, 

pa je pomembno, 

da si tudi sami 

ovrednotite, ali ste 

še pripravljeni slediti 

moškemu, ki vas ne jemlje 

resno in ki vam ne zmore 

biti sogovornik v ključnih 

temah odnosa. 

In ta stiska lahko naredi, da iz »vajinega 

zrelega odnosa« stisne sok, ki potem sčasoma 

postane vino, tj. nekaj žlahtnega, tj. 

zakon. Če pa bosta predolgo pustila to zorenje, 

bo odnos zgnil ali pa ga bodo skljuvale 

ptice (če se poigramo z metaforo). 

Po petih letih zveze v odrasli, zreli 

dobi si najbrž lahko odgovorita na vprašanje, 

ali sva za skupaj. Gotovo sta se že 

skregala, pa tudi bila skupaj dlje časa in 

v preizkušnji (npr. na potovanju, skupaj 

živela v stresu vsakdana), najbrž sta 

tudi že kak skupen projekt izpeljala. Vse 

to so lahko izkušnje, ki pomagajo odgovoriti 

na vprašanje, kako midva funkcionirava 

in ali bova lahko skupaj. Čisto 

dokončno pa ni mogoče odgovoriti na to 

vprašanje, saj prihodnost prinese svoje 

neznanke. A tudi o tem se lahko pogovarjata 

in skupaj razmišljata, kako bi se 

odzvala v različnih okoliščinah.

SVETOVALNICA | ZDRAVJE 


56 

Komentar 

Gre za obljubo zvestobe 

v vseh okoliščinah. 

Zvestobe ne le v smislu 

spolnega varanja, ampak 

predvsem v čustvenem 

smislu. To pomeni, 

da sem lahko tak pred 

tabo, kot sem. Brez mask, 

brez skrivnosti. 

PRIPRAVE NA ZAKON 

Temu so namenjene tudi priprave na 

zakon. Svetujem vam, da povabite partnerja 

v katero od njih. Saj se ni treba 

poročiti takoj po njej, a preko temeljite 

priprave na zakon bosta sistematično 

šla čez teme, ki so pomembne v zakonu, 

in si pomagala s tem ovrednotiti vajin 

sedanji odnos. Svetujem vama, da izbereta 

kakšno poglobljeno pripravo na zakon 

(npr. e-pripravo Zavoda Iskreni ali 

katero od celoletnih šol za predzakonce), 

saj bosta lahko lažje izpeljala proces 

in se bolj povezala. Vsekakor je iz vašega 

zapisa videti, da ste si vi že prišli na jasno 

glede odgovora, ali se želite poročiti. 

Vztrajajte s temi vprašanji tudi pri 

partnerju. Vprašanja naj se ne tičejo 

samo dogodka poroke, ampak predvsem 

vseh vidikov obljube, ki sem jih 

prej omenjal in ki so pravzaprav gradniki 

vsakega globokega in trdnega odnosa. 

Koliko bo vas razumel v vašem 

hrepenenju in se odzval na vaše legitimne 

prošnje, je tudi pokazatelj trdnosti 

in globine vajinega odnosa. 

V primeru, da se bo partner še naprej 

izmikal, iskal izgovore in »bežal« v druge 

teme, pa je pomembno, da si tudi sami 

ovrednotite, ali ste še pripravljeni slediti 

moškemu, ki vas ne jemlje resno in ki 

vam ne zmore biti sogovornik v ključnih 

temah odnosa. Vam želim, da bi zmogli 

z vsem pogumom in tudi tenkočutnostjo 

najprej razmisliti o teh vprašanjih, 

nato pa se pogovoriti tudi s partnerjem. 

Verjamem, da je vse to lepa priložnost za 

poglobitev vajinega odnosa. 

Miha Rutar, oče, psiholog 

ter zakonski in družinski terapevt. 

Kako lahko 

kontracepcija škodi 

zdravju in spolnosti 

MAJA VOVK 

Ko se ženska odloči za uporabo hormonske 

kontracepcije, se v njeni glavi običajno 

odvija eden od scenarijev: lahko bom imela 

spolne odnose brez strahu, da bi zanosila, 

znebila se bom nadležnih težav, kot so 

neprijetni izcedki, akne, močne, boleče 

menstruacije, o kakšnih neprijetnih učinkih 

pa ne razmišlja. Morda o povečanju teže ali 

vplivu na kaj drugega, kar lahko opazi na 

svojem telesu, ne ve pa, da lahko uporaba 

tabletk celo uniči njeno ljubezensko življenje. 

Ja, prav zares. Sintetični hormoni 

v tabletkah motijo tvorbo njenih 

lastnih hormonov in rušijo hormonsko 

ravnovesje v telesu. In ker naši 

hormoni ne vplivajo samo na telesne 

procese, ampak tudi na to, kako dojemamo 

druge in kako drugi dojemajo 

nas, je logično, da vplivajo tudi na vse 

naše odnose. In hitro se lahko zgodi, 

da se bo neuravnotežena hormonska 

tehtnica zaradi stalnega motenja sintetičnih 

hormonov preveč nagnila na 

eno stran in nas oddaljila od partnerja, 

namesto da bi naju zbližala. 

TABLETKA 

UNIČI LJUBEZEN 

Privlačil vas bo napačen moški. Ko so 

naši hormoni uravnoteženi, gre naše 

telo telesno vsak mesec oziroma vsak 

cikel na lov za dobrim partnerjem. To 

se zgodi ob ovulaciji. Estrogen, ki je okrog 

ovulacije na višku, povzroči, da so 

ženski privlačni moški, katerih obrazi, 

glasovi in vedenje kažejo na prisotnost 

velike ravni hormona testosterona. 

Ženskam so tako bolj privlačni moški 

s simetričnim obrazom in telesom ter 

globokim glasom. Ženske po naravi 

bolj privlači vonj moškega, ki je genetsko 

različen od nje. Na tak način narava 

poveča možnosti za zdravega otroka, 

Ironično je, da ženske 

začnejo jemati 

kontracepcijo, da bi lahko 

uživale v spolnosti, 

zgodi pa se, da izgubijo 

željo do nje. 

zmanjša možnost spontanega splava in 

se elegantno izogne morebitnemu incestu. 

Pripomore pa tudi k bolj zadovoljujoči 

spolnosti in srečnejšim odnosom. 

Ženske, ki so na hormonski kontracepciji, 

pa bolj privlači vonj moških, ki 

dišijo podobno kot one same, torej tistih 

moških, ki so ji genetsko podobni. To naj 

bi bilo zato, ker tabletka žensko postavi 

v stanje navidezne nosečnosti, nosečnice 

pa so po naravi nagnjene k skrbi in 

negi sorodnikov, ki dišijo tako kot one. 

Na ta način si ženske ne izbirajo več partnerjev, 

ki bi bili zanje najprimernejši. 

Postanete manj privlačni za moške. 

Feromoni, ki jih sprošča naše telo, 

delujejo kot ljubezenski napoj, zato 

postanemo bolj privlačne za moške.

| 82 | 26. JANUAR 2023 ZDRAVJE 

Komentar 

57 

SHUTTERSTOCK 

Hormoni nam pomagajo 

komunicirati s svetom. 

SEZNAM VIROV 

NAJDETE NA 

ISKRENI.NET 

Tako pripomorejo, da se moški začne 

zanimati za žensko, ki ga sicer samo 

po svojem videzu in glasu ne bi privlačila. 

Zaradi feromonov ženska tvori 

poseben vonj, ki privlači moške. Ko 

moški vdihne feromone, se v njegovem 

telesu tudi poveča količina testosterona. 

Ženska ne tvori feromonov vsak 

dan enako, ampak se njihova tvorba 

spreminja tekom ciklusa. Največ se jih 

tvori v najbolj plodnih dneh, to je okrog 

ovulacije. Vendar raziskave kažejo, da 

kontracepcija ustavi tvorjenje feromonov, 

kar lahko negativno vpliva na vaše 

ljubezensko in spolno življenje. 

DRUGI MOŠKI 

Vaš izbranec vam ne bo več privlačen. 

Če ste bili na kontracepciji, ko 

sta se spoznala in začela z zvezo, se 

lahko zgodi, da vam partner ne bo 

več privlačen, ko boste prenehali z jemanjem 

tabletk. Nekaterim ženskam 

postanejo bolj privlačni drugi moški. 

V mnogih primerih se zgodi tudi to, 

da se razmerje konča, kar je še posebej 

tragično, če pomislimo, da se je to 

zgodilo zaradi kontracepcije. Lahko 

Raziskave so pokazale 

povezavo med jemanjem 

tabletk in spolno 

disfunkcijo, kar vključuje 

manj spolnosti, manj 

vzburjenja, manj užitka 

in manj orgazmov ter 

težave z vlažnostjo 

nožnice in bolečine 

med spolnim odnosom. 

zavrejo vašo spolno željo. Ženska naj 

bi imela največjo željo po spolnosti 

okrog ovulacije, vendar pa tabletka 

prepreči ovulacijo. Poleg tega sintetični 

hormoni v kontracepciji izčrpavajo 

zaloge vašega testosterona, ki je poleg 

ravnovesja hormonov ključen za vašo 

željo po spolnosti in spolni užitek. 

Raziskave so pokazale povezavo 

med jemanjem tabletk in spolno disfunkcijo, 

kar vključuje manj spolnosti, 

manj vzburjenja, manj užitka in manj 

orgazmov ter težave z vlažnostjo nožnice 

in bolečine med spolnim odnosom. 

Ironično je, da ženske začnejo 

jemati kontracepcijo, da bi lahko uživale 

v spolnosti, zgodi pa se, da izgubijo 

željo do nje. Lahko vplivajo na vaše 

razpoloženje. Tabletke povezujejo tako 

z depresijo kot s tesnobo ter poslabšanjem 

PMS-ja. Ženske tako zaradi slabega 

počutja in nihanja razpoloženja ne 

čutijo želje po spolnosti. V naravnem 

ciklusu ženska tekom ciklusa izkusi 

celo paleto občutkov, in če je v stiku z 

njimi, lahko to okrepi njen odnos. Če pa 

se neprestano počuti enako in še to ne 

preveč dobro, ni ravno najbolj obetavno 

za odnos in ljubezensko življenje. 

Odločitev za kontracepcijo je tako 

več kot le odločitev o tem, ali želite zanositi 

ali ne. Zato je pomembno, da pri 

izbiri primerne oblike načrtovanja spočetij 

dobro poznate tako svoje telo kot 

vpliv različnih metod nanj. Naj oboje deluje 

za vas in v dobro vaših odnosov.

KNJIGA 

58 

Kolumna 


Kakšno moč imajo mame, 

ki skupaj molijo 

EVA MARKOVIČ 

Večina kristjanov o molitvi ne govori kaj dosti. 

Gre za nekaj osebnega in intimnega, 

zato človek težko deli z drugim 

svoje duhovno veselje, težave, sušo, sadove. 

Vprašajmo se, kdaj smo se s prijateljem 

nazadnje pogovarjali 

o svoji molitvi: večina bo ob 

tem vprašanju skomignila z 

rameni, češ, res se ne spomnim, razen, 

kdor sodeluje v programu Fiat90 ali 

Exodus90, kjer je pogovorov o duhovnem 

življenju deležen v izobilju. 

Toda Claire de Féligonde, avtorica 

uspešnice Mama moli, mama petih 

otrok in navdušena molilka, spodbuja 

ravno k temu. »Prijateljici zaupamo 

cel kup drugih reči, ne pripovedujemo 

pa ji o tistem, kar nam omogoča dihanje?« 

nas sprašuje. Kristjani nujno potrebujemo 

mrežo, ki nas spodbuja, ko 

omagujemo, ki moli za nas, kadar sami 

ne zmoremo, ki se veseli z nami, ko se 

čutimo povezane z Bogom. Ustvarjeni 

smo za občestvo! 

Čudenje nad 

Božjim stvarstvom, 

vsakdanjimi malenkostmi 

in drobnimi blagoslovi 

družinskega življenja 

so tisto, kar v nas vžiga 

še večjo hvaležnost. 

Bolj ko se zavedamo 

svoje hvaležnosti, 

več priložnosti za 

zahvaljevanje vidimo. 

ki ju želimo postaviti za temelj svojega 

življenja. Dan je povsem drugačen, 

če ga že navsezgodaj izročimo Bogu! 

Kadar ne zmoremo daljše molitve, je 

zjutraj lahko dovolj že pet minut ali 

samo nekaj sekund, v katerih se zbrano 

pokrižamo. Na tak način Jezusa povabimo 

v vse, kar bomo tisti dan počele. 

Kakšna razlika! 

MOLITEV ZA VSAKDAN 

Helena Rozman je izpostavila, da 

molitev vpleta v vse, kar počne čez 

dan. Ko se tušira, prosi Boga, naj z 

nje izmije grehe. Ko se liči, ga prosi 

za čist pogled, ušesa, ki bodo znala 

poslušati, in usta, ki govorijo lepe 

stvari. Ob peki tort moli za mladoporočence, 

ki so jim namenjene, čeprav 

jih sploh ne pozna. Darja Ovsenik se 

4 

MNOŽICA ŽENSKIH SRC 

To seveda velja tudi za mame. Ravno 

to – skupna molitev ter medsebojna 

spodbuda v duhovnem življenju – je 

bil namen večera za mame, ki ga je ob 

izidu knjige Mama moli organizirala 

Založba Emanuel. Dvorana glasbene 

šole na Rakovniku je pokala po šivih, 

okrasitev z rožami, svečami in belimi 

prti pa je izdajala, da gre za dogodek s 

pravo žensko dušo. 

Mame smo večer začele s slavljenjem, 

ki je izžarevalo žensko energijo 

in povezanost v molitvi. Sledil je pogovorni 

večer, na katerem se je Marjana 

Debevec z Radia Ognjišče o molitvi 

pogovarjala z Agato Hren, Darjo Ovsenik, 

Heleno Rozman, Natašo Rupena in 

mano (kot prevajalko knjige). Ugotovile 

smo, da si v družinskem ritmu ni enostavno 

vzeti časa za molitev, vendar sta 

ravno molitev in odnos z Bogom tista, 

1

| 82 | 26. JANUAR 2023 KNJIGA 

Kolumna 

59 

je ustavila ob zahvaljevanju. Čudenje 

nad Božjim stvarstvom, vsakdanjimi 

malenkostmi in drobnimi blagoslovi 

družinskega življenja so tisto, kar v 

nas vžiga še večjo hvaležnost. Bolj ko 

se zavedamo svoje hvaležnosti, več 

priložnosti za zahvaljevanje vidimo. 

Agata Hren je podelila zgodbo o 

tem, kako je svoje otroke v zahtevnih 

in nevarnih situacijah začela izročati 

Bogu in Mariji. »Kadar vidim, da me 

stvari presegajo in nimam kontrole 

nad situacijo, rečem Mariji: To je tvoj 

otrok, ti poskrbi, da bo z njim vse v 

redu.« Zaradi takšne drže lažje ostaja 

mirna in v zaupanju. Ravno tako vsak 

dan moli za svetost svojih otrok. Nataša 

Rupena pa je svoj odnos z Jezusom 

opisala kot veliko ljubezensko zgodbo. 

Od preizkušnje popolne izgorelosti, 

ko več mesecev ni bila sposobna niti 

najkrajše molitve, razen izgovarjanja 

Jezusovega imena, je dozorela v obdobje, 

ko je molitev vsak njen vdih. 

Okrogli mizi je sledil najdaljši in 

najslajši del – druženje ob čaju in domačih 

dobrotah. Če se na kupu zbere 

takšno število mam, se večer res ne 

konča zgodaj! Ob odhodu je marsikatera 

med njimi vprašala: »Kdaj bo 

naslednjič kaj podobnega? Mame potrebujemo 

takšne večere …« 

3 

Fotografija: 

Simon Nardin/Založba Emanuel 

1 Na okrogli mizi o molitvi 

so sodelovale (z leve): Helena Rozman, 

Darja Ovsenik, Agata Hren, 

Eva Markovič, Nataša Rupena 

in Marjana Debevec kot povezovalka. 

2 Torto z napisom Mama moli 

je izdelala Helena Rozman. 

3 Okrogli mizi je sledil najdaljši 

in najslajši del – druženje ob čaju 

in domačih dobrotah. 

4 »Kdaj bo naslednjič kaj podobnega? 

Mame potrebujemo takšne večere …« 

2 

4

SLADKO-SLANE BRBONČICE 

60 


Maslene rezine 

s svežim sirom in jagodičjem 

Se tudi vam zgodi, da si včasih zaželite sveže sladice 

in je nimate doma? V hladilniku pa imate sveže sadje, 

sirni namaz in smetano? Če ste na obe vprašanji 

odgovorili pritrdilno, potem je današnji recept namenjen prav vam. 

SELMA BIZJAK 

Ne potrebujete nikakršnega slaščičarskega znanja, 

samo nekaj minut prostega časa in že lahko pripravite 

slastno sladico, s katero boste prepričali 

marsikaterega ljubitelja sladkih jedi. 

Sladico lahko pripravite kot posladek po obroku, sladek 

zajtrk ali kot romantično sladico za večerjo. Ker je njena 

priprava tako enostavna in ker je sladica nadvse okusna, njeno 

pripravo priporočam tudi moškim bralcem Domovine; do 

praznika zaljubljenih, dneva žena in gregorjevega je še dovolj 

časa, da osvojite pripravo in za enega od naštetih praznikov 

presenetite svojo ljubljeno. Z malo domišljije pri sestavljanju 

sladice boste ustvarili pravo slaščičarsko umetnino.

82 | 26. JANUAR 2023 SLADKO-SLANE BRBONČICE 

61 

MASLENE REZINE 

S SVEŽIM SIROM 

IN JAGODIČJEM 

Za 2 osebi potrebujemo: 

• 6 rezin toasta, 

• tricentimetrsko rezino masla, 

• 250 g mascarponeja, 

• 2 zavitka sladkorja 

z okusom pomaranče, 

• 10–12 svežih jagod, 

• skodelico svežih borovnic, 

• sladkor v prahu, 

• agavin sirup, 

• stepeno smetano 

PRIPRAVA: 

1. Najprej pripravimo 

kremni namaz. 

2. Z električnimi metlicami 

obdelamo mascarpone. 

3. Dodamo sladkor z okusom 

pomaranče in po želji 

še malce sladkorja v prahu. 

4. Stepamo toliko časa, da postane 

kremni namaz rahel. 

5. Postavimo ga v hladilnik. 

6. Očistimo in operemo sveže 

jagode in borovnice ter jih 

na papirnati brisački osušimo. 

7. Jagode narežemo 

na majhne kocke. 

8. Dve jagodi prihranimo celi 

za dekoracijo krožnika. 

9. Smetano stepemo ali uporabimo 

smetano v spreju. 

10. V večji ponvi razpustimo maslo. 

Pazimo, da ne porjavi, 

ker bo imelo grenak okus. 

11. Na raztopljenem maslu 

z obeh strani zlato-rjavo 

opečemo rezine toasta. 

12. Pripravimo dva večja servirna 

krožnika in nanju položimo 

po tri rezine opečenega kruha. 

13. Na vsako rezino dodamo željeno 

količino kremnega namaza. 

14. Porazdelimo sveže sadje. 

15. Posujemo s sladkorjem v prahu 

in prelijemo z agavinim sirupom. 

16. Nazadnje dodamo še smetano. 

17. Postrežemo takoj. 

Prijetno sladkanje! 

Selma Bizjak, kulinarični blog Sladko Slane 

Brbončice www.sladkoslanebrboncice.si 

REŠITVE str. 62-63: 

Rešitev dopolnjevanke: ZAPLODEK, AGRIKOLA, PRONO- 

MEN, LINGVIST, OKOVANKA, DOMINION, ELESKORT, 

KANTANTO 

Rešitev anagrama: DAVČNA UPRAVA. 

Rešitev križanke (vodoravno): psevdonim, receptura, 

Elon, oder, NŠ, občina, oči, Reza, Verne, ego, Maksim, 

mrk, GO, klet, AT, sleparija, nimfa, velesila, plen, Ate, 

plinar, Kant, Rak, Aka, MU, oda, Olt, radost, pouk, Gorki, 

akt, biser, OO, Negastrn, Vinska Gora, Adi, Iko, DL, joker, 

zrak, alarm, dama. Glavno geslo: Iz naroda za narod.

RAZVEDRILO 

62 


ANAGRAM 

DVA RAČUNAVA, P(A) ... 

... nikakor ne moreva ugotoviti, kakšne pozdravčke 

bo letos poslala ... Kdo? Iz vseh črk gornjih besed (razen zadnje 

črke A) sestavite odgovor in ga vpišite v spodnja polja. 

V pomoč: menda tej pošiljateljici nikoli ne zmanjka sponzorjev. 

MAGIČNI KVADRAT 

ZAPLODEK PRONOMEN OKOVANKA 

KANTANTO ELESKORT DOMINION 

AGRIKOLA 

Vsako gornjo besedo vpišite v lik dvakrat, vodoravno 

in navpično, tako da se bodo med seboj ujemale. Ko boste 

vpisali vse, se bo prikazala beseda, ki je končna rešitev. 

V polju, kjer se ta beseda križa sama s seboj, le še dodajte 

pravo črko. V liku ni nobenega črnega polja! 

vipavska.eu @VipavskaEU 

Pri spovedi: 

Ko se ti zaprejo ena 

vrata, se vedno 

odprejo kaka druga. 

Da, vem. Tudi jaz 

sem imel stoenko. 

Dopolnjevanki in sudoku je sestavil Jože Petelin.

82 | 26. JANUAR 2023 KRIŽANKA 

63 

WIKIPEDIA 

SLOV. 

SLIKAR 

(*26. 1. 

1883) 

GOLJU- 

FIJA, 

VARANJE 

ZELO 

MOČNA, 

VPLIVNA 

DRŽAVA 

STARO- 

GRŠKA 

BOGINJA 

NESREČE 

REKA V 

RAKOVEM 

ŠKOC- 

JANU 

REKA V 

ROMUNIJI, 

PRITOK 

DONAVE 

RUSKI 

PISATELJ 

(MAKSIM) 

VZHODNO- 

SLOVAN- 

SKI BOG 

DOMOVINA SKUŠNJA 

NASELJE 

JV. OD 

VELENJA 

PEVEC 

SMOLAR 

DŽOKER 

ZVOČNI 

ZNAK ZA 

NEVAR- 

NOST 

AVION 

VEJA 

ELEKTRO- 

TEHNIKE 

GAŠPER 

OKORN 

PAUL 

ELUARD 

12 

DELAVEC 

V PROIZ- 

VODNJI 

PLINA 

ONDINA 

OTTA 

MALIK 

1 

PRISTA- 

NIŠČE NA 

SEVERU 

IZRAELA 

VESELJE, 

SREČA 

ČRNA 

PTICA 

SESTAVIL 

ANDREJ 

PRAZNIK 

IZMIŠLJE- 

NO IME 

PISATE- 

LJEV 

PRIPRAVA 

ZDRAVILA 

PO 

RECEPTU 

AMERIŠKI 

POSLOV- 

NEŽ MUSK 

NACE 

ŠUMI 

OČKA 

FRANC. 

PISATELJ 

(JULES) 

UBIJALKA 

5 

UMETNIŠ- 

KA SLIKA 

GOLEGA 

TELESA 

SLOV. 

NOGO- 

METAŠ 

(ANDRAŽ) 

ALMA 

KARLIN 

BALETNIK 

OTRIN 

EDVARD 

RUSJAN 

ZMES 

PLINOV, 

KI JO 

DIHAMO 

ŠAHOV- 

10 

SKA 

FIGURA, 

KRALJICA 

RENO- 

VACIJA 

14 

HOMER- 

JEV EP 

ROJSTNA ITALIJAN. 

VAS PISATELJ 

SLIKARJA (UMBERTO, 

NA SLIKI IME ROŽE) 

SPODNJI 

DEL HIŠE 

VRATAR 

OBLAK 

MAURICE 

UTRILLO 

LOKALNA 

SKUPNOST 

DRŽAVA V 

Z. EVROPI 

SLIKAR 

PILON 

TEREZIJA 

(KRAJŠE) 

REKA 

V EGIPTU 

8 

VILA 

V GRŠKI 

MITO- 

LOGIJI 

GLAVNO 

MESTO 

NIZO- 

ZEMSKE 

VAS 

JV. POD 

GORO 

RODICO 

DUŠA 

POČKAJ 

PODIJ 

MESTO NA 

SEVERU 

NEMČIJE 

11 

ULOV 

4 

NEMŠKI 

FILOZOF 

(IMMA- 

NUEL) 

HVALNICA 

ODPRTINA 

V STENI 

DEJAV- 

7 

NOST 

V ŠOLI 

VAS S. OD 

MORAVČ 

BORŠT, 

GAJ 

3 

DOMINIK 

LIVAKOVIĆ 

RADIJ 

PERLA 

PREBI- 

VALKA 

GALIJE 

BARIJ 

NASELJE 

JUŽNO 

OD BREZIJ 

6 

JAZ 

NEBESNI 

POJAV 

NATIPKAN 

TEKST 

2 

NATU- 

RIZEM 

ANTON 

TROST 

NASPROT. 

STAROSTI 

SLOV. 

FLAV- 

TISTKA 

13 

KRAJŠA 

OBLIKA 

IMENA 

MARIJA 

OSMINA 

KROGA 

15 DVATISO- 

ČAK NAD 

DREŽNICO 

GLAVNO GESLO 

1 2 3 4 5 

9 6 7 8 9 10 

11 12 13 14 15

SLIKOVITO 

64 

Satira 


Snežni plug – Alex Colville 

GREGOR ČUŠIN 

(Ko se pogovarjata 

Dare z Darsa in Mare z Marsa … ) 

DARE: Mare! Ej, Mare!! 

MARE: Kaj je? 

DARE: Mare, a ti vidiš to?! 

MARE: Ja, kaj, Dare? 

DARE: Sneg. 

MARE: Sneg, ja. Kdo bi si mislil? 

DARE: A ne? 

MARE: Kakšno presenečenje! 

DARE: Saj to! Neverjetno! 

MARE: Totalno presenečenje! 

DARE: Res, kdo bi si mislil? 

MARE: Čeprav … je bil pa napovedan. 

DARE: A sneg? 

MARE: Ja. 

DARE: Kdo ga je napovedal? 

MARE: Ja, oni na televiziji. 

DARE: Kaj, a ti to še gledaš? 

MARE: Seveda gledam, kaj pa čem? 

DARE: No, ja, saj jaz tudi. Ampak 

verjamem jim pa čisto nič. Nič več. 

MARE: Pa na radiu so tudi rekli, da 

bo snežilo. 

DARE: Radio, televizija … Zaradi 

mene lahko tudi časopis. Vse je ista figa: 

Ne verjamem čisto nič več. Nobenemu. 

Vsak samo svojo stranko zagovarja. 

MARE: Ampak, saj niso bili od 

stranke. Vremenarji so bili. 

DARE: A misliš, da oni pa niso svoja 

stranka? 

WIKIART 

Podpis: Alex Colville, Snežni plug (1967), Kanadska narodna galerija, Ottawa, Kanada.

82 | 26. JANUAR 2023 POLITIČNA POEZIJA 

Humor 

65 

MARE: A da so? 

DARE: Seveda so. In nategujejo nas 

še bolj kot oni iz parlamenta. 

MARE: Ne? 

DARE: Ja. Se spomniš lani avgusta 

na moj rojstni dan, ko sem imel piknik. 

So rekli, da bo sončno, pa je lilo, kot da 

je sodni dan. 

MARE: Ja, se spomnim. Res nas je 

namočilo. 

DARE: No, mene nobeden več ne bo 

namočil. Jaz nobenemu čisto nič več ne 

verjamem. 

MARE: Ampak sneg pa običajno točno 

napovedo. Do dneva in centimetra. 

DARE: Imaš prav. Ampak sem res 

presenečen, da jim uspe. 

MARE: Ja, tudi jaz sem presenečen. 

Sneg! A si sploh lahko misliš?! 

DARE: Ne, res. Kdo bi rekel?! 

MARE: Samo … ljudje bodo pa spet 

čisto razbesnjeni. 

DARE: Zakaj? 

MARE: Ker nas je sneg presenetil. 

DARE: Pa saj nas vsako leto preseneti. 

MARE: Res je. 

DARE: Ne vem, zakaj so ljudje vsako 

leto znova presenečeni, da nas sneg 

preseneti. 

MARE: Prav imaš. 

DARE: Lahko bi se že navadili. 

MARE: Tako je. 

DARE: Prav butasto je, no. 

MARE: Ti, a bova midva vseeno 

pognala? 

DARE: Kaj pa? 

MARE: Ja, plug. 

DARE: Zakaj pa? 

MARE: Da spluživa ceste in pločnike. 

DARE: A si ti zmešan?! Da bom moral 

potem plug očistit' in posušit'?! A 

sploh veš, kako zelo mokrota poškoduje 

takole mašino. O, ne, ne … Tale plug 

bo vozil samo na suhe in sončne dni: od 

maja do oktobra! 

MARE: Kaj pa sneg? 

DARE: Bo že skopnel. 

MARE: Kaj bodo pa ljudje rekli, ko 

ne bo spluženo? 

DARE: Ja, kaj? Malo bodo 

presenečeni. 

 

NATASHA ROLEX 

STROKOVNA VPRAŠANJA 

Se zazrla v rolex je na roki, 

Pa to ni še vse, takoj zastavi 

čas, dejala, vse prehitro teče, si vprašanje, kje naj registrira 

kakor hitro misel to izreče, 

si rolls-royce, kako ga garažira, 

že se mora posvetiti stroki. 

kam najbolje ga na varno spravi. 

Tokrat to zastavlja si vprašanje, In še kup vprašanj roji po glavi, 

ki seveda strogo je strokovno, kakor tisto, koliko na dači 

kakšno je za funkcijo vrhovno ruski se popije ob jedači, 

najprikladnejše imenovanje. 

kdo pokrije stroške tam v naravi. 

Naj samo se doktor imenuje, Na problem okoljski budno pazi 

ali naj pove, da gre za pravo, ta, ki kup stvari jo zaposluje, 

naj mar zraven še doda državo, vsak dan sproti se o tem sprašuje, 

s tem strokovno se obremenjuje. mar zadostni viri so v oazi. 

Rolajo vprašanja se nenehno, 

kot kazalci rolexa vrtijo, 

te skrbi življenje ji krojijo, 

v glavo se prikradejo pritlehno. 

Fotomontaža CITRUS 

Več politične poezije je na strani www.verzifikator.si

TAZADNJA 

66 

Humor 


V Ljubljani sani namesto avtobusov 

Pa smo ga le dočakali! Prvi sneg, ki se je obdržal. Z njim nam je vedno ponujena 

priložnost, da si lahko ure in ure ogledujemo pokrajino, medtem ko stojimo 

na primorski avtocesti. Nanj pa so bili letos izjemoma manj pripravljeni pri Ljubljanskem 

potniškem prometu (LPP), zato bodo do nadaljnjega avtobuse nadomestili s sanmi. 

SVIT PODGORNIK 

nemogoče je 

pričakovati, da boste na 

cesti manj kot eno uro, 

»Preprosto 

čeprav greste samo do 

svoje sosede. Zato je tudi nesmiselno 

pričakovati, da bodo avtobusi vozili po 

voznem redu. Ker je letos leto reform, 

smo se odločili, da bomo potnikom ponudili 

enkratno potovanje. Obljubljamo 

jim, da ne bodo niti za sekundo stali 

na cesti – morda bodo stali v kakšnem 

snežnem zametu ali pa v gozdu, ampak 

na cesti gotovo ne,« nam je zaupal S. 

Nežak, pobudnik programa »Ko sneži, 

na sani«. LPP bo s sanmi vozil po alternativnih 

poteh: »Kontaktirali smo Oddelek 

za zgodovino na Filozofski fakulteti 

ter Inštitut za kartografijo in našli 

smo že več sto let opuščene kolovoze. 

Na njih ni prav nobene gneče, prav tako 

se ni še nihče pritoževal, ker jih DARS 

ni splužil. Na takih poteh bodo sani 

vozile nemoteno, problem bodo morda 

povzročali le volkovi.« 

Nad novostjo, sanmi v mestnem in medkrajevnem prometu, so navdušeni vsi, razen Sinidkata avtoprevoznikov. 

Fotomontaža CITRUS 

Sani bodo konji vlekli tako na 

medkrajevnih povezavah kot tudi v 

mestnem prometu, pri čemer bodo v 

Ljubljani trase večinoma potekale preko 

Rožnika in Golovca. Za vlečno silo so 

se obrnili na privatne konjušnike, vendar 

pa so morali poseči tudi po drugih 

živalih. »Lipica nam ni hotela odstopiti 

svojih žrebcev, ker naj bi bili predragoceni, 

zato smo morali poleg konjev 

najeti tudi osle, ovne in mule. Jelenov, 

ki so bili glavna želja, je žal v Sloveniji 

premalo,« pove pobudnik programa. 

Program uživa veliko podporo. Potniki, 

ki so večinoma dijaki in šolarji, 

bodo tako spoznavali svojo domovino, 

naučili se bodo uporabnih veščin, kot sta 

potiskanje in oskrba sani, za otroke pa 

bo to tako ali tako čarobna izkušnja. Nad 

idejo so navdušeni učitelji, ki bodo pouk 

lahko mirno začenjali dve uri kasneje, 

zgodovinarji pa so navdušeni nad dejstvom, 

da bo njihovo znanje enkrat tudi 

uporabljeno v praksi. Okoljevarstveniki 

so program označili za vizionarski, podprle 

pa so ga tudi Slovenske železnice, ki 

si v času uporabe sani v LPP obetajo podvojene 

ali celo potrojene zaslužke. Največ 

neodobravanja je pri Sindikatu avtoprevoznikov: 

»Predstavljajte si, kako bo 

voziti zadnji avtobus proti Šentvidu pri 

Stični skozi dolenjske gozdove ob 22.30. 

Obstajajo tudi cenejše vabe za medvede, 

kot smo avtoprevozniki!« pravi Stane 

Malo, voznik linije 68. Vodje programa so 

v odzivu zapisali, da obžalujejo kolateralno 

škodo, ki bo morda nastala. 

Nad programom nismo navdušeni 

pri Tazadnji, saj kljub dobri 

obloženosti z blazinami, lesene letvice 

ne bodo nikoli tako udobne kot 

sedeži na avtobusih. Predsednica 

Državnega zbora pa je nad idejo navdušena, 

saj je vožnjo s kočijo že priporočila 

celo za pot na Dunaj.

ŽE 3. 

PONATIS! 

MAJA VOVK 

Čudovita princesa 

ZA DEKLICE MED 8. IN 12. LETOM 

Vse, kar mora najstnica vedeti o svojem 

spreminjajočem se telesu in novih občutkih, 

da bo svoje odraščanje sprejemala z veseljem 

in hvaležnostjo. 

Knjiga je napisana v preprostem jeziku 

in opremljena s čudovitimi ilustracijami 

Evgenije Jarc, da si deklice lažje 

predstavljajo, katere spremembe jih čakajo. 

CENA 

15.90 € 

14,31 € 

Na voljo 

tudi v darilni 

embalaži. 

ZAGOTOVITE 

SI SVOJ IZVOD 

T: 064 135 136 E: info@iskreni.net 

www.iskreni.net/trgovina/product/cudovita-princesa

BITI OČE 

NI PREPROSTO! 

Skupina za očete je namenjena izmenjavi izkušenj 

»dobrih praks« očetovanja in odgovarjanju na izzive, 

s katerimi se sodobni očetje srečujejo. 

S pomočjo konkretnih situacij so očetje spodbujeni 

k iskanju globljega stika s svojim otrokom in trdnejšega 

sodelovanja z otrokovo mamo. 

Srečanja potekajo prek spleta ob sredah od 20.30 do 22.30. 

Prvo srečanje (od skupno osmih) je 15. februarja 2023! 

UDELEŽENEC ANŽE O SKUPINI: 

Skupina me je obogatila za “tisto dragoceno 

sekundo”, ki je velikokrat pomembna, 

da iz reaktivnega preidem v kontroliran odziv 

(kar sicer še vedno ne uspe pogosto, se pa izboljšuje). 

SKUPINA ZA OČETE 

100 € za 8 srečanj 

Prek spleta 

15. 2. do 5. 4. 2023 

med 20.30 in 22.30 

VEČ INFORMACIJ IN PRIJAVA: 

T: 064 135 136 | E: info@iskreni.net | https://www.iskreni.net/programi/skupina-za-ocete/

Domovina 82: Diagnoza zdravstva: Odkrivanje tople vode (Predogled)

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?