marec - Regionalni center za razvoj Zasavje

More documents

Recommendations

Info

Spomenik hlapcu Polona Malovrh Hlapcu? Nak, dekli An~ki! »Hlapci,« je rekel lepega dne glas na oni strani telefonske žice, »na kaj najprej pomisliš, ko slišiš besedo hlapci?« »Nnnaa... Deklo Ančko!« mi je skozi možgane švignil odrešilni odgovor, ona stran pa: »Krasno, tudi seksistični vidik pride v poštev. Na voljo imaš proste roke in 10.000 znakov.« Takoj mi je postalo jasno, da je odgovor, ki je meni pomenil pravo malo salomonsko rešitev hudega socialno-filozofsko-eksistencialističnega problema sodobne slovenske družbe, pravzaprav postal rešitev le za glas na oni strani telefona; meni je že v naslednjem hipu prinesel same težave. Morala sem namreč začeti razmišljati... In tu je rezultat! Če sem povsem odkrita, mi je takoj za nesrečno Finžgarjevo deklo Ančko na misel prišel čisto pravi hlapec. V resnici edini hlapec, ki sem ga v življenju videla v živo - no, če izvzamem seveda nekaj gledaliških uprizoritev Cankarjevih Hlapcev, ki so tudi zelo živo skakali po odru - in to je bil sosedov Anci. Anci še vedno živi, verjetno skrivaje pred gospodarico še vedno rad zvrne tudi kakšno pivo, ne hodi pa več tako pogosto, kot je včasih, naokrog kosit trave in s koso strašit otrok. Škoda, da tudi konja nima več. Mi je bil vedno všeč - konj, mislim - čeprav še danes malce zardim ob spominu na trenutek tistega lepega poletnega dne, ko so snopi trave pod našim balkonom padali pokošeni od Ancijevih močnih mišičastih zamahov s koso, vetrič je pihljal, veličastna žival z vozom se je mirno pasla in ko je moj mož resignirano ugotovil, kako mi v očeh piše, da so mi - kakšna perverznost vendar! - konjeve mišice veliko bolj všeč od - jezdečevih... Kar pa zadeva Cankarjeve Hlapce: kolikor se jih nisem preobjedla v srednji šoli, toliko mi je vedenja o njih uspelo nadomestiti v študentskih časih. In nekako mi še zdaj, na zrela srednja leta, tudi malo nočejo biti blizu ti, Cankarjeve sorte hlapci. Oni, veste, ki so se kot kameleoni že v Cankarjevih časih znali prilagajati oblasti: če so zmagali črni, so na steno dali križ in se klanjali župniku, če pa so zmagali naprednjaki, so križ hitro sneli in se klanjali, kaj pa vem, tistemu, ki je volitve pač dobil. In jaz, pomislite, sem še v srednji šoli mislila, da so poklonov deležni tudi ljudje, kakršen je bil Cankarjev Jerman: pošten razumnik pokončne drže, ki gre svojo večno samotno pot, držeč se pri tem ene in iste (svoje!) filozofije - ne glede na to, ali drhal, kot je imenoval narod, izvoli črne ali one druge. Sem zdaj ugotovila, da se narod figo klanja takim, kajti, kot je rekel že Cankar: »Ena beseda je živa in razumljiva, in to je oblast; tej se je treba pokoriti, se ji ne upirati in to je poglavitna zapoved.« Hlapci naj opravljajo svoje delo, kot jim ukazujejo gospodarji. Če jim rečejo, naj gredo na polje, naj ne gredo v gozd. Jasno. Ampak ne tudi ljudem, kakršen je bil Cankarjev Jerman, ki je - no, zdaj pa moram pristaviti svoj piskrček in reči, da tako kot je mislil Jerman, mislim tudi jaz, ki sicer nisem drugega kot precej svojeglava ženščina - ki je bil torej prepričan, da imajo ljudje vsak svojo glavo zato, da drugim ni treba misliti namesto njih oziroma da jo imajo zato, da z njo mislijo, kakor pač najbolje znajo, v vsakem primeru pa vsak po svoje. Kot tudi jaz, ne, da povem še enkrat. Zato se tudi nisem ravno na široko smejala, ko mi je nekdo povedal tisti vic o ženski, ki je preveč mislila s svojo betico in jih je zato od moža po njej večkrat tudi dobila. Takole gre. Pride ženska k zdravniku, češ da ne more več prenašati, da jo mož vsak večer, ko pride iz gostilne domov, pretepe. Kasneje ko se dečko primaje domov, bolj jih ženska dobi. Ji reče zdravnik: »Gospa, vsak večer si pripravite v kozarec vodo in ko pride mož domov, začnite grgrati. Kasneje ko bo prišel, več vode si pripravite, čez dva tedna pa se slišiva.« Ženska uboga zdravnika. Po dveh tednih mu sporoči veselo novico, da je mož, začuda, ne tepe več. Ji na to poznavalsko resno odgovori doktor (Ta baraba, šovinistična, moška!, o.p.): »Gospa, jaz sem takoj vedel, da vas ne tepe vaš mož, ampak vaš - jezik.« Pa da bi se temu kdo smejal, lepo vas prosim?! Stavim, da bi Cankar, če bi živel danes, spisal drugačno dramo, kot jo je leta 1910. Naslovil bi jo z Dekle in v njej bi imele nosilno vlogo novodobne, grgrajoče slovenske ženke iz gornjega vica, ki se včasih tudi prav nerodno spotaknejo po domačih stopnicah in, ubožice uboge, pri tem staknejo taakee veliiikeee modrice na očke... Kajti, hotele me, slovenske ženske, ali ne, naša usoda je bila zapečatena že z Adamom; nadaljevala se je s Finžgarjevim Janezom, prvim hlapcem na Mokarjevi bogatiji, končuje pa se pri tvorcih novodobnih slovenskih dekel, se pravi pri novodobnih zasužnjevalcih slovenskih žena, to je pri slovenskih moških, katerih psihe ni v vsej slovenski literaturi nihče zadel bolje od Vitomila Zupana. Zdaj porečete: »Lej, jo, žensko noro, vso svetovno krivdo hoče zvaliti na moške: na Adama, na krajnske Janeze, nazadnje pa še na ubogega Zupana s četo slovenskih mož za seboj!« Na koga drugega pa naj bi jo?! Ha? Saj sem vedela: zdaj ste pa vsi tiho. Nimate odgovora. Vam ga povem jaz. Tisti, ki ste doslej menili, da sta za rajske štose vedno potrebna dva, torej poleg Adama še Eva, in da je za usodo slovenskih žensk Eva kriva toliko kot Adam, tisti se motite. Opustite vendar te svoje starokopitne stereotipne nazore in priznajte že enkrat, da Eva ni bila nič drugega kot Adamova žrtev. Sicer rajska, ampak še zmeraj žrtev. Priznajte, da je bila Eva vendar zapeljana v greh in da jo je vanj zapeljal nihče drug kot On, Adam! Zato je, logično, edini krivec za vse nesreče današnjih Ev... Nakar: Janez! To je tisti hlapec, ki je Finžgarjevi dekli Ančki obljubil, da jo popelje v kajžico na hribčku, pa jo je prej kot v kajžico popeljal v - greh! Pha. Še ena žrtev moškega raja, ki, jasno, ni bila nič kriva, če je imela život in ročice, kakršne Hlapcu? Nak, dekli An~ki! • stran 26
je pač imela, in če so Janezu njen život in ročice, in to že prvo noč, ko sta gospodar in gospodinja za dva dni šla od doma, zameglili pogled na kajžico. Sicer pa več o tem, kako tudi novodobni moški geni na ženskah v prvem hipu težko opazijo kaj drugega kot životce s sprednje in životce z odzadnje plati, malce kasneje. Obdelajmo raje zdaj do konca Janeza. No, ta Ančkin Janez je namreč kmalu po grehu (pazite: pred tem mu kar ni kanilo, ha?!) stuhtal, da še nima dovolj denarja za odkup kajžice in ker je še stuhtal, da ima Ančko preveč rad, da bi jo še tri leta samo gledal (blefer bleferski, kaj je bilo pa prejšnjo noč!?; ampak naj mu bo, ker takrat še ni vedel, da je njegov greh obrodil sad), no, ko je vse to stuhtal, se je odločil, da gre v Ameriko, kjer bo v letu dni zaslužil toliko, kot bi s poštenim delom za gospodarja Mokarja v treh letih. Pa tudi sicer tale Janez ni bil tako nedolžen, kot bi se morda komu zdelo. Čeprav, če vprašate mene, je v vsakem literarnem liku tudi malce lika njegovega avtorja. Pa četudi gre za - bogoslovca. Pod kožo smo pač vsi krvavi, in česar polno je srce, to usta govore... Če ne tvoja, pa tvojih literarnih junakov. Zato, poglejmo za primer, kako je na ženske gledal Franc Saleški alias hlapec Janez. Mlado, lepo, vitko deklo Ančko je videl takole: »Glej, kakor žrebica, ki jo prvič naprežeš v koleselj.« Starejšo, ne tako lepo, ne tako vitko deklo Špelo pa je špegal: »To je konjavs pred gnojnim vozom.« Ti, ž'val! Beštija! Z eno besedo: moški, da se ne utrudim preveč z iskanjem drugih ustreznih izrazov! In zdaj še Vitomil, ta simbol novodobnega slovenskega moškega! Naj mu bo lahka zemlja! Ne rečem, da Vitomil, no, se pravi njegovi literarni junaki, ali pa današnji moški, kakor hočete, niso oziroma ne ljubijo nas, svojih Ančk, svojih dekel. Ali da jih ne spoštujejo. Ali pa, da kar naprej ne mislijo nanje in na njihovo dobro v slogu lejo, a nis' n'č vid'la, da sem ti cote pobral s špage - ob tem, da so bile na vrvi tako in tako samo njegove srajce, hlače in nogavice. Od kod vendar tak beden moški pogled na svet, se že stoletja, tisočletja, sprašujemo ženske. Kaj bi se še naprej pretvarjale in delale fine! Dajmo, recimo enkrat bobu bob. Tak pogled naših moških gospodarjev je lahko le posledica njihove - psihične kratkovidnosti. Adam sicer s tem še ni imel toliko težav, ker je bila Eva gola in se ji je ves čas videlo v medias res, Finžgarjev Janez je že nihal med žrebico z napeto kožo in konjavsem z uvelo povrhnjico, no, Vitomilov junak, ta perla vseh perl, ta pa že ne vidi dlje kot dva prsta nad ženski popek in dva pod njim. Bomo kar citirali njegov pogled na žensko: »Njene podobe vam ne bom naslikal. Imela je toliko različic, pa odtenkov, ki so jo popolnoma izpremenili, od veselja do razposajenosti, od zamišljenosti do grenkobe, razmišljenost in hipen ogenj, neprodirnost (razen oči), preprostost, posmeh, porednost, ujedljivost in vljudna prijaznost, vsakdanja malomarnost, lahkotnost, pa izraz na zunaj prikrite napetosti, vse to je, skoraj bi rekel, bistveno izpreminjalo njen obraz, pa jutro in večer, mrak in sonce, frizura, obleka, uhani, lepotičenje obraza, najbrž se je zavedala vsega tega in se še spretno pretvarjala, tako da je bila tudi na vsaki fotografiji druga, privlačna zmerom, a popolnoma drug človek. Kadar sem odhajal od nje, sem se zaman trudil, da bi si priklical pred oči njen obraz. Zato je ne morem naslikati.« No? Kaj?! Zdaj pa sama tišina... Uboge sodobne moške pare! A res ne znajo naslikati nas, žensk! Ne znajo, in to iz preprostega razloga: ker si pred oči ne Bo`idar Baloh, Fotoklub Hrastnik: Konj znajo priklicati naših obrazov! A sem trdila zgoraj ali nisem, da nas ne gledajo dlje kot deset centimetrov od interesne cone, ki ji rečejo popek?! In zdaj k bistvu. Slišim, da šefi tegale časopisa, tegale Razvoja, razmišljajo o tem, da bi sredi Zasavja, v Zagorju, postavili spomenik s podobo hlapca, ulitega v bron ali izklesanega v kamen. Podobo hlapca, ker da je ta menda vedno delal, ko so gospodarji uživali. Pa mi zdaj povejte: ali je mogoče, da bi po vsem tukaj zapisanem, kdo še imel takšne pobožne želje? Da bi kdo še rekel: »Dajmo, hlapca postavimo, ker je ta svet vedno na hlapcih počival.« Se strinjam: počival je na hlapcih. Ampak stal, stal je pa vedno na - deklah! Zato, dragi moji: če hočete postaviti spomenik tistim, ki so delali, mu dajte obličje - ženske! Lahko tudi s počivajočim moškim ob nogah… Hlapcu? Nak, dekli An~ki! • stran 27
Page 2 and 3: Potrebujete prostor za udejanjanje
Page 4 and 5: Erwan Fouere Slovenija bi lahko Nat
Page 6 and 7: Če si majhen, to ne pomeni, da ne
Page 8 and 9: Tuje izku{nje Tudi utopije so Roman
Page 10 and 11: Irka na obisku Vivienne Kyne Zasavj
Page 12 and 13: »Rudarska shema« Tomo Garantini Z
Page 14 and 15: Najbolj{e inovacije [tevilo reklama
Page 16 and 17: Najbolj{e inovacije Miha Praunseis
Page 18 and 19: Trboveljsko gospodarstvo Jure Nagod
Page 20 and 21: Hrastni{ko gospodarstvo Zasavska na
Page 22 and 23: Dru`beno partnerstvo Roman Rozina V
Page 24 and 25: Du{evno zdravje Mateja Lesar [entov
Page 28 and 29: Razvoj trgovine v Zasavju Od sejmov
Page 30 and 31: Foto klub Hrastnik Fan~i Moljk V ob
Page 32 and 33: Anton Lajovic Zapisan (v) svetu Mar
Page 34 and 35: Zadnji brevir Rde~i Revir Zvezdne s
Page 36: EUsej Regionalni center za razvoj v

marec - Regionalni center za razvoj Zasavje

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?