Naslovnica

Poštnina plačana pri pošti 

1410 Zagorje ob Savi 

Hrastnik ∙ Litija ∙ Radeče ∙ Šmartno ∙ Trbovlje ∙ Zagorje 

REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ • ISSN 1581-9957 • WWW.RCR-ZASAVJE.SI • JUNIJ 2006 • LETNIK VIII • ŠT.2 

Galerija izjemnežev 

Naslovnica: Roman Rozina in Blažka Drnovšek 

Davorin Hostnik 

Igor Karlovšek 

Jože Potrpin 

Leopold Odlazek

RCR poslovni prostori 

predavanja 

skupščine 

predstavitve 

konference… 

PREDAVALNICA 

VELIKA in MALA sejna soba 

kabina za prevajanje 

videokonferenčna povezava 

dostop do interneta 

sistem za ozvočenje in snemanje 

DVD in VHS predvajalnik 

ploski monitor 

LCD projektor 

projekcijsko platno in tabla

Uvodnik 

Navadno tole kratko pisanje končam 

s povabilom, da se nam pridružite pri 

ustvarjanju Razvoja. Tokrat bom s 

povabilom začel. V vsaki številki objavimo 

kakšnih dvajset prispevkov, približno toliko 

je tudi avtorjev. Nekateri se pojavljajo 

pogosteje, drugi tu in tam, nekateri 

zapojejo le enkrat. Njihovo število je v 

zadnjih štirih letih, kar ima Razvoj sedanji 

izgled in trimesečno periodiko, že povzpelo 

preko sto. 

Sto in več pogledov na podjetništvo, 

sposobnosti, urejanje prostora, kulturna in 

športna dogajanja, šolske in zdravstvene 

dileme… na razvoj zasavske regije. Če 

sodite med tiste, ki pri svojem delu ali kar 

tako, ker vam ni vseeno, razmišljate o naši 

prihodnosti, ste prijazno vabljeni v ta krog. 

Za primer, mnogi študenti so v Razvoju že 

predstavili svoje diplomske naloge; zakaj 

bi vi ne bili naslednji. 

Da je res pravi čas za poglede naprej, 

pa kaže tudi urnik sprejemanja regionalnih 

razvojnih programov. Ne prezrite povabila: 

to poletje se piše naš razvojni program 

do leta 2013. Papir, ki je več kot to, saj 

pravila igre ne dovoljujejo, da bi naše 

smerokaze obračali po vetru in kadarkoli 

se nam zazdi. 

Kazalo 

Zasavsko zdravstvo 

ni najboljšega zdravstva 

4 

Enakopravnost spolov 

So ženske res enakopravne? 

6 

Varovanje okolja 

Kdaj bo Sava pitna? 

Finsko šolstvo 

Tesna povezanost z gospodarstvom 

11 

15 

Časopis je brezplačno v branje postavljen 

na različnih javnih mestih, njegovo vsebino 

pa si lahko vedno ogledate tudi na spletni 

strani www.rcr-zasavje.si. 

Zasavski kras 

Kdo je Anophthlmus ajdovskanus kaplai 

22 

Prostovoljstvo in brezposelnost 

Izhod iz otopelosti 

24 

Izdajatelj: Regionalni center za razvoj d.o.o. 

Podvine 36 

1410 Zagorje ob Savi 

Urednik: Roman Rozina 

Telefon: 03-56-60-515 

e-mail: roman.rozina@rcr-zasavje.si 

Glasilo Srečno 

Več kot rudniški časopis 

36 

Oblika: Nataša Gala 

Blažka Drnovšek 

Izvedba: Grafex d. o. o. 

Naklada: 3000 izvodov 

ISSN 1581 - 9957 

Elektronski razvoj: www.rcr-zasavje.si 

ISSN 1581 - 9965 

Rdeči Revir 

Rdeča kapica 

38 

Časopis Razvoj je brezplačen

Zasavsko zdravstvo 

Jure Nagode 

Ni bolno, boleha 

pa večkrat 

Če bo sodili po tem, da se zdravstvo tako pogosto pojavlja v medijih, je 

v njem obilo težav in slabosti, ki segajo od »zlatih« operacijskih miz do z 

reformami povezanih pričakovanj in strahov. Vse pa so zgoščene na državni 

ravni, na nižjih kot da je vse v redu. Pa ni povsem. 

Z operacijskimi mizami v Zasavju resda ni težav, kljub temu pa jih imajo 

zdravniki in posledično tudi bolniki kar nekaj. Skupni imenovalec so kadri 

oziroma, bolje rečeno, njihovo pomanjkanje. 

Največja zdravstvena ustanova v Zasavju 

je Splošna bolnišnica Trbovlje. Z nekaj več 

kot 270 zaposlenimi in 2,6 milijarde tolarjev 

letnih prihodkov se uvršča med manjše 

slovenske bolnišnice, kljub temu pa je njeno 

poslanstvo izredno pomembno, saj skrbi za 

zdravje in še kaj drugega več kot 47 tisoč 

prebivalcev. 

Nova bolnišnica že čez štiri leta? 

V trboveljski bolnišnici na področju 

specialistične bolnišnične dejavnosti letno 

obravnavajo skoraj šest tisoč pacientov. 

Dnevno hospitalizirajo več kot sto bolnikov, 

na letni ravni pa se število ambulantnih 

pregledov giblje okoli številke 45 tisoč. 

Dela je torej za vse zdravnike ter drugo 

V Zdravstvenem domu Trbovlje bi radi postati regionalni zdravstveni center 

zdravstveno osebje več kot preveč, težave 

s pomanjkanjem kadrov so še toliko bolj 

očitne. 

Bolnišnici primanjkuje tako zdravnikov 

kot tudi drugega osebja. V zadnjih desetih 

letih se je število zaposlenih zmanjšalo za 

skoraj štirideset ljudi. 

To pa ni edina težava, saj se bolnišnica 

sooča tudi s prostorsko stisko ter zastarelo 

tehnološko opremo. Slednji problem, 

čeprav je denarja za nakup nove opreme 

vedno premalo, še kar uspešno odpravljajo. 

Pogosto pripravljajo posebne akcije za 

nakup določene opreme in iščejo donatorje 

zanjo: nazadnje, v začetku tega leta, so 

s pomočjo tako zbranega denarja kupili 

še kako potrebno sodobno ultra zvočno 

napravo. 

foto: Jure Nagode 

Pod vodstvom direktorice Splošna 

bolnišnica Trbovlje Marine Barovič zadnja 

leta veliko pozornosti posvečajo tudi 

reševanju prostorskih težav. Tako že nekaj 

časa okoli bolnišnice velja nov prometni 

režim, bilo je kar nekaj posodobitev, v prvi 

vrsti kirurgija, trenutno gradijo dostop do 

urgentnega bloka. Vse to pa so bolj ali 

manj nujne zadeve, ki prostorskih težav ne 

rešujejo povsem. 

Govorice, da naj bi država kot lastnica 

bolnišnico enostavno ukinila, ki se 

pojavijo vsake toliko časa, so le govorice. 

Vsaj zdravstveni minister Andrej Bručan 

ob svojem zadnjem obisku zagotovil, da 

vlada tega ne bo storila. Še več. Vse bolj 

realni so načrti o gradnji povsem nove 

bolnišnice, ki bi razrešila prostorske težave. 

Po optimističnih napovedih bi se lahko to 

zgodilo že čez štiri leta, in verjetno bodo 

kakšno o tem rekli tudi predstavniki vlade, 

ko bodo junija obiskali Zasavje. 

Koncesije ne odpravljajo težav 

Na področju primarnega zdravstva, torej 

v zasavskih zdravstvenih domovih, težave 

s pomanjkanjem kadrov niso nič manjše 

kot v Splošni bolnišnici Trbovlje. Težava se 

vleče že leta, primanjkuje pa jim predvsem 

zdravnikov: po zadnjih podatkih kar šest. 

Stalne objave prostih delovnih mest so 

neuspešne, saj mladi enostavno nočejo 

delati na periferiji, vsi bi radi delali vsaj v 

Ljubljani. 

Tudi z rednim štipendiranjem se teh 

težav ne morejo znebiti. Mladi zdravniki po 

končanem študiju raje vračajo štipendije, 

kot da bi jih odslužili v enem od zasavskih 

zdravstvenih domov. 

V Zdravstvenem domu Trbovlje 

ugotavljajo, da se pomanjkanje kadrov zrcali 

tudi v čakalni dobi in ne nazadnje v odnosu 

utrujenega ter preveč obremenjenega osebja 

do bolnikov. To pa le še veča nezadovoljstvo 

s primarnimi zdravstvenimi storitvami. 

Težava je še bolj izrazita, ker nekaj zdravnikov 

trenutno opravlja specializacijo in so zaradi 

tega večkrat odsotni iz ambulant. 

Kljub težavam pa Zdravstveni dom 

Trbovlje posluje razmeroma dobro in 

Ni bolno, boleha pa večkrat • stran 4

uspešno. V zadnjih letih so v delo vključili 

kar nekaj novih dejavnosti, trudijo pa se 

postati regionalni zdravstveni center s 

številnimi specialističnimi ambulantami. 

Njihova posebnost so tudi koncesije. 

Razen v zobozdravstvu jih skorajda ni. V 

njih pa niti ne iščejo rešitev za svoje težave, 

saj bi jih lahko podeljevali predvsem tistim 

zdravnikom, ki so že tako ali tako tam 

zaposleni. 

Zdravniška zadruga v Zagorju 

V zdravstvenem domu v Zagorju je 

zgodba povsem drugačna. Zdravniki namreč 

že nekaj časa razmišljajo o ustanovitvi 

zdravniške zadruge. Kot pravi direktorica 

Zdravstvenega doma Zagorje Danica Slapar, 

jih v to silijo nove uredbe v zdravstvu, ki 

so veliko bolj naklonjene zasebnikom kot 

javnim zdravstvenim zavodom. Zdravniška 

zadruga je nekakšna oblika združevanja 

zdravnikov, v glavnem zasebnikov, ki jih 

združujejo skupni interesi. 

V zagorskem zdravstvenem domu je 

trenutno zaposlenih še okoli šestdeset 

zdravnikov, medicinskih sester in 

drugega osebja, v isti zgradbi pa delujejo 

tudi zasebniki, ki imajo koncesije za 

opravljanje različnih zdravstvenih storitev. 

Približno dve tretjini vseh, ki delajo v 

prostorih zdravstvenega doma, je še 

zaposlenih v tem javnem zavodu, tretjina 

pa je že koncesionarjev oziroma njihovih 

zaposlenih. 

Ena izmed posebnost tamkajšnjega 

primarnega zdravstva je zobozdravstvo: 

vsi zobozdravniki za odrasle so namreč 

koncesionarji. Takšna oblika se je v zadnjih 

letih pokazala kot uspešna. Še večja pa, da 

nasprotju s številnimi drugimi podobnimi 

ustanovami nimajo večjih težav s kadri. 

Direktorica vidi razloge v tem, ker so 

razmeroma blizu Ljubljane, po drugi 

strani pa so si v zadnjih letih ustvarili 

sloves strokovne ustanove, ki skrbi tudi za 

izobraževanje zaposlenih. 

Če težav s kadri za zdaj ni, pa se lahko to 

hitro spremeni, predvsem pri organiziranju 

dežurne službe. Ta zaenkrat deluje dobro 

in brez težav, vendar le zaradi tega, ker 

nekateri zdravniki ne izkoriščajo vseh svojih 

zakonsko določenih pravic. 

Po mnenju direktorice večina njihovih 

težav izvira iz dejstva, da hoče vlada zdravstvo 

čim prej in v čim večji meri sprivatizirati: 

v nekaterih primerih imajo težave, ki jih 

v zasebnem zdravstvu preprosto ni. Prav 

zaradi tega v Zdravstvenem domu Zagorje 

vse bolj na glas razmišljajo o zdravniški 

zadrugi, pod okriljem katere bi se zdravniki 

združili in uveljavljali svoje pravice in 

interese. In se tako prilagodili sedanjim 

razmeram in trendom v zdravstvu. 

Majhne ambulante zdravnikov ne 

zanimajo 

Hude težave s kadri imajo tudi v 

Zdravstvenem domu Hrastnik Te se 

najbolj jasno kažejo v ambulanti na 

Dolu pri Hrastniku, ki je kot dislocirana 

enota hrastniškega zdravstvenega doma 

zadnje čase več zaprta kot odprta. V njeni 

petdesetletni zgodovini se je to zgodilo že 

velikokrat, zamenjalo se je veliko zdravnikov. 

Po besedah direktorice Zdravstvenega doma 

Hrastnik Jelke Markovič Grahek zdravniki 

tam v povprečju zdržijo le kakšni dve leti, 

nekateri več, nekateri manj. 

Mladih zdravnikov delo na periferiji ne 

zanima, v takšni ambulanti pa so strokovno 

še bolj odrezani od svojih kolegov. To je pri 

iskanju zdravnika, ki bi tu opravljal svojo 

prakso, še dodatna težava. 

Tudi zdravniki in osebje v Hrastniku 

je zaradi pomanjkanja kadrov zelo 

obremenjeno, vsi redno presegajo zakonsko 

določeno mejo opravljenih ur. Nadomeščanje 

in delo v prostorih zdravstvenega doma, 

kjer so štiri splošne ambulante, pediatrija, 

šolski dispanzer ter ginekološka ambulanta, 

pa je vseeno nekaj lažje kot delo zdravnika 

v oddaljeni ambulanti. 

V dolski ambulanti zdravnik, kadar sploh 

je, skrbi za okoli 1500 ljudi. Od odhoda 

zadnje zdravnice so v Hrastniku imeli že 

vsaj šest razpisov, uspeha pa nobenega. 

Zato možno rešitev tega ponavljajočega 

se problema vidijo v razpisu koncesije za 

ambulanto na Dolu. Za zdaj tudi tovrstni 

poskusi niso obrodili sadov, pa čeprav se 

je v reševanje problematike te ambulante 

vključila tudi občina in morebitnemu 

koncesionarju ponudila veliko dodatnih 

ugodnosti. 

Direktorica Zdravstvenega doma 

Hrastnik pravi, da našteto dokazuje, kako 

zelo si vsi prizadevajo najti ustrezno rešitev, 

hkrati pa postavlja na laž tiste, ki ji zaradi 

stanja v dolski ambulanti očitajo, da jo hoče 

enostavno ukiniti. 

Kako iz težav? 

Po povedanem sodeč je najverjetneje 

prav pomanjkanje največja težava 

zasavskega zdravstva. Vse več zdravnikov 

in strokovnjakov zato naslavlja na vlado 

predloge, da liberalizira zaposlovanje 

tujih zdravnikov to je sicer možno že zdaj, 

vendar so postopki pridobivanja ustreznih 

dovoljenj in licenc v praksi preveč zapleteni 

in dolgotrajni, pa čeprav imajo zdravniki 

iz drugih držav podobno in morda na 


Jelka Markovič: Zdravnik zdrži v dolski ambulanti v 

povprečju le dve leti 


Danica Slapar: Politika je bolj naklonjena zasebnikom 

kot javnim zdravstvenim zavodom 

nekaterih področjih celo boljše znanje. 

Rešitev bi prinesel tudi učinkovit 

model motiviranja in stimuliranja mladih 

zdravnikov, da bi se raje odločali za prakso 

in kariero izven velikih zdravstvenih centrov 

kot sta Ljubljana in Maribor. Težava je, da 

nihče ne ve dobro, kako bi to dosegli. 

Predvsem bolnišnico pa tare tudi 

zastarelost medicinske opreme in prostorska 

stiska. Z dovolj denarja je težava enostavno 

rešljiva, vendar ga zdravstveni domovi in 

bolnišnica nimajo v izobilju. Tudi vlada 

pravi, da ga nima dovolj za vse potrebe in da 

ga lahko namenja le za najnujnejše naložbe 

v zdravstvu. Rešitev je morda v vstopu 

zasebnega kapitala v naložbe v zdravstvu, 

na kar v trboveljski bolnišnici kar resno 

računajo. Seveda pa morajo biti takšni 

koraki vsekakor skrbno premišljeni. 

Ni bolno, boleha pa večkrat • stran 5

Enakopravnost spolov 

Ida Dedič 

Zakaj na vodilnih 

položajih 

prevladujejo moški 

V letih 2004 do 2007 poteka v Sloveniji v okviru Pobude skupnosti Equal 

več projektov, namenjenih izboljšanju položaja manjšin, ki se v vsakdanjem 

življenju nenehno soočajo z neenakopravnim položajem. 

V obliki razvojnega partnerstva Z odličnostjo do enakopravnosti med spoloma, 

v katerem ima vlogo koordinatorja Oria Computers, partnerja projekta 

pa sta Regionalni center za razvoj, ki je tudi koordinator mednarodnega sodelovanja, 

in Center za socialno delo Trbovlje, spoznavamo omejitve, s katerimi 

se v svoji karieri srečujejo ženske. Naš cilj je izdelati načrt odpravljanja teh 

omejitev in aktivno spodbujati večjo zastopanost žensk na ključnih delovnih 

mestih v zasavskem gospodarstvu. 

Glavna ciljna skupina našega projekta so 

ženske v podjetjih, ki imajo v sebi zmožnosti 

in željo napredovati na vodilna delovna 

mesta, vendar jim je napredovanje in 

nadaljnja izgradnja kariere oteženo. Ženske 

v sebi nosijo znanja, izkušnje, inovativnost 

in nenazadnje željo po nenehnem razvoju 

in rasti, tako v osebnostnem kot tudi 

strokovnem smislu, pri čemer ne zaostajajo 

za svojimi moškimi kolegi. Vendar pa je 

dejstvo, da moški ponavadi lažje in hitreje 

napredujejo po hierarhični lestvici v 

podjetju. 

Kako je potekalo intervjuvanje 

Ena izmed že uresničenih aktivnosti v 

okviru projekta je bila iskanje podjetij, kjer 

smo lahko izvajali intervjuje. V vsakem 

podjetju smo želeli intervjuvati šest oseb: 

po dva moška in dve ženski na vodilnih 

delovnih mestih ter dve potencialni 

kandidatki za napredovanje na ključna 

delovna mesta. Intervjuje smo opravili v 

enajstih podjetjih; tudi v tistih, kjer so bili 

pripravljeni sodelovati, zaradi različnih 

razlogov pa v vsaki izmed ciljnih skupin 

nismo našli dveh predstavnikov. Tako 

skupno število spraševanih oseb ni bilo 66, 

ampak štiri manj: 22 moških na vodilnih 

delovnih mestih, 21 žensk na vodilnih 

delovnih mestih ter 19 potencialnih 

kandidatk za napredovanje na vodilna 

delovna mesta. 

Bazo podjetij smo oblikovali iz srednjih 

in velikih podjetij v regiji, saj je za 

sodelovanje v raziskavi temeljno zadostno 

število zaposlenih. Možnost sodelovanja 

smo dopustili tudi za tista podjetja, ki 

imajo manj kot petdeset zaposlenih, so pa 

pokazala željo ali pripravljenost sodelovati 

v raziskavi. V sodelujočih podjetjih so 

najprej izpolnili krajši vprašalnik, s katerim 

smo pridobili podatke o deležu žensk na 

vodilnih in strokovnih delovnih mestih ter 

deležu žensk, ki so članice nadzornega 

sveta ali upravnega odbora. 

Sledila je priprava vprašalnika s štirimi 

glavnimi temami: biografski podatki in 

družinsko življenje, kariera in sedanji 

položaj, položaj žensk v posameznem 

podjetju in osebna stališča intervjuvanca 

do obravnavane teme v njihovem podjetju 

in na splošno. 

Intervjuje smo izvedli v družbah Banka 

Zasavje Trbovlje, Eti Elektroelement Izlake, 

Forstek Hrastnik, Fortuna Trbovlje, IGM 

Zagorje, Opal Hrastnik, Rudis Trbovlje, 

Svea lesna industrija Zagorje, Tovarna 

pohištva Trbovlje, Xella porobeton Kisovec 

in Zavarovalnica Triglav Trbovlje. Vse 

intervjuje smo opravili osebno. Pogovore 

smo snemali oziroma v štirih primerih 

zapisovali, ker so sogovorniki snemanje 

zavrnili. Seveda smo pripravili tudi posebno 

izjavo o varovanju podatkov in se z njo 

zavezali, da identiteta intervjuvancev ne 

bo razkrita na noben način in v nobenem 

dokumentu, podatki pa bodo shranjeni 

na način, ki bo onemogočal tudi vsakršno 

sklepanje o njihovi identiteti. 

Raztegnjeni delavnik 

Rezultati opravljenih intervjujev v 

omenjenih podjetjih v zasavski regiji 

nam dajejo določeno sliko, ki je ne 

moremo posplošiti na celotno stanje v 

Sloveniji, je pa vsekakor dobra ilustracija 

(ne)enakopravnosti žensk na delovnem 

mestu. 

Polovica sogovornikov iz skupine 

Zakaj na vodilnih položajih prevladujejo moški • stran 6

Dosedanje rezultate projekta 

in aktivnosti, ki so potekale v letih 

2005 in 2006, bomo predstavili tudi 

na mednarodni konferenci, ki jo 

pripravljamo 8. in 9. junija letos v 

Zagorju. S predavanji in predstavitvami 

bodo na njej sodelovali tudi člani 

mednarodnega partnerstva Wega, ki 

poleg našega partnerstva združuje še 

partnerstva iz Avstrije, Italije, Slovaške 

in Španije. 

Udeležba na konferenci je brezplačna, 

vse, ki jih problematika zanima, pa 

vabimo, da se nam pridružite. 

vodilnih delavcev ima univerzitetno 

izobrazbo, pri potencialnih kandidatkah pa 

je stopnja izobrazbe nižja: 35 odstotkov jih 

ima univerzitetno izobrazbo, 40 odstotkov 

višje- ali visokošolsko izobrazbo, četrtina pa 

srednješolsko. 

Pri vprašanjih o količini dela se je 

pokazalo, da moški med tednom delajo dlje 

kot ženske: moški na vodilnih položajih v 

povprečju delajo 48,8 ure, ženske na vodilnih 

položajih po 47 ur, potencialne kandidatke 

pa 43 ur. Delo po rednem delovnem času so 

intervjuvanci večinoma pojasnjevali z roki, 

ki se jih morajo pri svojem delu držati, in s 

preveliko količino dela. 

Podobna razmerja so se pokazala tudi 

pri odgovoru na vprašanje, koliko časa 

porabijo za službo med prostimi dnevi ob 

koncu tedna. Sedem odstotkov moških 

na vodilnih položajih in osem odstotkov 

njihovih kolegic čez vikend nikdar ne dela 

za službo. Enak odstotek vodilnih moških 

pa čez vikend dela od osem do šestnajst 

ur. Polovica potencialnih kandidatk med 

prostimi dnevi ob koncu tedna ne dela za 

službo, druga polovica pa za to porabi od 

ene do treh ur. Slednji odgovor je bil tudi 

najbolj pogost pri vodilnih delavcih, sledi 

pa mu odgovor od štiri do osem ur. 

Če odgovore seštejemo, moški na 

vodilnih položajih vsak teden opravijo v 

povprečju 51,6 ure, ženske na vodilnih 

položajih nekaj manj, 50,1 ure, potencialne 

kandidatke pa pa 43,3 ure. 

Odgovori so tako potrdili splošno 

mnenje, da moški za službo delajo več 

časa kot ženske, pri čemer ni upoštevana 

učinkovitost dela, kdo dejansko naredi 

več. Ženske namreč lahko porabijo manj 

časa za delo v službi, saj jih po vrnitvi iz 

službe čakajo še obveznosti doma. Zato je 

možno, da čas v službi izrabijo precej bolj 

učinkovito, saj si zaradi več obveznosti pri 

gospodinjstvu in ostalih domačih opravilih 

težje »privoščijo« podaljševanje delovnega 

časa in poznejši prihod domov. 

Kolikšna je vloga spola 

Na vprašanje, ali zaradi zaposlitve in 

odgovornosti trpi njihovo osebno življenje, 

je pritrdilno odgovorila polovica moških, 

70 odstotkov žensk na vodilnih položajih 

in 55 odstotkov potencialnih kandidatk za 

napredovanje. Po odgovorih sodeč imajo 

tako moški manj težav z usklajevanjem 

službe in osebnega oziroma družinskega 

življenja. 

74 odstotkov moških, 42 odstotkov 

vodilnih žensk ter 35 odstotkov potencialnih 

kandidatk meni, da spol v njihovem 

poslovnem življenju ne igra nikakršne 

vloge. Da pa je ta precej pomembna, 

je odgovorilo 21 odstotkov moških, 46 

odstotkov vodilnih žensk in 52 odstotkov 

potencialnih kandidatk. 

Podobna razmerja so se pokazala 

tudi pri odgovoru na vprašanja, ali spol v 

poslovnem življenju nasploh igra kakšno 

vlogo. 58 odstotkov moških je odgovorilo 

negativno, intervjuvane ženske pa so 

prepričane v nasprotno: v 54 odstotkih so 

odgovorile z da, v 16 odstotkih z vsekakor 

in v 24 odstotkih, da vpliva do neke mere. 

Večina intervjuvancev je z 

napredovanjem njihove kariere zadovoljna, 

saj v vseh treh skupinah prevladuje pritrdilni 

odgovor; 23 odstotkov žensk na vodilnih 

položajih je odgovorilo, da so bila njihova 

pričakovanja celo presežena. V isti skupini 

jih z napredovanjem kariere ni zadovoljnih 

15 odstotkov, pri potencialnih kandidatkah 

je takšnih 22 odstotkov, pri moških pa le 

osem odstotkov. 

V pojasnjevanju odgovorov jih je večina 

menila, da je na takšno vprašanje težko 

odgovoriti, saj ob zaposlitvi niti niso imeli 

določenih ciljev, najvažneje jim je bilo, da 

so dobili službo; napredovanje oziroma 

jasnejšo sliko o tem, kaj želijo in kaj 

potrebujejo je prinesel šele čas. 

Napredovanje 

Kot razlog za napredovanje so 

intervjuvanci navajali predvsem znanje in 

izkušnje, vztrajnost, marljivost, delavnost, 

karakter, sodelavce, prosto delovno mesto, 

reference, potrebo po človeku z določeno 

izobrazbo, uspeh na delovnem mestu, 

resen pristop do dela, čut odgovornosti, 

veselje do dela, prizadevnost, natančnost, 

pripravljenost delati izven delovnega časa, 

multidisciplinarnost, pripravljenost za 

nove projekte, ustvarjalnost, ambicioznost, 

korektnost, naravnanost k ciljem, sposobnost 

postavljanja prioritet, kritično razmišljanje, 

odnos do sodelavcev, problemska 

naravnanost, zaupanje, komunikacija; eden 

pa je izpostavil tudi družino in primerne 

okoliščine. 

62 odstotkov moških meni, da je za 

napredovanje in povečanje števila žensk 

na vodilnih položajih potrebno formalno 

organizirano mentorstvo. Temu pritrjuje 

kar 96 odstotkov vodilnih žensk in 82 

odstotkov potencialnih kandidatk. 

Moški so kot najbolj pomemben 

dejavnik, ki vpliva na majhno udeležb žensk 

na vodilnih mestih v podjetjih, navedli, da se 

ženske nerade odločajo za tveganje(ženske 

so to možnost postavile šele na četrto 

mesto), na drugem mestu pa prepričanje, 

da mora ženska kariero postaviti na drugo 

mesto, za družino. Ženske na vodilnih 

mestih so ta odgovor večinoma razglasile 

za največji vzrok, na drugega pa so uvrstile 

pomanjkanje samozaupanja. Potencialne 

kandidatke za vodilna mesta pa glavni 

vzrok vidijo v podcenjenem stilu vodenja 

managerk. 

Za konec: 80 odstotkov vprašanih moških 

meni, da imajo ženske v njihovem podjetju 

enake možnosti za napredovanje kot moški; 

enako je prepričanih le 58 odstotkov žensk 

na vodilnem položaju. 

foto: Roman Rozina 

Zakaj na vodilnih položajih prevladujejo moški • stran 7

Zmanjševanje brezposelnosti 

Tadeja Nimac 

Koliko je trden Most 

Javnost smo v Razvoju že informirali o programu razvojnega partnerstva 

Equal Dnevni center Most. Njegov cilj je z učinkovitejšim individualnim 

svetovalnim pristopom vplivati na zmanjšanje brezposelnosti v zasavski 

regiji in drugje. Model svetovanja brezposelnim osebam naj bi postal osnovni 

produkt razvojnega partnerstva. 

Takšen pristop temelji na konceptu delovnega odnosa v socialnem delu, 

ki ga je zasnovala dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Vključuje in upošteva 

postmodernistične teoretične koncepte pomoči: etiko udeleženosti, 

perspektive moči, koncept soprisotnosti – ravnanje s sedanjostjo – in znanje 

za ravnanje. 

Osnovna filozofija našega programa je, 

da brezposelna oseba, ki se registrira na 

Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, 

potrebuje takšno pomoč, ki omogoča 

ohranjanje njenih virov moči, predvsem pa 

brezposelna oseba s prijavo na zavodu ne 

sme pričeti izgubljati svoje konkurenčnosti 

na trgu dela; raven konkurenčnosti mora 

najmanj ohranjati oziroma jo povečevati v 

skladu s potrebami lokalnega trga dela. 

Vzpostavljanje podpornega sistema 

Za takšen sistem je potrebno dobro 

poznavanje zahtev trga dela in učinkovit 

sistem komunikacije med ključnimi akterji 

trga dela. V našem razvojnem partnerstvu 

zato izhajamo iz osnovnega produkta, ki 

Maja je v Zagorju potekala tridnevna mednarodna konferenca partnerstva Euro-signal 

omogoča pomoč vsakemu brezposelnemu 

posamezniku glede na njegove lastne 

vire: znanja, izkušnje, poklicna znanja, 

sposobnosti, interese, veščine, spretnosti, 

osebnostna nagnjenja. Razvijamo model 

ključnih kompetenc brezposelnih oseb, ki 

doslej še niso bile definirane, in poskušamo 

oblikovati sistem krožnega in povratnega 

komuniciranja ključnih akterjev trga 

dela. Vzpostaviti želimo sistem z boljšim 

vpogledom v aktualne in srednjeročne 

potrebe delodajalcev, da bo omogočeno 

učinkovitejše nadgrajevanje kompetenc 

brezposelnih oseb, njihovo hitrejše 

prilagajanje in izravnavanje ponudbe in 

povpraševanja na trgu dela 

V razvojnem partnerstvu Dnevni center 

Most smo zato konec aprila povabili k 

sodelovanju delodajalce iz Zasavja. Skupaj 


z njimi bomo poskušali definirati, zakaj se 

v primeru potreb po delavcih odločajo za 

zaposlitev brezposelnih oseb, kaj najbolj 

pogrešajo pri brezposelnih osebah, ki 

kandidirajo za delovna mesta v regiji, in 

kaj pričakujejo od tukajšnjih podpornih 

institucij na področju zaposlovanja. 

Zasavska podjetja in organizacije 

prav zdaj vračajo izpolnjene anketne 

vprašalnike. Nekatere so to že storile, druga 

k sodelovanju povabljena pa tudi tu vabim, 

da v lastno dobro in v dobro brezposelnih 

pomagajo graditi učinkovitejši sistem 

komuniciranja med ključnimi akterji trga 

dela v regiji. 

Usposabljanje brezposelnih 

Vzporedno z iskanjem aktualnih potreb 

na zasavskem trgu dela pa udeležencem 

našega programa že omogočamo čim bolj 

ciljano usposabljanje in izobraževanje za 

povečanje konkurenčnosti na trgu dela, 

prav tako pa tudi usposabljanje v veščinah, 

ki jih po naših predvidevanjih delodajalci 

pričakujejo od svojih bodočih sodelavcev: 

poslovno komuniciranje, retorika, uporaba 

računalniških orodij… 

V razvojni program se je prostovoljno 

vključilo 42 mladih brezposelnih oseb iz 

Zasavja, iz občin Hrastnik, Litija, Trbovlje in 

Zagorje. Njihove stopnje in smeri strokovne 

izobrazbe so zelo različne: pet udeležencev 

ima prvo stopnjo strokovne izobrazbe, 

največ, kar petnajst, jih ima četrto stopnjo, 

udeležencev s peto stopnjo strokovne 

izobrazbe je dvanajst, dva udeleženca imata 

šesto in osem sedmo stopnjo strokovne 

izobrazbe. 

Ob tem, da jim poskušamo omogočiti čim 

bolj ciljano usposabljanje in izobraževanje 

za povečanje njihove konkurenčnosti 

na trgu dela, jih podpiramo tudi na 

motivacijskem področju. Da bi povečali 

njihovo motiviranost in aktivnost pri 

iskanju zaposlitve, v program vključenim 

brezposelnim osebam omogočamo 

obiskovanje športnega in študijsko bralnega 

krožka; na tak način jim želimo ponuditi več 

možnosti za druženje in aktivno preživljanje 

prostega časa. Nadalje jim omogočamo 

obiskovanje različnih delavnic, na katerih si 

Koliko je trden Most • stran 8

širijo znanja, pridobivajo določene veščine 

in spoznavajo nove možnosti za izhod 

iz stanja brezposelnosti. Na primer tečaj 

retorike, delavnica o spoznavanju izzivov 

in priložnosti, ki jih omogoča prosti čas, 

spoznavanje evropske prostovoljne službe, 

motivacijska delavnica za samozaposlitev, 

delavnica z delovno inšpektorico glede 

sklepanja delovnega razmerja… 

Zaposlitvena pisarna 

Udeleženci razvojnega partnerstva imajo 

v prostorih trboveljske enote Regionalnega 

centra za razvoj dnevno na razpolago 

prostor, ki smo ga poimenovali zaposlitvena 

pisarna. Tam imajo poleg kontinuiranega 

vodenja skozi proces iskanja zaposlitve 

na razpolago računalnik s tiskalnikom, 

neomejen dostop do interneta za zbiranje 

potrebnih informacij o možnostih na trgu 

dela, dnevno časopisje, brezplačno uporabo 

telefona in brezplačne poštne storitve za 

pošiljanje vlog in ponudb delodajalcem. 

V tej aktivnosti našega programa se 

pokaže kot pomemben dejavnik pomoči 

podpora skupine. V razvojnem partnerstvu 

si bomo zato prizadevali, da bi bila za vse 

brezposelne osebe, ne glede na vključenost 

v programe aktivne politike zaposlovanja, 

v vsaki upravni enoti organizirana takšna 

zaposlitvena pisarna. Brezposelni osebi naj 

bi omogočala najmanj takojšnje aktiviranje, 

raziskovanje trga dela ter materialno pomoč 

pri navezovanju pisnih in telefonskih stikov 

z delodajalci. 

Ugotovili smo tudi, da so se udeleženci 

zelo aktivirali – tudi pri iskanje zaposlitve 

– ob vključitvi v različna izobraževanja: 

računalniški tečaji različnih stopenj, tečaj za 

komercialista, tečaj za knjigovodjo, priprava 

na certificiranje za enotno evropsko 

spričevalo na področju računalništva, 

začetni tečaj nemškega jezika, priprava in 

izpit iz Zakona o upravnem postopku in 

druga specialna izobraževanja. 

Uspešnost programa 

Kvantitativni pokazatelji uspešnosti 

našega projekta – izvajati smo ga začeli julija 

lani, prvi udeleženci pa so se vanj vključili 

septembra – so spodbudni. Načrtovana 

je bila trideset odstotna uspešnost, kar je 

bilo pogojeno s situacijo na lokalnem trgu, 

dejansko pa je uspešnost na individualni 

ravni 67 odstotna. 

Dvajset udeležencev se je že zaposlilo, 

devet pa se jih je vključilo v izobraževanje za 

poklic; med njimi so trije že zaposleni, trije 

pa vključeni v podprogram usposabljanje 

brez delovnega razmerja. Tudi tem trem 

kaže dobro, saj je eden že zaposlen, po 

zagotovilih delodajalca pa naj bi zaposlili 

tudi druga dva. 

Udeležencev, ki še iščejo zaposlitev, je 

v tem trenutku v programu še deset, vendar 

so tudi ti dodatno »opremljeni« z novimi 

funkcionalnimi znanji in boljšimi možnostmi 

za zaposlitev. Program je zapustilo sedem 

udeležencev. Po naši oceni so razlogi 

za osip predvsem nestimulativen sistem 

denarnih socialnih pomoči, odvisnost in 

nesposobnost postaviti si določene poklicne 

in življenjske cilje, zaznavati lastno situacijo 

in sprejemati odgovornost zanjo. 

Kvalitativni rezultati dosedanjega 

izvajanja programa pa so naslednji: na 

individualni ravni beležimo povečano 

motivacijo in aktivnost udeležencev ter 

njihov občutek, da se zanje nekdo zanima 

in vlaga v njihov strokovni razvoj, nadalje 

občutek pripadnosti, vključenosti. Na 

sistemski ravni pa je bilo vzpostavljeno 

razpravljanje o možnih in potrebnih 

spremembah v komunikaciji in odnosih med 

ključnimi akterji na trgu dela, ustvarjene so 

bile možnosti za prihodnje sodelovanje med 

ključnimi akterji trga dela. 

V razvojnem partnerstvu si želimo, da bi 

postala komunikacija s ključnimi akterji trga 

dela še boljša. Tako bi bili rezultati projekta, 

ki želi pomagati tako brezposelnim osebam 

kot delodajalcem, še boljši. Le skupaj bomo 

namreč lahko oblikovali učinkovit sistem 

kroženja ključnih informacij o potrebah in 

Konferenca mednarodnega partnerstva 

Eurosignal, ki je sredi maja potekala v 

Zagorju, je bila namenjena predvsem 

spoznavanju različnih programov 

in partnerstev ter oblikovanju novih 

modelov vodenja svetovalnega dela pri 

zaposlovanju oseb s slabšimi možnostmi. 

Udeležili so se je člani partnerstva iz 

Italije, Nemčije, Španije in Slovenije. 

Najprej smo predstavili naše razvojno 

partnerstvo in njegove člane: Regionalni 

center za razvoj, Zasavsko ljudsko 

univerzo in Območno enoto Zavoda 

za zaposlovanje. V nadaljevanju je 

sledila predstavitev še treh partnerstev: 

Z odličnostjo do enakopravnosti med 

spoloma, ki ga koordinira Oria Computers, 

programa Feniks, katerega koordinator je 

Vir Celje, ukvarja pa se z problematiko 

drog, in kranjskega partnerstva M-lab, 

kjer prav tako kot mi iščejo nove pristope 

za učinkovitejšo pomoč mladim na 

področju zaposlovanja. Z zadnjima 

dvema Dnevni center Most sodeluje v 

nacionalni tematski mreži. 

Pomembna značilnost programov 

Pobude skupnosti Equal v Sloveniji je 

tudi sodelovanje s podobnimi razvojnimi 

partnerstvi v drugih evropskih državah. 

Razvojno partnerstvo dnevni center 

Most je sklenilo dva transnacionalna 

sporazuma: prvega, PIES, z razvojnim 

partnerstvom iz Portugalske, drugega, 

Euro-signal, pa z razvojnimi partnerstvi 

iz Italije, Nemčije in Španije. 

Naše sodelovanje poteka v glavnem 

na področju izmenjave dobre prakse in 

primerjave pristopov. 

foto: Tjaša Tekavčič 

Udeleženci na tečaju priprave na certificiranje za enotno evropsko računalniško spričevalo 

Koliko je trden Most • stran 9

Coaching 

Franci Čeč 

Lažje do 

osebnih in 

poslovnih dosežkov 

Kakor je bilo slišati, je prenekateri ljubitelj golfa po navodilih trenerja v 

minulem letnem času potoval v kraje, kjer zimska odeja ni prekrivala igralnih 

polj, in tako ohranjal igralno kondicijo. Povsem normalno. 

Več začudenja in tudi zadrege pa se postavi pri vprašanju: Ali se poslužujete 

uslug osebnega trenerja, coacha za vaše bolj uspešno vsakodnevno mentalno 

delo? Odgovor na nasprotni strani Atlantika bi bil, da ga je za doseganje 

maksimalnih rezultatov in izkoriščanje vseh naših potencialov vsekakor 

potrebno vključiti. Pri nas pa… 

V luči povedanega, nekaterih širših 

implikacij coachinga (ustreznega prevoda 

za ta izraz v slovenščini še nimamo) in 

potreb po aktiviranju tovrstnega orodja v 

Sloveniji, smo se odločili, da se s projektom 

S coachingom do varne starosti lotimo 

izčrpnega proučevanja teme, kakršna je 

coaching. Projekt ima namen ozavestiti 

in motivirati ciljne skupine o smiselnosti 

uporabe coachinga tudi v slovenskem 

prostoru. 

Projekt je trenutno sredi procesa, v 

katerem geografijo coachinga merijo in 

osvajajo projektni vodje, strokovni sodelavci, 

raziskovalci, študije, razmišljanja o tem, 

kako čim bolj uspešno uporabiti coaching 

kot metodo za razvoj posameznikov. 

Kaj je coaching 

Doslej najbolj celovita definicija 

coachinga, ki sem jo uspel najti, je povzeta 

po mednarodni coaching federacij ICF in 

se glasi: Coaching je pomoč posamezniku 

pri razvoju in uporabi veščin, znanj in 

zmožnosti, s ciljem doseganja maksimalnih 

osebnih in organizacijskih dosežkov. 

Ta preprosta definicija pa ne razkrije 

neposredno svojih daljnosežnih implikacij, 

ki so sestavljene iz širjenja pogleda družbe 

na njen lasten razvoj, kar je tudi eden od 

ciljev zgoraj omenjenega projekta. 

Rezultati projekta so vseskozi usmerjeni 

ne le v analizo, ampak v njihovo aplikativnost 

in uporabo pri vsakdanjem delu. Slovenski 

del programa, ki bo integriran v celoten 

mednarodni projekt, bo s tem prispeval k 

prizadevanjem naših redkih strokovnjakov 

na tem področju ter dodal pomembna 

spoznanja in izkušnje, ki jih bomo lahko v 

Sloveniji, po izmenjavi izkušenj in znanj z 

drugimi evropskimi partnerji, uporabili pri 

nadaljnjem razvoju tega področja. 

V ta kontekst lahko umestimo tudi 

vprašanje, ali bomo v Sloveniji imeli bolj 

»udomačen« trd vzorec sporazumevanja 

ali bo prevladal tako imenovani mehak 

vzorec komuniciranja. V izogib morebitnim 

neprijetnostim je potrebno vnaprej 

predvideti in vgraditi varovalke, ki bodo 

onemogočile razvoj deformacij. Skorajda ni 

področja, kjer bi bili komunikacija, dialog, 

zaupanje in drugi elementi tako pomembne 

stalnice kot ravno pri coachingu. 

S coachingom do varne starosti 

Slovenija – partnerji smo Sklad dela 

Zasavje, Regionalni center za razvoj in Fast 

Forward International – postaja strokoven, 

učinkovit in zanesljiv partner v projektu. 

Delujemo na način, da prepoznavamo 

potrebe in spremembe potreb ter smo 

fleksibilni v okviru možnosti in v smislu 

prepoznavanja koristi medsebojnega 

sodelovanja s tujimi partnerji. 

Ob že navedenih implikacijah in premikih, 

ki jih prinaša projekt S coachingom do 

varne starosti, velja vsaj omeniti obstoj 

še nekaterih dodatnih psiholoških, 

socioloških in na politiko vezanih dejstev. 

To že spreminja naše poglede na nekatere 

podedovane koncepte, čeprav za nadaljnjo 

obravnavo tega področja še vedno ostaja 

najzanimivejše vprašanje, kako zadevo 

uspešno implementirati v slovenski prostor. 

Vsekakor že sedaj razmišljamo o 

dejavnem elementu prihodnjega razvoja 

posameznikov in organizacij, in ne kot o 

izginjajočem fenomenu včerajšnjega dne, 

zato se nabor ustvarjalnih idej dnevno 

bogati ter tako zapolnjuje še vse morebitne 

manjkajoče elemente v mozaiku uspeha 

projekta in zagotavlja kontinuiteto razvoja 

coachinga tudi v Sloveniji. 

Z zarisanjem skupnega ozadja s 

tujimi partnerji smo poenotili pluralnost 

interesov in skupnih perspektiv, tako da 

upravičeno pričakujemo, da bo načrtovana 

mednarodna konferenca v naslednjem letu 

v Sloveniji coaching še podrobneje osvetlila 

z različnih vidikov. Nenazadnje gre za 

izjemno aktualnost obravnavane teme 

tudi v kontekstu trajajočih problemov na 

trgu delovne sile, kjer ima coaching svojo 

poglavitno razsežnost. 

Lažje do osebnih in poslovnih dosežkov • stran 10

Čistilne naprave 

Marko Planinc 

Bo Sava čez 

deset let pitna? 

Čez deset let se bomo spet kopali v Savi. In to ne le Savski gusarji, kot so 

si nadeli ime zagorski častilci Save. Bo pa savski zaliv pri železniški postaji 

v Zagorju prav gotovo eden bolj obiskanih kopališč na obrežju slovenske 

reke. 

Zakaj že? Čez deset let bi po okoljevarstvenih napovedih države namreč 

že morale delati čistilne naprave na porečju naše največje reke. In Sava bi 

morala teči tako čista, da bi jo lahko zajemali in pili. No, človeka od vzhičenosti 

včasih kar malo zanese. Ker tako čista pa spet ne bo. 

Se pa nekaj premika v Zasavju. Če 

uporabim športni žargon: najdlje so pri 

gradnji kolektorskega omrežja in čistilne 

naprave prišli Hrastničani, za ovratnik jim 

dihajo Trboveljčani, precej za njimi sopihajo 

Zagorjani, Litijani še čakajo na startu, 

Šmarčani pa se nanj šele pripravljajo. 

Zakaj čistilne naprave 

V Sloveniji in Zasavju gradimo 

čistilne naprave zaradi preprečevanja 

onesnaževanja podtalnice, varovanja 

vodnih virov, celovitega zbiranja in boljšega 

čiščenja odpadnih vod, zmanjševanja emisij 

v vode iz komunalnih virov onesnaževanja 

in sanacije virov onesnaževanja iz naselij. 

Občine Litija, Šmartno pri Litiji, Zagorje 

ob Savi, Trbovlje in Hrastnik nimajo rešenega 

celovitega sistema odvajanja in čiščenja 

odpadnih vod, zato je odpadna voda, ki 

odteka v Savo, onesnažena nad vsemi 

dovoljenimi mejami. Poleg individualnih 

onesnaževalcev k manj čistim vodotokom 

prispeva še industrija, saj marsikje prav 

tako nimajo urejenih čistilnih naprav. 

Omenjene občine so se odločile za 

skupno reševanje odvajanja in čiščenja 

odpadnih vod, saj je na takšen način možno 

bolj racionalno urejanje težav. Z izvedbo 

tega projekta bo tako celotno območje 

centralnega porečja Save dobilo ustrezen 

sistem ravnanja z odpadnimi vodami. Ker 

pa občine Zagorje, Litija in Šmartno pri 

Litiji konec lanskega leta še niso imele 

urejena zemljiška razmerja, so v Zasavju 

projekt ločili na dva dela: občini Hrastnik in 

Trbovlje sta v prvi skupini, v drugi pa ostale 

tri občine 

Gradnja čistilnih naprav za vseh pet 

občin skupaj je težka okrog 29 milijonov 

evrov. Vključuje okrog 65.000 populacijskih 

ekvivalentov (beri: prebivalcev), poleg 

čistilnih naprav pa bo zgrajen kolektorski 

sistem z okrog 59 kilometri primarnih 

kanalov. 

Evropa pomaga 

Evropska unija pri načrtovanju in 

vodenju nacionalne politike ravnanja 

z vodami upošteva predvsem politiko 

celostnega načrtovanja in upravljanja, 

upošteva naravne, ekonomske in socialne 

danosti, regionalizacijo po povodjih ter 

zaščito kakovosti, količine in dinamike 

voda. Pri ukrepih morajo sodelovati tako 

nacionalni kot lokalni sistemi upravljanja. 

V Sloveniji je sprejeta razvojna politika, 

ki si bo za vsa povodja v državi prizadevala 

zagotoviti trajen razvoj varstva in rabe voda, 

preglednejši nadzor virov onesnaževanja, 

obremenitve vodnih tokov in njihove 

razpoložljive samočistilne sposobnosti, 


Gradnja kolektorskega sistema v Zagorju teče vzporedno z gradnjo obvoznice 

pregled razpoložljivih količin voda – te so 

odvisne od naravnih danosti, obstoječe 

rabe in bilance voda – upoštevala pa bo 

tudi različen razvoj posameznih dejavnosti 

v regijah. 

Hrastnik in Trbovlje 

Konec decembra 2005 sta občini Hrastnik 

in Trbovlje prejeli odločbo Evropske 

komisije za pomoč iz kohezijskega sklada. 

V njej je zapisano, da je skupina projektov 

glede čistilnih naprav za odpadne vode in 

kanalizacijskih sistemov v povodju Srednje 

Save – prva faza, ki se nanaša na ti občini 

– upravičena do pomoči iz kohezijskega 

sklada Evropske unije. Časovno obdobje, v 

katerem je pomoč možno koristiti, se konča 

skupaj z letom 2010. Najvišji izdatek, ki 

ga bodo upoštevali za izračun pomoči, po 

tej odločbi znaša 12,553 milijona evrov. 

Unija je pripravljena za uresničitev projekt 

prispevati šestdeset odstotkov sredstev, torej 

7,5 milijona evrov. 

S to odločbo je bil zaključen niz 

razgovorov, priprav, izdelave več variant 

projektov v zasavskih občinah in državi 

Sloveniji. Aktivnosti je za zasavske občine 

koordiniral Roman Lebar iz podjetja 

F.E.T. Trbovlje,ki je skrbel tudi za izdelavo 

projektov. 

Postopek za gradnjo centralnih 

Bo Sava čez deset let pitna? • stran 11


Sava naj bi bila čez desetletje lepa tudi, ko se je bodo 

lotili kemijski analitiki 

čistilnih naprav za Savo v Hrastniku in pri 

Sušniku v Trbovljah že teče. Odločba je 

pravnomočna, objavljen je bil že predhodni 

razpis za celotno naložbo, izdelana je tudi 

razpisna dokumentacija, ki je v postopku 

pridobivanja državnega soglasja. Vloga 

za soglasje za finančno konstrukcijo je v 

postopku na ustreznem ministrstvu, razpis 

za gradnjo obeh čistilnih naprav pa bo 

objavljen predvidoma v začetku julija. Po 

načrtih naj bi gradnjo dokončali leta 2009. 

Trboveljski projekt je ocenjen na 

poldrugo milijardo tolarjev, hrastniški pa je 

za petdeset milijonov tolarjev lažji. Finančna 

konstrukcija pa pravi, da bo Evropska unija 

iz kohezijskih skladov financirala šestdeset 

odstotkov naložbe, trideset odstotkov bo 

pridala država, desetina naložbe pa po tem 

razrezu odpade na posamezno občino. 

Skupina zamudnikov 

V občinah Litija in Šmartno pri Litiji do 

skrajnega roka, ki je potekel konec letošnjega 

aprila, niso uspeli urediti zemljiških zadev. 

Zaradi tega so v neugodnem položaju tudi v 

občini Zagorje. Tam so pričeli s postopkom 

razlastitve zemljišča, kjer je predvidena 

čistilna naprava za Zagorje – za čistilno 

napravo na Izlakah so zemljiška razmerja 

urejena – in tako zadostili pogojem za 

udeležbo v nadaljnjih postopkih. Vendar 

je ta del zasavskega projekta v enem 

svežnju, zato je urejanje čistilnih naprav v 

občinah Zagorje, Litija in Šmartno pri Litiji 

prestavljeno v drugo finančno perspektivo 

Evropske unije od 2007 do 2013. 

Posebna zgodba je – tako kot pri 

skupnem ravnanju z odpadki, kjer so 

Šmarčani izstopili iz vlaka malo pred 

končno postajo, sedaj pa jih zaradi tega 

vse bolj boli glava – spet občina Šmartno. 

V tej občini so namreč pričeli preigravati 

druge zamisli okrog čistilnih naprav. Do 

končnega dogovora z Litijo, kako si bodo 

delili stroške za skupno centralno čistilno 

napravo na obrežju Save pri Bregu, pa še 

tudi ni prišlo. 

Pred gradnjo 

V Hrastniku je pred gradnjo centralne 

čistilne naprave, ki bo stala nedaleč od 

upravne stavbe Tovarne kemičnih izdelkov, 

v smeri proti Zidanemu Mostu, že zgrajen 

kolektorski sistem skozi hrastniško dolino; 

manjka le še manjši odsek pred čistilno 

napravo. Zgraditi pa morajo tudi še glavni 

kolektor z Dola do križišča pri Riklovem 

mostu. 

V Trbovljah je kolektorski sistem v 

glavnem zgrajen, manjka le še v posameznih 

naseljih kot sta Gabrsko in Vovkova loka, 

poskrbeti pa bodo morali še za nekaj 

razbremenilnih bazenov. 

Slabše stanje je v Zagorju, kjer so zgradili 

sistem pri obvoznici, manjka jim pa še kar 

precej kilometrov, medtem ko morajo v 

Litiji in Šmartnem zgraditi še praktično ves 

primarni kolektorski sistem. 

Za čiste vode bo treba še marsikaj storiti. 

Tudi v Zasavju. 

Prav zanima pa me, kako se bodo na čisto 

vodo navadile ribe, ki so že veliko generacij 

vajene živeti v umazani Savi. Bodo že kako, 

saj se na dobro vsi skupaj precej hitreje 

navadimo kot na slabo, kajne? 

Rosanda Žagar 

Slabih 300 milijonov 

tolarjev za naložbe 

Konec marca objavljena javna razpisa za 

spodbujanje investicij v podjetjih na območju 

občin Hrastnik, Laško, Litija, Radeče, 

Šmartno pri Litiji, Trbovlje in Zagorje ob 

Savi, ter za spodbujanje investicij v razvoj 

človeških virov v podjetjih na območju istih 

občin, sta zaključena. 

Na javni razpis za začetne investicije, 

katerega cilj je spodbujati naložbe, ki bodo 

imele ugodne učinke na novo zaposlovanje, 

uvajanje tehnološko-razvojnih programov 

in spodbujanje razvoja zasavske regije, je 

pravočasno prispelo 49 vlog. Razpis je bil 

razdeljen na pet delov, njegova skupna 

vrednost pa je 250 milijonov tolarjev. 

45 milijonov tolarjev vreden drugi razpis 

za povečevanje znanj zaposlenih in s tem 

rast konkurenčnosti podjetij v Zasavju pa 

je privabil 37 kandidatov. 17 med njimi 

želi pridobiti sredstva za sofinanciranje 

izdelave strategij razvoja človeških virov in 

implementacijo projektov s področja razvoja 

človeških virov, dvajset pa za sofinanciranje 

izobraževanja in usposabljanja zaposlenih. 

Do javne objave rezultatov pa je še kar 

nekaj postopkov: konec maja so prijavitelji 

še lahko dopolnjevali vloge, sredi junija naj 

bi z delom končale strokovne komisije za 

ocenjevanje, zatem pa mora izbor še v vladno 

proceduro in končno podpisovanje pogodb. 

Bo Sava čez deset let pitna? • stran 12

Evropski odbor regij 

Gašper Koprivšek 

Glas 

iz najnižjega 

nadstropja 

Evropski odbor regij je posvetovalno telo Evropske unije, katerega glavna 

naloga je podajanje mnenj na zakonodajne predloge Skupnosti. Ustanovljen 

je bil s Pogodbo o Evropski uniji, ki je stopila v veljavo novembra 1994. 

Sestavljen je iz predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti. 

je, da mora Slovenija, upoštevajoč njeno 

dimenzioniranost v prostoru evropskih 

institucij, uporabiti vse instrumente za 

pravočasno uskladitev in enotno predstavitev 

stališč vedno, ko je to – upoštevajoč 

avtonomnost lokalnih oblasti – mogoče. 

Odločitev za ustanovitev tega odbora je 

izšla iz potrebe po posvetovanju oziroma 

sodelovanju z javnimi akterji, ki so bližje 

državljanom: z župani, mestnimi sveti, 

predsedniki regij in tako dalje. Na ta način 

naj bi sprejemanje evropske zakonodaje 

približali nižjim ravnem oblasti, saj 

zakonodaja v zelo veliki meri zadeva prav 

lokalno ter regionalno raven, ki je hkrati v 

veliki meri odgovorna za implementacijo 

sprejetih politik. 

Odbor s svojim obstojem in delovanjem 

poskuša izpolnjevati enega od glavnih načel 

Evropske unije, to je načelo subsidiarnosti, 

ki sloni na prepričanju, da naj odločitve 

sprejema tista raven oblasti, ki bo tako pri 

sprejemanju kot pri izvajanju politik najbolj 

učinkovita. Tako ima odbor v grobem dve 

glavni funkciji: seznanjati ostale evropske 

institucije o pogledih in mnenjih lokalnih in 

regionalnih oblasti in informirati državljane 

o politikah Skupnosti, ki so sprejete in 

upravljane s strani Evropske unije. 

Za večjo vlogo regij 

Odbor regij se v skladu s Pogodbo o 

Evropski uniji ter Amsterdamsko pogodbo 

posvetuje z Evropsko komisijo, Svetom 

Evropske unije ter Evropskim parlamentom 

na tistih področjih, ki so za njegovo 

delovanje najbolj relevantna: izobraževanje, 

mladina, kultura, zdravstvena politika, 

transport, telekomunikacije, energetska 

infrastruktura, ekonomska in socialna 

kohezija, zaposlovalna politika, socialna 

ter okoljska politika. Komisija in svet pa 

se imata možnost posvetovati z odborom 

tudi na drugih področjih, če menita, da 

so ta področja v interesni sferi lokalnih 

in regionalnih oblasti. Glavna tema, ki se 

vedno znova pojavlja v mnenjih, sprejetih 

na Evropskem odboru regij, je težnja 

po večji vlogi regionalnih ter lokalnih 

upravnih nivojev v definiranju, sprejemanju 

in ocenjevanju politik, ki ti dve ravni 

neposredno zadevata. 

Odbor ima 317 članov, pred zadnjo 

širitvijo pa jih je bilo 222. Največ 

predstavnikov, po 24, imajo Nemčija, 

Francija, Italija in Združeno kraljestvo, 

Slovenija pa jih ima v skladu z določili 

pogodbe iz Nice sedem; tako kot tudi 

Estonija in Latvija. Predstavnike je imenoval 

minister za notranje zadeve na podlagi 

predlogov obeh reprezentativnih združenj 

lokalnih skupnosti v Sloveniji, hkrati pa so 

bili imenovani tudi njihovi namestniki in 

namestnice. 

Evropski odbor regij je, glede na 

število prebivalcev ter njihovo velikost, 

tista institucija, v kateri so manjše države 

članice v primerjavi z velikimi daleč najbolj 

zastopane. Če smo malce zlobni, je temu 

verjetno tako, ker gre zgolj za posvetovalno 

institucijo. 

Slovenijo v tem odboru zastopajo Janko 

Halb, Boštjan Kovačič, Breda Pečan, Anton 

Smolnikar, Robert Smrdelj, Boris Sovič 

in Tomaž Štebe. Pri svojem delovanju, 

nastopanja in predstavitvah stališč so 

popolnoma avtonomni in neodvisni 

od stališč vlade oziroma posameznih 

ministrstev. Vendar se je v dosedanjem 

načinu dela izkazalo, da je predhodno 

preverjanje mnenj posameznih ministrstev 

oziroma stališč vlade v zadevah, ki so na 

dnevnem redu zasedanja odbora regij, zelo 

koristno in uporabno. Dejstvo namreč 

Preseganje nacionalnega in 

političnega 

Odbor ima vsako leto pet plenarnih 

zasedanj, na katerih se določa njihova 

splošna politika in sprejemajo mnenja. Člani 

odbora so razporejeni v strokovne komisije 

za politiko ozemeljske kohezije (COTER), 

za ekonomsko in socialno politiko (ECOS), 

za trajnostni razvoj (DEVE), za kulturo in 

izobraževanje (EDUC), za ustavne zadeve 

in evropsko upravo (CONST) in za zunanje 

odnose (RELEX). 

Z vidika regionalne politike sta verjetno 

najbolj zanimivi Komisija za politiko 

ozemeljske kohezije ter Komisija za 

ekonomsko in socialno politiko. Delo prve 

lahko strnemo v tri tematske sklope: na 

kohezijsko politiko, transportno politiko 

in turizem. Konkretno to pomeni dajanje 

predlogov in mnenj o teritorialni, socialni 

in gospodarski koheziji, o strukturnih 

skladih, medregijskem in čezmejnem 

sodelovanju, o transportu in transevropskih 

transportnih omrežjih, o turizmu in 

podobno. Za primer lahko navedem, da ta 

komisija aktivno sodeluje pri definiranju in 

sprejemanju predpisov črpanja sredstev iz 

strukturnih skladov. Če ob tem upoštevamo 

relativno nadpovprečno zastopanost 

lokalnih in regionalnih predstavnikov iz 

novih držav članic, potem je to vsekakor 

pozitiven dejavnik za čimbolj racionalno 

porazdeljevanje razvojne pomoči. 

Podobno je s Komisijo za ekonomsko 

in socialno politiko. Ta se ukvarja s 

socialno politiko in socialno varnostjo, 

z zaposlovanjem, javnim zdravstvom, 

z ekonomsko in monetarno politiko, 

Glas iz najnižjega nadstropja • stran 13

podjetništvom, konkurenco, obdavčitvijo, 

notranjim trgom ter z enakopravnostjo 

državljanov v Evropski uniji. Delo te komisije 

je lahko – gledano s političnega vidika – zelo 

dinamično, saj v njeno delovno področje 

sodijo teme, ki so v evropski javnosti zelo 

občutljive. Tu nam takoj pride na misel 

zaposlovalna politika v uniji, ki se v veliki 

meri še vedno odvija na bilateralni ravni 

držav članic, ter enakopravnost državljanov 

v uniji. Zaradi velikega omejevanja 

zaposlovanja državljanov unije iz pretežno 

novejših držav članic, lahko namreč hitro 

pridemo do sklepa o neenakopravnosti 

državljanov v Evropski uniji. 

Evropski odbor regij ima poleg 

posvetovalne, predlagalne, informativne 

in drugih neposrednih funkcij tudi več 

pomembnih posrednih funkcij. Zaradi 

svoje narave, ki je opredeljena s specifičnim 

predstavništvom, seka tako nacionalne 

politične linije kot tudi politične linije, ki se 

počasi ustvarjajo z eksponentnim trendom 

razvoja evropskega parlamentarizma, saj 

je znotraj odbora strankarska pripadnost 

ter s tem pripadnost eni od evropskih 

strankarskih federacij relativno majhnega 

pomena. Pomembno je tudi, da študije in 

mnenja Evropskega odbora regij v večini 

primerov kritizirajo izvajanje evropskih 

politik na nacionalni ravni, kar je za 

Evropsko komisijo dober povratni odziv pri 

njenem nadaljnjem delu. 

Regionalni razvojni program Zasavja 2007-2013 

Dokument 

našega razvoja 

Izdelovanje Regionalnega razvojnega programa Zasavja 

2007-2013 je v polnem teku. Strokovne predloge so 

narejene, izoblikovani so določeni predlogi, kaj velja 

najprej postoriti, kam usmeriti korak. 

Junija in julija bomo mnogi, ki nam je mar jutrišnjega 

Zasavja, tehtali pripravljeno gradivo, ga dopolnjevali in 

brusili. Da bo razvojni kažipot jasen in prav usmerjen. 

Vsa gradiva in predlogi bodo vidni na spletnih straneh 

www.rcr-zasavje.si, kjer bo omogočeno komentiranje, 

predlaganje, spraševanje… Razprava o njih pa bo tekla tudi 

na več junijskih in julijskih javnih sestankih. 

Več informacij: 

telefon: 03-56-60-524 ali 03-56-60-500 

e-mail: stasa.baloh-plahutnik@rcr-zasavje.si 

2007 - 2013 

Glas iz najnižjega nadstropja • stran 14

Vzorna Finska 

Dejan Zupanc 

Povezanost 

šolstva in 

gospodarstva 

Projekt znanje za poslovanje II je že drugi skupni projekt, ki ga je Regionalni 

center za razvoj pripravil v sodelovanju z vsemi štirimi srednjimi šolami 

iz Zasavja v okviru razpisa programa Leonardo da Vinci. Gre za evropski 

program, ki je namenjen podpori nacionalnim strategijam na področju 

poklicnega in strokovnega izobraževanja ter usposabljanja s pomočjo 

sofinanciranja mednarodnih partnerskih projektnih povezav. Njegov cilj 

je izboljšanje kakovosti in razvoj inovacij v poklicnem in strokovnem 

izobraževanju ter usposabljanju. 

Ena izmed projektnih aktivnosti je 

bila študijski obisk na Finskem od 11. 

do 18. marca. Obisk je bil namenjen 

spoznavanju konzorcija Salpaus, ki v 

regiji Päijät Häme, katere glavno mesto 

je Lahti, izvaja aktivnosti na področju 

srednješolskega strokovnega in poklicnega 

izobraževanja, višješolskega izobraževanja 

ter izobraževanja odraslih. Pod njihovo 

spada tudi dnevno rehabilitacijski center, 

ki izvaja posebne programe za učence s 

posebnimi potrebami. 

Konzorcij Salpaus 

Udeleženci študijskega potovanja smo se 

podrobno seznanili z organiziranostjo tega 

ogromnega sistema, ki je tesno povezan z 

okoljem in zaposluje sedemsto strokovno 

usposobljenih učiteljev ter ostalega osebja. 

Vanj je vključenih sedem tisoč učencev, med 

drugim 1600 starejših ter 1300 učencev s 

pogodbami o pripravništvu. 

Konzorcij Salpaus kot regijska poklicnoizobraževalna 

institucija združuje devet 

izobraževalnih institucij s 85 programi 

izobraževanja. Deluje razmeroma neodvisno 

od države: od nje dobivajo znatna sredstva 

– v letu 2004 je znašal njihov letni proračun 

ogromnih 58 milijonov evrov – učni proces 

pa je njihova lastna skrb. 

Takšna samostojnost in visoka 

stopnja povezanosti z okoljem jih dela 

izjemno prilagodljive, zelo hitro sledijo 

spremembam na področju povpraševanja 

po delavcih v gospodarstvu njihove regije. 

V ta namen tesno sodelujejo z njihovo 

regionalno razvojno agencijo, ki izvaja zelo 

natančno projekcijo potreb po delavcih v 

prihodnosti. 

Med obiskom smo si ogledali tudi način 

poučevanja v centru za učence s posebnimi 

potrebami. Finci izvajajo politiko čim širšega 

vključevanja vseh skupin prebivalstva, 

zato vlagajo veliko energije, da te skupine 

učencev usposobijo za samostojno življenje 

in jih vključijo v njim primerno zaposlitev. 

Z različnimi metodami in pristopi v vsakem 

posamezniku iščejo njegove izstopajoče 

talente in zmožnosti. 

Vzorni finski model 

Finska je danes v vrhu uspešnosti 

izobraževanja, kar je rezultat njihovega 

strokovnega dela na področju certificiranja 

znanja. Mnoge države, tudi Slovenija, se pri 

prenovi lastnih šolskih sistemov zgledujejo 

po finskem vzorcu, težava pa je, da zgolj 

kopiranje ne zadošča, da dobre rezultate 

daje le vsakemu okolju skrbno prilagojen 

model. 

Zanimivo je, da osip tudi na Finskem 

predstavlja velik problem. Vsak udeleženec 

v izobraževalnem sistemu, na srednji 

poklicni šoli ali na politehniki, ima osebni 

načrt vključevanja v učni proces. Ta temelji 

na kreditnem sistemu in organiziranosti v 

modulih, predvsem pa se trudijo, da učencu 

priznavajo vsako raven doseženega znanja. 

Udeleženci smo imeli možnost 

sodelovanja pri uri angleškega jezika za 

vodovodne instalaterje. Učni proces se 

odvija izključno s pomočjo računalnika. 

Vsak učenec dobi določeno nalogo, ki jo 

mora izpolniti. V primeru, da je opravil 

delo pred koncem ure, lahko mirno brska 

po spletu, piše elektronsko pošto ali igra 

računalniške igrice – vendar le tiste v 

angleškem jeziku. 

Zame je bil najbolj zanimiv način 

povezovanja praktičnega in teoretičnega 

dela poučevanja. Poklicne šole izobražujejo 

večinoma za praktična dela, zato se 

učenci urijo v delavnicah, ki pa so prave 

male manufakture in so povsem tržno 

usmerjene. Imeli smo možnost spoznati 

delavnico, kjer izvajajo praktičen del 

pouka notranjega designa in pa popravila 

čolnov. Med razgovorom smo izvedeli, da 

foto:Dejan Zupanc 

Dijaki in študentje, kljub prijaznim knjižnicam, premalo 

posegajo po tuji strokovni neobvezni literaturi 

Povezanost šolstva in gospodarstva • stran 15

se mnogi posamezniki odločijo zaupati 

rekonstrukcijo in restavriranje svojih 

pohištvenih dragocenosti šoli, ker zaupajo 

spretnosti in natančnosti učencev, ki so pod 

budnih mentorstvom izredno strokovno 

podkovanih učiteljev-mojstrov. Cena teh del 

se pa bistveno ne razlikuje od cen, ki veljajo 

na trgu. 

Delo v konzorciju temelji na nenehnem 

razvoju zaposlenih ter na sistemu 

ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti. To 

jim omogočajo ogromna sredstva, ki jih 

dobijo v ta namen. Vsak učitelj lahko ohranja 

raven znanja in pridobiva nove izkušnje z 

nekajtedenskim ali nekajmesečnim delom v 

gospodarstvu. 

Finci so izredno dobro izkoristili sredstva, 

ki jih je za to preko različnih skladov, 

predvsem socialnega, namenjala Evropska 

unija. Prehod med izobraževalno institucijo 

in gospodarstvom ne predstavlja nikakršne 

ovire, saj to le še povečuje konkurenčnost 

samih učiteljev in na koncu tudi učencev. 

Vključevanje priseljencev 

Finska že vse od vključitve v Evropsko 

unijo sredi devetdesetih let doživlja razcvet 

gospodarstva. Zaradi nizke natalitete se 

srečujejo tudi z neizogibnimi priselitvami 

iz drugih držav, kar pa zanje ne predstavlja 

večjega problema. Število tujcev na 

Finskem predstavlja dva odstotka celotnega 

Konzorcij Salpaus je gostil že mnoge 

Slovence, ki so pri nas zaman iskali 

možnosti za poklicno izpopolnjevanje. 

Tako smo tudi med našim obiskom 

srečali dva študenta, ki sta se po diplomi 

na lesarski fakulteti v Ljubljani odločila 

za izpopolnjevanje pri restavriranju 

in izgradnji lesenih čolnov. Z delom 

in pridobljenim znanjem sta zelo 

zadovoljna. 

Ker je obema ime Anže, so mnogi Finci 

najprej domnevali, da je »anžej« njihov 

»hei« – običajen pozdrav. 

prebivalstva. Njihov sistem vključevanja 

tujcev v način življenja in na trg delovne 

sile je zgleden. Priseljenci se lahko po 

integraciji razmeroma hitro vključijo v 

delovni proces. 

Finska priseljencem največ tri leta krije 

stroške nastanitve in jim mesečno izplačuje 

petsto evrov pomoči, hkrati pa jih po 

izdelanem individualnem načrtu vključi 

v program integracije za priseljence. Ta 

obsega najprej obvezno jezikovno, nato pa 

še poklicno izobraževanje ali pa vajeništvo. 

Zaposlitev v tem času ni mogoča. 

Izobraževanje priseljencev, ki ga 

financirata ministrstvo za delo ter zavod 

za šolstvo, ima torej dva osnovna cilja 

– znanje jezika in zaposlitev – kot osnovna 

dejavnika za vključitev v finsko družbo. 

Prva obveznost je torej naučiti se finskega 

jezika. Tečaj je izjemno intenziven, poteka 

Regija Päijät Häme s svojo odlično 

geografsko lego obsega območje, ki leži 

približno sto kilometrov severno od 

Helsinkov in vključuje štirinajst občin, v 

katerih živi približno dvesto tisoč ljudi. 

Lega je omogočala cvetočo trgovinsko 

dejavnost že v srednjem veku, v drugi 

polovici 19. stoletja pa se je z izgradnjo 

železniške povezave med Helsinki ter 

St. Petersburgom razvoj trgovine še 

pospešil. Regijo danes poimenujejo tudi 

Vrata med vzhodom in zahodom 

na štirih zahtevnostnih stopnjah in traja od 

dveh in pol do štirih mesecev, odvisno od 

uspešnosti in napredka tečajnikov. V praksi 

to pomeni pet dni na teden po šest ur in 

še dodatna ura za domačo nalogo; najboljši 

tečaj končajo v devetih mesecih, nekoliko 

slabšim vzame celo leto. 

Za priseljence v Lahtiju, kjer jih je 2600, 

je eden največjih ponudnikov izobraževanja 

prav konzorcij Salpaus. V okviru svojih 

srednješolskih programov ima prav v 

ta namen zaposlenih šestnajst učiteljev 

finščine, ki letno v 34 tečajnih skupinah 

izobrazijo približno petsto tečajnikov. Kot 

izjemno učinkovito, v praksi preizkušeno 

obliko poučevanja, so nam prikazali 

delo s po dvema učiteljema v vsaki nujno 

narodnostno in kulturno mešani, skupini: 

prvi je profesor finskega jezika, drugi pa 

asistent za pomoč tečajnikom. 

Staša Baloh Plahutnik 

Podjetništvo v šoli 

Regionalni center za razvoj bo v 

sodelovanju s Srednjo tehniško in poklicno 

šolo Trbovlje, Srednjo šolo Zagorje, 

Gimnazijo in ekonomsko šolo Trbovlje 

in Gimnazijo Litija tudi letos nadaljeval 

sodelovanje s Finsko. Junija smo v okviru 

programa Leonardo da Vinci začeli 

izvajati projekt Razvoj podjetniških vsebin 

v srednjih šolah v povezavi s podjetji, 

ki mora biti končan najkasneje maja 

prihodnje leto. 

S projektom želimo spodbuditi ravnatelje 

in učitelje, da bo razvijali in izvajali takšne 

vsebine, ki bodo širile podjetniško kulturo 

in podjetniška znanja med mladimi ter bodo 

odraz potreb gospodarstva v regiji. Tako 

naj bi se predvsem srednješolski učitelji 

seznanili s pristopi v tistih državah, kjer 

so podjetniške vsebine vključene v običajni 

učni načrt tako splošnih kot tudi poklicnih 

srednjih šol. 

Ni naključje, da smo k sodelovanju povabili 

finske partnerje, saj je Finska verjetno tista 

država, kjer so skozi nove izobraževalne 

vsebine in pristope najbolj uspešno združili 

interese gospodarstva in izobraževanja. 

Ena izmed posledica tega je hiter razvoj 

podjetništva;, tudi med mladimi. 

Ker lahko zasavska regija svoj razvoj gradi 

predvsem na lastnem človeškem kapitalu, 

je predvsem za mlade pomembno, da 

se jim podjetništvo že v izobraževalnem 

procesu predstavi kot ena izmed možnih 

poti njihovega nadaljnjega izobraževanja in 

poklicne kariere; ne glede na to, ali bodo 

kasneje delovali kot podjetniki ali pa se 

zaposlili v katerem od obstoječih podjetij. 

S projektom izmenjave s finskim 

partnerjem Salpaus Further Education – ta 

je predvidena v oktobru – bodo udeleženci 

pridobili nova znanja in izkušnje, ki jih 

bodo lahko prenesli v tukajšnje okolje in 

izobraževanje o podjetništvu. 

Glavni cilj projekta je spoznavanje dobrih 

praks na področju razvoja in izvajanja 

programa podjetništva, spodbujanje in 

učenje podjetnega razmišljanja ter vzgoja 

podjetništva že pri dijakih. Mladim bi tako 

omogočiti, da se laže odločijo za študij, po 

končanem študiju pa hitreje vključijo v 

delovno okolje v regiji, oziroma da dosežejo 

večjo konkurenčnost na trgu delovne sile. 

Gre za prvo fazo projekta, ko se bodo 

predstavniki srednjih šol seznanili z 

dobrimi praksami na Finskem, tej pa bo 

sledila druga faza: priprava in testiranje 

ustreznih učnih vsebin, ki jih bodo šole v 

sodelovanju z zasavskimi podjetji uveljavile 

v izobraževalnih programih v naslednjih 

šolskih letih. 

Povezanost šolstva in gospodarstva • stran 16

Pismo iz Evrope, neposredno 

Katarina Kus 

Križem kražem 

po Evropi 

Ker se nekaj časa nismo slišali in brali, dragi moji Europe Directovci, je 

skrajni čas, da si povemo novice. Kje smo bili, kaj smo počeli, s kom smo 

se srečevali, ko smo širili vedenja o naši novi širši skupnosti. 

Po lanskem ogrevanju je vaša točka Europe Direct Zasavje namreč letos 

štartala s polno paro in je že v polnem zagonu. napada z vsem razpoložljivim 

strelivom! 

Najprej kratka obnova. Rane, ki 

sta jih v telo Evropske unije zasekala 

zavrnitvi ustavne pogodbe, so spodbudile 

samokritična razmišljanja, da je unija 

navadnim smrtnikom nekako odtujena, da 

državljani članic do nje ne gojijo posebnih 

patriotskih čustev, da se z njo ne čutijo eno. 

Predvsem zato je vzpostavila in okrepila 

omrežje informacijskih pisarn, ki po vsem 

ozemlju nosijo enotno ime Europe Direct. 

Skoraj štiristo jih je, njihova naloga pa je 

biti most komunikacije med lokalno in 

evropsko ravnjo: prebivalcem zagotavljati 

informacije o evropski povezavi držav in v 

Bruselj sporočati, kaj o njih meni ljudstvo, 

kaj si od njih želi. 

Zdaj pa o marsičem, kar nas je 

zaposlovalo v pomladnem času. 

Sodelovanje v Evropi različnosti 

Ste že slišali za natečaj Evropa v šoli? 

V okviru tega spodbujajo osnovnošolce, 

da razmišljajo in ustvarjajo o določeni 

temi. Letošnja je bila Sodelovanje v Evropi 

različnosti. 

Na natečaju so sodelovali tudi zasavski 

osnovnošolci, celotno prireditev pa 

je kot regijski koordinator za Zasavje 

koordinirala Občinska zveza prijateljev 

mladine Hrastnik. Tako se je v tamkajšnjem 

delavskem domu aprila odvila zaključna 

prireditev, na kateri so predstavili natečaj 

in tista likovna in literarna dela, za katere 

sta se posebni komisiji odločili, da bodo 

Zasavje zastopali na državni ravni. 

Prireditve smo se udeležili tudi 

predstavniki vaše informacijske točke. 

Na kraj dogodka smo privlekli stojalo 

in razdeljevali raznovrstno evropsko 

literaturo – beri: plakate, knjižice in drugo 

tiskano gradivo, ki govori o Evropski 

uniji in njene razsežnosti predstavlja na 

otrokom razumljiv način. Če so prireditev 

na odru s svojim nastopom popestrili 

hrastniški osnovnošolci, je našo točko 

francoski študent Yvan, ki je znal potešiti 

radovednost, kako Evropska unija izgleda 

iz njegove države. 

Če so izbrana likovna in literarna 

dela romala na državno tekmovanje, pa 

so bile druge zanimive stvaritve ves maj 

razstavljene v galeriji Mat Kultra na sedežu 

Regionalnega centra za razvoj v Zagorju. 

Kakšna pa je, kot lahko vidite, popestrila 

tudi to številko časopisa Razvoj. 

V enem dnevu okoli sveta 

Ker ne znamo mirovati, je bil pred 

nami že nov izziv. Odzvali smo se povabilu 

zagorskih šol in vrtca ter se udeležili 

barvitega dogodka ob svetovnem dnevu 

Zemlje 22. aprila. Celodnevna prireditev 

V enem dnevu okoli sveta se je odvijala v 

delavskem domu v Zagorju, ki je bil za dva 

dni spremenjen v Zemljo. 

Med Afriko, Antarktiko in Ameriko 

se je našlo tudi malo prostora za Evropo 

in stojnico Evropske unije. Zanimanje 

za raznobarvne brošurice, prilagojene 

otrokom, je bilo neznansko, prav tako 

pa je bilo veliko tistih, ki so se spopadli 

z reševanjem kviza Evropa mene briga. 

Nekaj najbolj učenih, ki so na zahteven kviz 

pravilno odgovorili, za povrh pa imeli še 

srečo pri žrebu, smo obdarili s prikupnimi 

majčkami z evropskimi motivi, pa še 

Ana Alešnik 

PLANET RAZLIČNOSTI 

To vemo že šolarji vsi, 

da na našem planetu živi 

že več kot šest milijard ljudi. 

Eni so črni in drugi so beli, 

tretji so suhi in četrti debeli 

So peti sproščeni in šesti zavrti, 

so sedmi svobodni in osmi zaprti, 

deveti prijazni, deseti so sprti. 

Ni važno, sem takšen ali drugačen 

kot ti, 

sem moški ali ženska, 

enakopravni smo vsi. 


Na predstavitvi mednarodnih izmenjav za študente 

Križem kražem po Evropi • stran 17

kakšno tolažilno nagrado smo izbrskali v 

našem skladišču. 

Prireditev si je ogledalo več sto 

obiskovalcev, ki so lahko spoznavali dobro 

staro Zemljo na najrazličnejše načine: 

prek pripravljenih scenografij – od igluja 

z mrzlega severa do pomanjšane ameriške 

Bele hiše – in kostumografij, vključno z 

modno revijo z oblačili z vseh koncev sveta, 

glasbenih, literarnih in plesnih nastopov, 

kjer so evropske barve zastopale plesalke 

kan-kana. 

Vrvež na evropskem dnevu v Trbovljah 

Pred stojnico naše informacijske točke v Hrastniku 

Ob dnevu Zemlje v Zagorju so evropske barve zastopale mlade plesalke kan-kana 


foto: Roman Rozina foto: Roman Rozina 

Si želiš majčko 

Zaradi precejšnjega povpraševanja po 

majčkah z evropskimi motivi, smo na naši 

spletni strani, do katere se prebijete, če na 

spletni strani www.rcr-zasavje.si kliknete 

na naš znak, začeli objavljati vprašanja na 

temo Evropske unije. Vprašanja niso težka, 

za povrh pa je poleg njega objavljeno krajše 

besedilo, v katerem o posamezni temi 

izveste več, tudi pravilen odgovor. 

Prav tam lahko postavljate tudi vprašanja, 

povezana z evropskimi temami, in kar 

najhitreje vam bomo poiskali odgovor nanj. 

Vprašanja in kviz pa sta bili značilnosti 

predstavitve, ki smo jo po prvomajskem 

predahu in nabiranju novih moči pripravili 

za brezposelne osebe. Zelo smo se 

potrudili, da bi pripravili čim zanimivejšo 

predstavitev, da pa bi ob tem zajeli tudi 

vsa najpomembnejša dejstva o naši skupni 

uniji. Pogledali smo zgodovino, ustanovitev, 

institucije Evropske unije in se dotaknili 

najaktualnejših tem z zaposlovanjem v 

uniji vred Na koncu smo pripravili kviz, ki 

je zajemal vprašanja s področij, ki smo jih 

skupaj predelali, med pravilnimi odgovori 

pa smo izžrebali nekaj srečnežev in jih 

nagradili z majicami, frizbiji, žogami, obeski 

in podobnimi praktičnimi nagradami. 

Kam med počitnicami 

Ker se poletje, s tem pa tudi počitnice 

in za njimi novo šolsko leto, približuje s 

svetlobno hitrostjo, smo se odločili, da 

bomo izkoristili priložnost ter zasavskim 

študentom predstavili možnost poceni 

potovanj po Evropi ter možnosti študentskih 

izmenjav in prostovoljnega dela v Evropi. 

Pridružili so se nam strokovnjaki 

Študentskega informacijskega centra 

SRCe, ki deluje v okviru študentske 

organizacije, zavoda Voluntariat, ki ima 

na skrbi prostovoljsko delo, popotnega 

društva Erazem, ki ga bolj živosrebrni 

študentje dobro poznajo, in Mladinskega 

centra Trbovlje. Vsi skupaj so z nekaj deset 

študenti poskrbeli za prijetno, sproščeno in 


koristno popoldne. 

Začeli smo z delom in prostovoljnimi 

kampi, ki se dogajajo po vsej Evropi in tudi 

prek njenih meja, ter mladim prinašajo 

čisto posebne izkušnje. Nadaljevali smo s 

študijem, na hitro pregledali vse bolj številne 

možnosti izmenjav, različne programe, ki 

omogočajo najrazličnejše oblike nabiranja 

znanja na tujem. Za zaključek pa, kot se 

spodobi, počitnice in potovanja, tako da 

smo odšli domov vsi zadovoljni. 

Evropski dan 

Ker smo si zadali peklenski tempo, nismo 

niti dobro zajeli sape, kot je mimo pribrzel še 

en dogodek: Veliki evro dan. V organizaciji 

z Gimnazijo in ekonomsko srednjo šolo 

Trbovlje se je odvil v trboveljskem mestnem 

parku. 

Vsak razred te šole je predstavljal po eno 

državo, članico Evropske unije. V ta namen 

so dijaki naredili raziskovalni projekt 

in se pozanimali o glavnih značilnostih 

»svoje« države. Končni rezultat je bil park, 

poln evropskih stojnic: vsaka je imela 

svojo državno zastavo, podatke o glavnih 

značilnostih in znamenitostih ter morda 

najpomembnejše, tipično hrano - predvsem 

sladic! – vsake države. 

Stojnica Europe Direct pa je ponudila 

vse aktualne informacije o dogajanju 

v Evropski uniji, razdelili smo precej 

kilogramov različnih publikacij ter nekaj 

praktičnih nagrad kot so baloni, zvezki, 

svinčniki, obeski za ključe… Vse smo imeli 

pripravljeno tudi za delavnico duhovitih 

sloganov na temo Zasavja in Evropske unije, 

ki pa smo jo nazadnje, ker so bili državljani 

unije razpeti med preobilje različnega 

dogajanja, prestavili na enkrat pozneje 

– priložnosti bo še več kot dovolj. 

Prireditev se je pričela s kulturnim 

maratonom, v katerem so se dijaki vsakega 

razreda, pardon!, države, predstavili s 

petjem, recitiranjem ali igranjem krajšega 

skeča, nekateri pa so tudi veselo zaplesali. 

Zadovoljni so bili tudi ljubitelji športa, saj 

so vzporedno potekala različna športna 

tekmovanja. In to ne kakršna koli, ampak 

evropski turnir v hokeju, zaključni turnir 

košarkarske evropske lige, dekleta so se 

udeležila evropskega finala v odbojki. 

V zgradbi gimnazije, prav tako oddaljene 

le streljaj od glavnega dogajanja v mestnem 

parku, pa se je odvijal tudi Evrokviz, kjer 

je bil poudarek na splošni razgledanosti in 

znanju o evru. Tam so tekle tudi predstavitve 

mednarodnih projektov kot sta izmenjava 

dijakov z nemško gimnazijo Scheinfeld in 

projekt Mladina-šolstvo-gospodarstvo v 

dialogu. 

Ko se je v poznih popoldanskih urah 

Evropski dan približal koncu, so Španci, 

Finci, Maltežani in vsi ostali Evropejci 

zadovoljni romali nazaj na gimnazijo, kjer so 

se preobrazili v Hrastnićane, Trboveljčane, 

Zagorjane… Evropska unija se je v vsej svoji 

raznolikosti preselila nazaj na srednjo šolo, 

kjer bo čakala, da se čez leto dni znova in 

v vsem svojem razkošju predstavi bližnji in 

daljni okolici. 

Na to računamo tudi v naši informacijski 

točki, ki bo do onemoglosti zastopala, 

predstavljala in razširjala barve Evropske 

unije. Pri čemer upa, da bo vsaj tako uspešna, 

kot je bila v preteklih nekaj mesecih. 

Se kmalu vidimo, slišimo ali beremo. 

Ajda Tofolini 

KONS, KI NI KONS... 

To ni običajna pesem. 

Ni balada, sonet... 

Tu ni rim, 

Ni skupnih zlogov. 

Vse je brez pomena. 

Kje je smisel? 

Ta pesem je drugačna. 

Zato manjvredna? 

Ni fer. 

Vsi drugačni, vsi enakopravni! 

Vsak človek živi po svojih rimah. 

Zlogi poudarjeni? U – U – 

V življenju štejejo le minute. 

Ni zgledovanja po slavnem pesniku. 

Vse skupaj je manjvredno. 

Ni vloženega truda. 

Ne ustreza pravilom. 

Nima stila – drugačna je. DRUGAČNA, 

človek! 

Še notranjega ritma ni. 

In če je, kjer je, je tam slučajno. 

Ni logike v glavi. 

Ni logike na listu. 

Beda. Kup dreka. Sranje. 

Brez oblike. 

Manjvredna, ker je drugačna? 

Brez smisla. 

Drugačna manjvredna? 

Brez stopice. 

Ah, stopica življenja prestopa, kot se ji 

zazdi. 

Brez rime. 

Drugačnost se rima na enakopravnost. 

Sodelovanje na delovanje. 

Logika? 

Logike ni v življenju. 

Biti drugačna = imeti svojo logiko. 

A naj bo še tako DRUGAČNA! 

Pravico ima SODELOVATI na natečaju. 

…… ČetudibonakoncuseznamaAAAA 

Aleš Knez: Groza pred svetom 


HRASTNIK 

marsikje 

HRASTNIK 

marsikje 

JUNIJ 2006 

HRASTNIK 

Delavski dom 

LITIJA 

ŠMARTNO PRI LITIJI 

ZAGORJE OB SAVI 

TRBOVLJE 

HRASTNIK 

RADEČE 

Z A S A V S K I ULIČNI FESTIVAL 

JUNIJ 2006 

SE DOGAJA, ZDAJ! 

TRBOVLJE 

mestni park 

▌ je v Zasavju sploh mogoče začeti 

drugače kot s pleh muziko? 3. REVIJA 

PIHALNIH ORKESTROV zasavskih 

glasbenih šol 17.00 

▌ ročne in domiselne spretnosti: izmišljanje 

in risanje GRAFITOV, kuhanje 

ENOLONČNIC IN cesarstvo družabnih 

IGER 18.00 

TRBOVLJE 

mestni park 

Uvertura: z roko v roki s Klubom B in 

1 2 Glasbeno šolo Trbovlje 3 

petek 

sobota 

▌ po pihalcih še nekoliko bolj intimen 

glasbeni sprehod po POLJANAH JAZZA 

IN BLUESA 20.00 

▌ za konec dneva bomo razsvetlili Trbovlje: 

klasični ognjemet bodo zamenjali 

BRUHALCI OGNJA 22.30 

▌ ves čas z nami Turistič 

mandeljčki (in on oseb 

▌ na krilih mlade domišlj 

delavnice Društva prija 

▌ namesto vzgojne palic 

NE TEPEJO: mažorete 

▌ IMPROVIZACIJA V TR 

naenkrat: gledališka sk 

Se dogaja, še kar v Trb 

▌ kako naredijo glasbo M 

zbor Trbovlje 

▌ KO PA NEKOLIKO OD 

pele pevke in pevci Ak 

▌ afriški ritmi, ogenj, film 

tolkalci PERKAKŠNS I 

▌ ponovi vajo: s čeladami in v škornjih v HRASTNIŠKI 

RUDNIK 08.00 

▌ še en deja vu: LUTKOVNA PREDSTAVA Burek teater 

kluba NA DOLU in še kar nič za izven 11.20 

▌ UDARNI RA-TA-TAM pred Delavskim domom in 

zaigra naša Rudarska godba na pihala Hrastnik 

17.30 

▌ dvojnega, prosim, 1. del, v Delavskem domu: 

GLEDALIŠČE GLEJ s teatrom SLODRA 18.00 

▌ dvojnega, prosim, 2. del, prav tam: gledališče Konj z 

lutkami NAPRAVITE MI ZANJ KRSTO 18.00 

Rdeči revirji z Vitkar Zavodom; 


9 10 11 

na pol poti 

četrta dimenzija 

petek 

sobota 

nedelja 

▌ na velikem platnu Delavskega doma: PLEŠETA ŽE 

VELIKO POLETIJ – Wim Vandekeybus in Branko 

Potočan 20.00 

▌ ulična predstava TANZELARIJA S SENČNE STRANI 

ALP: pred Delavskim domom si bodo svetili z ognjem 

21.00 

▌ v Prapretnem pa ŠE EN ŽUR, saj nastopajo domači 

SUR 21.30 

▌ Burek teater klub bo dobil domicil: LUTKOVNA 

PREDSTAVA in ogled razstave lutk v MUZEJU 

10.00 

▌ gledališče v vsako slovensko vas: LATVIJSKI 

lutkovni (GORSKI) UMKA TEATER v planinskem 

domu na Kalu 15.00 

▌ v poslovni stavbi nad banko, razstava se na ogled 

postavi: 30 LET MLADINSKE DELOVNE BRIGADE 

RDEČI REVIRJI 12.15 

▌ A TI NIMAJO DOMA? Lutkovna in ulična predstava 

Burek teater kluba v Turjah 17.00 

▌ so Speče celice lahko GIBALNA PREDSTAVA? 

Teater Pozitiv DIC Ljubljana v Delavskem domu 

18.00 

▌ in, ali je ŽIVLJENJE PROFESORJEV lahko gibalna 

predstava? Gledališče Torpedo, prav tam 19.00 

▌ Dame in gospodje, tovarišice in tovariši! Ona, 

KATALENA, na ploščadi pred Delavskim domom 

20.00 

▌ BUREKA SE NE MO 

PREOBJESTI: pred 

delavnica v sodelov 

društvom prijateljev 

▌ Fičo balet V POČAS 

SVETOVNEGA 

NOGOMETNEGA P 

plesno-gledališka pr 

Rdeči revirji z Vitkar 

vsega lepega je enk 

▌ PRIDEN MOŽIC bo 

za še zadnjo ulično 

priden, priden 

▌ zadnji šiht: s koncer 

presenečenje – in n 

spustil ZASTOR NA 

REVIRJE 

▌ Hrastnik etno festival 

ali 3. srečanje folklornih 

▌ MLADE SKUPINE 

skupin ali PLESI OD 

MLADE GLASBE: 

TRIGLAVA PA DO 

trboveljski emocore 

VARDARJA. Pridejo, 

Aaron Knows, raperski 

nakar bodo še videli 

Daddy Cool, rodnemu 

in zmagali: Biljana iz 

mestu se predstavljata 

Maribora, Brdo Kranj, 

Legal Incest in General 

Desanka Maksimović 

Purpose in verjetno, 

iz Celja, kranjski Izvor, 

tako pač je, v zadnjem 

Lipa iz Rečice, Mladost 

trenutku še kdo 

Ljubljana, postojnski 

20.00 

Nikola Tesla, Prosveta z 

Reke, 

električno z 

po domače s Srbskim 

17 17 Mladinskim centrom Litija 

kulturnim društvom Sava 18 19 20 21 22 23 

sobota 

sobota 

petek 

LITIJA 

pred Mladinskim centrom Litija 

▌ DOBRA DOZA 

rock’n’rolla, polke, 

punka, folka in vsega 

drugega iz COCKTAILA 

ORLEK 

21.30 

HRASTNIK 

športno igrišče Log ali športna 

dvorana (dež) 

domača Sava, Sloga iz 

Nove Gorice, mariborski 

Sveti Nikola, Sveta 

Ciril in Metod iz Kranja, 

Svoboda Trbovlje, 

ljubljanski Vidovdan, Vuk 

Karadžić iz Radovljice 

17.00 

ZAGORJE 

predavalnica in galerija Mat kultra 

▌ ves junij bodo visele z 

industrijskimi oljnimi in 

avtomobilskimi barvami narejen 

SLIKE ZVONETA VRTAČNIKA i 

črnobele FOTOGRAFIJE IVANA 

JESENOVCA o dogajanju v 

devetdesetih 

▌ po mirujočih še GIBLJIVE SLIKE 

kakršne so na video trak nalovil 

člani KUD Art Club Litija in še 

kakšen njihov gost 

20.30 

na svoji zemlji, no, v RR centru 

▌ vse o tem, kako v prosvetnem 

društvu Čemšenik z glasbo, 

plesom, pesmijo in sliko ČARAJ 

LETNE ČASE 

21.30 

▌Prireditve na prostem bodo v primeru vesoljnega potopa ali vsaj hudih nalivov splavale po Savi. Če bo reševanje uspešno, jim bomo, v 

sodelovanju z ustvarjalci, poskušali najti nov datum. Ves potek bomo priobčevali na www.matkultra.si, kjer bodo objavljene tudi vse druge 

morebitne spremembe.

no društvo Trbovlje, Perkmandeljčevi 

no) ter druge KALORIČNE MOJSTROVINE 

17.00 ► 

ije: USTVARJALNE IZMIŠLJEVALNICE in 

teljev mladine Trbovlje 17.00 ► 

e in korenčka cofi, ki božajo, in PALICE, KI 

Twirling kluba Svea Zagorje 

18.30 

EH OBROKIH, da ne bo preveč dobrega 

upina Gimnazije Trbovlje 

19.00, 20.00 in 20.40 

ovljah 

LADA GRLA IN PRSTI: Mladinski pevski 

19.20 

RASTEJO: poslušali boste, kakor vam bodo 

ademika 20.20 

in gledališče: hud nastop HUD KUD, njihovi 

N PLEŠOČE KIKE 21.00 

HRASTNIK 

Delavski dom 

▌ LEGENDA O LEGENDI: 

fotografska razstava Joca 

Žnidaršiča Nekoč je bil Tito 

18.00 

▌ ena ni nobena: MARIONETE, 

ta prave, NA PREDNJI 

STRANI OBJEKTIVA, na 

zadnji pa Andrej Blatnik 

18.00 

HRASTNIK 

marsikje 


4 5 6 7 za začetek 8 

sreda 

četrtek 

MESTNA OBČINA 

LJUBLJANA 

Oddelek za kulturo 

in raziskovalno 

dejavnost 

▌ KABARET PIAF, EDIT PIAF 

– v le poldrugi meter visoko 

telo pariškega slavčka se bo 

stlačila Vesna Pernačič 

19.00 

▌ UNDERGROUND, kakršen res je: 

s čeladami in v škornjih v hrastniški 

rudnik 08.00 

▌ KAKO znajo lutke iz delavnice 

Burek teater kluba NASMEJATI 

OSNOVNOŠOLCE; v Delavskem 

domu in nič za izven 11.30 

▌ od četrtka do nedelje, Darinka Matliev 

DELAVNICE SALSE žene; v poslovni 

dvorani nad banko, za otroke in 

odrasle 17.00 


drugi dan je ustvaril 

▌ proti večeru bo v Delavskem domu 

zapihal FINSKI GLEDALIŠKI VETER 

– Toista (ki ni ista, še enaka ne) 19.00 

▌ KDOR VISOKO LETA, pristane v 

Prapretnem, ali dobro je, domače je: 

Icarus down 20.30 

REŠ 

stava in 

anju z 

mladine 

10.00 

TITEV 

RVENSTVA: 

edstava 1:0 

18.00 

Zavodom; 

rat konec 

poskrbel 

predstavo; 

19.00 

tom – naj bo 

očjo se bo 

D RDEČE 

ZAGORJE 

športno igrišče pri občini 

▌ OTROŠKO USTVARJALNI v delavnicah Društva 

prijateljev mladine Zagorje in tamkajšnje knjižnice 

Mileta Klopčiča 

17.00 ► 

▌ KO POMLAD ZAPOJE skozi usta deklet 

mladinskega pevskega zbora Vesna 

18.30 

▌ močnejši od Krjavlja: NA TRI KOSE RAZSEKANO 

Mladinsko GLEDALIŠČE Svoboda Trbovlje 

19.15, 20.20 in 21.30 

ŠMARTNO PRI LITIJI 

pred kulturnim domom 

▌ časovni stroj: NAZAJ V SREDNJI VEK z Gallenberg 

Vaganti in gledališko skupino Srednje šole Zagorje 

19.30 

debutantska matineja 

12 13 14 15 16 je za devetimi gorami in ob Savi zaživel 17 v Šmartnem 

17 

petek 

sobota 

▌ MAVRICA PLESOV, GLASBE IN BARV, ki jih 

premorejo mlade radeške mažorete in njihovi 

gledališki gostje z Jesenic 20.30 

▌ kako in čemu preseči DVOJNOST ŽENSKE IN 

MOŠKE ENERGIJE: multimedijska predstava z 

Vesno Berk in Milanom Novakom 

21.45 

▌ na sporedu je OTROŠKI ŽIV 

IN ŽAV z Društvom prijateljev 

mladine Litija 10.00 ► 

▌ V IMENU JE POMEN: 

desetletnica mešanega 

pevskega zbora Ladko Korošec 

iz Zagorja 11.00 

▌ PO STOPINJAH slovenskih 

LJUDSKIH PLESOV bodo 

hodile članice in člani Folklorne 

skupine Šmartno 11.20 

▌ ne preslišite: sploh, če še niste 

vedeli, s kakšnim melodijami 

ZACVETI IZLAŠKI IRIS 

11.40 

e 

n 

, 

i 

RADEČE 

ploščad pred banko 

sobota 

▌ vesele LIKOVNE DELAVNICE 

IN PRAVLJICA Žoga je okrogla 

pod taktirko Kulturno-turističnegarekreacijskega 

centra 10.00 ► 

▌ zverinice in vse ostalo, kar premore 

KLOBUK ČARODEJA Branka 

10.20 

▌ PIKA NOGAVIČKA, kakršna je 

gor zrasla v Gledališkem društvu 

Radeče 10.50 

dopoldanski uvod v tradicionalne 

24 Dneve splavarjenja 25 26 27 28 29 30 JUNIJ 

Ustanova Mat kultra 

Podvine 36, 1410 

Zagorje ob Savi 

www.matkultra.si, 

info@matkultra.si 

RCR Oblika 

▌oblikovanje: 

NATAŠA GALA 

▌tekst: 

ROMAN ROZINA 

▌fotografije: 

PRIMOŽ HAFNER 

MATJAŽ KIRN 

ROMAN ROZINA 

SIMON TANŠEK 

Vse predstave v akciji! 

Vse predstave v akciji! 

Vse, ampak res čisto vse predstave – BERI MI Z 

USTNIC Vse, ampak – si oglejte res čisto brezplačno vse predstave – BERI MI 

O 

▌ BREZ NJIH NI FESTIVALA (za 

njihovim nastopom pa tudi ne več): 

KUD Mažorete RAP Radeče 

11.20 

Projekt delno financirajo 

EU, Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za visoko 

šolstvo, znanost in tehnologijo 

▌Kjerkoli in karkoli se bo dogajalo: nič ne bo ušlo objektivom članov Foto kluba Hrastnik in KUD Art Cluba Litija; 

k foto in video nadzoru vabljeni tudi objektivizirani nečlani

Podzemne jame v Zasavju 

Alojzij Klančišar 

Kjer živi 

Anophthalmus 

ajdovskanus kaplai 

Jame so obsežni sistemi naravnih podzemskih votlin, ki so nastali v osrčju 

nekaterih kamnitih masivov. Včasih se odprejo na površje, in takrat lahko 

vstopimo v te mračne, skrivnostne svetove, skozi katere potujeta le zrak in 

voda. Večina znanih jam je izdolbenih v karbonatnih kamninah, ki jih pretežno 

tvorita v vodi počasi topna apnenec (kalcijev karbonat) in dolomit (kalcijevomagnezijev 

karbonat). 

O jamah v Zasavju je širše bolj malo znanega; jame za svoj razvoj pač ne 

potrebujejo vhodov, ki so prehodni in dostopni človeku. Nekatere s površja 

sploh niso dostopne; izdajajo jih le določeni znaki, ki nakazujejo, da je masiv 

prepreden s številnimi podzemskimi rovi. 

brezna ne vodijo v pekel, ampak so v 

neposredni povezavi z izviri. Kraški masiv 

vode ne filtrira, in vse, kar smo v jame 

odvrgli, običajno dokaj hitro privre iz 

izvirov pod masivom. Po znanih podatkih 

je v Sloveniji z odpadki onesnažena petina 

vseh jam, ki ležijo pod nadmorsko višino 

osemsto metrov, oziroma na poseljenih 

območjih. Z različnimi odpadki, med 

katerimi prevladujejo gospodinjski odpadki, 

mrhovina in odpadna vozila, je tako 

onesnaženih približno tisoč jam. 

Arhiv Alojzija Klančišarja 

Jama Štangovc je bogato okrašena s kapniki 

O jamah je dobro vedeti vsaj nekaj 

osnovnih stvari. 

V njih je vedno tema. Ta je fiziološko 

tako popolna, da po nekajminutnem bivanju 

v njej nismo več prepričani, ali imamo oči 

odprte ali zaprte. Fiziki bi rekli, da svetloba 

vendarle ni popolnoma odsotna, saj se delci 

kozmičnega sevanja, imenovani mioni, 

uspejo prebiti tudi v podzemlje. Toda ta 

svetloba je izjemno slabotna in pretrgana, 

zato so se jamske živali v svoje razvoju 

prilagodile na življenje brez vida. 

Varovanje jam je nujnost 

Kraške jame je oblikovala voda. Ta s 

površja skozi razpoke v kamninah spolzi 

v notranjost masiva, pada skozi bolj ali 

manj globoka brezna, ki jih je ustvarila 

z raztapljanjem kamnine; potovanje po 

temačnih in večinoma neraziskanih poteh 

se konča s kraškim izvirom. Najlepši kraški 

izvir pri nas je Divje jezero pri Idriji, zaradi 

izjemne lepote pa so kot naravni spomeniki 

zavarovani še nekateri drugi. 

Močni kraški izviri pa so zelo primerni 

tudi za oskrbo s pitno vodo. Iz kraških 

izvirov se z vodo oskrbuje kar štirideset 

odstotkov prebivalstva Slovenije. Tako 

kraški izvir Brestovica pri Klaričih z vodo 

oskrbuje večji del Krasa, izvir Rižane 

dobršen del obale, izvira Hubelj in Vipava 

napajata Vipavsko dolino, Mrzlek ob Soči 

Novo Gorico in tako naprej. 

Varovanje jam je zato še toliko 

pomembnejše, saj še tako nepomembna 

O naših jamah vemo le malo 

V Zasavju ni jam z razsežnostmi, 

kakršne imajo najbolj znane kraške jame, je 

pa veliko manjših jam. Vsekakor veliko več, 

kot se večini zdi, pa čeprav je to področje še 

slabo raziskano. 

Ker v Zagorju ob Savi ni društva, ki bi 

se ukvarjalo s to dejavnostjo, smo v Sekciji 

za reševalne pse Kinološkega društva 

Zagorje – v sodelovanju z nekaterimi člani 

Jamarskega društva iz Domžal – izdelali 

program za evidentiranje podzemnih jam na 

širšem območju Zagorja oziroma Zasavja. 

Na osnovi tega programa smo v lanskem 

letu pripravili oglede več območij: širšega 

območja Zasavske Svete gore v smereh proti 

Tirni, Savi, Golčam, Kobiljeku, Mareli, 

Vačam in Vidergi, nadalje vasi Jablana, 

Vodice, Kal, Čolnišče, Strahovlje in Šemnik 

Za bolj množičen turizem je med 

znanimi jamami v Zasavju najbolj 

zanimiva jama Štangovc nad Kisovcem 

oziroma v bližini vasi Vodice. 

Njegova posebnost je jamski hrošč, 

ki je bil doslej najden le v tej jami, po 

njegovem najditelju Andreju Kapli 

imenovan Anophthalmus ajdovskanus 

kaplai. Če ga boste želeli spoznati: gre 

za kakšnih šest centimetrov dolgega 

hrošča na dolgih in tankih nogah, z 

zelo dolgimi tipalkami. Je prozorno 

rumeno-rjave barve, celotna zgornja 

stran pa je gosto porasla s finimi 

dlačicami. 

Tam kjer živi Anophthalmus ajdovskanus kaplai • stran 22

z okolico, območje z vasmi Požarje, Špital, 

Selišče, Krvica, Kolk, Zavšenik, Senožeti 

in Mošenik, širše območje Čemšeniške 

planine, Zaplanine ter okolico Gunetove 

glave v smeri Jesenovega in Znojil ter 

nazadnje del Kumljanske: Jazbine, Podkum, 

Kum in Dobovec, predvsem v smeri Gorenje 

vasi pri Podkumu. 

Na podlagi površinskih pregledov 

območij in podatkov, pridobljenih od 

krajanov, smo skoraj na vseh območjih 

pridobili podatke o različnih podorih 

zemljišč in o breznih, ki so jih domačini 

večinoma že pred leti zasuli z različnim 

odpadnim materialom. V brezna so pred 

desetletji kar redno odmetavali tudi poginule 

domače živali. Težava je, ker krajani v strahu 

pred sankcijami zaradi onesnaževanja 

okolja za večino zasutih brezen nočejo 

povedati, kje se nahajajo. Kljub temu nam 

je uspelo zbrati nekaj podatkov o lokacijah, 

ki jih bomo v prihodnje raziskali, pri čemer 

bomo podatke o osebah, ki nam so povedali 

približna nahajališča teh brezen, varovali 

kot tajnost. 

Štangovc in Pri stari lipi 

Nekaj podzemnih jam smo tako odkrili na 

območju Dobovca, Podkuma in Čemšeniške 

planine, vendar gre za večina zelo mokre in 

blatne jame, katerih ogled zaradi obilnega 

deževja v jesenskem obdobju lani še nismo 

organizirali. Smo pa, glede na pridobljene 

in delno že znane podatke, v oktobru 

in novembru z jamarji opravili ogled že 

registrirane podzemne jame Štangovc, ki je 

že zaščitena kot naravni spomenik. 

Pri ogledu jame smo na najnižji točki 

jame, v samem vznožju, odkrili vsaj tri 

ožje vhode v do dodatnih deset do petnajst 

metrov globine. Glede na nekatere metode 

dela pri ogledu in raziskovanju podzemnih 

jam obstaja velika verjetnost, da je v samem 

podoru in okolici že odkrite jame še več 

manjših ali pa celo več neodkritih dvoran 

oziroma niš. To je dober izziv za mlade, 

ki bi se v našem okolju želeli ukvarjati z 

jamarstvom, in dober razlog za čimprejšnje 

odprtje jame za širši krog ljubiteljev 

podzemlja 

Prav tako smo opravili ogled in spust v 

105 metrov globoko brezno Stara lipa ali 

Pri treh lipah, kot mu pravi starejši krajan 

iz Jarš pri Šentlambertu. Brezno se nahaja 

v gozdu ob vaški cesti Jarše-Selišče. Vhod 

je ob večji skali, nakar je v globini okoli 45 

metrov prvo brezno. V njem smo naleteli na 

večje količine različnih odpadkov: oblačila, 

zdravila in tudi poginule manjše živali; s 

prebadanjem plasti odpadkov smo ugotovili, 

Kat. Ime Katastrska občina Upravna enota dolžina (m) globina (m) 

243 Bambula Hrastnik Hrastnik 20 0 

677 Španova jama Šentlambert Zagorje ob Savi 6 6 

678 Jama v Štuncu Šentlambert Zagorje ob Savi 35 15 

1079 Jama Mitošice Dobovec Trbovlje 27 0 

1091 Jama v Burgi Podkum Zagorje ob Savi 15 4 

1092 Jama pri Jazbinah Podkum Zagorje ob Savi 66 36 

1181 Jama v Kolovratu Kolovrat Zagorje ob Savi 10 10 

1182 Jama v Lipovici Kandrše Zagorje ob Savi 60 3 

1851 Jama pri Njivicah Njivice Laško 0 0 

2058 Ajdovska jama Polšnik Litija 16 9 

2084 Turkov prepad Dobovec Trbovlje 37 37 

2085 Drakslerjev prepad Dobovec Trbovlje 16 16 

2086 Krajškova luknja Dobovec Trbovlje 16 16 

2552 Blažetova jama Šentlambert Zagorje ob Savi 45 45 

2553 Vdamčeva jama Vače Litija 35 35 

3497 Brdajsova jama Šentlambert Zagorje ob Savi 30 6 

3893 Jama Štangovc Šemnik Zagorje ob Savi 99 30 

4015 Sirkovo brezno Šentlambert Zagorje ob Savi 24 24 

4611 Dupleznica Polšnik Litija 6 1 

4612 Rosinčkova jama Šentlambert Litija 13 9 

4613 Kristanova jama Šentlambert Litija 32 17 

4633 Jama v Tonkovem gozdu Kandrše Zagorje ob Savi 27 22 

4888 Jelenov rog Zaplanina Žalec 97 37 

6129 Brezno v Kleniku Vače Litija 20 18 

6130 Ajdovska jama Konj Litija 12 1 

6658 Brezno Stara lipa Šentlambert Zagorje ob Savi 138 92 

7384 Skrivaška jama Konjšica Zagorje ob Savi 45 36 

7877 Mala Ajdovska jama Polšnik Litija 9 1 

8322 Ajdovska jama Konj Litija 95 2 

8368 Krvava luknja Hrastnik Hrastnik 12 12 

8369 Kovška luknja Dol pri Hrastniku Hrastnik 13 6 

da je teh kar veliko, da je posameznim 

krajanom brezno v preteklosti služilo kot 

kraj za odmetavanje odpadkov. Če se potem 

povlečete skozi dva do tri metre velik rob, 

se odpre novo brezno vse do globine 105 

metrov. Naj tej globini iz sten izvira več 

voda. Brezno se zaključi z neznano globino 

vodnega podzemnega sifona. 

Obe podzemni lepotici sta dobra 

priložnost z vidika turizma. Jama Štangovc 

je zanimiva za nadaljnje raziskovanje, zaradi 

svoje lepote pa tudi za šolarje in turiste, ki 

bi prišli na območje Zasavja. Brezno Stara 

lipa pa je treba najprej očistiti in zavarovati 

vhod, ker je nevarno, da kdo pade vanj. 

Brezno je zanimivo z dveh vidikov: prvi 

je izkoriščanje vode v sifonu, drugi pa 

adrenalinsko plezanje v podzemlju, ki je 

med mlajšimi jamarji v Sloveniji vse bolj 

priljubljeno. 

Čaka nas veliko čiščenje 

Zelo zanimivo območje v zagorski 

občini je v naseljih Kal in Čolnišče. Z veliko 

vrtačami je že na zunaj videti zelo kraško, 

pri ogledu pa smo pridobili tudi veliko 

podatkov o različnih podorih in o tem, da 

na določenih mestih v zimskem času zelo 

hitro skopni sneg, zgodaj spomladi pa precej 

hitro ozeleni površina ali zacvetijo različne 

rože, kar oboje izdaja kraški svet. Območje 

se nahaja na prelomnici roba osamelega 

krasa Moravče-Kresnice-Sava-Zagorje in 

v diagonali že najdene podzemne jame 

Štangovc in brezna Stara lipa. 

Ogledali smo si že podzemno jamo v 

meji nad vrtačo, kakšnih sto metrov od 

krajevne ceste Kal-Jablana. Takoj na vhodu 

je odmetanega več različnega odpadnega 

materiala, vidna so okostja domnevno 

odvrženih poginulih domačih živali. 

Kljub temu smo skušali vstopiti v jamo, 

vendar smo zaradi velike razmočenosti in 

podornosti materiala po par deset metrih 

nekaj stopinjskega vpada odstopili od 

namere. Glede na videno ocenjujemo, da gre 

lahko tudi za večjo jamo ali več zaporednih 

manjših dvoran, ki po vsej verjetnosti 

vodijo v smeri levo proti Čolniščam in nato 

Kisovcu, desno pa v smeri proti Kalu in 

Požarjam. 

Za to jamo velja isto, kar je naša splošna 

usmeritev: jame je treba čimprej očistiti 

in zaščititi, potrebno pozornost pa je 

treba nameniti nadaljnjemu raziskovanju 

znanih in odkrivanju novih jam. Letos 

bi radi izvedli tudi ekološki tabor, kjer bi 

nadaljevali začeto raziskovanje, nujno pa 

se nam zdi opraviti tudi odvzem vode na 

različnih krajih pod domnevno kraškimi 

jamami in zasutimi brezni ter analizo njene 

onesnaženosti. 

Tam kjer živi Anophthalmus ajdovskanus kaplai • stran 23

Prostovoljno delo 

Mateja Eržen 

Izhod 

iz otopelosti 

in potrtosti 

Članek je nastal na temelju obsežnejše raziskave o brezposelnih 

prostovoljkah v Trbovljah. Njena avtorica je Mateja Eržen, ki že več let 

dela na področju gerontologije kot organizatorka mreže medgeneracijskih 

programov za kakovostno starost, v Trbovljah pa vodi Medgeneracijsko 

društvo Upanje. 

V raziskavi se je posvetila predvsem vprašanju, ali prostovoljstvo blaži 

negativne posledice brezposelnosti, ki jih občuti človek, njegova družina 

in širše socialno okolje. Vanjo je bilo vključenih deset brezposelnih 

prostovoljk različnih starosti, z različno izobrazbo in različno dolgim stažem 

brezposelnosti. 

Trbovlje so staro rudarsko mesto, ki ga 

označujeta tudi visoka brezposelnost na eni 

strani in visoka srčna kultura in solidarnost 

na drugi. Zato morda niti ni tako posebej 

presenetljivo, da je v trboveljski mreži 

medgeneracijskih programov za kakovostno 

starost med zelo aktivnimi prostovoljkami 

vse več brezposelnih oseb. 

Upanje Trbovlje 

V občini Trbovlje program Mreža 


starost izvajamo od leta 1999. Mrežo je 

uvajal in razvijal Inštitut Antona Trstenjaka, 

sofinancira jo Občina Trbovlje, za izvajanje 

programa pa skrbi v letu 2000 ustanovljeno 

Medgeneracijsko društvo Upanje Trbovlje. 

Le-to šteje 150 članov, kar tretjina pa jih je 

aktivnih. 

Aktivni člani se redno tedensko srečujejo 

s starimi ljudmi, individualno ali v skupini. 

Slednjih je 24 – enajst v Domu upokojencev 

Franca Salamona, druge delujejo v 

domačem okolju – skupno število v mrežo 

vključenih starih ljudi pa je okrog 280. 

V začetku lanskega leta je bila kar 

tretjina prostovoljk brezposelnih, njihovo 

število pa je še naraščalo. Stare so bile od 

25 do 56 let, razpon njihove izobrazbe pa 

sega od četrte do sedme stopnje. Aktivne 

brezposelne članice v povprečju opravljajo 

prostovoljno delo skoraj tri leta. 

Stiske brezposelnosti 

Izguba zaposlitve sodi med pomembne 

krizne dogodke. Brezposelnost povzroča 

hude socialne in še hujše duševne stiske: 

strokovne študije kažejo, da zaradi psihičnih 

stisk trpi več kot štirideset odstotkov 

brezposelnih, da jih tesnoba, depresija, 

nezadovoljstvo z lastnim življenjem, 

negativna samopodoba in brezvoljnost 

spremljajo pogosteje kot primerljive 

zaposlene osebe. 

Brezposelni doživljajo svojo 

brezposelnost kot materialno in osebno 

izgubo ter izgubo na področju odnosov. 

Doživljanje je pesimistično, zagrenjeno, 

nenehno razpeto med upanji in 

razočaranji. 

Prvemu šoku sledi zanikanje, ko se ljudje 

obnašajo, kot da se jih dogodek ne tiče, 

zmanjšujejo njegov pomen. V naslednji fazi 

iščejo vzroke izven sebe in pričakujejo, da 

bo krizo rešil nekdo drug, na primer Zavod 

za zaposlovanje. Sledi faza, ko sprejmejo 

nov položaj in status in se odločijo za novo 

pot v delovni karieri. 

Model je seveda teoretičen, saj se lahko 

zatakne pri kateremkoli prehodu: marsikdo 

ostane v fazi jeze in pričakovanja, nemalo 

jih obtiči v fazi, ko nov status sprejmejo in 

se nanj tako navadijo, da jim odločitev v 

smeri nove zaposlitve predstavlja ponovno 

problem. Izguba zaposlitve za nekatere 

pomeni kopičenje težav, drugi napnejo vse 

svoje moči, da bi se izkopali. 

Samopomoč in solidarnost 

Samopomoč je socialni vzgib v človeku, 

da skuša sam rešiti svojo stisko, da kljubuje 

težavam in tudi pomaga bližnjim, ker 

njihovo težavo doživlja kot lastno stisko. Pri 

brezposelnih prostovoljkah je imunski vzgib 

samopomoči zelo dobro razvit; samopomoč 

jim daje zadovoljstvo ob lastnem uspehu, 

poveča se jim uvid v možnosti reševanje 

lastnih in stisk drugih. 

• Ko sem bila na bolniškem staležu, so mi delovno knjižico poslali domov po pošti. 

V tistem trenutku se na denar in materialno pomanjkanje niti ne spomniš, najprej ti 

na misel pride vprašanje, kaj bo s teboj, kaj bo s tvojim tempom življenja? Vedno sem 

imela življenjski plan, danes ne vem, kaj bo z menoj, nikjer se ne vidim. 

• Najhujše zame je to, da v brezposelnosti človek za svoja dela ne dobi potrditve. Dan 

je predolg in počutiš se nekoristno, zavrženo. Materialno pomanjkanje pride šele 

kasneje, čeprav je težko plačati položnice. 

• Boli te to, da si začel delati s šestnajstnimi leti in celo življenje dal svoji firmi, kjer 

si delal in si prizadeval, poznal ljudi in prijateljeval z njimi. Nato pa občutek, da si 

ničvreden, da si smet, ki jo odvržejo v kot. 

• Ko ostaneš brez službe je tako, kot bi te nekdo lopnil s kladivom po glavi. Odveč si 

sebi in odveč si družbi; to moraš preprosto doživeti, drugače ne moreš razumeti. 

• To je hujše kot bolezen, stare te, če si sam ne pomagaš. Meni se je podrl svet. Hudo 

je bilo tudi doma, v moji družini, saj črnogledost in premlevanje mračnih misli ne 

koristijo družinskemu vzdušju. 

Izhod iz otopelosti in potrtosti• stran 24

Nekateri brezposelni se odločijo, 

da del svojega prostega časa – tega pa 

imajo brezposelni veliko – posvetijo 

temu, da pomagajo drugim. V zdravem 

prostovoljstvu se najbolje vidi neločljiva 

povezanost med osebno koristjo in 

pomočjo drugim, torej med samopomočjo 

in solidarnostjo. Potreba prostovoljca po 

solidarnosti in potreba človeka v stiski po 

prejemanju solidarnostne pomoči sta dve 

enakovredni in med seboj komplementarni 

potrebi. Učinki prostovoljskega dela so 

predvsem samorealizacija, osebnostna 

rast, vključevanje v socialno mrežo, 

dejavno sodelovanje v socialnem prostoru, 

dopolnjevanje znanj, integriranost 

posameznika v skupnost, zmanjševanje 

občutka osamljenosti in odtujenosti. 

Prostovoljstvo brezposelni osebi ponuja 

možnost zaposlitve. Ta ni poklicna, 

omogoča pa, da brezposelna oseba presežek 

prostega časa oblikuje smiselno in tako 

vsebinsko polni svojo zavest, svoj čas, svoje 

življenje. Resda jim lahko pogosto kruli v 

želodcu, tako kot tistim, ki so zboleli za 

nevrozo brezposelnosti in so otopeli ter 

potrti, niso pa obupani, saj so svojemu 

življenju znali dati vsebino in mu priboriti 

smisel. Smisel življenja se zanje ne prekriva 

več s službenim mestom, ne trpijo zaradi 

občutka nekoristnosti in odvečnosti. 

• Moj mož ve, da je moje delo zastonj, brez zaslužka, pa me nikoli ne ovira. Nasprotno, 

če se kdaj ne počutim dobro, me spodbuja: Pojdi, moraš iti, računajo nate. Nekateri 

drugi pa mi pravijo, zakaj hodim, ker da nimam nič od tega. Sama vem, da imam 

ogromno. Imam kup obveznosti in čas hitreje mine. Pogovorimo se, pozabim na težave, 

pogosto čutim s tistimi, ki so ostali brez službe in jim svetujem prostovoljsko delo 

– pomagalo je meni in bo zagotovo še komu. 

• Pri prostovoljstvu dajem in veliko dobim, ljudje me imajo radi. Veliko mi pomeni tudi 

skupina prostovoljk, s katero sem se usposabljala in se z njimi srečujem v intervizijski 

skupini. Večina od njih je ali je bila brezposelna in čutijo z menoj, vedo kako se 

počutim; med njimi sem lahko resnično jaz. Ne le kadar sem srečna, tudi kadar mi je 

hudo. 

• Moj mož živi z mojim prostovoljstvom. Razume in podpira me, mi pomaga. Lansko 

leto je za dan žena nabral šopke prvih pomladanskih cvetlic za člane in članice moje 

skupine. Z otroci je drugače, oni ne razumejo mojega prostovoljskega dela, pogosto me 

zafrkavajo, da ne morem brez »mojih starčkov.« 

• Ko vodim skupino na negovalnem oddelku me nobena stvar ne more spraviti iz tira, 

ta dan je moj in sem dobre volje. Vedno. Ko vidim tiste ljudi, iskrice v njihovih očeh ob 

mojem prihodu… to me osrečuje. Veliko dobim pri svojem prostovoljstvu in pomagalo 

mi je. 

• Enostavno me je vleklo naprej – ljudje, hvaležnost, veselje ob mojem prihodu. Moj 

fant na začetku ni razumel – vedno je govoril kaj imam od tega, kako lahko hodim 

zastonj… Danes me zaradi tega ceni in spoštuje in mi to tudi pove. Včasih mi s 

predlogom pomaga izbrati dejavnost za skupino, včasih me celo na kakšno stvar 

opomni in mi jo pomaga izpeljati. 

• Prostovoljstvo mi daje moč, to je polnilec mojih baterij. Vse mi je lažje, počutim se 

sproščeno, nobena stvar doma se mi ne zdi tako težka kot prej. Napredek člana v 

skupini, nasmeh na obrazu starih ljudi – to je tako lepo, kot če bi te pred vrati nekdo 

presenetil z vrtnico. Meni je prostovoljstvo pomagalo: če si sam ne pomagaš, če se ne 

odločiš storiti nekaj, le še globlje padaš. 

Prostovoljstvo in osebnostna rast 

Brezposelne prostovoljke v mreži 


starost sodijo v ta tip. S pričetkom 

opravljanja prostovoljskega dela se je pri njih 

povečala vpetost v socialne mreže. Zlasti to 

velja na ravni toplih medčloveških odnosov 

s starejšimi, na ravni prijateljskih odnosov 

v skupini prostovoljk in pri povezanosti z 

različnimi ljudmi ali skupinami, s katerimi 

prihajajo v stik ob različnih organiziranih 

dejavnostih društva. 

Zaradi tega v sebi postopoma odkrivajo 

zmožnosti, ki jih prej niso poznale ali 

uresničevale. Sem spadajo zlasti aktivno 

sodelovanje v programih društva, izboljša se 

njihova sposobnost izražanja in navezovanja 

stikov z različnimi ljudmi. Našteto je 

dodatna spodbuda pri osebnostni rasti in 

izboljšanju samopodobe, hkrati pa tudi 

dobra priprava na lastno starost. 

Zanimiv je tudi vpliv opravljanja 

prostovoljskega dela na celotno družino. 

Partnerji se v začetnem obdobju pogosto 

pritožujejo, ne razumejo odsotnosti, ko pa 

vidijo pozitivne učinke na vzdušje v družini, 

temu delu izražajo spoštovanje; nekateri 

celo sodelujejo pri pripravi posameznih 

dejavnosti. Zgodilo se mi je, da je mož 

brezposelne prostovoljke v znak zahvale 

• Ostala sem doma in bila psihično povsem na tleh, potrebovala sem zdravniško 

pomoč. Še danes pogosto rečem: »Bog ve, kje bi bila, če me ne bi takrat povabili med 

prostovoljce. 

• Preko javnih del sem eno leto delala v domu starejših. Ko sem izgubila to službo, me 

je potrlo bolj kot takrat, ko sem po tridesetih letih ostala doma. Najhuje je biti doma 

in premlevati stvari, imeti občutek, da nisi nič vreden, da nikomur ne pripadaš, da 

nimaš kam iti. Sedaj imam obveznost, na katero se pripravim, kasneje doma o njej 

premišljujem – to me zaposluje. 

• Z živci sem bila popolnoma na koncu, potrebovala sem zdravniško pomoč. Bog ve, kje 

bi že bila, če ne bi začela s prostovoljskim delom. Ljudje me imajo radi, sem koristna 

in zaželena. 

• Nisem videla svoje poti, svojega cilja. To je hujše kot bolezen, stare te, če si sam 

ne pomagaš. Meni se je podrl svet. S prostovoljskim delom sem pričela na pobudo 

zaposlene v domu, s katero sedaj vodiva skupino. Takoj sem sprejela in danes rada 

povem, da mi je pomagalo. 

nakazal prispevek za delovanje društva: 

»Veliko ste storili za naju, za našo družino. 

Žena je popolnoma drug človek, odkar 

prostovoljsko dela, njeno zadovoljstvo se 

odraža tudi v družini.« 

Manj razumevanja imajo otroci, ki v 

večini početja svoje matere ne razumejo ali 

so na stare ljudi celo ljubosumni. Le ena 

izmed prostovoljk navaja, da imajo njeni 

otroci zdaj bolj pozitiven odnos do starih 

ljudi. 

Izguba zaposlitve je za vsakogar velik 

šok, posledice pa so najbolj opazne na 

psihičnem področju, šele nato na socialnem 

in nazadnje materialnem. Prostovoljsko 

delo s starimi ljudmi je ena izmed poti iz 

psihičnih stisk, saj bogati ritem življenja, 

povečuje občutek koristnosti, hvaležnosti in 

spoštovanja, kar vodi k boljši samopodobi in 

večjemu zadovoljstvu z lastnim življenjem. 

Izhod iz otopelosti in potrtosti • stran 25

Prostovoljno delo 

Barbara Žgavec 

Z Voluntariatom 

na tuje 

Zavod za mednarodno prostovoljno delo Voluntariat prostovoljcem in 

prostovoljkam, ki se nam pridružijo, ponuja možnost udeležbe na različnih 

neprofitnih mednarodnih projektih. Povezujemo se s partnerskimi organizaciji 

v okviru mreže Service Civil International, v okviru evropskega programa 

Mladina pa kot priporočena pošiljajoča organizacija prostovoljce pošiljamo 

na projekte Evropske prostovoljne službe. 

Vsako leto ponujamo več kot tisoč 

kratkoročnih projektov mednarodnega 

prostovoljnega dela leto v več kot 

sedemdesetih državah v Evropi, Severni 

in Centralni Ameriki, Aziji, Avstraliji ter 

Afriki. Tistim, ki si želijo dolgoročnejšega 

prostovoljnega udejstvovanja, pa ponujamo 

udeležbo na neprofitnih projektih za tri 

mesece, pol leta, celo leto in tudi za več. 

Glede na to, da se nam največ 

prostovoljcev vsako leto pridruži na 

mednarodnih prostovoljskih taborih, naj 

nasujem nekaj informacij o njih. Morda 

pa boste v družbi dvesto prostovoljcev, 

ki se bogatijo in kalijo na mednarodnih 

prostovoljskih taborih, letos tudi vi. 

Mednarodni prostovoljski delovni 

tabor 

Delovni tabor je prostor, kjer ljudje 

katerekoli rase, prepričanja in narodnosti 

dva do tri tedne živijo skupaj in delajo na 

DESET KORAKOV DO TABORA IN NAZAJ 

neprofitnem projektu. Večina taborov se 

izvaja v poletnih mesecih, posameznega 

pa se udeleži od šest do dvajset, včasih 

celo petdeset in več prostovoljcev in 

prostovoljk. 

Posameznikom ponujajo možnost, 

združijo svojo energijo in skupaj pristopijo 

k reševanju težav v lokalnih skupnostih. 

Njihovi napori v narodnostno in kulturno 

mešanih skupinah prispevajo k svetovni 

gradnji miru. Njihovo delo je prispevek k 

napredku in boljšemu svetu. 

Tabori so v grobem razdeljeni na 

več tematskih področij, vsakdo pa na 

naši spletni strani lahko poišče sebi 

najbolj primernega. Takšna področja so 

antifašizem, antirasizem in etnične skupine, 

nadalje solidarnost s tretjim svetom, 

mirovna vzgoja, pomoč duševno ali telesno 

prizadetim, delo z otroki, najstniki in 

ostarelimi, ekologija in kmetijstvo, žensko 

vprašanje, depriviligirane družbene skupine 

kot so begunci in prebežniki, umetnost, 

kultura in zgodovina… 

1. Začutiš neustavljivo željo po spoznavanju novega! 

2. Na spletni strani www.zavod-voluntariat.si izbereš nekaj taborov, na katere bi rad šel. Če 

rabiš nasvet ali dodatne informacije, se obrneš na prostovoljce v Voluntariatovi pisarni. 

3. Natančno prebereš informacije o zavarovanju in splošnih pogojih za udeležbo na taboru. 

4. Čitljivo izpolniš prijavnico in jo podpišeš. Po potrebi dodaš motivacijsko pismo. Oddaš 

prijavnico in plačaš prijavnino. Vse potrebno prineseš osebno v pisarno, da lahko takoj 

popravimo morebitne napake. Obenem oddaš tudi prijavnico za pripravljalni seminar! 

5. Dobra novica! Po nekaj dneh te obvestimo, na kateri tabor si bil sprejet. 

6. Udeležiš se obveznega pripravljalnega seminarja za prostovoljce, na katerem izveš 

marsikaj zanimivega o mednarodnih delovnih taborih. 

7. Najkasneje tri tedne pred začetkom tabora prejmeš podrobnejše podatke o izbranem 

delovnem taboru. Takrat je zadnji čas, da potrdiš udeležbo na taboru. 

8. Urediš si še prevoz do tabora, zavarovanja, morebitna cepljenja in – pakiranje! 

9. Končno! Greš na tabor, tam se družiš z mladimi z vseh vetrov, delaš, se učiš in uriš nove 

spretnosti. In se seveda zabavaš! Fotografiraš, snemaš, si zapisuješ zanimivosti… Doma 

pripraviš pravo razstavo o svoji dogodivščini. 

10. Jeseni, ko se vsi vrnemo s taborov, prejmeš vprašalnik in vabilo na srečanje. Udeležiš se 

srečanja, kjer deliš izkušnje s prijatelji, ki si jih spoznal na pripravljenem seminarju. 

Več informacij in sočnih podrobnosti 

vam nudimo na spletni strani www. 

zavod-voluntariat.si ali pa na Resljevi 

20 v Ljubljani. Veseli bomo vašega 

elektronskega sporočila na placement@ 

zavod-voluntariat.si ali klica na 01 23 91 

625 ter 031 81 39 39.na katere bi rad šel. 

foto: Katja Mežnar 

Glavno opravilo na okoljevarstvenem taboru v Turčiji 

je bilo sajenje rastlin 

foto: Beti Žust 

Kosilo pod dežniki na lanskem renovacijskem taboru 

na Finskem 

Z Voluntariatom na tuje • stran 26

Tatjana Polanc Kolander 

Igor Karlovšek 

V enem svetu 

pravnik, 

v drugem 

pisatelj 

Pisati je začel že v osnovni šoli. V tretjem letniku gimnazije je s prvim 

napisanim romanom in priporočilom Toneta Pavčka, ki je bil tedaj urednik 

Cankarjeve založbe, obhodil Mladinsko knjigo in delo Poletna noč v 

nadaljevanjih objavljal v Mladini. Po številnih objavah v literarnih revijah 

je leta 1990 pri Prešernovi družbi izdal prvenec Bazen; v Delu so zabeležili 

notico o »novem Zolaju«, a je roman ostal prezrt. 

Igor Karlovšek pa je še naprej pisal, objavljal in s svojimi akcijskimi romani 

držal številne bralce v napetem obračanju strani. Konec lanskega leta je 

za roman Gimnazijec prejel nagrado Večernica za otroško in mladinsko 

literaturo. 

mojo stranko nepomembne stvari, med hojo 

do vložišča, pošte. Sicer pa realnega življenja 

nikoli ne prenašam v literaturo neposredno. 

Literatura je moja predelava tistega, kar 

vidim in občutim. 

Snovi za akcijske romane, po katerih 

ste prepoznavni, vam že zaradi narave dela 

ne more zmanjkati. Kaj pa je tisto, kar vas 

»prime«, da začnete pisati? 

Pravijo, da prve vendar nikoli ne 

pozabiš? 

Karlovšek: Izid prve knjige je za pisatelja 

res posebno doživetje. Glede na to, da sem se 

dolgo mučil s tem romanom – verjetno več kot 

šest let – sem bil seveda zelo zadovoljen. Tudi 

kritik sem si želel, a jih ni bilo. 

Kako pa danes, ko veljate za 

uveljavljenega pisatelja, sodelujete z 

založbami in uredniki? 

Karlovšek: Doslej so se vsi, s katerimi sem 

sodeloval, nazadnje z Blatnikom, Bogatajem 

in Zornom, zelo potrudili, tako da nimam 

nobenih pripomb. Res pa sem imel srečo, da 

so bili vsi moji teksti tudi objavljeni. Če ne bi 

bili, bi imel mogoče slabše mnenje o njih 

S soprogo Marijo imata v Celju 

odvetniško pisarno. Bi se v primeru bajnih 

zaslužkov od prodaje knjig posvetili samo 

pisateljevanju, kot recimo tuji pisci, na 

primer John Grisham, ki ga – pravite – tudi 

radi prebirate? 

Karlovšek: Zelo rad sem odvetnik, ker se 

srečujem z vedno novimi ljudmi, njihovimi 

težavami, krivicami in zapleti, in se trudim 

pomagati jim po najboljših močeh. Bajnega 

zaslužka od pisateljevanja pa si niti ne 

predstavljam; zelo verjetno pa bi se v takšnem 

primeru povsem posvetil pisanju, tako kot 

Grisham, ki mi je všeč tudi zaradi tega, ker je 

prav tako pravnik. 

Kolikšen pa je pravzaprav ta slovenski 

pisateljski zaslužek? 

Karlovšek: Od časov, ko smo bili plačani 

po avtorskih polah, pa do danes, ko je 

honorar določen v odstotku od prodaje knjig, 

je bistveno padel. Samo s pisanjem ni mogoče 

preživeti. Obstajata dve omejitvi: prva je, vsaj 

v mojem primeru, da lahko napišem samo en 

roman na dve leti. V dveh letih bi moral tako 

za roman zaslužiti 24 povprečnih plač, kar pa 

ni mogoče. V primeru, da bi pisal hitreje, bi se 

trg še bolj zasitil z mojimi deli in bi prodaja še 

bolj padla, tako da bi zaslužil še manj. Moral 

bi se ukvarjati še z drugimi rečmi, pisanjem 

scenarijev, ki bi morali biti tudi realizirani, 

promocijami, branji, nastopanji po šolah, 

knjižnicah in tako dalje. 

Nekoč ste dejali, da vam pisateljevanje 

predstavlja paralelni svet, lahko se celo z 

nekom pogovarjate in hkrati pišete... Se 

lahko potem sogovorniku sploh posvetite? 

Karlovšek: Kljub temu, da sem v 

paralelnem svetu, se zelo dobro osredotočim 

na pogovor s sogovornikom. Res pa je tudi, 

da se največkrat preklopim v drugi svet 

takrat, ko realnost od mene ne zahteva 

pretirane koncentracije, recimo med vožnjo, 

ko sedim na obravnavi, kjer se dogajajo za 

Karlovšek: Glavni motiv je želja, da bi spet 

živel v nekem imaginarnem svetu s svojimi 

junaki in reševal njihove imaginarne težave. 

Vključuje vaše pisanje tudi kakšna 

pričakovanja bralcev, ki jih želite potešiti? 

Karlovšek: S svojim pisanjem želim bralce 

zabavati, jih pritegniti k prebiranju, po drugi 

strani pa preko junakov mojih romanov s 

svojimi razmišljanji tudi vplivati nanje, da 

bi bili boljši in plemenitejši. Ne želim soditi, 

kaj je prav in kaj ni. Želim zgolj povedati 

zgodbo, jo bralcu odkriti. Vsak bralec bo njej 

prizadet ali neprizadet na drugačen način. O 

tem, na kakšen način se bo odzval na zgodbo, 

pa pravzaprav ne razmišljam. Želim le, da bi 

mi bralci »verjeli«, da gre za pravo, resnično 

zgodbo, ki te ne more pustiti ravnodušnega. 

Do nagrajenega romana Gimnazijec 

so vas v glavnem označevali za žanrskega 

pisca, pisca kriminalk, akcijskih romanov. 

Karlovšek: Res je, da me kritiki navadno 

ne postavljajo ob bok vrhunskim literatom; 

drži pa tudi, da imajo zdaj ob Gimnazijcu 

nekaj težav, kam bi me umestili (nasmeh). 

Kdo je potem v deželi, ki je – sploh na 

področju literature – razdvojena med visoko 

in popularno kulturo, vaš najzanesljivejši 

kritik? Nenazadnje se vaše knjige kar dobro 

prodajajo in izposojajo v knjižnicah? 

V enem svetu pravnik, v drugem pisatelj • stran 27

Karlovšek: Prva je gotovo moja žena. 

Tudi roman, ki ga trenutno končujem, bom 

predal uredniku šele, ko bo »odobren« z njene 

strani. 

V Gimnazijcu, ki je sicer tudi akcijsko 

zasnovan, pišete o mladostnikih, 

prestopništvu, odraščanju, tudi ljubezni 

in prijateljstvu... Tudi sami ste oče dveh 

odraščujočih sinov. Kaj vam pomeni 

družina? 

Karlovšek: Družina mi je od nekdaj veliko 

pomenila, ker sem rojen v veliki družini in ker 

je bila mama ves čas doma. Z bratom Borisom 

sva bila zadnja, zato sva kot najmlajša imela 

od te družine tudi največ. Prepričan sem, 

da bi morala družba ali država omogočiti 

normalen razvoj otrokom, jim dovoliti, da 

preživijo več časa s starši, ne pa da starši v 

boju za denar preveč delajo. Če imamo ljudje 

čas drug za drugega, negujemo odnose, potem 

smo boljši, bolj tolerantni; če pa se pehamo 

za materialnimi dobrinami, nimamo časa za 

druge in to povzroči odtujenost. 

foto: Tatjana Polanc Kolander 

Vi ste, se zdi, vesel človek. 

Karlovšek: Veselim se vsakega dne. Vesel 

sem pogovora z ženo. Dan, ko sem tako 

utrujen, da sem tiho, je slab. Najslabše je, 

če žena reče: »Mi nimaš ničesar povedati?« 

To me prizadene in postanem jezen nase, 

če dopustim kaj takega. Sem tudi zelo 

radoveden, vedno več si dovoljujem, meje moje 

radovednosti pa se odmikajo. Veselim se dobre 

knjige, lepega filma, še posebej dobre tekme, 

če igram nogomet, košarko z družino, uživam 

v naravi, v gorah, na morju, kadar lovim ribe, 

rad imam glasbo, rad igram klavir, čeprav ga 

že dolgo nisem utegnil, rad poslušam otroka, 

ki se pogovarjata z menoj. Milijone stvari je, 

ki me veselijo, in noben dan ni zame prazen. 

Razmere v državi, politiki potemtakem 

nimajo vpliva na vaše počutje. 

Karlovšek: Do države je vedno potrebno 

nastopati s kritično distanco in zahtevati več 

in bolje. Ljudje smo na Zemlji približno dva 

milijona let, država kot institucija pa obstaja 

le zadnjih pet tisoč let. Če vzamemo državo 

kot tvorbo kapitalizma, pa jo poznamo le 

zadnjih dvesto ali dvesto petdeset let. Razvoj 

bo zagotovo šel v smer globalizacije, pa če 

to hočemo ali ne, in čez nekaj sto let ne bo 

več nobene države, ampak bo individualnost 

prevladala nad potrebo, da naše splošne 

potrebe zadovoljuje državni aparat. 

Država je v osnovi draga in zelo pokvarljiva 

tvorba, ki je življenje ne potrebuje. Človeštvo 

bo živelo na Zemlji še nadaljnje milijone let 

brez držav in prepirov o tem, da je potrebno 

človekove ideje po svobodi, napredku in 

umetniškem ustvarjanju uresničevati v okviru 

nekih form, ki so ljudem tuje. Če bi država v 

resnici ugotovila, da obstaja zaradi ljudi, in 

ne, da prebivalstvo neke države obstaja zaradi 

nje, potem bi tako in tako težila k svoji ukinitvi. 

Tako jaz gledam tudi na našo državo. 

Ki velja, bi rekli, še za varno? 

Karlovšek: Če bi se nekdo dvignil nad 

naš planet in ocenjeval življenje in varnost v 

posameznem koncu tega planeta, bi rekel, da 

je Slovenija zagotovo varna država. Vendar 

država s svojim aparatom v zdajšnjem času 

ne more zagotavljati občutka varnosti, saj 

nismo ogroženi zaradi nekega zunanjega 

ali notranjega sovražnika. Varnost ljudem 

zagotavlja stopnja blaginje, stalnost in 

dostopnost pridobivanja materialnih sredstev 

za življenje, razvoj znanosti in šolstva. 

Slovenija je stopila na pot kapitalizma, ki 

v osnovi ni naravnan v to, da bi zagotavljal 

blaginjo vsem. Kapitalizem predpostavlja trg 

in vso paleto tržnih odnosov, ki na eni strani 

povzročajo prekomerno bogatenje uspešnih 

in hud polom ter propad slabših. Kadar v eni 

državi en del prebivalstva materialno propada, 

se izgubi socialni mir in potem država postaja 

slaba in ni več varna. 

Če bi vas zanimala politika, če bi bili na 

oblasti, kaj bi najprej spremenili? 

Karlovšek: Res nimam nobene želje, da bi 

bil na oblasti in karkoli spreminjal. Aktivna 

politika me sploh ne zanima, nimam želje 

po včlanjevanju v kakršnokoli stranko ali 

gibanje, ker preprosto ne verjamem, da v 

okviru kapitalizma lahko katerakoli stranka 

karkoli spremeni. 

Kot odvetnik pa se borite za svoje stranke. 

Glede na to, da ste kot pisatelj dovolj 

občutljivi za dogajanja: ali ta občutljivost 

pomeni kdaj tudi ranljivost pri primerih, ki 

jih spoznavate kot odvetnik? 

Karlovšek: Verjetno sem občutljiv, a 

sem tudi zelo trden. Držim se načela, da če 

nekaj začneš, boš tudi dokončal, pa če je še 

tako hudo. Najtežji je včasih res prvi korak, 

ampak že drugi te pripelje bliže cilju. Ljudje 

k odvetniku vedno pridejo prizadeti. Če je 

zadeva lahka, potem ne iščejo odvetniške 

pomoči. K nam pridejo, ko je že zelo, zelo 

hudo. Takrat niso pripravljeni na kakšno 

očiščevanje, gledanje vase, spoznavanje tudi 

lastnih napak. V glavnem želijo pravico, ki 

je obarvana z njihovimi pogledi, in to takoj. 

V času, ko trajajo postopki, se ljudje unesejo, 

obrusijo, zahteve se znižajo, čas na koncu 

vse uredi. Če pa se s stranko ne ujamem, 

če pričakuje preveč, prehitro, potem je ne 

vzamem. Bolje prva zamera kot zadnja. 

Zelo rad delam kot odvetnik, vendar pa 

je res, da zadnjih pet let delam dosti manj 

in več pišem. Veliko dela, predvsem tistega 

sitnega, administrativnega, preložim na ženo, 

ki mi s tem ogromno pomaga. Brez nje ne bi 

mogel pisati. Dejstvo, da sta najini pisarni 

– ki sta sicer ločeni in samostojni – skupaj 

in da lahko vsak trenutek kaj vprašam, se 

posvetujem z njo, je neprecenljivo. Uživam v 

takšnem načinu življenja in dela. 

Glede na to, da živite v Radečah, delate 

v Celju – se kdaj prištevate k Zasavčanom? 

Karlovšek: Prištevanje k enim ali drugim 

me nikoli ni posebej zanimalo, vendar vedno 

rečem, da sem Radečan in se tudi imam za 

Radečana. Ali smo Radečani Zasavčani ali 

Posavčani, se nisem nikoli spraševal, ker je že 

zelo dolgo, odkar so bile Radeče v isti občini 

kot Hrastnik. Potem ko so Radeče pripojili k 

Laškemu in so otroci pričeli hoditi v šolo v 

Celje, se je pojem Zasavja v očeh Radečanov 

precej spremenil. 

V enem svetu pravnik, v drugem pisatelj • stran 28

Magda Breznikar 

Davorin Hostnik 

Pred tremi leti so v Šmartnem pri Litiji z mednarodnim simpozijem iztrgali 

pozabi Davorina Hostnika, Slovenca, ki je na prelomu 19. in 20. stoletja 

pomembno prispeval h krepitvi slovensko-ruskih kulturnih in znanstvenih 

stikov in je med drugim avtor prvega rusko-slovenskega in slovensko-ruskega 

slovarja s kratkima slovnicama obeh jezikov. 

Sicer pa velja Hostnik tudi za osrednjega romanista in prevajalca v 

sedemdesetih letih 19. stoletja na Slovenskem. Iz nemščine, francoščine 

in italijanščine je prevedel trinajst del, od tega je osem njegovih prevodov 

Na mednarodnem simpoziju, ki je 

bil posvečen 150-letnici Hostnikovega 

rojstva, je dvanajst slovenskih in ruskih 

zgodovinarjev in slavistov osvetlilo njegovo 

delo in življenje, udeležila pa se ga je tudi 

njegova vnukinja Jelena Vladimirovna 

Hostnik iz Voroneža. Ob tej priložnosti 

je podarila pobudniku in organizatorju 

simpozija Ustvarjalnemu središču Breznikar 

iz Šmartnega pri Litiji dokumentarno 

gradivo o Davorinu Hostniku. Junija letos 

bo za to častno dejanje, v predsedniški 

palači v Ljubljani, iz rok predsednika 

države dr. Janeza Drnovška prejela državno 

odlikovanje. 

Hrano so gimnazijcu peš prinašali v 

Ljubljano 

Davorin Hostnik se je rodil 14. 

septembra 1853 v kmečki družini v vasi 

Podroje. Bil je peti od dvanajstih otrok. 

Ljudsko šolo je obiskoval v Šmartnem pri 

Litiji, ki je bila tedaj ena redkih na širšem 

območju, zato so jo obiskovali tudi učenci 

iz Zagorja, Kamnika in celo Ljubljane. 

Šola je uživala velik ugled, h kateremu je 

pomembno prispeval učitelj in skladatelj 

Fran Ser. Adamič, za katerega se je vedelo, 

da je bil v tistem času eden izmed najbolj 

odličnih učiteljev na Kranjskem. Na njegovo 

pobudo so v Šmartnem 1872. leta ustanovili 

čitalnico. 

Publicist, 

prevajalec, 

slovaropisec, 

pedagog 

Hostnik je v težkih razmerah nadaljeval 

šolanje na gimnaziji v Ljubljani. Stanoval 

je pri gospodinji, ki je oddajala ležišča 

gimnazijcem, jedel pa je le to, kar so mu 

peš v Ljubljano prinašali od doma njegovi 

sorodniki. Kljub temu je študiral sijajno in 

šest gimnazijskih razredov končal z odliko. 

Posebno dobro so mu šli jeziki. 

V sedmem razredu je moral študij 

pustiti. Njegovi starši so namreč vztrajali, 

da postane duhovnik, toda Davorin se je 

temu pod vplivom liberalnih idej uprl. Zato 

je pomoč od doma prenehala in mladenič 

je bil prisiljen iskati zaslužek. Postal je 

sodelavec pri Slovenskem narodu in se 

začel ukvarjati s prevajanjem. Pri časopisu 

Slovenski narod, ki ga je urejal Josip Jurčič, 

je prvič sodeloval med letoma 1872 in 1873, 

drugič pa po služenju vojaškega roka od 

jeseni 1876 do jeseni 1877. 

Po opravljenem zrelostnem izpitu v 

Celju je nadaljeval s študijem na dunajski 

filozofski fakulteti, kjer je vpisal romansko 

filologijo. 

Posrednik francoske, nemške in 

italijanske književnosti 

Že v času prvega sodelovanja z Jurčičevim 

Slovenskim narodom je za podlistek tega 

časopisa prevedel nekatera francoska 

dela, ki so izšla tudi v knjižni obliki, v tako 

imenovani zbirki Listki. Hostnik in Jurčič 

sta leta 1873 v knjižni obliki izdala prvo 

francosko leposlovno delo v slovenskem 

prevodu, česar se tedaj najbrž niti nista 

zavedala: roman Meta Holdenis pisca 

Victorja Cherbulieza. 

Sicer pa je v sedemdesetih letih Hostnik, 

po naročilu Dramatičnega društva v 

Ljubljani, prevajal gledališka dela, ki so jih 

uprizarjali v Narodni čitalnici v Ljubljani. 

Prevajal je francoska, nemška in italijanska 

dela; med drugim je poslovenil dramo 

Marie-Jeanne, burko Krojač Fips, veseloigro 

Kozarec vode, Cvrček, Star samec in 

Lowwodska sirota. Poslovenil je tudi 

Goldonijevo burko Sluga dveh gospodov, 

ki je sploh prvo italijansko delo, igrano 

na slovenskem odru. Večina Hostnikovih 

prevodov za gledališče je izšla v zbirki 

Slovenska Talija. 

V to obdobje Hostnikovega ustvarjanja 

sodi tudi prevod romana Julesa Verna 

Naslovnica zbornika Davorin Hostnik med Slovenijo 

in Rusijo 

Publicist, prevajalec, slovaropisec, pedagog • stran 29

Potovanje okoli sveta v osemdesetih dneh, 

ki ga je poslovenil po naročilu Slovenske 

matice in je izšlo v slovenskem prevodu 

pet let po izidu izvirnika, medtem ko je 

že omenjeni prevod Meta Holdenis izšel 

istega leta kot izvirnik. »Obžalovati je, 

da se je odločil za odhod na Rusko, saj 

bi – če bi ostal v Ljubljani – zgodovina 

prevajanja francoske literature beležila 

manj zaostankov in verjetno več slovenitev 

sodobnih francoskih piscev, kar najbrž ne bi 

bilo brez pomena tudi za izvirno slovensko 

književnost«, je o Hostniku kot posredniku 

francoske književnosti na šmarskem 

simpoziju poudaril dr. Tone Smolej. 

Štiri desetletja predan učenju 

klasičnih jezikov 

Čeprav je Hostnik že kot študent izražal 

simpatije do Rusije, pa na odhod še ni 

mislil. Toda misel na izselitev v Rusijo ga 

ni zapustila. Živo so ga zanimali Slovenci, 

ki so na povabilo Slovanskega učiteljskega 

instituta iz Peterburga že odšli v Rusijo za 

učitelje klasičnih jezikov, saj je v tistem času, 

po šolski reformi v Rusiji, primanjkovalo 

učiteljev klasičnih jezikov. 

Med prvimi je tja odšel Hostnikov 

rojak Jernej Brezovar iz Šmartnega. Bil 

je pet let starejši od Hostnika in je prej 

končal dunajsko univerzo. Po enoletnem 

usposabljanju v Slovanskem učiteljskem 

institutu v Peterburgu je bil Brezovar 

poslan za učitelja na klasično gimnazijo 

v Kursku. Na njegovo prigovarjanje se je 

leta 1879 tudi Hostnik nenadoma odločil 

Davorin Hostnik s sinom Vladimirom leta 1918 

in odpotoval v Rusijo; bil je domači učitelj 

pri graščakinji Teplovi, vdovi bratranca 

ruskega pisatelja I. S. Turgenjeva, kateri ga 

je priporočil prav Brezovar. 

Hostnik torej ni odšel v Rusijo po poti, 

značilni za druge slovenske filologe: preko 

usposabljanja na prej omenjenem institutu. 

Že naslednje leto je na univerzi v Harkovu 

opravil eksterne izpite in dobil rusko 

diplomo. Najprej je bil kratek čas profesor 

na progimnaziji v Borisoglebsku, nato pa 

na novoustanovljeni gimnaziji v Rilsku. 

Ustvaril si je dom in družino in tam ostal do 

konca življenja. Umrl je 26. marca 1929. 

Avtor prvih dvojezičnih slovarjev 

Davorin Hostnik, v Rusiji znan kot 

Martin Matvejevič Hostnik, ni nikoli 

pozabil na svojo domovino. Sodeloval je 

z liberalnim Slovenskim narodom, pisal je 

tudi v Ljubljanski zvon, tržaško Edinost, 

zlasti pa v Slovanski svet. Pri ruskih bralcih 

pa je poskušal vzbuditi zanimanje za 

Slovenijo s članki, ki so izhajali v Izvestjih. 

Hostnikovo najpomembnejše delo 

sta dvojezična slovarja, v katerih je 

združil slovensko rodoljubje in goreče 

rusofilstvo. Pripravo slovensko-ruskega in 

rusko-slovenskega slovarja mu je zaupalo 

Peterburško slovansko dobrodelno društvo. 

V predgovoru rusko-slovenskemu slovarju 

s kratko slovnico ruskega jezika, ki je izšel 

v Gorici 1897, je Hostnik označil njegov 

pomen za Slovence takole: »S to knjigo 

izročam svojim dragim rojakom priročnik, 

ki jim bo omogočil, da se bodo naučili jezika 

največjega in najmogočnejšega slovanskega 

naroda in da bodo črpali neizmerna 

bogastva ruske literature iz prvih virov.« 

Posebno pozornost je posvetil ruski 

slovnici. »Rusko slovnico za Slovence 

sem zelo skrbno sestavljal, opirajoč se 

na Zgodovinsko slovnico ruskega jezika 

Buslajeva in na znanstvena dela pokojnega 

akademika Grota. Sploh sem podrobno 

obdelal vse tisto, kar je pri učenju ruščine 

meni povzročalo težave ali dvome, ker 

sem mislil, da se bo v takem položaju kot 

jaz počutil vsak Slovenec,« je med drugim 

zapisal izdajateljski komisiji Slovanskega 

dobrodelnega društva. Slovarja so se zelo 

razveselili slovenski izobraženci. 

Drugi slovar, slovensko-ruski s slovensko 

slovnico, je začel sestavljati takoj po prvem. 

Namenjen je bil ruskim izobražencem. 

Hostnik je izrazil upanje, da bo to njegovo 

delo prispevalo k temu, da bodo tudi ruski 

študenti študirali slovenski jezik. Leta 

1901 je izšel v Gorici in je bil pri ruskih 

znanstvenikih deležen številnih pohval: 

njegovi slovnici slovenskega jezika je 

bila dodeljena celo nagrada Akademije 

znanosti. »Podelitev nagrade Akademije 

znanosti je najbolj vesel trenutek v mojem 

življenju, vest o tem me je ganila do dna 

srca«, je pisal A. I. Sobolevskemu 10. 

februarja 1901, »saj lepšega priznanja moja 

ljubezen do slovanskega jezikoslovja ne bi 

mogla dobiti.« 

Tudi v Sloveniji je bil Hostnikov 

slovensko-ruski slovar sprejet z 

navdušenjem, pri čemer je bil poudarjen 

velik slovansko-kulturni pomen tega dela. 

Ruska zgodovinarka dr. Iskra Čurkina, 

ki je prva raziskovala Hostnikovo delo, je 

opravila tudi obširno raziskavo o ruskoslovenskih 

kulturnih stikih od konca 

18. stoletja do leta 1914. Kot najboljša 

poznavalka je ocenila: »Z vso pravico 

lahko rečemo, da je med vsemi slovenskimi 

emigranti v Rusiji za razvoj rusko-slovenskih 

kulturnih stikov največ storil Hostnik«. 

Hostnikov slovar – tudi po sto letih 

nepogrešljiv 

Medtem ko je bil Davorin Hostnik v 

Sloveniji pozabljen, prav tako tudi njegova 

dela, pa je na simpoziju v Šmartnem vzbudilo 

pozornost razmišljanje ruske znanstvenice 

dr. Ljubov Kurkine, ki je o Hostnikovem 

slovarju med drugim dejala: »Bogat 

ilustrativni material, poln pregovorov in 

rekel, kulturno-zgodovinski komentarji, ki 

dopolnjujejo razlaganje besed, opazovanja 

sorodstvenih zvez besed itd., predstavljajo 

uporabniku slovarja neprecenljivo pomoč 

ne samo pri preučevanju jezika, ampak 

tudi pri osvajanju novega kulturnega 

prostranstva. Slovar ni izgubil svojega 

pomena in do današnjih dni ostaja ena 

izmed nepogrešljivih knjig filologa.« 

Avtor prvih dvojezičnih slovarjev je v 

ruskem kulturnem prostoru še prisoten. V 

Ustvarjalnem središču Breznikar upamo, 

da smo z omenjenim simpozijem in izdajo 

zbornika Davorin Hostnik med Slovenijo 

in Rusijo nanj opozorili tudi slovensko 

strokovno in širšo javnost ter ga iztrgali 

pozabi. 

K temu bo nedvomno prispevalo 

dokumentarno gradivo, ki je razstavljeno 

v muzejski učilnici Ustvarjalnega središča 

Breznikar. Med gradivom je tudi rokopis za 

nov dopolnjen rusko-slovenski slovar, ki ga 

je v rodno Hostnikovo domovino prinesla 

80-letna Jelena Vladimirovna Hostnik, ko 

je na naše povabilo prvič obiskala Slovenijo 

in prisostvovala prireditvam, s katerimi 

smo počastili 150-letnico rojstva Davorina 

Hostnika. 

Častni pokrovitelj prireditev je bil 

predsednik Republike Slovenije dr. Janez 

Drnovšek. 

Publicist, prevajalec, slovaropisec, pedagog • stran 30

Duhovna dediščina 

Tatjana Kavšek 

Jože Potrpin 

iz Svibnega 

Tudi letos se je že dodobra prebudila pomlad z vsemi svojimi čari. In z njim 

želja, da si med različnimi obveznostmi najdemo čas, okolje in sebi lasten 

način, da napolnimo svojo dušo, svojo notranjost. 

Sodobni ljudje prepogosto hrepenimo po nečem novem. Raziskujemo 

nepoznano v prepričanju, da je podoba domačega okolja povsem jasna, da 

svet okoli nas tako in tako ni nič posebnega, kaj šele vreden posebnega 

opazovanja, pozornosti, spoštovanja. Saj vse poznamo: utečene življenjske 

tokove in ljudi, dogodke, reke in legende, utrip kraja in še in še. 

A še zdaleč ni vse tako samoumevno 

in logično. To v svojih literarnih člankih 

in delih že vrsto let uspešno predstavlja 

preprost, izobražen, literarnih veščin 

bogato »priučen« podeželski človek: Jože 

Potrpin iz Zagrada pri Svibnem. Odlikuje ga 

izreden posluh za opazovanje, raziskovanje, 

zbiranje, zapisovanje, fotografiranje in 

drugo. V župniji Svibno pri Radečah smo 

lahko zelo ponosni, da imamo v svoji 

sredi tako plemenitega zbiralca kulturne 

dediščine. 

Kdo je Jože Potrpin? 

Romanje Jožeta Potrpina se je začelo 

18. marca 1954 v Zagradu, s pogledom 

proti Svibnu in farni cerkvi. Maturiral je na 

gimnaziji Miloša Zidanška v Mariboru in v 

letih od 1975 do 1978 študiral na Teološki 

fakulteti v Ljubljani in univerzi Gregoriana 

v Rimu. V osemdesetih letih je deloval 

na področju diakonije Ljubljana-Dravlje, 

medškofijske in nadškofijske diakonije. 

1986 se je kot negovalec-bolničar zaposlil 

v Domu starejših občanov Ljubljana-Šiška in 

v tem poklicu vztrajal do pridobitve naziva 

medicinski tehnik. Sredi devetdesetih let je 

diplomiral iz fizioterapije na Visoki šoli za 

zdravstvo v Ljubljani, znanje pa nadgradil z 

opravljenim strokovnim izpitom za višjega 

fizioterapevta v Zdravilišču Laško. 1998 se 

je zaposlil v Splošni bolnišnici na Ptuju; pot 

od doma na Ptuj in nazaj je še vedno njegov 

vsakdan. 

Pisanje mu je bilo vedno velik izziv. 

V devetdesetih je bil dopisnik časnika 

Slovenec, mednarodne katoliške revije 

Kristjanova obzorja-Communio in dopisnik 

katoliške revije Prijatelj, še vedno pa dopisuje 

v tednik Družina. Za strokovno glasilo 

Zbornice fizioterapevtov Slovenije Fizis 

je prevedel nekaj strokovnih člankov, pri 

založbi Družina pa je leta 2000 izšel njegov 

prevod Listine zdravstvenih delavcev. 

Veliko znanja je razdelil med članice 

in člane Študijskega krožka Svibno in 

pomembno prispeval k podobi našega 

Vodnika po turistično-zgodovinsko-gozdni 

učni poti. Vsi domačini pa ga dobro 

poznamo tudi po njegovih knjigah, ki govore 

o naših krajih, naši dediščini in prednikih, 

njihovih spominih in hotenjih, o legendah. 

Srce slovenske zemlje 

Le kdo ne pozna 1219 metrov visokega 

zasavskega očaka, mogočnega Kuma. Ljudi 

od blizu in daleč privablja v svojo bližino, 

jih osvaja s svojimi čari, številne navdihuje 

za pisanje. 

Jože Potrpin je znal številne že zapisane 

utrinke zbrati in urediti v knjigo Srce 

slovenske zemlje – Kumski zbornik, ki je 

1998. leta izšla pri založbi Družina. V njej se 

prepletajo raznolika doživetja obiskovalcev 

Kuma, legende o sveti Neži in svetem Joštu, 

zapisi o postavitvi televizijskega oddajnika, 

njegovo mogočnost opevajoča poezije in 

tudi utrip kumske nedelje kot je bil nekoč 

in je danes. 

Skriti zaklad 

Župnija Svibno pri Radečah leži na 

južnem pobočju mogočnega Kuma in je 

geografsko vpeta v utrip doline Sopote. 

Župnijo Svibno sestavljajo zaselki: Svibno, 

Počakovo, Veterni Vrh, Zagrad, Čimerno in 

Jože Potrpin s fotoaparatom, radovednim očesom in 

pozornim sluhom 

Jože Potrpin iz Svibnega • stran 31

Kapela svetega križa 

Kapela sv. Križa naj bi bila postavljena v zahvalo po dveh ohranjenih pripovedih. 

Po ljudskem izročilu so podložniki okoli leta 1840 zaradi prehude tlake in prevelikih 

dajatev svetni in cerkveni gospoščini namerno požgali upravno poslopje in župnišče. Med 

tem ljudskim upiranjem naj bi neki ujetnik z gradu pobegnil tako, da je skočil z njegovega 

obzidja, se pokrižal in zaklical: »Sveti križ božji« in živ pristal na tleh. Druga pripoved 

pa pravi, da so Turki uspeli zavzeti grad. Pred njimi se je nekdo rešil tako, da je skočil z 

grajskega obzidja, pri tem zaklical: »Sveti križ, pomagaj!«, in ostal pri življenju. Obakrat je 

pobegli padel na mesto ali v bližino kraja, kjer stoji današnja kapela, ki jo je dal postaviti 

iz hvaležnosti za srečen izhod. 

Spet drugi radi verjamejo pripovedi, da naj bi kapelo postavili na nekdanji skrivni vhod 

na grad. O njem se namreč že več rodov govori ali namiguje, že večkrat pa se ga je brez 

uspeha tudi iskalo. 

Križ na brezenski vodi 

Križ, star vsaj sto let, je bil po 

pripovedovanju prednikov postavljen v 

zahvalo, ker se je tamkajšnji izvir vode 

pred tem večkrat presušil in šele čez čas 

začel znova teči. Ob presahnitvi so morali 

Brezenski hoditi po vodo še precej dlje. 

Po tistem, ko so postavili križ, je vode 

zmanjkalo le enkrat, med drugo svetovno 

vojno. 

Ajdov grob 

Jagnjenica ter je tako vpeta v dve krajevni 

skupnosti: Svibno in Jagnjenica, ki obe 

sodita v občino Radeče. 

Zgodovinska dejstva govore o Svibnem 

kot eni redkih pražupnij na Slovenskem, a 

od tega so minila že stoletja. O kraju pričajo 

zgodovinski viri že iz let med 1169 in 1175, 

ko se prvič omenjajo gospodje Svibenski 

z gradom Scharffenbergom. Pičlih sto 

let kasneje pa že zasledimo tudi prve 

omembe cerkve sv. Križa, ki Svibnemu daje 

svojevrstno podobo še dandanes. 

Zgodovina Svibna je tema Potrpinove 

druge knjige: Skriti zaklad – Kronika župnije 

Svibno. Avtor se je pogovarjal z veliko 

starejšimi ljudmi, ki so kakorkoli povezani 

z župnijo Svibno. Zgodovina kraja je 

pisana v preprostemu človeku razumljivem, 

jasnem jeziku. Delo zapolnjujejo življenjske 

zgodbe in prigode domačinov; hudomušne, 

neverjetne in tudi grenkobne. Zanjo je leta 

2003 prejel občinsko priznanje: zlatnik 

občine Radeče. 

Znamenja 

Letos pa je, ponovno v založbi 

župnije Svibno, izšlo še njegovo tretje 

delo: Znamenja – župnija Svibno. V njej 

je z besedo in številnimi fotografijami 

predstavil 55 krščanskih znamenj kot so 

kapele, križi in zidne niše s svetniškimi 

podobami. Knjiga je dragocen prispevek 

k poznavanju in ohranjanju sakralne in 

kulturno-zgodovinske dediščine, krepi pa 

tudi vedenje o kraju in naših prednikov, 

ki so znamenja postavljali ob raznolikih 

pomembnih izkušnjah in preizkušnjah pri 

delu in v življenju. 

Jože Potrpin je človek, ki na svojih poteh 

odprto opazuje, nenehno zbira, fotografira, 

zapisuje, razmišlja in sestavlja celote iz 

zgodb ljudskega pripovedovanja. Njegovo 

»popotovanje skozi čas in kraj« in pisanje 

»zgodovine na podlagi osebnih izkušenj« je 

za nas neprecenljivo bogastvo. 

Na vrhu Magolnika, v gozdu ob strani 

rimske ceste s Počakovega proti Ljubljani, 

leži »Ajdov grob« iz stare železne dobe. 

Ljudsko izročilo pravi, da je skozi kraj 

potovala večja skupina ljudi – ajdov, in 

se tu ustavila za nekaj časa. Morda se je 

pripetila nesreča ali kaka druga nezgoda 

ali pa so umrle pokopali v skupen grob. 

Preostali so krenili naprej. 

Po starodavnem izročilu so bili ajdi 

velikani. Ajdovski moški je bil tak hrust, 

da je navadnega človeka, ko je naletel nanj 

pri košnji sena, dal kar v svoj predpasnik, 

odnesel na svoj dom in vprašal domače, 

kaj naj bi to bilo. Ajdovska žena je bila tako 

velika, da je z eno nogo stala na Lisci, z 

drugo pa na hribu na nasprotnem bregu 

in prala plenice v Savi. Ajdovski rod je 

izumrl, le posamezniki so preživeli in baje 

obstajali še v srednjem veku. Tako je ajd, 

ko so gradili cerkev na Brunku, poklical 

svojega sorodnika na Gorjancih, ta pa mu 

je kar vrgel zahtevano zidarsko kladivo. 

Prvi radio 

V Svibnem je imel prvi radio učitelj Ivan 

Pečnik, že leta 1926. Tu in tam ga je 

postavil na odprto šolsko okno, da ga je 

bilo slišati daleč po vasi. Stari mesar pa je 

hodil gor in dol pod svojo hišo in govoril: 

»Osli, osli, ni mogoče, da bi slišali glas iz 

Ljubljane.« 

Drugi radio v kraju je dobil Hinko Medved 

leta 1928, v izredno hudi zimi. Anteno 

so kljub velikemu mrazu povlekli iz hiše 

do hleva. Krajani so ga hodili večkrat 

poslušat. Deloval je na akumulator, ki so 

ga dajali polniti za teden dni Ravnikarju 

v električno centralo na Njivice. 

Medvedovi so imeli tudi prvi smuči v 

vasi. 


Jože Potrpin iz Svibnega • stran 32

Ropotarnica spominov 

Jana Mlakar Adamič 

Štorije o Žabji vasi 

(kot jih skušal in spisal 

Leopold Odlazek-Lubo) 

Ko se človek nameri pribeležiti nekaj preprostih dejstev o Leopoldu 

Odlazku, Lubotu, kaj hitro ugotovi, da je bila preprosta le namera. Temu 

človeku številnih talentov, pokoj še zdaleč ni prinesel tudi spokoja, pač pa 

mu je pognal nov veter v jadra, ki so očitno komaj čakala, da se na široko 

razprejo. A prav je, da najprej razčistimo, kaj in kako je pihalo, da ga danes 

»vlačimo po cajtengu«. 

17. aprila 1940 se je rodilo detece, 

Zupanov Lubo, in se s tem zelo ustreglo 

materi Citi, očetu Poldetu, stari materi 

in staremu očetu, ki so po lepi knapovski 

navadi živeli v španoviji na vrhu Žabje vasi, 

v nekdanjem Puršenhauzu. Prav dolga idila 

ni bila, saj je na vrata že trkala vojna, kar 

so vedeli. Niso pa vedeli, da jim bo vzela 

Poldeta, ki je kot partizan padel leta 1944. 

In Lubo je postal vojna sirota. 

Žabja vas 

Zgodnje otroštvo je bilo za kolonijskega 

mulca čas neskončne svobode in varnega 

zavetja, Žabja vas pa ves svet, ki je samo 

čakal, da ga drzni zavojevalec odkrije: 

krušne peči, štirne, barake in kleti, pralnice, 

grede, kurje in zajčje štale, svinjaki, akacije, 

spodnji puršenhauz, naselje Na hribu s 

Kopičami, zapuščena strojnica izvoznega 

jaška na Gojdi, žabjevaški graben, leseni 

plotovi in brajde… barvito sliko je uokvirjala 

ozkotirna rudniška železnica. 

Dodajmo k tej idili še domače razmere. 

Iz besedila Olika in manire pri prehranjevanju 

Smrt kar ni znala odnehati. Do začetka 

petdesetih let je odnesla oba stara starša, 

leta 1952 pa še enoletno sestrico. To slovo 

je bilo najtežje in nikoli čisto preboleno. Ko 

sta z materjo ostala sama, sta se morala iz 

preseliti v manjše stanovanje, v hauz poleg 

puršenhauza. 

Če mu je bila cela Žabja vas domače 

dvorišče, pa je zunaj prežal svet, ki ni bil 

tako prijazen. Prvič je pokazal zobe v 

osnovni šoli. Po kaj je Lubo tjakaj hodil? 

»Na cepljenje«, se spominja. 

Enajsta šola 

Zadržanemu, slabo oblečenemu pobu 

je brezrazredna družba kaj hitro vcepila 

občutek, da je pripadnik manjvredne raje. 

Pa se je raje držal bolj doma, česar skrbna 

mama seveda ni vedela. V četrtem razredu 

ga ni bilo na spregled v šolo kar cel mesec 

in tako velikega greha blage pedagoške 

duše niso mogle odpustiti. Kazen? Cvek iz 

matematike in repetiranje razreda. Naslednje 

leto je bil odličnjak in demonstrator risanja 

pri isti učiteljici. 

Iz besedila Mladostne zvijače 

Ne bom trdil, da sem bil v mladosti 

kakšen angelček, po pridnosti mislim, 

pa tudi med najslabšimi nisem bil, 

bil sem nekje v sredini med tistimi, 

ki so se kasneje vlačili po zaporih, in 

tistimi, kar je bilo vsaj za žabjevaško 

mladež izjema, ki so končali na kakšni 

fakulteti. 

Tako kot drugi sem bil tudi sam z 

vsemi žavbami namazan. Izmed 

vseh lumparij se mi je najbolj podalo 

potepanje. 

V gimnaziji mu je spet jermen dol padel. Iz 

Francije so se vrnili sosedje, ki niso znali 

nič in tega niso imeli namena spreminjati. 

Mnogo prijetneje je bilo takim ptičem 

gnezditi med hlodi na Ajnzerju… 

Ko so se Potekevi vrnili v Francijo, je imel 

Lubo spet malo več časa za šolo, a kaj, ko 

je bilo tudi zadržkov veliko: pot z Vod do 

gimnazije je bilo odločno predolga, eden 

od profesorjev ga je zbadal, ker se je k 

pouku prikazal teden dni prepozno, novi 

sošolci z drugih, bolj gosposkih šol, mu 

tudi niso bili povšeči. 

Zbirali so se temni oblaki, treščilo pa je, 

ko je sošolec izročil pismo s »pozdravi« iz 

gimnazije njegovi mami. Čeprav ni imel 

pojma, kakšno silno izdajstvo je zakrivil, 

ga je Lubo vseeno, tako za vsak slučaj, 

nabutal. 

Pa so prišli drugi časi. Ne vem, ali je pogrešal (ded – op.) svojega v partizanih padlega sina, ali je bil vzrok to, da so imele 

starejše hčere le ženske potomce. Svet sem mu obrnil jaz, sin najmlajše, edini moški potomec do tedaj. 

Kljub temu, da je bil starokopiten, je spoštoval vse praznike, tako državne kot cerkvene, čeprav sam ni hodil v cerkev. 

Tista »Na mizi je lahko le buh in kruh«, pa mu je bila sveta, a ne za dolgo. K temu pripomorem jaz, sinček edinček. Če se prej s 

svojimi otroki ni niti pogovarjal, je mene pestoval, se z mano pogovarjal, celo lase sem mu lahko mešal in še več – med kosilom, ko 

smo jedli matevž in zelje, sem lahko sedel na mizi, v matevž pa sva, vsak z ene strani delala tunel. Bonbone v okroglih zavitkih, 

ki so jih dobivali rudarji in so bili shranjeni med okenskima kriloma v kuhinji, ki smo ga uporabljali za nekakšen hladilnik, 

sem jedel le jaz, mamin sinček. Tudi smetano, ki se je nabrala na kuhanem mleku, sem lahko pojedel, namazano na kruh in 

posladkano, le jaz. 

Bog ve, kaj bi še počela, če ne bi pri 42 letih delovne dobe in še pred odhodom v pokoj – umrl. 

Štorije o Žabji vasi (kot jih skušal in spisal Leopold Odlazek-Lubo) • stran 33

Že se je pripravljala ponovitev žaloigre iz 

osnovne šole, ko mu je profesor ponudil 

dvojko, če šolo zapusti. Kupčija je bila 

videti ugodna in krmilo se je zasukalo proti 

Kovinarski šoli. »In smo jo naredili. Ne 

ravno z veseljem, a smo jo«, pravi Lubo. 

Za Žabjevaščane je v tistem obdobju še v 

precejšnji meri veljalo cankarjansko pravilo, 

da na Klancu rojeni s Klanca ne pridejo… 

in kovinarska šola je bila kar lep pomik 

navzgor. 

V fabriko 

Šiht se mu je ponudil v Cementarni, kjer 

je bila, glej, glej, kot kuharica zaposlena 

tudi njegova mama. Dodeljen je bil v pruh 

k šlosarjem. Ker se mu niti sanjalo ni, kje bi 

to bilo, so mu, sedemnajstletniku zelenemu, 

dali natančna navodila: »Ti pejt kr za zajl 

ponam, pa bo.« Pohod je začel pri cerkvi 

v Retju in sledil žičnici gor, dol, gor, dol… 

do obračališča, kjer je dobil še natančnejša 

navodila: »Po dveh premzih navzdol.« 

Tam je res stala nedokončana zgradba 

nove žičnice s ponkom in to je bila kukr 

delavnica. Dela zadosti (vzdrževali so 

stari obrat, mašino, bagre ter žičnici Vasle 

in Retje), vode malo, toplota le dokler ni 

majster brcnil v sod, v katerem so kurili, 

šihtnih cot nič. Šiht se je končal šele, ko 

je bilo delo opravljeno. Malico: funšterc, 

belo kavo, špeh, z mastjo namazan in 

popopran kruh ter čaj v flaši, so nosili od 

doma. Ob dokončanju nove žičnice, ga je 

doletela čast, da je porinil prvi voziček in 

po dveh letih končno dočakal delo v fabriki, 

Cementarni. 

Za dvajseti rojstni dan se ga je, ob podpori 

dveh delovnih ekip, ki sta cenili njegove 

opičje sposobnosti pri rezanju železa 

na višini, krepko nalokal. O, saj so mu 

pomagali. Dva sta držala dvajsetlitrsko 

pletenko, slavljenec je moral le goltati sam… 

Res, težka leta! 

Za vrat mu je že dihalo služenje vojnega 

roka, čemur se je izognil tako, da se je 

vpisal na večerno srednjo tehniško šolo 

v Ljubljani. Dokler se je z istim vlakom 

vozila pisana druščina bodočih gradbenic 

iz Zagorja, je tudi Lubota študij zanimal. 

Za vsak slučaj, da ne bi izpadel fah idijot, 

je splošno razgledanost pridno širil na 

matinejah in v kavarni Slon. Ko so puncam 

spremenili urnik, mu tehnikum naenkrat ni 

več dišal. Pa hajd, v vojsko. 

Tam so njegove likovne sposobnosti prvič 

dobile veljavo, saj ga je risanje shem: napadi, 

obrambe in podobni umetniški motivi, 

pisanje umetelnih naslovov na pisma in 

krašenje živih podlag za tetovaže, rešilo 

manj prijetnih opravil. S skračenjem, ki 

ga je prinesel z odliko opravljen desetarski 

kurz, se je še hitreje vrnil v rodno Žabjo vas 

in spoštovana fabriko 

Za petindvajseti rojstni si je poklonil 

izjemno dragoceno darilo – ženo Tončko. 

Mnogo let kasneje je, še vedno ob isti ženi, 

obudil spomine na poročni dan. 

Iz besedila Poroka v koloniji 

Pride veliki trenutek, mercedez 

(fabriški – op.) pride po ženina. Firbci 

visijo po oknih. S pričo se vkrcava. 

Gremo po nevesto. 

Žabja vas! Puršenhauz! Kraj srečnega 

dogodka. Cela hiša je na kupu. Starši 

jočejo, sosedje si brišejo solze. Pa saj 

ne more biti res, a gremo v klavnico, si 

mislim, dajte ga no srat! 

Končno se le premaknemo proti občini. 

Klasičen socialističen obred. Obljubimo 

si vse, kar moremo, izmenjamo prstane 

in vsega je konec. Adijo svoboda. 

Karavana gre dalje. 

Obvezno slikanje. Weiss Stanko starejši: 

»Nevesta, levo nogo malo na desno, 

ženin malo na levo, priči bliže…« 

Ker je bilo spomladi in še niso bile 

cvetličarne za vsakim vogalom, seveda 

nismo imeli šopka. Ata Weiss z vrha 

omare v fotografskem ateljeju vzame 

šopek, ga otrese prahu in ga ponudi 

nevesti. Vljudno ga odkloni. Smo pa 

že rajši brez. 

Tudi to preživimo. 

Ker je do slavnostnega kosila še precej 

časa, se vprašamo: Kam? K Matkot 

na Katarino. Kad se troši, nek se troši. 

Bencin in šoferja bo plačala fabrika, 

za kavo bo pa že dal kdo od prič, si 

mislim. 

Bog nas je uslišal. Kavo smo spili, 

šofer je pokadil cigaro, račun pa – kuča 

časti. 

Domov v kolonijo! 

Glede narodnega prirastka ima Lubo čisto 

vest, saj sta mlad par v družino spremenila 

hčerka in sin. V vmesnem času je širil svoja 

strokovna obzorja in po opravljeni delovodski 

šoli kaj hitro dočakal posvetitvene besede: 

»Nared pelegungo za jutr!« ki so ga doletele 

sredi remonta in povzdignile med majstre. 

V penzijon je šel leta 1998 kot šef strojega 

obrata. In bog pomagaj tistemu, ki se mu 

zareče žal beseda o Cementarni. Za take ni 

milosti! 

Vedno v ekipi 

Med potepanjem, šolanjem, služenjem 

in službovanjem, zaljubljenostjo in 

prebolevanjem izgub… je bil Lubo še 

športnik. Vedno v ekipi. Že kateri. Kot 

pionirček je brcal pri Dobrni, čevlje, 

Štorije o Žabji vasi (kot jih skušal in spisal Leopold Odlazek-Lubo)• stran 34

odpisane in podedovane od starejših 

članov, so dobili le za tekmo. Ročno nabiti 

štofelci so na podplatih zdržali približno do 

polčasa, tekmo pa so zagnani nogometaši 

zaključili že zelo naplatni. Iz vrst podmladka 

je napredoval do golmanske rezerve pri 

članih, parkrat na tekmah tudi res branil, 

nato pa skupaj s tovariši zapustil nogometne 

vrste, ko sta bila Dobrna in Retje prisilno 

združena v NK Rudar. 

Z odbojkarsko ekipo je osvojil pokal Zasavja, 

pri rokometu pa je bil vratar B moštva in 

nekajkrat rezerva v A moštvu. Še vedno 

je tudi aktiven balinar. Leta 1974 je bilo 

ustanovljeno potapljaško društvo, in Lubo 

je pri tridesetih naredil izpit za potapljača. 

Ta šport ima od vseh najraje: danes je častni 

član kluba, od potapljaške zveze pa je dobil 

posebno pohvalo za dolgoletno delovanje in 

vodenje kluba. Vseh trideset let je bil vesten 

kronist, ki se je, ko se je bližala obletnica, 

zakopal tudi v arhiv, dodal bogato slikovno 

gradivo in sezname članov ter njihovih 

dosežkov, in za trideseto obletnico na sto 

straneh popisal kroniko potapljaškega 

društva. Založnika še išče. 

Upokojitev (in žena) sta iz njega ponovno 

naredila študenta, saj se je vpisal na Univerzo 

za tretje življenjsko obdobje. Od leta 1999 je 

član likovne sekcije, s čimer se mu je odprla 

nova razsežnost v razumevanju sveta. Svoja 

dela razstavlja na skupinskih razstavah, 

poklanja jih samoiniciativno. Nima se za 

umetnika, rad pa bi bil obrtno dober slikar. 

In če nič drugega, pravi, se je naučil slike 

brati. A je vseeno tudi kaj drugega. 

Presežki in dodana vrednost 

Od leta 2000 je tudi član etnološkega krožka 

na U3, kjer smo skupaj zaorali etnološko 

ledino. Etnologijo v prvi vrsti zanima način 

življenja na ravni vsakdanjosti. Pomemben 

vir proučevanja preteklosti so ustni viri 

v obliki subjektivnih izpovedi, spominov 

in življenjskih zgodb, ki jih potrjujejo 

zgodovinska dejstva. Zato sem slušatelje 

spodbujala k samostojnemu zapisovanju 

določenih tem. 

Sicer pa je tudi sodobna zgodovinska teorija 

retoriko odkrila kot način mišljenja. In ko 

smo že pri zgodovini: že Rimljani so se 

zavedali, da je zgodovina učiteljica življenja 

– Historia magistra vitae est – žal pa je 

bila dolgo zaradi neinventivnih načinov 

podajanja zvedena na zaprašeno preteklost 

in mučno sedanjost, ki je od nas zahtevala 

pomnjenje brezštevilnih letnic, imen, 

vojaških premikov in podobnega balasta. 

In zgodovina je bila videti kot truplo, saj 

ljudi, navadnih smrtnikov, ni bilo nikjer. 

Šele v novejšem času so historične vede 

prišle do spoznanja, da je zgodovina stkana 

iz usod posameznikov in drobnih dogodkov. 

Drobci življenja, ki jih opisuje Lubo, 

resda niso preusmerili toka zgodovine, za 

povprečnega smrtnika pa so bili in so še 

pomembni ali celo pomembnejši od prej 

omenjenih. 

V etnološkem študijskem krožku smo začeli 

z najbolj univerzalno temo – prehrano. 

Lubo se je izkazal za izjemnega zapisovalca, 

zbiralca, prvovrstnega informatorja in 

pomočnika, ki ima skorajda fotografski 

spomin. Njegov prvi tekst je bil o kolinah. 

Ker gre pri njem vse v neke presežke in 

dodano vrednost, se tudi opis kolin ne konča 

zgolj pri mesarju, orodju in pri klobasah, 

pač pa nameni nekaj besed tudi prašiču in 

njegovi zadnji uri. 

Sledila so še mnoga besedila z 

najrazličnejših področij. Od igrač in iger, 

kjer vestno popiše tudi tiste, za katere se je 

treba za nazaj opravičiti, da so sploh bile. 

In če jih je že opisoval, jih je mimogrede 

tudi naredil. Te igrače so bile začetek zbirke 

igrač Zasavskega muzeja Trbovlje, ki je 

razstavljena v muzeju Hrastnik. 

Trboveljščina in trboveljskost 

Drug ciklus Lubotovih utrinkov iz 

vsakdanjega življenja so opisi šeg 

življenjskega kroga kot sta poroka in smrt, 

Iz besedila Higiena 

posebno mesto pa si zaslužijo stvarni 

opisi navidez marginalnih tem, na primer 

sanitarij ter hišne golazni. Njegova domača 

naloga na temo osebne higiene je prinesla 

nekaj novih znanstvenih spoznanj o mrčesu 

in njegovem skritem življenju. 

Fascinira nas njegov bogat slovar 

trboveljščine (po zadnjem štetju okrog 

tisoč besed), ki mimogrede bodi povedano, 

neavtoriziran kroži po e-pošti. V poeziji 

jedrnato strne, kar mu pač leži na duši. 

Da njegovo pisanje ni ostalo neopaženo, 

izpričuje en skupinski in en samostojni 

literarni večer, na katerih je predstavil svoje 

zgodbe, ki jim dal skupni naslov Ljudje 

odhajajo, spomini ostajajo in podnaslov 

Mladost med hauzi. 

Lubotovo občutenje in dojemanje sveta je 

široko. Govori jezik, ki ga Zasavje razume, 

in v svojih besedilih ohranja tisto, kar je 

bilo svoje čase za knapovske kraje značilno: 

odkritost in neposrednost. 

Svoje pisanje vedno popravlja in ni z njim 

nikoli zadovoljen. Občuduje tiste, ki znajo 

pisati ocvetličeno prozo. Njegov besednjak 

v tej kategoriji ne bi prišel v finale, po drugi 

strani pa je za opis življenja ravno pravšnji. 

Ker tudi v njem ni bilo dehtečih rožic in 

miloglasnih ptičic, pač pa kislica ob plotu in 

nadležni golobi. Kam potemtakem vtakniti 

zveneče ukrasne pridevnike? 

Ja, najboljše stvari so res vedno enostavne! 

Bolhe, to vrsto nadloge smo verjetno pojrbali od gnile kraljevine ali pa se je prinesla 

iz partizanov. Imelo smo jo torej tudi v porajajočem socializmu. 

Tudi ta je še kako povezana s pomanjkljivo higieno. V tistih časih še ni bilo pralnih 

strojev in se je posteljnina in perilo menjavalo malo redkeje kot danes. Za to je bilo 

več vzrokov. Enkrat ni bilo pralnih sredstev, drugič voda ni tekla, ker je crknil ležaj 

na črpalki, rezervnih delov pa ni bilo, tretjič je pa pozimi voda zmrznila. Da se kdaj 

kakšni gospodinji ni ljubilo, to se pa ni omenjalo. 

Pogoje za rejo torej imamo. Pasmo nismo preveč izbirali, saj se je poreklo vleklo še 

iz prve svetovne vojne, zato je bila domača, že prava avtohtona sorta, lepo zalita, z 

dolgimi nogami prav lepo prilagojena našim razmeram, ravno pravšnja. 

Gremo torej. Kam? V kino, seveda! 

Kino. Mirno sediš in uživaš ob pogledu na Ester Wiljems, sline se ti cedijo. »Groza!« 

Za pasom se pojavi žgečkanje, slinjenja je v trenutku konec, film naenkrat postane 

nezanimiv, lepote filmske dive izginejo, komaj še čakaš, da je predstave konec. Jadrno 

odhitiš proti domu, kjer se znebiš nezaželenega bitja. V kino boš šel pa že še kdaj 

drugič, razmišljaš. 

Doma. Ponoči. Topla postelja. Alarm, ne letalski, kot v pravkar končani vojni, bolha. 

Nežno te grizlja okrog trebuha in ti nažira že tako od vojne načete živce. Treba bo 

ukrepati. Prižgeš luč, počasi odgrneš posteljo. S filigransko natančnostjo pričneš s 

preiskavo. Ne odnehaš prej, da jo najdeš. Maščevanje je krvavo. Osliniš palec in kazalec 

in jo zgrabiš, omamljena od sline in stiska prstov, z njimi še malo pomencaš, otrpne, 

natovoriš jo na noht palca druge roke, z nohtom palca roke, s katero si jo ujel, pričneš 

stiskati ubogo živalco. Glasen pok se zasliši izpod nohtov, kri brizgne na vse strani 

in to je dober znak, da je eksekucija končana. Preostane ti le še, da si roke obrišeš v 

gate in greš nazaj spat. 

Štorije o Žabji vasi (kot jih skušal in spisal Leopold Odlazek-Lubo) • stran 35

Glasilo Srečno 

Tine Lenarčič 

Več kot 

rudniški 

časopis 

Lanskega prvega julija je poteklo štirideset let, kar je pri takratnem Rudniku 

Trbovlje- Hrastnik začelo izhajati glasilo Srečno. Razlog za ustanovitev tega 

glasila je bil, da je konec maja 1965 zaradi finančnih razlogov prenehal izhajati 

časopis Zasavski tednik s prvotnima naslovoma Zasavski udarnik in Zasavski 

vestnik. 

Časopis je izhajal v okviru Medobčinskega sveta SZDL zasavskih občin: ker ena 

od občinskih organizacij SZDL ni zmogla več poravnavati svojih obveznosti do 

časopisa, je izdajatelj sprejel sklep, da se Zasavski tednik ukine. 

Tednik je urejal posebni uredniški odbor 

s profesionalnimi sodelavci: novinarji, 

urednikom ter administracijo. Objavljal je 

tudi številne prispevke v zvezi z Rudnikom 

Trbovlje- Hrastnik, tako da so bili člani 

kolektiva preko njega seznanjeni z delom 

podjetja po tehnični, komercialni, finančni, 

kadrovski, samoupravni in še kakšni plati. 

S prenehanjem izhajanja tega časopisa je 

nastala nekakšna praznina pri obveščanju 

občanov zasavskih občin, predvsem pa še 

zaposlenih v Rudniku Trbovlje- Hrastnik. 

Zato je bilo treba najti nov način seznanjanja 

zaposlenih z delovnimi, finančnimi in 

drugimi načrti, predvsem pa seveda z 

doseženimi uspehi. 

vprašanje, kolikšni bodo stroški priprave in 

izdajanja časopisa. Ko je bilo predstavljeno, 

da razen stroškov za papir ne bo nikakršnih 

dodatnih stroškov, so se s predlogom 

strinjali vsi. 

Takšna usmeritev je pomenila, da so 

članke in gradiva pripravljali sodelavke in 

sodelavci splošnega sektorja v okviru svojih 

delovnih obveznosti, avtorskih honorarjev 

ni bilo. Razmnoževanje časopisa pa je na 

ciklostilnem stroju Gestettner – v prostoru 

poleg stanovanja hišnika na podstrešju 

upravne zgradbe - prevzel hišnik, pomagal 

pa mu je arhivar. 

Prva številka 

so z velikim zanimanjem prebirali novo 

sredstvo informiranja zaposlenih v Rudniku 

Trbovlje- Hrastnik. Prvo leto je izšlo osem 

številk, napredek – tako vsebinski kot 

glede števila sodelujočih piscev – pa je bil 

opazen od številke do številke. Prispevki 

so se večinoma obravnavali teme povezane 

s proizvodnjo, delovno zakonodajo, 

zdravstvenim stanjem zaposlenih, 

varčevanjem z materialom, izostanki z dela, 

letovanjem zaposlenih, proslavljanjem dneva 

rudarjev, gospodarskimi ukrepi, strojnim 

pridobivanjem premoga, tehničnimi 

izboljšavami, fluktuacijo, kadrovsko 

problematiko, delom samoupravnih 

organov, gospodarsko reformo, investicijami, 

planiranjem, izobraževanjem, stanovanjsko 

in socialno problematiko, strokovnim 

izpopolnjevanjem zaposlenih, varstvom 

pri delu, študijskim in razvojnim delom, v 

njem pa smo objavljali tudi različne novice 

z obratov in se poslavljali od upokojenih 

članov kolektiva. 

Informator je v ciklostirani obliki izhajal 

do konca leta 1967. Drugo leto njegova 

obstoja je izšlo dvanajst, tretje leto pa 

trinajst številk. 

Ciklostirani Informator 

Poleg drugih delovnih nalog in obveznosti 

je tudi obveščanje spadalo v moje delovno 

področje. Tedanjemu glavnemu direktorju 

Albertu Ivančiču sem zato predlagal, da bi 

sami začeli izdajati časopis; v začetku morda 

v skromnejši obliki. Po krajšem premisleku 

je dejal: »Če si upate naložiti še to skrb in 

breme, se s predlogom strinjam.« 

Dogovorila sva se o obliki izhajanja, 

vsebini, potrebnih sodelavcih, članih 

uredniškega odbora, tiskanju, stroških. 

Izbrala sva tudi ime, ki naj bi bilo začasno, 

dokler se izhajanje časopisa ne ustali. Med 

tremi predlogi je izbral naziv Informator. 

Predlog za izdajanje lastnega časopisa so 

zatem sprejeli še vsi takratni samoupravni 

organi Rudnika Trbovlje- Hrastnik. Seveda 

je bilo pri tem odločanju najpomembnejše 

Časa za pripravo in izid novega časopisa 

je bilo zelo malo. Želeli smo ga izdati do 

3. julija 1965, za takratni dan rudarjev. 

Uspelo nam je in prva številka Informatorja 

je v nakladi petsto izvodov dejansko izšla 1. 

julija 1965; druga in vse nadaljnje številke 

so izšle v tisoč izvodih. 

Časopis je imel velikost A4 formata, 

bil je ciklostiran in je imel barvni ovitek. 

Pripravil ga je uredniški odbor, ki so ga 

sestavljali Albert Ivančič, ki je tudi sklical 

prvo sejo tega odbora, Adolf Jermol, 

Franc Legat, Tine Lenarčič – prevzel sem 

uredniške posle, Jože Leskovar, Tone Pikš 

in Dorko Škoberne. Prva številka je izšla 

na 18 straneh, avtorji prispevkov pa smo 

bili Albert Ivančič, Vinko Prezelj, Tine 

Lenarčič, Marja Čibej, Franc Sihur, Dorko 

Škoberne in Tone Sterniša. 

Led je bil prebit in člani kolektiva 

Preimenovanje v Srečno 

Ko se je Rudnik Zagorje po priporočilu 

slovenskega izvršnega sveta konec leta 

1967 odločil, da se pripoji Rudniku 

Trbovlje-Hrastnik, je nastalo veliko podjetje 

Zasavski premogovniki Trbovlje. Vodstvo in 

samoupravni organi razširjenega podjetja 

so se odločili, da glasilo delovnega kolektiva 

začne izhajati v novi, tiskani obliki. Zaradi 

raznih usklajevanj je prva številka izšla šele 

aprila 1968. 

V tem času je bil imenovan tudi nov, 

razširjen uredniški odbor in odgovorni 

urednik, poiskati je bilo treba najustreznejšo 

tiskarno, določiti naklado in izbrati novo 

ime. V uredniški odbor so bili imenovani 

Emil Kohne, Jože Leskovar, Alojz Sotlar, 

Metod Malovrh, Janko Savšek, Bogdan 

Več kot rudniški časopis • stran 36

Anžur, Adolf Jermol, ki je postal tudi 

odgovorni urednik, in Tine Lenarčič, ki 

sem še naprej opravljal uredniške posle. 

Po izvedeni interni anketi je glasilo dobilo 

ime Srečno, ki ga je predlagal Adolf Jermol. 

Nadalje je bilo odločeno, da bo časopis v 

nakladi tri tisoč izvodov tiskala Valvasorjeva 

tiskarna Papirkonfekcije Krško, še naprej 

bo imel A4 format, izhajal pa naj bi vsaka 

dva meseca. 

Kot pisci prispevkov so še naprej 

sodelovali člani kolektiva, sklenili pa 

smo še, da bomo objavljali tudi manjše 

prispevke iz gospodarskega in političnega 

življenja v vseh treh zasavskih občinah. Na 

vseh ravneh se je namreč kazalo, kako zelo 

manjka vsaj tedenski časopis na območju 

Zasavja; glasilo Srečno naj bi zato vsaj 

deloma pripomoglo k ublažitvi tega manjka 

na informativnem področju na način, da 

smo začeli objavljati tudi prispevke širšega 

značaja s kulturnimi, športnimi in drugimi 

vsebinami. 

Vsakršna rast časopisa 

Srečno je postalo zelo brano, bilo je 

dovolj zanimivo in tudi poučno, da so se 

pristojni organi na predlog uredniškega 

odbora odločili, da bo v letu 1974 začelo 

izhajati glasilo kot mesečnik. Pogostejšo 

izdajanje pa so narekovale tudi večje 

organizacijske spremembe, saj se je skupaj 

z zasavskimi premogovniki v kombinat 

povezala tudi Termoelektrarna Trbovlje, 

nato pa še rudniki Senovo, Kanižarica in 

Laško. Zato je bilo treba objavljati vse več 

gradiva o delu novo nastajajočih delovnih 

organizacij, temeljnih organizacij, delovnih 

skupnosti in kombinata kot celote: Srečno 

je namreč nazadnje postal glasilo vseh 

delavcev sestavljene organizacije združenega 

dela Rudarsko elektroenergetski kombinat 

Edvarda Kardelja. 

Zaradi istega razloga je bila povečana 

tudi naklada: sprva na 3200 izvodov, leta 

1981 pa na 3400 izvodov. Prav tako je prišlo 

do sprememb v uredniškem odboru glasila: 

kot odgovorni urednik je odslej in vse do 

svoje upokojitve nastopal Emil Kohne, sam 

pa sem še naprej ostal urednik. 

Naštete spremembe pa so prinesle tudi 

vsebinsko bogatenje časopisa, ki je vse bolj 

presegal meje rudnikov in kombinata. 

Bilten zapolnjuje vrzel 

Ko je leta 1968 glasilo Srečno začelo 

izhajati vsaka dva meseca, se je pokazala 

potreba po hitrejši informiranosti zaposlenih. 

Vodstveni in samoupravni organi so se zato 

strinjali, da začne kot priloga glasila Srečno 

izhajati 

ciklostirani 

Bilten. Ta je 

izhajal po potrebi, 

vendar pogosteje kot 

Srečno. 

Naklada Biltena je bila sprva 

tristo izvodov, že naslednje leto se je 

povzpela na petsto, nadaljnji dve leti je 

izhajal v sedemsto izvodih in nazadnje v 910 

izvodih. Razmnožen je bil na ciklostilnem 

stroju v razmnoževalnici na upravi podjetja. 

Letno je izšlo približno 35 številk. 

V njem so bili objavljeni predvsem 

prispevki o poteku sej in zasedanj organov 

samoupravljanja, o sprejetih sklepih in tudi 

o drugih aktualnih zadevah, ki jih je bilo 

treba objaviti še pred izidom naslednje 

številke glasila Srečno. Bilten je tako 

v precejšnji meri opravljal poslanstvo 

hitrejšega, aktualnejšega informiranja. 

Odgovorni urednik Biltena je bil 

vsakokratni odgovorni urednik glasila 

Srečno, sam pa sem bil vse do konca leta 

1986 urednik in pisec večine prispevkov. 

Rudniki se zapirajo 

Zadnja leta, po reorganizaciji Rudnikov 

rjavega premoga Slovenije v družbe Rudnik 

Trbovlje-Hrastnik in tri družbe v zapiranju 

– Zagorje, Senovo, Kanižarica – glasilo 

Srečno izhaja le še dvakrat letno. 

Prva številka izide ob stanovskem 

prazniku 3. juliju, druga pa decembra, 

ko goduje zavetnica rudarjev sv. Barbara. 

Objavlja aktualne dogodke v podjetju in 

informira delavce o poslovnih načrtih in 

rezultatih ter ostalih zanimivostih. Vsebina 

glasila tako pokriva področja proizvodnje, 

zapiranja, 

u r e j a n j a 

površin in varstva 

okolja, storitev za 

zunanje naročnike, dela 

službe za varstvo pri delu, 

kadrovsko-pravnega področja in 

prestrukturiranja zaposlenih, objavljeni 

so prispevki o delovanju hčerinskih družb 

in društvu inženirjev in tehnikov… 

Glasilo Srečno je v vseh letih izhajanja 

opravljalo svojo nalogo v skladu s 

svojo temeljno vsebinsko zasnovo, da 

enakovredno obravnava vsa delovna 

področja v vseh delovnih organizacij, 

tozdih, obratih, službah, pri čemer so imeli 

posebno mesto prispevki, ki so se nanašali 

na razvoj in s tem povezane investicije. 

Vsebina precejšnjega dela prispevkov je 

bila tudi delo občin in krajevnih skupnosti 

z območja delovanja podjetja. Zato vsebina 

vseh letnikov glasila Srečno s prilogo 

Bilten, vse od leta 1965 dalje, predstavlja 

bogat rezervoar najrazličnejših podatkov 

o delu premogovnikov v Zasavju pa tudi 

širšega dogajanja. Zato na koncu želja, da 

bi Srečno kar najbolje spremljalo tudi čas 

zapiranja zasavskih premogovnikov. 

Več kot rudniški časopis • stran 37

Zadnji brevir 

Rdeči Revir 

Grimsova 

Rdeča 

kapica 

Medtem ko se na številnih poljih posestva 

reformacije bolj govori kot orje, pa žuljave 

roke graditeljev lepše prihodnosti pridno 

in uspešno preoblikujejo njivo govorjene 

in pisane besede, predvsem njen medijski 

vrt. Lopate štiharice se neutrudno zasajajo 

v zemljo in jo preobračajo, gnojne vile brez 

predaha trosijo hrano jutrišnjega življenja, 

motike in rovnice razbijajo ilovnate grude, 

grablje ravnajo površino, iz katere ima 

vzkliti novo seme. 

Med utrujenimi, a srečnimi obrazi, ki 

jih obžarja želja, da bi vrt zasijal v lepoti, 

kakršne ne premorejo niti slavnejši vrtovi 

daleč naokrog, se sprehaja Branko Grims. 

Vedno široko nasmejan in gladko počesan 

v vsakem trenutku najde pravo besedo, ki 

prežene trud; jasnost in spodbujevalno moč 

njegove preproste besede bi lahko primerjali 

le še s častitim Janezom Svetokriškim, ki 

je znal najlepše primerjave o povezanosti 

človeka in narave najti: Na nebesih se vidi 

sonce, luna inu zvejzde. V človeku se zamerka 

sonce te pameti, luna te vole, zvejzde te 

zastopanosti. Na zemli vidimo te skale, katere 

to zemlo gori drže, v človeku vidimo te trde 

kosti, katere tu truplu gori drže. Po zemli 

teče voda inu morje, v človeku teče ta kri. Na 

zemli se najdejo zelišče inu trava, na človeku 

se najdejo lasje inu dlake. Na svejtu je nuč 

inu dan, človek zdaj čuje, zdaj spi. Mesti lufta 

človek ima sapo, namesti ognja ima naterlih 

vročino. Namesti dežja ima solze. Namesti 

sniga ima sive lasi. 

Na gredah kalijo nove zeli; nekatere prvič 

pripeljane k nam iz kakšnega od drugih 

posestev, nekatere vzgojene povsem na novo: 

na gredi rtv zakonodaje je sveže populjen 

plevel divje rastoče civilne družbe, da imajo 

parlamentarni poganjki več svetlobe in 

prostora, na delovi in še kakšni časnikarski 

gredici so na mestu starih pognala nova 

stebla, pridne roke bogato gnojijo zdaj še 

prazen sklad pluralizacije medijev – naj 

cveti tisoč cvetov, nedaleč naprej je zdaj še 

prav tako prazno polje, na katerem naj bi 

kmalu vzklila povsem nova vrsta popravka, 

ki bo nekaj izjemnega, posebnega in še ne 

videnega. Doslej znani popravki so bili 

omejevani na različne načine: pristrigli so 

jih, ko so dosegli določeno višino, samopašni 

uredniki so jih sadili, kamor je že naneslo, 

nekatere pa so zavrgli in jim tako odrekli 

pravico, da bi se razvili in sploh pokazali. 

Odslej bo drugače, zadovoljno razlaga 

po vrtu sprehajajoči se Branko Grims, ki 

se mu v domišljiji že slikajo visoko rastoči 

popravki, katerih rasti ne bo smel omejevati 

nihče. Kot Hudabivnikova Meta jim govori: 

Vi se niste zibali po zibelkah, vaše zibelke so 

razgoni, brazde, zare, kjer vas je žgalo sonce 

in vas je močil dež… Zato ste kot samorastniki. 

Sami ste se izlevili, brez goje, kot zgubljena 

samorastna setev v razgonu… Kjer stojite, 

poženite korenike. Ne dajte se teptati od 

drugih, ne prenašajte ponižni krivic… Zdaj, po 

meni, vas je devet, čez petdeset let vas bo lahko 

že sto, čez sto let vas bo petkrat, desetkrat 

toliko… 

Če se iz posestva vrtnarske frazeologije 

umaknemo v vsakdanje besedišče, bomo 

novo zakonsko ureditev pravice do 

popravka in možnosti, ki jih le-ta nam vsem 

prinaša, najlažje predstavili na primeru 

konkretnega poročila. Vzemimo kakšen bolj 

znan sestavek, na primer tistega, s katerim 

sta brata Grimm poročala o potovanju 

majhne deklice k njeni babici, ki se v velikih 

nakladah ponatiskuje že desetletja. Čeprav 

bi lahko temu poročilu, ki je – mimogrede 

povedano – žanrska mešanica potopisa in 

intervjuja, ki ga je deklica opravila z v babico 

preoblečenim volkom, očitali marsikaj, 

doslej prave možnosti za to preprosto ni 

bilo. Poslej, ko bomo lahko vsi enakovredno 

dostopali do medijskega prostora, ko bomo 

lahko z besedo udarili na besedo, z mnenjem 

na mnenje, tudi Rdeča kapica ne bo več tako 

monolitna kot doslej. 

Povzemimo najprej v par vrstah poročilo 

bratov Grimm. 

Živela je majhna, ljubka deklica. Ker je 

kar naprej nosila čudovito kapico iz rdečega 

žameta, ki ji jo je podarila babica, so jo vsi 

klicali Rdeča kapica. 

Nekega dne ji je mati rekla, naj babici, ki je 

bolna in slabotna živela na drugi strani gozda, 

odnese potico in vino. Ob tem ji je zabičala, 

naj se na poti ne zamuja z drugimi stvarmi. 

Komaj je Rdeča kapica dobro vstopila v 

gozd, je že srečala volka, ki ga je zanimalo, 

kaj nosi v košari. Povedala mu je, nakar ji je 

volk svetoval, naj babico razveseli še s šopkom 

svežega gozdnega cvetja. Medtem ko je Rdeča 

kapica nabirala cvetje in poslušala petje ptic, 

je volk že dirjal k babičini hiši; domislil se je 

namreč peklenskega načrta, kako bo požrl 

obe. 

Volk je vdrl v babičino hišo, pojedel starko, 

se zavalil v posteljo in tam, oblečen v babičino 

spalno srajco, čakal Rdečo kapico. Ko je 

ta prišla, se je babice, ki je izgledala precej 

drugače kot navadno, ustrašila: 

- Babica, zakaj imaš tako velika ušesa? 

- Da te bolje slišim. 

- In zakaj imaš tako velike oči? 

- Da te bolje vidim. 

- Zakaj pa imaš tako dolge roke, babica? 

- Da te lažje zgrabim. 

- Čemu pa imaš tako velika usta? 

- Da te laže požrem. 

Skupaj z zadnjimi besedami je volk planil 

iz postelje in požrl Rdečo kapico. Prav takrat 

pa je šel mimo hiše lovec, ki ga je zmotil 

direndaj v hiši. Vstopil je – in takoj mu je bilo 

vse jasno. Odložil je puško in se mrcine lotil z 

nožem: volku je razparal trebuh ter iz njega 

potegnil Rdečo kapico in zatem še babico. 

Ko si je babica opomogla od strahu, je 

narezala potico in natočila vino, da so se 

okrepčali. Prijazni lovec je nato pospremil 

Rdečo kapico do njenega doma. Mati, ki jo 

je zaskrbljena čakala na hišnem pragu, se ju 

je zelo razveselila. Rdeča kapica ji je morala 

obljubiti, da ne bo nikoli več krenila s prave 

poti. 

Grimsova Rdeča kapica • stran 38

Na poročilo se bo lahko odzval odbor 

za šolo po meri človeka. Žalostna zgodba 

nas prepričuje, da je smiselno vztrajati v boju 

za šolo, kjer bo več poudarka na orientaciji, 

samoobrambi, moralni in domovinski vzgoji. 

Ogorčeni pa smo nad nedopustnim ravnanjem 

matere, ki otroka noče pošiljati v šolo, ampak 

ga pod pretvezo skrbi za starejše skriva v 

gozdu. Zaradi takšnega odnosa staršev do 

šole in ker ima tako deklica potepuštvo v krvi, 

bi jo, po našem mnenju, veljalo vključiti v 

romski oddelek. 

Znani kranjski borec proti alkoholizmu 

in za novo definiranje žensk bo kritično 

ost usmeril v babico. Namesto da bi lovca 

nagradila s svojo erotičnostjo, mu babica 

naliva vina, hkrati pa na alkohol navaja 

še mlado deklico. Alkohol je največje zlo, 

ki bo lovca v zadnji fazi pripeljalo na štrik, 

Rdečo kapico pa med zavržene ženske: videti 

pijano žensko je enako grdo kot vojaka pod 

marelo ali plenice okrog farovža. Očitno je, 

da je babica zavozila življenje, saj poležava v 

postelji in igra nemoč, namesto da bi hodila 

v gore, se ukvarjala z dobrodelnostjo, bila 

ljubica, mati in gospodinja. 

Iz protikomunističnega tabora bodo 

končno lahko sporočili, da Rdeče kapice 

nikoli ni bilo. Spominjamo se prijazne 

deklice, ki smo jo klicali Bela 

kapica. Totalitarna povojna 

oblast in njena propagandna 

mašinerija pa sta jo prebarvali 

v rdečo, da bi se lahko že 

najmlajši identificirali s to 

krivoversko barvo. 

Zgodovinarka iz istega 

gnezda bo nato zavrnila zgornji 

popravek kot zanimiv mit, nato 

pa interpretirala zgodbo kot še 

en dokaz tega, kako je nova 

oblast obračunavala s svojimi 

nasprotniki. Volk je bil v 

resnici občutljiva duša, ki se je 

pred revolucionarnim nasiljem 

zatekel v samoto gozda, 

vendar ga je oblast v podobi 

lovca izsledila in krvoločno 

likvidirala brez kakršnekoli 

sodne obravnave. 

Na stran volka se bo brez 

dvoma postavila tudi znana 

zagovornica pravic živali: Volk 

ni hitel požret babico, kot pišeta 

Grimma, ampak je pobegnil 

pred Rdečo kapico, saj je v 

njenih očeh opazil poželjiv sij 

po svojem krznu. Dobesedno 

je reševal svojo kožo. Dejstvo, 

da ga je lovec razparal z nožem, 

dokazuje naše prepričanje, da 

je resnična vsebina te zgodbe 

lakota po krznu. 

Iz opozicijskih vrst bo priromalo pismo, 

v katerem obtožujejo sedanjo vlado, da 

je s svojo politiko povečevanja družbene 

neenakosti povzročila to tragedijo. Vlada 

zniževanju socialnega standarda, ki smo 

mu priča v zadnjem času, ni posvečala 

nobene pozornosti. Ker je bila babica zaradi 

pomanjkanja postelj v domovih za ostarele 

prisiljena bivati v svoji samotni koči, je vlada 

njene nesreče kriva vsaj toliko kot volk. 

Vlada bo lahko takoj pojasnila, da je na 

tem področju podedovala izredno slabo 

stanje, ki pa se naglo izboljšuje. Hitro 

posredovanje, s katerim smo omilili nesrečo, 

pa dokazuje našo visoko učinkovitost. Tako 

so naše specialne oborožene enote na kraj 

dogodka prispele rekordno hitro, reševalna 

ekipa pa je kljub pomanjkanju operacijskih 

miz, kar je posledica nepravilnosti v obdobju 

prejšnje vlade, uspela rešiti dve življenji. 

Minister za zdravje bi na dopis s 

popravkom udaril še žig z opozorilom, da je 

prekomerno pitje alkohola škodljivo. 

Iz nadškofije bo priromal dobrohoten 

popravek, v katerem opozarjajo na 

škodljive posledice politično motiviranega 

zavlačevanja pri vračanju cerkvenih gozdov. 

Če bi nam bili gozdovi pravočasno vrnjeni, 

bi se izognili takšnim in podobnim dejanjem, 

ko otroci in volkovi nespoštljivo tacajo našo 

podrast, saj bi med drevjem že zavel veter 

krščanske dobrote in usmiljenja. 

Ljubiteljski jezikoslovec in semantik bi 

predstavil kopico namigovanj, ki ne morejo 

biti naključje, ampak nostalgija za časi 

socializma in Titove Jugoslavije. Vse zasluge 

za srečen razplet si je prilastil lovec, dobro 

pa vemo, kdo je bil prvi jugoslovanski lovec, 

resnični Jägermeister. In tudi v zaključni 

obljubi Rdeče kapice, da ne bo več krenila 

s prave poti, gre za lahko prepoznavno 

prenovo vzorca znane »Druže Tito, mi ti se 

kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo«. 

Številni drugi popravki pa že sodijo 

v skupino manj opaznih. Takšno je, na 

primer, pojasnilo strokovnjakinje za 

zdravo prehrano, ki opozarja na škodljivo 

navado, da bolnikom postrežemo s potico 

in podobno težko prebavljivo hrano, ki še 

dodatno obremenjuje njihov organizem, ali 

pismo travestita: Oblačenje v ženske obleke 

je bilo doslej stigmatizirano kot nenormalno 

vedenje, z volkom v babičini spalni srajci pa 

tudi mi iz družbenega roba vstopamo na 

veliki oder literature in širše sprejemljivosti. 

Takole nekako se nam obeta pri časopisih. 

In to zagotovo je prispevek k temu, da bo, kot 

je bilo obljubljeno, Slovenija bolj sproščena. 

Tisk pa bolj sploščen. 

Grimsova Rdeča kapica • stran 39

Projekt delno financirajo 

EU, Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo 

SE DOGAJA, ZDAJ! 

TRBOVLJE 

HRASTNIK 

ZAGORJE 

HRASTNIK, LITIJA, 

ŠMARTNO 

ZAGORJE 

RADEČE 

▌fotografije: 

PRIMOŽ HAFNER 

MATJAŽ KIRN 

ROMAN ROZINA 

SIMON TANŠEK 

▌oblikovanje: 

NATAŠA GALA 

▌ RCR Oblika 

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 JUNIJ 

Z A S A V S K I U L I Č N I F E S T I V A L 2006

Naslovnica

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?