rubrika - telema.si

Elixir vitae: COELUM TERRiE
To zadosca. A naJ se sam jasneje spregovorim: ona je sarna sol, a nadvse mehka in
nekoliko nezna ter tekoca, ne tako tezka in ne tako gosta kot navadne ekstrahirane soli , saj
ni podobna katerikoli vrsti soli, ki bi jo C10vek utegnil pridelati. Ona je sperma, ki jo narava
sarna vlece iz elementov brez pomoCi umetnosti. Clovek jo lahko najde, kjer jo narava pusti,
saj ni njegov posel, da proizvaja ali izvlaci spermo. Ta je ze ustvarjena in za gencracijo ne
potrebuje nicesar, razen primernega kalupa in toplote. Sami tedaj presodite, kj e narava pusca
seme; a vendar so nekateri tako topoglavi, da ne vedo, kako delovati, cetudi se jim to pove.
V primeru zivalske generacije vidimo, da se sperma ne loci od obeh starsev, ampak ostane
pri samici, kjer se izpopolni. V velikem svetu - ceprav vsi elementi prispevajo k ubranosti
sperme - se ta ne loci od vseh elementov, ampak ostaja z zemljo ali vodo oziroma prej z
zemljo kot pa z vodo. Ne pitajte tedaj svojega uma s flegmaticnimi, neprebavljenimi
Aristotlovimi izbljuvki; poglejte zelene, mladostne, cvetoce zemljine prsi. Pomislite, kako
prostrana, univerzalna posoda je ta element. Zvezde in planeti jo cuvajo, ter jo - dasiravno
ne morejo sestopiti semkaj - oblivajo s svojimi zlatimi kodri, ki so kot stevilni okrasi in
znamenja Ijubezni. Sonce je vseskozi zaposleno, obdajajoc jo s svojim zarom, kot bi hotelo
nekaj izvabiti iz njenih prsi ter ji upleniti nek skrivnosten, zakknjen dragulj . Se je mar od
stvarjenja sem kaj izgubilo? Poznas njegovo najmehkejso posteljo in njegovo vzglavje? To je
Zemlja. Kaj mislis, koliko mest je bilo z meccm unicenih? In koliko s potresi? In koliko s
poplavami? Zelis morda vedeti, kje so sedaj: verjemi, v skupnem grobu poCivajo. Nekoc
njihova mati - je sedaj njihova grobnica. Vse se povrne tja, odkodcr prihaja - in to jc
Zemlja. Ce Ie imas priloznost, se nekoliko sprehodi skozi abecedo narave; prouCi vsako crko
- mislim vsako posebno bitje - v njeni knjigi! Kaj se zgodi z njcnimi zelenicami, z njenim
klasjem, z njenimi rastlinami, z njenimi cvetlicami? Res je, tako ljudjc kot zivali jih
uporabljajo, a Ie mimogrede, saj ne mirujejo, dokler se zopet ne povrnejo v Zemljo. V tem
elementu so imele svoje prvo in bodo imele svoje poslednje postajaliscc. Pomisli - cc ti
ostale nicevosti to dopuscajo - na vse rodove, ki so bili pred teboj, in prikliCi vse tiste, ki
imajo sele priti. Kje so lepote, ki so jih ustvarili pretekli casi in kaj bo s tistimi, ki sele
pridejo? Vse pojdejo v isti prah, vse imajo enG bivalisce in ni je druzine stevilnejse od tiste
zagrobne. Le poglej vsakdanje igre narave, njene oblake in mcglice, oblicje in sijaj zraka.
Celo te beine stvari se povrnejo v Zemljino shrambo. Cetudi jo sonce ozeja, se kmalu
napije; kar se dvigne v oblakih, se vrne kot voda; Zemlja pogolta vse in, kakor tisti zmaj
filozofov, grize svoj lastni rep. To so modri poetje videli in v svojem misticnem jeziku rekli
Zemlji Saturn, s cimer so nam obenem povedali, da se hrani z lastnimi otroci. V njihovih
svecanih besedah je resnicno vec resnice kot v Aristotlovi dolgocasni prozi, saj je bil slepa
zver in zloba ga je naredila taksnega. Toda, ce se nekoliko nadaljujem s teboj, zelim, da
prebavis to, kar beres, da za hip postanes na zemlji, ne pa da takoj poletis, obcudujoc
meteore svojih lastnih misli. Kot yeS, je zemlja pozimi okorna, temna, mrtva stvar; odvratna,
ledena, flegmaticna gmota. A za casa pomladi, ko jo sonce vzpodbudi, kako redke bisere je
najti na tem gnojiscu, kako velicastne barYe in nadihe nam odkrije. Snazno, vecno zelenilo jo
prekrije in tega spremlja nesteto drugih krasot - rdece in bele vrtnice, zlate lilije, azurne
vijolice, krvavece hijacinte z njihovimi stevilnimi nebeskimi disavami in zaCimbami. Ce naj
yam svetujem - pomislite, odkod zemlji ta nevidna bogatstva, ta vsakoletna flora, ki se ne
pojavlja brez sonceve naklonjenosti. Prisluhnite - povedal yam bom toliko, kot mi je dano. V
svetu obstajata dye skrajnosti: materija in duh. Zagotavljam yam, da je Zemlja ena od teh.
Vpliv duha animira in pozivlja materijo in seme duha je najti v materialnem ekstremu. V
srediscnih naravah - kot so ogenj, zrak in voda - se to seme ne zadduje, saj so ti Ie
deljitelji ali mediji, ki ga prenasajo od ene skrajnosti do druge, od duha do materije, to je
zemlje. Toda postoj prijatelj, to umovanje te nekam vznemirja in postajas besen, kot bi hotel
kaj razdejati. Dopusti, da te postavim na svoje mesto. Nimam v mislih te navadne, blatne,
neCiste zemlje; ta ne spada v mojo razpravo, stem te Ie vodim za roko. Ta, 0 kateri
govorim, je misterij: to je coelum terrae in terra coeli, ne blato in prah, ampak naj skrivnej sa,
nebeSka, nevidna zemlja.
Raymund Lully v svojih alkemisticnih izvleckih imenuje principe magijske umetnosti
"dolocene pobegle duhove, ki kondenzirani v zraku v oblike raznih monstrumov, zveri in
Ijudi, hodijo sem ter tja kot oblaki". Kar se tice zdravega razuma nasega Spanca, prepuscam
to njegovim bralcem; naj iz tega naredijo, kar najbolje vedo.
Resnicno, kot je zrak, in vse hlapljive substance, v njem nestalen, tako je tudi s prvo
matcrijo. Clovesko oko je se nikdar ni videlo v eni in isti obliki; toda kot so oblaki, gnani
od vetra, prisiljeni zavzeti to in ono obliko - a ne morejo ohraniti stalne oblike - , tako je
66