Glasilo Vizita - št. 54 - Splošna bolnišnica Novo mesto

kulturne drobtinice
Tekstopisec Toni Gašperič
na odrih zaslužim mastne denarje, a eno
je mišljenje materialistično usmerjenih
ljudskih množic, drugo pa resnica, ki je
noče nihče ugotoviti, kaj šele slišati ali
ji pritrditi. Saj veste: ljudje hitro
verjamejo, če slišijo o vas
kaj slabega, in se delajo
gluhe, če vas kdo hvali. A
takšni pač smo. »Bog se
usmili naših grešnih duš,«
ima navado reči Bogdan Ž.,
nekdanji partijski sekretar,
ki je ob Titovi smrti 4. maja
leta 1980 jokal v javnosti
tri dni vsak dan po tri ure.
Enako je počel, ko je dobrih
petindvajset let pozneje v
cerkvi svetega Nikolaja
pri maši, kamor je pričel
redno zahajati, zvedel, da
so Jezusa, ki nas je odrešil
izvirnega greha, križali.
»Nezaslišano,« je ihtel, «nezaslišana
nehvaležnost.«
V moji vitrini s priznanji, pohvalami in
zahvalami ima posebno mesto, ki mu ga
je določila moja boljša polovica, nagrada
za življenjsko delo za besedila, »ki sem jih
ustvaril za narodno - zabavne ansamble
in s tem prispeval neprecenljiv delež v
zakladnico naših umetelno ustvarjenih
ljudskih pesmi«. Tako nekako piše na listini
s podobo frajtonarja Martina v vodnem
tisku v ozadju. Mili bože, koliko zavisti je
vzbudila med nenagrajenimi stihoklepci
Jabolko za prijateljstvo
ta plahta papirja. Jože Rima, ki je na festivalih
pobiral prve nagrade za svoje
naštancane stihe o nekdanjih lepih, zlatih
starih časih, preživetih v revščini, toda v
sreči, v na pol porušenih čumnatah z eno
posteljo za osem otrok, je v veseli družbi
somišljenikov brez zadržkov,
celo pred damami, si lahko
predstavljate, z največjo
možno mero prezira rekel:
«Z umotvori, kakršne spravi v
kup nagrajeni cepec, si jaz vsakodnevno
brišem rit.« Govoric
nisem preverjal, toda menda
so mu nekateri celo zaploskali,
kar me ne bi preveč
začudilo, saj ljudje njegove
branže vsak zase mislijo, da
so najboljši…
Bilo je toplo in sedel sem
pred bistrojem v novem
naselju. Srkal sem kavico,
ko je prikorakala mimo
četica otrok s posebnimi potrebami. Za
njihovo društvo Sonček sem nastopil, ko
so zbirali sredstva za nakup igrač, ko jim
je primanjkovalo denarja za počitnice na
morju, ko niso imeli dovolj cvenka za na
izlet v Postojnsko jamo…Iz skupine se je
izluščila štirinajst, petnajst let stara punca.
V rokah je imela rdečo jabolko. Pristopila
je k moji mizi. «Jabka je zate, Toni, ker si
naš prijatelj.« Presunilo me je. V trenutku
sem dobil odgovor na dvome o smiselnosti
svojega početja tukaj. V tem času
in prostoru…
Ko bom, kdo ve kdaj, vračal zemlji minerale,
se bo nekdo zazrl v omaro, v kateri
hranim, kar hranim, in ne bo vedel, kam
s šaro, ki naj bi bila nema priča mojih dejanj
in uspehov. Morda bo za hip okleval
med odločitvijo: kupiti novo vitrino ali
izprazniti staro. Predvidevam, da se bo
odločil za drugo možnost, ker se mu bo
zdela enostavnejša, predvsem pa cenejša.
Toda pri pospravljanju in metanju stvari
v črno polivinilasto vrečko bo moral biti
previden. Predmete, vsaj tiste papirnate,
bo moral ločiti od kovinskih, sicer se lahko
zgodi, da bo prejel kazenski račun komunalnega
podjetja.
Srebrno-priznanje - OF
37