Glasilo Vizita - št. 54 - Splošna bolnišnica Novo mesto

prejeli smo
Jožica Turk
Kadar otrok spremlja starše
Pogosto slišimo, tudi v negativnem smislu, kako starši spremljajo
bolnega otroka, ki je hospitaliziran. Dogaja pa se tudi, da
otrok v bolnišnici spremlja starša ali vsaj enega od njiju. Seveda
je to bolj redko, a se dogaja. Ti otroci so ponavadi dojenčki,
ki jih mame še dojijo in če one zbolijo, jih malčki spremljajo
tudi v bolnišnico.
Nedavno tega je svojo mamo spremljala
mala, drobna, le štirinajst dni stara Živa.
V sredo dopoldan smo iz ambulante prejeli
klic zdravnika, da bo hospitalizirana
mamica z dojenčkom, ki je še čisto majhna
»štruca«, mama pa je zelo bolna.
Takoj je steklo delo. Gospa, ki je bila sama
v sobi in je čakala na odpust, se je hitro
oblekla in počakala prevoz domov v
skupnem prostoru za paciente. Gospa iz
čistilnega servisa je pohitela s čiščenjem
in zračenjem sobe. Kolegice so pripravljale
sveže perilo za posteljo in soba je bila
en-dva-tri pripravljena.
Ja, kaj pa naša mala dojenčica? Kam bomo
z njo? Hitro smo poklicali na otroški oddelek
in kolegice prosili za otroško posteljico
in nekaj otroškega perila. Ko smo prišli po
posteljico, nas je že vse čakalo pripravljeno
na hodniku. Tako, bili smo pripravljeni!
Mamica in malčica sta v spremstvu
zaskrbljenega očeta prispeli na oddelek.
Kmalu po sprejemu je mama odšla na
prve preiskave in za Živo smo poskrbele
medicinske sestre. Po hranjenju je sledilo
»podiranje kupčka«, pa menjava pleničke
in malo crkljanja, dokler se mama ni vrnila.
Skrb za malo Živo, ki je imela mogoče štiri
kilograme, je bila čisto nekaj drugega kot
skrb za naše odrasle paciente.
Tako so ob crkljanju minevali dnevi. Mala
štručka nam je popestrila vsakdan. Mama
se je počutila nekoliko bolje, Živa pa še
opazila ni, da je zamenjala okolje. Prišel je
čas za njeno prvo kopanje, saj se je popek
že lepo zacelil. A na oddelku nismo imeli
pogojev za to, saj okna že nekaj let ne
tesnijo, kar se pozimi še posebej občuti,
kopalnice so za odrasle in od vsepovsod
piha. Nismo imeli banjice, ne prostora, pa
tudi otroških pripomočkov ne. Pa smo
spet zavrtele telefon, če bi nam kolegice
na porodniškem oddelku priskočile
na pomoč in dovolile v njihovi otroški
sobi skopati Živo. Z veseljem (smeh na
drugi strani »žice«) so nas pričakale, ko
smo s posteljico iz prvega nadstropja
primaširale v drugo. Tam nas je čakala
kolegica, ki je ponudila svojo pomoč in
mala Živa je bila okopana, kot bi trenil.
Skozi stekleno steno jo je opazovala pediatrinja
in zadovoljno prikimala, da je
lepo napredovala, odkar je šla od njih.
Tako, sveže okopano, smo zavile v toplo
odejico in jo odpeljale nazaj na oddelek,
kjer jo je v sobi čakala mama. Mala Živa
se je najedla in spokojno utonila v sen,
saj je bila pošteno utrujena.
Naslednje jutro so zdravniki na viziti
odločili, da bo Živina mama lahko zdravljenje
nadaljevala doma. Že čez nekaj ur
so proti domu zadovoljni odhajali mala
Živa v »lupinici«, njena mama in očka.
Osti Jarej -
OJ
Osti Jarej je staroslovenski
pozdrav, sestavljen iz
besed »osti« (ostani) in »jarej«
(mlad, nov, zdrav). Dve
kratki besedi sporočata -
ostanite mladi in zdravi!
Napis »osti jarej« so našli na starodavnem
vrču za točenje pijač blizu
Škocjana na Krasu leta 1911. Vrč danes
hranijo v muzeju v Trstu, izvira pa iz obdobja
nekaj sto let pred našim štetjem,
ko so na področju srednje Evrope živeli
naši predniki Veneti.
Osti jarej! Je najstarejši znani slovenski
zapisani pozdrav ali napitnica, oziroma
zdravica. Po skoraj 2.500 letih je pozdrav
znova aktualen in ga z veseljem ter
ponosom uporablja vedno več mladih
Slovencev. Najbolj je razširjen v
njegovi različici »oj!«, ki se je v zadnjih
nekaj letih tako razširil, da mnogi, ki
ga uporabljajo v vsakodnevnih stikih z
ljudmi, niti ne vedo, kaj pomeni.
Torej – osti jarej tudi vi!
Vir: elektronska pošta neznanega
avtorja
43