vsebina - AirBeletrina

Andrej A. Luk{i~
6 Za to impotenco najdemo
ilustrativne primere v
polemikah, ki so se v
zahodnih dru`bah odvijale
v prvi polovici osemdesetih
let, o vpeljevanju
katalizatorja, o najve~ji
dovoljeni hitrosti na
avtocestah ali ob
zakonodajnih razpravah,
ki naj bi zmanj{ala
onesna`enje in strupe v
hrani, zraku in vodi.
70
R I Z I ^ N A D R U @ B A
dvome in strahove in velika verjetnost je, da volivci morebitnega
“spodrsljaja” na naslednjih volitvah ne bodo spregledali. Zato se
politika trudi, da bi tveganja pri{la pod njeno oziroma vladno
jurisdikcijo, in postopoma si celo jemlje pravico intervencije v
kontekste, iz katerih tveganja izhajajo, to je v industrijsko
proizvodnjo. S tem pa dr`ava `e vstopi na podro~je, ki se mu je
prej odpovedala.
Ravnanje politike je lahko tudi povsem druga~no. Glede na to,
da predhodna odlo~itev determinira naslednjo – s tem ostaja
opcija sama v sebi konsistentna – , pravi Beck, je zelo verjetno, da
bo dr`ava predpostavljala in se delala, da tveganja dejansko sploh
ne obstajajo. Tako ostajajo realna tveganja zamol~ana in izrinjena
iz odlo~evalnega procesa. Cena, da se ohrani zvestoba do svoje
prvotne temeljne predpostavke (tr`nost) in da se ohrani
konsistentnost celotne opcije, je lahko zelo visoka, ne bo pa je
pla~ala le vladajo~a politi~na elita.
V tem kontekstu je razumljivo, sicer pa se zdi paradoksno, da z
rastjo ob~utljivosti javnosti za tveganja hkrati raste tudi politi~na
potreba po tem, da se raziskovanje te problematike minimalizira.
S tak{nim ukrepanjem politika predvideva, da si bo ponovno
pridobila jamstvo za svojo legitimno vlogo kot tako.
Tveganja kljub vsemu le prodirajo v socialni proces (na primer
umiranje gozdov) in zahteve po politi~no ustreznih zdravilih
postajajo ~edalje prodornej{e. ^e pa postanejo celo tako
pomembne, da lahko odlo~ijo na volitvah, pride na dan
samopredpisana impotenca politike, ki ovira njeno aktivnost v
smeri oblikovanja ustreznega politi~nega zdravila 6 .
Beckova kritika koncepta reindustrializacije
Beck na podlagi tega zaklju~i, da tej opciji ostaja prikrit in
nerazpoznaven antagonizem med projektom industrijske dru`be
in projektom moderne. Tako kot ni “logika stvari” (course of
things) tako nespremenljiva, kot se pogosto ka`e tehnokratom,
prav tako tudi alternativa ni v antagonizmu med kapitalizmom in
socializmom, kot so domnevali v tem in prej{njem stoletju
zagovorniki socializma ali kapitalizma. S tema dvema
primerjavama Beck namiguje, da je realne probleme treba pa~
pravilno zapopasti in si postaviti pravo vpra{anje. Morda je bil
slepi mar{ v epohi industrijske dru`be nujen, v pogojih rizi~ne
dru`be pa bi bila zgodovinsko napa~na presoja polo`aja in
razvojnih tendenc lahko usodna.
Reindustrializacijska strategija, ki posku{a podalj{ati 19. v 21.
stoletje, aspekt tveganja, nevarnosti in mo`nosti prehoda v dru`bo
tveganja napa~no zapopade in razume. Izvorna napaka te
strategije, trdi Beck, je v tem, da je antagonizem med industrijsko