Naslovnica

Karlovšek: Prva je gotovo moja žena.
Tudi roman, ki ga trenutno končujem, bom
predal uredniku šele, ko bo »odobren« z njene
strani.
V Gimnazijcu, ki je sicer tudi akcijsko
zasnovan, pišete o mladostnikih,
prestopništvu, odraščanju, tudi ljubezni
in prijateljstvu... Tudi sami ste oče dveh
odraščujočih sinov. Kaj vam pomeni
družina?
Karlovšek: Družina mi je od nekdaj veliko
pomenila, ker sem rojen v veliki družini in ker
je bila mama ves čas doma. Z bratom Borisom
sva bila zadnja, zato sva kot najmlajša imela
od te družine tudi največ. Prepričan sem,
da bi morala družba ali država omogočiti
normalen razvoj otrokom, jim dovoliti, da
preživijo več časa s starši, ne pa da starši v
boju za denar preveč delajo. Če imamo ljudje
čas drug za drugega, negujemo odnose, potem
smo boljši, bolj tolerantni; če pa se pehamo
za materialnimi dobrinami, nimamo časa za
druge in to povzroči odtujenost.
foto: Tatjana Polanc Kolander
Vi ste, se zdi, vesel človek.
Karlovšek: Veselim se vsakega dne. Vesel
sem pogovora z ženo. Dan, ko sem tako
utrujen, da sem tiho, je slab. Najslabše je,
če žena reče: »Mi nimaš ničesar povedati?«
To me prizadene in postanem jezen nase,
če dopustim kaj takega. Sem tudi zelo
radoveden, vedno več si dovoljujem, meje moje
radovednosti pa se odmikajo. Veselim se dobre
knjige, lepega filma, še posebej dobre tekme,
če igram nogomet, košarko z družino, uživam
v naravi, v gorah, na morju, kadar lovim ribe,
rad imam glasbo, rad igram klavir, čeprav ga
že dolgo nisem utegnil, rad poslušam otroka,
ki se pogovarjata z menoj. Milijone stvari je,
ki me veselijo, in noben dan ni zame prazen.
Razmere v državi, politiki potemtakem
nimajo vpliva na vaše počutje.
Karlovšek: Do države je vedno potrebno
nastopati s kritično distanco in zahtevati več
in bolje. Ljudje smo na Zemlji približno dva
milijona let, država kot institucija pa obstaja
le zadnjih pet tisoč let. Če vzamemo državo
kot tvorbo kapitalizma, pa jo poznamo le
zadnjih dvesto ali dvesto petdeset let. Razvoj
bo zagotovo šel v smer globalizacije, pa če
to hočemo ali ne, in čez nekaj sto let ne bo
več nobene države, ampak bo individualnost
prevladala nad potrebo, da naše splošne
potrebe zadovoljuje državni aparat.
Država je v osnovi draga in zelo pokvarljiva
tvorba, ki je življenje ne potrebuje. Človeštvo
bo živelo na Zemlji še nadaljnje milijone let
brez držav in prepirov o tem, da je potrebno
človekove ideje po svobodi, napredku in
umetniškem ustvarjanju uresničevati v okviru
nekih form, ki so ljudem tuje. Če bi država v
resnici ugotovila, da obstaja zaradi ljudi, in
ne, da prebivalstvo neke države obstaja zaradi
nje, potem bi tako in tako težila k svoji ukinitvi.
Tako jaz gledam tudi na našo državo.
Ki velja, bi rekli, še za varno?
Karlovšek: Če bi se nekdo dvignil nad
naš planet in ocenjeval življenje in varnost v
posameznem koncu tega planeta, bi rekel, da
je Slovenija zagotovo varna država. Vendar
država s svojim aparatom v zdajšnjem času
ne more zagotavljati občutka varnosti, saj
nismo ogroženi zaradi nekega zunanjega
ali notranjega sovražnika. Varnost ljudem
zagotavlja stopnja blaginje, stalnost in
dostopnost pridobivanja materialnih sredstev
za življenje, razvoj znanosti in šolstva.
Slovenija je stopila na pot kapitalizma, ki
v osnovi ni naravnan v to, da bi zagotavljal
blaginjo vsem. Kapitalizem predpostavlja trg
in vso paleto tržnih odnosov, ki na eni strani
povzročajo prekomerno bogatenje uspešnih
in hud polom ter propad slabših. Kadar v eni
državi en del prebivalstva materialno propada,
se izgubi socialni mir in potem država postaja
slaba in ni več varna.
Če bi vas zanimala politika, če bi bili na
oblasti, kaj bi najprej spremenili?
Karlovšek: Res nimam nobene želje, da bi
bil na oblasti in karkoli spreminjal. Aktivna
politika me sploh ne zanima, nimam želje
po včlanjevanju v kakršnokoli stranko ali
gibanje, ker preprosto ne verjamem, da v
okviru kapitalizma lahko katerakoli stranka
karkoli spremeni.
Kot odvetnik pa se borite za svoje stranke.
Glede na to, da ste kot pisatelj dovolj
občutljivi za dogajanja: ali ta občutljivost
pomeni kdaj tudi ranljivost pri primerih, ki
jih spoznavate kot odvetnik?
Karlovšek: Verjetno sem občutljiv, a
sem tudi zelo trden. Držim se načela, da če
nekaj začneš, boš tudi dokončal, pa če je še
tako hudo. Najtežji je včasih res prvi korak,
ampak že drugi te pripelje bliže cilju. Ljudje
k odvetniku vedno pridejo prizadeti. Če je
zadeva lahka, potem ne iščejo odvetniške
pomoči. K nam pridejo, ko je že zelo, zelo
hudo. Takrat niso pripravljeni na kakšno
očiščevanje, gledanje vase, spoznavanje tudi
lastnih napak. V glavnem želijo pravico, ki
je obarvana z njihovimi pogledi, in to takoj.
V času, ko trajajo postopki, se ljudje unesejo,
obrusijo, zahteve se znižajo, čas na koncu
vse uredi. Če pa se s stranko ne ujamem,
če pričakuje preveč, prehitro, potem je ne
vzamem. Bolje prva zamera kot zadnja.
Zelo rad delam kot odvetnik, vendar pa
je res, da zadnjih pet let delam dosti manj
in več pišem. Veliko dela, predvsem tistega
sitnega, administrativnega, preložim na ženo,
ki mi s tem ogromno pomaga. Brez nje ne bi
mogel pisati. Dejstvo, da sta najini pisarni
– ki sta sicer ločeni in samostojni – skupaj
in da lahko vsak trenutek kaj vprašam, se
posvetujem z njo, je neprecenljivo. Uživam v
takšnem načinu življenja in dela.
Glede na to, da živite v Radečah, delate
v Celju – se kdaj prištevate k Zasavčanom?
Karlovšek: Prištevanje k enim ali drugim
me nikoli ni posebej zanimalo, vendar vedno
rečem, da sem Radečan in se tudi imam za
Radečana. Ali smo Radečani Zasavčani ali
Posavčani, se nisem nikoli spraševal, ker je že
zelo dolgo, odkar so bile Radeče v isti občini
kot Hrastnik. Potem ko so Radeče pripojili k
Laškemu in so otroci pričeli hoditi v šolo v
Celje, se je pojem Zasavja v očeh Radečanov
precej spremenil.
V enem svetu pravnik, v drugem pisatelj • stran 28