Bilten v pdf formatu - Ljudmila

OSEBNO ZA KOLEKTIVNO
Suzana Tratnik
Zgodovina mojega osebnega angažmaja na področju lezbičnih in gejevskih pravic in kulture ni
enaka "uradni" zgodovini gibanja, katere začetek je postavljen v še jugoslovansko leto 1984.
Sama sem namreč prišla zraven leta 1986 - in to v Ženevi, kjer sem bila prvič v življenju na mednarodni
lezbični konferenci. In do Ženeve sem prišla prek obiskov ženskih večerov Lilit v starem
Klubu K4. Tako sem dejansko postajala aktivistka tudi v tujini, prej pa sem bila zraven na neki
individualni ravni, ne vedoč, da je sodelovanje in prizadevanje na kolektivni ravni še kako
pomembno.
Odkar smo leta 1987 ustanovile lezbično skupino in odkar sem sama sodelovala pri številnih iniciativah,
projektih, taborih, srečanjih, publikacijah na področjih GLBT kulture, sem zgubila
občutek za "zgodovinske spremembe". Zato na vprašanje, kaj se je spremenilo v obdobju od
začetka gibanja do danes, pogosto ne znam odgovoriti. Morda je to davek temu, če si prepogosto
in preveč zraven. Tako včasih ne vidim več večjih premikov na področju GLBT infrastrukture.
Nemalokrat zamešam letnice dogodkov. Ne zaznavam več, da se je situacija za lezbijke in geje
izboljšala - v nekem omejenem obsegu seveda. Ne zaznavam več zato, ker se mi je v času aktivne
udeležbe pri gibanju znižala toleranca do nestrpnega ravnanja večine nad homoseksualno manjšino.
Da, končno smo prišli do nians kratenja človekovih pravic gejev in lezbijk. Se morda sliši absurdno,
govoriti o tem, da imajo lezbijke, geji, biseksualci, transseksualci človekove pravice? V zadnjih
dvajsetih letih je bilo veliko storjenega zaradi tega absurda. In še bo veliko storjenega zaradi
tega absurda.
67 | Tratnik