Primerjalna analiza (pdf) - Ljudmila

2 LGBT - standardna okrajšava za
lezbijke, geje, biseksualce in
transeksualce.
Sodobne liberalne ustavne demokracije obravnavajo zahteve LGBT 2 organizacij kot zahteve po uresničevanju
temeljnih ustavnih pravic, pogojenih s spoštovanjem človekovih pravic in načeli pravičnosti.
Pri tem sta ključna dva argumenta: argument sklicevanja na temeljne človekove
svoboščine ter argument enake obravnave oz. pravica vsakega posameznika do pravične obravnave.
Kot ovire delujejo negativni in razvojno zaviralni družbeni pojavi, kot so heteronormativnost,
seksizem, spolni in seksualni predsodki, homofobija. Vse te pogosto ustvarja pravni sistem.
Vprašanje legalizacije istospolnih partnerstev je vprašanje o tem, ali je zakonodajalec pripravljen
sprejeti obstoječa družbena dejstva. Trajna in stabilna razmerja vzajemne podpore med osebama
istega spola obstajajo in so - zgodovinsko gledano - obstajala v predhodnih obdobjih družbenega
obstoja. Ključno je, kdaj in v kakšnem obsegu zakonski sistem prepozna specifično družbeno stanje
- denimo obstoj, veljavnost in legitimnost istospolnih partnerskih skupnosti.
Človekove pravice in svoboščine imajo - kot ustavni argument - normativno moč, ki nalaga državi
odgovornost doseganja utemeljitve obstoječih potreb prebivalstva ter doseganja družbenega konsenza.
Argumenti novega naravnega prava so v tem pogledu v celoti neadekvatni.
2 >
I. 1. Forma zakonske regulacije istospolnih
partnerskih skupnosti
Zakonska regulacija istospolnih partnerstev privzema v državah zahodne Evrope tri osnovne oblike:
zakonsko zvezo, registrirano partnersko skupnost in ne-registrirano partnerstvo (de facto kohabitacija,
skupno gospodinjstvo). Osebe, živeče v istospolnem partnerskem razmerju, lahko na
različne načine uradno overijo obstoj življenjske skupnosti in tako obojestransko zaščitijo interese,
pa tudi interese v razmerju do tretje strani.
Večina zahodnih držav je zaznala potrebo po ureditvi pravno-premoženjskih razmerij neporočenih
partnerjev in ostalih oblik življenjskih skupnosti. Po določenem obdobju skupnega bivanja se v trajnejših,
pravno neformaliziranih življenjskih skupnostih pojavi problem vzajemne ureditve materialno-socialnega
razmerja med partnerjema, njunega razmerja do tretje strani, zlasti v primeru razpada
ali prenehanja razmerja pa se pojavi problem zaščite ekonomsko šibkejših členov skupnosti.
Drugi razlog zakonske ureditve na tem področju je zagotavljanje enakosti pred zakonom, enakopravnega
zakonskega položaja in spoštovanje človekovih pravic ter svoboščin istospolno usmerjenih
državljanov in državljank.
Partnerske skupnosti, ki so izven okvira zakonske zveze - ne glede na spolno sestavo - so bile v
evropski družbi dolgo predmet družbene stigmatizacije. V odnosu do neporočenih parov nasprotnega
spola je bil viden postopen premik trdne 'moralne' obsodbe kohabitacije izven zakonske
zveze: od 'prešuštva', preko pozicije relativne tolerance, do družbenega sprejemanja. Upad socialne
distance do izven-zakonskih skupnosti je povezan z legalizacijo oz. ustrezno pravno ureditvijo na
tem področju. Analogni proces je mogoče identificirati tudi na področju uvajanja zakonske zaščite
istospolnih zvez.
Zakonska zveza istospolnih partnerjev ali partnerk se tam, kjer to zakonsko institucijo poznajo (to
sta danes v Evropi Nizozemska in Belgija), v obsegu pravic in dolžnosti zakoncev ne razlikuje od