Glasilo Vizita - št. 50 - Splošna bolnišnica Novo mesto

kulturne drobtinice
Matej Kocjančič
Narečna popevka 2010
pasjo radostjo in pečenim krompirjem,
pod leseno uto na prvomajskem rajanju,
na lokalnem hribu, imenovanem Komanca.
V glavi sem nosil obrise melodije, ki je
končno podobo dobila pred omarico enega
izmed slovenskih notranjih bazenov,
medtem ko si je žena fenirala lase, otroci
so si preoblačili kopalke, jaz pa sem, na
začudenje vseh prisotnih, v snemalnik na
mobilnem telefonu, s primernim murkofušem,
krulil končno podobo skladbe, ki
se od tedaj skoraj ni spremenila.
Lejta
Sredi januarja je v moji delovni sobici prvič
zazvenela skladba »Lejta«. Ritem sekcijo je
tvoril sin Anže z ročno izdelano ropotuljico,
improviziran aranžma pa je dopolnila
žena na violini, in imeli smo prvi posnetek.
Nato sva posnela demo, ga zapakirala v
oblazinjeno kuverto in poslala na razpis.
Čez kakšen mesec sem med brskanjem
po spletu med izbranci za Festival našel
njegovo ime. Na razpis je prispelo 52
skladb in najina je bila uvrščena med 12
finalistov. Začele so se priprave, ki so trajale
štiri mesece in med katerimi je skladba
dobila izvrsten aranžma za orkester
ter štiri izvrstne spremljevalne vokale iz
mariborske Opere. Skladba je že na prvi
vaji zvenela brezhibno in poln samozavesti
je Dušan 12. septembra stopil pred 210
tisoč Slovencev in zapel po suhokranjsko.
Sam sem nastop spremljal v prej omenjeni
sobici v zakulisju, kjer so se kolegi glasbeniki
čudili mojim vaginalnim krčem in
orgazmičnim vzklikom med Dušanovim
nastopom. Končalo se je z odlično izvedbo
ter s skrajšanjem moje pričakovane
življenjske dobe za vsaj 5 let. Nadaljevanje
festivala sem inkognito spremljal s petega
nadstropja gledališča, z balkona, na katerem
so privijačeni reflektorji, z zasluženim
hmeljevim napitkom v prebavnem traktu
in v družbi razbremenjenih izvajalcev. Za
jagodo na vrhu torte sem bil v revijalnem
delu deležen orkestrske priredbe še enega
svojih starejših komadov. Za razglasitev rezultatov
sva se vrnila pred TV sprejemnik v
družbo vseh sodelujočih, kjer sva z aplavzom
nagradila vsako nagrado kolegov in
nisva bila žalostna, ker nama niso podelili
nagrade, ki sva si jo zaslužila.
Mogoče se skupaj vrneva že naslednje leto,
mogoče nikoli več, dejstvo pa je, da sva
močno presegla vse, kar sva si bila tistega
dne, ko sva začela sanjati, sposobna predstavljati.
Stati na odru najstarejšega slovenskega
glasbenega festivala in predstavljati
svoje domače narečje ob spremljavi živega
orkestra, je za izvajalca nekaj najlepšega in
se v današnjem času elektronskih pomagal
dogaja izjemno redko, meni kot avtorju pa
največ pomeni dejstvo, da je skupina akademsko
izobraženih glasbenikov izvajala
skladbo, ki je nastala v preprosti suhokranjski
butici, in da je suhokranjščina že drugo
leto zapored zazvenela v elitnem terminu
nacionalne televizije, in da je ni nihče zasmehoval,
kar se v vsakdanjem življenju
prepogosto dogaja. Hvala vsem, ki ste bili
tistega dne v mislih z mano in ste držali
pesti, vsi, ki ste prenos zamudili, pa si posnetek
nastopa lahko ogledate na spletu.
37