kliping_13_10_2023

Mladina 13.10.2023
Petek
Država: Slovenija
Kazalo
Stran: 18
Površina: 2.299 cm 2 6 / 6
Bi morala biti zavoljo ohranjanja
»kulturnega dialoga« dekleta raje tiho?
Moramo biti res strpni do tistih, ki so nestrpni?
Objave so namenjene interni uporabi v skladu z odločbami ZASP in se brez soglasja imetnika pravic ne smejo prosto razmnoževati in distribuirati!
Površina: 2.299 cm 2 49
lahko počutijo povabljene k delovanju, tudi k
nasilnemu .«
»Začelo seje z molitvami pred porodnišnico
med letoma 2 016 in 2018. In takrat se država
kljub pozivom ni odzvala s prepovedjo
pravzaprav direktnega poseganja v pravice
žensk do
zdravstvenega varstva, do reproduktivnih
pravic,« razmišlja Vesna Leskošek.
» Država se ni odzvala, češ da gre za minorno
zadevo, da gre za peščico ljudi, ki to počnejo.
Zdaj lahko vidimo, kaj se zgodi, če se ne odzovemo
že na začetku. Vidimo, kako se lahko zadeve
stopnjujejo, kako ljudje dobijo hrabrost, da se
vključijo v tovrstna gibanja. To nas je pripeljalo
do tega, da imamo danes množične shode, ki se
jih udeležuje
vedno več ljudi.«
In stvari se res stopnjujejo. Prav danes,
13. oktobra, na dan izida Mladine, je Zavod
Katoliška mladina na Kongresnem
trgu v
Ljubljani prvič organiziral javno molitev rožnega
venca. Kot so zapisali, gre za molitev
za »uspešen začetek študijskega leta, za domovino
in vero slovenske mladine«, tja pa so bili povabljeni
čisto vsi, še posebej » mladi možje in
fantje«, ki so po njihovem »prvi poklicani biti
voditelji in zgled pri pričevanju vere«.
Molitev v Ljubljani je bila napovedana
leto po tem, ko so se takšne molitve pojavile
na Hrvaškem: oktobra 2022 se je
na Trgu bana
Josipa Jelačiča v Zagrebu prvič zbrala skupina
moških, ki so takisto molili rožni venec
k blaženi Devici Mariji
-
da bi se vrnile prave,
tradicionalne vrednote, kot so predzakonska
čistost ter spodobno oblačenje in vedenje
žensk na javnih mestih. Vse od tedaj se
molivci, imenovani Vitezi brezmadežnega
srca Marijinega, tam zbirajo vsako
prvo soboto.
Nazadnje prejšnji konec tedna.
Gre za, spet, na prvi pogled morda nedolžno
gesto? Dogajanje je treba videti v širšem
kontekstu. Molitev, sicer prvič organizirana
v Sloveniji, je »zgolj kamenček v mozaiku
vseevropskega retradicionalističnega vala,
v katerem katoliške skupnosti širši družbi
vse bolj odločno vsiljujejo svoje poglede in norme«,
je prepričan religiolog dr. Aleš Črnič s
Fakultete za družbene vede. V tem primeru
»je to sicer skrito v primarnem nagovarjanju
mladih mož in fantov, ’ki so prvi poklicani biti
voditelji’ - a vseeno to jasno kaže na sorodnost
s tovrstnimi dogodki na Hrvaškem in Poljskem,
kjer je vsiljevanje konservativnih pogledov
vloge spolov veliko bolj jasno in
brezkompromisno.
na
Seveda imajo tudi neliberalni pogledi svoje
mesto v družbi. Pomembno pa je, da se različni
pogledi demokratično soočajo.« »Ko
religijske
skupnosti s tovrstnimi akcijami posegajo v javni
prostorje to politično delovanje, za katero veljajo
jasna pravila,« ob tem še dodaja Črnič. »To
pomeni, da morajo sprejeti tudi kritične politične
odgovore. Ne pa se potem skrivati za religijsko
svobodo in se sklicevati na žalitve religijskih
čustev, kotseneredko dogaja.«
Zakaj bi bilo potem narobe, da so se
proti nasprotnikom splava izrekla tudi tista
dekleta? Bi
morala biti zavoljo ohranjanja
»kulturnega dialoga«, kot temu pravi predsednica,
raje
tiho? Seje nestrpnosti sploh mogoče
postaviti po robu, ne da bi bili nestrpni
tudi sami?
Karl
Popper, eden največjih filozofov
znanosti 20. stoletja, je paradoks strpnosti
prvič opisal leta 1945 v eni od opomb k delu
Odprta družba in
njeni sovražniki. Kot zapiše,
neomajna toleranca lahko vodi do izginotja
strpnosti, »če razširimo neomajno
strpnost tudi do tistih, ki so nestrpni, če nismo
pripravljeni braniti strpne družbe pred napadom
nestrpnih, potem bodo tolerantni poraženi
in toleranca z njimi«. Ali povedano drugače:
če želimo ohraniti družbo strpno, mora
biti ta do nestrpnosti v resnici nestrpna. Pri
čemer gre Popper korak dlje. Ne pravi, da bi
morali nestrpnost vselej zatreti, »dokler jim
lahko racionalno ugovarjamo in jih nadzorujemo
v javnem mnenju, bi bilo zatiranje zagotovo
nespametno. Vendar bi morali uveljaviti pravico,
da nestrpne zatremo«. Če je treba, tudi s silo.
»Kajti lahko se zlahka izkaže, da nas niso pripravljeni
spoznati na ravni racionalnih
argumentov,
ampak začnejo z odrekanjem vseh argumentov.
Svojim sledilcem lahko prepovejo poslušanje
racionalnih argumentov, ker je to varljivo,
in jih naučijo, da na argumente odgovarjajo
s pestmi ali pištolami.«
Praktično vsa velika
družbena gibanja,
vsi družbeni boji so bili prav to - bili so boj
i. Tudi nasilni boji. Hitlerja pač niso odstavili
miroljubni protesti. Sufražetke, britanske
borke za žensko volilno pravico, te prav tako
niso dosegle po miroljubni poti. Tudi do
odprave sužnjelastništva v Ameriki niso prišli
tako. To seveda ni poziv k nasilju, to ni poskus
njegove legitimizacije. Gre v prvi vrsti
za dilemo: kako se upreti, kakšen upor zoper
nestrpnost je
družbeno sprejemljiv?
»Zadoščenje je treba iskati po predvidenih
poteh, kar je dolgotrajno, naporno, drago
in ne vselej uspešno,« odgovarja Petrovec. »A
pri tem se vselej spomnim Simona VJiesenthala,
znamenitega lovca na naciste. Večkrat so mu
predlagali, da bi kot žrtve ali njihovi bližnji sami
obračunali z njimi, potem ko jih najdejo. Pa
je vselej odgovoril, da se potem ne bi dosti razlikovali
od njih.«
Obstaja sicer vrsta učinkovitih odzivov,
nadaljuje. »Najbolj uporabno je ignoriranje
pojavov, ki so obrobni, čeprav jih občasno
spremlja veliko hrupa. Pri nas,
konkretno,
ne vidim prav nobene možnosti, da bi se pravica
do splava omejila. Ko bi se na primer zbrala
skupina pri Prešernovem spomeniku in se nihče
ne bi odzval, še najmanj parlamentarci, bi vse
skupaj zlahka šteli za folkloro.
Če pa se
intenzivno
odzovemo,
jim pripade nezaslužena pozornost,
dobijo argument nasilja ( domnevnega sicer)
nasprotne strani, kar bi vse povsem umanjkalo
brezprotiprotesta .« Druga pot je ironizacija,
satira. »Predvsem pa bi morali imetipred
očmi provokacije, na katere ne bi smeli nasesti in
vračati spodobnim. Nikakor pa
ni izključen resen
odziv, kadar se nam zazdi, da gre za kazniva
ravnanja, le daje v okvirih dopustnega.«
Tanja Rener je
drugačnega mnenja.
»Brezbrižnost, preprosto ignoriranje zadev, ali
pa umik v ironijo in humor ...Za to je že prepozno.
Stvari so šle predaleč,« je prepričana. »Ne
pozivam, daje treba delovati na enaki ravni kot
oni. Jasno, da ne. Ampak pustiti geste, kijih lahko
opazujemo, povsem pri miru, je skrajno kratkovidno.
Treba se jim je upreti. Četudi bolj agresivno,
kadar je potrebno.« ,
Odgovor na vprašanje, kako se upreti
nasilju, ni enoznačen. A morda se še najbolj
univerzalen odgovor skriva prav v gesti
teh deklet, ki jo je uspela zamazati nesmotrna
odločitev predsednice. Preprosto tako, da
se na to nasilje vedno znova opozarja in da se
poimenuje tako, kar je: nasilje. Brez
zadržkov.
vsakih
Res v Sloveniji ni še nihče na takšen
način posegel v nasilen protest, kot so to storila
dekleta na
In, kako
Kongresnem trgu? Nekdo je.
ironično, bilje predsednik republike.
Janez Drnovšek je ob koncu leta 2006 v
Ambrus hotel pripeljati dva bivalna zabojnika,
da bi lahko v njih božične praznike preživela
romska družina Strojan. A so njegovo
namero grobo preprečili tamkajšnji krajani
in pripravili protestni shod. A Drnovšek se
jim je postavil po robu in stopil med njih. x