Glasilo Vizita - št. 54 - Splošna bolnišnica Novo mesto

kadrovske novice
IN MEMORIAM
V spomin
CVETKI
POLJANEC
Na pragu najlepšega pomladanskega
meseca se je letošnjega aprila od nas
za vedno poslovila sodelavka iz kuhinje
CVETkA POLJANEC.
Rojena je bila pred 56 leti v Selih pri Zburah.
Ni imela lahkega otroštva, zgodaj je izgubila očeta in pri
petnajstih letih je morala od doma. Ko se je leta 1978
poročila in si ustvarila družino, je bila ta njena največja
sreča.
V naši bolnišnici je bila zaposlena od leta 1991. Sodelavci
smo jo poznali kot pridno delavko in dobro sodelavko,
hitrega, neutrudnega koraka.
Družina in služba sta bili njeni največji vrednoti. Ko sta si
otroka ustvarila družini, se je nadvse razveselila vnukov
in jih razvajala, kot to znajo samo babice.
Lepo življenje je najprej prekinila moževa bolezen in ko
je ozdravel, je bolezen udarila znova, zbolela je Cvetka.
Nikomur ni zaupala svojih težav in čeprav težko, je do
zadnjega dneva pred upokojitvijo delala kot vsa leta prej
in komaj dvigovala bremena.
Ni dočakala prve pokojnine, bolezen je bila neizprosna. V
prvih dneh maja smo se sodelavci z žalostjo v srcu od nje
za vedno poslovili, a pozabili je ne bomo nikoli.
Sodelavke in sodelavci kuhinje
Toni Gašperič
Ločevanje
odpadkov
V vitrini sem najprej zagledal veliko, na recikliranem papirju natisnjeno
priznanje Osvobodilne fronte slovenskega naroda. V roke
mi ga je pred davnimi leti potisnil občinski sekretar Socialistične
zveze delovnega ljudstva. Ob izročitvi je poudaril, da ga predaja
človeku, ki zna brez dlake na jeziku ošvrkniti nepravilnosti, ki se
dogajajo v naši, sicer zelo pravični socialistični družbi. Ljudje v
dvorani, ki se je imenovala po legendarnem partizanskem komandantu
Stanetu, so zadržano ploskali, Bara Repičeva pa je
nekaj na glas pripominjala, kot da si te časti nisem zaslužil, ker
da sem navaden ritoliznik in hinavec, z rdečo knjižico v žepu zaradi
koristi in privilegijev. Na ušesa mi je prišlo celo to, da je tovariš
Sezedelejevič za šankom Pri razbiti buči mrmral v brado dovolj
glasno in razločno o tem, kako so mi dali priznanje samo zato,
da ne bi imele moje bodice prevelike teže. »Če ga pohvalimo,
bodo ljudje prepričani, da je naš od glave do peta.« In kar nekaj
bedakov je to tudi verjelo, kaj verjelo, prepričanih je bilo v to, saj
veste: pes ni še nikoli ugriznil psa.
Red dela s srebrnim vencem sem zagledal v kotu vitrine. V lepi,
znotraj oblazinjeni rdeči škatlici, se je svetil okrogel, na videz zlat
orden, zraven je bil priložen papir z obrazložitvijo in Titovim podpisom.
Več kot polovica organizirancev v Repičevi dragi si bi dalo
s kompresorjem vrtati koleno, če bi jih doletelo kaj podobnega. V
menzi, kjer smo sicer malicali, so mi z izbranimi besedami izročili
beograjsko pošiljko. Vem, moral bi biti neizmerno ponosen, a mi
je to preprečeval črviček v kotu možganov, ki mi je šepetal: »Ti
si prejel red dela, direktor Hitrotkala pa je skoraj istočasno kupil
mercedes, vreden več milijonov dinarjev.«
Listino o imenovanju za častnega člana Prostovoljnega gasilskega
društva Pojoči petelin je najbrž postavila v prvo vrsto moja
žena. Potihoma je bila namreč ponosna na moja človekoljubna
dejanja, na glas pa je govorila, da sem zelo nepraktičen in
neroden človek, ki ne zna zamenjati niti varovalke. Nastopal
sem skoraj na vseh pasjih procesijah v kraju in na širšem
območju. Ljudje so mislili, da s svojim pogostim pojavljanjem
Red dela s srebrnim vencem
36