Bilten v pdf formatu - Ljudmila

KAJ JE V NAS DRUGAČNEGA?
Brane Mozetič
Tako sem se nemalokrat vprašal, tipajoče že prej, resneje pa od dneva, ko sem pred dvajsetimi
leti sedel v predavalnici Filozofske fakultete in zvedavo opazoval ljudi okoli sebe, češ: Le kaj
imam z njimi skupnega? Zdelo se mi je, da nič. In ko sem nekako pred šestnajstimi leti stopil v
jedro aktivizma, sem počasi doumeval, da me z "njimi" ne druži enostavno "ljubezen do istega
spola", temveč nekaj drugega, obširnejšega, ki zaobjema moje celoto bitje, ne zgolj seksualno
plat. Moj pogled na svet in življenje ni bil heteroseksualen, temveč homoseksualen. Nikakor
nisem bil tak kot večina in še huje, tak sploh nisem hotel biti ali kdajkoli postati. Gojil sem idejo,
verjetno tisto iz gejevske ideologije sedemdesetih, da je svet potrebno v celoti spremeniti ali
ustvariti nek paralelen svet, ki bo docela drugačen, ki bo bolj gejevski, morda malce patetično,
v smislu miru, ljubezni, nenasilja itd.
Naslov prvega Magnus festivala je bil Homoseksualnost in kultura. In tako kot narod ne določajo
politika, gospodarstvo ali recimo jezik, temveč kultura v širšem pomenu besede, verjetno tudi
črnce določa neka skupna tradicija, kultura, in podobno geje in lezbijke sodobnega sveta. Na kaj
se oziram, ko iščem svoje korenine? Verjetno ne toliko na vojaške zmage kakega homoseksualnega
vojščaka iz zgodovine, kot na sledi, ki so ostale zabeležene v različnih umetnostnih izrazih,
v pradavnih ritualih, v primitivnih kipcih ali v modernih filmskih junakih. Tako kot nesamozavesten
slovenski duh brska po svoji zgodovini, da bi našel oporne točke svoji identiteti, tako
brskamo mi po slovenski in svetovni zgodovini.
Če človek na hitro preleti pregled slovenskega gejevskega in lezbičnega aktivizma, dobi morda
vtis, da je najpomembnejša politična plat - a temu je tako zgolj zato, ker je politika blebetava in
potrebuje čim več besed. Temelj je še vedno v posebni kulturi, ki bo ostala tudi, če se bodo rešila
vsa politična vprašanja. In zanimivo, najhujši boji aktivizma so potekali ravno med večinsko
kulturo in našo, manjšinsko. Če je zgodovina gibanja predvsem zgodovina škandalov, gre praviloma
za škandale na polju kulture: v umetnosti, v druženju, v življenjskem stilu, v oblačenju, v
obnašanju in še in še. Ekscesen ni bil seks v parku, temveč prikazovanje filmov, članki in
fotografije v Revolverju, likovne rešitve informativnih zgibank, druženje v lokalih, status
lezbičnih literatk, samoopredeljevanje za geje in lezbijke... Prav ironično je, toda kako na kožo
nam je pisan tisti slogan "Kultura in prosveta ...". In kako slovensko je dejstvo, da vsakoletnega
pohoda gejev in lezbijk, ki ga poznajo po celem svetu, nismo začeli že prej in to na obletnico njujorškega
upora, temveč potem, ko je prišlo do incidenta na naših tleh, in to ne do kakršnegakoli
incidenta, ki jih je bilo dotlej že cela vrsta - pač pa do incidenta na pesniškem nivoju, in v tem
smo verjetno edini na svetu. In če sem se tedaj, na prvem slovenskem "gay prideu" vprašal, kaj
imam z njimi skupnega, sem si lahko priznal, da kljub vsemu mnogo več kot z onimi, ki so me
obkrožali ob razglasitvi slovenske samostojnosti.
79 | Mozetič