SLOVENSKI ALPINIZEM 2006

stran gore, normalno smer in tabor številka dve z množico šotorov.
Privoščil sem si kratek oddih: zdelo se mi je, da je najtežje za mano,
a čakalo me je še devetsto metrov grebena – gornjih devetsto metrov
osemtisočaka ... Streznitev je prišla takoj: na osojni strani se je sneg
udiral čez kolena. Iskal sem trdnejši teren, a brez uspeha, pršič po
zadnjem sneženju očitno še ni bil predelan. Bil je le nekoliko spihan,
skorjast, tako da je bila hoja po zaobljenem hrbtu še bolj zoprna. V
upanju na lepše razmere sem se usmeril naravnost v največjo strmino:
res je bilo bolje, a takoj, ko je greben postal položnejši, je bila pesem
spet ista. Celo do pasu sem se izgubil v nekakšnem zametu in resno
me je zaskrbelo, da se bom skupaj s kložo odpeljal po isti poti nazaj v
dolino. Vrh se je spet zdel neskončno daleč, čas pa je tekel prehitro in
prvič sem pomislil, da mi morda ne bo uspelo. Počasi, z naporom in
vedno pogostejšimi počitki sem se po levi strani grebena prebijal nad
višino tabora 3. Položna rampa me je vodila in počasi usmerjala še bolj
na levo; tam sem že videl plezalca, ki se je spuščal ob vrvi. Verjetno
z vrha ... Tam je bil torej stik z normalno smerjo. Njegovi gibi so bili
počasni, okorni, kot robot se je premikal ob pritrjeni vrvi navzdol.
Spremljala sta ga dva šerpovska vodnika, ki sta bila ob počasnem
Smeri v JZ steni Čo Oja: z leve nova Slovenska smer, Yamanoi,
Kurtyka-Triolet-Loretan, foto: Pavle Kozjek
31