kliping_13_10_2023

More documents

Recommendations

Info

Mladina 13.10.2023 Petek Država: Slovenija Kazalo Stran: 18 Površina: 2.299 cm 2 5 / 6 Površina: 2.299 cm 2 48 Nasprotniki splava so postavili grobišče »umoijenih« nerojenih otrok. Ženske, ki so že kdaj opravile splav ali bodo to kdaj storile, pa označili za - morilke. Objave so namenjene interni uporabi v skladu z odločbami ZASP in se brez soglasja imetnika pravic ne smejo prosto razmnoževati in distribuirati! Predsednica Nataša Pirc Musarje pretekli teden poskusila postaviti meje dostojnega in meje svobode govora. In če je te meje v primeru skupine deklet postavila zelo ozko, je bila do druge strani veliko bolj prizanesljiva. Je s svojo potezo dejansko legitimirala nasilje, nasilje idej tistih, ki si zamišljajo, da lahko nadzorujejo telesa žensk, ki nadlegujejo ženske pred porodnišnicami, jih, na primer na Madžarskem, silijo, da morajo pred splavom poslušati bitje srca nerojenega otroka, nasilje tistih, zaradi katerih ženske po svetu umirajo? Kje so meje svobode govora in kaj vse lahko razumemo kot nasilje, je seveda kompleksno vprašanje. » Dokler se nekdo zavzema za spremembo sicer ustavno zagotovljene pravice, to še ni nasilje v kazenskopravnem pomenu besede, čeprav celotno ideologijo, ki si Sorodne neokonservativne skupine delujejo usklajeno, njihovi mehanizmi, jezik, ki ga Foto: uporabljajo, so povsod enaki. Pravijo, da so »za življenje«. Pa to res drži? Željko stevamč / želi prepovedati ali vsaj močno omejiti pravico do splava, lahko označimo za nasilno do žensk,« razlaga penolog dr. Dragan Petrovec. Do težav pride, kadar gre za specifično vedenje, ki bi ga lahko šteli kot nasilje, naj bo to postavljanje zastavic v opomin nerojenim otrokom ali pa predvajanje filmov o poteku splava, kot se je to leta 2016 dogajalo na pročelju frančiškanske cerkve v središču Ljubljane. Vendar pa bi sodišče temu, pravi Petrovec, najverjetneje težko pritrdilo. »Lahko pa se take ideje opremijo z dodatnim govorom, na primer s tem, da so ženske, ki splavijo, morilke. V tem primeru so izjave po mojem mnenju v polju kaznivega.« Odziv na tak govor je nujen, je prepričan Petrovec, civilen in od pristojnih organov. »Svoboda govora ima vselej meje pri svobodi drugega, ki je ne smemo prizadeti. Seveda pa se v praksi dogaja, da se včasih tudi kazniva ravnanja 'pokrijejo’ s svobodo govora. Kar se ne bi smelo dogajati.« Sociologinja dr. Vesna Leskošek razlaga, daje pravica do delovanja temeljna pravica, ki jo imamo vsi - torej pravica, da lahko izražamo neka mnenja, stališča, da lahko družbeno delujemo. » Druga stvar pa je, kako preprečiti delovanje, ki stremi proti kršenju človekovih pravic. Ni vse dovoljeno. Meja, kdaj z govorom poškoduješ drugega, kdajposežeš v njegovo temeljno pravico, brez katere bi bila njegova avtonomija ogrožena, bi morala biti jasna.« Pravice do delovanja tako ne gre razumeti kot nekaj absolutnega, to bi bilo malomarno. »Vzemimo kot primer nacistično delovanje. Najprej so bile samo besede, nato dejanja. Ljudje se, če postane neki govor legitimen, če postane legitimen govor demokratične svobode,
Mladina 13.10.2023 Petek Država: Slovenija Kazalo Stran: 18 Površina: 2.299 cm 2 6 / 6 Bi morala biti zavoljo ohranjanja »kulturnega dialoga« dekleta raje tiho? Moramo biti res strpni do tistih, ki so nestrpni? Objave so namenjene interni uporabi v skladu z odločbami ZASP in se brez soglasja imetnika pravic ne smejo prosto razmnoževati in distribuirati! Površina: 2.299 cm 2 49 lahko počutijo povabljene k delovanju, tudi k nasilnemu .« »Začelo seje z molitvami pred porodnišnico med letoma 2 016 in 2018. In takrat se država kljub pozivom ni odzvala s prepovedjo pravzaprav direktnega poseganja v pravice žensk do zdravstvenega varstva, do reproduktivnih pravic,« razmišlja Vesna Leskošek. » Država se ni odzvala, češ da gre za minorno zadevo, da gre za peščico ljudi, ki to počnejo. Zdaj lahko vidimo, kaj se zgodi, če se ne odzovemo že na začetku. Vidimo, kako se lahko zadeve stopnjujejo, kako ljudje dobijo hrabrost, da se vključijo v tovrstna gibanja. To nas je pripeljalo do tega, da imamo danes množične shode, ki se jih udeležuje vedno več ljudi.« In stvari se res stopnjujejo. Prav danes, 13. oktobra, na dan izida Mladine, je Zavod Katoliška mladina na Kongresnem trgu v Ljubljani prvič organiziral javno molitev rožnega venca. Kot so zapisali, gre za molitev za »uspešen začetek študijskega leta, za domovino in vero slovenske mladine«, tja pa so bili povabljeni čisto vsi, še posebej » mladi možje in fantje«, ki so po njihovem »prvi poklicani biti voditelji in zgled pri pričevanju vere«. Molitev v Ljubljani je bila napovedana leto po tem, ko so se takšne molitve pojavile na Hrvaškem: oktobra 2022 se je na Trgu bana Josipa Jelačiča v Zagrebu prvič zbrala skupina moških, ki so takisto molili rožni venec k blaženi Devici Mariji - da bi se vrnile prave, tradicionalne vrednote, kot so predzakonska čistost ter spodobno oblačenje in vedenje žensk na javnih mestih. Vse od tedaj se molivci, imenovani Vitezi brezmadežnega srca Marijinega, tam zbirajo vsako prvo soboto. Nazadnje prejšnji konec tedna. Gre za, spet, na prvi pogled morda nedolžno gesto? Dogajanje je treba videti v širšem kontekstu. Molitev, sicer prvič organizirana v Sloveniji, je »zgolj kamenček v mozaiku vseevropskega retradicionalističnega vala, v katerem katoliške skupnosti širši družbi vse bolj odločno vsiljujejo svoje poglede in norme«, je prepričan religiolog dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede. V tem primeru »je to sicer skrito v primarnem nagovarjanju mladih mož in fantov, ’ki so prvi poklicani biti voditelji’ - a vseeno to jasno kaže na sorodnost s tovrstnimi dogodki na Hrvaškem in Poljskem, kjer je vsiljevanje konservativnih pogledov vloge spolov veliko bolj jasno in brezkompromisno. na Seveda imajo tudi neliberalni pogledi svoje mesto v družbi. Pomembno pa je, da se različni pogledi demokratično soočajo.« »Ko religijske skupnosti s tovrstnimi akcijami posegajo v javni prostorje to politično delovanje, za katero veljajo jasna pravila,« ob tem še dodaja Črnič. »To pomeni, da morajo sprejeti tudi kritične politične odgovore. Ne pa se potem skrivati za religijsko svobodo in se sklicevati na žalitve religijskih čustev, kotseneredko dogaja.« Zakaj bi bilo potem narobe, da so se proti nasprotnikom splava izrekla tudi tista dekleta? Bi morala biti zavoljo ohranjanja »kulturnega dialoga«, kot temu pravi predsednica, raje tiho? Seje nestrpnosti sploh mogoče postaviti po robu, ne da bi bili nestrpni tudi sami? Karl Popper, eden največjih filozofov znanosti 20. stoletja, je paradoks strpnosti prvič opisal leta 1945 v eni od opomb k delu Odprta družba in njeni sovražniki. Kot zapiše, neomajna toleranca lahko vodi do izginotja strpnosti, »če razširimo neomajno strpnost tudi do tistih, ki so nestrpni, če nismo pripravljeni braniti strpne družbe pred napadom nestrpnih, potem bodo tolerantni poraženi in toleranca z njimi«. Ali povedano drugače: če želimo ohraniti družbo strpno, mora biti ta do nestrpnosti v resnici nestrpna. Pri čemer gre Popper korak dlje. Ne pravi, da bi morali nestrpnost vselej zatreti, »dokler jim lahko racionalno ugovarjamo in jih nadzorujemo v javnem mnenju, bi bilo zatiranje zagotovo nespametno. Vendar bi morali uveljaviti pravico, da nestrpne zatremo«. Če je treba, tudi s silo. »Kajti lahko se zlahka izkaže, da nas niso pripravljeni spoznati na ravni racionalnih argumentov, ampak začnejo z odrekanjem vseh argumentov. Svojim sledilcem lahko prepovejo poslušanje racionalnih argumentov, ker je to varljivo, in jih naučijo, da na argumente odgovarjajo s pestmi ali pištolami.« Praktično vsa velika družbena gibanja, vsi družbeni boji so bili prav to - bili so boj i. Tudi nasilni boji. Hitlerja pač niso odstavili miroljubni protesti. Sufražetke, britanske borke za žensko volilno pravico, te prav tako niso dosegle po miroljubni poti. Tudi do odprave sužnjelastništva v Ameriki niso prišli tako. To seveda ni poziv k nasilju, to ni poskus njegove legitimizacije. Gre v prvi vrsti za dilemo: kako se upreti, kakšen upor zoper nestrpnost je družbeno sprejemljiv? »Zadoščenje je treba iskati po predvidenih poteh, kar je dolgotrajno, naporno, drago in ne vselej uspešno,« odgovarja Petrovec. »A pri tem se vselej spomnim Simona VJiesenthala, znamenitega lovca na naciste. Večkrat so mu predlagali, da bi kot žrtve ali njihovi bližnji sami obračunali z njimi, potem ko jih najdejo. Pa je vselej odgovoril, da se potem ne bi dosti razlikovali od njih.« Obstaja sicer vrsta učinkovitih odzivov, nadaljuje. »Najbolj uporabno je ignoriranje pojavov, ki so obrobni, čeprav jih občasno spremlja veliko hrupa. Pri nas, konkretno, ne vidim prav nobene možnosti, da bi se pravica do splava omejila. Ko bi se na primer zbrala skupina pri Prešernovem spomeniku in se nihče ne bi odzval, še najmanj parlamentarci, bi vse skupaj zlahka šteli za folkloro. Če pa se intenzivno odzovemo, jim pripade nezaslužena pozornost, dobijo argument nasilja ( domnevnega sicer) nasprotne strani, kar bi vse povsem umanjkalo brezprotiprotesta .« Druga pot je ironizacija, satira. »Predvsem pa bi morali imetipred očmi provokacije, na katere ne bi smeli nasesti in vračati spodobnim. Nikakor pa ni izključen resen odziv, kadar se nam zazdi, da gre za kazniva ravnanja, le daje v okvirih dopustnega.« Tanja Rener je drugačnega mnenja. »Brezbrižnost, preprosto ignoriranje zadev, ali pa umik v ironijo in humor ...Za to je že prepozno. Stvari so šle predaleč,« je prepričana. »Ne pozivam, daje treba delovati na enaki ravni kot oni. Jasno, da ne. Ampak pustiti geste, kijih lahko opazujemo, povsem pri miru, je skrajno kratkovidno. Treba se jim je upreti. Četudi bolj agresivno, kadar je potrebno.« , Odgovor na vprašanje, kako se upreti nasilju, ni enoznačen. A morda se še najbolj univerzalen odgovor skriva prav v gesti teh deklet, ki jo je uspela zamazati nesmotrna odločitev predsednice. Preprosto tako, da se na to nasilje vedno znova opozarja in da se poimenuje tako, kar je: nasilje. Brez zadržkov. vsakih Res v Sloveniji ni še nihče na takšen način posegel v nasilen protest, kot so to storila dekleta na In, kako Kongresnem trgu? Nekdo je. ironično, bilje predsednik republike. Janez Drnovšek je ob koncu leta 2006 v Ambrus hotel pripeljati dva bivalna zabojnika, da bi lahko v njih božične praznike preživela romska družina Strojan. A so njegovo namero grobo preprečili tamkajšnji krajani in pripravili protestni shod. A Drnovšek se jim je postavil po robu in stopil med njih. x
Page 1 and 2: Zbirka medijskih objav DRŽAVNI ZBO
Page 3 and 4: Radio Naslov Nezadovoljstvo gospoda
Page 5 and 6: Siol.net 12.10.2023 Četrtek, 19:02
Page 7 and 8: Siol.net 12.10.2023 Četrtek, 19:02
Page 9 and 10: TV Slovenija 1, Tarča - 20:00 12.1
Page 27 and 28: Kanal A, Svet - 18:49 12.10.2023 Č
Page 29 and 30: Kanal A, Svet - 18:49 12.10.2023 Č
Page 31 and 32: Radio Ognjišče, Utrip dneva - 15:
Page 33 and 34: Radio Ognjišče, Mozaik dneva - 18
Page 35 and 36: N1info.si 13.10.2023 Petek, 05:53 D
Page 41 and 42: Dnevnik 13.10.2023 Petek Država: S
Page 43 and 44: Večer 13.10.2023 Petek Država: Sl
Page 45 and 46: Mladina 13.10.2023 Petek Država: S
Page 47: Mladina 13.10.2023 Petek Država: S
Page 51: Mladina 13.10.2023 Petek Država: S

kliping_13_10_2023

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?