KP MOK - 031

IZ SVETA KULINARIKE
ustavil nekaj dni za počitek na Baltiku,
ter pot nadaljeval na Kitajsko, Severno
Korejo, Indijo, Pakistan in Egipt, je
Jovanka pregledala seznam zaposlenih,
ki ga bodo na tej poti spremljali.
Zmotilo jo je, da sta na seznamu obe
maserki, saj je vendarle šlo za partijsko
delegacijo. Sklepala je, da maršal
na tem potovanju ne potrebuje obeh
maserk, kar pa ni bilo res. Da je maršal
imel tako dobro fizično kondicijo, za
takratna dokaj dolga potovanja glede
na njegovo starost, se je lahko zahvalil
samo kvalitetnim fizioterapijam. Ko
ga je Jovanka začela zasliševati okoli
seznama sodelavcev, ki naj bi ga spremljali
na tem potovanju, ji maršal na
to vprašanje ni znal takoj odgovoriti,
saj je ta seznam videl prvič. Jovanka
ga je hitro postavila pred dejstvo, ali
gresta na pot onidve ali ona. Verjetno,
da je v tistem trenutku bilo kar nekaj
ognja v strehi,« pripoveduje zgodbo o
Titovih maserkah in nadaljuje: »skozi
ves čas, ko sva delala za Tita, so mnogi
posamezniki po tem, ko sta se za določeno
obdobje razšla, hoteli vplivati
na njega in mu svetovali, naj se loči od
Jovanke. Vedno jih je ostro odvrnil, da
se nikoli ne misli ločiti od nje. Mnogi
novinarji me sprašujejo, ali je imel
maršal ljubice. Rečem lahko samo to,
da sva bila z maršalom prisotna cele
dneve na Brdu, v času obiskov od jutra
do večera. In nikoli nisva doživela
tega, da bi k maršalu Titu prihajali
nepoznani ljudje ali posamezne gostje,
brez da sekretar, admiral ali njegovi
adjutanti tega nebi vedeli ali videli. To
so dejstva, mimo katerih ne moremo,
tudi vsi ti novinarji in zgodovinarji, ki
bi radi po svoje prikrojili njegovo življenje,
bi morali ob takem pisanju biti
zelo previdni in poslušati predvsem
tiste, ki so bili dolgo časa ob njemu.
Prav ti vedo pravo resnico o njegovem
življenju.«
Kot smo izbrali iz vašega pričevanja,
ste bil eden prvih, ki ste prestopili
najprestižnejši hotel na svetu Burj Al
Arab v Dubaju, ampak ne kot gost,
temveč skozi tista vrata, kjer piše
»personnel only«.
»Prav nekaj enkratnega se mi je zgodilo,
ko sem pripotoval iz Japonske v
Dubaj. Že nekaj let nazaj, ko sem prvič
na Sejšelih, kjer sem bil zaposlen kot
trening manager v hotelu Paradise Sun
na Praslinu, videl otvoritev tega izjemnega
hotela v Dubaj, sem si zadal,
da bi rad prestopil prag tega izjemnega
hotela. Vendar ne kot gost, saj so bile
cene za nas nedosegljive, ampak želel
sem si priti za nekaj dni v kuhinjo, da
bi lahko videl, kaj vse se pripravlja v
tako prestižnem hotelu za zajtrke, kosila
in večerje v štirih različnih restavracijah.
Ko sem se vračal domov iz
Japonske, sem se za nekaj dni ustavil v
Dubaju, da bi poiskal gospodično Angelo
Kuznjecovo, ki je bila zaposlena v
Jumeirah Resortu, v marketingu, kateremu
je pripadal tudi Burj. Po dolgem
iskanju v več hotelih sem jo našel v
hotelu Al Quasr in se dogovoril za sestanek
naslednji dan. Ko sem naslednji
dan prišel v omenjen hotel na sestanek,
sem se predstavil in prosil, če bi mi lahko
omogočila, da bi videl ta veličasten
hotel tudi od znotraj. Posodila mi je
svoj zlati ključ za vse varnostnike do
hotela. Z električnih avtom so me odpeljali
preko mostu v avlo tega hotela.
Tam me je počakala voditeljica, ki
me je vodila po hotelu vse do
najvišje restavracije tega hotela
Al Muntaha. Tam sem
srečal enega od šefov in
mu v roke porinil mojo
vizitko. Prosil sem ga, če
se lahko srečam z glavnim
šefom tega hotela.
Iz žepa je vzel mobilni
telefon, ga poklical, mu
objasnil, da je tukaj šef
Jožef Oseli iz Slovenije,
ki je član francoske kulinarične
akademije in bi se
rad sestal z njim. Naročil mu
je naj se vrnem nazaj ob 14.30
uri, ker je bil zaposlen. Na obisk je
namreč prišel maroški kralj Mohamed
VI. To sem razbral iz kolone vozil, ki
so stala pred vhodom v hotel. To postavitev
avtomobilov z zastavicami
države na avtu, od koder prihaja gost,
sem poznal že iz Brda. Sprejel me je šef
Jean Paul Naquin, se mi priklonil ter
me takoj opozoril, da on še ni član prestižne
akademije, tako kot sem jaz. To
pri Francozih veliko pomeni. Vprašal
me je, kaj lahko stori zame. Presrečen,
da se mi je to zgodilo, sem ga prosil,
če lahko pridem k njemu v kuhinjo za
nekaj dni, da bi videl in se učil njihovih
receptov. Povabil me je, da sem njegov
gost, kolikor časa bom hotel. Tako so
se mi uresničile dolgoletne sanje in se
že v avgustu odpravil za cel mesec v ta
prestižni hotel. To prijateljstvo sem obnavljal
vsako leto. Tudi kasneje, ko je
Jeana Paula zamenja drugi šef.
Ko smo se pogovarjali z županom Borisom
Popovičem okoli izrednih sladic,
ki sem se jih naučil v Burju, si je zaželel
nekaj od teh. Pripravil sem mu mangov
in čokoladni brownie, pito z ringlojem
in filadelfijo sirom, ki jih ni mogel
prehvaliti. Tako pač je, ko se odpraviš
iz dvorišča v svet.«
september 2018
43