SLOVENSKI ALPINIZEM 2006

sestopu očitno živčna. A zanje je bilo časa vsekakor še dovolj; upal sem
le, da tudi zame, ki sem bil šele na poti navzgor. Naslednjo gručo sem
srečal prav v najstrmejšem delu smeri. Nisem je hotel čakati, plezal
sem kar po ledu in skalah ob vrvi, medtem ko so se sestopajoči počasi,
drug za drugim, zibali navzdol ... Nato sem prehitel prvega plezalca,
ki je šel navzgor. Počival je, krčevito kašljal in ni bil videti prav pri
močeh, a se je znova zagnal v breg. Ko se enkrat prebiješ skozi vse
napore in trpljenje priprav, aklimatizacije, spanja v višinskih taborih,
se oklepaš vsakršnega, tudi najmanjšega upanja na vrh ...
Vrh
Ko se je po naslednjih dveh urah strmina prevesila v položni vršni
plato, vrha še vedno ni bilo videti. Nisem imel občutka, koliko časa
sem na poti, a zdelo se mi je, da sem začel davno, pred dnevi ... Od
plezalcev v bazi sem slišal, da hodiš po tej ploščadi še dva kilometra
skoraj po ravnem. Iz srca sem upal, da so pretiravali, a očitno niso bili
daleč od resnice. Zdelo se mi je, da se planota že preveša na nepalsko
stran, ko se je končno pokazal vrh. Označevala ga je zastavica, poleg
nje pa je počival plezalec. Povedal je, da mu je ime Christian in da je
doma iz Romunije. Nato sva oba utihnila. Sonce se je počasi spuščalo
proti obzorju in razgled je bil mogočen, posebno proti vzhodu, kjer se
je v vsej svoji veličini razkazoval obsijani Everest. A tople so bile le
večerne barve, veter iz Tibeta je leden in ko sem snel rokavice, so mi
prsti v nekaj trenutkih zaledeneli. Treba bo nazaj ... Veliki občutki bodo
tako ali tako prišli pozneje, morda pa jih sploh ne bo. Tisti hip sem bil
predvsem utrujen in dobro sem vedel, da je treba priti še dol, vsaj do
prvega šotora. A zavedanje, da se je pravkar zgodilo nekaj, česar sem
si dolgo želel, je bilo vendarle nadvse prijetno, medtem ko sem se
spuščal proti zahajajočemu soncu na zahodnem obzorju. Z mrakom
je utrujenost postala neznosna; kot nekoč pod vrhom Everesta sem
se zalotil, da dremam kar stoje, oprt na cepin. Počitki so bili vedno
daljši, pogostejši, noge vedno bolj mlahave, a v šotorčku v taboru 3, iz
katerega sta me poklicala Aljaž in Uroš, sem se ustavil le za kratek čas.
Povedala sta mi svojo zgodbo: razmere v smeri Kurtyke so bile zelo
32